168
Vožnja po morji.
(Sonet Mickievičev.)
Šum veči, gošče morske vstajajo strašila,
Mornar na lestvo zleze: bodi vsak na preži! Zleze, se stegne, visi v nevidljivi mreži
Ko pajek kadar čaka, da bi se zgenila.
Piš, piš, piš! ladja suje . da bi se zberzdila, Prevalja se, topi se v pene, vrat si ježi, Vali teptd, v podnebje let je ne beteži.
Oblake s čelom reže, vetru grabi v krila.
Moj duh se tudi dviga z jamborinim begom, Kakor teh jader kodri v mislih poletuje, Note z veselo družbo moram krik deliti.
Stegavam roke, ladji se na persi vlegam. Zdi se. da moje nedro let ji ponagljuje; Kak lahko, ljubo! vem zdaj, kaj je ti ca biti.