Jože Pogačnik
O ZGRADBI IL BRIŽINSKEGA
SPOMENIKA*
Za razloček od drugih evropskih narodov za Slovence velja bolj, da je po začetmih (krizah, ki jih je prinašala nasilna poferistjanitev, metafizični sistem religiozne ideje dobil duhovno prvenstvo. Svetovnonazorska signatura časa pred XV. stoletjem pri nas je izrazito antinaturalistična in antiracionalistična. Ljudje so rdligiozno in moralno včlenjeni v cerkev, kar vnaprej izključuje vsakršna teženja po individualnosti. Le-ta bi bila v nasprotju z univerzalnim zakonom cerkve, izven katere ni bilo družbe. Kdor je šel preko tega, je moral biti pripravljen na težke posledice in osamlljenost. Religiozni transcendentalizem in univerzalizem obvladujeta slovenski srednji vek kot sistem edinstvene sklenje-nosti in zaprtasti. Zato književne spomenike tega časa označuje eno: čJovek se v njih razodeva v kolektivni obliki.
V teh stoletjih sta notranje in zunanje življenje na Slovenskem gledani skozi pajčolan vere, otroške zmedenosti in spoznavnih blodenj. V življenju ni
* Sestavek je odlomek iz italijanske razprave Riflessi dei mooimenti letterarii europei sulla letteratura slouena antica, ki izide v IX. letniku rimskih Ricerche slaoisiiche. Zato obravnava samo vprašanja, ki so trenutno znanstveno nesporna, medtem ko zavestno izpušča poskuse E. Sieversa, ne govori o slovaških in ne navaja ugotovitev Dunajčana Franza Zagibc, o čemer bo treba ob priložnosti kaj več spregovoriti. To tem bolj, ker gre za nekaj zares izvirnih dognanj, ki pa so v množici Slovencem nasprotnih hotenj skrita, in tako naši javnosti kakor znanosti popolnoma neznana.
114
nič stal/nega; trdna je le varuhinja božje besede — Ceiikev, ki pripravlja ljudi na onstranstvo. Kolektivna usodnost leži nad življenjem in ga vklepa v otoroč, 12 katerega se je (bilo težko probiti. Bniinski spomeniki ali stiski rokopis govore sicer o življenju; toda izrazito teocentrični vidik je njegove pojavne obiMke razmejil v grešne in čiste ter jih kanonizirali za oboo veljavnost. Individualne zavesti o človeku kot svetu za sebe ni, zaradi česar se je tudi sistem liiterarnih vrednot v primeri z antiko spremenil. Za srednji velk je značilen monopol nad izoibraabo, ki je delež samo višjih slojev. Med državo in ljudstvom obstaja prepad, ki je temeilj za notranjo In zunanjo vezanost človeka te dobe. Literatura, ki nastaja, je receptivne narave. V antiki je umetnost imela estetski smisel, srednji vek pa je mporaibljal neestetske kriterije. Avtonomnost oblik se je izgubila in literatma je postala samo instrument cerkveno-vzgojnega dela.
Izrazit primer tega so Brižinski spomeniki (med 950 in 1050), ki imajo svoje poreklo v karolinšlki renesansi. Duhovno središče na dvoru Karla Velikega si je utiralo pota prelko duhovske in svetne gos,poske v najširše predele imperija. Vloga samostansikih oficin in skriptorijev, ki se je začela za Karla Velikega, se je kasoieje osamosvojila in dosegla stopnjo samostojnih kulturnih centrov. Na Slovenskem se s tem začenja proces »evropeizacije«^. Odnos med oblastjo in cerkvi prirejeno literarno dejavnostjo pa je najlepše izpričan v pismu Karla Velikega opatu Baugulfu iz Fullde (med 780—800). Takole slove; »-cum autem in sacris paginis Schemata, tropi et cetera bis similia (inserta inveniantur, nuUi dubium est quod ea unusquisque legens tanto citius spiritualiter intellegit, quanto prius in latterarum magisterio iplenius 'instructus fuerit«.^
Analiza //. Brižinskega spomenika pripoveduje, kakšne črte ima ta, pravzaprav edini predstavnik slovenske literarne dejavnosti v obdobju romanike. Glede na poreklo združuje liturgični in dikcijäki način, uveljavljen v frankovski kulturi, z jezikovnimi in teološkimi zmaki oiril-metodijskega obdobja (t. im. klasični paleoslovenizmi). Vsebinsko se deli na dva dela, od katerih je prvi po znanem principu, da je biblijski stari zakon predpodoba novega, nekakšna anaibasis drugega dela. Razdelitev vsega spomenika na smliselne in sintaktično zalklj učene odstavke da 15 enot, katerih središče je v govomišikem vzkliku: Temi, temi ti deli bogu približaš^, ki je v skloipu celote osma, osrednja enota. V okviru tega gre dalje za simetrijo kompoaicije ali paralellizem posameznih členov, ki pa niso dani v linearnem sopostavljanju, ampak v kavzalnem neksusu. To se v praksi kaže takole: 1. in 15. člen sta si v odnosu: pradedov greh je vzrok smrti in gre-šenja (djnpoziv k očiščenju od tega in pridobitvi prvotne čistosti (di). Gre torej najprej za odmik: od krščansko pojmovane popolnosti in nato za njeno ponovno pridobitev. Takšna oblika razkriva teocentrično logično premišljen simboličen kompozicijski princip, ki vsebinsko izhaja z zemeljskega »raja«, gre preko prvih ljudi na sodobnike ter se s pozivom k spovedi spet vrne na misel o — to pot — nebeškem raju.
Težnja po absolutni simetriji se veže na idealistični nazor o svetu, kateremu so naravni pojavi izraz nadtvarnih idej. Avtorju je šlo za idejno izrazitost upodobljenih snovi, za nevidni, notranji, le v idejnem svetu eksistirajoči pomen^ in red. Težnja po svobodnem oblikovanju in nagnjenje k tipiziranju uporablja naravno dane teme kot sredstvo za ustvarjanje lastnega sveta, ki ga določa subjektivna apriorna ideja. Takšna kompozicija daje stvari v idealen in ab-
' Milko Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1955', str. 16^.
' E. R. Curtius, Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Bern 1954', str. 58.
115
strakten red, kakršnega narava ne pozna. Ureja jih v simetrijo, ki je izraz trajnega miru in popolne uravnovešenosti, simbol večnega reda, kot vlada v idealističnem idejnem svetu in katerega izraz je lahko samo takšna idejno pomenljiva in vezana liompozicija.
V okviru te simbolne vezanosti se oživotvarja nekakšna oblika muzikalno oblikovanega recitativa. Skozi govor je namreč Skoia'j vsepovsod čutiti ritmični in muzikalni fluid, ki ga določa retorično-patetični zanos. Pojavi stavčnih inverzij (ded naš, narod človečki idr.), ponavljanje istih besed na začetku sledečih si stavkov (anaforična eže in i), mnogovezje, paronimi (dela delati) kažejo na povezanost z biblijskim slogom, torej z elementi pesniške strukture, ki, je prihajala iz orientalskih slovstev, in uvrščajo ta tekst v vrsto po karolinški renesansi nastalih srednjeveških tekstov umetne proze v Zahodni Evropi. Z Brižinsliimi spo-menilii se je na Slovenskem pojmu »theodiscus« pridružil pojem »nationes theo-tiscae«, ki se je v Nemčiji začel uporabljati že 830. leta^. Ker je življenje v tem času religiozno vezano, ima tudi pismenost sakralni značaj. S klerikalizacijo duhovne kulture je literatura prenehala biti predmet estetskega užitka in je postala dopolnjevanje ter darilo iiturgiki. Literarnost je predstavljala duhovno imetje klerikalne elite in medij cerkvene propagande.
Romanika pa je bila predvsem receptivna duhovna in slogovna epoha, ki ji je šlo za religiozno obnovo življenja. Za dosego tega cilja se je posluževala naravi oddaljene tipike in formalizma. Abstrakcija resničnosti se tesno veže na oblikovni rlgorizem, ki je tudi 7/. Brižinski spomenik podredil nekaterim posebnim, iz orientalskih slovstev prihajajočim ritmičnim zakonitostim. Začetek se glasi takole;
1. Et'e bi ded naš ne sagrešil
2. te v veki j emu be žiti,
3. starosti ne prijemrgt'i,
4. ndkoliježe pečali ne imy,
5. ni slzna telese imQt'i ,   '
6. nu v veki j emu be žiti.
Akustično je zanimiv pri tem ritmiono-akcentuirani stavčni konec, ki je v go-vomikovem prednašanju moral biti počasi in dobesedno izgovorjen. Spomenik je dobil s tem nekaj vzvišenega in slavnostnega. Značaju recitativnega predavanja je ustrezal po zakonih nekakšnega kurzusa grajeni stavčni konec. Za navedeni odlomek^ so ti konci, začenši od predzadnjega ikta dalje, takile:
1. — ^ ^ — w (naš ne sggrešil)
2. — ^ — w (jemu be žiti)
3. — — (starosti ne prijemrQt'i)
4. — w w ^ .— (pečali ne imy)
5. — www — (telese imQt'i)
6. ¦— ^ ¦— w (jemu be žiti)
Prvi ritmični motiv povsem ustreza latinskemu primeru requiescat in pdce (— ^ ^ — ^) in se v teoriji ritma imenuje cursus planus. Četrti in peti sta
» Fritz Martini, Deutsche LUeraturgeschichie, Stuttgart 1957', str. 11.
' Naglase sta ugotovila kolega Jože Toporišič, lektor za slovenski jezik, in Bulcsij Laszlo, asistent za indoevropske jezikoslovje v Zagrebu, za kar jima tu izražam zahvalo.
116
cmsus velox, vendar v njegovi katalektični oMiki —www.— (w), kjer pomanjkanje nenaglašeinega 2(loga nadomesti pavza. Zanimivo je, da se tretja oblika, tako imenovani cursus tardus, v približno tretjini analiziranega besedila ne pojavlja, medtem ko se oglašajo drugačne kombinacije, ki so brez dvoma prav tako prispevale k ritmični strukturi //. Brižinskega spomenika (n. pr. v navedenih vrsticah ritmični motiv —^ — ^). Obravnavani primer pa je iabran tudi zato, ker je na njem mogoče opaziti še pojav homoioteleutona (podobnost stavčnih koncev). Iz latinske proze so znani primeri, kakor: abiit, albscessit, eva-sit, erupit (Ciceronov govor o Katilini), ki jim v našem navedku odgovarjajo:
prijemÜ'Qt'i — imi- — imgfi in: žiti — žiti.
Vsi smiselno in sintaktično zakiljučeni stavki tega 'čustvenega in patetično-zanesenega reaitativa so torej nokafcšni stihi, ki so v medsebojni primerjavi sicer drugačne dolžine in drugačne ritmične strukture, ali vendar stihi. V njih ni toge metrične enaikosti in monotonosti, ker ne gre za metrično dolgočasen mehanizem, ampak za ritmično vezan govorni organizem. Prvobitni tekst, katerega lekonstruirani arhetip bi bil eujna naloga Slovanske filologije, bi najbrž pokazal menjavo 8-, 10- in 12-zložnih stihov, kar se sklada s prvobitnimi načeli slovanske verzifikacije, kakor sta jih ugotovila R. Jakobson in K. Taranovski. Celotna naša analiza pa nakazuje potrebo ponovnega študija Brižinskih spomenikov, v katerem naj bi se srečali jezikoslovec, literarni zgodovinar in literarni teoretik. Skupen napor bi lahko pokazal na izjemno mesto tega častitljivega slovenskega in (Slovanskega spomenika tudi na področju besedne umetnosti.'