NAŠE KORENINE
Kako smo včasih miklavževali
Piše dr. BORIS KUHAR
V marsikateri vasi seje v večerih pred godova-njem sv. Nikolaja zbirala fantovska družba in si pripravljala oblačila za miklavževanje. Ob tem pa moramo zapisati, da v nekaterih, predvsem odročnih hribovskih vasi-cah miklavževanja niso poznali, prav tako pa tudi ne Miklavža kot prinašal-ca darov. Kljub temu pa je bil sv. Nikolaj, oziroma naš Miklavž, nekoč tudi pri nas najbolj prHjublje-ni zimski svetnik, obe-nem pa tudi najbolj pri-ljubljeni ljudski svetnik božičnega časa. Na Slo-venskem mu je posveče-nih največ cerkva, blizu 200. Tudi vnaši občinije nekaj cerkva posvečenih sv. Nikolaju. Med temije podružnična         cerkev
v znamenitem Taboru (Cerovo), ki spada med najbolj ohranjene objekte te vrste pri nas.
O svetniku so se ohra-nile številne legende, zgo-dovinski podatki o njem pa so bolj skopi. Rojen je bil okrog leta 270 v prista-niškem mestu Patara v Mali Aziji. Bil je škof v   Miri   (danes   Demre
v Turčiji), umrl pa je 1. 324. Po najbolj znani le-gendi o tem svetniku, ki smo ga Slovenci po svoje preimenovali iz Nikolaja v Miklavža, je rešil tri hčere siromašnega moža sramotne usode, kojimje ponoči prinesel skozi okno tri zlata jabolka in jim tako priskrbel potreb-no doto. Zaradi te legen-de mu še sedaj otroci na-stavljajo razno posodje, da jim prinaša darove. Zaradi druge legende o krčmarju, ki je umoril tri popotne šolarje, ki jih je sv. Miklavž ponovno obudil v življenje, so ga šolarji in študentje izbrali za svojega zavetnika. Ma-skirani sv. Miklavžje po-stal med mladino dobrot-nik in sodnik, ki je delil darove in karal poredne-že. Šega se je razširila iz samostanskih v stolniške in župnijske šole, nato v mestne hiše, odtodpaje zašla na podeželje. Starim trdoživim zimskim obho-dom našemljencev, ki naj bi predstavljali duhove prednikov, je cerkev dala krščanski pomen. Sv. Mi-klavž je dobil vlogo, da v svoji škofovski preoble-ki deli darove, duhovi prednikov - našemljenci so se kot hudobci, par-keljni pndružili sv. Mi-klavžu in postali izvrše-valci kazni nad poredni-mi otroki. Miklavževi ob-hodi so se tudi v naših krajih močno zakorenini-li, čeprav manj kot v dru-
gih delih Slovenije, so pa tudi cele pokrajine Slove-nije (Tržaško, Koprščina, okolica Sežane, Brkini), kjer niso poznali ne Mi-klavža ne parkeljnov. Tu-di v Beli krajinije bil dol-go neznan. Miklavž je bil tisti, kije prinašal le male darove, lešnike, jabolka za razliko od Božička in povojnega dedka Mraza, ki sta prinašala bolj prak-tične zadeve: nove hlače, čevlje ali celo smuči.
V krajih današnje obči-ne Grosuplje je največ hodil Miklavž v sprem-stvu enega ali dveh ange-lov in enega ali več par-keljnov. Sam svetnik je nosil pokrivalo podobno škofovski mitri, ki so ga napravili fantje iz lepen-ke prelepljene z belim in zlatim papirjem. Dolgi lasje in brki so bili iz pre-diva, za oblačilo pa sta največkrat služila bela moška srajca in žensko spodnje krilo s čipkami. Tudi Miklavžev obvezni rekvizit, škofosko palico, so oblepili s papirjem in pozlatili. Vragovi so bili oblečeni največkrat v ko-žuhe, tudi obličje je bilo kožuhovinasto in s kozji-mi ali tudi kravjimi rogo-vi, prepasami so bili z ve-rigami, na katerih so vise-li ovčji in kravji zvonci.
Zapis iz Hrastovega do-la pri Dobu iz leta 1950 nam pove, da je moralo biti miklavževanje v tem koncu še nekaj let po voj-ni zelo živo:
»Učas je hodu svet Mi-klauž. Njegovo sprem-stvo so bili anglni in parkl. Napravljeni so bih bolj enostavno. Otrocmo-rajo molt, nastavijo peha-re, da jim not nanese Mi-klauž darila: jabuke, par-kla iz testa, orehou, svinč-nik, peresnico, zvezek. Zdaj otroci verjamejo u Miklauža do enga deset-ga leta.«
V Velikih Češnjicah pri Št. Vidu pa so etnologi lahko še 1. 1950 zapisali: »Miklavžje hodil in še ho-di od hiše do hiše, njego-vo spremstvo pa sta dva angela, parkelj in sv. An-ton, ki darila nosi in jih razdeljuje. Darila so: suhe hruške, jabolka, krhlji in kakšni »cukri«. VMiklav-ža in njegovo spremstvo se preoblečejo vaški fant-je, vedno samo moški.«
Tako bi lahko zapisali zanimiva poročila o mi-klavževanju še iz drugih naših krajev. Po drugi svetovni vojni pa je le tu in tam še ostalo miklavže-vanje (Krka do 1. 1947), le v redkih krajih seje ohra-nilo do današnjih dni in ga ni mogel v vseh teh povojnih letih izpodriniti z vzhoda in severa uvože-ni dedek Mraz. Zato lah-ko Miklavža uvrstimo v obhode naših še živih tradicionalnih mask, obe-nem pa je to še živa ljud-ska igra, ki se ponavlja še vsako leto iz hiše v hišo na našem podeželju.