El FO RTI N Hr One naročnike “Tabora” v ZDA in Kanadi, ki revijo dobivajo po pošti prosimo, da poravnajo svojo zaostalo naročnino na naslov: Zdravko Novak 1084 East 177 Street — Cleveland— Ohio 44119, USA. Revija se vzdržuje samo z naročnino zvestih bralcev, zato čim prej storite svojo dolžnost in s tem omogočite reldno izhajanje. Uprava TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov ® TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor ® Mnenje Z. D. S- P. B'. Tabor predstavljajo le članki, ki so podpisani od glavnega odbora Zveze. ® Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. ® Urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik Adolf škrjanec, za lastništvo Ivan Korošec, upravnik Jože Jenko. TABOR, ! dr. Vojko Arko skuša postaviti spomenik italijanskemu patru hrvaškega porekla Placidu Cortese-ju. Ni dvoma, da ta drobni, šepavi pater od sv. Antona Padovanskega zasluži, da mu Slovenci v svojih analih postavimo mogočen spomenik velike hvaležnosti za vse, kar je .storil za tisoče Slovencev, ki so šli skozi ital! ja »siko internacijski:) taborišče Chieisanuova pri Padovi. Prav tako pa ni dvoma, da dr. Vojko Arko poskuša ta spomenik postaviti na zmoten temelj. Prikazovanje p. Placida Cortese-ja kot nekakšnega voljnega pomembnega člena v verigi zavezniške obveščevalne službe ni samo neresno, ampak je naravnost pregreha proti pieteti tega služabnika božjega, ki je postal žrtev svojega poklicnega svečeniškega samaritanstva in človeške dobrote, če so ljudje 'liste velike organizacije, ki jo slika Vauhnik v svoji knjigi”, pa takšni geniji (kot pravi dr. Tine Debeljak) obveščevalne službe, da so imeli v svoji sredi oficirja nemške protišpionaže, dekler ni napravil radikalnega konca neresni romantiki, zlorabili te patrove svetniške kakovosti, so si s tem nakopali na vest samo še eno nepotrebno^ nikomur koristno žrtev več- Tako je ta italijanski pater postal neposredna krvna žrtev naše tragike zaradi česar tem bolj zasluži, da mu nekdo zapusti pravičen spome-nik med Slovenci. . Bivši vrhniški župan in osebni prijatelj generala Rupnika Ignacij Hren je za to poglavje podpisal svoja srečanja z generalom Rupnikom. Obžalovanja vredno je samo, da se je Ignaciju Hrenu v teku več kot dvajset let tako razbohotila fantazija na račun spomina, ki mu je očitno popustil, da je zaradi tega prispevek, ki bi lahko bil vsaj topla reminiscenca nase tragične preteklosti, po pretežni večini brez vsakršne resne vrednosti. Univ. prof. dr. Tine Debeljak, ki ga za uvod na tem mestu urednik: izrecno predstavljajo tudi kot člana načelstva slovenske krščanske demo-kracije je prispeval zapiske ob robu k dobi pred dvajsetimi leti. četudi bi dr. Tine Debeljak za uvod ne poudaril, da “to, kar priobčujem danes, ni zgodovina zadnjih let v okupaciji” bo vsakemu povprečnemu bralcu takoj jasno, Ha pisec pač hoče biti samo zagovornik SLS in njene politike v okupaciji, česar mu seveda nihče ne zamerja- Vsak bralec ki količkaj zasleduje problematiko naše preteklosti, namreč ve, da so mn:go bolj trdni “viri, pričevanja in spomini”, na katere naj bi dr. Tine Debeljak v podnaslovu prispevka oslanjal svoje zaključke, za ista vprašanja v obilici že zapisani tudi — ob drugem robu. Zaradi tega je njegov prispevek samo podžiganje k nadaljevanju debate; saj pisec v uvodu pravi, da je “samo iskanje resnice namen teh obrobnih glos”. V tem smislu je prispevek hvalevreden. Toda, ko bo bralec prišel do zadnjega poglavja Debeljakovega prispevka, 'se bo začudeno vprašal: Zakaj za takšen sklep vse prejšnje “obrobne glose”, s katerimi se mu ni prav nič posrečilo opravičiti stališča in ravnanja SLS spričo bistvene osnove naše tragične problematike, ki je ni šele sedaj odkril dr. Tine Debeljak, ampak je bila znana in zadosti dokumentirana že lep čas pred vetrinjskimi dnevi ? Če torej vse “obrobne glose” naš:h debat in polemik niso in ne bodo mogle te notornosti izbrisati, ostane siejkoprej odprto vprašanje, na katerega nam doslej nihče, pa tudi dr. Tine Debeljak še ni odgovoril: Zakaj vsa ta dolga leta ni bilo pravičnega priznanja zaslug vsem, ki so se zaradi zakoreninjenosti v svojem narodu s svojimi najbolj poštenimi močmi na tem ali onem mestu, s temi ali onimi sredstvi, s čistimi rokami v podzemlju ali do grla in čez umazani v močvirju .površja (mimo katerega nismo mogli) trudili braniti našo domovino pred navalem "comunistične revolucije prav v času tuje okupacije? Zakaj smo namesto tega priznanja bili od vsega začetka — že v času revolucije — in smo še danes priče zanikanja in odrekanja domobranstva, blatenja ali vsaj bojkotiranja generala Rupnika, izkoriščanja krivih pričevanj, prikrojevanja dejstev, valjenja krivde na tiste ki so imeli korajžo, d:a so se izpostavili, ko se je nekdo moral izpstaviti, itd. ? Če namreč ne bi ibilio tega ampak bi od vsega začetka nastavili iskanje odgovora na našo problematiko tako, kot dr. Tine Debeljak šele po vrsti nebistvenih glos zaključuje svoj spis, bi poleg drugega bile danes tudi razmere med zdomskimi Slovenci vse drugačne kot so in bi tako bilo tudi “samo iskanje resnice” v nebistvenih vprašanjih odveč- Če bomo kedaj končno prišli do tega, da bomo za zgodovino zapustili pravično razdeljene zasluge in krivde v vrednotenju bist- KesniCni, v svojem narodu zares zakoreninjeni predstavniki med dvema nožema krvavečega slovenskega ljudstva v letih komunistične revolucije pod tujo okupacijo, se v času preizkušnje niso skrili v varno podzemlje, ['režirajoč osebno ugodje se niso bali stopiti ob stran tistega, ki se je na čelu vseh moral najbolj izpostaviti, da bi slovenski narod lahko vzdržal krvavo neurje komunističnega nasilja. S to zavestjo izpoljnjene dolžnosti do ljudstva, ki ga je izbralo v svobodi, je takrat tudi polhograjski župan AoiS s soprogo v prisotnosti sedaj že pokojnega glavarja ljubljanskega okraja, dr. Muršiča in domačega župnika, pozdravil prezidenta Rupnika, ko je prišel na mogočen protikomunističen tabor kjer je dolomitsko ljudstvo plebiscitarno izpovedalo svojo slovensko zavest. venega vprašanja naše narodne žaloigre, si bo Tabor lahko čestital tudi zato, da je s svojim načelnim in poštenim zadržanjem pomagal postaviti pojme in dejstva na odgovarjajoča mesta. Ker smo trdno prepričani da v svojem končnem namenu to zasleduje tudi dr. Tine Debeljak, je njegov prispevek na poti k temu cilju svoj delež poslanstva opravil ter zato bil potreben. Zakaj “vse 'drugo so (lahko! Pi Ka.) malenkostne pomote ki zanimajo samo zgodovinarje, razumljive in tudi oprostljive spričo satanske veličine komunističnega slovenskega ‘rodomora’ ” kakor dr- Tine Debeljak zaključuje svoj spis- Zelo zanimivo čtivo, ki 'bo bralca takoj pritegnilo, je za to poglavje tudi letos zopet prispeval član Narodnega odbora za Slovenijo, (podpredsednik Slovenske demokratske stranke in član Liberalne internacionale, dr. Ljubo Sire. l’o preskoku dveh še ne objavljenih poglavij iz spominov na komunistične zapore, v katere je zašel, ko je sodeloval pri poizkusih organiziranja nekakšne opozicije proti rdečemu režimu, letos pod naslovom Boj za zakonitost nadaljuje z opisom grenkih izkušenj z mračnjaštvom sistema, ki mu je še aktivno pomagal do zmage, ko je večina zdravega dela naroda že izbrala pravo pot ter se trudila s sredstvi, ki so ji bila na razpolago preprečiti nesrečo teh izkušenj. Prav zato pa so ti spomini tem bolj dragoceni; saj danes namreč prav vsi tisti doma, ki so se na usodnem razpotju zmotili kot Sire v vrednotenju bistva naše borbe, že stojijo na p^edstraži svobodne Domovine. Po zanimivem razmišljanju Pavla Fajdige o komunistični razbitosti, za zaključek tega poglavja Janez Ovsenik priobča lepo reminiscenco o človeški veličini dr. Antona Korošca ih msgr. Matije škerbca, ki sta v borbi ra iste svete ideale slovenstva, pa iz različnih zornih kotov žgala vse življenje svoje najboljše sile. Reminiscenca je prav danes lahko močan memen-to marsikomu, ki iz pritlikavih kakovosti svojega značaja različnost pogledov na skupne interese onečeja vsaj z osebnim negodovanjen^ če ne že celo s sovraštvom. Poleg vsega tega — in še marsičesa — tudi letošnji zbornik prinaša na finem ilustracijskem papirju vrsto lepih, dokumentarnih fotografij o uspehih naših planincev na južnem amerikanskem kontinentu, pa reprodukcije del naših umetnikov, med katerimi so nekatera tako “daleč pred nami”, da jc bolje, da o njih ne povemo svojega mnenja, ker bi nas sicer tisti, ki jih “razumejo”, proglasili za neizobi'ažence. . . Kaj po vsem tem lahko rečemo še drugega, kot da zbornik toplo priporočamo ne glede na to s kakšnega zornega kota bo kdo gradivo prebiral. Pi.Ka. SMER V SLOVENSKO DRŽAVO je po daljšem molku s št. 20 (leto .‘D m datumom 18.5. 19G7 pod novim odgovornim uredništvom Tineta Duha . o.pet začela izhajati. Tiska jo tiskarna Vilko S.R.L., naročnino in darove za kritje stroškov pa sprejema V. Rupnik, Anatole France 2892, Castelar, Buenos Aires^ Argentina. Listu, ki se bo pod novim uredništvom gotovo častno zopet vključil v demokratično debato o ciljih naše narodne '.politike, ob ponovnem izidu kličemo našo dobrodošlico z željo, da se ne bi nikoli zgodilo, česar se boji konzorcij, ko pravi: “Ne gre za velike vsote, pa kljub temu je ‘Smer’ v nevarnosti, da bi morala za vedno utihniti — zaradi pomanjkanja sredstev.” Stane Fleško SENENE VILE (Nadaljevanje) Neprestano je gledal skozi okno v beli dan, ki se je igral tam zunaj. Mimo vitkih zvonikov ljubljanskih cerkva je tam zadaj kot na božji dlani stal Rožnik. In še dalje naprej jo videl dobrovske grebene in Polhograjske Polomile. Tam je bil doma v tistih hribih. Visoke palače ljubljanskega mesta so mu vzele pogled na Podsmreko, kjer je stala njegova borna bajta; samo v duhu jo je gledal, kako stoji tam in ga čaka. In žena in otroci, ki so tako njegovi! Zdaj še ne vedo, da je moral v bolnico. Ko bodo zvedeli, bodo popadali na kolena in molili, da bi se kmalu pozdravil in spet prišel damcv. Jaku je bilo hudo, da bi zakričal. V sobo je stopil zdravnik. Pogledal je njegovo roko in odšel. Nič ni rekel, samo v oči ga je pogledal. Za njim sta prišla še dva. Govorila sta nemški, da Jaka niti besedice ni razumel. Da bi mu vsaj povedala, če je nevarno ali ne. Pa; niti besede. Odšla sta. Spet sta prišla prvi zdravnik in strežnica. Zdravnik je nekaj prinesel s seboj. ..Injekcijo boste dobili, gospod Kovač. Ne bo nič hudega,“ je rekel zdravnik in se pripravljal k bolniku. Pa ni ostalo samo pri eni. Jaka je kar trikrat zaskelelo. V prša, za pleča in v roke mu je zdravnik porinil iglo. „To bo ustavilo zastrupljanj e,“ je skušal miriti, ko je končal. Kovaču pa ni nič pomagalo in odleglo. Čedalje bolj ga je kuhalo. Sem pa tja mu je že kar zaplesalo pred očmi. Bolničarke so bile vedno pri njem in mu dajale tablete za olajšanje bolečin. Vsake pol uife so mu merile temperaturo, ki je trdovratno lezla navzgor. Jaka pa je bolelo; ni vedel ali rana ali injekcije ali vse skupaj. Proti večeru je prišel sam primarij. Zelo zgovoren in odkrit je bil napram bolniku. Sam je izmeril vročino, ogledal in otipal njegovo roso, nazadnje pa sedd poleg in mu pogledal v oči: „Gospod Kovač, moram vam naravnost povedati: operacija je za vas edina rešitev. Injekcije ne pomagajo... zastrupljanje napreduje.“ „Gospod dohtar!" je zajokal bolnik. Potem so se mu misli zmedle. Preveč nenadoma je udarilo nanj, da bi mogel vse vprašati in dobiti odgovor na vse. Zdravnik ga ni maral motiti. Tiho je odšel iz sobe. Bolniku je pogled spet ušel skozi okno. Mračilo se je, kot bi nevidna roka posipala prah, ki je zagrinjal svet in umirjal življenje na cest in na vasi. Toda za Kovačeve oči ni bilo teme ne ovir. Skozi tišino ie še dalj videl v nočni mir tam pod hribom, ki čuva njegov dom. V skrbi za. družino mu je solza pritekla iz oči. Kaj bo z njimi? Nase ni mislil. Kmalu so ga odpeljali v operacijsko sobo. Zdravniki in strežnice, vsi ogrnjeni v bele halje, so stali tu in tam in brez besede opravljali svoja dela. Sredi sobe je stala dolga, s širokimi pasovi opremljena miza; nešteto luči je viselo nad njo. Videl je obveze, nože škarje in druge operacijske stvari. Zamižal je, da ne bi še več videl. Položili so ga na mizo in ga trdno prepasali s pasovi. Potem je pristopil poseben zdravnik, mu nataknil masko ter mu ukazal, naj šteje; eden, dva, tri in tako dalje. Kovač je začel prav po šolsko: eden, dva, tri... štiri... pet... devet... Potem se mu je ustavilo. Nič več ni vedel, kaj so počeli z njim. Proti polnoči se je prebudil. Čudno slino je imel v ustih. N5 se mogel prav znajti, kje je. V desni rami je peklo. Debelo obvezo je opazil na rami, tik pod vratom. Toliko je prišel k sebi, da se je spomnil na bolno desnico, skušal jo je otipati. Ni je bilo... celo so mu odrezali. Spet ga je vzel spanec. Blodne misli so se mu pletle v sanje, ki so ga mučile, da so mu potne kaplje posule čelo kot ob poletni vročini. Dopoldne ga je obiskala žena. Ni bila ura obiskov, pa so jo vendar pustili noter, ko je povedala, da je od daleč prišla. Z možem sta se zaskrblieno pogledala. Zadrževala je vprašanje, ki ji vso noč ni dalo spati in jo takoj zjutraj napotilo od doma. Tudi J.iKa ni hotel povedati kako jez rjim; kaj bi jo spravljal v solze, saj bo itak skoraj umrla, ko bo zvedena resnico, je vedel sam zase. Pa ni mogel dolgo prikrivati. Zena se je zagledala v njegovo obvezano ramo in ni več umaknila oči. Ustnice so se ji začele tresti kot napeta struna, ko je vprašala: ,.Kje je roka, Jaka?“ ,,Saj vidiš. . . ni je več.. .“ je bil odgovor, tih, da se je komaj razlegel do njenih ušes. Naslonila je glavo v blazino in planila v jok. Zanjo se je življenje podrlo do tal. Skrb za otroke, katerim je že tako marsikdaj manjkalo kruha, je zadušila iijeno misel: kaj bo zdaj? Bili so brez sredstev, navezani le na očetove roke. Zdaj desnice ni bilo več. Vsa vrtoglava je stopila na cesto. V štacuni je za zadnje krone kupila žemelj, da bo z njimi zmotila otroke, da bi je ne napadli z mučnimi vprašanji. Na svojo večerjo je popolnoma pozabila, čeprav že od jutra ni imela grižljala v ustih. Poklicala je k molitvi. „Ncc'Oj bomo molili za ata, da bi se kmalu pozdravil in prišel domov!" je proseče ukazala. „Ali že jutri?" je vprašal starejši fant. Mati ni odgovorila. S kljuke je snela rožni venec in padla na kolena. Tako lahko še nikoli ni molila roženkranca kot ta večer. Otroci, ki so videli, da je mamin obraz ves spremenjen in objokan, so pokleknili in se ves čas niso premaknii. Ko so končali, je spet vprašal sin: , Al)i ata roka hudo boli?" ,.Zdaj ne več," je jokaje odgovorila. Otroci so še spraševali o očetu, a jim ni mogla odgovarjati, ker je sama preveč trpela. Prosila jih je, naj se spravijo lepo v posteljo, zjutraj bodo šli pa v hribe k stricu, če bodo pridni. Drugo jutro so res odšli k Sv. Katarini, kjer je živel očetov brat Fiance. Celih pet ur jim je vzela pot. Francetova družina je za tem nepričakovanim obiskom tako živo čutila nesrečo, da se nihče ni nasmehnil. Ko jim je Kovačiča povedala, kaj jih je zadelo, so utihnili, kot bi ne znali govorihi. Vsi so bili daleč od vsakdanjih reči. Za Ko-vačico na svetu ni ostalo drugega kot moževa odrezana desnica, kj jim je doslej služila kruh. Kaj bodo brez nje, si >ni mogla misliti. ,,Kako boste pa živeli ?“ je zaskrbelo Franceta, ki je do pike poznal bratovo revščino in težave. „Ne vem... Ah, bomo že kako! Morali bodo služit, kakor sva morala jaz in Jaka. Revež je zmerom revež pa naj se peha in ubija do krvi, če hoče!" je iz nje bruhnila bolečina. Fiance se je zbal, da bo ped t:žo gorja omagala 'n :bupala. Rad bi pomagal, a ni vedel, kako začeti. Prej na to ni nikoli mislil, zdaj pa so se mu vse misli tako čudno zgnetle okrog brata, da ni mogel izbrati prave. „Pri nas pusti otroke: krompirja in močnika bodo že imeli!" se je ponudila Ivanka, Francetova žena. ,.Ivanka, Bog lonaj za tvojo dobroto, toda tega ne bom naredila; ti imaš svojih čez glavo, mene bi bilo pa tudi konec brez otrok v prazni bajti. Ti bučmani mi bodo vsaj včasih prepodili misel na nesrečo. ,,Radi bi pomagali, bar moremo, zato sem rekla. Če vam bo sila, jih kar. brez skrbi pripelji, pa bomo mi gledali nanje," je Ivanka še silila vanjo. ,,Bomo že videli, kako bo piišlo," je Kovačiča hvaležna odrekla pomoč, kajti vedela je, da bo prej sama poskusila vse, preden bo svoje otroke naprtila drugim. Preveč je bila navajena trpljenja in revščine, da bi zdaj klecnila in popustila. Pripravila je svoj drobiž in hotel i kar takoj oditi nazaj domov. Ivanka jih ni pustila. Povabila jih je k mizi; medtem se ie odpravil tud France in po južini odšel z njimi v dolino. Zvečer je obiskal brata v bolnici. (Sledi) BORCEM ZA BOGA. \ A BOO. DOMOVMHO V Sf*0/Wfi\ + MILAN AMON Dne 29. maja popoldne so pp vseh uradih, delavnicah, tovarnah, kjer si Slovenci v tem orjaškem kozmopolitskem mravljišču velikega Buenos Airesa služijo vsaki,anji kruh, zaječali telefoni. Prenašali so novico. Neverjetno. Ker je bila zaradi nenadnosti neverjetna. In je bila resnica. Kruta. Umrl je Milan Amon. Odšel je naš Milan. Komaj 58 let star. Prav sedaj, ko je od blizu gledal uresničenje svojih sanj, da je v tujini zgradil varna gnezda svoji družini. Sedaj, ki je s ponosom o;četa, ki je iz svojih sinov kljub vsem protivnostim težkega tujega o-kolja znal napraviti može, ki so v ponos slovenski srenji v Argentini in daleč čez, kjer ima dobra Amonova družina toliko prijateljev. Njegove roke še niso bile utrujene, še so gradile. Še so garale. Pa so nenadoma omahnile. Kar takole. Sredi garanja. — Slovenski garač namreč ni hotel verjeti, da bi življenjska žila, ki sta jo že pred leti stisnili dve zaporedni nesreči pri delu, utegnila nekoč zares zajeziti tok njegove želje po življenju. Pa se je vendarle zgodilo. Kar sredi garanja. Tisti, ki vodi našo usodo in vidi iz vekov v veke tokrat ni hotel več prebiti jezu, ob katerega se je brezupno zaletavala Milanova sla po življenju. Odločil je: Milan Amon! Milan Amon! Tokrat ne! Ne več! Zares. Zakaj, Milan Amon, svojo dolžnost si opravil do konca in čez... In Milan Amon je razumel ukaz Tistega, ki je Začetek in Konec našega začetka in konca. Samo domov je še hotel. Pod: krov svojega toplega gnezda, kjer je oživotvarja! toliko sanj in kjer je bilo zvrha poplačanih toliko žrtev. Da bi lahko sam povedal novico, ki mu je prišla odondod. — Ko ga je Janez, njegov Janez, v divji vožnji pripeljal domov iz delavnice, je že kar na vratih ipoveda'. svoji dobri, kot naš sladek kmečki kruh dobri Mici: „Mama... Sedaj pa zares..." In je bilo res. Pokopali smo ga 30. maja. Ta dan se je sivo, težko nebo nad nedogledno argentinsko pampo na široko odprlo. Zakaj pokopavali smo garača, ki je opravil svojo dolžnost do lioga, pa junaka, ki je do pičice izvršil ukaz Naroda in Domovine-Odprlo se je žalostno jesensko nebo nad argentinsko pampo in zažar-elo v vsem razkošju sijaja svoje sinjine. — Milanu Amonu v počastitev. Zakaj Milan Amon je bil človek in je bil .lunalk. človek in Junak pa sta vesoljna pojma. V drobni Sloveniji pod Triglavom in na neskončni Pampi Argentine. Tu in v onostranstvu. V času in večnosti. Zato se je odiprlo nebo, da je sonce pozlatilo ležišče, kamor je omahnil naš Milan Amon. O Milanu Amonu bomo morali še veliko pjsati. Z debelimi črkami bo ostal zapisan v anale naše poti do slovenske rasti. Zakaj gorenjsko domo-branstvo bo nekoč eden izmed častnih stebrov, na katerih bo slonela slavna zgodovina naroda prvoborcev proti komunizmu. In tam bo žarelo ime Milana Amona visoko nad majhnostjo sočasnosti. Ko bo v zgodovinski perspektivi vse jasno, bo zablestelo ime Milana Amona, ki je dane razmere uporabil da bi nekoč — mimo in o rek o nas naš narod živel in rastel po načelih rodu poštenjakov. Zato namreč je Milan Amon še pod vse drugačnimi razmerami kot v Ljubljanski pokrajini, pa po istih smernicah vere v slovensko bodočnost organiziral gorenjsko domobranstvo. Tako, kot jo mogel. V okolju, preko katerega mu ni bilo moči iti. Sredi nerazumevanja, sredi sovraštva sredi podtikanj, sredi krivic, sredi klevet, sredi blata... Pa je slovenski garač za dani čas opravil svojo dolžnost do Boga — Naroda — Domovine. To so mu hoteli izpričati vsi tisti slovenski rojaki, ki so sredi delovnega dne prišli v trumah poljubit tujo grudo njegovega groba. V slovensko trobojnico zavito krsto so izročili argentinski zemlji, ki je s svojimi neupogljivimi zakoni boja za obstanek zlomila Milanovo voljo do življenja in nenehnega ustvarjanja. V spremstvu č- g. Matije Borštnarja, ki je Milanu podelil sv. maziljenje in bral pogrebno sv. mašo, ter č. g. svetnika Alojzija Košmerlja je naš msgr. Anton Orehar blagoslovil Milanovo pot v večnost in ob odprtem grobu tudi prikazal njegovo veličino človeka. Nadzornik Petelin je z občutjem človeka, ki je v skupnem delu zasledoval Milanovo usodo neuklonljivega garača, izpričal njegov čut dolžnosti, ki ni poznal umika. Predsednik DSPB — TABOR v Argentini Ivan Koro&ac se je v imenu borcev poslovil od soborca-junaka s prošnjo, da bi iz onostranstva v družbi mrtvih legijonov domobranskih herojev prosil Vsemogočnega za svobodo naše mučeniške domovine. Dr. Stanko Kociper je svojemu zvestemu prijatelju in sotrpinu v odprti grob položil grenak spomin izpred 20 let ko je tudi naš Milan Amon moral med' bodečimi žicami zloglasnega Wolfsberga, med katere so bili zajeti takrat izobčenci zmedenega časa, plačati svoj davek duševnega in telesnega trpljenja, ker je imel korajžo da si je na težkem razpotju naše zgodovine upal umazati roke do komol- cev in čez, da 'bi nekoč slovenski narod lahko živel in rastel čist v obilju svojih poštenih izročil- Ko so grob zasuli, se je nebo nad pan-po zopet zaprlo- Še tisto poč je 1 od dež blagoslova božje pravice in dobrota oškropil gomilo, katero čaka domobranski junak oče, človek, garač Milan Amon dneva, ko bodo njegovi ostanki šli dokončno počivat v slavno zemljo prvoborcev naroda svobod* njakov pod Triglavom... Ker za tiste, ki jih je naš Milan najbolj ljubil, cb njegovem odhodu iz naše srenje tolažbe ni, žalujemo z njimi v prepričanju, da so njegovi sinovi že častno izpolnili praznino, katero je zapustil. Milan Amon je p> sklepu božjem samo legel k počitku neipozabe- + JANEZ BRULC V tolikokrat težko prizadeto Bralčevo družino, ki ima svoje korenine v podgorskih predelih Gorjancev, se je znova nase'ila žalost. Dne 24. maja 1967, ob pol desetih zvečer, se je na Avenidi Pavon v kraju Gerli pri Buenos Airesu, samo nekaj sto metrov od svojega doma smrtno ponesrečil Janez Brulc. Tisti večer ga je družina čakala zaman. Žena gospa Zorica in trije mladoletni otroci so naslednji dan sprejeli samo truplo tistega, ki jim je bil vzoren mož in ljubeči oče. Pokojni Janez se je rodil 21. marca 1921 v vasi Hrušica, župnija Stopiče pri Novem mestu. Bil je sin župana-mučenca, ki so ga partizani trpinčili in nato robili; brat duhovnika ki ie prav tako omahnil pod komunistično roko; brat častnika-dlomobranca, ki je v borbi za svetinje slovenstva daroval svojo mladost Ostala sta Janez in njegov mlajši brat Ione; oba naša zvesta slovenska vojaka, ki sta se borila za narod na mrtvi straži slovenstva. Janez, mlad, ponosen in odločen, ni cikleval v tistih usodnih časih borbe za slovenski obstoj. Pridružil se je Vaškim Stražam na postojanki v Šmihelu pri Novem mestu. Ob italijanskem razsulu in komunistično laškem bratstvu, ko je začel napad na Vaške Straže, se je Janez z dolenjsko skupino, kateri je poveljeval 'Vuk Rupnik, umaknil v Zameško, kjer sta bili že v sklopu Slovenskega Domobranstva ustanovljeni 1. in 2. rekrutska četa. Janez je bil vodnik 2. čete; nato pa je ipo razporeditvi čet na Ja-genjcih pri Radečah prišel v 33. četo s postojanko v Novem mestu. Ko so 'Se čete dolenjskih domobrancev umaknile pred navalom komunistov iz Bele Krajine in ©oienjske v Novo mesto, je odšla na položaj na Grm tudi 33. četa. Tako je bil Janez spet na tistem dragem Grmu, kjer je kot doraščajoč fant nekaj let popreje končal kmetijsko šolo. Nato je s svojo 33. četo prišel v Trebnje, kjer pa je bila ta četa pod navalom 3.000 partizanov ter zaradi rdečega vohunstva razbita. Ta 33. četa je izgubila 28 mož; 36 je bilo ranjenih. Zaradi tega je bila preimenovana v 56. četo z namenom, da se ne bi mogli partizani okoristiti z osebnimi izkaznicami in uniformami padlih domobrancev. Ta četa je nato odšla na postojanko Dobrava, od tam ipa v Št. Jernej, kjer je ostala do 8. maja 1945-V 56- četi je bil pokojni Janez Brulc vodnik 1. voda, nato pa je po končanem oficirskem tečaju postal poročnik. Po 8. maju se je četa umaknila v zaščitnici na črti: Škocjan—Mokronog. Pred Litijo je krenila na Radeče, od koder je cd 2.400 dolenjskih domobrancev prišla na Koroško le-skupina 32 domobrancev peli vodstvom majorja Stamenkoviča in druga skupina 62 domobrancev pod vodstvom porotnika Strupeha. Od 2.400 mož skupno torej samo 94, med njimi tudi poročnik Janez Brulc. To je križev pot in slavna Balada slovenskega vojaka, slovenskega domobranca in pokojnega Janeza! O teh bojih in trpljenjih naših vojakov še niso napisane (knjige, še niso snemani filmi. A to je 'naša Balada, katero bi moral izvedeti svet. Trpljenje in junaštvo, žrtve in ideali Janeza Brulca in dvanajst tisoč naših domobrancev, to je: Balada vojaka! S Koroške je Janez odšel v Rim, kjer je bil v zavezniški službi, nato pa je z nami vsemi prišel v Argentino, kjer isi je ustanovil prijeten ir. ljubeč dom. Vdovi gospej Zorici in otrokom — sirotam, njegovemu bratu Tonetu, ki živi v Lanusu, vsem njegovim domačim v domovini in kjerkoli po svetu so, izreka TABOR iskreno sožalje! Janezov spomin pa ostaja med nami; njegov vzgled in njegovi ideali krepijo naša srca! Janez! Tvoji bratje—vojaki Ti v večnost pošiljamo zadnji bratski in vojaški pozdrav! Večna luč naj Ti sveti! A. Š. MIROSLAVU STAM EN KOVIČU OB OBLETNICI NJEGOVE SMRTI Bil si zadnji poveljnik največje bojne skupine Slovenskega Domobranstva. Vojak po poklicu; z vsemi vrlinami pravega poveljnika svojih vojakov. Kakor pravi oče si skrbel za svoje fante; vzgajal si jih, bodril in utdi molil z njimi. Srb po rodu, brat po krvi, srcu, ideji, mišljenju in orožju. 'Poročil si se s Slovenko. Ob zlomu si ostal v naši ožji domovini, katero si ljubil kot svojo rodno grudo. Bil si eden izmed tistih prvih, ki ste odšli na teren s puško v roki zoperstavit se komunističnim zločincem. Nisi isJkal osebne komodnosti; vedel si, kje je mesto pravega vojaka in rodoljuba kadar narod piše svojo zgodovin« z lastno krvjo. Do konca si ostal zvest svoji ideji: Bogu :— Narodu — Domovini. Poslednji si tudi odšel z bojišča. Ko so Ljubljano že zasedle partizanske tolpe, si Ti še stal na čelu svojih neipremaglivih borcev v Dolenjski metropoli. In ko je 10. maja 1!)45 leta zjutraj prišel v Novo mesto partizanski odposlanec zaradi predaje mesta, si ga energično zavrnil; „S komunisti sc jaz ne bom tiikdar pogajal!“ j Dragi Miroslav! Sedaj že leto dni počivaš v 'hladni brazilski zemlji in čakaš snidenja s svojimi soborci. Nisi dočakal novega vstajenja zasu* žnjene domovine. Za svojimi ožjimi brati: Vasiljevičem, Koprivico> Su-vajdžičem, Menjčaninom, Šabičem si kot poslednji tudi Ti odšel k Bogu po svoje plačilo. Naj Ti ga Vsemogočni da v obilni meri! Slovenci Te ne bomo nikdar pozabili. J. Jenko — ing. A. Matičič za bivše bojevnike novomeške bojne skupine Slovenskega Domobranstva Iz “KATOLIŠKIH MISIJONOV” (XLI/7 - 19f>7) zvemo, da je Baragovo misijonišče v Buenos Airesu začelo akcijo za 10 vzdr-ževalnin za gojence v znesku 1.000 dolarjev za vsakega. S tem hoče nabrati 10.000 dolarjev, ki bodo služili kot temeljna vsota za gradnjo poslopja misijonskega kolegija v Baragovem mi- sijonišču. Med nameni, ki so izbrani za vsakega izmed teh 10 gojencev, najdemo tudi enega v spi: min padlim domobrancem. Ko se Baragovemu misijonišču doživeto zahvaljujemo za to pravično idejo, pozivamo člane ZDSPB-TABOR, pa tudi naše bralce, somišljenike in prijatelje, da akcijo zbiranja 1-000 dolarjev za “našega” gojenca čim bolj aktivno podprejo, če pa lahko zberejo vše več, tem bolje! Imeli bomo dva in več “naših” gojencev! Upamo in prepričani smo namreč, da bo vodstvo Baragovega misijonišča gojenca v ta namen izbralo med sinovi in neposrednimi nasledniki domobranskih junakov — in predvsem domobranskih invalidov, ik.i SO' dali zdravje in ude za boj za BOGA — NAROD — DOMOVINO Zbirke in posamične darove lahko pošiljate istim članom, ki zbirajo naš invalidski sklad, ali na naravnost upravniku “Katoliških misijonov” na naslov: Lenček Ladislav C-M. — Loubet 4029, Remedios de Escalada, Buenos Aires, Argentina. j. c. KAKO DOLGO BODO ŠE MOLČALI? Na severnozapadni strani, približno uro in četrt hoda iz Moravč (pri Domžalah) je vas Svinje. Poleg vode je mlin z žago na vodni .pogon, zraven pa še kmetija. Hišno ime je po domače “Luk”. V tej hiši se je rodil 27. novembra 1896. leta Janez Pergar. Že majhen dečko je bil zelo miren; prijazne narave. Kot mladenič se je zanimal za prosvetno društvo ter postal član Orlov- Bil je tudi cenkveni pevec ter globclko veren. Mnogi se spominjamo, kako se je s kolesom vozil k sv. maši. Ne samo ob nedeljah. Tudi ob delavnikih ni mnogo izostajal- Bil je poštenjak. Nikomur ni kaj žalega storil; zato je bil zelo priljubljen. Aprila 1941. leta. ko so Nemci zasedli to ozemlje, se je tudi za njega začel strah in trepet, kajti vedel je da sovražnik ne bo počival; da bo težko za one, ki ibodo zvesti Bogu, Narodu in Domovini. Postal je previden. Od začetka je mislil, da je samo okupator neveren; kmalu pa je imel priliko videti domače ovaduhe, ki so pridno denuncirali okupatorju- Začelo se je preganjanje in selitve. Janez je spoznal, da so oni, ki lienuncirajo svoje ljudi nemškim organom, bolj nevarni kot okupator. Brez ovadb bi bilo za Nemce zelo otežkočeno njihovo delo. Zato je Janez pazil na vsako besedo v pogovorih s sumljivimi osebami. Avgusta 1941. je doma v hiši na Brezovici pri Krtmi padel prvi pod komunističnimi streli trgovec in gostilničar, po domače Šimenc. Drugi dan so Nemci pripeljali pet talcev, jih privezali na kole in nato postrelili. Zakaj so komunisti ustrelili tega človeka, ni bilo nikoli pojasnjeno-Ustrelila sta ga dva partizana. Tako je bilo po zaslugi komunistov uničenih šest mladih življenj »Slovencev. Niti kaplje nemške krvi ni bilo prelite. Taki slučaji so se večkrat ponovili. Padali so talci po krivdi komunistov. Janez je živel v strahu med dvema sovražnikoma. Mi pa vedel so mu komunisti šteli v zlo to, da je bil veren in pred vojno član katoliških društev. 20. marca leta 1944 so komunisti začasno osvobodili moravsko dolino. Tako so postopali z ljudmi poljubno. Tudi iz drugih krajev so jih vla-čili m pobijali. Tudi Janez Pergar jim je bil v napotje. Sklenili so ta načrt. Poslali so k njemu na okrevanje za 14 dni partizana z nalogo, da »špionira. Janez mu je dal vso oskrbo. Na kakšen način je ta komunist skušal kaj zvedeti od Janeza in pa kakšno mnenje je imel o partizanih, ne vem podrobno a sem siguren, da je bil zelo previden, ke mu partizani niso mogli ničesar dokazati. Dne 9. avgusta 1944 se je partizan poslovil, še isti dan sta proti ve- čem prišla dva ipartizana po Janeza, in mu ukazala, 'da mora z njima na neki sestanek. Ženi sta rekla, da se bo kmalu vrnil. Peljala 'sta ga naravnost v spodnjo Javoriščico h Kodirmanu, kjer so ga že čakali drugi partizani. Zasliševali in mučili so ga pozno v noč- Ko So se naveličali so ga zvezanega vrgli v iklet. Klet stoji poleg hiše 3/4 v zemlji. Naslednje jutro so ga spet zasliševali. Prišlo pa je sporočilo, da se bliža nemška ofenziva-Takoj so prekinili z zasliševanjem in se pripravili na beg. Ker pa Nemcev ni bilo do popoldneva, so komunisti postali zopet bolj živahni in hrabri. Vedeli so, da Nemcev ta dan ne bo, ker Nemci na večer niso prihajali, vedno le zjutraj. Gotovo so sporočili napačen čas; kajti takrat so Nemci vedno že v naprej sporočali komunistom ,kje bo ofenziva, da so se lahko umaknili o pravem času. Janeza so odvedli iz vasi privezali pod Anški kozolec in čakali, da se je zmračilo. V polmraku sta prišla dva komunista z lopato in krampom in ga odvedla proti Studencu (kot se ta kraj imenuje). Ni bilo dolgo, ko je padel strel, ki je žalostno zadonel po moravski dolini- Janez se je zgrudil mrtev; njegovo plemenito srce je nehalo biti 10. avgusta 1944. Ko je nesrečna žena spraševala za moža, so ji komunisti odgovorili, da so ga poslali na Dolenjsko in da se bo vrnil. Nekoliko pozneje je bila v Domžalah ustanovljena domobranska postojanka. Takoj ,so začeli odkrivati komunistične zločine. Zvedeli so tudi za ta njihov zločin. Tega umora 'kakor tildi umora posestnika iz iste vasi ipo domače Klemena in njegovega sina, ki so jih komunisti zverinsko pobili je bil kriv vaški terenec, domačin, Kroharjev Tone. Če bi domobranci imeli malo več časa, bi izkopali pokojnega Janeza, ker so ob koncu že imeli potrebne informacije, kje je zakopan. Tako bi njegovo truplo pokopali na pokopališču v Moravčah kjer je dragi pokojni Janez mnogim zapel “Vigred se povrne”. Komunisti pa še vedno ne priznajo, da ga je “sodil” njihov tovariš kapitan “Pajk” (pravo ime je Franc Avbi iz Prevoj), ki je bil pi vojni sodnik v Kamniku. Vem za več nesrečnikov, katere je ta “sodnik” obsodil na smrt med vojno in pozneje. Ni pa dolgo užival svobode; kakor je druge sodil na smrt, je tudi sebe obsodil s samomorom... Leta 1953 pa je bilo objavljeno v Jugoslaviji na oglasni deski tudi sledeče: 348-53 Pergar Janez rojen 27.11.1896 v Svinjah, kmet, stanoval v Svinjah 32, je bil med okupacijo 9.8.1944 od neznancev odveden in ml takrat pogrešan. Je več prič, ki vemo, kldo ga je in na kakšen način je bil umorjen. Zakaj še tajijo? Gotovo pa je, da pri Janezu niso našli nobene napake, Ker bi drugače na vse načine kričali in poskušali ljudi prepričati kako velik izdajalec je bil itd. Tebi pa, dragi pokojni Janez, iskrena hvala za dober vzgled v Tvojem življenju! Ljubi Bog Te je gotovo nagradil v večnosti. Prosi Boga za slo- Stene sc. govorile Kadi verjamemo, da so bili rdeči oblastniki v Ljubljani in Beogradu vsi iz sebe ko so 2(S. aprila zjutraj odkrili, da je v minuli noči nekdo z oljnato rdečo barvo napisal na stene prostorov Filozofske fakultete ljubljanske univerze z meter velikimi črkami gesla, ki so zahtevala izpust Mihajlova iz zapora, ločitev Socialistične zveze od komunistične partije in enakopravnost jugoslovanskih narodov- Samega dejstva niso mogli prikriti pred javnostjo, saj je vsa Ljubljana že zjutraj govorila o tem in odstranitev gesel, ki so po cenitvi re-ž ma napravila škode za 999.999 din> ni bila možna, ne 'da bi morali za to zaipreti fakulteto in najti zares prepričljiv razlog. Tako so se zatekli k političnemu manevru, sklicali zadevne mitinge in naročili resolucije, ki so nato obtožile v ostrem tonu “zlikovce”, ki da so napravili tolikšno moralno, politično in materialno škodo. Nobenega dvoma ni, da gre za politično dejanje. Ne strinjamo se pa z režimom, ko to dejanje pripisuje “klerikalni emigraciji”. Ničesar ni dlje od resnice. Ne strinjamo se dalje, da Mihajlov ni bil poznan po svojem delovanju v Sloveniji in da stoje za gesli tudi tuji agenti — najbrž kar sama CIA. Režim, sam je kriv, ko je s ponovnim procesom in obsodbo prof. Mihajlova na štiri leta in pol zapora poskrbel, da jc o tem govorila vsa Jugoslavija tujina je pa zadevi posvetila tolikšno pozornost, da nas je to prav začudilo. Avtorji tega pleskanja se nahajajo v sami Zvezi komunistov, neposredni in posredni- Krvi so to mladi inteligentni ljudje, ki si ne pustijo, da bi jim včerajšnji nepismeni narodni heroji solili pamet in jih tretirali kot otroke, ki niso sposobni sami misliti z glavo. To je bil njihov odgovor to je bil njihov inteligentni odgovor, ko so prav filozofsko fakulteto izbrali za svojo demonstracijo v prilog Kravice in Svobode. Drugi, posredni avtorji tega “onečaščenja” so vsi tisti oblastneži, ki v svoji omejenosti ne uvidijo, da v dobi Sputnikov ne morejo več izvajati nasilja nald kulturnim in prosvetljenim rodom: tisti oblastneži, ki na vsakem koraku ovirajo svobodnjaške težnje bistrejših in dalekovidnejših tovarišev, ki so spoznali, da mora biti enkrat konec večne revolucije. Ti rdeči norci, ki se niso v življenju ničesar- naučili so odgovorni za vse posledice, ki jim bodo še in še priča. Gre za borbo dveh svetov v isti partiji — za borbo med Sinovi in Očeti, za borbo med Svobodo in Nasiljem, za borbo med Napredkom in venski narod; naj mu da .še mnogo takih ljudi, zvestih Bogu Narodu in Domovini * * * Pisec, čigar ime je registrirano v našem zgodovinskem arhivu, je bil živa priča opisanega komunističnega zločina. — Op ur. Reakcijo, za borbo med Razumom in Blaznostjo, za borbo med častjo in Zločinom. Ne dvomimo, kdo bo končno zmagal, ker zaupamo v Človeka in njegovo težnjo po Svobodi. Vsa človeška zgodovina nam to izpričuje. (KLIC TRIGLAVA, London, 13. maja 1967. Leto XX. štev 336.) Začetnik 3. svetovne vojne. . . V prvi polovici meseca maja 1967 so svetovni časopisi prinesli senzacionalno novico, da je sam glavni tajnik 'Združenih Narodov U Thant ipo obisku Azije in ob oceni možnega bodočega razvoja tamkajšnjih razmer, s posebnim ozirom na vojno v Vietnamu, v svojem poročilu dejal: „Bojim se, da že prisostvujemo začetni fazi tretje svetovne vojne." Na to so navezali, da je tudi miroljubni vodja severnoameriških črncev Luther King v Atlanti izjavil da bi se boji v Vietnamu lahko sprevrgli v svetovno vojno. Višek pa so dosegli ko so takoj nato na to poročali, da je tudi sam prezident Johnson priznal, da je že pred letom eni izmed svojih hčera omenil, da bi utegnil iti v zgodovino kot začetek tretje svetovne vojne... Ne strinjamo se s prezidentom Johnsonom. Tretjo svetovno vojno sta namreč že pred' 22 in več leti začela politična „genija“ Franklin D- Roosevelt in Winston S. Churchill. Spodrsljaj Ob vojni med Židi in Arabci je v svetovnem časopisju zbudilo vidno pozornost dejstvo, da se1 je Tito nemudoma in odločno vključil v komunistični interesni blok. Ne da bi se spuščali v vrednotenje dogodkov in njihovega bodočega razvoja, lahko že pribijemoi da se je tokrat stari lisjak prenaglil in grdo sipodrsnil- Na mah je dokazal, da je bil ves njegov neodvisni" komunizem „sui generis" samo zanka za kaline, ki so podpirali in vzdrževali njegovo strahovlado nad naroldi Jugoslavije, kateri bi ga sicer že davno odpihnili, če bi ne bilo te podpore iz inozemstva. Sedaj ko je Tito na mah dokazal, kakšna je njegova „nekompromi-tiranost", upamo, da tudi predstavniki severnoameriških davkoplačevalcev v Kongresu ZD ne bodo potrebovali več dokazov o Titovi pripadnosti, da bi mu s svojo politiko podpiranja pomagali zlezti iz kletke, v katero je skočil... Kedaj bomo prišli do tega? Dr. Srečko Baraga je v članku ob 25-letnici mučeniške smrti dr. Lam-berta Ehrlicha v GLASU Slov. Kult. Akcije (X1W6 - 7.5.67) zaipisal: „Prav je, da se po tolikih letih pravilno oceni delo tega velikega moža in primerno proslavi njegov spomin vendar se ne morem znebiti vtisa, da se v izseljenstvu in doma menda tudi proslavljajo dogodki in osebnosti samo zato, da ne bi bili pozabljeni živi, ki iz teh proslav kujejo svoj politični kapital Če to ne bi držalo potem pa nemorem razumeti, zakaj proslavljajo posamezne skupinice samo nekatere dogodke in sa- mo nekatere osebnosti, nihče se pa ne spomni zelo pomembnih in važnih osebnosti, katerih pomen izvira neposredno iz dogajanj celokupnega slovenskega občestva. Ne bom našteval ob tej priložnosti ne dogodkov ne osebnosti, katerih število gre v stotine in stotine pač pa sem mnenja, da bi moralo vsaj ob taki priliki nastopiti tako ali drugačno osrednje telo in prevzeti pobudo v svoje roke in vse Slovence v tujini združiti ob svetlih točkah naše zgodovine in tako dokazati, da smo, po besedah svetega pisma, vsi eno.“ Nihče ne more razumeti pritožbe dr. Barage bolje kot TABOR, ki je moral vzeti nase celo razmere in protivnosti, ker se je končno odločil •— '■etudi na svojo roko! — dvigniti iz pozabe ali celo iz bojkota naše domobranske vzornike, ki so v usodni dilemi slovenstva bolj kot nikdo izpričali svoj pomen neposredno v dogajanjih celokupnega slovenskega občestva. — Bomo prišli kedaj do tega, da naših mož ne bomo slavili zaradi njihove politične pripadnosti samo živim v čast, ampak zaraldi zaslug, ki so si jih s svojim delom ali žrtvijo pridobili za slovensko narodno občestvo, ter s tem končno dokazali, da smo zares — zrel narod? Tema' za razmišljanje. Za dobro svoje domovine živi zanje in ji služi navkljub nehvaležnežem! (Joaquin Setanti) IZ DRUŠTEV Buenos Aires. DSPB-TABOR v Argentini se je polnoštevilno udeležilo osrednje spominske svečanosti za našimi pobitimi junaki ki se je v okviru naše matične organizacije v Argentini, Zedinjene Slovenije, vršila dne 4. junija t. 1. v Slovenski hiši na Ramon Palconu v Buenos Airesu. Svečanost je pričel pevski zbor Gallus, ki je pod vodstvom dr. Julija Savellrja umetniško zapel Gallusovo močno Eece quomodo moritur iustus. Med petjem je predsednik društva Zedinjena Slovenija Božo Fink v spremstvu še dveh dveh odbornikov položil pred spomenik naših žrtev šopek s slovenskim trakom. Primerne besede je izgovoril Jože Poznič, ki je izpred spmenika orisal nastanek našega boja v najtežjih prilikah slovenskega naroda; boja v katerem slovenski domobranci niso bili nikdar premagani, saj “tudi v smrt niso odhajali premagani, ampak močnejši kot njihovi ubijalci.” Ta njihova zmaga jo naša zaveza v sedanjosti in bodočnosti, da z režimom ki je po vseh grozotnih žrtvah narodu prinesel samo še nove nesreče ni in ne more biti nikakšnega kompromisa. Po isv. maši, ki jo je opravil msgr. Anton Orchar in tudi pridigo navezal na spominski danj je bila v dvorani polastitev slovenskih žrtev s seeničnim obredom, ki ga je pripravil Nikolaj Jeločnik. Kot vsako leto, so udeleženci tudi z letošnje svečanosti odhajali polni zavesti, da naši mrtvi niso umrli zastonj in da v našem boju tudi v novih okolnostih ne bomo popustili do končne zmage v svobodni domovini. Buenos Aires. Odbornvd in člani DSPB TABOR v Argentini so se dne 28. maja v velikem števila udeležili spominske svečanosti v Slovenski h'ši ob 25-letnici mueeniške in svetniške smrti velikega Slovenca vzgojitelja, borca za pravice svojega naroda ter vidca dr. Lamberta Ehrlicha. S tem so naši člani .skušali dati izraz svoje hvaležnosti do velikega pokojnika, ki je na usodnem križpotju slovenskega naroda moral pasti kot 'krvava žrtev za njegovo svetlo bodočnost v svobodi. Mihvaukee, Wisc. Vsako leto na spominski dan> dne 30. maja, slovensko društvo “TRIGLAV”, domobranci, počastijo, spomin padlih iprotikomu-nstičnih borcev v starem kraju. V dvorani pri sv. Janezu je rev. J. Gole daroval žalno sv. mašo za padle borce. Po cerkvenem opravilu je bila v spodnji dvorani spominska svečanost z lepim in za ta dan primernim sporedom, ki ga je vodil predsednik Franc Mejač. ZDSPB TABOR — odsek iVlilwaukee — je preko obeh slovenskih radijski oddaj objavilo lepo poslanico v čast in spomin padlim borcem. Na WMJL je slovenski napovedovalec bral sledeče misli: ičrna maša trpljenja je že več kot 20 let dolga preživeta pot spominjajoč se tistih strašnih časov, ko je kruta sodnica SMRT jemala življenja mladim in starini protikomunističnim borcem. Žela je strašno žetev po mestih, vaseh, gozdovih in brezmejnih poljih. Strašna in dolga je bila žetev — od jutra do večera, tako da se je kosa krhala. Toda naši borci-junaki so se borili proti rdečemu zlu do zadnje kaplje krvi. Zavedali so se da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli ncbena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj. In prečno so padli junaki bili požeti ko je bil njih “JAZ” ponižan, so iz globočine trpečega srca vzkliknili: “MATI”. Tih in mračen, toda ponosen je bil plamen v njih očeh. V bolečini predsmrtnega spoznanja so izdahnili: “DOMOVINA”. Potrti in pol pobiti, toda že pripravljeni prestopiti prag v večnost so z vsem razklanim srcem v zadnjem vzdihu izgrličili: “BOG”. Vedeli so, da je ljubezen do matere do domovine in ljubezen Ido Boga — ena sama in nerazdružljiva. V en kratek in zadnji utrip srca je bilo stisnjeno vse — “MATI-—DOMOVINA—BOG”. Te domobranske besede so imeli borci na ustih pred 20 leti! Naš rojak gornji kašlja n in odločen protikomunistični borec IVAN JA KOŠ bo 22. julija 1907 praznoval 50-letnico svojega življenja. Soborci, prijatelji in znanci mu kličejo: Srečno in še na mnoga leta. POPRAVI: Kakor znan, a prav tako nepotreben tiskarski škrat je v članku Rudolfa žitnika: “50 let majske deklaracije” (Tabor 1967, št. 5/6) že kar v naslovu začel s svojim vmešavanjem, kar so bralci že sami gotovo popravili. Toda to je bil šele začetek vmešavanja. Zato prosimo, da na str. 118 v peti vrsti šestega odstavka istega članka popravite besedo ‘nedvomno’ v ‘nedvoumno’...; na strani 120 v četrti vrsti drugega odstavka pa mora biti napisano: dr. Bagumila Remca in v peti vrsti:...dr. Milka Brezigarja. Za uslugo se zahvaljuje Uredništvo Ham-, Canada, maja 1967 Iz Gorenjske se ni pisalo mnogo. Jaz sem iz Gorenjske. Bil sem domobranec in sem komuniste preganjal po Gorenjskem in tudi štajerskem Iz Vetrinja so tudi mene vrnili v Jugoslavijo. Bil sem tudi v Teharjih v bunkerju itd. Imel sem izredno velko srečo, da sem jim pobegnil. Prisrčno pozdravljam Vas in vse člane našega Tabora! Bog — Narod — Domovina! Vaš C- J. 31. maja 1967 V listu TABOR, štev. 1-2, 1967 objavljate članek: Pavle Borštnik: Slovenski narodni grb. K članku Vam pošliljam sledečo pripombo: Moj prednik kot škof. kancler v Ljubljani, mons. Josip Dostal je bil ipriznan umetnostni zgodovinar in je tudi predaval na teološki fakulteti v Lju/bljani umetnostno zgodovino z ozirom na cerkveno umetnost- Ta je vedno trldil, da sektoji slovenski narodni grb iz treh zvezd in čolna, in nikakor ne polmesca. Od kod je vzel to trditev, ne vem. V resnici pa je tako imenovani polmesec v grbu tako raztegnjen, da je bolj podoben čolnu, kot polmescu. To sporočam v vednost g. pisatelju članka. Z odličnim spoštovanjem! Vdani Mons. dr. Jos. Jagodic, 1. r. NA EREDMŠKi MIJA ISKRA (XVIII/št. 387 15.4. - 1. 5. 67) v Munchenu je prinesla dobesedno srbski prevod poslovilnega pisma gen. Rupnika, ‘ki ga je Tabor prinesel v septembrski številki lanskega lota. Mihvaukee, Wisc. Vodilo slovenskih domobrancev, ki ga je kot nadaljevalka njihovega svetega boja prevzela kot geslo in uradni pozdrav ZDSPB-TABOR, predstavlja tri najvišje vrednote ne samo slovenskega naroda ampak vsega svobodoljubnega človeštva: Bog — Narod — Domovina. Hvala in pozdrave! Sklad za Slovensko zavetibče Družina Šušteršič, Hurlingham, je namesto cvetja na grob pok. g. Vincenca Flisarja darovala za zave- tišče 1.000 pesov. Invalidski sklad N. N. Mum'o ................ $ 160 Mivšek Anton, Merlo ........... 500 Od prodane rabljene obleke „ 700 N. N., Florida ............. » 120 Po želji rodbine pok. člana M. Amona mesto cvetja na grob: Tomaževič Lovro $ 1.000 Odborniki DSPB TABOR . >» 4.000 Tiskovni sklad Skalovnik Maks, S. Justo .. $ 100 Zupanc Vinko, S. Justo .... >> 100 Grabnar Jože, R. Mejia ... »> 100 Žerovnik Jože, Caseros .... >» 3.000 Gdč. Mežan Malči, S. Martin »» 200 Dimnik Janko, Bilinghurst . »« 100 Prijatelji Tabora, Temperley 300 N. N., Capital 500 : SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA. VSEBINA Naš ponos ................................................ 161 ZA ZGODOVINO Moje zadržanje pred in med drugo svetovno vojno (Gen. Leon Rupnik) 162 ZA ČIŠČENJE POJMOV Ironija usode ali kaj (dr. Sre,čko Baraga) ............... 168 RAZLIČNI POGLEDI Korak naprej, tri nazaj (Klic Triglava) .................. 170 MNENJA IN VRENJA Zbornik Svobodne Slovenije 1967 (Pi. Ka) ................. 173 Smer v Slovensko državo .................................... 178 Senene vile (Stane Pleško) ................................. 179 BORCEM ZA BOGA NAROD IN DOMOVINO V SPOMIN Milan Amon ................................................. 182 Janez Brulc ................................................ 184 Miroslavu Stamenkovicu ob obletnici smrti ................. 185 ZA ZGODOVINSKI ARHIV Kako dolgo bddo še molčali? (J- C.) ....................... 187 ZA BELEŽNICO .............................................. 189 IZ 0RUŠTEV ................................................ 191 IZ PISEM ................................................... III NA UREDNIŠKI MIZI .......................................... III O TARIFA REDUCIDA o.E rc -b £ C «< Concesi6n N9 8133 * O l: 3 «co FRANOUEO PAGADO < Concesi6n N9 2619 Registro Nac. de la Prop. Into'. No. 933.090