lovski]' proučil ves evropski epos, celo bizantinski in arabski. Rusko občinstvo Veselovskega ni poznalo; vzrok tega je umrli sam. Delal je samo za znanstvo, pisal samo za ozki krog učenjakov. Njegov pogreb — kakor poročajo S. Pet. Ved. — je bil skromen, kakor da bi ne bil umrl ruski akademik, ampak navaden peterburški meščan.
Akademik A. N. Novoskoljcev, slavni ruski slikar, je obhajal pred kratkem petindvajsetletnico svoje umetniške delavnosti. Svojo karijero je Novoskoljcev začel z velikim uspehom. Že kot dijak je narisal podobo „Babuška i vnučka", po kateri je že takrat zaslovel pri moskovskem občinstvu. Iz slikarske akademije je prišel kot dovršen umetnik. V Parizu so bili njegovi damski portreti sprejeti v. velikim navdušenjem. Iz Pariza je odšel v Benetke. Iz Benetk se je zopet vrnil v Pariz, kjer je naslikal znamenito podobo »Posle maskarada." Najboljše njegovo delo je »Poslednija minutv mitropolita Fi-lippa." Kmalu potem je bil poklican v Peterburg za profesorja slikarske akademije. Izmed njegovih del imenujemo še: Le-topisec. — Na ispovedi. — Svetlana." V zadnjih petnajstih lelih slika Novoskoljcev samo cerkvene podobe, s katerimi je obogatil peterburške in moskovske cerkve.
Fedir Gerasimovič Miščenko. 10. listopada je v Kijevu umrl profesor na univerzi in eden izmed merodajnih predsta-viteljev stare kijevske ukrajinske družbe, F. G. Miščenko. Miščenko se je porodil 1. 1848. v Priluki (v Poltavščini) od revnih staršev. Študiral je v Kijevu na zgodovinsko-filološkem oddelku tamošnje univerze. Dve leti je izpopolnjeval svoje študije na Nemškem, Francoskem in Laškem. Ko je 1. 1881. postal profesor na kijevski univerzi, je začel tudi delovati na socialnem in političnem polju. V znanstvenih in političnih listih je objavljal članke, v katerih je dokazoval škodljivost sodobnih ruskih političnih razmer za državo in prebivalstvo. Radi teh člankov je moral, kakor drugi profesorji na kijevski univerzi, zapustiti svojo profesorsko službo. Od 1. 1884. do 1. 1889. si je moral služiti kruh z književnim delovanjem, objavljajoč svoje znanstvene razprave v naprednih periodičnih publikacijah. Zavoljo izvanrednih zaslug za znanstvo je bil Miščenko po 5 letih zopet za profesorja, pa ne več na Ukrajini, ampak v Kazani. Tu je umrli deloval tako marljivo, da mu je preveliko duševno delo izpodkopalo zdravje. L. 1902. ga je zadela kap; ko je okreval, se je lotil zopet dela. 10. novembra ga je dohitela smrt.
Maloruski tisk na Ruskem. Ko je lani ruska vlada oprostila maloruski tisk okov, ki so ga vezali od I. 1876., se je začelo na Ukrajini veselo in živahno književno gibanje. Vsako večje malorusko središče je hotelo imeti svoje glasilo. V Odesi se je začela izdajati »Narodna Sprava" in „Visti", v Katerinoslavi , Zaporižje" in »Dobra Porada", v Mohilevu »Svitova zirnicja", v Harkovu »Slobožanščina" in »Porada", v Kijevu »Borotba", »Šeršenj", in »Ukrajinske Bžiljnictvo", v Hotimu „Hata", v Moskvi »Zorja". Kjer niso niso mogli ustanoviti svojih ukrajinskih listov, kakor n. pr. v Hadjači, Umani in Katerinodaru, so ustanovili ukrajinske priloge in oddelke v moskovskih listih. V Peterburgu se je nameravala s pomočjo izvrstnih znanstvenih in publicistiških moči ustanoviti »ukrajinska tribuna" za celo Rusijo — »Ukrajinski]' Vestnik". Zdelo se je, da bode ukrajinski tisk v Rusiji kmalu na vrhuncu. Toda listi so se ustanovili, izšlo je nekaj številk in potem so nehali izhajati. Vzrok temu je bila nespretnost uredništva in izdajateljstva. Sedaj izhajajo v ruski Ukrajini samo štiri malo-ruska glasila: tednik »Rada", in mesečnik »Nova hromada" v Kijevu, tednik »Ridnij kraj" v Poltavi in »Svitova Zirnicja" v Mohilevu.                                                                     Fr. Št.
143
Giosue Carducci. V Bologni je umrl italijanski pesnik Giosue Carducci. Bil je pravi pesnik osvobojene Italije, po mišljenju pogan, po politiškem prepričanju republikanec, po obliki nedosežni klasik. Vpliv njegove poezije je bil velikansk. Bil je sin zdravnika, rojen 27. julija 1. 1835. v Val di Castello. Prve svoje pesmi je objavil pod psevdonimom Enotrio Romano. L 1857. je izdal svoje »Rime", prihodnjega leta pa je jel izdajati list „11 Poliziano". Po antičnih rimah in ritmu se posebno odlikujejo „Odi barbare". Piemontski naučni minister Terenzio Mamiani mu je podelil 1. 1859. literarno stolico na univerzi v Bologni (professore di eloquenca), na kateri je deloval skoro do svoje smrti. Krasno je tu predaval o Danteju, Petrarci in Bocacciju. Njegova znana »Himna Satanu", (L' Inno a Satana) kjer poveličuje nasproti krščanstvu in cerkvi duha zanikovanja in upora, je izšla v demokraškem bolonješkem »Popolo". Kar sta bila Mazzini in Garibaldi za zedinjeno Italijo v politiškem oziru, to ]e bil v literarnem Carducci. Najbolj je zaslovel po svojih »Odi barbare", kjer je italijansko mo derno misel spretno vlil v staro klasiško obliko. Posebno lepi so bili verzi „per Garibaldi morto", v čast umrlemu Garibal-diju. Parlament je Carducciju nakazal letno pokojnino 12.000 lir. Posebno bogata je bila knjižnica Carduccijeva, katero je kupila kraljica Margherita za 40.C00 lir in jo podarila bolonj-skemu mestu. Letos je bilo Carducciu podeljeno Noblovo darilo. Carducci je bil član framasonske lože. Njegovi zadnji ver i so bili sledeči:
»La, dove il mirto e un miglior sol corona Anacreonte e Alceo, la giu vo' gir! Con i santi la giu di Maratona Nel' esil časa d' Hade io vo' dormir!"
(Tam, kjer mirta in lepše solnce obseva Anakreona in Alceja, tja bom odšel in s svetniki maratonskimi grem počivat v Hadov dom prognanstva.)
Dvestoletnico  rojstva   Carla  Goldonija   so  te dni
slovesno praznovali v Benetkah. Carlo Goldoni se je rodil 25. februarja 1. 1707. v Benetkah. L. 1731. je na padovanskem vseučilišču postal doktor prava. Stalno se ni nikjer naselil; zdaj je bil v kaki pisarni, zdaj je romal s kako igralsko družbo kot igralec od kraja do kraja. Konečno je vendar celih 14 let obstal v Benetkah, kjer se začenja njegovo pravo literarno delovanje. V tistem času je bila v Italiji v navadi takozvana commedia deli' arte. To so bili igrokazi, ki so se navadno tragično začeli in komično končali; njihova posebnost pa je bila ta, da pisatelj ni spisal za igralce cele vloge, ampak jo je le skiciral, Igralci so posameznosti svoje vloge sami improvizirali ter si nadeli gotovo masko. V takih komedijah so nastopali vedno Pantalone, Arlechino, Dottore in Brighella, ter zbijali svoje, vecjidel sirove, improvizirane šale. Proti temu se je Goldoni začel bojevati. Jel je pisati drame, komedije, tragedije, igrokaze, ki so bili docela izdelani in kjer igralci niso mogli improvizirati. Stalno vrednost imajo njegove ljudske igre, ki so se Italijanom neznansko priljubile; njegovo »Locan-diero" še sedaj radi uprizarjajo. Literarni nasprotnik Goldo-nijev je bil Carlo Gozzi, ki je pisal fantastične, na lahno skicirane pravljične drame. Goldoni je svoja stara leta mirno preživel na Francoskem na dvoru Ludovika XV. Umrl je 7. februarja 1793. Goldoni je italijanski Moliere ter si je za italijansko komedijo s svojim literarnorefomatorskim delom pridobil veliko zaslug.                                                       F. T.