Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 10. oktober 1986 številka 40, letnik 45, cena 65 dinarjev
Letošnja 33. mednarodna razstava Sodobna elektronika je na gospodarsko razstavišče Privabila številne razstavljalce. Kar za 15 odstotkov jih je več kot lani, rekordno pa je Prav gotovo tudi število obiskovalcev, predvsem mladih iz vse Slovenije in Jugoslavije. Razstavlja 625 proizvajalcev, med njimi je 428 tujih firm: iz ZR Nemčije, Avstrije, ZDA, Švice, Italije in od drugod.
ZDRAVLJENJE, NE LE GAŠENJE
Nared je novi, nekoliko spreme-jljeni predlog programa za četrti Jubljanski samoprispevek, o katedra so se med občani vnemale ži-vahne razprave, ki so razgalile k>noge nejasnosti glede mačehov-Sliega odnosa slovenskega glavne-Pa mesta do okolja. Novi predlog Je brez tistih naložb, za katere ni numo, da občani plačujejo narav-n°st iz svojega žepa: ureditve graj-^ega pobočja (mimogrede - pra-a sramota je za Ljubljano, da tega Pobočja z gradom vred vsa ta dol-®a leta še ni uredila) in gradnje Potniške postaje. Temeljiteje so P° novem predvideli tudi ozdravi-Termoelektrarne-toplarne v poštah, za kar bo treba odšteti tu-1 več sredstev.
Načrtovalci programa četrtega amoprispevka nenehno poudara-p da ne gre za novo obremenitev ,lstih osebnih dohodkov, ampak e Za nadaljevanje stare. Po svoje ^aJ bi šlo za »priključitev« iz prejš-Joga samoprispevka na novi, to P°t bistvu komunalni program, ki
so ga pobarvali zeleno. Poskrbeli naj bi skratka za td, da dozdajšnji denarni vir ne bi po nepotrebnem presahnil, ampak bi iz njega črpali denar za reševanje drugih nerešenih vprašanj v slovenskem glavnem mestu.
Mogoče bi bilo za samoprispevek boljše, če bi nosil pravo, to je komunalno ime, kajti ekološko urejanje stvari pomeni mnogo več, kot pa ponuja zdajšnji program. Predvsem pomeni, daje treba te težave preprečiti, ne pa jim dajati potuho. In v tem grmu tiči zajec. Ekološko celovito urejati probleme namreč pomeni, da bi se morali v Sloveniji že ob sprejemanju srednjeročnih in dolgoročnih načrtov dogovoriti za takšno razvojno politiko, ki bi vsebovala tudi finančno ogrodje, kako v prihodnje ozdraviti zdajšnja onesnažena žarišča v Sloveniji (zmanjšati onesnaženost zraka v vsej republiki, urediti čistilne naprave po tovarnah - zdaj jih namreč obratuje le četrina - in poskrbeti za odlaga-
lišča komunalnih, zlasti pa še posebnih odpadkov) ter se izogniti prihodnjim.
Vendar pa vsega tega doslej niso storili. Ali naj to pomeni, da bomo ta vprašanja v prihodnje reševali zgolj s samoprispevki danes v Ljubljani, jutri na Obali, pojutrišnjem v Mariboru in nato v Celju? Ali lahko s samoprispevki odpravimo dozdajšnje gospodarske napake, premalo pretehtane naložbe v preteklosti? Onesnaževalcem na ta način na tihem dovoljujemo, da še naprej po mili volji pogubno posegajo v okolje. Ob četrtem ljubljanskem samoprispevku bi morali ljudem ponuditi v razpravo tudi celovit sanacijski načrt mestnega okolja: pa smo to sposobni narediti?
Prav tako noče nihče govoriti o tem, zakaj stroške za varstvo okolja ne štejemo med materialne stroške, kar v resnici tudi so, ampak jih pokrivamo iz dohodka. Tako ohranjamo številne proizvodne procese, ki bi bili sicer - ob upo-
števanju vseh stroškov za varstvo okolja - precej nedonosni. Ko pa izbruhnejo na površje ekološki problemi širšega značaja, tedaj naj za razvojne načrte plačujejo vsi po vrsti. Očitno je torej, da okolja ne onesnažuje zgolj industrija, ampak tudi miselnost ljudi.
Zato bi morali v prihodnje - ne glede na izid referenduma o četrtem ljubljanskem samoprispevku - poskrbeti še za vse drugo: okrepiti tudi neodvisno inšpekcijsko službo, učinkovito komunalno službo (za katero že zdaj plačujemo iz bruto osebnih dohodkov vse mogoče prispevke), učinkovite sankcije proti kršilcem - in to brez izjeme.
Navsezadnje ne kaže pozabiti, da ekološki problemi niso nič drugega kot razvojni problemi: tu se vse začenja in tudi vse konča. To pomeni, da potrebujemo temeljito zdravljenje - ne pa gašenje.
Marija Frančeškin
Načelno je vse jasno, toda • • •
Predstavniki republiških in zvezne gospodarske zbornice, subjektivnih sil in združenega dela te dni vneto razpravljajo o ekonomski politiki v letu 1987, ki naj bi našemu gospodarstvu omogočila hitrejše premagovanje sprotnih težav (uspešnejši nastop na svetovnem trgu, učinkovitejše gospodarjenje z družbenim kapitalom, pokrivanje objektivnih izgub, itd.) in razvoj na zdravih temeljih. Približevanje k temu osnovnemu strateškemu cilju pa v prihodnje ne bo lahko, morda bo celo težje kot letos. Analize gospodarskih razmer namreč potrjujejo napovedi, da se bomo tudi v prihodnjem letu spopadali z inflacijo, ki ljudi spodbuja k čimvečji sprotni porabi, da se bo zmanjševanje industrijske proizvodnje nadaljevalo in da bodo pogoji zunanjetrgovinskega poslovanja prej manj kot pa bolj ugodni za naše gospodarstvo. To pa z drugimi besedami pomeni, da so cilji naše ekonomske politike jasno opredeljeni, manj jasno pa je, kako jih pravzaprav uresničiti.
Letošnja gospodarska gibanja so takšna, da z njimi nikakor ne moremo biti zadovoljni. Zaskrbljujoče je, da skupni in konvertibilni izvoz jugoslovanskega gospodarstva padata in da se je začeti preustroj gospodarstva na tujem zaustavil. Tako je med drugim zato, ker zvezna vlada podpira politiko nerealnega tečaja dinarja, negativnih obrestnih mer, neustrezne primarne emisije denarja in pretiranega administrativnega vmešavanja v poslovanje gospodarskih osebkov. Prihodnje leto bi torej morali ustaliti pogoje za gospodarjenje (kako to doseči, nihče ne ve), okrepiti samostojnost gospodarstva in ga na različne načine spodbuditi k povečevanju konvertibilnega izvoza (predvsem z realnejšim tečajem dinarja, realnejšimi obrestnimi merami, carinskimi, davčnimi in drugimi olajšavami), če hočemo doseči plačil-no-bilančne cilje. V razmerah še vedno premalo organiziranega vključevanja v mednarodno delitev dela, površnega poznavanja napovedi o zunanjetrgovinskih tokovih v prihodnjem letu, preobremenjenosti gospodarstva, padanja storilnosti in velikanskih notranjih dolgov (v višini skoraj enoletnega družbenega proizvoda) pa je več kot očitno, da si postavljamo preveč zahtevne cilje. Na makroekonomski ravni bi se torej morali zediniti, do kod bomo pri iskanju izhoda iz razvojne krize prišli prihodnje leto, do kod do leta 1990 in 2000, ne pa da kar naprej modrujemo o vsem tem vse vprek in počez, kot da ne slišimo drug drugega in kot da nimamo skupnih jugoslovanskih interesov. Saj ne bomo mogli živeti več zgolj na račun tuje akumulacije in prelivanja domače presežne vrednosti, ampak se bomo sčasoma morali vsi skupaj in vsak zase postaviti na lastne noge. Če bo to spoznanje prevladalo v širšem jugoslovanskem prostoru, potem bodo razprave o ekonomski politiki v letu 1987 vendarle dosegle svoj namen.
Emil Lah
DRUGA STRAN
Ljubljana, 10. oktober 1986
Detevska enotnost 2
INOVATORJI LETA
SPET DRAŽJI BENCIN?
Na izredni seji skupščine splošnega združenja organizacij naftnega gospodarstva Jugoslavije, ki je bila 6. oktobra v Gospodarski zbornici Jugoslavije, so razpravljali o skupnih prvinah za oblikovanje cen izdelkov in storitev v proizvodnji nafte, naravnega plina, naftnih derivatov. V razpravi so nekateri delegati zahtevali, naj se, ne glede na sprejem ali odklonitev te odločitve, pošlje zahteva ZIS, da skladno z obstoječim mehanizmom, spremeni cene tem izdelkom. Po nekaterih govoricah naj bi se cene povečale povprečno od 12 do 16 odstotkov. Zoran Pupovac, sekretar Splošnega združenja, je trdil, da ne gre le za podražitev, temveč za oblikovanje trdnega sistema cen in načrtovanje razvoja. Pri izdelavi novih skupin elementov so sodelovali tudi predstavniki zveznega zavoda za cene, zato se je zdelo, da je odločitev že usklajena. Če bo dokončno sprejeta, bo zvezni zavod za cene predlagal ZIS spremembo načina oblikovanja cen nafte in derivatov. Cene naj bi določili na podlagi objektiviziranih meril, kar bi bilo, čeprav bi jih določale organizacije združenega dela same, enostavneje za vso državo. V.D.
- O, drage moje, zdaj smo v takšni krizi, da je koruza za vas preveliko razkošje!
RUSKI GOZDARJI NA OBISKU PRI NAS
Delavci štrajkajo za druge
Ko nepristranski opazovalec dogodkov ob prekinitvah dela spremlja potek in razčiščevanja vzrokov zanje, hitro ugotovi, da gre najpogosteje za kratek stik med različnimi kategorijami delavcev. Očitno je, da so delavci že vrsto let prikrajšani tako za objektivne informacije kot za pravico soodločanja pri sprejemanju najpomembnejših samoupravnih in zanje življenjsko pomembnih odločitev. Vzrokov za to je več in so znani.
Toda to, o čemer zdaj teče beseda med delavci, je neke vrsta ozaveščenja (ne pa tudi neznanka), da namreč po vsakem »zmagovitem« nastopu delavci po prekinitvi dela niso zmagovalci. Ne v moralnem in ne materialnem smislu.
Ob vsaki prekinitvi dela se od delavcev praviloma ločujejo kategorije, ki niso najbolj ogrožene, predvsem pa vodstveni in vodilni delavci, sindikalni funkcionarji in partijski aktivisti. Še več, ob kratkih stikih se prav ti postavijo zoper delavce. Najprej za to, ker so v resnici oni najpogosteje krivi za nastale razmere, nemalokrat pa zato, da bi si z nestrinjanjem zaščitili politični, vodstveni in vodilni položaj. Računi so torej,čeprav se to grdo sliši, njim v prid.
Ko namreč ti funkcionarji nenadoma zapustijo vrste delavcev in se ločijo od njih, so deležni političnega priznanja in manjše kritike (ker se praviloma le-te vzrok nezadovoljstva delavcev). Po drugi strani pa praksa potrjuje pravilo, da skoraj 99 odstotkov prekinitev dela da pričakovano večje osebne dohodke, boljše delovne razmere. V praksi je to tako: Tokrat naj vam bo, za 20, 30 ali toliko in toliko odstotkov bomo povišali osebne dohodke, čeprav to ni čisto v skladu z družbenim dogovorom, mogoče bomo celo kršitelji, na občini in v republiki nas bodo zato kritizirali...
Dvajset, trideset ali še več odstotkov pa pomeni za delavčev dohodek tisočak ali dva več, za druge pa za deset ali dvajset tisočakov več na mesec. Povrhu vsega pa ti dobijo še priznanja za lojalnost, za »pripadnost« družbeni stvarnosti, za trdno oporo dogovorjenih	smer-
nicam ...
In tako so delavci, kot vse pogosteje ugotavljajo praviloma, z vsako preke-nitvijo dela trikrat prikrajšani. Od vodilnih nikogar ne pokličejo na odgovornost, najpogosteje pa dobijo še posebno družbeno podporo. Če namreč že mora zapustiti odgovorno delovno mesto, mu subjektivne sile v kratkem času najdejo še odgovornejše delovno mesto, da bi lahko opravil popravni izpit in kasneje dobil še odgovornejše in seveda bolje plačano delo.
Janez Sever
PREJEMNIKI PRIZNANJ »INOVATORJI LETA«, ki jih podeljuje Televizija Ljubljana: Florjan Hrvatin iz Lesonita Ilirska Bistrica; Alpska modna industrija Almira; Gorenje iz Titovega Velenja; Zlatko Gulda in ekipa sodelavcev iz INE Nafte, Lendava; Avgust Bla-zinšek, Adi Koštomaj in Dan Krempus jz Libele Celje; Stanislav Škrabec iz ribniške kovinske industrije Ri-ko; Danilo Rejc in ekipa iz proizvodnje hladilniških ter-
Aca Petrovič v članku Kaj pričakujejo delavci, objav-. Ijenem v Borbi, komentira pogovor najvidnejših predstavnikov jugoslovanskega gospodarstva, znanstvenikov in družbenopolitičnih delavcev v Gospodarski zbornici Jugoslavije s predsednikom ZIS Brankom Mi-luličem.
Kaj so gospodarstveniki povedali Mikuliču? Kaj so pohvalili in kaj kritizirali! Grajali so vse, kar zavira in odlaga ozdravitev vse slabšega gospodarstva, čigar »imunost« vse bolj slabi zaradi »izžemanja« njegovega dohodka s strani administracije. Družbene obveznosti so presegle vse meje, saj so prispevne stopnje previsoke. Opozorili so ga, da bo treba gospodarstvo razbremeniti. Zoran Popovič z Inštituta za ekonomiko industrije iz Beograda dvomi o korenitih razbremenitvah gospodarstva. Opozoril je, da denar, ki ga gospodarstvo prispeva, ni vržen stran. Pobude za razbremenitev bi namreč moral spremljati tudi drugi del rešitev, koga naj ZIS pusti brez dela: zdravnike, pedagoge, vojsko, policijo, državni aparat. Milojko Veljovič, predsednik PK Beograd je dejal, daje rešitev iz krize v ponovnem preizkusu ogromne nadgradnje od občine do vrha in v začetku njenega rušenja. Opozoril je, da resolucija družbenoekonomskega razvoja na žalost varuje tiste, ki jemljejo, ti-
mostatov iz Ete Cerkno; Elan iz Begunj; Ivan Japelj, odvetnik; Anton Kranjc, obrtnik iz Dolnjega Bošta-nja pri Sevnici; Ciril Kastelic iz Plame Podgrad; DO Novoteks; Strokovna služba za inovacije TAM; Jože Jan iz Novuma, centra za tehnološke inovacije; Vladimir Jelovec in Borut Jenko, inovatorja v svobodnem poklicu; Dean Žigon in njegovi sodelavci iz DO Vozila Gorica; Franc Kamenik, Branko Semolič in Vilko Zekovič iz
ste, ki delijo presežke na račun gospodarstva. Razprav-Ijalci so pozvali, naj višina prispevkov v prihodnjem letu ne preseže »meje znosnega«. Dragoje Žarkovič, profesor novosadske pravne fakultete,je povedal, da je že tretjina delavcev prešla mejo eksistenčnega minimuma, kljub temu, da bi jim morali zagotoviti osebni dohodek, ki bi zadostoval vsaj za osnovno reprodukcijo. Miran Goslar, predsednik Slovenskih mlekarn je dejal, da stalno govorjenje in sklicevanje na dolgoročni program gospodarske stabilizacije, tržno gospodarstvo in ekonomske zakonitosti ne opogumlja. Povedal je, da bi gopodarstvo podprlo spremembe ekonomske politike, ampak takšne brez deklaracij in pravni sistem ne bi dopuščal razlaganja posameznih odločitev,kakor je komu všeč. Na podobno brezduš-nost v gospodarstvu je opozoril Zoran Popovič, ko je kritiziral gospodarstvo, češ da se ne odziva na ukrepe ekonomske politike. Bor, predstavnik RTB pa je zahteval ostrejše ukrepe za ne-delavce in nedelo, saj v zadnjem času med delavci, prevladuje mnenje, da se ne splača delati, češ da kolikor denarja, toliko muzike. Gospodarstveniki niso navdušili predsednika ZIS s pretiranim optimizmom o možnostih hitrega razčiščevanja nesporazumov med gospodarstvom in družbo.
Novuma, centra za tehnološke inovacije; Bojan Bertoncelj, Mirko Gaser in Jožica Rejc iz Iskre Železniki; Razvojno računalniška skupina pri Zvezi organizacij za tehnično kulturo Slovenije; Brane Gospodjinački, inovator v svobodnem poklicu; tozd Veflon Cinkarne Celje; Mitja Volarič, Vojko Žagar, Danilo Gabršček, Jože Skočir in obrtna delavnica Jožeta Ovna iz Ljubljane ter Železarna Ravne.
Marjan Borošič z Ekonomskega inštituta v Zagrebu je končal svojo razpravo s sposojenim citatom: »Ob svoji 40-letnici 35000 delavcev Iskre želi sebi in vsem delovnim ljudem naše dežele, da bi se namesto lepih besed uveljavili sodobni, učinkoviti in jasni pogoji gospodarjenja, ki bi ljudem zagotovili trajno svobodo, dostojanstvo in blaginjo.«
Z lepo mislijo o tem, kaj pravzparav pričakujejo delavci od družbe, zvezne vlade, skupščine, svojih delegatov, čestih kompromisov, Aca Petrovič zaključuje svoj članek.
Povzela: Vesna Dokič
Na povabilo sveta ZSJ je pri nas na obisku delegacija Centralnega komiteja sindikata delavcev gozdarstva, lesne in celulozno papirne industrije ZSSR, ki jo vodi sekretar CK sindikata Viktor Korjušin. Člani delegacije so kot gostje republiškega odbora sindikata delavcev lesne industrije in gozdarstva Slovenije obiskali Gozdno gospodarstvo Postojne, Gozdarski šolski center v Postojni ter DO Lip Aj-
dovščina, kjer so si ogledali proizvodnjo in se pogovarjali o prizadevanjih sindikata za varstvo pri delu ter izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev v gozdarstvu in lesarstvu. Gostje so obiskali DO Novoles v Novem mestu ter predstavnike tamkajšnjega Gozdnega gospodarstva. Med drugimi je delegacijo sprejel v do; mu sindikatov v Ljubljani tudi član predsedstva RS ZSS Lojze Fortuna. V.B’
REKLI SO...
V Sloveniji opažamo, da so prekinitve dela določen odziv na razmere v družbi. Mislim pa, da niti po vsebini, niti po prijemu te prekinitve niso enake štrajkom v zahodnem svetu. Pri nas je to zelo pogosto predvsem izražanje nezadovoljstva zaradi višine osebnih dohodkov. Največkrat pride do tega takrat, ko dobijo delavci nižji osebni dohodek, kot so ga pričakovali. Obenem moram reči, da prekinitve niso samo v organizacijah, v katerih so nizki osebni dohodki, ampak tudi v tistih, v katerih so dohodki večji od republiškega povprečja. Menim, da gre v takih primerih za izražanje širšega nezadovoljstva, na primer zaradi podražitev ali nekaterih drugih ukrepov na določenih področjih. Naslednji vzrok so po našem mnenju neurejeni in nesamoupravni odnosi. Zato se moramo vprašati, kako delajo sindikat,
Zveza komunistov, pa tudi samoupravni in vodstveni organ, če morajo delavci n3 tak način izražati nezadovoljstvo. V sindi; katu smo se dogovorili in tudi že sprožil* dejavnosti, da bi o tem čimprej spregovo; rili, da bi celovito osvetlili vzroke in da b' jasno odgovorili na nekatera, za naš sistem nesprejemljiva razmišljanja.
Seveda moramo upoštevati, da je tudiv naši družbi veliko problemov, konfliktni)1 situacij in različnih interesov. Vse to pride še bolj na površje v slabših gospodarskih razmerah, ko so težave bolj izrazite* ko sta delo in življenje tudi za posameznike težja.
Iz pogovora z Mihom Ravnikom za revijo Naš delavec
KOROŠKI SLOVENCI V BEOGRADU
V Beogradu je bila 7. oktobra delegacija koroških Slovencev. Vodila stajo predsednik Zveze slovenskih organizacij na Kor-škem Feliks Wieser in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Matevž Grilc. Ob tej priložnosti so se člani delegacije sestali s članom predsedstva SFRJ Stanetom Dolancem in predsednikom ZIS Brankom Mikuličem. Obiskali so tudi svet ZSJ, kjer so se zadržali v daljšem pogovoru s predsednico Marijo Todorovič in članom predsedstva Marjanom Orožnom.
V pogovoru so predstavniki koroških Slovencev dejali, da avstrijska vlada prepočasi uresničuje 7. člen državne pogodbe. Posebej pa so poudarjali vprašanja dvojezičnega izobraževanja. Menili so, da bi njihove težave lahko reševali tudi s sodelovanjem ZSJ n OEGB. Povedali so, daje med Slovenci na Koroškem vse manj kmetov in vse več delavcev. Sindikat bi se moral zavzeti za njihove težave, predvsem za zaposlo-
POVZEMAMO
vanje mladih Slovencev. Predstavniki sveta Zveze sindikatov Jugoslavije so poudarili, da so o teh vprašanjih že razpravljali z avstrijskimi sindikati. Ta obisk pa bo še spodbudil sodelovanje in sindikat, da bo po svojih močeh pripomogel k izboljšanju položaja Slovencev v Avstriji. Koroški Slovenci želijo tesneje sodelovati z jugoslovanskim združenim delom, saj bi bilo takšno sodelovanje obojestransko koristno. Za koroške Slovence pa bi bila korist dvojna. Na eni strani bi se krepili odnosi z matično domovino, na drugi pa bi se z razvojem koroškega gospodarstva povečale možnosti za zaposlovanje koroških Slovencev. Gostje so poudarili, da so manjšine most med državama in lahko krepijo dobrososedske odnose. Koroški Slovenci pa želijo čimveč prispevati k razvoju kulturnega in ekonomskega sodelovanja med Jugoslavijo in Avstrijo.
V. D.
KAJ PRIČAKUJEJO DELAVCI
V SREDISCU POZORNOSTI
Ljubljana, 10. oktober 1986 DOlcKVSlU GllOtnOSt 3
Ob spremembah ustave SFRJ
JASNO OPREDELITI OBSEG IN CIUE USTAVNIH SPREMEMB
Družbena in gospodarska *riza, s katero se spopada-že dobrega pol desetlet-^a> je izzvala različna, pogo-st° tudi povsem nasprotna razmišljanja in predloge, ^ako iz krize. Nekatera razmišljanja, ki se zgledujejo P° modelu družbene organi-2aeije in odločanja iz šestdesetih let, kajpak z današnjo Jugoslovansko stvarnostjo m maj o pravega stika, zavr-§ie so jih že kritična analiza delovanja političnega sistema in tudi kongresne listine, “irne vesti lahko trdimo, da Je organiziranim socialističnim silam uspelo usmeriti mzprave o žgočih vprašanjih našega gospodarskega in političnega vsakdanjika v ^ograjevanje sistema, ki naj °mogoča doslednejše samo-npravno odločanje in resnično uveljavljanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije. S tem seveda ne mislimo, da ne bo moč v Javni razpravi o spremembah ustave in sistemskih zakonov zaslediti tudi starih razmišljanj, etatistično oko-relih inačic izhoda iz krize pk celo predlogov, ki se bodo »zgledovali« po tujih vzo-rih, vendar pa je očitno, da °rganizirane samoupravne socialistične sile takšnih ^sprehodov« ne bodo dovolile.
kazalo še pred uradnim začetkom postopka za spreminjanje ustave SFRJ, ki ga po pristojnosti prične predsed-tvo SFRJ, narediti vse, da bi dosegli čim večje soglasje z bistveno usmeritvijo v nameni in obsegu ustavnih sprememb.
Natančneje opredeliti družbeno-lastninska razmerja
Prav gotovo so v javni razpravi tista vprašanja, ki zadevajo družbenogospodarsko ureditev in razmerja ter odnose v federaciji. Že v petnajstem členu ustave SFRJ bodo potrebne dopolnitve, kajti natančneje je treba opredeliti družbeno lastnino, njeno varstvo ter odgovornost tistih, ki upravljajo z mjo. Boleča točka našega gospodarjenja sploh, kije v dobršni meri družbeno lastnino spremenila v nelastnino, pa seveda ni povezana le z opredelitvijo odgovornosti, temveč tudi z ustreznimi spremembami v pristojnostih. Vzemimo le to, da Narodna banka Jugoslavije v resnici s svojim načinom poslovanja onemogoča gospodarskim osebkom usmerjanje sredstev in nadzor nad njimi in da je po sedanjih zakonih omogočeno, da
in neučinkovito gospodarjenje s temi sredstvi tudi ustrezno urediti.
V tem pomenu bodo kaj hitro dokaj različne ocene o enotnih temeljih določanja dohodka, ki je rezultat izjemnih ugodnosti in na osnovi katerih je treba podrobneje določiti namene, za katere lahko uporabljamo ta del dohodka. Ce se lahko hitro strinjamo, da je z zveznim zakonom potrebno določiti enotne temelje urejanja te zadeve, pa bržkone ni nobene potrebe, da v ustavi zapišemo namene, za katere uporabljamo ta del dohodka. Že doslej je veljalo, da izjemni dohodek porabljamo za razvoj organitacije združenega dela, v kateri je bil ustvarjen ali za razvoj materialne osnove združenega dela v občini, republiki in pokrajini, kar je seveda skladno s temeljnim ustavnim načelom, da delavski razred in delovni ljudje ter narodi in narodnosti odločajo o novi vrednosti in naravnih bogastvih v republiki ali pokrajini.
Izjemni in monopolni dohodek
Ker tega dela dohodka or> ganizacijam združenega de-
V zveznem družbenei
^etu so že pripravili delo^ 0 gradivo, ki opozarja r
ekaj vprašanj in prinaša ti 1 takšne rešitve, ki kons tentno sledijo razmišlj; Jern in pobudam v kritiči T^alizi delovanja političneg 'stema Bržkone bo neki vprašanj, za katera 1 $r>? -ne k° moSoče dosei ^'osnega soglasja, kar zad< a spremembo ustave in nji 'h delov in ki sodijo v okv o katerih bo treba š ^ emisliti, marsikje naletel
^ Nestrinjanje. Kot pribi' a tudi drži, da s tistir
Vn v	4-x, na ^ ns m
Pfašanji, o katerih sicer Q e2nem družbenem sve' Jaroma v delovni skupil pripravila gradivo, s J°. da jih je moč zapisati tavo, ne bo zmeraj ustre §a soglasja. Zategadelj
oblikujejo nove vire združevanja sredstev in uvajajo nove odnose, ki niso skladni s temeljno pravico gospodarskih osebkov. Zato bi morali v spremembi 15. člena ustave pa bržkone še v kakšnem »okrepiti« plasti ekonomsko odgovornost delavcev v združenem delu, ne samo za učinkovito in smotrno porabo družbenih sredstev za skupni in splošni interes, ampak predvsem za doseganje takšnih rezultatov gospodarjenja, ki bodo omogočali ustvarjanje nove vrednosti. Večja samostojnost in odgovornost delavcev v organizacijah združenega dela in v vseh oblikah povezovanja dela in sredstev bi morali spodbujati k boljšemu gospodarjenju, vendar pa bi hkrati morali neodgovorno
la ni mogoče kar odvzeti, saj to ni monopolni dohodek, ki ga odvzamemo z davkom, pa je tudi v praksi treba ne-kolikanj drugače opredeliti izjemni dohodek, kajti dosedanje rešitve glede na različna povprečja ne omogočajo organizacijam združenega dela, da same presodijo, kaj je rezultat dejansko izjemnih ugodnosti, kaj pa njihovega angažiranja in tržnega poslovanja.
O pristojnostih federacije, republike in pokrajin teče že dalj časa razprava, avtorji delovnega gradiva pa poskušajo zapisati v ustavo tudi možnost zakonskega združevanja sredstev za raz-šiijeno reprodukcijo, če je tako zapisano v zveznem načrtu. Doslej so bile republi-
ke in pokrajini pristojne za to, delovno gradivo pa to pristojnost daje tudi federaciji, vendar je moč predlog razumeti tudi tako, da republike in pokrajini ob v ustavi določenih pogojih ne bi mogle sprejemati zakona o obveznem združevanju sredstev za reprodukcijo, če ni takšna možnost zapisana v zveznem načrtu, kar seveda krni izvirne pravice in tudi specifičnosti v federalnih enotah. Takšna opredelitev je seveda lahko kaj hitro sporna, kakor tudi poskus sicer poenostavitve družbenega načrtovanja, da bi dosegli večjo učinkovitost, vendar pa pri tem malo le preveč skušajo zaobiti resnico, da mora družbeni načrt Jugoslavije izhajati iz interesov delovnih ljudi in drugih občanov po dogovoru republik in pokrajin. Morda predlog za spremembe 100. člena ustave, ki govori o pristojnostih delavskega sveta v organizacijah združenega dela, le premalo sledi dognanjem v kritični analizi delovanja političnega sistema, daje treba skupne osnove za pripravo srednjeročnih načrtov tozdov in delovnih organizacij kot enotnega akta sprejemati z referendumom. Ce pa delavci na referendumu ne sprejmejo skupnih osnov, bi morala za to pristojna telesa sprožiti mehanizme (notranjo arbitražo, izločitev tozda iz delovne organizacije in podobno). Večinsko odločanje ob sporih v imenu »racionalnosti« je namreč sprto s temeljno pravico, da delavci v tozdu sami in z drugimi pridobivajo dohodek in odločajo o njegovem razporejanju ter delitvi. Iz teh vidikov je treba izhajati tudi pri načrtih družbenopolitičnih skupnosti, še zlasti pa družbenega načrta Jugoslavije. Dosedanje določbe v ustavi so take narave, da zagotavljajo dovolj dohodka za cilje opredeljene v načrtih družbenopolitičnih skupnosti, in tudi to, da cilji razvoja v sočasnem načrtovanju izhajajo iz interesov delovnih ljudi, samoupravnih organizacij in skupnosti, republik in pokrajin, če gre za družbeni načrt Jugoslavije. Sedanji predlogi za dopolnitev ustave na področju družbenega načrtovanja vse preveč dišijo po krepitvi normativno-distri-butivne vloge v družbenopolitičnih skupnostih, tudi federacije, predlog pa, da z zveznim zakonom uredimo enoten sistem načrtovanja v Jugoslaviji, pa naravnost posega v ustavno opredeljene odnose v federaciji, pa tudi v suverenost in integriteto delovnih ljudi, republik in pokrajin, ki izhaja iz temeljnih ustavnih pravic.
O sistemu davkov
Resnici na ljubo tudi predlaganih sprememb kar zadeva odnose v federaciji in njene pristojnosti na področju davčnega sistema, ni moč brez pomislekov sprejeti. S
Pot v središče razrednih bitk
Vse kaže, da so štrajki tudi oblike razrednih spopadov, ki nastajajo zato, ker ni preseženo zgodovinsko nasprotje med delom in kapitalom. Naša družba namreč nikakor ni brezkonfliktna, in v razmerah, ko država jemlje delavcem vse več pravic do gospodarjenja s sadovi njihovega dela, se seveda širita tudi mezdna miselnost in mezdno gibanje med delavci. Seveda se štrajki porajajo tudi zaradi notranjih razmer v kolektivih, slabega gospodarjenja, nedemokratičnega razpoloženja, nedela, subjektivnih sil. Štrajke, prekinitve dela ali protestne ustavitve povzroča razhajanje med normativnimi in stvarnimi odnosi, med tem, kar piše v ustavi in kar je v ozdu. So posledica tudi povsem konkretnih razmer! Nekakšna družbena danost so, proti kateri se ne da bojevati z deklaracijami in novimi papirji, temveč s povsem konkretnimi ukrepi za spreminjanje gospodarskih razmer in odnosov.
Seveda je vprašanje, ali štrajki, njihova večja ali manjša pogostnost in silovitost, krepijo samoupravljanje ali pa spodkopavajo njegove temelje. Bliže resnici je teza, da štrajki ogrožajo samoupravljanje, zlasti zato, ker so v prizadevanjih, da bi jih čimprej pogasili, ravna tako, da se odgovornost za obljube odmika od tistih, ki so formalno upravljale! družbenih sredstev k direktorjem, ki so predstavnikom države in politikom odgovorni za poslovanje ozdov. Na ta način se še bolj širi miselnost, da je za plače in socialno varnost odgovorna družba: občina, republika ali celo federacija. Tako spodkopavamo tudi gospodarski sistem, ki temelji na delu in rezultatih dela, širi pa socialno miselnost, ki konec koncev vodi v enakost v revščini, kar je v bistvu nazadovanje družbe ali njen razkroj.
Ob vseh ocenah, ki se v zvezi s štrajki oblikujejo in ki bodo kot vse kaže, presegle prepad med ocenami sociologov, družboslovcev in političnimi opredelitvami, ki temeljijo na podatkih organov za notranje zadeve, je potrebno opozoriti še na nekaj stalnic političnega sistema, kijih ne moremo spreminjati. Gre za samoupravljanje, ki ga ne more nadomestiti noben centralistično birokratski sistem. Gre za samostojne sindikate z lastno hrbtenico v Kardeljevem smislu, ne pa za neodvisne sindikate, kakršna je Solidarnost, ali iz časov pionirskega boja delavskega razreda za ekonomske ugodnosti. Gre tudi za gospodarske zakonitosti, delovanje trga in vse tisto, kar naj bi določalo gospodarsko uspešnost ozdov, ki je edino merilo za prisvajanje osebnih dohodkov in zagotavljanje socialne varnosti. Seveda pa ostaja vprašanje našega vedenja ob teh pojavih, ki še ne bodo kmalu izginili iz naše družbe. Dokler jih bomo obravnavali kot neljube dogodke, ki jih je treba čimprej končati, tudi za ceno negacije samoupravljanja in dohodkovnih odnosov, tako dolgo ni nobenih pravih zagotovil, da bomo z njihovo pomočjo izkoreninili prave probleme, ki zanikajo samoupravne odnose in ekonomske zakonitosti. Tako pa po nepotrebnem pritegnejo veliko pozornost javnosti in nedobronamernih opazovalcev iz tujine. Vprašanje je, kdaj bomo videli primer, da delavci prekinejo delo, povedo svoje zahteve, potem pa se sestane delavski svet in skladno s svojimi pristojnostmi in odgovornostjo sprejme sklep v prid ali proti zahtevam, ki so jih delavci postavili ob prekinitvi dela. Potem pa predsednik delavskega sveta na zboru delavcev pove, kaj so sklenili in sklepe tudi utemelji. Sklepi pa tudi ostanejo, ne glede na grozečo nevarnost nove prekinitve dela.
Dokler bo pred štrajki strah, da ne smejo nikomur škoditi, kratkoktrajne koristi in posledice pa so že tako čez nekaj časa izničene, se bodo poglabljali problemi, ki so jih povzročili. Ob večanju števila prekinitev dela, ob objektivnih vzrokih zanje, se širi spoznanje, da bi jih lahko izrabili za resnično izboljšanje kriznih razmer v družbi in kolektivih. Na žalost pa organizirane subjektivne sile tega ne zmorejo, ker se z oportunizmom pač ne da nič premakniti. In to je vprašanje, ki bi moralo biti v ospredju razprav pred sejo CK ZKS in drugih organizacij, ki nameravajo v bližnji prihodnosti obravnavati ta politični pojav in iščejo odgovor na vprašanje, kako naj se članstvo in vodstvo družbenopolitičnih organizacij postavita v središče razrednih bitk.
F. K.
spremembo kar treh členov ustave bi naj zagotovili enotne temelje davčnega sistema in dosegli večjo usklajenost davčne politike. Zvezni zakon, ki bi urejal to, bi gotovo vplival na davčno politiko republike in njen sistem zbiranja sredstev v obliki davkov in z njimi tudi na sistem zajemanja dohodka. Če nič drugega, že to je dovolj, da bi takšna sprememba prenesla pristojnsot za urejanje sistema, virov in vrst davkov, taks in drugih davščin od republik pa federacijo ter ogrozila načelo, da so republike in pokrajini odgovorne za lasten razvoj in napredek Jugoslavije kot celote. Vrh tega pa takšen predlog zanemarja dogovarjanje republik in pokrajin za usklajevanje davčnega sistema in enotne temelje davčne politike, pri
čemer smo vendarle dosegli pomembne premike.
Kakorkoli že, zdi se, da bo o delovnem gradivu še precej govora, bržkone tudi polemik, pa tudi razmišljanj, ki že s sedanjimi predlogi ne bodo zadovoljna. Pričakujemo lahko, kot se je zgodilo ob kritični analizi delovanja političnega sistema, da bo zmagal zdrav razum, da bodo ustavni temelji le toliko močni, da bodo vzdržali tudi marsikatero razdiralno mnenje ter se z javno razpravo še okrepili, tako da bo moč s spremembami hitreje napredovati po poti samoupravnega socialističnega razvoja, enakopravnosti narodov in narodnosti in oblasti delovnih ljudi v vseh družbenopolitičnih skupnostih, ne glede na raven organiziranosti.
Marjan Horvat
7 DNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost 4
Kritične razmere v stanovanjskem gospodarstvu
CE BI BESEDA
ZIDAK
POSTALA...
Če bi beseda postala zidak, bi imeli danes zagotovo rešena vsa stanovanjska vprašanja, od zidave do prenove stanovanj in ureditve razpadajočih mestnih pročelij. Teorija in praksa pa se najbolj razhajata ravno v stanovanjskem gospodarstvu. Koliko je bilo že popisanih listov papirja, sprejetih predpisov, sklepov, priporočil s tega področja, a sadovi so dokaj pičli. Namesto da bi stanovanjska vprašanja reševali hitreje, se čedalje bolj razhajajo sprejete listine in praksa pri načrtovanju stanovanjske zidave, zagotavljanja sredstev vzajemnosti in solidarnosti, samoupravne organiziranosti, gospodarjenja s stanovanjskimi hišami in stanovanji v družbeni lasti itd.
Da bi nekoliko bolje osvetlili to izredno zapleteno področje, so v republiškem izvršnem svetu nedavno pripravili poročilo o stanovanjskem gospodarstvu v Sloveniji. Kaj si lahko obetamo od tega poročila?
»Med obravnavanjem tega poročila imamo priložnost, da v sindikatih in drugih družbenopolitičnih organizacijah in delegatskih skupščinah povečamo odgovornost za izpolnjevanje vseh nalog na tem področju,« nam je tik pred sejo predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, na kateri so razpravljali o tej problematiki, rekel Jože Stegne, član predsedstva. »Splošna ocena je, da smo imeli podobnih poročil v zadnjih letih veliko, nismo pa preprečili vsega tistega, kar ovira uveljavitev druž-benoekonomskih odnosv na tem področju. Znano je, da smo vedno znali oblikovati dobra stališča, da pa smo premalo spremljali in preverjali, kako se uresničujejo. S tem bi morali enkrat za vseej končati.«
Ena izmed glavnih značilnosti stanovanjske zidave v obdobju od leta 1981 do 1983 je zastoj družbene stanovanjske zidave. To je posledica premajhne učinkovitosti vseh dejavnikov v stanovanjski gradnji, predvsem pa njihove šibke organizacijske in dohodkovne povezanosti.
Prednost imajo posojila za individualno zidavo
Vzroke za upadanje družbene stanovanjske zidave gre iskati tudi v neustreznem gospodarjenju s stan-vanjskimi sredstvi v ozdih, stanovanjskih skupnostih in bankah. Značilnost gospodarjenja s stanovanjskimi sredstvi v organizacijah združenega dela je preu-smerjanjefteh sredstev v začasno pokrivanje primanjkljaja pri obratnih sredstvih ter dajanje prednosti kreditiranju individualne stanovanjske zidave in nakupa etažne lastnine na škodo zidave in nakupa družbenih, stanovanj. Podobno so ravnali tudi v stanovanjskih
nje cen, ki jih pripravijo v stanovanjski skupnosti.
Pri tem gre dejansko za tako imenovani indeks stroškov stanovanjske zidave.
Glede na nosilce in stroške je z njim mogoče ugotoviti delež posameznih izvajalcev del, delež posamičnih elementov cene, raven produktivnosti dela, upoštevajoč tudi porabo materialov in podobno.
To pa pomeni tudi uresničevanje stališč, ki so jih v predsedstvu zveze sindikatov Slovenije oblikovali na seji letošnjo pomlad. Skratka, gre za zagotavljanje javnosti in polnega vpliva investitorjev in pričakovalcev stanovanj na potek in kakovost zidave. »V sindikatih se zavzemamo za to, da takšen način oblikovanja cen stanovanj zaživi v kar najkrajšem času. Rok za to pa bi morala določiti delegatska skupščina,« pravi Jože Stegne.
Cena kvadratnega metra stanovanja se je v preteklih desetih letih, od leta 1976 do lani, povečala za 13,6-krat, povprečni osebni dohodek pa v enakem obdobju za 13,5-krat. V srednjeročnem obdobju od leta 1981 do lani se je cena kvadratnega metra povečala za 4,7-krat, povprečni osebni dohodek pa za 4,8-krat. Najbolj so cene narasle v letih 1981 do 1983 in sicer 1,7 do 1,85 osebnega dohodka, predlani in lani pa so se podražitve zaradi družbenega posega (zamrznitve in neposredno nadzorstvo) nekoliko umirila.
ne cene stanovanj. Lahko bi govorili o pripravljenosti delavcev in občanov, da prispevajo lastna sredstva za reševanje stanovanjskega vprašanja. V sindikatih ugotavljajo, da bi kazalo takšne težnje usmeriti v družbeno usmerjeno stanovanjsko zidavo, kamor sodijo tudi stanovanjske zadruge, v okviru katerih je mogoče zagotoviti kakovostne oblike bivanja. Neorganizirana individualna stanovanjska zidava namreč pogosto grobo posega v prostor, krči kmetijske zemlje in podobno.
V sindikatih poudarjajo, da individualne zidave ne bi smeli forsirati na rovaš družbene. Toda težava je, kako to vprašanje rešiti znotraj ozdov, ko je manjšina tistih z nerešenim stanovanjskim vprašanjem nemočna proti večini tistih, ki imajo ta vprašanja bodisi že rešena ali svoja stanovanja zgolj izboljšujejo. To pa postaja čedalje bolj pereče vprašanje zato, ker je treba hitreje reševati stanovanjske zagate mladih družin. Obenem pa bi morali v združenem delu gospodariti s tašnim stanovanjskim skladom, ki bi lahko spodbujal dinamičnejši pretok strokovnih delavcev.
Usklajenost vseh dejavnikov
»Za vsa nerešena vprašanja se zdaj izgovarjamo na ozde, na urbaniste, na načrtovalce v družbenopolitičnih skupnostih, na zemljiško politiko in podobno. Vendar pa vse to izgovaija-nje ne prinese ničesar«, pravi Jože Stegne. »Delegatska skupščina mora zavezati predvsem vse nosilce načrtovanja, da v določenem roku odpravijo nepravilnosti. Reševanje stanovanjske
Ena izmed temeljnih značilnosti stanovanjske zidave v minulem srednjeročnem obdobju je izredno zmanjšanje družbene zidave. Število stanovanj v gradnji se je od leta 1980 do konca lanskega leta zmanjšalo od 12.020 na 6.200 ali za 48,4 odstotka, zmanjšalo pa se je tudi število družbenih stanovanj od 8.281 leta 1981 na 4.940 v lanskem letu, kar je za 40,3 odstotka manj.
Prehod
k dogovorjeni ceni
Nujen bi bil tudi postopen prehod k dogovorjeni gradbeni ceni. V sindikatih se sicer zavedajo tega, da je v zdajšnjih gospodarskih razmerah težko čez noč zahtevati dokončno dogovorjeno ceno, vendar pa je mogoče posamične faze stanovanjske zidave finančno zaključevati:
In kaj je sindikate pripravilo do tega, da so to vprašanje tako zelo zaostrili? »Predvsem vrsta pritožb naših delavcev, ki so se ob sklenitvi pogodbe dogovorili za izhodiščno ceno kot tudi za okvirno dokončno ceno, po prevzemu stanovanj pa dobivajo dodatne račune, ki nanesejo ponekod tudi do dvesto milijonov starih dinarjev,« opozarja Stegne. »Zato v sindikatih, da bi zavarovali delavce - bodoče stanovalce, vztrajamo pri približevanju dogovorjeni dokončni ceni ob začetku zidave.«
Znano je namreč, da so v pogodbah jasno opredeljene medsebojne obveznosti, med njimi tudi obveznosti izvajalcev, zlasti glede rokov, do katerih morajo gradbena podjetja dokončati objekte. Še največ je takšnih primerov, da prihaja do podaljšanja gradnje tudi za več mesecev. Za zamude najde izvajalec praviloma vedno opravičilo. Nikakršne možnosti za »opravičilo« pa nimajo tisti, ki morajo dodajati razliko k prej dogovorjeni ceni. Odgovornost pa bi morala biti obojestranska.
V sindikatih so proti vsakršni obliki zapostavljanja samoupravne organiziranosti stanovalcev. Skupnosti stanovalcev bi bilo treba le razbremeniti strokovnih opravil, v zameno pa jih bo-
lje organizirati in spodbud’' ti, da bodo čutile odgovor' nost za upravljanje z družbi nim	stanovanjskii’1
skladom.
Že na prvi pogled je mogo če opaziti, da so mnogo bolje vzdrževane tiste stanovanj; ske zgradbe, kjer so nosile’ stanovanjskih pravic etažn’ lastniki. Za vzdrževanj6 družbenih stanovanj naj bi zato v prihodnje skrbeli tud’ stanovalci sami. Ti namreč pogosto neodgovorno ravnajo z družbeno lastnino Stanarine pa naj bi uporabljali predvsem za vzdrževanje pročelij.
Posebno vprašanje pa s« ekonomske	stanarine-
Skrajni čas je že, da bi dokončno razčistili, koliko n1 koga bi ekonomske stanarine dejansko prizadele-Osrednja dilema, ki se ta čas pojavlja v zvezi s tem vprašanjem, je ta, da z zdajšnje ceno stanarine v bistvu suh vencioniramo vse tiste, k’ stanujejo v družbenih stanovanjih. Za socialno ogrožen6 družine imamo izdelan š6 poseben sistem subvencioniranja, ki naj bi zaščiti} njihovb socialno varnost. Ni pa urejeno subvencioniranja drugih bivalnih stroškov, ki veliko bolj obremenjujejo družinski proračun kot stanarine.
Nerešeno je tudi vprašanje, kako zagotoviti socialno varnost nekaterih družin, ki živijo v podnajemniških stanovanjih, kot tudi tistih delavskih družin, ki so prišle ? trdim delom in odpovedovanjem do etažnih stanovanj oziroma lastnih hiš.
Na stanovanjskem področju torej življenje nenehno odpira nova in nova vprašanja, ki jim listine in gradi; va le stežka sledijo: zato b’ kazalo sprejeti konkretne ukrepe, da bi naposled beseda le postala zidak...
Marija Frančeškin
O čem so razpravljali na regionalnem posvetu o gradbeni dejavnosti
SKRBI NAS PADANJE STORILNOSTI
Na medobčinskem posvetu v Kranju so predstavniki gradbenih delovnih organizacij, republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo, republiškega odbora
ki J t u	-sindikata delavcev gradbe-
problematike zahteva uskla- ništva in še nekatert drugi
jeno delo vseh dejavnikov m
zahteva od slehernega med njimi, da opredeli zase naloge z jasnimi nosilci in z jasnimi roki.«
Predvsem bi bilo treba urediti cene v družbeno usmerjeni stanovanjski zidavi. Do cenovne politike ni treba sprejemati nobenih novih stališč. Imamo jih zadosti in oblikovana so tako,
skupnostih pri dodeljevanju- da morajo biti odnosi {ped posojil iz združenih sredstev izvajalci in bodočimi 'itfho'-
vzajemnosti in pri-gospodar jenju s stanovanjskimi sredstvi v bankah.
Na čedalje večji pbsejg individualne stanovanjske zidave vpliva pomanjkanje novogradenj, .često neživljenjski načti star.p,vanj ske blokovske zidave in neureje-
valci demokratični. Dialog mora biti odprt, kraj za to pa je samoupravna' stanovanjska skupnost, ki je edina lahko . nosilka družbeno usmerjene stai?ovanjske zi- ’ dave«, pojasnjuje Jože Stegne. Sindikati podpirajo strokovne podlage za oblikova-
ništva in še nekateri drugi udeleženci kritično govorili o razmerah v slovenskem gradbeništvu, ki pozivajo k ofenzivni politični akciji. V preteklem srednjeročnem obdobju se je namreč obseg gradbenih del v naši republiki zmanjšal za okoli 40 odstotkov, rahlo oživljanje naložbene dejavnosti v zadnjem letu dni pa kljub vsemu ne more biti osnova za pretirane optimistične ocene, češ da so se gradbinci že izkopali iz razvojne krize. Kot so poudarili na posvetu, se nikakor ne kaže strinjati z oceno o neperspektivnosti gradbene dejavnosti, po drugi strani pa nima pomena zatiskati oči pred številnimi slabostmi, ki'tarejo gradbene delovne organizacije.
Nesporno je, da si v marsikateri gradbeni delovni organizaciji prizadevajo s tehničnimi izboljšavami, boljšo organizacijo dela in vgrajevanjem novih materialov v gradbene objekte pridobiti večji dohodek in izboljšati poslovanje. S tem se lahko na primer pohvalijo v Gradbincu, kjer sindikat posveča posebno pozornost tehničnim izboljšavam. Za vso gorenjsko in slovensko gradbeno dejavnost pa vendarle velja kritična ugotovitev, da je še vedno nesmotrno organizirana, da vrednost fizičnega dela pada in da je za nastop na svetovnem trgu preslabo organizirana. Posledica vsega tega pa je, da so gradbinci na tujem vse manj konkurenčni, domača stanovanjska zidava pa se zmanjšuje - in draži. Čeprav gradbinci poudarjajo, da je povečevanje cene^s.tanovanj tudi posledica nenačrtne priprave zemljišč, slabe organiziranosti industrije
službe za pripravo zemljišč’ urbanisti in še kdo, ko P.8 gre vendarle za stanovanjsko zidavo, v kateri so gradbene organizacije le eden oo sodelujočih subjektov.
Na posvetuje prevladal vtis> da so gradbeni delavci, sin; dikalni aktivisti in drug’ sposobni spremeniti zapletene gospodarske razmer6 in da bi gradbena dejavnost lahko prednjačila v boju z8 stabilizacijo gospodarstva-
Nekateri pa so menili, da so spet veliko in »modro« S0.' vorili, v praksi pa se kaj bistvenega ne bo spremenil0’ ja delovne sile, vendar pa ne ; ker smo v besedah bolj moč' bi- smeli zato mižati prefl- 'ni kot v dejanjih. Ali bo v subjektivnimi dejavniki (ek- tem srednjčrpčnem obdobj” stenzivno zaposlovanje, po- morda le drugače? -Če bo-djetniška miselnost, slabaj«.- potem se* nam le obetaj0 organizacija dela na gradbi^l boljši gospodarski časi, saj
čih in podobno). VpraMnje^ je gradbeništvo že od nekdaj je tudi, zakaj se na primer barometer moči in hotenj regijskega posveta niso ude- narodnega gospodarstva-ležili predstavniki bank, komunalnih služb, projektanti,	Emil Lan
gradbenega materiala in podražitev dva tisoč artiklov, ki jih gradbene organizacije kupujejo doma, pa prav tako drži, da se obseg del zmanjšuje kljub povečevanju števila zaposlenih. Padanje storilnosti je torej ključni problem gradbene operative, v kateri vse preveč razmišljajo zgolj o preživetju in počeva-nju domačih cen, ne'pa tudi o razvoju gradbene panoge, tehnološkem posodabljanju, razvijanju inovativne dejavnosti in podobno. Vzroki teh šibkosti so resda tudi objektivni (inflacija kot sistemski pojav, zakonske omejitve pri uvozu opreme, fluktuaci-
i
7 DNI V SINDIKATIH_____________.o.	,986 Delavska enotnost 5
STRAJK ZDRAVILO ALI SIMPTOM?
Mariborski štrajk zdravstvenih delavcev je nedvomno Mt sezone: že toliko časa buri duhove in razvnema razprave. Z njim so dokazovali in opozarjali na vse mogoče, naj še jaz malo razmišljam.
Zdi se mi, daje ta štrajk imeniten dokaz za eno posebno (veljavno za zdravstvo in verjetno za vse družbene dejavnosti) in eno splošno za vse prekinitve dela) trditev. Prvič, če drugi delavci s tako manifestacijo požanjejo v Javnosti večinoma kar precej simpatij (češ, podkurili so '‘jim«) pa morajo delavci v družbenih dejavnostih računati prej na odklonilne odnose kot na odobravanje. Tudi Prariborske zdravstvene delavce so v javnih odmevih Ogovarjali predvsem drugi zdravstveniki, uporabniki pa O niso oglasili v njihovo obrambo. Nič ne pomaga sklicevanje na to, da so delavci v družbenih dejavnostih prav Oko delavci kot tisti v tovarnah, pacient, ki na določen nan ne bo našel svojega zdravnika, bo pokazal kaj malo V°lje, da'bi premišljeval o njegovih težavah, prednost naje svojim. To je pač povsem človeško in se na to ne kaže jeziti. Prav v zdravstvu pa se kaže še eno, tipično Protislovje. Po vseh kazalcih imamo v Sloveniji dobro razvito, dobro organizirano in visoko strokovno usposob-(Jeno zdravstvo, imamo enega zdravnika na manj kot 600 Prebivalcev, eno medicinsko sestro na manj kot 200 in Zobozdravnika na manj kot 2.000. Zdravstvene usluge nobiva prebivalstvo v skoraj 700 splošnih in okrog 400 Specialističnih ambulantah, kar priča tudi o dobri krajevni dostopnosti, ljudje pa zdravstvene usluge tudi 'zdatno uporabljajo, saj je bil, denimo lani, vsak Slovenec Povprečno več kot petkrat pri zdravniku, več kot dvakat Pri specialistu, v bolnišnicah se je zdravilo prek tristo Psoč ljudi. Tudi sorazmerno visoka življenjska doba in jrfugi kazalci govorijo o sorazmerno dobrem zdravju prebivalstva. Po drugi strani pa sociološke raziskave kažejo, ba zdravstveno počutje naših ljudi ni nič kaj ugodno, Mko so na primer v razpravi o kakovosti življenja v Sloveniji odkrili, da se tri četrtine ljudi počuti utrujeno, skoraj polovica jih toži zaradi stalnih glavobolov, skoraj Polovica pa tudi zaradi tipičnih psihosomatskih težav, kot so slabo počutje, nemir, nespečnost, živčna napetost. Najslabše pa je, da skoraj četrtina ljudi jemlje sredtva Proti bolečinam in skoraj desetina pomirjevala. Ob tem, ko mnogi kazalci, če jih primerjamo z drugimi državami, govorijo o visoki kakovosti našega zdravstvenega varava, ga ljudje ocenjujejo dosti bolj kritično. V raziskavi Javnega mnenja pred leti je kar četrtina vprašanih odgo-y°rilo, da so z zdravstvom nezadovoljni, 33 odstotkov pa J® menilo, da je naše zdravstvo »nekaj srednjega«, ^kratka: ljudem bolj kot dobra strokovna pomoč in UsPešno zdravljenje ostane v spominu čakanje pred ^Pabulanto ali hladen odnos sestre ali zdravnika. Je pač ^ko, da dober glas seže v deveto vas, slab pa v deseto, keprav je splošno, dostopno in kakovostno zdravstveno varstvo pri nas pravzaprav šele novejša pridobitev, pa so ljudje sprejeli za svojo samo po sebi razumljivo pravico. Približno enako pa velja tudi za druge družbene dejavnosti. Čeprav se ve, da je v zadnjih letih denarja za te dejavnosti manj, se z mislijo, da bi se znižala njihova faven ali kakovost, ne moremo sprijazniti. In čeprav ljudje vedo, da so delavci v družbenih dejavnostih zato korali prevzeti težje breme, jih niso pripravljeni razumeti tako daleč, da bi se jim njihov javni protest zdel dpravičen. Zato bi v družbenih dejavnostih morali najti drug način za opozarjanje na svoje problema, saj sicer lVegajo, da se bodo še bolj oddaljili od uporabnikov.
In druga, splošna ugotovitev: tako kot domala pri vseh protestnih prekinitvah dela prfnas so tudi tukaj zanetili 'skro osebni dohodki, tako kot v drugih primerih pa seje Mnalu izkazalo, daje pravo netivo drugje. Ta »drugje« pa (m se mi zdi, večinoma deležen premajhne pozornosti. V Večini primerov, ko je prišlo do protestne prekinitve dela, Se je ravnalo tako, da se je na hitrico našla rešitev glede °sebnih dohodkov, kar pa večinoma tudi pomeni, da Rialih vzrokov niso odkrili, še manj pa odpravili. Z Prugimi besedami: da je netivo ostalo, pripravljeno na lskro. Ali to ni marsikdaj, kljub navidezni rešitvi, vstop v Očaran krog težav?
Ko že nekateri mislijo, kaj vse bi rešili, če bi uzakonili Pravico do štrajka, bi veljalo razmisliti in natančneje Preučiti, kateri so tisti pravi, globlji vzroki, da delavci Protestirajo? Ali je štrajk res prav oblika, da vse to pride na dan? Če bi rekli po zdravstveno, ali ne bi to pomenilo mruo močnega sredstva proti bolečini, namesto iskanja Prave diagnoze?
Zdi se mi, da bi bilo ob prekinitvah dela in drugih olikah protesta delavcev vredno bolj kot si na vse krip-prizadevati za hitro rešitev, mirno in temeljito razi-slrati, kaj pravzaprav moti in vznemirja delavce. Samo °sobni dohodki prav gotovo ne, saj vemo, da imajo ponekod izredno nizke, pa ne štrajkajo; drugje pa kar visoke, Pa so vseskozi nezadovoljni. Tudi visoki osebni dohodki arni ne zagotavljajo gospodarskega razcveta. Letošnja piskava javnega mnenja je pokazala, da so ljudje, kljub el° kritičnemu ocenjevanju razmer, pripravljeni celo na $ebna odrekanja, da bi se razmere izboljšale. Vprašanje a torej, kako sprostiti to veliko pripravljenost, kako jo /ujučiti kot ustvarjalno sestavino v pot na boljše. To pa je PCecej več od vprašanja, ali uzakoniti štrajk ali ne.
Marija Cigale
Republiški odbor sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije
CIU IZENAČEVANJE DOHODKOV
Poslovanje zdravstvenih organizacij v letošnjih šestih mesecih za zdaj še ni kritično«, pravi Nevenka Lekše, sekretarka republiškega odbora sindikata delavcev v zdravstvu in socialnem varstvu Slovenije. »Vendar pa se bojimo, da bodo ob devet-mesečju rezultati zelo slabi, saj za letos še niso sprejeli samoupravnih sporazumov o svobodni menjavi dela na tem področju.«
Rast celotnega prihodka je bila sicer hitrejša od rasti porabljenih sredstev, tako da so dosegli večji dohodek
kot v enakem obdobju lani. Izgube v zdravstvenih organizacijah, ki so v celoti nanesle kakih 283.000 dinarjev, so se resda povečale za trideset odstotkov, toda glede na doseženi dohodek so se zmanjšale in pomenijo 0,7 odstotka dohodka, medtem ko je bil lani ta delež kar 1,3-odstoten.
Za zdaj vladajo resnejše razmere le y nekaterih občinskih zdravstvenih skupnostih, kjer imajo primanjkljaj že vrsto let. Po podatkih se tem skupnostim primanjkljaji seštevajo in pre-
V prvem polletju letos je bil povprečni mesečni čisti osebni dohodek delavca v zdravstvu 98.954 dinarjev, kar je 130,9 odstotka več kot v prvem polletju lani oziroma 73,7 odstotka več kot povprečno leta 1985. To je le 1,6 odstotka hitrejša rast kot v gospodarstvu, v to povprečje pa so zajeti osebni dohodki za vse oblike dela, obračunani za prvo polletje.
Povprečni mesečni čisti osebni dohodek na zaposlenega v zdravstvu za 7,2 odstotka presega povprečni mesečni čisti osebni dohodek na delavca v gospodarstvu predvsem zaradi večjega obsega dela prek polnega delovnega časa in bistveno večje zahtevnosti dela.
našajo iz preteklih let. V teh občinskih zdravstvenih skupnostih tudi menijo, da je med vzroki ta takšne razmere tudi neustrezna solidarnost. V absolutnih zneskih so primanjkljaji največji v občinski zdravstveni skupnosti Šmaije pri Jelšah (245 milijonov dinaijev), Ptuj (220 milijonov dinarjev), Murska Sobota (209 milijonov dinaijev), Žalec (199 milijonov dinarjev) in drugod.
Kot opozargjo v sindikatih, pa rezultati poslovanja zdravstvenih organizacij v prvem polletju niso stvarni oziroma ne odražcgo dejanskih razmer. Vse poslovanje namreč temelji na začasnih osnovah, ker samoupravni sporazumi o svobodni menjavi dela še niso sklenjeni. To pomeni, da niso usklajeni materialni okviri med uporabniki in izvajalci.
Vsakršno načrtovanje poslovanja zdravstvenih organizacij do konca leta je zato nemogoče, zato je treba pospešiti sklepanje samou-
pravnih sporazumov. Predvidevajo, da se bodo zaradi omejevanja denarja največje težave pokazale pri pokrivanju materialnih stroškov.
Nevenka Lekše pravi takole: »Rada bi poudarila, da smo v obeh dejavnostih - tako v zdravstvu kot v socialnem varstvu - izpolnili, resolucij ske usmeritve za letos, predvsem zmanjšali bolnišnično zdravljenje in tudi število bolnišničnih postelj, obenem pa povečali obseg specialistično ambulantnega zdravljenja. Opazni so tudi premiki v širitvi preventivnih ukrepov in programov, še zlasti v okviru splošne medicine.«
Zato zdravstveni delavci upravičeno pričakujejo, da se bo do konca leta uskladila raven njihovih osebnih dohodkov s tistimi v gospodarstvu. »V zvezi sindikatov zato vztrajamo pri doslednem uresničevanju resolucijske usmeritve tudi pri izenačevanju osebnih dohodkov z gospodarstvom. To pomeni, ngj bi zdravstveni delavci dobili takšne osebne dohodke, kot jim tudi v resnici pri-padajo«, opozarja Nevenka Lekše. Če bi bilo to področje naposled le urejeno, prav gotovo v zdravstvu ne bi pri-hajalo do stavk, ki na tem občutljivem področju ngj-bolj boleče odjeknejo.
Republiški odbor delavcev zdravstva in socialnega varstva je na zadnji seji zato pozval vse svoje člane, naj najpozneje do konca letošnjega leta v svojih organizacijah združenega dela pripravijo in sprejmejo samoupravne splošne akte o razporejanju in delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo ter jih uskladijo s sporazumom zdravstva in socialnega varstva. Z uveljavljanjem panožnih sporazumov in z enotno primerjalno osnovo bi vsekakor pripomogli k jasnejšim ocenam in s tem k boljšim osnovam za načrtovanje in uveljavljanje politike delitve osebnih dohodkov.
Marija Frančeškin
NIC NOVEGA PRI OBRAVNAVI GOSPODARJENJA
Republiški odbor sindikata delavcev kemične in nekovinske industrije je pred nedavnim obravnaval rezultate gospodarjenja te dejavnosti v prvih osmih mesecih letos in razčlenil kakovost razprav ob polletnih obračunih. Člani ROS so obiskali trinajst organizacij združenega dela in se udeležili razprav o polletnem gospodarjenju in analizirali še 27 poslovnih poročil. Ugotovili so: kakovost poslovnih poročil je na enaki ravni, kot je bila v preteklih letih.
Kgj to pomeni, nam je razložil Franček Ribič, sekretar omenjenega odbora sindikata ROS. »Niti eno poročilo ne obravnava razvojno-raziskovalnega dela v ozdih ali množične inventivne dejavnosti, niti opremljenosti ali tehniške ali tehnološke problematike,« je dejal Ribič in nadaljeval: »To pomeni, da v ozdih niso upoštevali dopolnjenih sindikalnih navodil za razprave, pomni pa tudi, da sindikati v delovnih organizacijah nimajo niti znanja niti vpliva, da bi zagotovili pripravo boljših poročil«
Razčlenitev poslovnih poročil in razprav je še pokazala, da vsaj tretjino DO v ke-
mični in nekovinski industriji pripravlja poročila o poslovanju le zato, da zadostijo zakonskim obveznostim. Zaradi tega ROS predlaga republiškemu svetu ZSS, naj svoja stališča do obravnave poslovnih poročil dopolni in ponovno objavi. Navodila za sindikalne funkcionaije v združenem delu pa bi bilo treba napisati bolj na kratko in bolj akcijsko.
ROS je še ugotovil, da so delavci nasploh slabo obveščeni - celo o sprotnih delovnih obveznostih, čeprav imajo številne hišne vire informacij. Zanimivo pa je, da so bile predhodne razprave v DPO, poslovodnih delavcev in predsednikov DS, dobro pripravljene in tudi pogosto usmerjene v oceno razmer v prihodnjem obdobju.
Nekatere delovne organizacije so ob polletju s prevrednotenjem zalog prikazale boljše finančne rezultate in tako opravičile višje izplačane osebne dohodke. Ker pa je medtem ZIS precej cen izdelkov te dejavnosti vrnil na raven s prvega marca letos, je vprašanje, kakšni bodo poslovni dosežki do kon-
ca leta. Ob analizi pa se je je premalo zavzemajo za iz-tudi pokazalo, da so v neka- boljšanje odnosov med de-terih kolektivih slabi medse- lavci, strokovnimi službami bojni odnosi, kar kaže na to, in poslovodnimi delavci, da se sindikalne organizaci-	B. R.
Kake Petrokemije potegniti iz vede
Republiški odbor sindikata delavcev kemične in nekovinske industrije Slovenije je na zadnji seji predlagal, naj bi družba odločneje podprla prizadevanja delavcev v Ina-Nafta, tozd Petrokemija, da bi splavalo iz gospodarskih težav. Do polletja letos so delavci Petrokemije zmanjšali izgubo iz prvega četrtletja od 423 milijonov dinaijev na 379 milijonov. Kaj več jim z lastno prizadevnostjo zaradi neugodnih gospodarskih tokov, neizenačenih pogojev za gospodarjenje tovrstnih delovnih organizacij v Jugoslaviji in tudi nezaokroženosti proizvodnega programa ni uspelo. Težave nastajajo tudi pri poslovnih stikih s porabniki njihovih izdelkov. Slovenska industrija, ki uporablja lepila, meni, da so le-ta odločno predraga.
ROS delavcev kemične in nekovinske industrije je torej predlagal splošnemu združenju kemične in gumarske industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije in zbornici sami, naj pripravita primeijalno analizo gospodaije-nja v tem tozdu Ine Nafte iz Lendave in poskušata najti nove, dodatne predloge za dopolnitev njihovega proizvodnega programa.
Verjetno bi pri tem lahko pomagala tudi druga slovenska kemična industrija, po mnenju ROS predvsem sozd Kemija iz Ljubljane.	B. R.
7 DNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost 6
Izvršni odbor ROS delavcev kmetijstva in živilske industrije
KMETIJSTVU OSTAJAJO SKRBI
Poslovanje ozdov agroži-vilstva v prvem polletju letos je pokazalo, da se razmere v tej panogi umirjajo. Kazalci uspešnosti gospodarjenja so sicer še vedno za povprečjem v gospodarstvu, vendar so se indeksi rasti izboljšali, izgube pa ne naraščajo. »Samozadovoljstvo v kmetijstvu in živilski industriji pa ni utemeljeno, saj so nas pereče razmere na tem področju v preteklih letih do kraja izmozgale,« je dejal Janko Mlakar, predsednik ROS delavcev kmetijstva in živilske industrije Jugoslavije.
Poslabšanje gospodarskega položaja kmetijstva je v zadnjih letih povzročalo zaostajanja rasti cen kmetijskih pridelkov v primerjavi z rastjo cen vhodnih surovin, pa tudi oderuške obresti. Letos so se ekonomske razmere v kmetijstvu nekoliko izboljšale. Cene kmetijskih pridelkov so v prvem polletju bolj sledile splošni rasti cen kot v preteklih letih, po drugi strani pa se je tudi rast cen za kmetijstvo pomembnega reprodukcijskega materiala umirila. Premiki na
boljše se kažejo tudi v proizvodnji. Tržna živinorejska proizvodnja je bila sicer - z izjemo perutninarstva in prireja mleka - še vedno manjša kot v enakem obdobju lani, vendar se je v drugem četrtletju odkup govedi in prašičev precej povečal.
Zaostajanje kmetijstva za akumulativnostjo gospodarstva v vseh preteklih letih je bilo tako veliko, daje visoko nadpovprečna rast akumulacije v letu 1986 zmogla to razliko le za malenkost zmanjšati. Vendar je stopnja akumulativne sposobnosti kmetijstva v prvem polletju še vedno zaskrbljujoče nizka. To še zlasti velja za vino-gradnišvo in ribištvo, ki sta dejansko brez akumulacije. Znesek izgub je v kmetijstvu v prvem polletju letos ostal približno enak kot v prvem polletju lanskega leta (okrog 311 starih milijard), medtem ko se je izguba v gospodarstvu povečala za dobrih dvesto odstotkov. Skupno je poslovalo z izgubo deset kmetijskih organizacij in dve ribiški. V polje-deljstvu so poslovale z izgubo tri organizacije, medtem
ko so večino izgub v živinoreji »pridelale« štiri organizacije, usmerjene pretežno v prirejo mleka. V agroživil-stvu pa se ne morejo pohvaliti s konvertibilnim izvozom, ki se je v celoti zmanjšal za tri odstotke, medtem ko se je uvoz povečal za 16 odstotkov.
Rast sredstev za osebne dohodke je bila v kmetijstvu nekoliko višja kot v gospodarstvu, vendar pa čisti ose-ni dohodek v nobeni kmetijski dejavnosti ni dosegel povprečnih mesečnih čistih dohodkov na delavca v gospodarstvu. Kljub težkim delovnim razmeram čisti osebni dohodek delavcev v kmetijstvu zaostaja kar za več kot šest odstotkov v primerjavi z gospodarstvom. V sindikatih se zato zavzemajo za takšne sistemske rešitve, ki bodo izenačile družbeno ekonomski položaj kmetijstva delavca z drugimi gospodarskimi panogami.
Sicer pa je za kmetijstvo in nekatere dejavnosti živilske industrije temeljno vprašanje, kako doseči enakopraven gospodarski položaj na podlagi tržnih meril in
Po sledeh akcije za krajši delavnik
MANJ UR ZA STROJI NI ŠKODILO POSLOVANJU KOLINSKE
Razprave o tem, ali je pametno skrajšati delovni dan da bi delali na teden samo^O ur, v težkih delovnih razmerah pa še manj, celo 36 ur, bodo verjetno še dolgo trajale. Da ne bi teoretizirali o tem, kaj je prav in kaj ne, smo poprosili direktorja Kolinske tovarne živil iz Ljubljane Lojzeta Deželaka, naj nam »natrosi« njihove izkušnje. Kolinska je namreč na 40-urni delovni teden prešla že 1. januarja letos, dosti prej torej, kot je to uredila zvezna zakonodaja.
»V Kolinski smo začeli pripravljati elaborat o smotrnosti skrajšanja delovnega časa na pobudo občinskega sindikalnega sveta«, je povedal direktor Deželak. »Opreti se nismo mogli na niko-gar^ saj še nihče ni imel izku-šenj, niti ni bilo sprejetih nikakršnih normativov. Ugotovili smo, da bi lahko skrajšali delavnik za dve uri na teden, delavci so na referendumu predlog sprejeli in januarja smo začeli.
Malo nas je skrbelo, ker so tik pred tem pošiljali naokoli okrožnice s svarili pred prehitrim in premalo premišljenim skrajševanjem delovnika, in ker zvezna zakonodaja tega vprašanja takrat še ni ustrezno uredila. Pa smo si dejali - če zvezna skupščina predloga za skrajšanje delovnika ne bo sprejela, se bomo pa vrnili na staro in do konca leta nadoknadili manjkajoče. Čeprav, resnici na ljubo, nismo vede-
li, kako bi vračanje na staro sprejeli delavci, potem ko smo jim plastično predstavili prednosti novega in so jih tudi že okusili....«
Prednosti so kar otipljive. Delavci ne delajo več ob sobotah (razen v dveh tozdih, kjer niso hoteli delati po novem, češ da zaradi narave dela - trgovina in sezonska predelava sadja - dela ni mogoče tako organizirati). Resda se je povečala delovna norma za pet odstotkov in organizatorji proizvodnje so morali precej bolj pljuniti v roke, da so večjo normo podprli tudi z večjo izkoriščenostjo strojev in boljšo organizacijo proizvodnega procesa. Skratka, v Kolinski zdaj delajo precej bolj učinkovito.
V tovarni sproti spremljajo gospodarjenje v novih razmerah, kajti odločili so se, da bodo takoj, če bi se pokazali slabši rezultati kot pred prvim januarjem letos, prešli na 42-urni delovni teden. Za zdaj se previdnost ni pokazala za utemeljno, saj polletni dosežki z ničemer ne opozarjajo, da skrajšanje delovnega časa ni bila gospodarsko smotrna poteza. Izdelali so celo nekaj več izdelkov, kot so za letos načrtovali, storilnost so povečali skoraj sto odstotno prek plana (delno tudi na račun manjšega zaposlovanja, kot so računali), stroji so izkoriščeni skoraj za odstotek bolje, povečala se je tudi akumulacija (za 27 odstotkov!)
Za 42 odstotkov je večji tudi dohodek (računali so, da bo za pet odstotkov), manjši so stroški v skupnih službah, osebni dohodki pa so realni večji za 32 odstotkov. In kar je najbolj presenetljivo (ali pa tudi ne, glede na proste sobote), število izostankov z dela se je precej bolj zmanjšalo kot so načrtovali.
Res je sicer, da to, glede na težke gospodarske razmere uspešno gospodarjenje, ni samo plod manjšega delovnega časa. V Kolinski tega tudi ne dokazujejo. Toda dokazali so, da krajši delavnik doslej ni slabo vplival na gospodarjenje, ni zmanjšal dohodka, akumulacije, osebnih dohodkov... skratka, dejali bi lahko, da tam, kjer dobro organizirajo (ali morda tudi reorganizirajo proizvodnjo) in povečajo produktivnost, ne bi smeli imeti težav zaradi skrajšanja delavnika za dve uri na teden. Kajpak - ob kolikor toliko stalnih pogojih za gospodarjenje.
Nekaj pa nas je ob tej sicer uspešni akciji skrajševanja delovnika vendarle zbodlo: to, da delavce k večji učinkovitosti niso prisilile gospodarske razmere. S čim bomo delavce spodbudili k novemu povečanju učinkovitosti takrat, ko se bodo na 40-urni delovni teden že tako navadili, da ne bo več motiv? Z novim skrajšanjem delavnika?
Boris Rugelj
ekonomskih zakonitosti. Pogost je očitek sindikatom, da se enostransko zavzemajo za zmanjševanje rasti cen živil, premalo pa si prizadevajo za omejitev rasti cen vhodnih surovin v proizvodnji hrane. Sploh pa bi morali kmetijstvo prenehati obravnavati kot preskrbovalno panogo, potrebno družbene pomoči, ampak zagotoviti kmetijstvu normalne razmere za gospodaijenje.
Položaj je še toliko bolj zaskrbljujoč zaradi dotrajano-
sti opreme. Obnova je predvsem živilska industrija. Mlekarne imajo, razen dveh iqem, precej zastarelo opremo. Letošnja suša je naredila ogromno škodo, prav tako pa tudi nesreča v Černobilu, zato je vprašanje, če bodo ob koncu leta še tako optimistični rezultati kot ob polletju.
V agroživilstvu vse preveč poudarajo le rast proizvodnje, premalo pa kakovost izdelkov. Značilen primer je denimo kakovost mleka. Po
kakovosti mleka smo namreč med zadnjimi v Evropi. Ponekod je tudi prevelika razlika med proizvodnjo in prodajno ceno, na primer pijač. Steklenica ore je tako tudi šestkrat dražja kot v tovarni. Naše naravne prednosti, na primer v živinoreji in predelavi mleka, bi morali znati bolje izrabiti, z boljšo kmetijsko pridelavo pa si zagotoviti ne le večje izvozne možnosti, ampak tudi boljšo oskrbo domačega tržišča.
Marija Frančeškin
Pokojninsko zavarovanje
Vštevanje osebnega dohodka za delo prek polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo
Statutarni sklep o spremembah in dopolnitvah statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 10 z dne 21. 3.1986) vsebuje za upokojence zanimivo spremembo glede zanje ugodnejšega načina vštevanja osebnega dohodka za delo prek polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo. Do začetka septembra leta 1986 je prek 4000 upokojencev pri skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja predložilo potrdila svojih delovnih organizacij in zahtevalo, da jim na podlagi osebnega dohodka za nadurno delo v času zaposlitve na novo odmerijo pokojnino. Mnogo upokojencev še vedno zbira potrdila za ponovno odmero pokojninske osnove, zato pričakujemo, da bo strokovna služba skupnosti, v kratkem prejela številna nove zahteve, kar bo ogrozilo sprotno urejanje rednih zahtevkov za pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Upokojenci, ki jim je sprememba 21. člena statuta skupnosti zbudila upe na večje pokojnine v velikem številu iščejo pomoč tudi pri sindikatu, zlasti pri odborih sindikata dejavnost. Sprememba statuta pa se nanaša zgolj na način vštevanja osebnega dohodka za nadurno delo v pokojninsko osnovo, nespremenjeno pa ostaja določilo, daje v pokojninsko osnovo mogoče prištevati le osebne dohodke za nadurno delo, ki ga po zakonu štejejo za osebni delovni pogoj.
Osebni dohodek, ki gaje delavec dosegel z delom daljšim od delovnega časa v letu, so do spremembe statuta marca letos preračunavali na polni delovni čas, kar je pomenilo višjo pokojninsko osnovo le, če je bilo nadurno delo bolje nagrajeno kot delo v rednem delovnem času. Po spremembi statuta pa osebnega dohodka za nadurno delo ne preračunavajo več, temveč ga prišteva osebnemu dohodku za polni delovni čas in upoštevajo .v celoti. Statut pri tem zahteva, daje tako delo z zakonom opredeljeno v splošni samoupravni listini organizacije kot poseben delovni pogoj.
Zakon o delovnih razmerjih določa, da je mogoče šteti za poseben delovni pogoj delo prek polnega delovnega časa, če je s splošno samoupravno listino opredeljeno, ko je nujno, da se delo nadaljuje in s tem prepreči velika materialna škoda ali nevarnost za zdravje ali življenje ljudi. Poseben delovni pogoj je tudi nadurno delo, če je to splošen družbeni interes, če dela ni bilo mogoče opraviti zaradi pomanjkanja energije ali če gre za delo za vojaške potrebe. Tako delo pa je upravičeno šteti za poseben delovni pogoj le, če ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa in če nenadoma nastane taka potreba zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral delo opraviti.
Ureditev je zelo restriktivna, vendar se pojavlja cela vrsta vprašanj, na katera delavci in upokojenci zahtevajo odgovor. Delovnopravna zakonodaja se je po letu 1966, kar velja sedanja pokojninska osnova več spreminjala. V nekaterih letih nadurno delo, ki je poseben delovni pogoj, ni bilo treba opredeliti s splošno samoupravno listino zaostrenih gospodarskih.
razmerah narašča nadurno delo, ki ga delavci opravljajo, da preprečijo večjo škodo Zaradi neizpolnjenih pogodbenih ali planskih obveznosti. Tudi računovodska in knjigovodska dela v času priprav bilanc pogosto opravljajo zunaj polnega delovnega časa.
Predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je oktobra lani obravnavalo predlagano spremembo 21. člena statuta skupnosti in z njo soglašalo, vendar je opozorilo, daje mogoče delo v času, daljšem od polnega časa, šteti za poseben delovni pogoj le v primerih, ki jih določajo zakon o delovnih razmerjih in drugi posebni zakoni. Predsedstvo je zahtevalo, da inšpekcije dela in skupnost zagotovijo nadzor nad doslednim upoštevanjem zakonskih določil.
Dvainštirideseturni delovni tednik je eden nuj pomembnejših pridobitev humanizacije dela, saj ponavljajoče se nadurno delo, izredni delavniki in druge oblike dela v daljšem obdobju vodijo v delavčevo predčasno delovno in življenjsko izčrpanost delavca. Delo moramo urediti tako, da bo lahko vsakdo zdrav dočakal starostno upokojitev ob 40-oziro-ma 35-letni delovni dobi.
Delavci, upokojenci, pa tudi strokovni delavci iz organizacije združenega dela lahko najdejo odgovore na svoja vprašanja v zvezi z vštevanjem osebnega dohodka za nadurno delo v stališčih, ki so jih julija letos na usklajevalnem sestanku oblikovali predstavniki ustavnega sodišča SR Slovenije, sodišč združenega dela, družbenega pravobranilca samoupravljanja, republiških komitejev za delo in zakonodajo, centrale SDK, invalidskega zavarovanja in sicer:
•	Upokojenci oziroma delavci, ki hočejo uveljaviti odmero pokojninske osnove tudi od osebnega dohodka za delo nad polnim delovnim časom lahko to store le, če je bilo to delo opredeljeno kot poseben delovni pogoj v splošni samoupravni listini. Ta pogoj ne velja edino za leta od 1969 do 1977. V teh primerih upoštevajo izjemnost in nepredvidljivost takega dela.
•	Zavezanec za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je organizacija združenega dela, zato neplačilo prispevka na osebni dohodek za delo prek polnega delovnega časa še ni razlog za zavrnitev zahteve po upoštevanju tega dela osebnih dohodkov v pokojninski osnovi. Toda to, daje delovna organizacija v preteklih letih namesto tega prispevka obračunavala kompenzacijski davek, ki ga je bilo treba obračunati za nadurno delo, kaže na naravo tega dela, ki torej v tistem času ni bilo ocenjeno kot poseben delovni pogoj.
•	Za zdravstvo, sodstvo in druga področja, kjer nadurno delo kot poseben delovni pogoj, določajo posebni zakoni, velja posebna ureditev le od sprejema zakona, sicer veljajo splošni pogoji.
•	Knjigovodska, računovodska dela, dela za izvoz in doseganje planskih obveznosti ne izpolnjujejo pogoja izjemnosti in nepredvidljivosti in torej ne morejo veljati kot poseben delovni pogoj.
(pojasnilo strokovne službe RS ZSS)
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost
7
Pogovor s Hubertom Lovšo, sekretarjem RO sindikata delavcev prometa in zvez
ZAKAJ MORA ŠOFER VOZITI TUDI OB NEDELJAH
Težko bi našli organizacijo združenega dela v prometu, ki ne preživlja izredno težkega gospodarskega položaja. Ekonomika se seveda nujno odraža tudi v političnem ozračju. Delavci niso zadovoljni, vse več je tudi odkritih izrazov takšnega razpoloženja. O tem in o nekaterih drugih vprašanjih smo se pogovaijali z novim sekre-taijem republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Hubertom Lovšo.
»Ko iščemo vzroke za težak gospodarski položaj v prometnih organizacijah, ob znanih zagatah našega gospodarstva, po mojem mne-
nju ne moremo mimo bistvene ugotovitve, da se v Sloveniji v desetih letih pri delitvi dela in specializaciji v prometu ni zgodilo nič presunljivega. Naj navedem primer: na mejnem prehodu v Šentilju še vedno stojijo težka tovorna vozila, ker za prestop meje nimajo potrebnih dovolilnic. Šoferji tam spijo kot vedo in znajo ter čakgjo. Obenem pa železnica ugotavlja, da ima proste vagone, da bi lahko prepeljala veliko več tovora.
Zdgj se ne bi spuščal v hipoteke preteklosti, ki danes tepejo železnico, vendar je nekgj res: železnica se spre-
minja, skuša iti v korak s časom. O tem nenazadnje pričajo tudi njeni oglasi v javnih občilih, ki ponujajo takojšnjo rešitev šentiljske in vseh drugih podobnih zagat. Toda vse to gre nekako mimo nas. Nikogar ni, ki bi ob spoznanju, da moramo v gospodarski krizi nujno zmanjšati stroške proizvodnje, mednje spada tudi transport, kaj konkretnega naredil, da bi čimbolj zmanjšali drage vožnje s tovornjaki.
Podobna ugotovitev velja za javni cestni potniški promet. Starost voznega parka in njegova izkoriščenost ne zagotavljata normalne re-
JVa povabilo republiškega odbora sindikata delavcev zdravstva in socialnega varstva Slovenije, je konec tedna prispela na dvodnevni obisk v Slovenijo delegacija sindikata zdravstvenih delavcev iz Železne županije. Vodijo predstojnik in glavni zdravnik bolnišnice Marknosovszky ter član Centralnega predsedstva sindikata dr. Jozsef Gelencser. V delegaciji je tudi Laszlo Kocsis, sekretar sindikata zdravstvenih delavcev Železne županije.
Pogovarjali so se s članom predsedstva RS ZSS Lojzetom Fortuno ter si ogledali Sindikalni izobraževalni center v Radovljici, Univerzitetni klinični center v Ljubljani in Center za usposabljanje in varstvo invalidov v Mengšu. Pogovarjali so se predvsem o nalogah sindikata v naši družbenopolitični skupnosti, o izobraževanju članstva ter svobodni menjavi dela v ozdih zdravstva in socialnega skrbstva. Pozorno so preučili možnosti za nadaljnje sodelovanje.	Slika: Andrej Agnič
produkcije. Avtobus stane danes okoli petdeset milijonov dinaijev, ki pa jih prometne organizacije ne morejo zbrati že zaradi inflacije in določenih cen vozovnic. Prav tako pa je res, da slovenski prevozniki vsak zase gradijo delavnice brez potrebne specializacije, da izredno malo sodelujejo pri linijah itd. Premiki sicer so, vendar je to še vse premalo, če hočemo donosneje poslovati in delavcem v prometu nuditi normalne delovne in življenjske razmere.
Velike razlike so med časom, ki ga prebije šofer na delu in dejansko vožnjo, ki šteje za delo. Te bi lahko odpravili le tako, da bi se podjetja dogovorila za sodelovanje pri linijah. To pa ne bo mogoče vse dotlej, dokler voznih redov ne prilagodijo prometnim tokovom, kar pa se ne zgodi preprosto zato, ker nihče noče odstopiti svoje linije. Posledice se kažejo v neekonomičnosti voženj, v zahtevkih po povečanih beneficiranih delovnih dobah in v invalidih. Pa še nekaj bi rekel: šofer z beneficirano delovno dobo gre razmeroma mlad v pokoj, potem pa je socialni problem, ker sta njegov osebni dohodek in kasneje tudi pokojnina zelo mgjhna.
Huberta Lovšo posebej skrbi, da se nenehno slabša akumulativnost prometnih organizacij. Za to je kriva predvsem inflacija, ki organizacije sili, da pojedo vse sproti, če pa vlagajo v nova osnovna sredstva, se morajo nujno zadolžiti. Prav zato imajo naši prevozniki zastarele vozne parke, katerih krpanje stane praktično toliko, kot bi jih veljale anuitete odplačil novih prevoznih sredstev. Pravi, daje v današnjih razmerah meja med enostavno in razšiijeno reprodukcijo vse bolj zamegljena, kar utegne imeti že v kratkem usodne posledice.
Ker stroški vse bolj naraščajo, se, kot že rečeno, zmanjšuje akumulacija, padajo pa tudi sredstva za čiste osebne dohodke. To se kaže v vse večjih izbruhih delavskega nezadovoljstva. Omenim ngj le nedavni štrajk In-tegralovih šofeijev v Tržiču, ki so zahtevali kar za polovico večje osnove. Ugotovili so namreč, da znaša njihov povprečni osebni dohodek za 182 ur le sedem do
osem starih milijonov dinarjev, kar se jim je zdelo odločno premalo. Po štrajku v Tržiču so šoferjem za dvajset odstotkov dvignili osnove. Mislim pa, da v širši družbeni skupnosti le ne bi smeli ostati le pri tem, kajti tudi štrajk v Tržiču potijuje:
•	Promet je dejavnost posebnega družbenega pomena, v kateri ne moremo zahtevati čistih ekonomskih zakonitosti. Tega namreč ne delajo nikjer po svetu,
•	če zagovaijamo nagrajevanje po delu, potem moramo to delo tudi tako ovrednotiti. Nedopustno je, da si delavec v prometu svoj osebni dohodek popravlja z izrednimi vožnjami ob prostih sobotah in nedeljah, po drugi strani pa se zavzemamo za skrajševanje delovnega časa itd.
•	v stališčih do usmeije-nja skladnejšega razvoja in
delitve dela v prometu in zvezah v SR Sloveniji so bili že februarja leta 1977 objavljeni ukrepi za racionalizacije v prometu, ki pa jih do danes nismo uresničili.
Po mnenju Huberta Lovše so prav tu vzroki pretečega delavskega nezadovoljstva. Sindikat dejavnosti pa je bolj ali manj nemočen. Na primer: nedavni zakon zvezne vlade o omejevanju osebnih dohodkov, katerega uve-Ijaljanje je v rokah občine kot podaljšane roke države. Kaj naj s tem vzvezi počne sindikat? To vprašanje našega sogovornika gotovo ni postavljeno na pamet, saj praktično zadeva vlogo in položaj, ki ga ima sindikat v naši družbi in ki... Nato pa je že drugo vprašanje, o katerem teče beseda na drugih mestih in ob drugačnih priložnostih.
Ivo Kuljaj
Kje iskgtž mož sindikata
Prejeli smo dopis, ki ga je občinski sindikalni svet Sevnica te dni poslal vsem osnovnim organizacijam Zveze sindikatov v občini. Ker bi lahko bil zanimiv tudi za druge osnovne organizacije, ga objavljamo v celoti:
Spoštovani tovariš predsednik!
V	sindikatih začenjamo razpravo o delu naše organizacije, ki ima velike težave zaradi političnega nezanimanja delavcev in njihove nezainteresiranosti za delo v Zvezi sindikatov.
Ljudje niso več toliko pripravljeni delati v naših organih, ne vidijo v njih prave vsebine in ciljev, sprašujejo se za dejansko vlogo in pomen sindikalne organizacije. Srečujemo se z velikimi gospodarskimi problemi in motiviranost ljudi je potrebna za izhod iz krize. Kako doseči to motiviranost? Kje iskati moč sindikata ?
Kakšen naj bo sindikat? Ali uspešno izpolnjuje naloge? Kje se zatika?
Smo dobro organizirani in usposobljeni?
V	osnovnih organizacijah začenjamo razpravo o tej problematiki in želimo tako spodbuditi najširši krog delavcev in skupaj z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami poiskati odgovor na vprašanja, ki nas mučijo.
Sindikat je politična organizacija vseh delavcev, ki je v preteklosti odigrala pomembno vlogo.
Kako pa zdaj?
Organi občinskega sveta Sevnica se velikokrat ukvarjajo tudi z nesklepčnostjo. Če hočemo kadrovsko okrepiti svoje vrste, potrebujemo vaše predloge. Opozorite nas na ljudi, ki pri vas dobro delajo in imajo voljo za širše uveljavljanje!
Želimo, da se vaša osnovna organizacija in izvršni odbor vključita v obravnavanje te problematike. Vabite nas na svoje seje in obveščajte o sklepih!
Vaše zapisnike pričakujemo do 25. oktobra 1986!
Tovariški in delovni pozdrav!
Sekretar: Zdravko Groboljšek
OD ČETRTKA DO ČETRTKA
Pripravlja Andrej Agnič
Dejavnost občinskih sindikalnih svetov v tem tednu, vsaj tako lahko sklepamo po informacijah republiškega sveta 2SS o sestankih, je kar precej živahna. Posebno dejavni so sveti, odbori in komisije, ter sveti za oblikovanje dohodka delitev sredstev za osebne dohodke in sveti za življenjske in delovne razmere. Ti predvsem razpravljajo o ukrepih Pri delitvi sredstev za osebne dohodke ter neredko o vzrokih in posledicah prekinitev dela. Precej pozornosti občinski sindikalni sveti posvečajo tudi izobraževanju sindikalnih delavcev, saj prav te dni kadrujejo slušatelje enomesečne sindikalne politične šole ter za izobraževalne tečaje Po občinah. Marsikje ocenjujejo gospodarska gibanja v °smih mesecih in se pripravljajo na razprave ob 9-meseč-Pem periodičnem obračunu. Nikjer niso povsem zado-Voljni z gospodarskimi gibanji, zato prav tej razpravi posvečajo veliko pozornosti. To tudi zato, ker želijo spodbuditi clanstvo, ki se za vpliv na gospodarjenje v delovnih organi-2acijah, občini, da o širših skupnostih ne govorimo, predalo zavzema.
Marsikje so začeli že prve obravnave predlaganih sprememb zakona o združenem delu, vendar pri tem še iščejo vPlive oziroma posledice teh sprememb za njihovo delovno okolje.
Grosuplje
.Precej pozornosti so v zadnjem času porabili za spodbujanje dela sindikalnih skupin v temeljnih in delovnih orga-macijah. Ugotavljajo namreč, da večino dela v osnovnih ganizacijah opravi predsednik, kije tako preobremenjen,
marsikje pa osnovne organizacije potrebujejo za delo stalne spodbude razen morda v Kovinostroju in Motvozu in še kje, kjer sindikalne skupine uspešno delajo. Drugod pa bolj slabo. Kot je dejal sekretar občinskega sindikalnega sveta Franc Stibernik, delavci niso več tako zagnani za razpravljanje o posameznih problemih, saj odločajo o vse bolj obrobnih stvareh, drugo že urejajo zakoni.
Da bi čimblje pripravili razpravo o 9-mesečnem gospodarjenju, so na posvetih s predsedniki osnovnih organizacij naredili razpored sestankov, ki se jih bodo obvezno udeležili tudi člani občinskega sindikalnega sveta.
GORNJA RADGONA
Na skupni seji predsedstva občinskega sindikalnega sveta Gornja Radgona in izvršnega odbora Društva kadrovskih delavcev so preučili zaposlenost oziroma nezaposlenost v občini. Ugotovili so, da jim manjka kadrovskih delavcev, ki bi lahko vplivali na spremembo kadrovske sestave, to pa je edini pogoj za prestrukturiranje in izboljšanje gospodarstva. Sploh so kritično govorili o zaposlovanju, saj seje brezposelnost povečala za 20,5 odstotka; kar 73 mladih pa čaka na prvo zaposlitev. Ob tem pa za sezonska dela ni prijav. Precej ljudi se sezonsko zaposluje v Avstriji, o tem pa nimaje nikakršne evidence. Ugotavljali so, da težko dobijo strokovne kadre, ker študentje v glavnem ostajajo v večjih mestih. Od leta 1982 do danes seje povečal delež delavcev z visoko izobrazbo le za 0,1 odstotka. V letošnjem letu pa se je število zaposlenih zmanjšalo za 0,3 odstotka, ob tem pa ugotavljajo, da se povečuje nadurno delo.
Maijan Neuvirt pa je povedal, da se sestanka s tako žgočo problematiko razen predstavnika izvršnega sveta občine ni udeležil nihče od posebej vabljenih niti drugih družbenopolitičnih organizacij.
JESENICE
Na seji predsedstva občinskega sindikalnega sveta Jesenice so največ pozornosti posvetili analizi razprave o rezultatih gospodarjenja ter pri tem ugotovili pozitivne premike, saj so ljudje začeli razpravljati o gospodarjenju tudi v širšem okolju. Čeprav je premik majhen, je pa razveseljiv. Ugotovili so, da gospodarski dosežki v preteklih mesecih niso slabi, da pa obseg dela in produktivnost padata in ne dosegajo te resolucije.
Pripravili so tudi okroglo mizo, skupgj s klubom samou-pravljalcev, ki naj bi bila nekakšna priprava oziroma poziv na razpravo ob 9-mesečnem periodičnem računu. S tem naj bi nekako preusmerili padanje pripravljenosti delavcev za razpravo o gospodarjenju. Zaskrbljeni so tudi zaradi prepočasnega prestrukturiranja v nekaterih okoljih, kjer vse preveč zavestno ali. zaradi pomanjkanja poguma zadržujejo sedanje stanje.
Govorili so tudi o uveljavljanju zakona o stanovanjskem gospodarjenju in ugotovili, da zidava stanovanj pada, da sredstva za ta namen ne dotekajo stalno in da načrti niso povsod realni in usklajeni. Stanje pa poslabšuje tudi slaba samouprava in nepovezanost stanovanjskega in komunalnega gospodarstva. Ugotavljajo tudi, da kljub omejevanju zaposlovanja potrebe po stanovanjih ne padajo.
PO SLEDEH DOGOVARJANJA	Ljubljana, 10. oktober 1986 DClSVSlO GflOtllOSt	8
	
Črnogorska razglednica
KREPKO SE BO TREBA SPOPRIJETI S TEŽAVAMI
V	zadnjih dneh septembra so v črnogorski republiški skupščini pretresali tudi vse zanke in neznanke njihovega gospodarjenja, še posebej pa so dali pod drobnogled črnogorske izgubarje. Več kot trideset milijard dinarjev izgub je kajpak hudo breme za šibko črnogorsko gospodarstvo. V skupščini so dejali, da je to sicer cena nedoslednosti pri izpolnjevanju sanacijskih programov in sanacijske politike sploh v organizacijah združenega dela. Toda številke hkrati opozarjajo, da se lahko še povečajo, če se odnos do izgubarjev ne bo spremenil.
V	tem smislu gre seveda za zunanje in notranje vplive na organizacije združenega dela, ki naj v sozvočju jasne stabilizacijske politike in prizadevanj prekinejo staro prakso gospodarjenja. Prvi človek v Črni gori, Petrašin Kasalica, katerega dolžnost je neposredna skrb za gospodarstvo je na skupščini dejal da je treba prekiniti »saniranja izgubarjev«, kajti operacij, ko s »finančno injekcijo« poskrbijo za zgu-barje brez vsakih ekonomskih meril ni več mogoče trpeti. Takšno ravnanje omogoča gospodarskim subjektom življenje brez odgovornosti in podaljšuje obstoj tudi takim, ki tega ne morejo družbeno upravičiti.
Stara bolezen sanacijskih programov, ki jo poznamo tudi od drugod, je, da so slabo pripravljeni, nepopolni in zategadelj vse kaže, da so nekateri izgubarji kar nekako »vnaprej plačani« za slabo poslovanje. V črnogorski skupščini so pri Tovarni celuloze in papirja Ivangrad, Dekor-papirju iz Rožaja in rudnikih svinca in cinka, lesnopredelovalni industriji in v zadnjem času pomorskem gospodarstvu ter gradbeništvu še posebej opozarjali na slabosti sanacijskih programov. Marsikje se seveda izgovarjajo na zunanje vzroke slabega gospodarjenja, na nesolidne gospodarske ukrepe, vendar so 'v skupščini opozorili, da lahko v prihodnje samo organizacije združenega dela, ki dokažejo družbenoekonomsko upravičenost, računajo
na ugodne ukrepe in pomoč iz tako imenovanega paketa finančne konsolidacije. Zategadelj v organizacijah združenega dela ne bo več moči brez boljšega izkoriščanja proizvodnih in drugih zmogljivosti, brez smotrnejše organizacije dela in takšnih notranjih ukrepov, ki bodo krepili zavest o takšnem gospodarjenju, ki bo oprto predvsem na lastne moči.
Nemirne vode pomorcev
Posebej se je zavozljal klopčič gospodarjenja v pomorskem ladjarstvu, ki je prvič ustvarilo negativni finančni rezultat. V prvem polletju znašajo izgube 1,25 milijarde dinaijev. Vzrok zanje pa so našli v preveliki inflaciji (in kajpak v splošnem povečanju stroškov), neurejenih izvoznih spodbudah in tudi v neurejenih pogojih za kreditiranja gradnje ladij v domačih ladjedelnicah. Zategadelj so črnogorski pomorci vse manj konkurenčni na svetovnih trgih. K temu je treba dodati, na to je na zasedanju skupščine opozoril tudi predsednik kolektivnega poslovodnega organa Jugooceanije Antun Moškov, da so osnovni vzroT ki tudi v razmerah na svetovnem trgu, kajti vozarine so se nenormalno znižale in to kar za več kot polovico v zadnjih treh, štirih letih.
Tiste dni, ko smo se mudili v Črni gori, je odmeval tudi štrajk v Titeksovem tozdu Tkanina. Po štrajku so se sestale vse družbenopolitične organizacije in tudi občinski možje. Na skupnem sestanku so se dogovorili za veliko čiščenje v tovarni in tudi za način reševanja krize, v kateri se je znašel ta kolektiv. Čeprav vsi menijo, da prekinitev dela ni prava pot za reševanje nekopičenih težav, vendarle dodajajo, kot je poročala tiste dni Pobje-da, da je prekinitev dela kljub sramoti pokazala na prave razmere v kolektivu, na številne napake in na neodgovornost organizatorjev dela. Vse kaže, da je problem nastal zaradi delitve 30-odstotne stimulacije za osebne dohodke, kije delavski sveti očitno niso pravil-
no razdelili, oškodovani pa so bili predvsem proizvodni delavci. Zorka Sekulovič je povedala, da imajo na enega proizvodnega delavca v tej tovarni kar tri režijske delavce in da tega nikdar ne povemo naravnost. V takih razmerah seveda ni čudno, če se delavci spuntajo, ko jim zaradi tega, ker jih eno uro ni za strojem, ukinejo stimulacijo, medtem ko pri režijskih delavcih tega kajpak ni mogoče natančno ugotavljati. Sicer pa je štrajk opozoril tudi na organiziranost dela v tovarni, slabo nabavno službo, na slabo izkoriščanje strojnih zmogljivosti - na številne rezerve, ki bi lahko prinesle, če bi jih kajpak izrabili, najmanj 30 odstotkov večje osebne dohodke.
Rekordi ne »vžgejo«
Čeprav so najpomembnejši republiški organi tedaj
razpravljali o izgubah v gospodarstvu, drugi pa so se ukvarjali s štrajkom v Titek-su in drugimi aktualnimi in težkimi gospodarskimi vprašanji, pa je šel kaj tiho mimo javnosti rekord v Rudniku boksita Nikšič. Na dan rudaijev Črne gore, 24. septembra, so tam nakopali 615 tisoč ton boksita. Po proizvodnji boksita je rudnik v Nikšiču drugi v Jugoslaviji, po izvozu prvi, vendar pa se ne morejo ravno pohvaliti z visokimi osebnimi dohodki. Le-ti so septembra dosegli le 84 tisoč dinarjev. Bojda v tem rudniku iz leta v leto povečujejo izkop ob enakih zmogljivostih, izkoriščenost naprav pa je od 90- do 98-odstotna.
Tudi v barski občini ne teče vse tako, kot bi človek pričakoval ob koncu turistične sezone. No, Bar ni ravno povsem turistična občina, pa vendarle... Prva
ugotovitev, ki velja za barski turizem, je, da je promet sicer velik^ vendar so zaslužki majhni. Se huje pa je, tako kot v črnogorskem primorju nasploh, da uradna števijka o trinajstih ali petnajstih tisočih domačih in tujih gostov v občini zbuja dvome ter ne odraža pravega položaja v turizmu. Turistični izvedenci menijo, daje v občini nekajkrat več turistov kot po uradnih podatkih. Cvete zasebni kiiring, ki mu očitno v naši družbi nismo sposobni stopiti na prste. K lastnikom turističnih postelj in objektov, ki jih prodajajo na črno, se steka mimo družbenega nadzora ogromno denarja. Toda zgovorna je ocena Velimirja Vlahoviča, direktorja tozda Domači turi-
zem v Baru: »Letošnja turistična sezona se ne razlikuje od prejšnjih. Ne mislim na število domačih in tujih turistov, temveč na okolje, na vsebino turistične ponudbe, na prizadevanja turističnih delavcev, da bi jo izboljšali-Vse, kar nudimo letos, smo nudili tudi prejšnja leta. Tu; rižem je na žalost še zmeraj pastorek, čeprav bi lahko bil pomembna »industrija«.
V turizmu nič novega
Vzemimo zabavo. Že nekaj sezon je skrčena na nastope različnih orkestrov in skupin dokaj sumljive vrednosti. Videti je, kot da so turistični delavci gluhi, povrh vsega pa še' mnogi menijo, daje premalo časa za zahtev-
ZA JUGOVIČE CENEJE
Črna gora. Pravijo, daje to po površini največja jugslo-vanska republika - seveda če bi jo zvaljali. Njeno jedro je sicer nižje, toda vse skupaj je na moč gorat, težko dostopen prostor. Tudi Titograd je prestolnica prav zaradi nižje lege, torej dostopnosti. Cetinje je namreč zgodovinsko pomembnejše, vendar previsoko.
Res, vrtoglav voznik se bo težko prebil v Črno goro. Cesta skozi sotesko Morače je večji del vrezana v živo skalo. Prepad navzgor, prepad navzdol. O gradnji krožijo pravcate legende. Vozniki tovornjakov so menda stali kar na zunanjih stopnicah vozil in volane so sukali od zunaj skozi okno - da so lahko odskočili, saj je veliko tovornjakov strmoglavilo. Tudi železniška proga, katere delčke sem ter tja uzreš visoko nad cesto, ni nič manjši podvig. Črnogorci pravijo, da jim ne gre v glavo, kako je lahko v stiski država, katere ljudje so sposobni tako norih projektov.
Ko smo že pri železnici in
norih projektih - s komerkoli smo govorili, se je na vso moč razhudil nad progo Ti-tograd-Skadar. Glede na to namreč, kaj bomo od nje imeli, da je to ena naših najdražjih naložb. Tudi zaradi kosovskih dogajanj močna protialbanska psihoza žari glave, ki v novi progi vidijo kar možnost močnejšega prodora sovražnih idej iz sosednje Albanije.
In spet, ko smo že pri Albaniji - ogenj in žveplo de-žujeta te dni na Jevrema Br-koviča, do nedavnega predsednika črnogorskih književnikov. Vse skupaj je zakuril njegov sekretar Ratko Deletič. V »Omladinskom pokretu«, glasilu črnogorske mladine (kje pa drugje!) mu očita, kako ga je pretresla smrt Enverja Hodže. Jokal daje in stokal, ko je umrl ta »veliki genij«. In tako joka človek, ki se je nedolgo od tega veselil, da »bomo šli s tanki na Kosovo«. No, kot vsi deli domovine, ki smo jih prepotovali, tudi Črna gora seveda ni ušla fenomenu Kosova in nasploh zaostrenih mednacionalnih odnosov. V pomenkih sicer brskaš, od kod kar naenkrat tolikšno nezaupanje, nestrpnost, sumnjičavo pogledovanje čez republiške meje .. . Najbolj grozljivo je prav to, ker se do odgovora ne dokoplješ. To v ljudeh enostavno tiči in kljuje, ne veš od kdaj, ne veš od kod, in le bojiš se, kam.
In le kam pobegniti od teh bridkih misli, če jie za dobro obloženo mizo. Še sploh, če imaš v žepu slovensko plačo in ti postrežejo po črnogorskih cenah. Kot denimo v hotelu Lokve nad Ivangra-dom. Zakaj ne se malo kulinarike? Za predjed prekajen krap, pršut in ovčji sir iz olja. Pa telečja čorba in jagenjčkova jetrca. Potem se začne zares, z Njegoševim zrezkom in primernimi prilogami, kar vse posladkaš z domačimi kolački in popla-
kneš s slovečim nikšičkim pivom. Res je izvrstno. Cena za dva? Manj kot pet tisočakov in to v res lepem gorskem hotelu s prvovrstno postrežbo. No, mimogrede, gre za res pravcato izjemo glede postrežbe. Turizem in gostinstvo Črnogorcem pač nista na kožo pisana. Običajno je natakar v svojem lokalu pravi šef, sami rojeni voditelji. Ukažejo ti, kam moraš sesti, kaj moraš jesti in kdaj, skratka, če se jim prepustiš, jo še nekako zvoziš. Drugače je še najbolje pobrati šila in kopita.
Potem po kanjonu navzdol. Morača globoko pod nami sicer še teče čista, toda sicer jasno nebo začno zagrinjati sumljive, smrdljive meglice. Vse gostejše so in opsujemo nižinsko idustrijo z ekološko zavestjo njenih vodilnih vred, ker znajo poleg izgub proizvajati le smrad. Prenagljeno, krivični smo bili. Vso dolino je v dim zavil požar. Gori le kos gozda v strmini nad cesto. Povzročil ga je vlak s proge Beograd--Bar. Ko zvemo, da gori že od prejšnjega dne, nas zanima, zakaj nihče ne gasi. Povedo nam, da si nihče ne upa blizu, saj kar naprej poka. Domnevajo, da eksplozije povzročajo bombe, granate ali kak podoben ostanek zadnje vojne.
V Titogradu se pomenki sučejo o samih neljubih stvareh. Menda da smo kljub zmoti psovali čisto po pravici, saj je ekologija za Črno goro še kar španska vas. Reke so vse bolj onesnažene, isto velja za zrak, saj ■ da gospodarski položaj ne omogoča pravega varovanja okolja. Hm, kako znana, domača »logika«. Morda pa bomo dali svetel vzor z ljubljanskim samoprispevkom? Potem kajpak znova in znova osebni dohodki v Sloveniji, ki so očitno trn v očesu dobršnega dela naše domovine, pa elektrika, ki naj bi jo naša republika morala
dajati Črnogorcem, saj je prav ona z neko od zunaj pri-nešeno zeleno miselnostjo preprečila energetsko izko- i riščanje Tare ... Veliko debat o naši trmi zaradi jezika, o svobodomiselnosti, ki da ne sodi v naš čas, ki menda teija red in trdo roko, pa kajpak o Albancih in zastavi albanske narodnosti. Ali imajo pravico do orla, ki ga ima tudi Albanija ali ne, kakšna in kolikšna naj bo petokra-ka, ali sploh sodi k orlu .. ■ Kaj bi dolgovezili, o zastavi narodnosti, ki je identična s tisto v Albaniji, smo slišali veliko - najtrše obsodbe prav v Črni gori.
Glave si spet ohaldimo šele v Virpazaiju, ribiškem in vse bolj turističnem zaselku ob Skadarskem jezeru-Pravcata idila. Domačini sami, ki se za turzem trudijo in od njega marsikaj pričakujejo (cene so mu že naravnali ' kot se spodobi), po drugi plati negodujejo nad poslej dicami. Težko bo obdržati mir, za zdaj komajda dotak-njeno naravo. Popeljemo se po jezeru, plašimo jate ptic, kijih hodijo občudovat strokovnjaki z vsega sveta in poslušamo zgodbe o slavni in bojeviti zgodovini teh krajev. Vsak Črnogorec je tako živa kronika, datumi, bitke, kralji, plemena se kar vsipajo. Obiščemo otoček s porušeno trdnjavo. Kralj Nikola je imel tu ječo za politične zapornike (takšne falote so tudi sicer radi spravljali na otoke) in menda so na otok okoli utrdbe spustili na tisoče strupenih kač. Kakšen zasuk, mar ne - včasih s strupom proti strupu, zdaj pa kar s knjigo proti knjigi! In še da ni dovolj demokracije?!
Od teh ruševin žalostnega spomina do nič kaj bolj veselih. Vozimo se mimo slikovitih ribiških vasic, druge opazujemo vgnezdene v okoliške strmine. Lepe so le od daleč. Potem vidiš prazne, že na pol podrte hiše. Lju-
Fo SLEDEH POGOVARJANJA
Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost 9
Na že pregovorno dobro sodelovanje ljubljanskega Slovina s svojimi partnerji po vsej Jugoslaviji smo naleteli tudi v Baru. V sklopu Primorke, tozd Sokovi, sta si partnerja omislila polnjenje coca cole. Eno leto že traja to sodelovanje podprto s samoupravnim sporazumom med obema organizacijama. Rade Orlandič, direktor temeljne organizacije, nam je dejal, da so zadovoljni s sodelovanjem in da v prihodnje razmišljajo še o njegovi razširitvi.
Zdaj v tovarni sokov Bar polni coca colo nekaj manj kot petdeset ljudi v dveh izmenah in po načrtih bodo letos napolnili kar 16 milijonov steklenic (0,25 litra) s to pijačo.
Čeprav gre le za poljenje coca cole, pa si v Primorki obetajo večje sodelovanje tudi pri prodaji olivnega olja na slovenskem tržišču. V občini so precej zanemarili oljčne nasade in šele v zadnjem času ponovno raste zanimanje tudi kmetov kooperantov za takšno sodelovanje s Primorko. Rade Orlandič je med drugim dejal, da so cene olivnega olja tiste, ki spodbujajo večjo skrb za nasade, pa tudi gmotni položaj delavcev, polkme-tov, ki jim je to dodaten zaslužek. Sicer pa so načrti za posodobitev oljčnih nasadov smeli. »Oživili« naj bi okrog 110 tisoč dreves, kar bi nekako zadostovalo za predelovalne zmogljivosti Primorke.
^sjše prijeme v turistični po-J^Udbi, drugi spet, da je to, nudimo, kar dovolj za ^kšne goste, kot prihajajo k Le redko se kdo spom-da bi bogatejša turistična Ponudba izvabila od gostov več denarja.
Že precej let se »spoprijemamo« s čistočo, z uničevanjem komaijev, z ugankami *bo ali ne bo dovolj vode«, namesto da bi, tako kot dru-Sod, razmišljali o glavnih smereh razvoja turističnega Gospodarstva, o naložbah v sRiele projekte in zamisli«.
Naj bo tako ali drugače, barsko občino je v prvih sedmih mesecih letos obiskalo nekaj manj kot sto tisoč gostov. V občini so našteli 939.485 prenočitev, pa '■'endarle so ti dosežki nižji kot lani.
Očitno je, da je turizem še-‘e možnost Bara in njegove okolice, izredno zanimive, bogate s spomeniki in drugi-n» zgodovinskimi obeležji. Skadarsko jezero je le korak vstran od Bara in očitno ga v ^dnjem času kar uspešno Propagirajo, saj v Virpazaru 2najo dobro naviti cene v Primerjavi s prejšnjimi leti.
Tedaj, ko smo bili v Baru, so odštevali dneve, ki jih še k>čijo od proste carinske co-be. Samo sto dni je manjka-!? do nje 15. avgusta, danes kh že krepko manj, in konec septembra, ko se je Bar že odeval v »zimsko« turistično
mrtvilo, je manjkalo le še nekaj več kot 60 dn. Na začetku julija sta Luka Bar in Prekooceanska plovba podpisali samoupravni sporazum o združevanju sredstev in razvoju proste carinske cone ter začeli oblikovati projekt. Študija je bila izdelana že septembra, pripravljati pa so jo pomagale tudi tuje svetovalne organizacije. Že 9. novembra pa naj bi ZIS sprejel odločitev o oblikovanju proste carinske cone v Baru.
Treba je priznati, da je v barski občini nekako drugačno ozračje kot v drugih primorskih občinah, kjer se že dalj časa ubadajo s korupcijo, neizpolnjevanjem sklepov in tudi s hudimi partijskimi sankcijami. Bolj za šalo kot zares v Baru pra: vijo, da imajo oblast v rokah Crmničani... Če ne bi bilo tolikšne izgube v Prekooceanski plovbi, bi bili v barski občini bržkone še bolj samozavestni.
Marjan Horvat
Aie so odšli, s trebuhom za Kruhom
Spet v hribe. Pot do Bara, Prava pustolovščina. Še ?ploh tunel, skozi katerega
njega dni peljala železnica Kralja Nikole. Po vojni so jo Podrli, kaj pa drugega. Zdaj jo moč skozenj z avtom. Ne-Kaj kilometrov je dolg, širok Pa ravno za malo širše vozi-?• Saj gre - dokler ti naspro-P ne prisvetijo žarometi, ^fo^anio se približno na srebni. Kot dva ovna, preden Potneta. Čakamo mi, čakajo °ni. Žarometi slepijo, zadaj Pa tema. Kaj bi, ker smo v “aru dogovorjeni, popustijo. Vzvratna vožnja naj-janj poldrug kilometer v jsnem predoru ni šala. Vrat ?trdi, roka ga hoče olajšati j vozilo kar vleče v steno, in ni konca.
Potniki v avtu, ki na kon-Cu tunela vendarle zdrsne jimo, se veselo režijo. Kaj Se ne bi, zunaj so. Mi pa mo-jno znova v luknjo. Pot poznjo je sicer ravna, toda •Pko valovita, da se ne moreš Prepričati, če nasproti spet *oo ne prihgja. S pomočjo Veijetnostnega računa o go-sjoti prometa v teh hribih le beremo toliko korajže - in bspemo. Na drugi strani nas Poplača čudovit razgled. Zdi e ti, da boš kar strmoglavil
v moije, čeprav je do dna še in še vijuganja. Od vraga je bil tale Nikola.
Ob morju smo, hop navzdol pa čisto druga pesem. Morje je pač morje, obala obala in primorci primorci. Sredozemski šarm pač. In turizem, ki nosi svoje zakonitosti. Tudi cene. Zato smo v Baru presenečeni, ko za dve pivi in kavo natakar zaračuna 400 dinarjev. Očitno razbere osupel pogled in razloži: »Kaj bi, saj vidim, da ste »jugoviči«. Od kod le narodu denar, saj pri tujcih nadoknadim«. To, to je razredna in nacionalna zavest - le vprašanje, kako nanjo gledajo tujci, ki očitno nemalokrat plačajo dvojno. Pa kaj bi tisto, všeč nam je, da končno eden ni obremenjen s slovenskimi plačami in ne meni, da smo Šlovenci tako napol Švabi.
Ta naša širina, kako bi se ti ne razširila prša. Smo ali nismo! Tako so verjetno premišljevali tudi v Ulcinju. Na črnogorski obali namreč burijo duhove mahinacije, ki so si jih privoščili v tem mestu. Na spisku se je znašlo 480 takšnih, ki so po potresu leta 1979 nezakonito pobrali nepovratno pomoč. Tudi s posojili so goljufali kar se je le dalo. Gospodinjstva so se
navidez razhajala, zakoni ločevali, očetje so se čez noč odrekal svojih mladoletnih otrok. Tako so ukradli 125 milijonov dinarjev nepovratne pomoči, da o posojilih sploh ne govorimo. Tudi turistične organizacije so se znašle pod drobnogledom, saj pobirajo krepke provizije od zasebnikov, ki jim pošiljajo tuje goste. Ne le provizije, tudi za privilegije gre, ker direktorjem, funkcionarjem in drugim mogočnežem očitajo, da im^jo v svojih sobah tujcev na pretek, drugi pa še do domačih ne pridejo. Afere še ni konec, raziskujejo tudi uzurpacijo družbenih zemljišč. Kar 400 prebivalcev te občine si je nezakonito prilastilo družbeno zemljo. Družbi so že vrnili 60 hektarjev, kar pa je še vedno le delček vsega.
Tako smo s črnogorske obale zdrsnili proti Dubrovniku z grenkim okusom. Predvsem zaradi misli, da ni tako le v Ulcinju. Marsikje so si precej po svoje razložili izrek, daje država bogata tedaj, ko so bogati njeni državljani. Pri nas, kot bi se spomnili novega športa. Kako obogateti na račun že tako ne bogate države.
Ciril Brej er
Manipulacija in demagogija
Tudi v Mozirju, čeprav smo nekoliko bolj oddaljeni od večjih mestnih središč, Celja, Ljubljane... vemo, kaj je prav in kaj ni in ločimo črno od belega in o ozaveščenosti delavcev, občanov, krajanov... ni več govora. Nasprotno trdimo, da je občan mozirske občine zaveden in pameten prav toliko, kot vsi drugi člani naše družbe.
V mozirski družbenopolitični skupnosti imamo, kot drugod v Sloveniji, podoben samoupravni ali delegatski red. Delavci prihajajo na funkcije v družbenopolitične organizacije, skupščino občine, njen izvršni svet in se po pretečenih mandatih vračajo. Pri nas menimo, da so to še vedno delavci v združenem delu.
Vampirski zahodni izrazi, kot so politokrati, demagogi, oblast ... in še dosti odkritih in prikritih žaljivk na račun bednosti, ki nam jo nekdo, ki sploh ne pozna razmer očita, so vredni tudi družbene obsodbe.
Novinar, ki smo ga poklicali na sestanek delavcev v kolektiv gornjegrajske Smreke z namenom, da objektivno obvesti javnost, je to storil površno. Na drugi strani pa se je tudi na dovolj odkrit in »prisrčen način« ponorčeval iz nas vseh.
Zelo veliko, kar je bilo napisanega v prvem članku, je resnica, vendar je vse še zelo daleč od prave informacije.
Komentar tovariša novinarja z naslovom Manipulacija in demagogija v 38. številki Delavske enotnosti, je napisan tako enostransko, da se čudimo, kako si ga je sploh upal napisati. Menimo, daje bil tu posnet pogovor z enim od vodilnih delavcev Smreke v Gornjem gradu, kar je razvidno iz tega, daje novinar popolnoma napačno informiran o dogajanjih, prav zato tudi naš odziv.
Pri nas se trudimo, da bi občane in delavce obveščali, pa nismo vedno uspešni, trudimo se, da jim ne laže-mo, seveda če nismo tudi mi nalagani. Na laži, ki so nam napisane na obraz, pa reagiramo kot vemo, da je prav. Sprašujemo se, čigav časopis je Delavska enotnost?
Ali je samo časopis po posluhu, ali je časopis za lastno ocenjevanje stanja v družbi »nekoga, ki v njega piše«, ali pa je morda le nekaj drugega? Propaganda za višjo naklado z »lažmi v njem« zagotovo ne bo uspešna.
Če delovne ljudi obveščamo, potem jih obveščamo s pravimi informacijami, ne pa s tem, kar delamo.
Za predsedstvo OS ZSS Mozirje
sekretar Franc Boršnak'
Pripis:
Da, tovariš Boršnak, strinjamo se z vami, delovne ljudi je treba obveščati s
»pravimi informacijami«, kot pravite. Vendar se takoj pojavi vprašanje: kaj je za koga »prava informacija«. Za vas bi bila to verjetno, če bi časopis Delavska enotnost z vsemi razpoložljivimi orožji usekal po vodstvu delovne organizacije Smreka. Takšno pisanje potem za vas ne bi bila laž, temveč ob resnici v prvem članku tudi »prava informacija«.
Sicer pa, tovariš sekretar: dolgo časa mi ni bilo jasno,
»...Tudi v naši družbi pomenijo sredstva javnega informiranja in komuniciranja veliko politično silo. Vendar naš tisk ne more biti orožje političnega boja za oblast niti sredstvo političnega monopola...«
Tako je v knjižici »O sindikatih« zapisal Edvard Kardelj in z »vampirskimi zahodnimi izrazi« povedal nekaj, kar nekaterim nikoli ne bo razumljivo.
zakaj bi funkcionar občinskega sindikata tako vztrajno in na vrat na nos, kot ste to počeli vi, zahteval, da se štrajk v njegovem območju objavi v delavskem časopisu. Običajno se sindikalni delavci zavedajo, da tak dogodek, objavljen v časopisu, ne more pomeniti zanje nič kaj dobrega. Prav zato tudi zelo redko pokličejo novi-
narje, ampak skušajo stvari reševati brez navzočnosti predstavnikov javnosti. Za-1 kaj ste bili ravno vi »svetla« izjema, se mi je začelo polagoma svetlikati prav na ponovnem zborovanju v Smreki, na katerem ste s svojim nastopom prepričljivo dokazali, da ste bolj oblast v občini kot pa sestavni del delavskih hotenj, kar vam je dokaj nazorno dal vedeti tudi predsednik sindikata v tej delovni organizaciji. Seveda niste nikjer rekli, da boste v spopadu (morebiti pa se motim in so bile tiste strele, ki so letele z ene in druge strani le nedolžno božanje) z direktorjem v Smreki in njegovimi močnejši, če boste imeli na svoji strani tudi širšo javnost, toda s svojim ravnanjem ste dokazali prav to.
Toda, kot vidite, se ta načrt po zaslugi »vampirskih zahodnih izrazov« ni posrečil in z direktorjem v Smreki bo potrebno obračunati brez podpore tistega dela širše javnosti, ki bi ga imeli na svoji strani s pomočjo Delavske enotnosti.
Zdaj se sprašujete, čigav časopis je Delavska enotnost. Odgovor je zelo preprost. To je časopis vseh sindikalno organiziranih delovnih ljudi, torej je vaš, je časopis delavcev v Smreki in celo direktorja v njej. Nikakor pa ne samo vaš in ne zgolj časopis sindikalnih funkcionarjev, kot si to morda kdo razlaga.
Ivo Kuljaj
Komisija za prodajo in odpis osnovnih sredstev DO DINOS, TOZD ROS Ljubljana objavlja
LICITACIJO ZA PRODAJO FAKTURIRKE
tip Soemtron 682, inv. št. 4755 za izklicno ceno 30.000 din.
Prometni davek plača kupec.
Interesenti naj pošljejo pisne ponudbe komisiji za prodajo in odpis osnovnih sredstev DO DINOS, TOZD ROS Ljubljana, Titova 118.
Komisija sprejema ponudbe vključno do 23. 10. 1986.
Ogled fakturirke je mogoč vsak delovni dan od 10. do 14. ure na DO DINOS, TOZD ROS Ljubljana, Titova 118. Fakturirko bomo prodali najboljšemu ponudniku.
KOMISIJA ZA PRODAJO IN ODPIS OSNOVNIH SREDSTEV DO DINOS TOZD ROS Ljubljana
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost 10
Peter Privšek, predsednik OSS Celje: največje vprašanje celjskega gospodarstva so
STROKOVNJAKI, STROKA, ZNANJE IN MISELNOST
»S slabimi osebnimi dohodki, z nadaljnjimi omejitvami osebnih dohodkov, odvzemanjem pravice do soodločanja delavcev ne moremo reševati našega gospodarstva, še manj pa se razvijati,« trdi Peter Privšek, predsednik občinskega sindikalnega sveta v Celju, kjer že nekaj mesecev potekajo pospešene razprave o preustroju tamkajšnjega gospodarstva.
V	Celju že nekaj mesecev trajajo in se vse bolj stopnjujejo razprave o že pred leti zamišljenem programu »PP« (program preustroja celjskega gospodarstva). Pred tremi leti sestavljeni posebni odbor je že pred nekaj časa oblikovalcem celjskega gospodarstva ponudil svoje videnje, načrtovanja in nosilce razvoja celjskega gospodarstva.
V	gradivu, ki so ga več let dopolnjevali, ponovno oblikovali in končno predložili v obravnavo vsem, ki so v Celju soodgovorni za razvoj tamkajšnjega gospodarstva, ni kakšnih prelomnih ali neznanih ugotovitev. Vrednost tega gradiva pa je ta, da so dokaj jasno oblikovane in opredeljene smeri razvoja celjskega gospodarstva, ki v zadnjih letih ne daje pričakovanih dosežkov.
Danes je še bolj jasno in tudi širši javnosti znano, da je Celje kot tretje gospodarsko središče v republiki doživelo krč pred mnogimi leti. V času, ko je tedanji občinski partijski komite neposredno posegal v delovne organizacije in jim vsiljeval svoje poglede na gospodarjenje ter razvoj. Tej politiki je sledil še kadrovski rez. Celje je zapustilo na desetine sposobnih, ustvarjalnih strokovnjakov, ki bi jih odprtih rok sprejeli v sosednjih ali večjih gospodarskih središčih.
Celjani se lahko pohvalijo s še eno značilnostjo. Vsakih toliko let se občinska politika loti posamezne delovne organizacije, ji za »blaginjo« odreže vrh in potem - sanira. Ta sanacija je praviloma izredno dolgo, saj je na dlani, da kadrovsko že tako osiromašeno mesto ne more v potrebnem trenutku najti sposobnih ljudi, ki bi lahko tako raztelešen kolektiv v kratkem času spet postavili na noge. Težave so tem večje, ker se celjsko gospodarstvo ne more pohvaliti niti z osebnimi dohodki, ki bi lahko spodbujali in vabili sposobne strokovnjake, na katerih delo nenehno vplivajo s strani.
Poznavalci gospodarskih razmer mesta ob Savinji zdaj ugotavljajo, da dosega predviden razvoj le eden izmed nosilcev, to je trgovina. V bistvu gre za dve različni zasnovi. Medtem ko sozd Merx krepi in širi svoje vplivno območje s priključevanjem različnih dejavnosti in skuša povezovati trgovino s proizvajalci v sozd, Kovinotehna utrjuje svoj položaj in uspehe z nenehnim kadrovskim bogatenjem. Tako v Celju zdaj »presenečeni« ugotavljajo, da se je pod streho Kovinotehne »čez noč« znašla kar stotnija
strokovnjakov, ki nimajo nobene zveze s klasično trgovino, kramarijo in preprodajo sukanca na metre, blaga na vatle ali železa na kilograme.
Drugi nosilci razvoja celjskega gospodarstva pa že nekaj let živijo na robu lastnega preživetja. Kritične razmere v jugoslovanskem gospodarstvu se odražajo tudi v Celju. Tako težave v EMO, LIK Savinja, in spet v Topru, zdaj pa prihaja v to družbo tudi Žična, ne izginjajo z dnevnega reda sej različnih teles.
Kaj torej čaka približno petdeset tisoč v celjski občini zaposlenih delavcev ali 64.219 občanov Celja, med njimi je zdaj 4.064 starih od petnajst do osemnajst let, torej so pred prvo zaposlitvijo, oziroma kaj naj načrtuje 17.532 mladih, rodnih žena?
Novo vodstvo občine, partije in sindikata je tem problemom namenilo glavnino svojega časa. Že takoj po izvolitvi so vsa vodstva družbenopolitičnega življenja trdno prijela za štafetno palico, v kateri so programi in načrti za oživitev celjskega gospodarstva in zdaj jih skušajo materializirati. Kako kaže, s kakšnimi težavami se pri tem ubadajo, je tokrat tekla beseda s Petrom Priv-škom, predsednikom občinskega sindikalnega sveta.
»Pred tremi leti imenovan projektni svet je deloval zato, da bi pripravil in oživil razvoj celjskega gospodarstva. Da bi v Celju postavil osnove za dolgoročni razvoj ne samo na ravni občine, temveč v vseh delovnih organizacijah. Šlo je za vezi med znanstveno-raziskoval-nimi in razvoj no-raziskoval-nimi projekti v organizacijah združenega dela,« pojasnjuje Peter Privšek.
-	Poznavalci razmer v Celju trdijo, da je še mnogo različnih pogledov in želja, predvsem pa, da delovne organizacije po svoje ubirajo poti.
»Drži,«
-	To je težko razumljivo, če upoštevamo, da ima Celje dokaj močno razvito raziskovalno dejavnost, da je v Celju Razvojni center, ki se je uspešno uveljavil v državi, da imajo večje delovne organizacije lastne raziskovalne ustanove?
»Dosedanje razprave in analize opravljenega dela so po9kazale, da gre za razlike med raziskavami in načrtovanji projektnega sveta in razvojnimi organizacijami v združenem delu.«
-	V združenem delu se n aj več k ra t izgo varjaj o na pomanjkanje sposobnih delavcev.
»Pomanjkanje sposobnih kadrov je stara pesem, ki se
v Celju ponavlja že vrsto let. Ob tem je bilo rečeno tudi to, da so največje težave tudi v stroki sami, v znanju in predvsem v misellnosti ljudi.«
- Bi bili lahko konkretnejši ?
»V Celju nimamo dovolj strokovnjakov, ki bi lahko celjskemu gospodarstvu takoj vsilili dinamičnejši razvoj. Strokovnjaki v združenem delu, v stroki, nimajo dovolj znanja, njihova misel-
Kot je bilo pričakovati, je sevniška občinska skupščina na zasedanju vseh treh zborov (7. oktobra) izglasovala sklep o uvedbi »začasnega ukrepa družbenega varstva samoupravnih pravic in družbene lastnine« v Žagi, tozdu brežiškega Gozdnega gospodarstva. Zakaj je prišlo do tega skrajnega posega sevniške družbenopolitične skupnosti v ta kolektiv, bralcem Delavske enotnosti bržda ni neznano, saj smo o razmerah na Žagi podrobno pisali v eni prejšnjih številk. Povejmo, da so delegati sevniške občinske skupščine v celoti sprejeli predlog o uvedbi prisilne uprave, ki ga je pripravil družbeni pravobranilec samoupravljanja v Krškem.
Sevniška oblast je torej »radikalno« posegla v razmere na Žagi in skušala s carskim rezom zavarovati samoupravne pravice in družbeno lastnino. O besedi, ki smo jo postavili v narekovaje, bomo še kakšno zapisali kasneje, saj moramo najprej razgaliti poglavitni vtis, ki nam ga je vsililo zasedanje v kulturni dvorani sevni-škega gasilskega doma. Zdi se namreč, da so Sevničani s prisilno upravo v Žagi trčili zgolj v vrh velike ledene gore. O tem priča tudi tole vprašanje predsednika delavskega sveta na Žagi: »Družbeni pravobranilec samoupravljanja je ugotovil
nost pa je preveč usmerjena v ekstenzivnost. Gre za dediščino kadrovske politike in razmer, ki so jo spodbujale. Vrsto let smo v Celju delovali tako, da bi že preživetje pomenilo uspeh, po drugi strani pa smo se bali, da se ne bi kaj dogajalo mimo utečenega ritma. Da bi vsaj navzven prikazovali mir in ravnovesje.«
-	V zadnjih letih je celjsko gospodarstvo zapustila cela vrsta sposobnih strokovnjakov.
»Po moje za to ne gre kriviti samo politike, kajti boj za dobre strokovnjake je bil in bo. Dobil pa ga bo tisti, ki bo takšnemu strokovnjaku omogoči največji prostor za delo, ga dobro plačal in mu dodal še kaj ugodnosti, kijih Celje ne more. Dejstvo je, da tudi z večjimi prizadevanji nismo uspeli preprečiti takšne migracije.«
-	Toda ne smemo prezreti, da so prav ta čas nekateri oblastniki dodobra oklestili delovne organizacije in iz njih izgnali vse, ki so jih ogrožali predvsem s strokovnostjo.
vrsto nezakonitih aktov in neurejenih stvari v delovni organizaciji, zato sprašujem, zakaj ukrep samo za en tozd, ne pa tudi za delovno organizacijo in tozde, ki imajo enake akte? «
Odgovorila mu je predsednica skupščine občine: »Naša skupščina ni pooblaščena za razpravo o prisilni upravi v delovni organizaciji, temveč lahko ukrepa samo v organizacijah združenega dela, ki spadajo v našo družbenopolitično skupnost. »Potem pa je vprašala družbenega pravobranilca samoupravljanja in direktorja delovne organizacije, če lahko morebiti odgovorita na to vprašanje. Molčala sta kot grob!
Prav čudno, zlasti če imamo pred očmi obrazložitev pravobranilca samoupravljanja ob predlogu za uvedbo prisilne uprave v Žagi. Navajamo nekaj značilnih ugotovitev: »V GG Brežice tozd Žaga Sevnica so že dalj časa moteni odnosi, ki v veliki meri izhajajo iz neusklajenosti samoupravnih splošnih aktov tozda in tudi v delovni organizaciji GG Brežice z veljavnimi zakonskimi predpisi... Zaradi tega so nekatera določila samoupravnih splošnih aktov nezakonita. Nekateri samoupravni splošni akti pa so v celoti nezakoniti, ker niso bili sprejeti po ustreznem postopku oziroma jih ni sprejel pristojni organ...«
»Jasno je, da so tudi takšni primeri. Danes ne more biti uspešnega vodenja tam, kjer ni sposobne ekipe, prav tako pa ne gre že vnaprej dvomiti o programih. To lahko ugotoviš šele pozneje, najpogosteje šele takrat, ko je delovna organizacija že hudo v težavah.«
-	Pred nekaj časa ste na občinskem svetu sestavih ekipo, ki je obiskala vrsto delovnih organizacij in tamkajšnje osnovne sindikalne organizaccije. Kaj ste želeli ugotoviti ?
»Kje smo in kaj nas čaka. Obiskali smo dvaindvajset delovnih organizacij in primerjali njihovo poslovanje.«
-	In kaj ste ugotovili?
»Med drugim tudi to, daje
delavcev, ki z rednim delom ne dosegajo sedemdeset tisoč dinaijev osebnega dohodka, zdaj bistveno manj kot v prvem polletju. V nekaterih delovnih organizacijah pa po našem mnenju zaradi strahu nizko ovrednotijo delo, čeprav so prav zdaj, prvič po dolgih letih, sadovi gospodaijenja nad povprečjem v Sloveniji in regiji. Se-
Ali pa: »Vodstvo tozda in delovne organizacije ob sodelovanju političnih organizacij ni bilo sposobno preprečevati takšnega početja in si za takšno preprečevanje in izpolnjevanje nekaterih sklepov in aktov ni dovolj prizadevalo.
Velik delež odgovornosti za takšno stanje pa je tudi v nestrokovnosti pri delu strokovnih služb, ki niso znale najti ustreznih -strokovnih rešitev in jih z argumenti pred organi tudi zagovarjati.«
Je treba po vsem tem še posebej razlagati, zakaj je na Žagi prihajalo do kršitev samoupravnih pravic delavcev, do direktoijeve samovolje, do kraj...? Najbrž ne, ker se nam odgovor ponuja v sami pravobranilčevi obrazložitvi. Toda prisilne uprave ni dobila niti delovna organizacija niti njene strokovne službe niti ni bil odstavljen glavni direktor, kije vse to dopuščal. Krški pravobranilec samoupravljanja je torej mirno obšel vzroke nesamoupravnih razmer, ki so jih označevale številne nepravilnosti v Žagi in s predlogom o prisilni upravi v tem kolektivu udaril po posledicah. Največji račun za nestrokovnost, ki je dopuščala samovoljo in druge nečednosti direktorja Žage, zdaj plačujejo tisti, ki imajo pri vsej stvari najmanj masla na glavi - delavci Žage. Sa-
veda moramo te rezultate je' mati z rezervo, ker še nis° znani dokončni rezultati de-vetmesečnega poslovanja."
-	Kje imajo najnižje osebne dohodke?
»V gostinstvu.«
-	Kje pa vidite možnost1 za hitrejši razvoj gospoda?' stva?
»Ob že znanih in glavnih nosilcih razvoje celjskeg3 gospodarstva se zavzemam0 predvsem za intenzivno dejavnost in oživljanje drobnega gospodarstva. V Celju so možnosti, da zamisli in vrsto inovacij spravimo v proizvodnjo prav v teh, od 50 do 200 in veččlanskih delovnih kolektivih, ki se bodo lahko hitro odzivali na tržne razmere, po drugi strani pa bo; do v bistvu dopolnjevali proizvodnjo velikih delovnih organizacij, ki se težje prestrukturirajo. V občinskem sindikalnem svetu smo prepričani, da nam bo uspelo znova utrditi gospodarski položaj in pomen Celja, kot gaje pred leti že imelo, in zajeziti dnevno in drugo migracijo delavcev.«
Janez Seve?
mo pomislimo: direktor Žage gaje skupaj s svojimi pomagači lomil, da se človeku dvigujejo lasje na glavi-Skladno z nezakonitimi samoupravnimi akti si je pri; svojil oblast. Delavci so bili brez samoupravljanja. Ker so se temu prek osnovne organizacije sindikata uprli, so skupaj z direktorjem motih samoupravne odnose. Družbeni pravobranilec samoU; pravljanja je namreč v svoji obrazložitvi ugotovil, da v 1 okviru tozda Žaga v takšnih razmerah prevladuje neformalna skupina, ki izkorišča . tako stanje za delovanje zu-1 naj samoupravnih poti in vsiljuje posameznim organom nesprejemljive moralne norme, lažno solidarnost ter si po svoje razlaga samoupravljanje. V pogovoru na občinskem sindikalnem svetu smo zvedeli, da to »neformalno skupino« sestavljajo direktor, predsednik sindikata in predsednik delavskega sveta. Ne da bi ko; ga branili, ampak tuje nekaj zelo nelogičnega, namreč to, kako je mogoče v »neformalno skupino« združiti volka, mačko in kanarčka. Kako gre to skupaj, ve očitno samo družbeni pravobranilec iz Krškega.
O v vsem tem se na sej) skupščine občine nihče n) nič spraševal. Vsi občinski organi so tebi nič meni nič podprli ukrep družbenega varstva. Podprla sta ga tudi predsednik občinskega sindikalnega sveta (in zraven zažugal s sklepom svojega predsedstva, po katerem naj bi v izvršnem odboru osnovne organizacije sindikata Žage opravili čiščenje) in tudi sekretar osnovne organizacije ZK, ki se očitno niti najmanj ni počutil krivega za nastali položaj in za dejstvo, da bodo delavci za svoje križe in težave s starim (odstavljenim) direktorjem za nagrado zdaj spet ostali še eno leto brez samoupravljanja, kolikor časa naj bi trajal ukrep družbenega varstva. Molčal je samo predsednik sindikata v Žagi, ki je bil edini (in neplačani) funkcionar, ki je kaj konkretnega naredil, da so se delavci Žage rešili nesrečne direktorske more in katerega bodo poskušali počistiti kot predsednika sindikata, da bi se ga tako lažje rešili tudi kot delavca z Žage, kot seje skorajda zagovoril eden od funkcionarjev. Ivo Kuljaj
Kaj se skriva za prisilno upravo v sevniški Žagi
VRH LEDENE GORE
KAKO GOSPODARIMO ____________________________ ^an, .0.	1986 Detevska enotnost 11
I	I1IIIIIBIIMIIIII <WIB ■Hlinil 111111111IIIII  IIMIIII    1IH I
Jugoslavija in tehnološka revolucija
S ČIROM V 21. STOLETJE
' Pravkar končani sejem sodobne elektronike v Ljublja-i '''je ponovna priložnost, da i vjavnosti malo več kakor si-) >er govorimo o vstopanju
-	Jugoslavije v poindustrijsko
-	p informacijsko družbo, v j kateri bodo prevladovale 3 Povsem drugačne gospodar-
-	ske, tehnično-tehnološke, 3 oružbe in tudi socialne nor-i ali zakonitosti. Čeprav 3 srrio na tem sejmu, videli pri
tujih razstavljalcih pred-i- vsem izdelke, ki bi jih bilo j ^Oč v prihodnjih letih pro-
-	jtati v naši deželi (in ne vr-e punskih dosežkov) je bil [- ^Ijub temu svojevrstna j Predstava dosedanjih dosež-o rov elektro-in elektronske i- Industrije v svetu ter vizijo . bodočega razvoja predvsem . Pri nas.
Minuli sejem je bil v znamenju dveh vej - telekomu-r nikacij in vsega kar je z nji-nri povezano, ter robotike. O „ obeh dejavnostih tudi pri nas veliko govorimo, le da i- so v razvitih državah na tem
-	Področju tudi zelo veliko na-J !'edili. Zal se pri nas pogo-■ vaijam o sistemih za prenos
in obdelavo podatkov in o uvedbi skupnega razvoja robotizacije in avtomatizacije mnogo prepočasi in parcialno, ter vlečemo vsak na svojo stran.
Resda, pravi dr. Uroš Stanič vodja projekta robotizacija ob tem, ko projekt robotizacije zamuja z ustanavljanjem poslovne skupnosti za nekaj mesecev (a ustanovljena naj bi bila na minulem sejmu elektronike), da je mnogo pomembneje, da proizvodni programi vsaj v Sloveniji vendarle tečejo dalje in da jih nič ne more ustaviti. Toda težave, na katere naletijo zanesenjaki robotizacije v vsakdanji praksi tudi pri tistih, ki sicer dajejo projektu vso politično in načelno podporo, kažejo na to, da naša družba za hitre in globoke premike ni primerno okolje.
Podobno se dogaja tudi pri tako pomembnem projektu, kot je informacijski sistem. Težko rečeno kako velik dosežek so posamezne telekomunikacijske naprave, ki jih izdelujejo in ponu-
jajo trgu domači proizvajalci in koliko so vredni »svetovni patenti«, ki sijih tu in tam pridobijo naše delovne in raziskovalne organizacije. Prav tako je težko oceniti, koliko je vredno, če v neki tovarni ponosno povedo, da je ta in ta izdelek »plod izključno njihovega znanja« -ker nimamo pregleda, kaj na tistem področju raziskujejo, razvijajo in že uporabljajo po svetu.
Bolj nam je razumljiva izjava Jožeta Zagožna iz Gorenja, ki je v televizijski oddaji o telekomunikacijah ter sejmu elektronike dejal približno takole: »V svetu se tovarne, proizvajalci združujejo zaradi gospodarskih načel in razvojnih teženj, pri nas pa so pobude predvsem politične, razen redkih izjem. Zato je v Jugoslaviji elektronska industrija razdrobljena in v dogovaijanjih o informacijskem sistemu vsaka republika predlaga tisti sistem telekomunikacij, ki ga izdeluje »njen« proizvajalec.«
Zato je svojčas razpadel jupak, jugoslovanski teleko-
munkacijski sistem, še preden so se sploh dogovorili, kako, kdaj in kje ga bodo gradili ter kdo bo nosilec poslov.
Manj kakor se zdi, je vredna - prav zaradi tega, kar smo doslej zapisali o razdrobljenosti elektronske industrije in silnic v njej ter ob njej, ki vlečejo vsaka na svojo stran - izjava podpredsednika KPO sozda Ei iz Niša, Dragutina Dragojeviča, o sodelovanju elektronske industrije Jugoslavije. Pohvalil seje s prvo digitalno telefonsko centralo, izdelano v Jugoslaviji, hkrati pa dodal, da je pri izdelavi sodelovalo precej domačih podjetij: RIZ, Energoinvest, Gorenje in drugi. To je sodelovanje domače industrije pri sicer pomembnem projektu, vendar pa to le ni sodelovanje pri velikih strateško pomembnih načrtih. Za krepko zaostajanje za svetom pa niso krivi samo industrija, inštituti in univerze. Bolj so po našem prepričanje krive politične sile, ki vse do ostrega poglabljanja krize
pri nas niso vedele (ali pa niso hotele sprejeti resnice), da se naše gospodarstvo ne more razvijati mimo svetovnih razvojnih tokov. Dejstvo je, da so nam pred dvajsetimi leti ponujali ngj se enakopravno vključimo v svetovni razvoj računalništva in s tem mikroelektronike - pa smo modro« preslišali ponudbo. Danes imamo velike težave, ko se skušamo vključevati v eureko, iz katere smo zaradi naše politične indolence (in tudi vseh znanih predhodnih grehov v razvoju) svoj čas že izpadli. »Kdor zamudi vlak, ga težko ujame« je resnica, ki velja tudi za vljuče-vanje našega gospodarstva v svetovne proizvodne in trgovinske tokove. Koliko smo zamudili, nazorno pove Is-
kra. Ta je imela pred časom precej projektov, ki bi bili po njenem prepričanju primerni, da bi se z njimi vključila v enega izmed petih ključnih smeri razvoja v Eureki. Po prvem izboru je ostalo še trideset programov, toda ko so se začeli resni pogovori, so na situ ostali le še trije.
Jugoslavija zdaj teče za vlakom, ki pelje informacijski družbi naproti. Razveseljivo v dosedanji razvojni sivini je že to, da je sploh začela loviti vlak. Nerodno pa je, da za brzca nima denarja, zato se bo morala peljati kar z navadnim. Pa tudi to je bolje, kot če bi pešačila ali sploh ne bi krenila na to pot.
Boris Rugelj
j Zadolževanje ni največja napaka (4)	Markc
ŠIBKOST STRUKTURE JUGOSLOVANSKEGA PROIZVODNEGA PODJETNIŠVA
Neustvarjalna birokracija brez intuicije ne more doumeti, da bi Majhna in srednje majhna podjetja v sorazmerno kratkem času Podvojila naš izvoz, dolgovi pa bi postali obrobno breme
5. Raziskovalne Značilnosti majhnih | in srednjih Proizvodnih enot
1 Razvoj v zadnjem deset-‘etju je omogočil italijanskim majhnim in srednje ■ Majhnim podjetjem pri sicer 1 tanjšem vlaganju precej ‘ večjo dinamiko družbenega :	proizvoda na zaposlenega
i kot v velikih podjetjih glede fra dobiček. To dokazuje, da zmanjšanje industrijskih Naložb v 70 letih povezano z Povečevanjem števila majhnih in srednjih proizvodnih podjetij, ki potrebujejo manj trdnih kapitalov, sprememb v Proizvodni organizaciji za-radi uvajanja novih tehnolo-§0, ki varčujejo kapital -“oapital saving«, kar je ena 0'stvenih, toda pri nas malo ppoštevanih in uporabljanih Jpstnosti mikroelektronike, rako se je korenito spremenilo razmerje investicij gle-'t® na proizvodno zmogljivost.
. To ne potrjuje teze nekatera, da je večja dinamičnost Majhnih	podjetij
Posledica spremembe stroškov dela. Razlika v plačah Ted različnimi velikostmi Podjetij sicer obstaja, vendar se zmanjšuje zaradi mo-oilne lestvice (prilagajanje Sjede na. inflacijsko stop-T°), zaradi vse dražjih soci-. aih obveznosti in zaradi jpenačevalne akcije sindi-
Za Jugoslavijo je najpomembnejša vloga manjših podjetij v izvozu, ki se jim je zaradi njihove inovacijske sposobnosti in velike specializacije uspelo uveljaviti na tujih trgih. Ta podjetja so prilagodila strategijo prodora na tuje trge spremenjenim značilnostim mednarodnega povpraševanja.
Po podatkih o izvozu proizvodnih podjetij v Italiji vidimo, da vloga manjših podjetij narašča. V obdobju desetih let so majhna podjetja bolj povečala izvoz kot velika podjetja. Njihov delež v celotnem izvozu stalno raste. Dejstvo, da so leta 1981 podjetja do sto zaposlenih izvozila že 43,1-odstotni delež vsega izvoza (glej tabelo 2) v vrednosti 35.971 milijard lir (29,975 milijarde dolarjev), ovrže prepričanje, po katerem majhna podjetja samo obrobno sodelujejo v izvozni dejavnosti. Pri tem je pomembna vse večja vloga majhnih podjetij z manj kot 20 zaposlenimi, katerih delež je leta 1981 znašal že 30,8%. Izvoz glede na celotni proizvod v podjetjih z do 100 zaposlenimi je bil 1981. leta 18,9%, v kategoriji od 100 do 499 zaposlenih 23,4%, a pri podjetjih z več kot 500 zaposlenimi 30,5%. Izvoz je zato zelo pomembna dejavnost v manjših podjetjih. V tem času je bil v jugoslovanskih podjetjih delež izvoza v prihodku komaj 9,21%. To po-
meni, da je italijanskim majhnim podjetjem uspelo doseči 2,54-krat večji delež izvoza. Njihov izvoz je bil še enkrat večji kot celotni jugoslovanski izvoz vseh panog skupaj, vključno s kmetijstvom.
Zato lahko trdimo, da bi majhna in srednje majhna podjetja lahko v razmeroma kratkem času podvojila jugoslovanski izvoz,, in bi jugoslovanski dolgovi in odplačila obresti v tujini postali manjše breme. Gospodarstvo bi zaživelo normalno brez sedanjih dragih pomanjkanj in osrednjega administriranja.
Takšne izkušnje naših razvitih sosedov kažejo tole: -panoge, ki so v zadnjih letih pokazale dinamično vztrajnost v izvozu, so prav tiste, ki imajo naveč majhnih, visoko specializiranih in profesionaliziranih podjetij;
-	nekatere panoge so se lotile pomembnih inovativnih prodorov, vendar predvsem tiste z manjšim proizvodnimi enotami, in si tako povečale konkurenčnost na mednarodnih trgih.
Seveda ne smemo misliti, da bodo majhna podjetja uspešno izvažala brez težav. V bistvu pa so težave tele:
-	Njihov neprimerni pospeševalni in komercialni ustroj. Pomanjkanje primernega in učinkovitega ustroja trženja in prodaje določa po eni strani preveliko odvis-
nost od distribucijskega posredništva, po drugi strani tvori objektivno oviro pri navezovanju trajnih in rednih stikov s tujimi kupci in s tem v končni posledici pridobitev trdnega deleža na trgu.
-	Pomanjkanje organskih informacij s tujih trgov ter o nakupovalnih zmogljivostih takšnih trgov.
-	Pomanjkanje finančnih resursov; zato so majhna podjetja manj pripravljena tvegati pri izvozu, rešitev so našli v konzorcijih.
Če tem notranjim vzrokom prištejemo še težave »zunanjega« izvora zaradi povečane konkurence v panogah zrele tehnologije v novoindustrializiranih deželah, lahko sklepamo, da zahteva doseganje trajne ravni izvoza:
-	uspešnejše pospeševanje in komercializacijo v tujini s strani podjetij; to zahteva racionalizacijo prodaje in učinkovite kanalov za distribucijo proizvodov;
-	večjo tenkočutnost vodstev do konkurenčnih dejavnikov, ki se razlikujejo od cene; mednarodna konkurenca se je danes premaknila na elemente necenovne konkurenčnosti (non priče competitiveness), kot so kakovost in zanesljivost proizvoda, pomoč in poprodajni servis, dobave, ki so redne in v ugodnem trenutku itd..
Doseganje takšnega cilja zahteva v resnici ukrepe in razčlenjene oblike pomoči in podpore izvoznim podjetjem s strani vodstev in struktur, ki so predvidene za takšno funkcijo.
Povečevanje števila majhnih in srednjih podjetij, inventivnih, prožnih in iniciativnih pri hitrem pokrivanju potreb tujih trgov, zahteva ukrepe, pobude in odmerjeno podporo. Njihov nastop v jugoslovanski zunanji menjavi bi bil tako potreben in tudi stvaren, čeprav imamo neupravičeno njihovo podporo za obrobno in nepomembno v primerjavi z vlogo velikih podjetij.
Če bi v jugoslovanski industriji srednja podjetja do 100 zaposlenih v prvi fazi dosegla vsaj tretjino družbenega proizvoda, bi lahko posr-
Tabela 1: Sestava proizvodnih enot po velikosti v Jugoslaviji1 in Italiji2 (1981)
	Italija		Jugoslavija	
Razred podjetja (število zaposlenih)	Odstotek števila zaposlenih	Odstotek števila enot	Razred podjetja (število zaposlenih)	Odstotek števila zaposlenih
1-9	22,8	84,7	do 15	0,09
10-99	36,0	14,1	do 60	2,4
100-499	21,3	1,0	do 125	11,0
nad 500	19,9	0,2	nad 1000	12,0
1	V SGJ ni podatkov za delovne organizacije, temveč samo
za tozde, ki pa niso zaokrožena industrijska podjetja. Todorovič, M.: Političko biče društvene krize. Sc. Vug. 1986, str. 42.
2	Podatki po Censis, Milano, 1984.
Tabela 2: Sestava italijanskega izvoza po velikostih podjetij za 1981
Velikost podjetja (zaposlenih)	Fakturirani izvoz v milijardah lir	% od celotnega izvoza	celotni proizvod v milijardah lir	% od proizvoda
do 20	25.728	30,8	—	—
od 20 do 99	10.243	12,3	54.201	18,9
od 100 do	16.685	20,0	71.196	23,4
499	15.849	19,0	74.903	21,2
od 500 do 4999 nad 5000	14.986	17,9	49.151	30,5
Skupno	83.491	100,0	249.451	23,1
kala vse doslej pomanjkljivo izrabljene zaposlene v gospodarstvu in tudi vsaj polovico brezposlenih - da ne govorimo o zviševanju produktivnosti industrije, ki brez specifičnih storitev in komponent sploh ne more poslovati tako gospodarno kot zahodna industrija, o povečanju inovativnosti, ki se lahko najbolje uveljavi v majhnih podjetjih. Tudi v izvozu so najbolj uspešna prav takšna ozko in obenem visoko specializirana in profesionalizirana podjetja, ki imajo zelo majhno konkurenco v svetu. Preustroj industrije je zato pomemben za vse republike, zlasti pa za nerazvita območja, ker jih edino to lahko reši moreče in socialno ter politično škodljive brezposelnosti.
S tem izzivom se bo politični podsistem moral spopasti, če bo hotel premagati gospodarsko krizo Jugoslavije. Čim dalj bo odlašal, tem težji bodo socialni pretresi in večji bo jugoslovanski zaostanek.
1)	CENSIS: Dal sommerso al post-industriale. Milano: Franco Angeli, 1984.
2)	Upoštevane so samo tovarniške proizvodne enote brez gradbeništva, rudarstva, naftne in filmske industrije.
3)	To zavrača jugoslovansko tezo, da previsoki osebni dohodki povzročajo nekonkurenčnost naših proizvodov. Ker je italijanski družbeni proizvod 2,32-krat večji od jugoslovanskega, ostane zato absolutno vzeto za osebne dohodke tem podjetjem 4,91-krat več kot jugoslovanskim, kar kaže tudi na razmerje v osebnem dohodku italijanskega in jugoslovanskega delavca (33/2,32 = 14,22, 69,8/14,22 = 4,91). Kljub temu italijanski proizvodi povsod močno konkurirajo našim. To pomeni, da so vzroki nekonkurenčnosti v prenizkem družbenem proizvodu zaradi slabe organizacije dela, nizke inovativnosti in še česa drugega.
4)	Kljub samo za malenkost nižji stopnji investiranja jugoslovanskih podjetij kaže nizek družbeni proizvod na nepodjetniško slabo izrabo kapitala.
Iz Naših razgledov, štirinajstdnevnika za politična, gospodarska in kulturna vprašanja
Konec
DELAVSKO GIBANJE v SVETU	>» Delavska enotnost 12
Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija (2)
ZAKAJ SMO SE ZADOLŽILI IN KAKO
Pripravlja: Emil Lah
Dolžniška kriza je v tem desetletju dosegla vrhunec, saj so dežele v razvoju dolžne tujim posojilodajalcem po nekaterih ocenah že blizu tisoč milijard dolarjev. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da države dolžnice zelo težko odplačujejo dolgove večina pa le obresti (ne pa tudi glavnice), nekateri dolžniki pa še tega ne (na primer Mehike pred leti). Tudi Jugoslavijacpada med države, ki so se v sedemdesetih letih najbolj zadolžile. O tem, zakaj so se dežele v razvoju tako zadolžile, kakšno vlogo ima pri vračanju posojil Mednarodni denarni sklad (MDS) in kaj ta mednarodna finančna ustanova pravzaprav terja od jugoslovanske ekonomske politike, je v knjigi Janeza Drnovška »Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija« napisanega precej poučnega. Zato smo se v uredništvu Delavske enotnosti odločili za kratke povzetke, ki bodo morda pripomogli tudi h globjemu razumevanju letošnjih ocen misije MDS o naši notranji gospodarski politiki.
Prvo pravilo, ki ga MDS postavlja pred dolžnike, je, da je treba vračati obresti. Če dolžnica vrača obresti, potem upniki nimajo več interesa, da bi vztrajali pri vračilu glavnice, ki je uspešno naložena, dokler daje obresti. Da pa bi država dolžnica dosegla tako postavljene plačilnobilančne cilje, mora zmanjšati domačo porabo. Stabilizacijski programi MDS tako temeljijo na konvencionalnem zmanjševanju povpraševanja na podlagi klasičnih kreditnih in fiskalnih tehnik (devalvacija nacionalne valute, pozitivne obrestne mere, restriktivna kreditno-monetarna politika, t. i. družbeni nadzor nad cenami, omejevanje uvoza in povečevanje izvoza za vsako ceno...), ki pa je bil v svetu deležen številnih kritik. Kritiki »stabilizacijske politike« MDS predvsem poudarjajo, da so proizvodni dejavniki v nerazvitih drža-
vah manj mobilni kot v razvitem svetu, da ima omejevanje investicijske porabe resne posledice za nadaljnji razvoj v državah dolžnicah, da MDS preveč trdovratno vztraja pri t. i. monetaristič-nem prijemu (tiskajte manj denarja!), da je elastičnost uvoza in izvoza v deželah v razvoju manjša kot v razvitih državah, da je finančna struktura v teh državah manj razvita in da si države dolžnice medsebojno konkurirajo in zbijajo izvozne cene. MDS bi torej moral upoštevati značilnosti družbenogospodarskega položaja v deželah v razvoju, zaključujejo kritiki koncepta MDS.
Jugoslovansko
zadolževanje
K našim sedanjim težavam v zunanji likvidnosti države je neposredno pripeljalo obdobje po letu 1976,
denarni sklad
in Jugoslavija
ko se zadolženost vedno bolj povečuje, servisiranje dolga pa postaja vedno težavnejše. Saldo tekočih transakcij plačilne bilance je bil v tem obdobju negativen vse do leta 1983. Plačilnobilančni primanjkljaj je bil največji leta 1979, zelo visok pa je tudi leta 1980. V letu 1979 je bilo zabeleženo tudi naj večje zmanjšanje deviznih rezerv in hkrati najvčje povečanje zunanje zadolženosti. Skupna zadolženost države na konvertibilnem področju pa se je v obdobju 1976-1984 skoraj potrojila. Prišli smo v položaj, ko bi morala država nameniti za t. i. servisiranje dolga več kot polovico deviznega pritoka. Leta 1982 vrsta naših poslovnih bank ni mogla pravočasno poravnavati obveznosti v tujini, zato so prihajale na črno listo na svetovnih finančnih
ROKOVNIK PRIROČNIK DELAVSKE ENOTNOSTI ZA LETO 1987!
—	za sodelavce in poslovne prijatelje
—	za sindikalne delavce
—	za vse družbenopolitične delavce
Rokovnik je oproščen plačila prometnega davka, sredstva zanj lahko namenite iz sklada za izobraževanje.
Cena 1.500 din
PRI NAROČILU VEČ KOT 200 IZVODOV POPUSTI OD 5 DO 30%.
-------------------------------------------------------------
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo.izvodov
rokovnika-priročnika za leto 1987.
a)	s sitotiskom (napis na ovitku) in prilagamo znak in film
b)	brez sitotiska
Naročeno pošljite na naslov: ....................................
Ulica, poštna št., kraj: ........................................
Ime in priimek podpisnika:	......................................
Naročamo, dne: ..................................................
Žig	Podpis naročnika
----------------------------------------—--------------------------J
trgih in izgubile možnost pridobivanja novih kreditov. Leta 1981 je prišlo do praktične razglasitve kreditne nesposobnosti države in do reakcije vseh njenih upnikov.
Vprašanje je, zakaj smo se v tujini tako močno zadolžili. Večina analiz potijuje ugotovitev, da so bila takrat posojila na svetovnem finančnem trgu zelo poceni, da jih je bilo več kot dovolj in da so lahko posojila najemali domala vsi (delovne organizacije, poslovne banke, itd.), ki so to hoteli. Prišlo je torej do velikega angažiranja tuje akumulacije, ki pa ob neekonomskih merilih ni dala pravih učinkov. Ob koncu sedemdesetih let pa je prišlo do nenadnega povečanja obrestnih mer na svetovnih finančnih trgih, poslabšanja zunanjetrgovinskih pogojev in podražitve nafte. Po trditvah Veselina Djuranoviča je država v treh letih (1979, 1980 in 1981) za uvoz nafte plačala več kot
sedem milijard dolarjev, kar je poleg večjih obresti odločilno vplivalo na našo zunanjo (ne)likvidnost.
Refinanciranje
dolga
Leta 1982 se je znašla država pred odločitvijo, da enostransko prkine odplačevanje obveznosti do tujine, z vsemi posledicami vred, ali pa pristane na pogajanja z upniki pod koordinacijo MDS in sprejme pogoje za refinanciranje posojil. Ker bi prva možnost vodila v krepitev avtarkičnih teženj in v mednarodno izolacijo države, smo se odločili za pogajanja. Prišlo je do sporazuma o refinanciranju dolgov leta 1983, v okviru katerega je finančne kredite zu-n^j refinanciranja skoraj v celoti najela Narodna banka Jugoslavije, le 33 milijonov dolarjev pa pooblaščene poslovne banke. V vsem finančnem svežnju je tako osrednjo vlogo dobila NBJ,
ki je na zahtevo upnikov prevzela mesto poslovnih bank in se pojavila v vlog1 dolžnika, zastopnika in ga' ranta. Jugoslavija pa se je v »pismu o namerah« MDb izrekla, da bo uveljavljal3 takšno gospodarsko polil1; ko, ki ji bo po mnenju MD*3 zagotovila kompleksno narodnogospodarsko prilaga-janje omejenim finančnih1 možnostim.
Sporazum o refinanciranju dolgov smo sklenili tud! leta 1984. Pokazalo se je, da
večino posojil najemamo za
vzdrževanje zunanje likvidnosti in ne za financiranj3 uvoza opreme, reprodukcijskega materiala ali nadomestnih delov, kot je bil° običajno v prejšnjem obdobju. Tako kot leta 1983 pa je bilo tudi refinanciranje leta 1984 odvisno od predhodnega stand-by aranžmaja (tako imenovan pogojni kredit) z Mednarodnim denarnim skladom.
(Nadaljevanje prihodnjič) i
KADAR SLONI PLEŠEJO, TRAVA JEČI
S tem staroindijskim pregovorom lahko ponazorimo razmere, ko se »veliki« dogovarjajo o prihodnosti sveta. Izkušnje nam namreč kažejo, da se pri tem kaj malo ozirajo na težnje držav, ki so gospodarsko in vojaško podrejene. Kljub temu se večina teh držav zavzema za obnovitev tvornega ozračja v odnosih med voditeljicama obeh blokov. To je razbrati tudi iz listin vrha neuvrščenih v Harareju, v katerih ugotavljajo, da nadaljevanje oboroževalne tekme poslabšuje razmere po svetu, še posebno položaj neuvrščenih. Če to želimo ali ne, oboroževalna tekma ima svetovne razsežnosti in vsakdo plačuje svojo ceno. Za gospodarsko šibke države je breme še toliko večje, ker nimajo niti toliko denarja, da bi vsem ljudem zagotovile najnujnejše življenjske potrebščine.
V Reykjaviku se bosta Gorbačov in Reagan srečala na »zasebnem in kratkotrajnem pogovoru«. Tako vsaj zatrjujejo uradni predstavniki, čeprav je težko verjeti, da bi se voditelja najmočnejših držav na svetu sploh lahko »zasebno pogovarjala«. Dvom se okrepi, ko slišimo, o čem se nameravata pogovarjati. Razorožitev, ustavitev jedrskih poskusov, spoštovanje človekovih pravic -vse to gotovo niso teme zasebnih pogovorov.
Kako bo potekalo srečanje, lahko sklepamo le po zunanjih znakih, saj se bodo uradna obvestila omejila zgolj na tehnične podrobnosti. Tudi kakega formalnega sporazuma o ustavitvi oboroževalne tekme ni pričakovati, saj ni verjetno, da bi voditelja zmogla v nekaj urah odstraniti ovire, ki so doslej onemogočale dogovor. Največ, kar lahko prinese sestanek v Reykjaviku, je ob-
novitev ozračja, ki je potrebno za tvorno sodelovanje, nekakšen »sporazum, da je treba doseči sporazum«.
Od vseh vprašanj, ki ta čas pestijo človeštvo, je najbolj v ospredju zaskrbljenost za svetovni mir. Nakopičeno orožje (zlasti jedrsko), selitev oboroževalne tekme (tudi v vesolje, nadaljevanje regionalnih kriz 111 oboroženih spopadov ..., - vse to je resn3 grožnja svetovnemu miru. Pravzaprav Je potrebno zelo malo, da se poruši negotovo ravnotežje strahu. Nekateri znanstveniki so ocenili, da bi že v prvih trenutkih svetovnega jedrskega spopada umrla okoli milijard3 ljudi. Kasneje bi stotine miljonov pomrlo zaradi posledic radiacije, pomanjkanja hrane, klimatskih sprememb ...
Te grozljive znanstvene ocene doslej niso bile dovolj prepričljive, da bi (predvsem) velesili upoštevale glas razuma in ustavilo tekmo, v kateri ne more biti zmagovalca.
No, nekaj spodbudnih znamenj je vendarle. Eno takih je dogovor na stockholmski konferenci o krepitvi zaupanja med državami, ki so podpisale listino o evropski varnosti in sodelovanju. Ta dogovor predvideva obvezno prijavljanje večjih vojaških manevrov in tudi mednarodno nadzorostvo nad njimi. Optimisti zatrjujejo, da je to začetek obdobja, v katerem naj se zmanjša količina orožja in njegova ubijalska zmožnost. Vsekakor se to ne more zgoditi čez noč, saj je ni države, ki bi se v sedanjih razmerah mogla odreči skrbi za svojo obrambo. A vendar, morda se bodo sčasoma razkadili temni oblaki jedrske grožnje-In če bo srečanje Gorbačova in Reagana spodbudilo ta prizadevanja, ga velja p°z' ; draviti.	Ludvik Škoberne
NOVOSTI IZ ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST
zbirka DRUŽBOSLOVJE
zbirka ČLOVEK • DRUŽINA • DRUŽBA
PROTI iSLOVJA i DRUŽBE INEGA sRAZVOJA
8.950 din
®
i 'v IZTOK SAKSIDA g
JUIlil
Amld^.mak-______A/n, /oi-t/jk.
3.800 din

ponatis
Fredšrick Leboyer
Detenkaenotnoit ČLOVEK- DRUŽINA-DRUŽBA
2.400 din

ponatis
2.500 din
i ŠPANSKA I REVOLUCIJA 1 IN
1 DRŽAVLJAN t SKA I VOJNA
Delavska enotnost
12.540 din
®
3.800 din
POT
IZ
„ NEINOVA ! CIJSKE 1 DRUŽBE
0
ponatis
Lev Milčinski; Martina Tomori Franc Hočevar
DROGE
v svetu in pri nas
7.980 din
3.300 din
ponatis
Michel Tort
Oetavska enotnost ODVEK-DRUŽINADRUŽBA
2.700 din
VSE KNJIGE LAHKO V PAKETU ALI POSAMEZNO NAROČITE NA NASLOV:
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43
zbirka FLASH
1.900 din
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo po----izvod
knjige pod zap. št_______________________________________________________________
Naročeno pošljite na naslov:_______________
Ulica, poštna št., kraj:__________________
Ime in priimek podpisnika:________________
Naročeno, dne:_____________________________
Žig
a)	račun bomo plačali v zakonitem roku
b)	knjige pošljite po povzetju
m- •**?
-L
Podpis naročnika
ŠPORT, ODDIH IN REKREACIJA____1.^^, 10. Delavska enotnost 14
Seja komisije za športno rekreacijo in oddih delavcev pri RS ZSS
KAJ JE DRAGO IN KAJ NI
»...In ker tudi povratne informacije dokazujejo, da je Utrip našel svoje mesto med našimi rekreativci, zame in za stroko ni več dvoma. Utrip - da ali ne. Odgovor je pritrdilen!« Tako je na drugi redni seji komisije RS ZSS za športno rekreacijo iri oddih delavcev sklenil svojo razpravo dr. Herman Berčič, član strokovnega sveta za športno rekreacijo pri Zvezi telesnokulturnih organizacij Slovenije. Z njegovim mnenjem so soglašali vsi člani komisije in večina vabljenih gostov, ki so večji del petkovega dopoldneva družno posvetili prav težavam pri rednem izhajanju osrednjega slovenskega mesečnika za rekreacijo, oddih in šport.
»Nam, medicincem dela, je Utrip s svojimi tehnimi članki, napisanimi v poljudnem jeziku, zelo pomagal ozaveščati ljudi za bolj zdrav način življenja« (dr. Tatjana Gazvoda), »nam, organizatorjem rekreakcije v delovnih kolektivih, pa je postal dragocen pripomoček pri načrtovanju aktivnosti skozi vse leto« (delegatka Etelka Čečelič iz ljubljanske občine Moste-Polje)... »Zato bi bila ukinitev Utripa nož v hrbet vsem zagnancem, ki si po svojih najboljših močeh prizadevajo še povečati na-
raščajočo armado rekreativcev« (Vlado Žorž, predsednik strokovnega sveta).
Kljub takšnim in podobnim mnenjem, ki so večji del petkovega dopoldneva odmevala po tretjem nadstop-ju Doma slovenskih sindikatov (dober teden prej pa tudi na strokovnem svetu ZTKOS za športno rekreacijo), pa vprašanje nadaljnjega izhajanja Utripa v dosedanji obliki zaradi finačnih težav še ni rešeno.
Kakorkoli že, usoda »čisto rekreativnega« Utripa je od-
Na seji komisije za športno rekreacijo in oddih delavcev pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije so njeni člani podprli akcijo KZS pod skupnim naslovom »Slovenija kolesari« in sprejeli informacijo o seminarju za organizatorje športne rekreacije, ki je bil poleti v Savudriji. V zadnji točki dnevnega reda pa so se seznanili tudi z obsežnim vprašalnikom popisa, ki bo v kratkem romal k vsem slovenskim delovnim kolektivom, in s katerim bi naj slednjič le ugotovili, s kolikšnimi počitniškimi zmogljivostmi razpolaga slovensko združeno delo. Raziskava, ki bo stala 300 milijonov, naj bi bila pomemben korak k uveljavitvi t. i. turistične borze.
visna od denaija. »Lahko je zapisati, da ga morajo vsaj pol zbrati telesnokultruni subjekti, združeno delo in sindikati, zelo težko pa je odgovoriti na vprašanje, kako in od kod,« je »sanacijski program« komentiral Drago Seliger, »zato se bojim, da na predsedstvu RS ZSS nad tem ne bo kakšnega prevelikega navdušenja.« Za njim se je oglasil Andrej Brvar, predsednik Telesnokultur-ne skupnosti Slovenije. »Po
vseh svetovnih raziskavah lahko sodimo, da je vsak, ki se ukvarja s športno rekreacijo, od 5 do 10 odstotkov produktivnejši kot drugi,« je povedal. »In če bi s pomočjo Utripa dosegli , da bi se z rekreacijo ukvarjalo samo 100 ljudi več, bi družbi že prihranili milijardo 700 milijonov starih dinarjev! Naj bo ta račun v presojo vsem, ki bodo odločali o Utripo-vi usodi...«
Damjan Križnik
Šeste poletne igre sozda Merx Celje
PONOVNO ZMAGAL BLAGOVNI CENTER
V soboto, 27. septembra, se je več kot 550 delavcev sozda Merx Celjev zbralo na športnih igriščih ŠRC Golo-
vec v Celju. Pokrovitelj igre je bil Medobčinski svet ZSS celjske regije. Moški so tekmovali v kegljanju, kolesar-
Manj tovarištva, pa več nasilja
Pred leti so se časopisi razpisali o junaških in nesebičnih dejanjih treh velikih športnikov, tekmovalcev za svetovno prvenstvo. Anglež David Purlev je pred milijoni televizijskih gledalcev v Zandvoortu poskušal rešitvi svojega prijatelja, tudi tekmovalca, pred smrtjo v ognju. Veličina dejanja je bila v tem, da je v trenutku, ko naj bi v tekmi dosegel svetovno lovoriko, pustil tekmovanje in se pognal za prijateljem, da bi ga rešil smrti, medtem ko seje »grand-prix« nadaljeval.
Na zelo podoben način 'se je izkazal tudi Erwin Zimmermann, kandidat za svetovnega prvaka v dirki z motornimi čolni. Tik pred ciljem in zmago se je ustavil in pognal v vodo, kjer seje nezavesten potapljal njegov tekmec Horst Muller, saj mu je pri veliki hitrosti čoln dobesedno razneslo. Niti za hip ni pomišljal. ali naj tekmovanje nadaljuje ali pa naj se raje požene za potapljajočim se tekmecem. Morda je bil dogodek igra naključja, saj seje Zimmermannu zgodilo istega leta nekaj podobnega. Sredi tekme se je nezavesten znašel v vodi, od koder ga je zanesljive smrti rešil tekmec Dieter Schultze.
Dokler bomo imeli take ljudi, so takrat pisali časopisi. bo imel dirkalni šport v sebi še nekaj humanega. To so novinarji poudarjali zato, ker je šlo za športnike, za vrhunske tekmovalce, pri katerih, žal. iz leta v leto bolj pogrešamo človečnost in pristne kreposti, po katerih smo nekoč označevali vzorne športnike, tako daje športno vedenje pomenilo isto kot visoko etično nesebično, tovariško in požrtvovalno vedenje.
Toda brezobzirnega pehanja za dosežki, egoizma in pomanjkanja humanega odnosa do življenja okoli sebe je tudi v športu vse več. Zato ni naključje, daje bil v okviru letošnjega festivala športnih in turističnih filmov v Kranju posvet o nasilju v športu. Od kod in zakaj nasilje ter agresivno vedenje na štadionih, igriščih, na športnih stezah? Je želja po uveljavitvi in uspehu prevladala nad najbolj dragocenimi lastnostmi človeka?
Očitno je. da gre za problem, ki ima najširše razsežnosti in je bolj ali manj značilen za vse celine in vse družbene ureditve. Razlike niso bistvene. Zato je pojav težko vkalupiti in obenem oceniti, kako se uspešno postaviti po robu nasilju v športu. Torej je tudi ugotovitev udeležencev omenjenega posveta, da za zdaj s tem v zvezi še ni oprijemljivih rešitev, s katerimi bi lahko računali na kratek rok. verjetno zelo blizu resnice.	Andrej Ulaga
jenju, streljanju, namiznem tenisu, vlečenju vrvi, šahu, malem nogometu, teku na 1000 m, ženske pa v odbojki, kolesarjenju, streljanju, namiznem tenisu, kegljanju in teku. Sodelovali so športniki iz 13 delovnih organizacij in delovne skupnosti skupih služb sozda Merx.
Najboljši so bili ponovno športniki Blagovnega centra, saj so vsa leta prvaki in so prejeli že drugi prehodni pokal v trajno last, medtem ko se na drugih mestih menjujejo športniki različnih delovnih organizacij. Športniki prvih treh najuspešnejših delovnih organizacij so prejeli pokale, v posameznih zvrsteh pa tudi prvi trije posamezniki medalje, moštva pa plakete.
Med tekmovalci ni manjkalo športnega razpoloženja in borbenosti.
Rezultati
Moški: 1. Blagovni center 178 točk, 2. Avto Celje 163, 3. Tkanina 136, 4, MPI 129, 5. Potrošnik 103, 6. Zdravilišče
Dobrna 80, 7. DD Slovenske Konjice 62, 8. DS SS SOZD MERX 47, 9. KZ Celje 38, 10. Teko 37, 11. GPC 25, 12.-13. KZ Laško in Hoteli-gostin-stvo po 19 točk.
Ženske: 1. Blagovni center 175 točk, 2. Avto Celje 95 točk, 3. MPI 89 točk, 4. Potrošnik 85 točk, 5. DD Slovenske Konjice 77 točk, 6. Tkanina 70 točk, 7. Teko 66 točk, 8. DS SS SOZD MERX 55 točk, 9. GPC 44 točk, 10. KZ Laško 41 točk, 11. Moda 21 točk, 12. Zdravilišče Dobrna 18 točk, 13. KZ Celje 8 točk, 14. Hoteli-gostinstvo 3 točke.
Končni vrstni red: 1. Blagovni center 353 točk, 2. Avto Celje 258 točk, 3. MPI 218 točk, 4. Tkanina 206 točk, 5. Potrošnik 188 točk, 6. DD Slovenske Konjice 139 točk, 7. Teko 103 točke, 8. DS SS SOZD MERX 102 točki, 9. Zdravilišče Dobrna 98 točk, 10. GPC 69 točk, 11. KZ Laško 56 točk, 12. KZ Celje 46 točk, 13. Hotel-gostinstvo 22 točk, 14. Moda 21 točk.
Zdenka Zimšek
Turnir »tri meje«
LOVORIKA
JESENIČANOM
Ob mejah treh držav: Italije, Avstrije in Jugoslavije so vsako leto različne športne prireditve, ki so izraz sodelovanja in prijateljstva. Posebno pohvalo zaslužijo nogometaši, ki sodelujejo že več kot dvajset let. Srečujejo se na turnirjih »tri meje«, nastopajo pa moštva Kellaga iz Beljaka, Bele peči in Trbiža iz Italije in Jeseničani. Turnirje izmenoma pripravljajo v posameznih mestih.
Letošnji 21. turnirje bil na Jesenicah in tudi tokrat je potekal v prijetnem in tovariškem razpoloženju. V predtekmovanju je najprej Bela peč premagala Kellag z 1:0. Jeseničani pa Trbiž s 7:1. V tekmi za 3. mesto je Trbiž premagal Kellag s 3:2. v finalu pa so bili Jeseničani prepričljivo najboljši in premagali Belospeč 9:0. Turnir
Čvrste mišice, manj težav v križu
Včasih so nosili ljudje, ki so bili predebeli, najrazličnejše steznike, da bi imeli navidez lepšo postavo in bili bolj vitki. Stezniki seveda niso več v modi. želja po negovanem telesu pa je veliko večja, kot je bila nekoč. Zato ljudje vse pogosteje načrtno telovadijo in krepijo določene skupine mišic, predvsem trebušne mišice, od katerih je tudi odvisna postava.
Pri človeku, ki ima slabotne mišice trupa ali neskladno razvite, na tilniku in hrbtu morda zakrčene, na prednji strani pa ohlapne, pogosto nastopijo težave pri dolgotrajnem enostranskem delu sede. Če pa so mišice pri močeh in jih po malem vsak dan krepimo, se uspešno borimo proti težavam v križu. Tudi postava je prikupnejša, če ima človek ravno trebušno steno. Če pa so trebušne mišice vse življenje slabotne in ohlapne, čaka človeka na stara leta povešen in za oko nič kaj mikaven trebuh.
Z redno in načrtno vadbo bistveno okrepimo trebušne mišice že v nekaj mesecih. Vaj za trebuh je zelo zelo veliko, najbolj priljubljene pa so tiste, pri katerih ležimo. Po vsej verjetnosti zato, ker jih zmorejo tudi netrenirani ljudje. Vaje opravljamo zdaj leže na hrbtu, zdaj na boku, levem in desnem, zdaj na trebušni strani.
Nekaj primerov vaj za lepšo postavo:
Leže na enem ali drugem boku vadimo odnoženje. In malo težja vaja: leže na trebuhu dvigujemo iztegnjene noge- Čim višje bomo dvigovali noge, tem učinkovitejša bo telovadba! Koristna je tudi vaja, pri kateri ležimo na hrbtu in vadimo striženje z nogami. Opisane vaje so preproste, ne preveč zahtevne, pa vendar -učinkovite. Vztrajati moramo le nekaj mesecev in uspeh bo tu. Trebušna stena bo spet čvrsta in znanci nas bodo pohvalili, da smo bolj vitki.	U.
Tudi v šahu so se najbolje odrezali športniki Planike.
Vsakoletno srečanje čevljarjev in usnjarjev
PLANIKA ZA LAS PRED PEKOM
na Jesenicah so pripravili člani Nogometnega kluba Jesenice pod pokroviteljstvom ZTKO Jesenice.
Janko Rabič
Konferenca osnovnih organizacij sindikata v kranjski Planiki je pripravila športna tekmovanja za delavce in delavke Alpine, IUV Vrhnika, Peka in Planike. Srečanje je bilo v Kranju, tekmovali pa so v malem nogometu, kegljanju, streljanju, košarki, balinanju in šahu. Sodelovalo je okrog dvesto tekmovalcev, največ uspeha pa so imeli prireditelji, ki so tesno premagali ekipo Peka. Ti delovni organizaciji sta imeli tudi najbolj popolni moštvi.
Prireditelji so poskrbeli
RAZPIS
republiškega delavskega prvenstva v šahu za člane in članice
Od 18. do 19. oktobra bo v Zdravilišču Rogaške Slatine republiško delavsko šahovsko prvenstvo članov in članic, ki se bo začelo v soboto ob 14. uri. končalo pa v nedeljo popoldne. Igrali bodo 11 kol po švicarskem sistemu, vsak igralec pa bo imel 20 minut časa za partijo.
Udeleženci prvenstva plačajo tisoč dinarjev prijavnine s seboj pa morajo imeti šahovsko garnituro in brezhibno šahovsko uro. Prijavite se lahko na Šahovski zvezi Slovenije do vključno 17. oktobra letos.
Emil Lah
tudi za prijetno srečanje in kosilo v Planikini menzi.
Rezultati:
Mali nogomet: 1. Peko, 2-Planika, 3, Alpina, 4. IU* Vrhnika;
Šah: 1. Planika 3,5, 2. Peko
0.	5.točke;Kegljanje - moški: 1. IUV Vrhnika 1615. 2. Planika 1549, 3. Peko 1456.
4. Alpina 1135;Posamezno:
1.	Jožo Ivančevič (IUV) 443,
2.	Pavel Križnar (Planika) 401, 3. Janez Obid (IUV) 400;Kegljanje - ženske: 1-Peko 574, 2. Alpina 458, 3-Planika 346;posamezno: }■ Zdenka Štular 174, 2. Marija Lakotič (obe Planika) 172, 3-Vida Mlinar (Alpina) 143; Streljanje - moški: 1. Planika 701, 2. IUV 695, 3 Peko 659; posamezno: 1. Vinko Frelih (Planika) 274, 2. Janez Gutnik (IUV) 249, 3. Bajo Čenič 244; Streljanje - ženske: 1. Peko 575, 2. Planika 405; posamezno: 1. Mija Strniša (Planika) 223, 2. Fina Ležaja 199, 3. Milena Dolčič (obe Peko) 197; Košarka: J-Alpina, 2. Peko, 3. IUV, 4-Planika; Balinanje: 1. Planika, 2. Alpina, 3. IUV, 4-Peko;
Ekipno: 1. Planika 24, 2, Peko 23, 3. IUV Vrhnika 13-4. Alpina 11.
Janez Kiks‘
jz ZGODOVINE

Ljubljana, 10. oktober 1986
Delavska enotnost 15
Ob 50-letnici velike tekstilne stavke v Sloveniji (5)
PREBUJANJE DELAVSKEGA RAZREDA
^ Zbornika dokumentarnega gradiva ob 20-letnici velike tekstilne stavke Slovenije
Začetek stavke
v Kranju
Dvajsetega avgusta ob 13. Uri 50 minut je prva oznanila stavko sirena Jugočeške, ?Pustil jo je Jože Rozman ki do nje nasilno vdrl. Cez ttekaj trenutkov sta ji sledili sireni Jugobrune in Inteksa.
Tovarne so zasedli delavci | ^opoldanske in popoldan-j ske izmene, postavili straže. Prevzeli ključe, telefone in Pisarne. Začeli so stavko na P°v način pri nas, če izvzamemo gladovne stavke ru-Paijev. To je bila zasedba Privatne lastnine kapitalistov, s čimer so delavci hote-11 izsiliti takojšnjo razpravo o kolektivni pogodbi ter o°ljše pogoje za vse tekstilno delavstvo. V vseh treh to-^srnah, kjer so začeli stavkali so bili takoj shodi delavcev. Postavljeni so bili stavkovni odbori (imenovani Pajprej akcijski odbori). Se-veda so podjetniki skušali vplivati na delavce, da bi se razšli. Delavci so na take neposredne pozive odgovarja-n- naj se menijo le z njihovimi zaupniki. Posebno direktor Honvitz v Jugočeški se |e trudil, da bi razbil stavko, toda to se mu ni posrečilo in delavci mu niso dovolili oditi iz tovarne. Sklenili so, da oodo pripravili gladovno j stavko skupaj s Horwitzem in da bodo tako prej uspeli. Popoldne je Honvitz strahopetno pobegnil skozi okno v ^mtarnici in delavci so zače-n razmišljati, da si morajo
urediti kuhinjo, ker ne bodo tako hitro uspeli.
Stavkovni odbori so izjavili, da dela po tovarnah ne bodo začeli prej, dokler se ne začnejo pogajanja in postavi staro mezdno stanje pred znižanjem.
Iz vsake tovarne je zbežalo le nekaj stavkokazov (3-10), nekaj več je bilo takih, ki so jih delavci sami vrgli iz tovarne.
V Jugobruni je popoldne poskušala uprava izprazniti in odpeljati iz tovarniškega prostora štiri železniške vagone, naložene z drvmi in tekstilnimi surovinami, da ne bi plačevali ležarine. Delavcem so obljubljali premog in drva, po drugih podatkih pa so ponujali stavkovnemu odboru 50.000 din, če izprazni in odpelje vagone. Delavska zaupnika Nadi-ževec in Resman sta pozvala delavce, naj to napravijo. Stavkajoče je to močno razjezilo in so jima grozili. Ko so hoteli vagone odpeljati s silo, se je vrgla na tir pod vagone Rezka Južina-Dra-gar (ustreljena oktobra 1941 leta kot ujeta partizanka na Lancovem, proglašena za narodnega heroja) z vzklikom: »Samo prek naših trupel boste odpeljali vagone.« Njenemu junaškemu dejanju je sledilo še več delavk, ki so s tem preprečile, da bi odpeljali vagone. Drugi delavci so bili pripravljeni iti v boj z vsakim, ki bi na kakršen koli način poskušal vagone raztovoriti in odpeljati.
Vagoni so ostali do konca stavke na tovarniškem železniškem tiru.
Stavka se širi
Popoldne je nekaj delavcev iz največjih kranjskih tovarn, kjer so stavkali, odšlo na Gaštej, v Sirčevo tovarno. Tu so imeli delavci iste težnje in so ob 17. uri začeli stavkati.
Iz predstavnikov vseh treh strokovnih organizacij je bil sestavljen medstav-kovni odbor (sprva imenovan akcijski odbor):	za
Splošno delavsko strokovno zvezo Jugoslavije: Ivan Tominc, Tine Teran, Edo Resman; za Jugoslovansko strokovno zvezo: Martin Benedik, Janez Pestotnik in še nekdo, čigar imena ne moremo ugotoviti; za Narodno strokovno zvezo Drago Žerjal,'Daniel Velikonja, Albin Mlinar.
Predsednik tega odbora je bil ves čas Tominc. Svoj sedež je odbor imel pri Joštar-ju, kasneje v vratarnici Jugočeške, Kranjski stavkovni odbor, ki so ga dejansko vodili komunisti, se je zavedal nujnosti, da se stavka razširi tudi na druge tovarne v Kranju in po vsej Sloveniji, ker bo le tako široka akcija zanesljivo izsilila zmago.
Zato so poslali že 21. avgusta zjutraj več skupin stavkajočih delavcev, ki so odšli v druge tovarne in tam pomagali ustavljati delo in organizirati stavko. Ena takih
skupin je skupno z domačimi delavci ob 6. uri zjutraj ustavila dela pri Prahu in Božiču. Ob 9. uri se je začela stavka v Tekstilindusu. V Kranju je tedaj stavkalo 2581 tekstilcev.
Stavka v Škofji Loki
Okoli 150 kranjskih delavcev iz Jugobrune, Jugočeške in Inteksa se je s kolesom odpeljalo v Škofjo Loko. Skupina 80 delavcev je odšla v Predilnico, druga skupina pa v tovarno Brumen Thaller. Na njihov poziv k solidarosti so škofjeloški tekstilci, 133 jih je bilo, od 8. do 9. ure zjutraj ustavili delo. V Škofji Loki je bila že teden dni stavka pri lesnem podjetju Franc Dolenc. Tam je stavkalo 41 delavcev, v obratu Preddvor pa 27 delavcev.
Zanimivo je, kako opisuje ustavitev dela v tovarnah namestnik okrajnega glavarja v Škofji Loki v poročilu ministrstvu notranjih poslov, oddelku za zaščito dr-
žave v Beogradu.
Predilnica: »Kranjski delavci so vdrli v tovarni deloma pri glavnem vhodu, deloma čez plotove. Takoj ob prihodu v tovarno so pozvali delavstvo, naj odloži delo in stopi v štrajk. Tedaj je delalo okoli 59 delavcev, t.j. jutranja izmena, ki so vsi sledili pozivu tujih delavcev. Domači in tuji delavci so takoj zasedli vse tovarniške prostore pa tudi pisarno, od koder so izgnali vse uradni-štvo. Polastili so se predvsem tovarniškega telefona in delavec, ki se je javil kot delavski zaupnik predilnice, Rupar Rihard, je sporočil po telefonu, da je vse delavstvo predilnice, okoli 120 po številu, danes stopilo v štrajk iz simpatije s stavkajočim tekstilnim delavstvom v Kranju in po drugih krajih Dravske banovine.«
Brumen Thaller: »Drugi del tekstilnega delavstva, okoli 70, je z bicikli dospel v Škofjo Loko in na enak način zasedel tekstilno tovarno
Tahller Brumenn. Domače delavstvo je moralo vse delo pustiti. Poročano je bilo, da so došli tujci postavili vse domače delavstvo v vrsto, ter da je delavstvo moralo pozdravljati s pestjo dvignjeno navzgor. Kdor ni hotel pozdraviti, je bil tepen.«
In dalje: »Javil sem že ustmeno in telefonsko Kraljevi banski upravi, da hujskačev ni med tukajšnjimi delavci in da so domačini kot oni, ki so došli iz Kranja, samo orodje voditeljev iz Ljubljane, ki pripadajo krščansko socialističnim, narodnim in marksističnim organizacijam. Vse tri delavske organizacije vodijo skupno to gibanje ter so izdale skupni načrt za štrajk in izdajajo podobna navdila glede zadržanja delavstva. Ako bi se pravočasno utaknili v zapor voditelji teh organizacij - kar sem predlagal včeraj ustmeno Kraljevi banski upravi - bi do teh štrajkov sploh ne prišlo«.
Nadaljevanje prihodnjič
Nagradna križanka
35
Delavska
enotnost
gmota,
velika
količina
AVTORICA ■PIKE NOGAVIČKE«
PLOD
STROČNIC
TRIMESEČJE, četrtletje
OPERA B. PAPAN-OOPULA
OSEBNI
ZAIMEK
IGOR
OZIM
NENRAV-
NOST
DRŽAVA V SREDNJI AMERIKI
TOBAK ZA
njuhanje
PISATELJ
PLEMING
ITALIJ.
FILMSKI
IGRALEC
ZVEZD0-
SL0VJE
STRIČEVA
ŽENA
DEL
STOPALA
ROPARSKA RIBA SLAD-KIH VODA
PRIJETEN
VONJ
BERILIJ
POJAV NA MAKADAMSKI CESTI
SESTAVIL: R. NOČ
Delavska
enotnost
KAMRA
EISEN-
H0WER
SAMO-
GLASNIK
JUG. NOGOM. VRATAR (VLADIMIR)
KRILO
RIMSKE
KONJENICE
IGOR
DEKLEVA
ŽLAHTNA
KOVINA
(Au)
UBIT IT. POLITIK
PESNICA
MAKAROVIČ
REŽISER
MILADINOV
MADŽ.
Šahovski
VELE-
MOJSTER
JUD
DOMAČA ŽIVAL, KI DAJE VOLNO
DOMAČE MOŠ. IME
ZIMSKO
PREVOZNO
SREDSTVO
SARAJEVO'
NEODLOČEN MOŠKI, COPATA
NAVEDEK
Delavska
enotnost
OVOJ ZA SPISE
D0B0J
METR0-
G0LDWYN-
MEVER
DEL KNJIGE
SOKRATOV
TOŽNIK
ŠTEFAN
CERAR
STANE
SEVER
AVSTRIJ.
TISKOVNA
AGENCIJA
DARUVAR
SOVJET.
ESTRADNI
PEVEC
IGRALEC
RANER
ZIMSKOŠPORTNI CENTER V ŠVICI
ERICH
TELLER
ZBOR 9 PEVCEV
POGLED NAPREJ, V PRIHODNOST
ČEŠKA
PRITR-
DILNICA
PISMENO
POTRDILO,
IZVID
Rešitve pošljite do 21. oktobra 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST Ljubljana, Celovška cesta 34, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT 35. Nagrade so 2.000, 1.800 in 1.600 dinarjev.
Rešitev nagadne križanke št. 33; KRAMAR, AKT, LOKOMOTIVA, AMIN, PADAR, PRIMOŽ, NADA, TRI, MELK, RS, PERINNE, RIONI, EKUMENA, JB, IRI, RABAT, STARINAR, URAR, OTAVEK, NI, TIRISTOR, TANJA, IT, JASNA, ORJEN
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 33:
1.	nagrada 1.500 din: Suzana Potočar, Kneza Koclja 51, 61000 Ljubljana;
2.	nagrada 1.400 din: Branko Štane, Cegelnica 56, 68000 Novo mesto;
3.	nagrada 1.300 din: Vinko Borovnik, Ljubljanska 5, 61217 Vodice.
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana. Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem, dopisništvo), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuliaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu). Brane Bombač (oblikovalec) Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lekto-rica). • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič • Telefon: glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942 • naročniška centrala 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana, Hrvatski trg 3. 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 65 din, letna naročnina 3.380 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Sehger (predsednik), Ciril Brajer Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik. Alfred Golavšek. Jože Hozjan, Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič. Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Z Radom Dvoršakom, predsednikom Turistične zveze Slovenije
PREMALO USTVARJALNOSTI IN DOMISELNOSTI
Za premik v turizmu je za začetek potreben premik v naših glavah >
Na zadnji, to je 19. redni skupščini Turistične zveze Slovenije, kije bila na začetku letošnjega dolgega poletja, so za predsednika te organizacije izvolili Rada Dvoršaka. To seveda ni naključje. Rado Dvoršak je znan gospodarstvenik z bogatimi izkušnjami in širokim znanjem. Pred leti je bil dolgo časa podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije, kjer je deloval tudi na področju turizma, od leta 1977 pa je predsednik poslovodnega odbora sestavljene organizacije združenega dela Slovin.
Za spremembo se to pot nismo pogovarjali o zlati kapljici, težavah pri izvozu in za mnoge še vedno spornim uvozom vina iz Španije, temveč o našem turizmu. Zato pač, ker je tudi turizem naša pomembna industrija, o kateri sicer veliko razpravljamo, jo pa v vsakdanjem življenju še vedno zapostavljamo. Zato nam tudi ne daje tega, kar bi morala, saj so možnosti, ki jih imamo na tem področju, le delno izkoriščene.
v
Šibko znanje in sposobnosti za trženje
»Ja, res ni pravega razloga za samozadovoljstvo. V vse ostrejši mednarodni konkurenci se na cenovni lestvici nikakor ne uspemo povzpeti za stopničko ali dve. Pa to ne velja zgolj za naš turizem. Drži tudi za drugo naše gospodarstvo. Poznamo sicer izjeme, vedno je tako, vendar, eno z drugim, si na mednarodnem trgu ne znamo izboriti ugodnejše menjave dela, torej ustreznejšega poravnavanja računov in ugodnejših cen,« ugotavlja predsednik Rado Dvoršak. »Za-k^j? Po mojem je bistveno to, da naše znanje in sposobnosti za trženje prepogosto niso dorasle močni mednarodni konkurenci. Tu smo nasploh zelo šibki. Ko si v Slovinu prizadevamo, da bi z novim proizvodom zlezli na cenovni lestvici za spoznanje navzgor, je to nedopo-
Rado Dvoršak
vedljivo težko. Prav zares. Zdi se mi, da je laže roditi četverčke, kot pa v mednarodni konkurenci uveljaviti višje cene...
»Novinarji pišejo o vsakoletni turistični beri, v primerjavi z uradnimi podatki in tistimi, ki jih dajejo politiki, na splošno precej manj ugodno. Ne glede na pomanjkljiva merila, za prikazovanje turističnega deviznega dohodka, namreč ugotavljamo, da pravzaprav stopicamo na mestu. Pa se vsako leto postavljamo z novimi zmogljivostmi...«
»Vsekakor ne moremo biti navdušeni nad izkupičkom v tej gospodarski panogi. Spravljeni smo v nekakšen svetovni cenovni predal, iz katerega ne najdemo izhoda. Ni bistveno, kaj izvažamo, avtomobile, vino ali kaj tretjega, malo zaslužimo. Za veliko dela malo cvenka. Včasih je delavcem že težko razložiti, zakaj sploh še izvažamo. To je eden izmed problemov v turizmu. Ne smemo pa pozabiti tudi na ljudi, ki delajo v tej industriji, in na kakovost naših storitev. Ta se zelo počasi izboljšuje. Lahko bi govorili o standardnem dolgčasu. In, kot že povedano, še tega, kar imamo, kar je dobro, zanimivo, izvirno... ne znamo prodajati. Promocije na zunanjih trgih nam ne ustvaijajo potrebnega ugleda. Tu smo še začetniki, učenci...«
»Zdi se, da nas izredno dolga in draga šola ni kdo ve koliko naučila?«
S tem, kar že imamo, lahko še veliko napravimo
»Prav zanimivo je, kako počasi se učimo na tem področju in kako malo nam je do posnemanja turistično razvitih dežel. Zaostajamo, krepko zaostajamo. Celo tako daleč je že prišlo, da bi se lahko začeli učiti tudi od sosedov Madžarov. Pa njihove storitve sploh niso tako poceni. Iz tehnologije znamo še kaj zmakniti tujcem, pri turizmu pa smo za kaj takega očitno nesposobni. Podobno kot drugod tudi v turizmu preveč poudaijamo velikane in zanemarjamo majhne in najmanjše gospodarske celice, od katerih je povsod, v vseh sistemih precej odvisen dohodek ali uspešnost te ali ona panoge oziroma dežele v celoti.
Skratka, moč je treba iskati tudi v drobnem gospodarstvu, v majhnih in na videz nepomembnih celicah. Na to pozabljamo, nemalokrat pa se tako imenovanega drobnega gospodarstva tudi z vsemi štirimi otepamo. Kot da ne bi hoteli pogledati čez svoj plot in se kaj pametnega naučiti.«
»Nekateri pravijo, da se nam precej slabo piše, ker nimamo denarja za nove naložbe. Drži?«
»Ne, sploh ne. Vsaj v turizmu. Zgrešeno je namreč mnenje, daje razvoj odvisen le od denarja in novih naložb. Zelo veliko namreč lahko napravimo s tem, da usposobimo, kar že imamo in odpravimo pomanjkljivosti, ki jih v našem turizmu kar mrgoli. Mnogi ljudje mislijo, da gre za »malenkosti«, ki niso bistvenega pomena. Vendar se motijo: Počutje in zunajpenzionska poraba gostov sta v mnogočem odvis-
na prav od drobnih stvari, pri katerih turistično razvita dežela ne bi smela poznati spodrsljajev,« pravi predsednik Turistične zveze Slovenije Rado Dvoršak.
»Pa kljub vsemu včasih še nismo kos povpraševanju. Gre naša ponudba vštric z zahtevami gostov, ki prihajajo k nam?«
»Marsikaj tudi to, kar imamo, slabo ponujamo, ker si za to preprosto ne vzamemo časa, ken zahteva več prizadevanj in trdega dela. S prodajo vseh zmogljivosti hotela, denimo, ni toliko težav kot na primer s prodajo zmogljivosti na kmetih ali majhnih penzionov. Slednje zahteva več dela. Sploh bo potrebno našo ponudbo v prihodnje bistveno popestriti z manjšimi, po svoje bolj intimnimi zmogljivostmi. Mnogi so se namreč naveličali velikih betonskih kompleksov, hrupa in nenehnega prerivanja. Sicer pa, kot že rečeno, lahko v prihodnje veliko storimo s tem, kar imamo. Potrebujemo pa več ustvarjalnosti, več domiselnosti in inventivnosti, da bomo lahko več iztržili od našega turizma. Vse to zahteva seveda več dela, pa tudi drugačen odnos do te gospodarske panoge.«
Odnos do delavcev odločilnega pomena za razvoj panoge
»Za korak naprej, za premik v turizmu, je po mnenju nekaterih potreben najprej premik v naših glavah. Soglašate s to ugotovitvijo?«
»V celoti, saj-je odnos do ljudi, ki delajo v turizmu' vprašanje nagrajevanje 'n sploh vrednotenje prizadevanj na tem področju, odločilnega pomena za razvoj Pa' noge. Dokler ne bomo docela prepričani, kako zelo P°' membni so napori gostinskih in turističnih delavcev in kolikšne rezerve imamo še v tej tako imenovani turistični industriji, dokler ne bo tega premika v razmišljanju odgovornih, potlej bo ta^ ko, kot je in bomo capljal j daleč za razvitimi. Dandanes j pa hoče skoraj vsak čimprcJ iz tega poklica in v tem je ! tragedija našega turizma. N1 kaj, očitno vsi skupaj pre' malo razmišljamo. Ce bi s® namreč zavedali, koliko b' lahko prinesel pametno naložen dinar v turizem, izboljšal ponudbo, potem bi verjetno manj razmišljali 0 ogromnih naložbah v mnoge druge stvari. In precej manj bi tvegali...«
»Verjetno imate precej opravka z novinarji. Vas pogosto spravljamo v slabo voljo?«
»Včasih že. Recimo pri; merjave z najbolj razvitimi sosedi se mi ne zde pravšnje, ker ne primeijamo enakega z enakim, ampak pogosto precenjeno s podcenjenim-To ni dobro saj s takim početjem zbujamo malodušje-Zato menim, da bi se morali odločiti za drugačno vrednotenje učinkov od turizma, da bi se lahko bolj realno pri-meijali. Tako bi postavili to gospodarsko panogo na bolj trdna tla, kar bi nedvomno pripomoglo k njenemu hitrejšemu napredku«.
Andrej Ulaga
Na 20. srečanje kovinarjev v Kragujevcu je odpotovala naša ekipa kovinarjev tekmovalcev, ki bodo od 9. do oktobra preverili sposobnosti in znanje v dvanajstih kovinarskih poklicih.
Pred odhodom iz Ljubljane jih je sprejel tudi predsednik RS ZSS Miha Ravnik in jim zaželel čimveč uspehov-čeprav, kot je dejal, naj zmaga najboljši. V svojem nagovoru seje dotaknil tudi težavnega gospodarskega položaja & nalog, ki nas čakajo. Poudaril je, da nas reši lahko le dobro delo, ki ga prav oni, najboljši slovenski kovinarji, lahko pokažejo tudi drugim.	Slika: Andrej Agmc
LIPE SVEDER: NOBENE PANIKE!	I;