94 Slovstvo. zvedamo tudi. da je naše navadno skladanje številk doma v Indiji. — V. Oblak je dodal nekaj popravkov in dostavkov spisu: «Doneski k hist. slov. dijalektologiji.* Str. 222—223. Slednjič nahajamo običajno Biblijografijo slovensko I. Tomšiča, str. 224—40. Tajnika E. Laha poročilo z drugimi poročili vred obseza stranij 241—304. Število udov je naraslo na 2200, za 43 več ko lani. Bog blagoslovi delovanje Matičino zanaprej! ~^~ J- D. Jezičnih. Knjiga Slovenska v XIX. velcu. F. Spisal J. Mam. XXX. Leto. V Ljubljani 1892. Natisnila in založila R.Miličeva tiskarna. Nekaj izvodov je na prodaj v Katol. Bukvami po 60 kr. — Z žalostnim srcem pišem poročilo o najnovejšem in — zadnjem «Jezičniku». Marnemu pisatelju in vzornemu slovstvenemu zgodovinarju so opešale telesne moči; težko, da bi še kdaj pero sukala onemogla desnica. Čelih trideset let je snoval profesor-kanonik Marn «Jezičnika», nalagal počasi pa dosledno zaklad, iz katerega bodo vedno kopali naši slovstveni zgodovinarji in pobirali zlata zrna za veličastno zgradbo slovenske slovstvene zgodovine. O slovstvu slovenskem so pred Marnom pisali slovenski: Matija Maj ar v «Drobtinicah» 1. 1849., Ivan Valj a ve c 1. 1853. v * Slo venski slovstveni zgodovini«, Anton Janežič 1. 1854. v dodatku svoje slovnice in Iv. Macun 1. 1863. v «Pregledu slovenskega slovstva.* A ti spisi so deloma kmalu zastareli, deloma so bili nepopolni odlomki, iz katerih nisi mogel dobiti jasne podobe, kako se je razvijalo naše slovstvo. Drugačno zgodovino je podaril Slovencem Mar-nov «Jezičnik>. Porodivši se 1. 1863. ob tisoč-letnici slovanski, kazal je nekaj let (I—VIII) razvoj slovenskega jezika in opozarjal Slovence na staroslovenščino, v dobi, ko je pisatelj njegov pričel učiti slovenščino na gimnaziji Ljubljanski. Od IX. letnika pa (1871) obdeluje kamene za zgradbo slovstvene zgodovine slovenske. V 22 letnikih je opisanih več nego 250 slovenskih pisateljev. «Jezičnik» ne opisuje slovstvenikov po določenem in časovnem redu. ker pisatelj njegov od začetka pač sam ni mislil, da mu bo toliko vzrasla in se razširila slovstvena zgradba njegova, ampak opisuje jih tako in v onem redu, kakor se mu je zdelo z ozirom na čas in okoliščine važnejše in priličnejše. Vendar lahko trdimo, da nam podaje celotno zgodovino slovenskega slovstva XVI., XVII., XVIII. in posebno obširno XIX. stoletja. L. 1888. pa je s «Knjigo staroslovensko* podal neko podlago za Knjigo novoslovensko. «Jezičnik» opisuje slovstveno zgodovino slovensko po trdnih in jasnih načelih. Osebe — trdil je pisatelj vedno — naj se v književni zgodovini opisujejo le toliko, kolikor je potrebno in koristno za njeno pojasnjevanje. Pač pa naj se razlagajo knjige, a vsikdar tako, da se dobre priljubijo, slabe pa pristudijo. Ob kratkem je vsakemu pisatelju načrtan življenjepis, na to pa slede njegova dela. Vsakemu delu se označuje obseg ali pomen in za vzgled se podaje kak odlomek iz dotičnega dela. Povsodi poudarja, da, kakor vse stvari, prestavljaj tudi slovstvo neskončnega Boga. — Pisatelj je nad vse resnicoljuben; piše v kratkih rekih, res jedrnato. V 30. letniku je opisanih 20 slovstvenikov, deloma živih, deloma že mrtvih, nekaj pisateljevih šolskih tovarišev, pa nekaj učencev njegovih. Nekateri izmed njih so mu bili posebno dragi in ljubi. Vrsto pričenja Slomšek II. — Frančišek K o-sar, nekaj let urednik «Drobtinic» in velik šolski prijatelj; nadaljuje jo marljiva književna bučela, Slovencem in Hrvatom znani Matija Valjavec-Kračmanov. Temu se družita Matevž F r e 1 i h - V i t o š k i, ki je bil v mladih letih živahen slovstvenik, in Janez Bile, rodovitni nabožni pesnik. Za tema se vrstita pripoznani cerkveni govornik Matija T o r k a r in rajni Št. Peterski župnik v Ljubljani, Matija Hočevar. Dalje nas srečujejo rajna Mihael Ž o 1 g a r in Jernej Križaj - Severjev, pa še živi Luka Svetec -Podgorski. Za temi se opisuje pet še živih zaslužnih duhovnikov slovenskih: Andrej M a r u š i č, Janez Vesel-Vesnin, Anton Zupančič, Andrej Z a m e j i c in dr. Andrej Č e b a š e k. Za njimi se navajata Marnova mladostna znanca Janez T e r d i n a in Franjo Bradaška, pa dva najdražja učenca njegova Anton K r ž i č in dr. Anton Jeglič. K sklepu opisuje «Je-zičnik» slovstveno poslovanje pisateljevega brata Franja M a r n a in se poslavlja za vselej od nas s tem, da našteva slovstvena dela svojega očeta profesorja — kanonika — Josipa M a r n a , z opombo: «Kar tukaj o svojem književnem delovanju povem, povedano bodi zlasti zaradi «Jezičnika*, nekdanjim vrstnikom v spomin, prihodnjim pisateljem slovstvene zgodovine pa v razumno porabo.* Iz teh vrstic je razviden velik pomen «Je-zičnikov* v slovstvu slovenskem. Po njem je zaslulo slovensko ime; še bolj pa bode, ko nam sestavi kdo na podlagi njegovi slovstveno zgodovino. Dal Bog, da bi se sestavila tudi v pravem duhu ! V tem obziru ponavljam besede Marnove v predgovoru k opisanemu «Jezičniku»: — «Kakor ni vse zlato, kar se sveti; tako ni vse dobro zrno, kar so nasejali po njivah našega slovstva tudi v tej knjigi opisani možje. Torej kličem o Knjigi Slovenski njenim čitate-ljem naposled še: ,Vse poskusite; kar je dobro, ohranite!' (I. Tes. 5, 21.)» Dr. jos. Ldsar. Popotnikov koledar za slovenske učitelje. 1893. S popolnim imenikom šolskih oblast-nij, učiteljišč, ljudskih šol in učiteljskega osobja po Juzno-Stirskem, Kranjskem, Primorskem in slovenskem delu Koroškega po stanji v začetku šolskega leta 1892/93. VIL leto. Sestavil in založil Mihael J. Nerat, nadučitelj in urednik