ČAJ ZA DVE ZA MONOŠTER IN PORABJE STR. 2
IZLET DRŽAVNE SLOVENSKE SAMOUPRAVE STR. 10
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 9. oktobra 2003 Leto XIII, št. 20
Pogovor z Markom Sotlarjem, novim generalnim konzulom v Monoštru
»... diplomacija je predvsem poklic, kjer je treba veliko napisati. «
»Prihajam iz okolja, ki je izjemno polno idej, ambicij. Iz okolja, kjer praktično zmanjka časa za razmislek pri marsikateri življenjsko pomembni stvari, « je povedal novi generalni konzul R Slovenije v Monoštru, Marko Sotlar, ko sem ga vprašala, kako se počuti človek, ki prihaja iz velikih središč v podeželsko majhno mesto. »Ravno to se mi zdi pozitivno v Monoštru, « je nadaljeval, »tukaj so ene stvari utečene na tak način, da ima človek čas, da se usede, da razmisli in da tudi kaj konkretnega naredi ali napiše. S tem ne zmanjšujem pomena Monoštra, meni je ravno to najbolj všeč. Po dolgih letih dela v ministrstvu in službovanja v tujini mi je končno uspelo najti čas, da ko pridejo ljudje na obisk, se lahko usedemo, da se od začetka do konca pogovorimo. Potem tudi razmislim, kaj iz tega konteksta izluščiti in tudi napisati. Diplomatski posel namreč ni postajanje po sprejemih in ogledovanje raznih prireditev - tudi to -, diplomacija je predvsem sedeči poklic, kjer je treba veliko napisati in kjer je treba svoje misli posredovati, je treba napisati svoje ocene in stališča, izkarerih se potem gradi strategija. «
Marko Sotlar je prišel v Monošter iz Ljubljane, kjer je na Ministrstvu za zunanje zadeve zaposlen od leta 1992. Opravljal je precej različnih funkcij. Od leta 1992 do leta 1994 je delal v službi za mednarodne pravne zadeve, ki je danes sektor, ki se ukvarja s sklepanjem mednarodnih pogodb, z ratifi-
kacijskimi postopki itn. Od leta 1994 do leta 1995 ga je ministrstvo napotilo na pravosodni izpit na ljubljansko okrožno sodišče, po prihodu nazaj je delal kot sekretar diplomatske komisije za mejna vprašanja z R Hrvaško. Sodeloval je tudi na pogajanjih o meji med dvema državama.
Leta 1997 je odšel na prvi svoj mandat v tujino. V Zagrebu na veleposlaništvu R Slovenije je opravljal funkcijo konzula in prvega sekretarja. Zelo intenzivno se je ukvarjal s konzularnimi zadevami ter s problematiko tam živečih Slovencev. Po štiriletnem mandatu v tujini je leta 2001 nastopil funkcijo vodje kadrovske službe na Ministrstvu za zunanje zadeve. Po dveh letih je na podlagi sklepa vlade prišel v Monošter za generalnega konzu-
la.
»Konzulat je bil ustanovljen tudi zaradi tega, da skrbi za manjšino, da rešuje konkretne probleme, s katerimi se manjšina srečuje. Ne smemo pa pozabiti na ostale konzularne funkcije, ki jih vsak konzulat mora opravljati po Dunajski konvenciji. Sicer zaenkrat še ne izdajamo vizumov, smo pa usposobljeni za vse ostale konzularne funkcije, « je povedal gospod Sotlar. Po njegovem mnenju je skrb za manjšino ustavna zaveza, o tem pričajo številni predpisi oz. notranji pravni akti in tudi ustanovitev Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ima posebno težo znotraj zunanjega ministrstva. Porabski Slovenci si že dolga leta prizadevamo, da bi pri gospodarskem razvoju obmo-
čja, na katerem živimo, bila prisotna tudi Slovenija oz. slovenski kapital. Veliko je bilo govora o manjših podjetjih, ustanovljenih s slovenskim kapitalom, kjer bi pri zaposlovanju Slovenci imeli prednost.
»Madžarska je sprejela predpise, ki določajo, da je to naravovarstveno območje. To pomeni, da kakšnih infrastrukturnih objektov v tem prostoru ni možno na novo graditi, gotovo ne kakšne industrije. Ena zadeva je pa pomembna. Območje geografsko spada h Goričkemu. To geografsko celoto je treba ohraniti. Po mojem mnenju obstajajo pogoji razvoja specifičnega turizma, recimo kolesarstva, konjeniškega športa...
Ne vidim pa nobenega razloga, zakaj ne bi poiskali
kontaktov globlje v Sloveniji. Razmišljam o tem, da bi bilo dobro najti mesto ali območje, ki se ukvarja s primerljivimi zadevami kot Monošter, ki ima recimo primerljivo industrijo. Kontaktov ne mislim le v smislu sodelovanja, temveč v smislu konkretne investicije. Regionalni kontekst, ki ga razvija Evropska unija, moramo izkoristiti še pred vstopom. «
Maja 2004 bosta obe državi polnopravni članici Evropske unije. Kako bo to vplivalo na manjšine, ki živijo ob meji? -sem vprašala gospoda Sotlarja.
» V evropskem kontekstu meje ne izginjajo v geografskem ali mednarodno-pravnem smislu. Liberalizira se režim prehajanja meje. Manjšine z obeh strani meje imajo kjučno vlogo zaradi tega, ker že obstajajo nekatere vezi. Dejstvo je, da se z vstopom v EU začne bolj intenzivno razvijati regionalni kontekst. Težnja sodelovanja in odločanja bo prenesena bolj na regionalni, ne več na centralni nivo. To je zelo koristno, zato ker se konkretni problemi vedno rešujejo s konkretnimi pogovori na terenu, v konkretnem sodelovanju med ljudmi. S tem se seveda poveča tudi pomen in upravičenost, da imamo generalni konzulat ravno v Monoštru, ne pa v kakšnem od glavnih mest županij. «
Novemu generalnemu konzulu želimo veliko uspeha pri njegovem delu.
Marijana Sukič
2
Gostovanje Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor
ČAJ ZA DVE ZA MONOŠTER IN PORABJE
Osrednja zgodba komedije Čaj za dve se dogaja v domu za ostarele, ki v glavnem velja za zadnjo postajo, preddverje smrti. Pripoveduje o usodi starejše igralke in to je pravzaprav najduhovitejša dimenzija besedila. V boju za vloge je pozabljala živeti zunaj gledališča in pozabila na dejstvo, da je gledališče obstajalo pred njenim rojstvom in bo obstajalo tudi po njeni smrti. Ko pa ji zaradi prostorske stiske dodelijo v
sobo starko s kmetije, se dama na novo sooči s svetom, ki zanjo prej ni obstajal... Tu je še zgodba z upokojenim aktivistom Jankom, v katerem igralka najde naklonjenost, toplino in znova prebujeno erotiko... Režiser predstave je Robert Raponja.
„Komedija Čaj za dve mi je bila zelo všeč. Med predstavo sem ugotavljala, kako resnična je zgodba in tematika, o kateri moramo premišljevati. Je tudi začinjena s humorjem - da, imela sem lep večer. Mislim, da se avtor dosti giblje med ljudmi, med starejšimi in mladimi in dobro opazuje, ” je o predstavi povedala Erika Glanz z Dolnjega Senika. Podobnih mnenj so bili tudi drugi obiskovalci, tudi mlajša generacija,
denimo Agneš Hanžek z Gornjega Senika.
Predstavo si je v družbi Andreja Gerenčerja, slovenskega veleposlanika na Madžarskem, in Marka Sotlarja, novega generalnega konzula v Monoštru, ogledal tudi pisatelj in dramatik Tone Partljič (in poslanec v slovenskem Državnem zboru): „Kot dramatik sem prvič v Porabju, kot pisatelj pa sem doslej v okviru Bralne značke obiskal več narod-
nostnih šol. Od tam nimam vzpodbudnih izkušenj, ker sem spoznal, da je za šolarje slovenski knjižni jezik prezahteven v primerjavi z narečjem. Čaj za dve je tudi v Mariboru zelo popularna predstava, v kateri se vidi starejša generacija. Starost je evropski in slovenski problem. Na domove za starejše v komediji gledam s simpatijo in vedrino. Skrbelo me je, kako bodo obiskovalci sprejeli komedijo. Čeprav imam kar dvajsetletne izkušnje v gledališču, sem kar ganjen nad blagohotnostjo publike. ”
Gostovanje Drame SNG Maribor je organiziral slovenski generalni konzulat. Zaskrbljenost pred začetkom, kako bo z obiskom, je bila upravičena, čeprav si je potlej komedijo ogledalo lepo
število obiskovalcev z vseh koncev Porabja. Tu pa je težava, kako organizirati prevoze na gostovanja. Namig za naslednji dogodek: organizatorji naj se še bolj povežejo, denimo z upokojensko organizacijo in šolami, svoj delež lahko prispevata Zveza Slovencev in Državna slovenska samouprava in prepričan sem, da bo obisk na gostovanjih, ki so na tako visoki kakovostni ravni, hkrati pa zelo gledljiva in jih lahko razume vsak, ki govori porabsko narečje, še boljši, kot je bil tokrat.
Kaže reči nekaj o gostovanjih poklicnih gledaliških hiš v Porabju. V Panonskem zborniku, ki v štirih jezikih izhaja v avstrijskem gradiščanskem Pinkovcu, sem v daljšem eseju o Porabju o prvem gostovanju Drame SNG iz Maribora zapisal: „ Gostovanje poklicne gledališke skupine v tedanjih časih in s tako priljubljenimi igralci in gosti, kot so bili pokojni igralec Arnold Tovornik, pisatelj in dramaturg Tone Partljič, igralec Evgen Car z znanjem slovenskega in madžarskega jezika, dr. Bruno Hartman in drugi, je za tri dni razgibalo življenje v Porabju. Slovensko se je govorilo in pelo v gostilni, na cesti in na slabo opremljenih vaških odrih, kar pa poklicnih igralcev ni motilo. Nemara zato oblasti niso po tako uspelem prvem gostovanju pozneje vabile slovenskih poklicnih gledaliških skupin, čeprav sta imeli tedaj državi podpisan recipročni sporazum o kulturnem sodelovanju, po katerem je budimpeštansko poklicno gledališče vsako sezono vsaj enkrat gostovalo med prekmurskimi Madžari. ”
Zdaj ni političnih ovir za gostovanja, ostal je vsebinski pomen. Zato ker v Porabju ni niti poklicnega niti pol poklicnega gledališča, ampak delujeta dve ljubiteljski skupini z amaterskim režijskim in siceršnjim vodenjem, ena uveljavljena, druga, ki se začenja uveljavljati. Skupini gojita narečno govorico. Zategadelj bi bili nastopi poklicnih gledališč s knjižno slovensko besedo
zelo primemo dopolnilo v porabskem narodnostnem kulturnem dogajanju. Izbor del za gostovanja pa mora upoštevati, da večina obiskovalcev kulturnih dogodkov in tedaj tudi gledaliških predstav govori in razume narečje mnogo bolje kot knjižni jezik, zato so komedije in dela, kot je Čaj za dve, kot nalašč za Porabje.
eR
Raziskava med Slovenci v Budimpešti
Sodelavca Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (dr. Katalin Munda Hirnök, dr. Attila Kovacs) in sodelavka Muzeja Savaria v Szombathelyu (Marija Kozar) raziskujejo položaj Slovencev na Madžarskem zunaj avtohtone poselitve. Lani so se pogovarjali s Slovenci v Szombathelyu, letos julija s Slovenci v Mosonmagyarovaru in Hegyeshalomu. Septembra pa s Slovenci v Budimpešti. Pri organizaciji v zadnjem kraju sta največ pomagala Irena Pavlič in Feri Kranjec. Njima in vsem drugim, ki so pomagali in pripovedovali, se lepo zahvaljujemo. Leta 2004 bi radi izdali knjigo o rezultatih raziskave in knjigo predstavili v treh krajih zunaj Porabja.
Porabje, 9. oktobra 2003
3
Slovenski izseljenski novinarji v Porabju
Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu vsako leto organizira seminarje za izseljenske izobražence (učitelje, novinarje, arhivarje itd. ). Letos so bili na vrsti novinarji, ki so se udeležili tedenskega seminarja v Sloveniji, zaključili so ga pa s študijskim potovanjem po Prekmurju, avstrijskem Štajerskem in Porabju.
Novinarji - prišli so iz Avstralije, Argentine, Kanade, Švedske, Srbije - so si na avstrijskem Štajerskem ogledali Pavlovo hišo v Potmi, v Prekmurju so se ustavili pri lončarjih v Filovcih ter obiskali Plečnikovo cerkev v Bogojini. V Porabje so prispeli 27. septembra, v soboto zvečer, kjer so se spoznali z dejavnostjo Slovenskega kulturnega in informativnega centra. Ogledali so si tudi film o porabskem borovem gostüvanju. Šega - čeprav jim je delalo razumevanje porabskega narečja težave - se jim je zdela sila zanimiva. Nekaterim, ki imajo v svojem društvu tudi Prekmurce, smo obljubili, da jim bomo kopijo kasete poslali.
Naslednji dan so se napotili na Gornji Senik, kjer je gostom šolo predstavila podravnateljica Ildiko Dončec-Treiber. Gostje so veliko spraševali predvsem o tem, kako je s poukom materinščine, kdo financira šole, ali se lahko zgodi, da se bo šola zaradi tega, ker ima premalo učencev, zaprla...
Po ogledu šole so si ogledali cerkev sv. Janeza Krstnika in razstavo o cerkveni zgodovini Porabja. Po vrnitvi v Slovenski dom v Monoštru so si gostje ogledali uredništvo Radia Monošter ter časopisa Porabje. Informativna dejavnost porabskih Slovencev jih je posebej zanimala, kajti tudi sami delajo na tem področju v svojih skupnostih.
Slovenske novinarje je sprejel tudi novi generalni konzul R Slovenije v Monoštru Marko Sotlar, ki je goste seznanil z nalogami konzulata. V sproščanem pogovoru na vrtu generalnega konzulata so gostje postavili veliko vprašanj, med drugim jih je zanimalo tudi to, ali bo članstvo obeh držav spremenilo vlogo manjšin na tem območju.
Gostje so se v Ljubljano vrnili v nedeljo popoldne. Seminar za novinarje se je končal 29. septembra.
Izseljenske novinarje iz Avstralije, Kanade, Argentine, Švedske in Vojvodine je sprejel Marko Sotlar,
M. S.
Na Gorenjom Seniki majo dosta načrtov
Vodovod, kanalizacija, kabelska televizija..............
Cajt hitro ide. Marsikaj se godi tüdi v Porabski vasnicaj, nas pa je zanimajo, ka delajo pa kakše plane majo na Gorenjom Seniki, zatau smo se stavili pri Župani Martini Ropoši.
„Tau leto se kaže, ka bau Uspešno. Mislim, ka smo
Zadnja lejta nej meli telko projektov kak Zdaj. Nej smo šli na telko razpisov, ka smo nej meli zadosta svojega denarja, ” je povedo Martin Ropoš. Problemi pa so takši, ka jih mora občina, če nej tau, pa drügo leto, rejšili.
Glavni problem je pitna voda. „ Süča je prinesla tau, ka moramo na brgé vodau voziti. Ta projekt - proračunje 170 milijonov forintov - smo že pripravili, notra smo dali natečaje pa Vüpamo, ka pejnaze dobimo in mo tau drügo leto tüdi do konca spelali. ” Za plane za vodovod je občina že nekaj pejnaz dala. Nika, župan vüpa, ka nej dosta, pa do mogli tisti dati, ka do tau vodau dobili.
Kanalizacija je velki projekt. Delali do ga samo v dolini. „Po brgaj sé tau ne da napravili, ka bi koštalo milijardo forintov. Tüdi plane za kanalizacijo delamo, nika pejnaze smo že od vaščanov zbrati, večino od 350 milijonov forintov pa
naj bi daubili prejk natečajov, prejk Phara. ” Ves je s ostala Sama, v začetki je bilou tou tak, ka de projekt regionalen, Zdaj pa sé je pokazalo, ka program Phare podpira samo posamezne projekte, tak ka do meli posebej tak kanalizacijo kak
čistilno napravo.
Na Gorenjom Seniki so bili uspešni pri projekti obnove künje in jedilnice, pouleg toga so küpili avto, s šterim leko vodau pa tüdi obed vozijo. Za tau so dobiu 10 müijonov forintov. Končavajo pa tüdi kabelsko televizijo, za štero so dali 15 milijonov forintov, posamezne družine - za zdaj se ji je priklüčilo nekaj več kak 100 - so mogle plačati samo 20
gezero forintov. Tau je bilau enkratno plačilo, po tistom pa se je vsakši mogo sam odlaučiti, ali de meu 12 programov ali pa 24. Za prvi paket de trbelo mejsečno plačüvati 1000, za drügoga pa 2500 forintov. Programi do razmiti: „ Važno pa je tau, ka smo dosegnili, tüdi v Sakalovci pa na Dolenjom Seniki, ge znamo, ka je dosta Slovencev, ka sta prvi pa drügi slovenski program v tomprvom, bole poceni paketi, ” je pojasno Martin Ropoš. Pomembno je tüdi tou, ka de se prejk kabla čüu Radio Monošter, zatau ka se ga Zdaj na eni mestaj slabo čüje. Za ureditev toga je trbelo plačati samo tisoč forintov, mejsečno pa nede trbelo nika plačati.
Na Gorenjom Seniki so veseli, ka so pri financiranji šole pa vrtca dobiu prejk razpisa dodatno pomoč, tak ka letos
nede finančni problemov. Pauleg toga pa je že na seji mešane komisije manjšinski Urad predlago občini, da v okviri programa Phare obnovi šolo. Ide za 55 milijonov forintov. Tü so pooblastili eno firmo, ka za nji tau dela. 40 procentov pejnaz do ponücali za informatiko, za jezikovne laboratorije pa računalnike, 60 procentov pa za obnovo šole.
Silva Eöry
Martin Ropoš, župan Gorenjoga Senika
Središče vesi je vsakšo leto lepše
Porabje, 9. oktobra 2003
4
Na najvišjih goričkih gričih
Potovanje „pod" tromejo
Martinje-Trdkova-Matjaševci
Bilo je nekakšno predjesensko potovanje: sonce je še zadnjič grelo s svojim bolj poletnim kot jesenskim sijajem, ljudje so hiteli še z zadnjimi poljskimi opravili, obirali so še zadnje
grozde v vinogradih in v zraku je bilo čutiti nekakšno pričakovanje, pripravljenost, da končno pride tista prava jesen, ki bo obarvala gozdove v pisano paleto, travo v rjavo in dala pokrajini novi čar s svojimi meglicami. In res, naslednjega dne je začelo pihati, kar močno je pihalo, nato pa se je začelo jesensko deževje.
Najprej moram zapisati: celotno potovanje ni bilo niti malo potovanje „po naši znani poti”, čeprav so mi pot, vaši in pokrajina še kako blizu. Ko sem natančno pomislila, je res minilo že kar nekaj let, odkar sem nazadnje hodila po tistih vaseh, morebiti je bil celo makadam, prav gotovo pa je bilo še veliko njiv, kjer so želi ročno, predvsem pa je bilo več „majhnih hiš”. Tokrat sem zavila v Martinju desno (prišla sem iz smeri mejnega prehoda). Še prej sem sé ustavila v vasi, ki se je kar precej ozaljšala, velik del zaslug pa ima prav odprtje mejnega prehoda in dobre cestne povezave. Splača se prebrati lepo informativno tablo, kjer boste izvedeli vse o zgodovini vasi. Asfaltirane ceste so za take odročne kraje, kot sta Trdkova in Matjaševci, še kako pomembne; vračajo življenje. Prav zares, dobesedno. Trdkova je prav gotovo ena najvišje
ležečih vasi; mnogi poznajo kraj le kot iztočnico za pohodniško pot z imenom Tromejnik. Tromejnik je prav zares največja atrakcija vasi, ni pa
edina. Osebno so mi bolj zanimivi razgledi s središča vaši (vsaj mislim, da je središče,
kajti te vaši so sestavljene iz številnih zaselkov), saj vidite ne le goričke prostrane gozdo-
ve rdečega bora, ampak tudi madžarske in avstrijske. Po cesti levo navzdol sé med zimsko poledico prav gotovo ni prijetno voziti, toda pogled v „grabo” je čudovit. Pot proti Matjaševcem pelje po nekakšni dolini; tu teče eden od izvirov potoka Lukaj. Matjaševci so prav tako močno raztegnjena” vas, a zelo urejena. Morebiti celo preveč. Pogrešam sta-
ro podobo izpred 15 let, nizke hiše z „gangi” in „trnaci”, „ogračeke” z lesenimi plotovi, stare vrste rož in grmovnic... Toda: kdo ima pravico, da sodi, kaj je prav in kaj ni, kaj je lepo in kaj ni. Hiše so pač nove, urejene od a do ž, pozna se, da je veliko ljudi zaposlenih v Avstriji. Najdejo se tudi take domačije iz preteklosti, toda te so že prava redkost. Morebiti mi je zato od vsega najbolj ostal v spominu vzpon na majhen hribček v bližini mejnega prehoda Matjaševci; ko sem sedela pod drevesom in občudovala razgled proti Kuzmi, sem opazila, da je pri hiši, ki je bila spodaj, gospodar zavil pod „brajde”; vsedel se je na klop in si z največjim užitkom privoščil grozd. Pozobal je grozdje in se odpravil naprej na delo. To je pravo bogastvo: da si znaš vzeti čas za sebe in za darove narave.
Bernarda B. Peček
Martinje je spremenilo podobo; zgodovino lahko preberete na tej tabli
Trdkova nudi najlepši razgled na goričke, madžarske in avstrijske gozdove
Zanimiva pot po dolini potoka Lukaj proti Kuzmi, za razgled pa je treba zaviti desno
Pogled z najvišje matjaševske točke
10. obletnica ljudskih pevk v Monoštru
Monoštrske ljudske pevke bodo 19. oktobra praznovale 10. obletnico svojega delovanja. Proslava ob obletnici se bo začela ob 16. uri v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru. V programu bodo ob domačih pevkah sodelovale ljudske pevke iz Števanovcev, Beznovcev in Korovcev ter ljudski pevci z Gornjega Senika.
»Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti«
Porabje, 9. oktobra 2003
5
Uspešni na Phare projektu
Srednja strokovna šola Bela III. v Monoštru je uspešno kandidirala na programu Phare CBC 2001, Slovensko-madžar-
ski mali projekti. Naslov njihovega projekta je »Računalniški prehodni pokal in konference brez meja«.
Srednja strokovna šola Bela III. v Monoštru že od leta 2000
organizira računalniško tekmovanje za dijake v Železni županiji z namenom, da bi dijaki osvojili računalništvo na
čim višjem nivoju ter na podlagi tega imeli boljše zaposlitvene možnosti v regiji. S tem bi se upočasnil »beg možganov« iz naše regije. S pomočjo tega projekta želi šola tekmo-
vanje razširiti na predele regije na drugi strani meje. Za to je dobra osnova že obstoječe sodelovanje s Tehnično in poklicno srednjo šolo v Murski Soboti, s katero ima monoštrska šola vezi že od leta 1995. Šola v Murski Soboti je vložila komplementarni projekt, katerega dodatni cilj je računalniško izobraževanje nezaposlenih romskih mladih.
Kot so nas seznanili na tiskovni konferenci, tehnične priprave za izvajanje projekta že potekajo. Prva konkretna dejavnost - priprava na tekmovanje - bo potekala 7. oktobra in 11. novembra v Monoštru in v Murski Soboti
11. in 12. decembra bodo priredili dvodnevno strokovno konferenco za profesorje in strokovnjake. Hkrati bodo dijaki opravili pisni del tekmovanja.
Finale tekmovanja bo 17. februarja v Monoštru. Program pa bodo zaključili s tridnevnim strokovnim treningom v Sloveniji.
MS
Tiskovna konferenca na Beli.
NA KRATKO
Učitelji in strokovni delavci Srednje prometne šole v Mariboru so 26. in 27. septembra -na povabilo železničarjev Železne županije - obiskali Szombathely in Sarvar. V petek so se v slovenski hiši sombotelskega Skanzna srečali tudi s predstavniki sombotelskih Slovencev. Dogovorili so se za nastop dramske skupine in predstavitev likovne razstave dijakov prometne šole v Szombathelyu leta 2004.
Znano je, da na Dolenjom Seniki tri - Slovenci, Nemci, Vaugri - narodnosti živejo. Sožitje
je normalno, eden drugoga spoštüjemo. Etak se je leko Zgodilo, da pred več kak 3 lej-
tami so v vesi ustanovili upokojenski klub, v šterom so od vsakše narodnostu lüdje, upokojenci. Da bi te klub leko uresničo svoje skromne načrte, ma pomagajo lokalne slovenska pa nemška majšinska samouprava. Po Porabski vasnicaj je gnesden eške rejdko, da bi organizacije imele domanje sponzore. Judit Grebenar Barber je s pejnezami pomagala klubi pri organizirali njinoga programa. 28. septembra 2003. so etak lejpo srečanje meli, gde je slovenska pesem tü nej falila. Predsednica kluba Elizabeta Šrajner je na srečanje pozvala vse sponzore tü.
Nove možnosti pri programu Phare
Na začetku leta 2004 bosta izšla nova razpisa programa Phare. Tema prvega je: Maksimaliziranje potenciala človeških virov v obmejni regiji.
Na razpolago je 2, 1 milijona evrov.
Razpis zajema:
-	oblikovanje prekomejnih povezav med programi usposabljanja in programi izobraževanja s ciljem usposabljanja, preusposabljanja in zaposlovanja delavcev;
-vzpostavljanje čezmejnih povezav, usmerjenih na trg dela. Minimalni in maksimalni zneski dotacije:
(a)	Minimalna dotacija: EUR 50, 000;
(b)	Maksimalna dotacija: EUR 300, 000;
Drugi razpis je iz programa Phare, in sicer iz Sklada za male projekte Madžarska - Slovenija.
Na razpolago je 700. 000 EUR.
Razpis zajema projekte s področja:
-	lokalni gospodarski razvoj, vključno s turizmom,
-	spodbujanje sodelovanja na področju zdravstva, s poudarkom na skupni rabi virov in naprav v regiji,
-	razvoj ali ustanavljanje objektov in virov za izboljšanje pretoka informacij in razvoja komunikacij med obmejnimi regijami, vključno s podporo čezmejnemu radiu, televiziji, časopisom in drugim oblikam medijev,
-	kulturna izmenjava,
-	spodbude na področju zaposlovanja, izobraževanja in usposabljanja,
-varstvo okolja.
Minimalni in maksimalni zneski dotacije:
(a)	Minimalna dotacija: EUR 5. 000;
(b)	Maksimalna dotacija: EUR 50. 000;
Podrobne informacije o obeh razpisih dobite pri:
•	VATI TFI Soprani Iroda 9400 Sopran Uj ut 12.
Tel.: 36-92/512-710
•	VATI TFI Szombathelyi Iroda 9700 Szombathely, Koszegi u. 23.
Tel.: 36-94/326-147
Újabb Phare pályázati lehetőségek
A tervek szerint 2004 év elején jelenik meg két magyar-szlovén Phare CBC pályázat. Az első pályázat témája: A határ menti régió emberi erőforrás potenciáljának maximalizálása (rendelkezésre álló keretösszeg: 2, 1 millió euró).
Ezen belül két komponensre lehet pályázatokat benyújtani:
I. komponens: A munkanélküliek foglalkoztatásának fejlesztése
II. 	komponens: Fenntartható partnerkapcsolatok kialakítása a munkaerő-piacon a határ mindkét oldalán Egy-egy pályázat támogatási összege 70. 000 eurótól 300. 000 euróig terjedhet.
A másik pályázat a Magyarország-Szlovénia Kisprojekt Alap pályázata (a rendelkezésre álló keretösszeg mintegy 700. 000 euró).
E pályázat témái megegyeznek a korábban kiírt témákkal.
-	Helyi gazdaság fejlesztése, beleértve a turizmust,
-	Együttműködés fejlesztése az egészségügy területén, elsősorban az eszközök és létesítmények határ menti alapon történő megosztásával,
-	Létesítmények és eszközök fejlesztése és létrehozása a határ menti régiók közötti információáramlás és kommunikáció fejlesztése érdekében, ideértve a határon átnyúló rádiókat, televíziókat, újságokat és egyéb médiát,
-	Kulturális csereprogramok,
-	Helyi foglalkoztatási, oktatási és képzési kezdeményezések,
-	Környezetvédelem,
E pályázat támogatási összege 5. 000 - 50. 000 terjedhet. Részletes felvilágosítás:
•	VÁTI TFI Soproni Iroda 9400 Sopron Uj út 12.
Tel.: 36-92/512-710
•	VÁTI TFI Szombathelyi Iroda 9700 Szombathely, Kőszegi u. 23.
Tel.: 36-94/326-147
Porabje, 9. oktobra 2003
6
OD
SLOVENIJE...
Drnovšek in Rupel v New Yorku Predsednik republike Janez Drnovšek in zunanji minister Dimitrij Rupel sta se udeležila splošne razprave 58. Generalne skupščine Združenih narodov. Predsednik Drnovšek je v petkovem govoru pohvalil dosežke ZN in se zavzel za krepitev njihove vloge tudi v prihodnje. Opozoril je, da zaradi iraške krize mednarodna skupnost ne sme pozabiti na druga krizna območja po svetu in druge izzive mednarodni varnosti, ne le vojaške. Glede Iraka se je zavzel za aktivno in avtonomno vlogo ZN. Poudaril je tudi pomen ustanovitve Mednarodnega kazenskega sodišča za napredek človekovih pravic in izrazil podporo nadaljnjim reformam ZN. Drnovšek in Rupel sta imela ob robu zasedanja številna dvostranska srečanja.
Rop v Moskvi Predsednik slovenske vlade Anton Rop se je med dvodnevnim delovnim obiskom v Rusiji, v Moskvi sestal z ruskim kolegom Mihailom Kasjanovom. Premiera sta ugotovila, da so odnosi med državama odlični, tako na političnem kot na gospodarskem področju, veliko pozornosti pa sta v pogovorih namenila vprašanju ruskega klirinškega dolga do držav naslednic nekdanje SFRJ. Potem ko so naslednice z Moskvo 17. septembra sklenile memorandum o višini tega dolga, ki znaša 1, 292 milijarde klirinških dolarjev, sedaj sledi sklepanje dvostranskih dogovorov o poplačilu posameznih naslednic. Sloveniji v skladu z nasledstvenim sporazumom pripada 16 odstotkov teh sredstev, torej okoli 207 milijonov klirinških dolarjev. Kot je po srečanju dejal Rop, bosta s Kasjanovom posebnim izvedencem dala navodilo, naj čimprej pregledajo možnosti za rešitev tega vprašanja. Dogovorila sta se še, da bosta državi že pred časom zastavljeni cilj -milijardo dolarjev trgovinske menjave - dosegli do leta 2006. Ob Kasjanovu se je premier Rop sešel tudi s predsednikom ruske Trgovinsko-industrijske zbornice Jevgenijem Primakovom in gubernatorjem Moskovske oblasti Borisom Gromovom, skupaj z generalnim direktorjem novomeške Krke Milošem Kovačičem pa je v mestu Istra pri Moskvi odprl največjo Krkino investicijo v tujini, tovarno trdnih oblik zdravil Krka-Rus.
Dan manjšin v Budimpešti
Mestna četrt Havana 18. okrožja v Budimpešti že več let prireja svoje kulturne dneve. V okviru le-teh so 13. septembra priredili Dan manjšin, za katerega je bilo letos veliko
večje zanimanja kot prejšnja leta. Letos so se manjšinskega dneva udeležili predstavniki vseh trinajstih manjšin, ki imajo samoupravo v tem okrožju glavnega mesta. Tudi program je bil pestrejši, zato je bolj pritegnil tudi nemanjšince.
Dopoldne sta samouprava omenjenega okrožja in poljska manjšinska samouprava odkrili spominsko ploščo Jožefu Bernu, generalu poljskega rodu, ki je vodil madžarsko vojsko v boju za svobodo leta 1848.
Prišlo je še do enega svečanega dogodka. Kubanski veleposlanik Alfredo Leon Alvarez je položil cvetje pri doprsnem kipu Jose Martija. Manjšinske samouprave smo tako načrtovale, da bi ob tem dnevu odkrile t. i. manjšinski spomenik, na katerem bi lahko v vseh manjšinskih jezikih našega okrožja brali besede prvega madžarskega kralja sv. Števana: »... kajti samo s svojim jezikom in svojimi navadami je država šibka in nebogljena. « Zaradi tehničnih težav ob tem manjšinskem dnevu ni prišlo do odkritja spomenika.
Glavni program dneva - kulturni program manjšinskih
skupin se je začel ob l4. uri. Goste in nastopajoče je pozdravil župan našega okrožja dr. Laszlo Mester.
Naša slovenska samouprava je tokrat povabila folklorno
skupino kulturnega društva Križevci pri Ljutomeru. Člani skupine so se z veseljem odzvali našemu povabilu. Predsednica društva gospa Vera Slavič in mentor folklorne skupine sta prevzela organizacijo. Poskrbela sta tudi za to, da bi se lahko člani društva spoznali z nekaterimi znamenitostmi madžarskega glavnega mesta. Svoj nastop so opravili zelo profesionalno. Nekateri gledalci so nas
celo povprašali, ali so profesionalci. Komaj so verjeli, ko smo jim povedali, da gre za ljubiteljsko skupino. Njihov nastop je trajal skoraj štirideset minut, ob plesih so nam
predstavili tudi pesmi svoje pokrajine, program so popestrili tudi z instrumentalno glasbo. V teh štiridesetih minutah smo se budimpeštanski Slovenci počutili, kot če bi bili doma v Porabju.
Bili smo zelo veseli, da sta se našega programa udeležila tudi prva sekretarka slovenskega veleposlaništva gospa Mojca Hrovat in slovenski lektor na univerzi v Budimpešti Mladen Pavičič. Najlepše se zahvaljujemo Križevčanom za lep program in popoldne, ki smo ga preživeli skupaj. Upamo, da so se tudi oni lepo imeli pri nas in z nami. Zahvaljujemo se vsem članom folklorne skupine in njihovim muzikantom, posebej predsednici Veri Slavič in mentorju Viktorju Slavincu za trud in sodelovanje ter jim v imenu slovenske samouprave 18. okrožja želimo še veliko uspehov.
Ferenc Kranjec predsednik samouprave
Opravičilo
Naši bralci so nas opozorili, ka smo v predzadnjoj številki, gda smo pisali o srečanji porabski Slovencov lagvo napisali menje (priimek) varaškoga kaplana. Pravilno se gospaud varaški kaplan piše Szabolcs Pekete. Gospaudi kaplani in seveda našim brakom se opravičujemo za hibo.
Uredništvo
Porabje, 9. oktobra 2003
7
Pavlovo društvo v Pavlovi hiši
Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel je 20. septembra prvič obiskalo Pavlovo hišo v Potrni (Laafeld, Radkersburg, Avstrija). Po hišnem imenu je bila to Grofova hiša, v Pavlovo hišo so jo preimenovali štajerski Slo-
venci. Pavlovi starši so se že pred prvo svetovno vojno preselili s Cankove v Potrno (Laafeld). Kmetijo je pozneje prevzel brat Viktor. Družina je živela v Avstriji 17 let. Oče Avgusta Pavla, Ivan Pavel, in njegova sestra Sidonija sta pokopana na pokopališču v Gorici (Goritz) pri Radgoni (Bad Radkersburgu).
Na avstrijskem Štajerskem živi ok. 2-3000 Slovencev, po uradni statistiki pa samo 400. Njihovo Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko ima 150 rednih članov in 2000 simpatizerjev (tudi iz tujine), ki
plačujejo povprečno 10 EU članarine. Društvo ima sicer svojo pisarno v Gradcu, prireditve pa so v Pavlovi hiši. Hišo so kupih leta 1995 in s finančno podporo Slovenije ter Avstrije je bila hiša (zgrajena leta 1837) prenovljena. Leta 1998 sta hišo otvorila državna sekretarka za Slovence v zamejstvu in po svetu Mihaela Logar in Bru-
no Aigner, zastopnik predsednika parlamenta. Pavlova hiša je središče, v katerem se srečujejo slovenski in avstrijski Štajerci ter
eno- in dvojezični prebivalci iz okolice. V hiši je tudi stalna razstava o zgodovini Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Ob našem obisku je bila na ogled še občasna razstava avstrijske vojske o desetdnevni vojni v Sloveniji, oziroma o tem, kako so bili pripravljeni avstrijski graničarji v tistih dneh. Štajerski Slovenci so poimenovali svoj kulturni dom Pavlova hiša zaradi tega, naj se v njem nadaljuje Pavlova ideja, ideja mirnega
sožitja treh narodov. Mladi generaciji hoče Pavlova hiša z različnimi prireditvami pokazati, da so jezik in stiki s sosedom pozitivna stvar
na vseh področjih. Upajmo - nam je rekla Susane Weitlane. - da bo Evropska unija povezala tri dežele in bodo ljudje sprejeli Pavlovo idejo o sožitju treh narodov. Sombotelčani so povabili štajerske Slovence v Szombathely, da bi spoznali Pavlovo življenje in delo v tem kraju.
Srečanje se je uresničilo s podporo Ministrstva za kulturo RS.
Marija Kozar
Pred Pavlovo hišo
Pri grobu Ivana Pavla
Gnešnje moderne drame
Te dni sam se malo doma zadržavala, gda sam skoz okno zagledala ednoga - leko povejmo, eške mladoga - človeka, steri je pred mojimi vratami stau pa je fejst moj zvonec klačo. Vrata so oprejte bile, depa tau on nej vedo, etak sam pa tavö staupila pa ga pistila v ram. Poznali sva se poznala, depa on je pri meni nej šegau emo ojdti. Nej sam znala, ka je pa te, ka on pri meni išče. Telko sam pa včasin napamet vzela, ka so njegve oči mautne pa se sploj nemimo drži. Človek je etakšoga reda Občütlivi, etak sam ma pa stolec ponüdila, naj si seda pa sam ga pitala, ka je nauvoga, ka sam ga že dugo nej vidla. On mi je eden cajt nika konkretnoga nej pravo, samo je tau ponavlo, naj ne baudem čemerna, ka on name mauti. Dugo je že, ka sam se ge z lidami spravila, tau je bilau mojo
delo 33 lejt, ka sam rešüvala različne probleme lüdam. Etak sam pa kumaj vörvala, gda je te, puno mauči človek, meni etak začno gučati.
»Ne zamerite mi, depa ges sam na gnes že nej normalen. Lejčem es pa ta, pa dostakrat sam ne vejm, ka delam, takmi je vse više. Pa te ste mi vi napamet prišli. Ges dobra znam, ka ste vi v penziji. Pa itak. Nigdar ne pozabim, gda ste mojim starišom tak pred 40 lejtami edno velko problemo rejšili, gda ste notarka bili. Pa te sam Zdaj v slednjoj nevauli na vas mislo. Če kauličkaj mi leko pomorete, molim se vam. Naj pokleknam pred vas? Povejte, ka naj napravim? «
Pa te sam ga pitala, ka bi za njega leko včinila, če rejsan od mene že doste kaj ne visi. Pa te je človek tak pravo, ka je on Zdaj 52 lejta star pa je v svojoj
živlenji vsigdar v slüžbi bio, Zdaj je pa svojo delo zgübo. Ma dva deteta, štera se ešče včita, žena malo slüži pa je njeno delo tü v nevarnosti. Zdaj ne vej, kama staupiti. Edno je gvüšno. V tauj starosti on več dela ne dobi. Vö je navčeni za dvej maštrija fabrika pa edna ne stoji tak - štera takšo maštrijo nüca - ka bi ga leko nücali za delavca. Nej je lagvo slüžo, etak so si leko privoščili nauvi ram, dober auto, vsefale mašine v rami, mlajše šolati, ka je nej hejc gnesden. Milionke nejma, zatok ka so prišparati nej mogli.
Drugo sam brž nej znala povedati, samo telko, ka Varaša geste Urad za zaposlovanje (Munkaügyi Hivatal), steri se s tejm spravla, naj je gor poišče.
Te človek Zdaj etak pravo: Bio sam tam, kaj pa nej bio. Ponüdi so mi slüžbo za minimalno
plačo, za bruto 50 gezerk mejseci). Ges sam pa slüžo na mejsec bruto 250 gezerk. Meni se Zdaj pamet žmejša. Za mlajše več plačüvlem, kak bi plačo v roke daubo. Do novembra slejdje dni dobim plačo, po tistim sepagorpotegnam.
Tolažila, trauštala sam ga, obečali sam ma pa ja nika nej mogla. Tak za dvej vöri se je človek zdigno pa mi je pravo, ka je zatok nej zaman bilau z menov gučati zatok, ka se je malo zmirijo. Depa pravo je tau tü, ka nejma volau domau titi. Nika tak čüti, liki bi on sam kriv bio za toga volo, ka po tejm toga nede emo stalno slüžbo. Tak kak bi ga sram bilau pred svojimi. Sto je prej takšo nej probo, nevörni, ka je tau. Tau je prej gnešnja moderna drama.
I. Barber
... DO MADŽARSKE
Namesto štipendij nagrada
Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine se je na svoji zadnji seji odločil tako, da bo namesto manjšinskih štipendij ustanovil t i. Mladinsko manjšinsko nagrado, ki se bo podeljevala mladim med 14. in
30. 	letom. Letno se lahko podeli največ 100 nagrad. Posamezna nagrada je vredna 200 tisoč forintov. Nagrado lahko dobijo mladi, ki so posebno aktivni pri kulturnem udejstvovanju lastne manjšine, pri ohranjanju maternega jezika oziroma lastne identitete. Kuratorij se je z ustanovitvijo nagrade odzval na očitke, da ima pri podeljevanju manjšinskih štipendij največjo težo učni uspeh in se manj upošteva t. i. manjšinska aktivnost.
Kandidate za Mladinsko manjšinsko nagrado lahko predlagajo manjšinske kulturne organizacije, manjšinske izobraževalne institucije oziroma lokalne manjšinske samouprave. Letos je rok nominiranja
31. 	oktober, v prihodnje pa bo izšel razpis meseca maja, rok nominiranja pa bo mesec avgust.
10 let manjšinskega zakona
Madžarski parlament je pred desetimi leti (1. 1993) sprejel Zakon o narodnih in etničnih manjšinah na Madžarskem. Ob tej priliki je Urad za narodne in etnične manjšine priredil od 7. do 9. oktobra mednarodno konferenco. Konferenco so priredili v prostorih Etnografskega muzeja v Budimpešti ter jo popestrili s programom ansambla Vujučič.
25 let manjšinskih
oddaj na madžarski televiziji
Letos jeseni mineva 25 let, odkar na madžarski televiziji pripravljajo oddaje za manjšine znotraj države, ter 10 let, odkar se pripravljajo oddaje za zamejske Madžare. Obletnici se bodo spomnili 13. oktobra. Glavni pokrovitelj proslave bo predsednik R Madžarske Ferenc Madl.
Porabje, 9. oktobra 2003
8
Dolenji Sinik
Razstava o Jožefi Sakoviči
Razstavo smo oprli 21. Septembra in de stala en mejsec. Šteri ste eške nej vidli, go leko poglednete. Tistim, šteri ste daleč od Dolenjoga Sinika pa bi radi na kratko nutpokazali tau razstavo (kiállí-tás).
Jožef Sakovič se je naraudo 2. februara 1874. leta v prekmurskoj vesi Vadarci.
Za pet mejsecov de 130. oblejtnica njegovoga rojstva. Mrau je pa pred 73. lejtami, 22.
Septembra 1930. leta na Dolenjom Siniki. Tü so ga pokopali 24.
Septembra.
Stariša - Matija Sakovič in Ilona Maček - sta bila pavra. Jožef Sakovič je zvün svoje rojstne vesi živo v več kak deset vesnicaj in varašaj.
V	osnovno šaulo je odo v Bodonce, v gimnazijo pa v Kőszeg in Sombotel. V Somboteli se je včüu za dühovnika tö. (Kak je biu flajsen pa čeden, leko vidimo na prvom stauli razstave. ) Šaulske leto 1897/98 je skončo z odlični uspehom. Za dühovnika je biu posvečen 2. julija 1899. leta. Prvo, nauvo, sveto mešo je opravo 9. julija 1899. leta pri Gradi. Po tistom je opravlo svojo dühovniško slüžbo v več slovenski, Vogrski, hrvaški in nemški vesnicaj in varašaj.
V	prvi štiri lejtaj je biu Jožef Sakovič kaplan v šest mejstaj: Pápoc, Zalaegerszeg, Rohonc, Črenšovci, Tótszentmárton in Tišina. Po 1905. leti je slüžo v pet vesnicaj: Bándol, Beltinci, Cankova, Dolenji Sinik, Tumišče pa pá Dolenji Sinik. (Na prvom stauli leko vidite na napi, zemljevidi,
gé so ta mejsta. )
Na Dolenjom Siniki je biu dvakrat: med 1909 in 1913. letom, pa od 1928.
do 1930. leta. Gda je oprvim sé prišo, je Včasik proso dovolenje od püšpeka, pa je daubo tö za ustanovitev Drüštva Srcá Jezušovoga. (Na prvom stauli vidimo pismo püšpeka Istvána iz 1910. leta, v šterom dopisti ustanovitev drüštva in postavi za njegovoga voditela Jožefa Sakoviča. ) Paulek pisma so vküpspisane prve kotrige drüštva. Kotri-ge so leko bile ženske pa moški tö, pa nej samo z Dolenjoga Sinika, liki iz Sakalauvec, Slovenske vesi, Ritkarovec in drügi Porabski vesnic.
Gospaud Sakovič je trnok rad što in piso. Sombotelski püšpek so ga prej vsikdar tak zvali, ka „čeden Sakovič”. Un sam je dostakrat gučo mladini, ka „Dober dühovnik se more do smrti včiti! ”. Na drügom stauli vidimo par knig, štere je gvüšno što, ka sé je v nji podpiso tö. Na tretjom stauli so pa knige, štere je Sakovič piso, prejkspiso, dojobrno.
Kak tišinski kaplan je 1904. leta popravo in na nauvo vodau Molitvene knige Mikloša Küzmiča, štere so po tistom eške petkrat na nauvo vödali. V Beltinci je priredo Katoličanski katekizmus z glavnimi zgodbami biblije za šolare I. -II. razreda, šteroga je 1907. in 1909. leta vödala Drüžba svetoga Štefana v Pešti. Molitvene knige Molite, bratje! je iz knjižne slovenščine prejkobrno v našo domanjo rejč. Te knige so bile vödane dvakrat, 1930. in 1936. leta, že po smrti Jožefa Sakoviča.
Gospaud Sakovič je rad predgo in lepau predgo. Svoje predge je vsikder dojspiso. Tak sé je v törniški fali ohranilo 600 njegovi prédg. Evangelije za nedele in svetke je tö dojobrno na našo domanjo rejč. (Na tretjom stauli sta dvej pismi, v šteroj je napiso püšpeki, ka je iz najbaugši madžarski in slovenski knjig prevajo. ) Petoga marciuša 1930. leta tak piše Sakovič püšpeki: »leko, ka nakraci margém... zatok bi škem prva rad vodau prevod evangelijev v Murski Soboti pri Zver Ivani. ” Knigo so, na žalost, nej vödali, ka je Sakovič Septembra mrau. Rokopis je lektoriro prekmurski dühovnik dr. Franc Rogač, püšpek v Pešti. Vüpamo se, ka gnauk najdemo té rokopis. Kak vsi plebanoške tistoga ipa, tüdi Jožef Sakovič je na skrbi emo šaule. Iz Ljubljane je spravo Cerkvene pesma-
rice za mladim, štero je 1916. leta vodau Stanko Premrl. Premrl je biu tö dühovnik in cü eške skladateu in organist. Stanko Premrl je napiso melodijo za Prešernove Zdravljico, šteroga 7. kitica je gnes himna Slovenije.
Premrl se je včiu pri skladatelji, organisti in pianisti Antoni Foersterji, šteri je napiso dosta cerkvene glašbe in prvo slovensko opero Gorenjski slavček (1870-71). Včiu je tö in je napiso štiri pedagoške priročnike. Ednoga vidimo na razstavi, z
naslovom Harmonija in kontrapunkt, iz leta 1904. Na tom stauli je eške zapisnik šolskoga odbora iz 1910. leta s podpisom Jožefa Sakoviča. Duga tenka kniga pa je kronika siničke fare. Iz kronike smo fotoko-piraU tiste stavke, štere je nutspiso Sakovič, Spodkar pa tiste, štere so o njem napisali v kroniko. (Na pétom stauli so pisma v zvezi z njegvi betegom in dokumenti v zvezi z njegovo smrtjo. ) Jožef Sakovič je piso v Kalendar Srcá Jezušovoga in v Marijin list tö. V Kalendari za leto 1933 so objavili odlomke iz pisma Sakovičeve sestre Trejze o zadnji dnevaj svojga brata:
„Na vüzen mi je ešče piso: Tü sem zdravejši, kak v Tömišči i sé bole počütim, samo jezik je malo sumliv. Če pa gospodni Bog tak šče, ka de mi tö smrt, naj se spu-
ni njegova sveta vola... „ Sestra je bila pri svojim brati 12 dni. „Da sem prišla k njemi - piše v pismi - odpre svoja vüsta i mi pokaže, ka nema jezika i se bridko zjoče. ” Sakovič je biu Večkrat v Beči, gde so ma probaU vračiti raka na geziki. Na žalost, nej se je posrečilo. 22. Septembra vnoči v ednoj vöri je mrau. »Križi rožni venec je vzeo s seov v grob”...
V Marijinom listi 8. oktaubra 1930. leta so tak pisau o pokapanji gospauda Sakoviča: „Sprévod pokojnoga gorečega dühovnika se je vršo septembra 24. Vodo ga je Cser Cezar, cistercianec, mestni plebanoš i ešpereš iz Monoštra. Ž njim je 18 dühovnikov sprevodilo pokojnoga do groba i do 2000 zahvalnoga naroda. ”
Jožef Sakovič je dosta včino za našo lüstvo v Slovenskoj krajini. Nej je samo piso, liki zido tö. V törniški župniji je dau zozidati pet šaul in je biu predsednik vseh župnijskih šolskih odborov. V Turnišči in Polani pa je dau zozidati nauve cerkve. Na Dolenjom Siniki je 1912. obnovo cerkev in farof, leta 1928 pa tören. Tistoga ipa v vesi nej bilau farofa, zatok se je Sakovič zdržavo pri Alojzi Reiniki, šteroga žena je njemi v težkom časi dvorila z velko lübeznijov. Sakovičevo delo je veukoga pomenanej samo za Dolenji Sinik in Porabje, liki za vse Slovence med Mürov in Rábov. Zatok se moremo spomnili njegovoga življenja in dela. Mladim generacijam prejk dati, ka smo se včili od njega, o njem. Zatok smo pripravili tau razstavo tö, zatok je biu obnovlen njegov grob in zatok je bila meša za njega. Gvüšno, ka nas Zdaj gleda z nebes in so ma iz srcá prišle njegove slejdnje reči pred smrtjov: Jaz se ne bojim pred Gospoda Jezuša Kristuša iti, bom tam tüdi molo za Vas! ”
Marija Kozar
Razstava v sobi slovenske samouprave
Sakovičeve knige: Katekizmus, Molitvena kniga, Molite, bratje!
Porabje, 9. oktobra 2003
9
Kulturni praznik na Dolnjem Seniku
»Temna in slepa je zemlja, v kateri ležim, a ko imena se mojega narod bodoči bo spomnil, moj duh se na klic njegov bo zbudil. «
/Vörösmarty Mihaly - prevod: Suzana G. /
Spominjali smo se svojih vodnikov, kakor nam je ukazano v Svetem pismu, v pismu Hebrejcem. Klicali smo ime dr. Jožefa Sakoviča v upanju, da nas bo uslišal. To pomeni, da še nismo pozabili svoje preteklosti in s tem vzornikov v
veri. Za hip smo se ustavili v središču kulturnega življenja neke majhne vasice in smo počastili spomin na osebnost, ki nam vsem lahko služi za vzor, tudi današnjim duhovnikom, kajti prizadeval si je za ohranitev kulture, za ohranitev maternega jezika, medtem ko je s prižnice oznanjal Božjo besedo. Njegov življenjski boj ni bil zaman, to dokazuje tudi vzorno oraganizirana proslava 21. septembra tekočega leta. Izkazali smo njegovemu plemenitemu spominu čast, ne le za to, da umirimo svojo vest, temveč tudi za to, naj današnja mladina vidi, da je prišel čas, ko je spoštovanje plemenitih idej zopet razcvetelo. Če želimo, naj se nas poznejše pokolenje spomni, smo tudi mi dolžni našim očakom izkazati spoštovanje, ker bo mladina sledila našemu vzoru in temu
podobno ravnala.
Spominska slovesnost, posvečena blagoslovljenemu duhovniškemu in književnemu dejanju izredno učenega župnika katoliške verske skupnosti je imela živahen
odziv v srcih porabskega slovenskega ljudstva. V velikem številu so prihajali domačini in gostje, kulturni praznik je vabil nazaj v rojstni kraj nekdanje tukajšnje rojake, ki sedaj živijo raztreseno na vseh koncih in krajih Madžarske. Najprej smo se udeležili otvoritve razstave v Kulturnem domu, ki sta jo z veliko zavzetostjo priredili pisateljica Irena Barber, ena izmed najbolj priznanih vodilnih osebnosti tamkajšnjega slovenstva, organizatorka celotne kulturne spominske svečanosti, ter etnologinja Marija Kozar-Mukič iz Szombathelya, predsednica tamkajšnje Slovenske manjšinske samouprave, ki je v svojem otvoritvenem nagovoru podrobno ocenila delovanje vdanega župnika Sakoviča, da bi v naših dušah obnovila in utrdila spomine na
tega velikega dobrodelnika, pisatelja in župnika. Po pozdravnih besedah navzočih gostov se je svečana prireditev nadaljevala v lepo obnovljeni katoliški cerkvi, kjer so trije duhovniki v slovenskem in madžarskem jeziku predstavili osebnost pokojnega župnika, prebrali njegovo mašo, ki jo je sam bral leta 1928, ko je ponovno prišel na Dolnji Senik, da bi služil preprostemu, ubogemu narodu, ki je bolj potreboval njegovo pomoč kot versko bogata občina nekje blizu Maribora. Ker je človeško življenje omejeno, danes več ne najdemo takšnih ljudi, ki bi lahko bili priče svete maše pred petinsedemdesetimi leti, ki je zazvenela iz njegovih ust. Prišli so pa njihovi sinovi, hčere, vnuki in vnukinje. Njegov spomin živi v srcih današnjega pokolenja, ki je v svojem srcu prineslo plemenite rože zahvalnosti, ker je tudi on svoje plemenito srce postavil v službo svojega ubogega naroda. Hotel mu je pomagati, povzdigniti njegovo duhovno in kulturno raven, brez tega, da bi pri tem
v kakršni koli obliki iskal svoj interes, svojo korist. Sveta maša, posvečena spominu in blagoslovljeni dejavnosti župnika Jožefa Sakoviča, je s svojo svečanostjo obsijala praznično razpoloženje vseh navzočih, kar je mešani pevski zbor Avgust Pavel izpo-
polnil z umetniškim užitkom. Zopet smo morali pomisliti na to, da smo minljivi, kot je minljivo vse tukaj na Zemlji, razen spomina od Boga izvoljenih ljudi, ki bo večno živel.
Tudi obnovljeni nagrobni spomenik z imenom Jožefa Sakoviča, ki sedaj že krasi dolnjeseniško pokopališče, je v marmor vklesan dokaz, da ne umre listi, ki bogat zaklad svojega življenja troši na mnoge ljudi ker njegov spomin bo večno živel v na-
ših hvaležnih srcih. Še v veliki bolezni je našel tolažbo v veri, v zaupanju v Boga. Molitev mu je dajala moč, božje besede so ga vzpodbujale, da ni popolnoma onemogel. Ob posvetitvi njegovega nagrobnega spomenika smo zvedeli, da je v zadnjih letih dosti
trpel, toda najbolj ga je bolelo to, da ni mogel več tako delati, kakor bi on želel.
Ne spominja se samo ena vas svojega župnika, spominja se ga celo Porabje, spominja se
ga tudi Prekmurje, ker se je boril za ohranitev našega skupnega lepega maternega jezika, ki je že takrat imel 150-letno književnost, svoj knjižni jezik. Spominjali smo se ga tudi tam, kjer kamni govorijo, kjer tudi kamni pomagajo ohraniti našo narodno zavest. Duh pokojnega gospoda duhovnika vpliva tudi po njegovi smrti, kajti bil je pravi patriot, patriot v tistem smislu besede, da je celo svoje življenje posvetil preprostemu narodu in ta narod ga za to tudi ne bo pozabil. Obenem zahteva njegovo delovanje od nas potomcev tudi določene obveznosti: ohraniti moramo njegov spomin, ohraniti moramo jezik, za katerega se je boril, ohraniti moramo svojo vero in negovati našo skupno zgodovino.
Narod se bo gotovo tudi v bodoče spominjal svojega velikega pisatelja, svojega duhovnika. In to je prav tako, ker dokler iz čistega vrelca teče čista voda, dokler ta vrelec ne usahne, bo naš narod živel, ker bo vedel, kje so njegove korenine, in tja se bo vedno povrnil nazaj, naj se tam duša odpočije.
Suzana Guoth
Nagrobnik Jožefa Sakoviča je dala obnoviti dolnjeseniška slovenska samouprava.
Na otvoritvi razstave o Jožefu Sakoviču.
Na spominski maši v dolnjeseniški cerkvi.
Porabje, 9. oktobra 2003
10
Izlet Državne slovenske samouprave v Slovenijo
Dobe človeškega življenja so namenjene posebnim dejavnostim. V otroštvu se igraje učimo sveta, kot mladi se v okviru študija pripravljamo na življenje, v zrelem obdobju odgovorno op-
ravljamo svoje naloge, zahtevno do sebe, do svojih otrok, do svojega okolja, sprejemamo življenjske naloge, že starejši bogato življenjsko modrost posredujemo mlajšim generacijam, z večletnimi izkušnjami na plečih poskušamo lažje živeti, se malo spočiti.
Tudi leto poteka v nekem smislu ciklično. Spomladi smo na vseh področjih naših dejavnosti najbolj aktivni. Novo leto ponavadi začnemo z obljubami, da bomo pri tej ali oni zadevi ravnali drugače. Spomladi se še trdno držimo tega. Vroče poletje nas ponavadi muči, utrujeni gremo na dopust, da bi se napolnili z novo energijo. Jesen je spet čas aktivnosti. Počitek med delovnimi dnevi nam nudijo izleti, novi kraji, novi znanci nam dajejo nove impulze, pobude. Predsedstvo Državne slovenske samouprave se je odločilo, da je zgodnji jesenski čas najbolj primeren za organiziranje izleta v Slovenijo, katerega naj bi se udeležili vsi člani lokalnih slovenskih samouprav.
27. septembra zjutraj ob pol osmih smo že vsi udeleženci
izleta sedeli na avtobusu, ki nas je ves dan vozil. Veselih smo se drug drugega, kajti zadnjič smo se srečah 20. avgusta v Szekesfehervaru. Pred odhodom nam je Martin Ropoš, predsednik Drža-
vne slovenske samouprave, predstavil dnevni program. Zvedeh smo, da bo polovica izleta kar delovna.
Naša pot je peljala čez mejni prehod Verica-Čepinci. Hladnemu jutranjemu vremenu je sledil sončen dan. Čez gričevnato Goričko smo prispeli do Lendave, kjer sta nas čakala Ana Danes, sekretarka Prekmurske madžarske samoupravne skupnosti, in Gyorgy Tomka, predsednik Prekmurske madžarske samoupravne skupnosti. Na uradu smo se usedli v sejni dvorani skupnosti, kjer so nam gostitelji najprej ponudili kavico, osvežilne pijače ter svojo prijaznost. Gospod Tomka nas je pozdravil ter izrazil, da je vesel našega obiska. Potem je govoril o Madžarih v Sloveniji, o njihovem današnjem položaju, o delu Madžarske narodnostne samoupravne skupnosti. Povedal je, da ga najbolj veseli, da imamo spet priložnosti za sodelovanje mi, ki nas je trianonska meja ločila, kajti v Evropsko unijo bomo vsekakor stopili skupaj. Naši stiki bodo gotovo olajšali napredovanje Madžarov v
Prekmurju ter Slovencev v Porabju. Po predstavitvi položaja Madžarov je pozdravil gostitelje Martin Ropoš ter je tudi on predstavil našo organizacijo. Govoril je o delu Državne slovenske samouprave, o uspehih in težavah na naši strani. Potem smo se napotili na ogled mesta in lendavskega gradu. Vodička nam je predstavila natančne podatke o bogati in pestri zgodovini mesta in okolice, nas seznanila z impozantno arhitekturo, kulturno dediščino centra prekmurskih Madžarov. Zvedeh smo, da je Lendava staro4avno mesto. Najstarejši viri, ki pričajo o naselitvi območja današnje Lendave in okolice, so iz 13. stoletja. Od 13. do 17. stoletja se je mesto neprestano bogatilo kot središče posesti rodbine Banffy. Lendavski Banffyji so imeli pomembne funkcije v sistemu madžarske oblasti in zahvaljujoč tej vplivni rodbini se je v Lendavi izoblikovalo bogato duhovno-kulturno in politično življenje. V lendavskem gradu so sprejemali tako imenitne goste, kot so Matija Korvin, njegova mati Ehzabeta Szilagyi ter princesa Beatrice, žena kralja Matjaža. Ob koncu 16. stoletja so tudi Lendavo ogrožali Turki. Prav pred 400 leti, leta 1603, je potekala tu bitka, kg so Turki požgali cerkev sv. Janeza in opustoših vse mesto, gradu pa niso mogli zavzeti. V drugi polovici 18. stoletja je bil grad pregrajen, takrat je dobil obliko črke L (kot zahvala cesarju Lipotu) ter bil prenovljen v baročnem stilu. V gradu so danes stalne ter začasne razstave. Mi smo si ogledali razstavo »Grad na preži«, katera pripoveduje zgodbo gradov, ki so branih Evropo pred turškimi napadi, arheološko razstavo Oloris, ki se imenuje po ledinskem imenu ravnin-
skega predela Panonske nižine pri vasici Dolnji Lakoš. Prekmurje je, kot kažejo najnovejša arheološka odkritja, izredno bogato z najdbami iz obdobja prazgodovine. Med najdbami je največ lončenine: lonci za shrambne namene, sklede, skodele, ampak našli so tudi sledove stavb.
Ogledah smo si še spominsko sobo Gyorgya Zale, ki je bil eden najbolj znanih, delovnih in zavzetih kiparjev na prehodu prejšnjega stoletja, utelesil je mnogo ju-
naških, a hkrati tragičnih trenutkov in osebnosti madžarske zgodovine. Njegovo najbolj znano delo je milenijski spomenik na Trgu herojev v Budimpešti. Na koncu našega obiska v lendavskem gradu smo si še ogledah dvorano, kjer ima današnje mestno vodstvo svoje svečane seje.
Potem, ko smo se seznanili z bogato kulturno dediščino lendavskega gradu, smo se napotili proti t. i. Lovski hiši na kosilo. Med potjo smo si še ogledah nekatere značilnosti mesta, cerkve, kipe, spomenike ter tudi nove zgradbe v Lendavi. Med kosilom smo se pogovarjati o starih časih, zanimivi spomini so prišli na dan iz naših mladih let. Pri eni od miz so razpravljati o današnji politiki, o gospodarskem položaju obeh držav, tj. Mad-
žarske in Slovenije, o stanju manjšin, o naših problemih. Po kosilu smo se posloviti od naših gostiteljev in se napotiti proti Veliki Polani. Tukaj smo se ustaviti pred cerkvijo, ki so jo zgraditi v času, ko je tu župnikoval g. Sakovič, ki je deloval tudi na Dobjem Seniku. Potem smo se peljati do Turnišča. Tu smo pa videti romarsko b župnijsko Marijino cerkev, kamor so med drugo svetovno vojno redno hoditi romarji tudi iz Porabja. Zanimivo je bilo videti, kako
so arhitekti združiti dve cerkvi s skupno, vmesno steno. Najstarejši del sedanje Marijine cerkve je bil zgrajen na začetku 13. stoletja v romanskem slogu. Leta 1915 pa je Turnišče dobilo novo cerkev, ki je vzporedna s staro in imata skupno vmesno steno.
V lepem popoldanskem času smo prispeti v Selo, kjer smo si ogledati Rotundo, »okroglo« cerkev, zidano v romanskem slogu z ohranjenimi freskami, starimi kakih 700 let. Bogastvo, lepota starodavne umetnosti nas je prevzela.
Dan smo končati s harmoniko in veselim petjem ter z obilno večerjo v Španovi domačiji v Moščancih. Hvala za možnost organizatorjem, hvala za prijaznost, za družbo vsem udeležencem.
Erika Köleš-Kiss
Na sedežu prekmurskih Madžarov.
Pred turniško cerkvijo.
Porabje, 9. oktobra 2003
11
Iz lade
moje stare mame
Duga lejta je najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej meje stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopisti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, té njeni ram. V tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vse fele stvari. Moja stara mama je bila ranč takša in v ladi sam najšo...
K l o c e
Bole kak sam prekapo po ladi moje stare mame, bole mi je po nousi nika škrabalo, kak če bi mi veter od nekec noso v nous nekšo sago po djapkaj pa po grüškaj. Prdišo sam kouli po podi, od kec bi tou leko šlou kouli po lufti, pa sam nej nika takšoga najšo. Venej je tö nej moglo biti nika takšoga, vej je pa bila eške mlada sprtolejt. Do te, gda do djapke pa grüške raste, je še trno daleč. Šeu sam nazaj do lade in že pa me je začalo škrabati po nousi, tou znamenüje, ka mora biti nika nut v ladi, nikša djapka pa eške kakša grüška. Dapa, boug moj, vej je pa lada bila lejta pa lejta zaprejta, Zdaj bi že dun vse gnilo gratalo. Kopo sam tadale po ladi in isko, ka bi tou leko bilou, tou, ka dene po djapkaj pa po grüškaj.
Bole kak sam isko, menje vüpanja sam emo, ka kaj najdem, če glij je vse bole dišalo. Tak nagnouk se mi je v rokaj najšo eden mali, vküper zvezani vacelejžec, stkani iz lena. Ta sam ga dau in isko tadale. Dapa Zdaj tak nagnouk več nika nej djalo po djapkaj pa po grüjškaj.
Nazaj v roke sam vzeu tis-
ti vküper zvezani vacelejžec in prdeno. Ja, kak grüške pa djapke je dišalo. Raznok sam ga zvezo in nut v njem je bilou za prgiško djapkini pa grüškovi kloc. Vzeu sam je v rokou in je prdišo, prdišo, prdišo... in odišo.
Nikan daleč nazaj.
Stara mama je ranč vözaprala cejli svoj pa od mojoga staroga oče gvant. Pomalek ga je pejglala, stari oča pa je vanej iz vrbovoga šibja pleu prvi košar v tistom leti.
-	Vrejmen se je vöminilo. Té gvant zdaj nemo nücali, drugi pride na red, -si je pripovejdala moja stara mama in pejglala tadale.
Dja sam odo kouli staroga očo. Gledo sam njegvo meštrijo, kcuj pa mantrau svojo mlado glavo in se spitavo, kak tou, ka si prste nut v šibe ne splete. Spitavo sam ga od toga pa eške od koga drugoga, un pa se je samo naraji smejau mojomi mlašečomi spitavanji.
-	Poj es nut, ka mi po-moreš gvant sklasti v omar, - me je pozvala stara mama.
Šou sam v ram in njoj pomago nut sklasti eške topli, friški gvant.
-	Tak, zdaj ga kakši pou leta nemo vögemala, - je prajla, gda je biu sklajeni, dja pa sam škeu vküper
zaprejti omarine dveri.
-	Eške malo počakaj, - mi je prajla.
V prgiški je prinesla djapkine pa grüškine kloce, v drugi rouki pa mali vacelejžec, stkani iz lena. Kloce je dala nanga, ga vküper pobrala in zvezala z žutim falačkom pamuka.
-	Tak, samo eške tou kcuj dejeva, ka de lepou dišo naš gvant, gda pride zanga cajt, - me je poboužala, djala vküper zvezani vacelejžec najviše na gvant in zdaj sam leko zapro omar.
Gvüšen sam biu, ka držini v rokaj ranč tisti vacelejžec, kloce pa ne vem, če so bile eške tiste, na stere si brodim najbole za nazaj. Vej so se pri nas vsigdar kloce sišile. Dapa dja sam toga ipa nej emo nikši kloc, samo te stare kloce iz vacelejžeca. Vredi, sam si pravo, in je nazaj vküper zvezo nut v laneno stkanje. Dun majo eške krepko sago, sam si pravo, in je odneso v omar, kama sam si že znoso gvant iz Varaša. Vörvali ali nej, ranč tak lepou je djalo, kak gda je inda svejta moja stara mama nut djala čistak friške kloce.
Miki Roš
Letovali smo v Sloveniji
Od Zveze Slovencev na Madžarskem smo najeli prikolico, ki je postavljena v kampu blizu Kranjske Gore. Odpeljali smo se v Gozd Martuljek. Od tod smo hodili na izlete v različne, čudovite kraje. Opišem vam zanimivosti.
Gozd Martuljek-, manjši turistični kraj v izjemnem gorskem okolju. Južno od naselja se nad dolino dviga v polkrogu gorsko ostenje Martuljkove ali Špikove skupine. Nad dolino je dobro ohranjen gorski gozd. Območje te gorske skupine z dolino potoka Martuljka je bilo 1949 razglašeno za krajinski park, od 1981 pa je vključeno v Triglavski narodni park.
Blejski Vintgar, skozi okoli 1, 5 km dolgo in 300 m globoko sotesko teče vodnata Radovna z brzicami, tolmuni in manjšimi slapovi. Reko je pred izlivom v Savo pri Bledu zajezil Bohinjski ledenik, voda se je pretakala čez preval proti Savi Dolinki. Zaradi velikega padca se je Radovna razmeroma hitro zarezala v apnenčasto pobočje s kratko, a ozko in
globoko sotesko. Celotna soteska s 13 m visokim rečnim slapom Šum v spodnjem delu je kot naravna znamenitost del Triglavskega narodnega parka.
Vršič: je najbolj znan gorski prelaz v slovenskih Alpah. Prvo cesto so v vojnem času, leta 1916 zgradili z rokami ruski vojni ujetniki. V ozadju sta Mojstrovka in Travnik.
Slap Savica: kot je navdušil Valentina Vodnika, prav tako tudi mene. Savica priteka iz kraške vodne jame, napajajo jo vode Komne in Doline Triglavskih jezer. V prvi svetovni vojni so pod slapom zgradili elektrarno. Preživela sem čudovite dni v tem okolju. Za spomin sem si naredila mnogo slik, ker o teh čudovitih krajih ne morem samo pripovedovati prijateljem, morajo nekaj nepozabnih trenutkov tudi videti. Hvala staršem in Zvezi za bogate doživljaje.
Tamara Škaper Gimnazija Monošter
Astronomski tabor
»Kmica« 2003
Poleti sem bila v astronomskem taboru v Sloveniji. Tabor je trajal od 21. do 27. avgusta. Prve tri dni smo bili v Sloveniji, potem pa v Monoštru. Zelo dobro sem se počutila in veliko sem se naučila. Spali smo v šoli v Gornjih Petrovcih, zvečer pa smo si šli ogledat zvezde. Vsako noč smo bili v naravi in smo gledali zvezdice s teleskopom. Videli smo tudi Mars, ker je bil blizu Zemlje. Naslednji dan smo imeli predavanja. Fotograf nam je razlagal, kako se lahko fotografira nebo in s kakšnim aparatom lahko delamo fotografije. Potem je pa astronom razlagal, kako se rodijo zvezdice in kako umrejo. Gledali smo nastanke zvezd, pogovarjali smo se o sončnem mrku, o zvezdnem utrinku, potresu itd. Tretji dan smo s teleskopom gledali sonce in pege na soncu. V nedeljo smo prišli v Monošter, v ponede-
ljek pa smo šli na Blatno jezero. Zvečer smo imeli predavanje o grških bogovih in mitologiji pa o astronomiji v starem veku. V torek je prišla novinarka, ki nas je intervjuvala. Vprašala je, kako sem se počutila v taboru, kje sem slišala, da bo ta tabor, če sem razumela astronomske stvari in če bom šla v tabor tudi naslednje leto. Zadnji dan smo dobili majico z napisom „Kmica”. Zvečer je bil poslovilni večer, v sredo pa smo šli domov.
Zelo dobro sem se počutila in mislim, da bom tudi naslednje leto šla v ta tabor.
Lilla Fasching Gimnazija
Monošter
Porabje, 9. oktobra 2003
V Števanovci so že pa nika vönajšli
Večkrat smo že pisali od toga, ka v Števanovci dela Drüštvo za lepšo ves. Dostafele programe so že meli, žetvo, mla-
titev, kositev, branje kukarce pa tak tadala. So že menili predsednika tü, zatok ka je prešnji predsednik - Laci Kovač - žüpan postano, etak je pa predsednica gratala Mariana Fodor.
Za 28. september 2003 so si tau vönajšli, ka do v gauščo šli grbanje pa gobe brat. Ka najdejo, tisto vse spečejo pa sküjejo pa do se etak zabavali. K tomi so se trno pripravlali pa so po dvej vöri že samo tau nastrejgali, če stoj dé s kakšim košarom ali cejkarom pa nese gobe, grbanje. Nej je trbelo dugo čakati, gda sta se dvej ženski nut postavile pa sta takše lejpe grbanje prinesle, ka je človeki sapa stanila. Pšanični so lejpi, depa dinski so ešče lepši. Gobe so tü prinesli pa so vsi samo tau gledali, če so nej naure gobe. Ranč zatok je Laci Kovač vöpoveso dva
velkiva plakata, naj bi priložnostni revizori se nej kaj zmejšali. Pa gda so gobe pa grbanje skauz poglednili, so
se küjarce vcuj spravile gobe pucati pa gor rezati. Samo ka se njim po cajti že vse vrtilo, zatok, ka so lüdje samo noslili, nosili pa nosili gobe pa grbanje.
Te je Števanovski »Kosar
band« začno igrati pa v dobro volau spravlati nas, ka smo na sramoto nika nej delali, samo smo kakše špricare požirali pa vcuj gledali, kak drugi delajo. Pa na nas so organizatori tü mislili. Na staulaj so vsefele dobrote bile, pogače, grauz-dje, djaboke, vino. Depa kak je že nehvaležen človek, mi smo samo tau čakali, gda baudejo kreda fajn vöskobaceni grbanji pa pörkölt. Med tejm so pa naše mlade küjarce tak delate, roke so njim tak šte kak motola. Organizatori so sé nej spozabili od mlajšov tü nej. Eden Sto so njim naprajli pa so tam leko v roke vzeli
»škir« za malanja, risanje, na konci so pa njina »dela« na eni velki tabli razstavili.
Etakši dvečerek pa ne more
brez toga oditi, ka bi se kaj veseloga nej zgodilo. Dvej pijane babe so nevzaučim zošpilale, kak je te, gda se one malo nacukajo pa te vsakšoga vidijo pa šinfajo. Berta Dončec pa Marija Kosar (Szöszi) sta se nut naravnale za pijane babe pa sta v smej spravlale navzauče lüdi.
Gobe so se sküjale pa spekle, mi smo je pa požirali kak reca nokedli. Organizatori so tau tü nej pozabili, ka bi nagrade delili. Najvekšo nagrado je dobiu zakonski par, šteri na edno dobro večerjo leko de na Verico v penzion. Dali so za nagrade šampanjec, vino zatok, da bi tadala dobro volau davali lüdam za sodelovanje. Gob, grbanjov je sploj dosta bilau pripravleno, depa na konci je vse sfalilo, lüdje so je žmano zeli. Dobra vola, muzika je pa nej falila. Nistarni so na drugi den tak stanili, ka so v cejlom tejli čütili prejšnji den.
Gda sam prišla nazaj domau iz Števanovec, sam srečala svojoga mladoga prijatela pa sva si malo pogučavala o tejm, gda je on etak pravo: Vse kaj takšo je pametna stvar. Nej bi bilau na kvar takšo organizirati zatok, ka se starejši spominjajo pa tačas ne sedijo v krčmej, tej mladi pa vidijo, kak so njigvi stariške, stari stariške živeli.
I. Barber
Lepote stare Sobote v Somboteli
Prekmurskega slikarja Ernesta Bransbergerja so člani sombotelskega slovenskega društva spoznali na njegovi domačiji v Korovcih, kjer ima galerijo. Leta 2002 je bila v sombotelskem Skanznu v slovenski hiši na ogled razstava „Od panonskih ravnic do Jadranskega morja”. Na razstavi
Vild. O vsaki sliki in vsaki stavbi je znal povedati kakšno zgodbo, osebno doživetje. Otvoritve so se iz Murske Sobote udeležili še Ester Pleša, Darinka Zorec in Janez Kovač. Pozdrave župana mesta Szombathely je navzočim predal svetnik Endre Gombas. Razstavo je finančno podprlo Mintistrstvo za kulturo RS.
likovnih del članov likovne skupine Društva upokojencev Murska Sobota so sodelovali: Ernest Bransberger, Vlado Sagadin in Lojze Veberič. Letos septembra je Ernest Bransberger pripeljal v Sombotel slike, ki predstavljajo stare stavbe v Murski Soboti. Take, ki stojijo še danes: Hotel Dobray (zdaj Hotel Zvezda), Hotel Slon (zdaj Hotel Diana), Szaparyjev grad (zdaj Pokrajinski muzej) itn. In take, ki jih več ni: Židovska sinagoga, Kino Ditrich, Sočičeva kavarna, Vaga v Corovi hiši, Casino.
Razstavo je odprl predsednik Komisije za kulturo in izobraževanje Zveze društev upokojencev Slovenije Jože
Jože Vild, Ernest Bransberger in Lojze Veberič
Med publiko (v sredini) gospa Medika Benko (rojena v Korovcih)
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna Urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.