TIPOGRAFIJA
10
Lahko bi sicer dejali, da je po-
polnoma jasno, kaj je font in kaj
je vrsta pisave (typeface). Nikakor
nista sopomenki. Kljub temu se
danes pogosto tako uporabljata.
Seveda, če gledamo širše. Če pa
se omejimo samo na Slovenijo,
bo slika slabša. Navadno se sliši
napačna uporaba fonta – kot so-
pomenka oziroma še huje; fontu
so Slovenci dodali tretji pomen –
velikost črk, na primer font 12
(?!).
Anglosaško besedo font so slo-
venski grafičarji poznali že pri
ulivanju svinčenih črk. Z uvelja-
vitvijo fotostavnih naprav pa so
to besedo začeli pogosteje upora-
bljati namesto izraza vrsta pisave.
Pri kodiranju besedila za fotosta-
vljenje črka F (okrajšava za font)
pomeni vrsto pisave. Enako (na-
pačno) je uporabnikom računal-
niških programov ponujena mo-
žnost izbora pisave (typeface) – z
opcijo font.
Pri razlagi »osnovnega« pome-
na fonta soštevilni avtorji enotni.
Pri razlagi današnjega pomena te
besede ali razlagi odnosa do vrste
pisave (typeface) pa pogosto nale-
timo na posplošitve, včasih na
nenavadne in napačne trditve.
Večkrat je bilo omenjeno, da
smo bili v preteklosti Slovenci
navezani na nemško govorno ob-
močje in smo s tem prevzeli tudi
njihove strokovne izraze. Tako
smo prevzeli izraz pisava (schrift),
ki ga Nemci uporabljajo za roko-
pisne pisave, na primer: rustikal-
na kapitala, uncialna pisava, ka-
rolina idr., in tudi za vrste pisav,
ki so bile z izumom tiska upora-
FONT IN TYPEFACE ALI
ZAKAJ SMO SFONTANI?
bljene na premičnih črkah ali pa
so danes digitalizirane, na pri-
mer: garamond, times, walba-
um, futura, univers ipd. Prav ta-
ko uporabljajo ta izraz za posa-
mezne skupine pisav, na primer:
beneške renesančne pisave, klasi-
cistične pisave, linearne pisave
ipd. Na drugi strani je na anglo-
saškem govornem območju veli-
ko več različnih izrazov, na pri-
mer: lettering za rokopisne pisa-
ve, typeface family ali family za
družino pisave, typeface ali face za
vrsto pisave, font za nabor zna-
kov določene velikosti posame-
zne različice kakšne vrste pisave
(svinčenečrke) ali za digitalizira-
no kodo, ki definira kako različi-
co vrste pisave (digitalizirane čr-
ke).
1
Zaradi strokovne navezanosti
na nemški jezik v starejši sloven-
ski literaturi ni zaslediti zapisa
font. Miroslav Ambrožič
2
(1937)
govori samo o različnih vrstah
ene tipografske pisave, torej o ra-
zličicah pisave, ki so tudi slikov-
no prikazane. V knjigi Otmarja
Mihaleka
3
(1946) so prikazane
različne vrste črk po stopnjah
oziroma velikostih. Lahko reče-
mo, da je prikazal fonte posame-
znih vrst pisav. Maks Blejec
4
(1957) tipografske pisave deli v:
stopnje ali velikosti, garniture,
družine in skupine ali črkovne
sloge. V poglavjuČrkovni razde-
lilnik nam da navodila, kako naj
naročamo pisave v črkolivnicah.
Poda razdelitev nabora znakov in
njihovo priporočljivo naročilno
količino, vendar ne v številu po-
sameznih znakov, temveč njiho-
vo težo v kilogramih. Blejčev čr-
kovni razdelilnik je anglosaški
font. Jože Paradiž
5
(1971) poda
enako razdelitev pisav kot Blejec,
saj je besedišče (vendar bistveno
skrajšano) povzel po njem. Žal
pa ne govori ne o črkovnem raz-
delilniku ne o fontu.
V novejši literaturi, ki je preve-
dena, zasledimo uporabo izraza
font. VilkoŽiljak
6
pove samo, da
so besedo font grafičarji upora-
bljali za oznako vrste pisave pri
ulivanju svinčenih črk in kljub
temu, dačrk v fotostavku ne uli-
vamo več, ostajaše naprej v upo-
rabi. Hrvaški avtor v novejši
knjigi
7
pomanjkljivo razloži, kaj
je font: osnova, iz katere so izve-
dene črke, ki imajo skupne zna-
čilnosti. Sicer dodaja, da se ta be-
seda ne uporablja v vseh prime-
rih na enako. Nekje, na primer
v programih, kjer so pisave zapi-
sane bitno, je to skupina črkov-
nih znakov ene velikosti in ene
različice vrste pisave, drugje pa
naj bi pravzaprav predstavljal
družino pisav: font je skupinačr-
kovnih znakov, ki se razlikujejo
samo v razmerju potez, kar je na-
pačna trditev.
Roger C. Parker
8
font razloži
kot: nabor znakov določene pisa-
ve, teže, sloga – torej različice –
in velikosti. Na žalost poda ena-
ko definicijo za pisavo. V Leksi-
konu računalništva in informati-
ke
9
je font preveden v pisavo.
Njegova definicija je verjetno v
originalu pravilna kakor tudi ra-
zlaga vrste pisave, v slovenskem
prevodu pa nista več: vrsta pisave
(typeface) je prevedena v tipogra-
fijo. To pa je vendar veda o obli-
kovanju črk, pisav, besedila.
Zaradi določene navezanosti
v preteklosti na zagrebško grafič-
no fakulteto (edina tovrstna izo-
braževalna ustanova v nekdanji
Jugoslaviji) podajam še prevod
izrazov Franja Mesaroša
10
: font je
prevedel v pisavo, typeface pa kot
tipografsko pisavo.
V nemški literaturi je uporaba
izraza font rezervirana za osnov-
ni, tehnični pomen, včasih je tu-
di razložen (napačno) kot sopo-
menka za vrsto pisave (typeface).
Jürgen Gulbins in Christine Ka-
hrmann
11
pravita sicer, da je lah-
ko sopomenka, vendar dodajata,
da je pravilneje uporabljati vrsto
pisave (schriftschnitt). Navajata
tudi nenavadno razlago: »v na-
miznem založništvu (DTP) font
predstavlja družino pisav, vendar
je bolj pravilno, če rečemo, da
predstavlja posamezno različico
pisave«. Slednje je tudi resnično.
Helmut Kipphan
12
je natančen
(razen v uvodnem delu) in upo-
rablja vrsto pisave v vizualnem,
oblikovnem smislu, izraz font pa
je omejen izključno na tehnični
pomen – različni zapisi pisav (na
primer bitni, vektorski). Švicar-
ski avtor Ralf Turtschi
13
sicer na-
pačno ali pa vsaj preveč splošno
navaja, da je font angleški izraz za
vrsto pisave (shriftschnitt). Pri
prikazu nabora znakov (kakega
fonta) pa govori o pisavi.
Pri večini anglosaških avtorjev
je natančno definiran osnovni
pomen izraza font. Pri nekaterih
nastane zmeda, ko govorijo o so-
dobnem, računalniškem pome-
nu. Pogosta je tudi razlaga, da sta
danes font in vrsta pisave sopo-
menki. Nasprotno temu sta Ro-

OGLAS
11
oglas
ALPE PAPIR

STAVLJENJE
12
bert Bringhurst
14
in James Feli-
ci
15
natančna v razločevanju vrste
pisave in fonta. Hkrati podata ra-
zlago fonta v obdobju digitaliza-
cije – nabor znakov samih (še ve-
dno) in digitalna kodirana infor-
macija, ki definira njihovo obli-
ko (tisto, kar vidimo). Alastair
Campbell
16
in tudi Felici
15
ob
formulaciji fonta podajata razla-
go o njihovih zapisih (na primer
bitni, vektorski). Peter H. Col-
lin
17
in Ruari McLean
18
nam po-
strežeta samo s prvotnim pome-
nom fonta. Nikakor pa ne nava-
jata, da bi bil sopomenka za vrsto
pisave. V Type Terminology in the
Desktop
19
beremo o današnji na-
pačni uporabi – da je na računal-
nikih font zamenjal vrsto pisave,
ni pa podana nobena sodobna
definicija. V tipografskem slo-
varju
20
, ki je na spletni strani
podjetja Adobe, naletimo na no-
vo sopomenko: font in face. Face
je navadno okrajšava za typeface.
Slednji izraz je naveden ločeno in
ima pripadajočo uveljavljeno de-
finicijo za vrsto pisave (typeface).
Pod geslom font najdemo prej
omenjeno sopomenko, pri če-
mer navajajo, da naj bi bil face
bolj pravilen kot font. Nato je to
geslo razloženo z različico pisave
(kar pa je sicer v anglosaški litera-
turi označeno s style in ne s face).
Enako razlago, da se danes font
uporablja za različico pisave, na-
vajata tudi Phil Baines in An-
drew Haslam
21
, ki hkrati navaja-
ta, da se danes font uporablja kot
sopomenka za vrsto pisave. Poleg
tega dodajata, da se od konca 19.
stoletja izraz vrsta pisave
(typeface) nanaša na niz sorodnih
pisav. To bi sicer pomenilo, da je
vrsta pisave zamenjala vlogo dru-
žine pisav. In če smo natančni,
različica ni vrsta pisave. Izdaje za-
ložbe Pira so razočarale (morda
pričakovano, saj je tipografija
edino grafično področje, za kate-
ro niso specializirani): Hugh
Speirs
22
poda razlago o pisavi (ra-
zličicah, vrstah, družinah), za
font navede, da je to nabor zna-
kov, ki imajo enake oblikovne
značilnosti. Hkrati pa doda, da
se včasih font uporablja v pome-
nu vrste pisave, vendar ne poda
nobene razlage, na primer kdaj
ali zakaj. V slovarju Michaela
Bernarda in Johna Peacocka
23
najdemo nenavadno definicijo za
vrsto pisave, ki je v popolnem
nasprotju z definicijo fonta, na-
vedeno nekaj strani prej. Tokrat
(pri razlagi vrste pisave) beremo,
da naj bi bila danes to sopomen-
ka fonta, v zgodovinskem pome-
nu pa naj bi več vrst pisave bilo
združenih v font. (?!) No, to je
res nerazumljivo in daleč od re-
snice. V naslednji knjigi, ki jo je
uredil Michael Bernard
24
, najde-
mo v slovarskem delu enako de-
finicijo kot v prej omenjenem
slovarju, dodana je še kazalka na
geslo unicode. Lahko sklepamo,
da je font obravnavan tehnično,
ne oblikovno. V poglavju o tipo-
grafiji pa je podan njegov prvo-
tni, zgodovinski pomen ter razla-
ga, da se je ta pomen v dana-
šnjem obdobju spremenil in je
pogosto kar sinonim za vrsto pi-
save. Prav tako ugledna, a ameri-
ška založba GATF nas malo bolj
zadovolji, vendar nikakor ne v
celoti: Frank J. in Richard M.
Romano
25
v zgodovinskem ra-
zvoju zapišeta, da je v terminolo-
giji namiznega založništva font
sopomenka vrste pisave. V enci-
klopedičnem delu pa je razlože-
no, da je font del vrste pisave in je
natančno definiran z različico in
velikostjo. Anthony Faiola
26
prav
tako navaja, da je font v dana-
šnjem namiznem založništvu
(DTP) izgubil svoj izvorni po-
men, in dodaja, da kljub temu
pravzapravše vedno pomeni isto:
eno velikost različice določene
vrste pisave.
Osnovni pomen fonta
Fred Smeijers
27
in Alastair
Campbell
16
pravita, da font (v
ameriški angleščini) ali fount (v
britanski angleščini) – izgovorja-
va je enaka
28
– izhajata iz besede
found, ki je izpeljana iz typefoun-
dry –črkolivnica. Frank J. in Ric-
hard M. Romano
25
staše natanč-
nejša in za izvirno besedo posta-
vljata latinsko funditus oziroma
verbalno popačenko fundere, kar
pomeni ulivanje. Vilko Žiljak
7
ima nenavadno razlago o izvoru
besede, in sicer kar v francoski
besedi fontaine, ki pomeni izvor,
izvir oziroma fontana.
V 16. stoletju (ne pa prej) je bil
font viden kot zaključena celota
kake oblikovne zasnove.
27
Zato
vedno zasledimo pri zapisu ka-
kšne pisave najprej ime velikosti
pisave (na primer petit, cicero
ipd.) in nato ime črkorezca ali
ime lastnika tiskarske delavnice,
kjer je črkorezec delal. Kar je ra-
zumljivo, saj je bilo za vsako sto-
pnjo oziroma velikost vrste pisa-
ve treba vrezati posebne patrice.
Tudi ni nujno, da je bila vrsta pi-
save izdelana v več različnih veli-
kostih; lahko je obstajala v eni
sami. Ali pa so kasneje, tudi čez
več let, izdelali dodatne velikosti
pisave. Na slikah 1a–1d so prika-
zane različne velikosti pisav ene-
gačrkorezca. Te naj bi se razliko-
vale samo po velikosti, oblikov-
no pa naj bi bile enake. Vendar
vidimo, da to ni tako.
Pozneje, ko je koncept vrste pi-
save (typeface) postal večji, obse-
žnejši
1
– nastale so dodatne razli-
čice pisave: kurzivne, kapitelke,
krepke, svetle idr., dobi font »ti-
sti« osnovni tehnični pomen, o
katerem govorimo danes. Mno-
go pozneje (okrog leta 1900), ko
je postalo število različnih vrst
pisav večje, so pisave dobile po-
sebna imena. To pa zato, da se
jih je laže razlikovalo in pred-
vsem laže prodajalo. Za pisave, ki
so bile široko uporabljane, se je
že na podlagi imena pisave vede-
lo, kakšne oblikovne značilnosti
ima. Fred Smeijers
27
pravi, da je
Slika 1. Različne velikosti renesančne pisave črkorezca Pierra Haultina, ki jih je za
tisk knjig uporabljal Christophe Plantin; 16. stoletje. Prikazane posamezne črke
vseh pisav so fotografsko povečane na enotno velikost. Vidimo, da se pisave razli-
kujejo v: razmerju višin srednjega in spodnjega črkovnega pasu, širini in oblikovni
zasnovičrkovnih podob. Oznake pomenijo: pisava velikosti nonparej (6 enot) a, pi-
sava velikosti kolonel (7 enot) b, pisava velikosti garmond (10 enot) c,pisava veliko-
sti medija (14 enot) d.
A B
C D

RAZLIČICA PISAVE
13
Slika 2. Naboračrkovnih in nečrkovnih znakov navadne (zgoraj a) in kurzivne (spodaj b) različice renesančne pisave iz 16. sto-
letja. Navadna različica obsega 153 znakov, kurzivna pa 127 znakov. Nanizano je tudi polnilno gradivo, ki je bilo sestavni del
nabora.
garamond pravzaprav izdelek 20.
in ne 16. stoletja. Tu ni mišljena
sama pisava ali njena oblika, pač
pa samo ime pisave.
Font v osnovi (v svinčenem
stavku) predstavlja nabor vseh al-
fabetičnih in drugih znakov, ki
so vsi ene velikosti oziroma sto-
pnje pisave in ene oblikovne zna-
čilnosti. Torej ena vrsta pisave
(typeface) vsebuje več fontov, za
vsako velikost enega. Fontov pa
je še več, če je pisava izdelana
v več različicah (na primer kur-
zivna, polkrepka ipd.).
Nabor črkovnih in nečrkovnih
znakov, ki naj bi jih posamezni
font (v preteklosti in danes) vse-
boval, je razdeljen na več posa-
meznih vrst znakov:
13, 22, 24
2 verzalke
ali majuskule (A B C …)
2 minuskule (a b c …)
2 kapitelke (A B C …)
2 akcentirane črke (Ä î ó …)
2 ligature (leksične: Æ œ …;
tipografske: fi fj …)
2 številke (1 2 3 …)
2 ločila (! , – » ( [ …)
2 napotilni oz. sklicevalni znaki
(* ¶ § …)
2 matematični znaki
(+≠ ≥ …)
2 posebni znaki (€ @ & % …)
Treba je opozoriti, da so ločila
obravnavana tipografsko in ne
strogo lingvistično. Torej so med
ločila razvrščeni tudi narekovaji,
opuščaj, vezaj, pomišljaj ter okle-
paji. Slednji so lahko v sklopu
mešanih oziroma raznovrstnih
znakov, če je nabor nečrkovnih
in neštevilčnih znakov razdeljen
zelo podrobno. Včasih so vsi ne-
črkovni in neštevilčni znaki ra-
zvrščeni v manj posameznih vrst
ali pa samo v eno celoto z ime-
nom znaki ali posebni znaki.
Prav tako je lahko razdelitev zna-
kov še podrobnejša, na primer
komercialni ali trgovski znaki
(™ © …), mešani oziroma ra-
znovrstni znaki (& { …). Včasih
pa lahko izbiramo celo med dve-
ma vrstama znakovštevilk, ki sta
oblikovno različni: navadna in
renesančna oblika številk.
Razdelitev znakov v posamezne
vrste je bila včasih manj podrob-
na. M. Blejec
4
je na primer znake
razdelil v samo pet različnih vrst:
male črke, akcenti, verzalke, šte-
vila, ločila (med ločila je razpore-
dil tudi druge nečrkovne in ne-
številčne znake). Podobna, a
manj podrobna razdelitev je vi-
dna v razporeditvi znakov, ki ju
prikazujeta sliki 2a in 2b.
Število različnih znakov je bilo
odvisno od vrste uporabe določe-
nega fonta. Večina znakov je sko-
zi stoletja postala standardna. –
Temu sta se prilagodila število
predalčkov in razporeditev posa-
meznih znakov v črkovnjaku. –
Določeni znaki so se dodajali tu-
di za posebne namene uporabe.
Prav tako je bil nabor črkovnih
znakov različen glede na jezik na-
roda, v katerem se je besedilo sta-
vilo. To je bilo lahko tudi 150 ali
več različnih znakov.
29
Hkrati je
font vseboval še določeno količi-
no polnilnega gradiva: kvadrate
in spacije (drobno polnilno gra-
divo), ki so seveda neodvisni od
oblike pisave, definirani so z veli-
kostjo pisave.
28, 29
Vsak posame-
zni znak je bil ulit in dobavljiv
v tolikšnem številu, kot je terjala
njegova uporaba. Pri črkovnih
znakih je bilo to odvisno od jezi-
ka, v katerem se je besedilo stavi-
lo.
Kapitelke so značilne predvsem
za navadno različico pisave.
V naboru znakov kurzivne razli-
čice kapitelk navado ni. Kljub te-
mu so bili fonti navadnih in kur-
zivnih različic približno enako
obsežni. Kurzivna različica je po-
gosto vsebovala več različnih li-
gatur in okrašenih verzalk.
29
Na
slikah 2a in 2b sta prikazana na-
bora vseh znakov navadne in
kurzivne različice pisave določe-
ne velikosti; torej dveh fontov.
Danes obstajajo fonti, ki nima-
jo vseh vrst znakov, na primer
kapitelk, tipografskih ligatur ali
določenih napotilnih oziroma
sklicevalnih znakov in nekaterih
posebnih znakov.
24
S tem se
v praksi,žal, kar pogosto srečuje-
mo.
Današnji pomen fonta
V osnovi font pomeni vse tipo-
grafske znake (črke ter preostala
znamenja) iste pisave in veliko-
sti. Na primer: polkrepka kur-
zivna times new roman stopnje
10 enot. V črkolivnici so morali
poznati vse te parametre (različi-
co pisave, stopnjo oziroma veli-
kost), da so lahko ulili natančno
določeno pisavo. V dobi računal-
ništva pa lahko stopnjo pisave
brez težav poljubno spreminja-
mo. Zato pod pojmom font – si-
cer uporabljeno napačno, kot so-
pomenka – (v oblikovanju in tu-
di v enostavnem zapisovanju be-
sedila s pomočjo računalnika) ra-
zumemo različico pisave, na pri-
mer: polkrepka kurzivna times
new roman, ki smo ji, na pri-
mer, določili velikost 10 enot. V
računalniškem programiranju pa
je osnovni pomen izraza font
ostal nespremenjen (različica in
velikost pisave).
1
Lahko rečemo,
da je pravzaprav obdržal prvotni
pomen – »fizično« predstavlja
določeno velikost določene razli-
čice neke vrste pisave.Če je prvo-
tno to pomenilo svinčevo zlitino,
je kasneje, v obdobju fotostavnih
sistemov, lahko pomenilo matri-
A
B

STAVLJENJE
14
Slika 3. Prikazana je razlika med fontom in vrsto pisave. Levo (a) je del zapisa fonta,
ki je nujno potreben, da vrsto pisave (b) sploh vidimo oziroma jo lahko uporabljamo.
ce za formiranje znakov in danes
računalniško kodo.
15
Skratka ne-
kaj, kar omogoči, da vidimo ali
uporabimo vrsto pisave (typefa-
ce). Na slikah 3a in 3b je prika-
zan manjši del fonta, ki definira
kakšno vrsto pisave oziroma na-
tančneje eno od njenih različic,
in vizualizacija te pisave (kot je
sicer bila oblikovana). Torej, v
obdobju digitalizirane črke font
predstavlja nabor znakov ter nji-
hovo digitalizirano kodo, s kate-
ro sta definirani oblika in veli-
kost posameznih znakov.
12, 14, 15
Vemo, da so pisave oziroma fonti
lahko zapisani v bitni ali vektor-
ski obliki. V zadnjem obdobju
imajo prednost pisave, ki so defi-
nirane vektorsko oziroma obri-
sno.
Font ali črkovni razdelilnik
Na strokovnem terminološkem
področju je v Sloveniji nemalo
težav. Ene so posledica hitrega
posodabljanja in spreminjanja
tehnologije, ki pa ji s primernim
izrazjem ni sledeno. Druge teža-
ve pa so posledica nepoznavanja
uveljavljenega izrazoslovja. Obe-
nem vidimo, da v raznovrstnosti
izrazov naš jezik ni bogat.
PetraČerne Oven je predlagala
uporabo izraza črkovna vrsta na-
mesto pisave, kadar govorimo o
različicah pisave (na primer gara-
mond polkrepka), vrstah pisav
(na primer garamond) in skupi-
nah pisav (na primer francoske
renesančne pisave). Predlog je
zagovarjala z razlago, da je izraz
pisava omejen na rokopisno pisa-
nje in pisave, ki s tem nastanejo.
Poleg tega se ji je zdela smiselna
vpeljava novega izraza tudi zato,
ker se danes v Sloveniji vse pre-
pogosto napačno uporablja izraz
tipografija – namesto vrste pisa-
ve.
1
Kako pa narediti razlikovanje
med pisavo v oblikovnem pome-
nu (typeface) in pisavo v tehnič-
nem pomenu (font)? Ker v prete-
klosti nemško izrazoslovje tega
ni definiralo, smo tudi mi danes
brez ustreznega slovenskega izra-
za.Če smo natančni, je – v obdo-
bju fonta iz svinčeve zlitine –
izraz obstajal. Vendar je bil ta, z
uvedbo fotostavnih naprav, za-
menjan z anglosaškim izrazom.
Predvidevam, da danes le še red-
ki, če sploh, poznajo »slovenski
font« – črkovni razdelilnik
4
. Za-
radi vsesplošne uporabe anglosa-
škega izraza bi bilo nesmiselno
vpeljevati starejši, čeprav sloven-
ski izraz. Lahko bi tudi razpra-
vljali, ali razdelilnik pomensko
predstavlja sodobni font. No,
enako vprašanje bi si lahko zasta-
vili za anglosaško besedo font, ki
izvira iz ulivanja. Verjetno bi bil
razdelilnik v prednosti pred uli-
vanjem.
Smiselno je, da v tem primeru
pretehta široka uporabnost. To-
rej, font – a le v tehničnem po-
menu. V oblikovnem je to vrsta
pisave oziroma črkovna vrsta
(typeface).
Klementina MOŽINA
LITERATURA IN VIRI
1. Možina, K.,
Knjižna tipografija.
Ljubljana: Filozofska fakulteta
in Naravoslovnotehniška fakulteta, 2003
2. Ambrožič,, M.,
Tiskarstvo.
Ljubljana: Samozaložba, 1937
3. Mihalek, O.,
Stavec in njegovo delo.
Ljubljana: Prosvetni odsek zveznega tajništva
grafične industrije, 1946
4. Blejec, M.,
Priročnik za ročne stavce.
Ljubljana: Združenje grafičnih podjetij
Jugoslavije, sekcija za LRS, 1957
5. Paradiž, J.,
Ročni stavec, 1. del.
Ljubljana: Šolski center tiska in papirja, 1971
6. Žiljak, V.,
Računalniški fotostavek.
Ljubljana: PIS tiska in papirja, 1988
7. Žiljak, V.,
Stolno izdavaštvo:
obrada teksta i slike računalom.
Zagreb: Društvo za razvoj informacijske
pismenosti, 1989
8. Parker, R. C.,
Grafično oblikovanje.
Ljubljana: Pasadena, 1997
9. Leksikon računalništva in informatike.
Ljubljana: Pasadena, 2002
10. Mesaroš, F.,
Grafička enciklopedija.
Zagreb: Tehnička knjiga, 1971
11. Gulbins, J., Kahrmann, C.,
Mut zur Typographie.
Berlin: Springer, 2000
12. Kipphan, H.,
Handbook of Print Media.
Berlin: Springer, 2001
13. Turtschi, R.,
Praktische Typografie.
Zürich: Niggi, 1994
14. Bringhurst, R.,
The Elements of Typographic Style.
Vancouver: Hartley & Marks Publishers, 1997
15. Felici, J.,
The Complete Manual of Typography.
Berkeley: Adobe, 2003
16. Campbell, A.,
The Designer’s Lexikon.
London: Cassell & Co., 2000
17. Collin, P. H.,
Dictionary of printing & publishing.
Middlesex: Peter Collin Publishing, 1997
18. McLean, R.,
Typography.
London: Thames and Hudson, 1996
19. Type Terminology in the Desktop.
Richardson: Altsys Corporation, 1991
20. A glossary of typographic terms.
<http://www.adobe.com/type/topics/
glossary/>, 23. 7. 2004.
21. Baines, P., Haslam, A.,
Type & Typography.
London: Laurence King Publishing, 2002
22. Speirs, H.,
Introduction to prepress.
Leatherhead: Pira, 2003
23. Barnard, M., Peacock, J.,
Dictionary of Printing and Publishing.
Leatherhead: Pira, 2000
24. Bernard, M., ured.,
The Print and Production Manual,
Leatherhead: Pira, 2000
25. Romano, F. J., Romano, R. M.,
The GATF Encyclopedia of Graphic
Communications.
Upper Saddle River: GATF, 1998
26. Faiola, A.,
Typography Primer.
GATF: Pittsburg, 2000
27. Smeijers, F.,
Counterpunch.
London: Hyphen Press, 1996
28. Gaskell, P.,
A New Introduction to Bibliography.
Oxford: Oxford University Press, 1985
29. Chappell, W., Bringhurst, R.,
A Short History of the Printed Word.
Vancouver: Hartley & Marks Publishers, 1999
A
A B