ČEBELE - PRENAŠALKE HRUŠEVEGA BAKTERIJSKEGA OŽIGA (Erwinia amylovora)
inž. MARKO BABNIK
Leta 1990 so v Jugoslaviji v več krajih odkrili okuženost nasadov hrušk z bakterijsko boleznijo, ki jo imenujemo bakterijski hrušev ožig (ognjevka, bakterijska palež, fireblight, feuerbrand).
To je izredno nevarna bolezen hrušk, proti kateri nimamo učinkovitega zdravila. Ob ugodnih vremenskih razmerah lahko uniči celotne nasade hrušk. Poleg hrušk okuži tudi kutine, jablane in nekatere okra-
sne rastline iz družine rožnic (Rosaceae), kot so glog (Crataegus spp.), kotoneaster (Cotoneaster spp.), ognjeni trn (Pyrachan-ta), jerebika (Sorbus spp.) in še veliko drugih.
Življenjski ciklus bakterije
Če so zime mile, bakterija prezimi na robovih rakastih ran in na lubju, lahko pa tudi na lanskoletnih okuženih plodovih (mumijah). Spomladi, ko je dovolj vlažno, se iz vseh teh prezimovališč pričnejo izločati ru-menkastorjave, zdrizaste kapljice, ki vsebujejo bakterije. Raznašajo jih dežne kapljice, veter, insekti, čebele, ptiči in ljudje (s prodajo okuženih sadik ali z okuženim orodjem). Zlasti hruške se lahko okužijo prek cvetov, mladih poganjkov in ran, ki jih povzročijo toča, obrezovanje ali delovni stroji.
Najugodnejši pogoji za širjenje okužbe so: temperatura 18-24 °C, več kot 70-od-stotna relativna vlaga, bujna rast, dolgotrajno cvetenje in mile zime. Bakterija preživi zelo visoke temperature. Uničijo jo šele temperature nad 44 °C.
Erwinia amylovora zelo hitro uniči celodnevno drevo, medtem ko druga bakterijska bolezen Pseudomonas syringae uniči v glavnem samo cvetje. Cvetovi, okuženi z erwinio, zelo hitro postanejo sivorjave barve in se posušijo.
Vršički mladih poganjkov se v loku upognejo, kot bi jih napadla osa brstarica (Januš compresus), in postanejo rjavkastočrni. Okužba se zelo hitro širi v zdrave dele rastline - kar 3 do 30 cm na dan. Rjavkastočrni listi in plodovi ne odpadejo, ampak ostanejo na drevesu. Okuženo drevo je videti, kot bi bilo ožgano.
Od prvih znakov okužbe do popolnega propada drevesa poteče v ugodnih pogojih le nekaj tednov. V eni rastni sezoni lahko popolnoma propadejo tudi celi nasadi. Če pogoji niso ugodni, se bolezen lahko za več
mesecev ali let pritaji, ob ugodnih pogojih pa zopet izbruhne.
Bolezen so prvič opisali leta 1780 v državi New York. V Evropi se je pojavila leta 1957 v Angliji, leta 1990 pa na Nizozemskem, v Poljski, Turčiji, Danski, ZRN, Franciji, Belgiji in Italiji.
Iz Anglije so jo širile ptice selivke ali veter, širili pa so jo tudi z okrasnimi podlagami, cepiči in sadikami. Na krajše razdalje jo širijo predvsem žuželke, med katerimi je najpomembnejša čebela. Ker proti bolezni nimamo učinkovitega zdravila, moramo proti širjenju te bolezni ukrepati preventivno.
Sadjarji in čebelarji se morajo zavedati resnosti posledic, ki jih lahko povzroči nepoznavanje in neobveščenost v zvezi z ognjevko. Vemo, da danes praktično ni več večje plantaže, ki v času cvetenja ne bi gostila veliko panjev s čebelami. Ravno tu pa tiči največja nevarnost. Če bomo pripeljali čebele z okuženega območja, bodo bolezen zelo hitro prenesle v nov nasad. Ugotovili so, da bakterije zadrži infektivnost še šest dni po prenosu na predmet, ptice ali žuželke (čebele).
Čebelarji iz krajev, kjer so večji nasadi hrušk (v okolici Nove Gorice, Krškega, Brežic, Maribora in še kje), morajo zato v času cvetenja sadnih rastlin zelo paziti na izbiro krajev za pašo čebel. Čebel nikakor ne smejo voziti v kraje, kjer se je ognjevka že pojavila (Makedonija, Srbija, Bosna). Ustrezne inšpekcijske službe bi morale poostriti nadzor nad prevažanjem čebel. S področij, ki so okuženih z ognjevko, pa bi morali prepovedati prevoz čebel v druge kraje.
Sadjarji so spoznali, da morajo s pravilnim izborom fitofarmacevtskih sredstev in ustrezno agrotehniko v nasadih varovati čebele, sedaj pa je dolžnost čebelarjev, da skupaj s sadjarji preprečijo širjenje og-njevke v Slovenijo.
inž. Marko Babnik