F. K.: Moja pisalna miza Kaj bi tožil? Jermen je samo eden, Samo eden je bič. In smešno bi bilo .. . (Cankar.) Takrat nisem imel nič, In kdo je kriv? Oče? Kaj bi bil kriv, siromak, desetnik, ko je trpel vsc do smrti in tožil, kakor sto drugih. Kdo je kriv? Ded? Bil jc očc mojega očeta! Vrag ve. Je pa tako, da takrat nisem imel nič. Študiral sem brez knjig in, ko sem doštudiral, sem stal močan in mogočen pred veliko svinjarijo. Pridružil sem se dolgi vrsti in po milosti božji in volji naroda sem šel, kjer isem. Ko pa sem prišel, sem našel prazno, rumeno plcskano sobo. Vrata so bila in so šc plesniva. Razgled na pokopališčc. Dobri ljudjc so mi dali pohištvo. Posteljo, omaro, nočno omarico in psiho. Spct so mi dali dobri ljudjc tri stole in na encga sem si kupil umivalnik. In še so mi dali dobri ljudjc mizo. Pregrnil sem jo s papirjcm in zložil nanjo vse, kar sodi na pisalno mizo. In dancs vidiš v mo.ji lepi sobi plesnrva vrata, veliko moderno psiho, erarski obešalnik, kupe papirja in podobo, ki jo je zmazal neznani »umetnik«. Ker pa scm spodobcn človek in pripravnik1, sem tajnik raznih človeških in živinskih organizacij. Zato je jasno, da imam povsod, po tleh, na psihi, na omari. na oknih in na rriizi polno knjig in papirjev. In kljub vestnemu, doslcdnemu, preciznemu, čisto nebirokratskemu uradovanju in dopisovanju, se mi 1 Obče irne za človeka, ki naj bo pripravljcn in ki je pripraven za vse. papir vztrajno kopiči. Tam na desnem oglu mize pa se mi jc nabralo točno 64 raznih knjižnih Oglasov, prospektov, ponudb in vestnikov s priloženimi položhicami. Da zbiram to šaro? No, Freud bi razvozljal kompleks kako drugače. Ker sem državni uradnik, nimam absolutno nikakih zbiralnih in poscstnih gonov in zbiram te dražljaje za precejanje slin le v vsakdanji, večni mcmento, da živim vendarle človeka vredno življenje. Še so ljudje, ki nas imajo za ljudi in se jim zdi vredrio žrtvovati poleg režijskih stroškov še poštnino za te mnogovrstnc ponudbc. Efckt? Zadnje čase nisem kupil nobene knjige. Od neobveznih kulturnih dobrin pa dobivam lc cno literarno revijo. (Časopis som iz zdravstvenih in taktičnih razlogov odpovedal in čitam pri upravitelju ko evangelistov vol.) In moje t. zv. kulturno življcnjc? Domačo učiteljsko knjižnico sem iz prirojene ljubezni do arhcologijc prebrskal. Nudi neusahljiv vir snovi za proučevanjc razvoja tiskarstva. V ostalem pa sem sc omejil na čisto primitivni način proeesa kultiviranja. Skoraj sem prcpričan, da imam približno poldrugi kilogram najbrž čisto dovolj zveriženih možganov — naj miglje masa zanikma. Življenje je dandanes pcstro ko beračeva garderoba in ti nudi, le jemat' nc zamudi, prilik nešteto. Vračaš se n. pr. lačen od kosila — zgodovinske asociacije predvojnih časov, gora socialnoekonomskopolitičnoctičnih problemov preprežena s čisto materialnimi in tiziološkimi vprašanji. Na šolskem oglu je v času kontumaca dvignil Sumbo nogo. Pedagoškoetičnoestctskohigienskojuridični komplcks. Pa se izza mize zagledam na pokopališče. Duh zabrodi v carstvo kadavrov, smradu, rajskega veselja, v pekcl, pa do Budhe, skozi nirvano v nič. Pa razmajana peč, čemerni dan, meteorološke prognoze, krušne karte, ogrožcne hlače, simfonija dcla itd. Le, kadar pridejo tisti redki, svctli in svcti trenutki, polni slabosti, ko se ozrem v desni ogel pisalne mize, se nasmehnem, ko junak Molierove tragedijc, ko da šklepeta obešenjak. In takrat jc starega znanca vseh akviziterjev iz suhih let kar nekako sram, da lomi tradicijo najboljših konsumentov naše nežne, lepo rastoče, skrbno ograjenc kulture. Pa kaj bi mevžljal v teh časih. Piščc! Negodnik! Ali, kadar grem v mesto, pobrodim v žepu za zadnjimi parami in grem povsod, kjer prodajajo kulturo in hitirn in krpam. In vse tisto razkošno bogastvo, skrbno kondenzirano, odnesem seboj v naš mikrokozmos, v pestro življenje naših dni. Kaj bi tožil! In danes nimam nič, razcn sramotno banalnih, polinteligenta nevrednih, čfeto matcrialnih skrbi. Na pisalni mizi pa imam še kup štampiljk, peresnik iz študentovskih Iet in mchur najslabšega tobaka.