Književna poročila. 747 Književna poročila. V. „Archiv fiir slavische Philologie." Tega izvrstnega Jagičevega zbornika, katerega je »Ljub. Zvon* že večkrat pohvalno omenjal, izšlo je (odkar je »Zvon* o njem poročal VI, 511) nekaj zvezkov in sicer tretji in četrti IX. letnika in prva dva X. letnika. Vsebina je tudi zdaj jako mnogovrstna, kajti v njem so razprave o raznih predmetih jako obširne slavistike. Da te razprave zadoščujejo vsem strogim kritičnim zahtevam sedanje znanosti, to nam pričajo že imena učenjakov, kateri sodelujejo, še bolj pa to, da je uredništvo v rokah učenjaka, ki je jeden naj temelj it ejših poznavateljev slovanske filologije, na katere napredek je ravno z izdavanjem tega zbornika mnogo vplival in pospešil njen razvoj. V tretjem in četrtem zvezku IX. letnika nahajajo se naslednje razprave: Prof. Briickner razpravlja pod naslovom Ein zveissrussischer Codex miscellaneus der Grafite h-Rac zyhs ki'schen Bibliothek in Posen (str. 345 do 391) o beloruskem zborniku iz konca' XVI. stol., kateri je velike važnosti za literarno in kulturno zgodovino rusko, ker nam kaže pot, po kateri so nekateri zapadni »romani* došli v rusko literaturo. V tem zborniku se nahajata namreč tudi »romana* Tristanx) in Bovo, v katerih je pa najti mnogo vpliva in sledu srbsko-hrvaškega, tako da piše Briickner gotovo prav, če sklepa, da tema romanoma ni neposredno služil italijanski original, nego da se je ruska literatura s tem predmetom spoznala šele v srbo-hrvaškem prevodu. Tako pozvemo iz ruskega zbornika, da je tudi srbo-hrvaška literatura nekdaj imela omenjena romana, katera se pa v nji nista ohranila. — Od Nehringa imamo spis o starejši poljski književnosti: Die dramatisirte Geschichte Joseph's: Zyivot Jožef6w von Nicolaus Rej(392—443). Za tem naslednja razprava o staro-hrvaški književnosti odjagiča in Mikuličiča: Katharinen-Legende in altkroatischer Fassung (444—471)- Iz peresa jednega najdelavnejših mladih poljskih učenjakov, toda žal, prerano umrlega J- Ha-nusza čitamo kratek članek: Einige slavische Namen armenischer und turktscher Herkunft (472—477). — Mladi poljski učenjak J. Los primerja znano Svlvestrovo izdajo remskega evangelija z rokopisom ter našteva in popravlja nam vse njene pogreške; ob jednem nam je opisal tudi kratko sedanjo obliko tega znamenitega zbornika: Berichtigungen zum Reimser Evangelium (478—486). Semenovič nadaljuje svoje Kritische Beiuerkungen zu alt-polnischen Texten (529—579).—-Prof. Kočubinskij poroča o dozdaj l) Cf. jako poučno razpravo Veselovskega o tem predmetu v Žur. minist. narod. prosvešč. 1887, maj, str. 58 sq. in avg. str. 185 sq. pod naslovom Belorusskija povčsti o Tristane i Bove vb Poznanskoj rukopisi konca XVI. veka. 748 Književna poročila. neznanem datiranem srbskem tetraevangeliji pod naslovom: Etne serbische Evangelienhandschrift vom J. 1436 aus Zeta (580—585). Od Jagiča je Ein Textbeitrag zur Georgius-Legende (586—-592). Poučen je tudi kratki članek Novakovičev: Uber die Entstehung mancher Volkslieder (593 — 604), v katerem nam dokazuje, da je osnova marsikatere narodne pesmi ali pravljice vzeta iz literature. —- Vondrak razpravlja v članku: Uber die Localendungen -e und -u der z- und o-Stdmme im Altbohmischen (605 —634) o razprostiranji končnice u v loc. staročeščine ter misli, da pri tem ni delovala samo analogija //-debel., nego da je vplivalo tudi to, da se je predlog pri rabil z dat. in loc. in da se je tedaj radi tega večkrat mesto loc. stavil dat. — Za tem se nahaja: Wolter, Mythologische Skizzen (635 -642). V prvem in drugem zvezku X. letnika je več kakor polovica prostora odmerjenega prav poučnim ocenam, kjer poroča prof. Jagič temeljito in popolnoma objektivno — kar je sicer v znanosti samo po sebi umevno — o najnovejših slovanskih knjigah. Nekaj ocen je tudi Brucknerjevih. Med samimi razpravami omenjam v prvi vrsti dva spisa čeških učenjakov prof. Masarvka in najboljšega poznavatelja staročeščine prof. Gebauerja o kralj edvorskem in zelenogorskem rokopisu. Kakor znano, zopet se je znova strastno vnel boj o pristnosti teh rokopisov, posebno pa prvega. Razlikuje se vendar sedanja polemika od prejšnjih poglavito v tem, da se bije ta boj med domačimi češkimi in drugimi slovanskimi učenjaki in po nekoliko tudi neučenjaki, v prejšnjih borbah so pa bili večinoma Nemci, kateri so trdili nepristnost teh rokopisov. Pa žal, da se je posrečilo tudi zdaj iz tega popolnoma znanstvenega vprašanja, napraviti vprašanje patrijotično, da se je tudi zdaj ta popolnoma znanstvena polemika prenesla in preselila v politične liste, ter se tam razpravlja to zamotano vprašanje tako »temeljito«, kakor bi bil vsak čitatelj novin ob jednem rojen filolog. Stvar se je po nekoliko zasukala na ono polje, kjer ne odločujejo dokazi, kjer se mesto vzrokov filoloških in jezikoslovnih podajajo najduhovitejši in najprostejši prislovi onim, kateri se drznejo dvojiti o pristnosti teh rokopisov. Na ta način se ne bo dala lahko stvar dognati in s tem, da njiju privrženci zabavljajo, se rokopisa niti ne rešita niti ne ovržeta. — Ako ima kraljedvorski rokopis res kako pesniško vrednost, tedaj mu ona ostane, če je tudi iz početka XIX. stol. in ne iz XIV. stol.; sploh je kraljedvorski rokopis nekako že izpolnil nalogo svojo; pesmi tega rokopisa so navduševale v drugem in tretjem desetletji našega stoletja Čehe ter jih napolnjevale s ponosom in so tedaj precej pripomogle k okrepčanju narodne zavesti, in če se bode zdaj tudi dalo dokazati, da one niso pristne in starodavne in da so se porodile šele pred sedemdesetimi leti, tedaj to gotovo ne bo nobeden bogve Književna poročila. 749 kako hud udarec za češki narod. — To se mi je potrebno dozdevalo omeniti o načinu tega znanstvenega in neznanstvenega boja. Prof. M as ar y k izkuša v spisu: Skizze einer sociologischen Analyse der sogenannten Griine-berger und Koniginhofer Handschrift (54—101) dokazati, da podaje zelenogorski rokopis popolnoma krivo sliko in napačne nazore o zždrugi, in zajedno hoče pisatelj povedati vire, iz katerih je zajemal falsarius 1. 181 ^ svoje znanje o tej ustavi. Masaryk prihaja do tega zaključka: 1. da govori zelenogorski rokopis o zadrugi nejasno in protislovno (str. 64), 2. da zmatra po krivem ta rokopis primogenituro za staro-nemško pravo, in tukaj se strinja s Sembero (str. 78), 3. da se politična vsebina zelenogorskega rokopisa nikakor ne strinja z upravo v zadrugi (str. 80). Mnogo zanimivejši je četrto poglavje, v katerem razpravlja o virih, ki so služili ponarejalcu zelenogorskega rokopisa. On dokazuje, da se je 1. 1817. toliko vedelo o zadrugi, kolikor se o tem nahaja v omenjenem rokopisu in da je celo početnik slavistike, sam Dobrovskf v »Slavfnu* 1. 1806. poročal o jugoslovanski zadrugi. Prof. Masaryk celo misli, da je zasledil vir nekaterih izrazov, katere nahajamo v fragmentu Snem, tako kaže že izraz glava čeledina na opise Dobnerjeve in Duchovskega, za verz kij plzne — die v snemy slavny chodi nahaja vir v Dobrovskega prestavi Procopijevih besed: »Slavini et Antae non uni parent viro, sed ab antiquo in democratia vitam agunt ac propter utilitates et damna apud ipsos in commune convocari solent.* Pisatelj navaja vire še za ostalo vsebino rokopisa, in reči moram, da mi ta del spisa bolje ugaja, nego prvi. Iz opazek na str. 77 pozvedamo, da je najbrž tudi slavni Safarik, na katerega se tolikrat sklicujejo zagovorniki pristnosti, v zadnjih letih dvojil o pristnosti obeh rokopisov, kar bi ne pričakovali sodeč po pismih Safafikovih, katere je njegov- zet J. Jireček priobčil v lanskem letniku »Osvete*. Ker je stvar jako zanimiva, hočem dotične besede navesti: »Ich habe mich darauf hin* — piše Masaryk — »bei Zeitgenossen zu informiren gesucht und habe denn auch thatsachlich Zeugen gefunden, die mit Bestimmtheit behaupten, Safarik habe in den letžten Jahren thatsachlich an der Echtheit beider Handschriften gezweifelt. Prof. Hofler, der Freund und Arbeitsgenosse Safarik's, erklart, dass ihm dieser gelegentlich der Herausgabe der glagol. Fragmente 1857 auf die Frage, ob er an die Echtheit der Griineberger Handschrift glaube, ganz bestimmt geantwortet habe: »Nein, in dieser Form nicht!(< Dasselbe besta-tigt ein bohmischer und russischer Zeuge.* Na str. 93 pravi Masaryk, »iz historičnega stališča moramo socijologično vsebino zmatrati za velik anahro-nizem: takih socijalnih razmer, kakor jih slika rokopis, ni bilo nikjer v starem času in tudi ne v Češki,* in dalje pravi pisatelj, »socijologija lahko sklepa primerjaje vsebino zelenogorskega rokopisa z vsebino literature, katera 750 Književna poročila. je bila znana 1. 1817., da se pesmi ne strinjajo s starim časom, pač pa dobro s časom, v katerem so se našle.€ Prof. Gebauer poroča pod naslovom »Chemische und mikrosko-pische Priifung der Koniginhofer Handschrift^ o najnovejši kemični preiskavi (prim. CCM 1887, 297—-435) in pravi: 1. »Es ist nicht glaublich, dass die Chemie und die Mikroskopie im Stande ware, von einer verdach-tigen Handschrift zu finden und darzuthun, dass sie alt sei;<,; 2. »Die eben beschlossene chemische (und mikroskopische) Priifung der Koniginhofer Handschrift hat keinen Beiveis fiir die Echtheit dieses Textes gebracht.(< 3. »Die gegenwartige chemische Priifung hat die gcgen die Echtheit der Koniginhofer Handschrift sprechenden Zeugnisse vermehrt.* S tema razpravama je v zvezi še nasledni spis J. Truhlaf: Anerkannte Falsa der bohmischen Literatur aus der ersten Hdlfte unseres Jahr-hunderts (101 — 105), kjer našteva 15 (16) podmetkov. — Med ostalimi razpravami omeniti je v prvi vrsti ono iz peresa našega Miklošič ha: Uber die altrussischen Kolbjager (1 —7), v kateri izvaja ime KolbjagT> iz nor-diškega Kvlfingr. Mankowski analizira prav lepo v svojem spisu : Zu der Frage nach den Quellen des -»Ifedzuigbuchleins« (8—26) vsebino tega staro-poljskega spomenika ter dokazuje nasprotno dozdanjemu mnenju, da imamo pred seboj kompilacijo, in sicer je največ molitev preloženih iz latinskega molitvenika »Hortulus animae*. Od akademika Wesselofskega je na str. 27—42, jako zanimiva razprava o znani trojanski priči (Die altsla-vische Erzahlung vom Trojanischen Kriege), katero najbolje poznamo po izdaji Miklosichevi in Jagičevi. Da se pri tem \ edno vestno ozira na za-padno literaturo, na nemško, angleško, špansko in tudi na latinsko, to je pri učenjaku kakor Wesselofsky samo po sebi razumevno. Vsebina slovanskih varijant se strinja samo po nekoliko z zapadnimi varijantami, po nekoliko pa hodi slovanska priča svojo pot. To si učeni akademik tako tolmači, da sta oba dela trojanske priče od jednega pisca, katerega delo se je v slovanskem prevodu popolnoma ohranilo, v poprej omenjenih literaturah se je pa samo početek izpisal in prestavil (str. 32). Je li slovanski prevod trojanske priče potekel iz latinskega ali pa grškega originala, ni določil pisatelj. —- Od srbskega zgodovinarja Ruvarca nahajamo spis: Nochmals Mehmed Sokolovih und die serbischen Patriarchen (43 — 53)- — Polivka opisuje neki bulgarski (macedonski) rokopis XII. ali XIII. stol. iz zapuščine Safafikove (106—132). Ta spomenik ima še nekaj starih oblik, n. pr. gen. sgl. telese ; v njem je pa tudi najti nom. pl. na ovi. — Naslednja razprava M a r e t i č a : Žu den Gotternamen der baltischen Slaven ([33—142), spada nekoliko v dozdaj še vedno temno slovansko mitologijo. Maretič razlaga precej imen bogov baltiških Slovanov na nov način in izvaja n. pr. -vit, katero je mnogo- Književna poročila. 65 r krat najti kot drugi element pri teh imenih od adj. *vii%, ki se sicer ni ohranil v nobenem slovanskem jeziku, toda nahajamo sorodni glagol vitati. Ta pridevnik znači po Maretičevem mnenji laetus, tedaj isto kar rad?>. Zato on ne išče v Svetovitu pridevnika sveti> (sanctus), nego primerja sveti) z gotskim pridevnikom, ki znači »krepek, močan*, Svetovitb mu je tedaj »fortis laetusque<<:. Toda najvažneje je pri tem, da mu ni Svetoviti. nič drugega, kakor človeški onomastiki izposojeno in bogu pridejano ime brez kake posebne mitologične podlage. Na ta način tolmači nekaj takih imen. — Za tem je še spis: V. Oblak: Ein Beitrag zum slavišchen Imperativ (143 do 151), kjer sem nekoliko obširneje, nego mi je bilo to možno v »Ljubljanskem Zvonu*, izrekel mnenje, da niso velevniki kakor bijate, koljate opta-tivi — kakor so to nedvojbeno bijte etc, — nego, da so to ostanki starega konjunktiva (prim. »Ljublj. Zvon(< VII, 121). Tudi v ocenah se nekolikokrat omenja kraljedvorski rokopis. Tako n. pr. piše prof. Jagič: »Auch die Fehler, die Hanka bei der Herausgabe der Starobvla Skladanie machte, konnen uns als erwiinschter Wegweiser dienen, um so manches in der Kdniginhofer Handschrift zu verstehen, wo wir dieselben wiederfmden,€ in dalje: »Hanka machte die Bemerkung, dass in den alten Texten, aus denen er Altbohmisch studirte, sehr haufig y fiir ie vorkommt; er corrigirte also in seinen Ausgaben ie . . . . Nun hat ihn aber diese Beobachtung zu dem falschen Schluss gebracht, dass auch sonst an vielen Stellen ie alter sein wiirde, als i; darum anderte er ohne Bedenken die handschriftliche Ueberlieferung (v svojem izdanji Starob. Sklad.), z. B. in alten Handschriften steht ruczveh, Hanka schrieb und druckte in seiner Ausgabe ručiech, und wer erinnert sich nicht dabei der Stelle aus der Koniginhofer Handschrift »na rucieh . . . koniech.« Na drugem mestu čitamo zopet naslednje besede Jagičeve: »In der neuesten Zeit hat man zwar nicht Dobrovsky, wohl aber Šafafik zum Schutze der K. H. und L. G. ins Treffen gefiihrt. Er, der ja selbt Počatkove" staročeske" mluvnice (im Jahre 1845) geschrieben, solite in der Grammatik des Altbohmischen so wenig bewandert gewesen sein, dass er die richtigen von den unrichtigen Sprach-formen nicht hatte unterscheiden konnen. Dass sei ja unmoglich, ja undenk-bar! .... Wer aber seinen (t. j. Šafafika) auf Grund eigener intensiver Forschungen zu Wege gebrachten Meinungswechsel betreffs der Glagolica in Betracht nimmt, wird keine unwahrscheinliche Behauptung aufstellen, wenn er sagt, dass Safafik ohne Zweifel auch betreffs der altbohmischen Sprache und einiger der altbohmischen Literatur imputirten Denkmaler zu anderen Resultaten wurde gebracht und furchtlos sich selbst corrigirt haben.« OWiedemannovi knjigi: Beitrdge zur altbulgarischen Conjugation se je tudi Jagič pohvalno izrekel; njegova ocena se v marsičem strinja z 752 Književna poročila. mojim poročilom v letošnjem »Zvonu *, zv. 5. Vondrakovih nazorov in sklepov glede /-epentet. tudi Jagič ne odobrava (cf. »Zvon* VII, 251—253.) Tudi o Leskienovem »Handbuchu* je Brtickner, kateri to knjigo kratko ocenjuje, istega mnenja, kakor jaz (cf. »Zvon*, VII, 2. zv.) Omeniti še hočem, da se tudi Jagič ne strinja s tolmačenjem Osthoffa o stsl. velevmkih viždb etc. (cf. »Zvon* VII, 121). Lepo je po mojem mnenji opozoril na drugem mestu (str. 174) Jagič, da odnošaj med optativom (velevnikom) vizd\a etc. in navadnim optativom n. pr. nesi na jedni strani, na odnošaj med singul. in plur. na drugi strani ter nam tako pojasnil o mesto pričakovanega i pri optativu »«'-glagolov. Jako zanimivo je to, kar je prof. Jagič na str. 179 samo mimogrede" v oceni Vondrakovega spisa omenil o domovini starega cerkovnoslovanskega jezika, v katerem sta slovanska apostola podala Slovanom cerkvene knjige. Skoraj vsak olikanec med nami pozna Miklosichevo panonsko hipotezo in Schleicherjevo bulgarsko, toda nekoliko manje je znano, da se je v zadnjem času počelo poudarjati, da cerkveni jezik ni bila niti panonska slovenščina niti bulgarščina, nego macedonsko narečje,1) katero se v mnogem razlikuje od prave bulgarščine. Ne samo, da je v tem narečji o zastopnik stsl. nosnika a (kakor pri nas), nego ohranil se je v nekaterih krajih celo rinezem. Samo škoda, da so učenemu svetu še vedno etnografija in narečja Macedonije prava terra incognita. Glavnega zastopnika te nove hipoteze, mislim, da smem imenovati Jagiča, in ker ne pride njegov zbornik vsakemu v roke, kdor bi o tem rad pozvedel kaj več — kar se ne more dosti obžalovati — citujem tukaj njegove besede: »dagegen zugegeben, wozu ich gern bereit bin, dass die »pannonischen * Slovenen das 1-epentheticum sehr streng eingehalten hatten, so kann ich noch immer nicht einsehen, wie man daraus beweisen konnte, dass die altslovenische Sprache gerade bei ihnen als lebende Sprache im Umgange war? Ich kann mir j a ganz gut vorstellen, dass die ersten Ver-suche der literarischen Venvendung des Altslovenischen auf Grund der Sprache der macedonischen Slovenen, die uns nichts berechtigt, mit den eigentlichen Bulgaren zu identificiren, stattgefunden hatten und wenn diese dem 1-epenth. abgeneigt waren (was noch nicht erwiesen ist), die Bevorzugung desselben erst in der eigentlichen »Provincia linguae palaeoslovenicae* um sich ge-griffen hatte. Also nur daran ist festzuhalten, dass die eigentliche Pfianzstatte des Altslovenischen Pannonien war — von hier aus verbreitete sich das Altslovenische als liturgische Sprache in alle iibrigen Lander der Siid- und Ostslaven —¦ in diesem Sinne sind wir berechtigt, diejenigen Denkmaler, •) Podobno mnenje je sicer že pred mnogimi leti izrekel Vostokovs, toda brez pravih razlogov, čemur se v onem času ne smemo čuditi. Književna poročila. 753 welche das Altslovenische in moglichst treuer Form bewahrt haben, als pannonische zu bezeichnen — allein ob uns in einem Zographos-Evangelium, Glagolita Clozianus u. s. w. wirklich der lebende Volksdialect der pannoni-schen Slovenen vorliegt — das ist eine Frage, deren Verneinung noch immer nicht zu den »mvthischen Specialitaten der Slavistih« gezahlt werden darf./o-deb. razprostrl od neutr. debel, kjer se je najpoprej pojavil, in da trdi tudi Jagič, da je naš dobriga in češki dobrtjho nastal po vplivu nomin. — Med drobnostmi objavlja dr. Strekelj pod naslovom Zur Alexiuslegende dve slovenski narodni pesmi (347—-349); na str. 354, 355 pa govorim jaz kratko ob imperfektu glagolov I 4 (Das altslovenische Imperfect — pečaakb). Na str 248—-265 nahajamo iz peresa prof Jagiča in Brticknerja dve obširni oceni razprave Leciejewskega o poljskih nosnih samoglasnikih, o kateri sem tudi jaz kratko poročal (cf. »Zvon* VII, 176). Oba recenzenta se ne strinjata z nazori Leciejewskega, oba odločno grajata, da je pisatelj preveč zaupal in verjel netočni grafiki, oba sta skoraj nasprotnega mnenja. Pa kakor mora človek čitajoč Leciejewskega razpravo začujeno se vprašati, kako je prišel poljski jezik do tega, da je oba slovanska nosnika e in a — da imamo v prvotni slovenščini dva nosna samoglasnika, tega ne zahteva odločno samo primerjajoče jezikoslovje, tega ne kaže slovanščini najbolj sorodno litavščina, to razvidamo tudi iz slovnice slovanskih jezikov, posebno onih, kateri so svoj vokalizem še bolj neizpremenjen ohranili (ker ne poznajo preglasa) — zlil v jeden nosni samoglasnik, v a (= an, kratek in dolg, mehak in trd), tako smo tudi jako radovedni pozvedeti, kako hoče prof. Briickner ravno nasprotno skrajnost dokazati, to namreč, da je iz slovanskih e in a v poljščini postal jedenkrat samo jeden (kratek ali dolgi) e. Ko sem pisal poročilo ob omenjeni knjigi, zavedla me je — to moram tukaj 48 754 Književna poročila. kar naravnost povedati —- ruščina in nekoliko tudi češčina na krivo pot. V obeh jezikih je, če tudi ne vedno, a (ja) refleks A; ker se v tem strinja deloma tudi sorbščina, vrine se človeku lahko kriva misel, da je a = A nekaj starega, prvotnega. Da je to krivo, da je v češčini a = J\ šele nekaj sekundarnega in da se je razvilo radi preglasa iz starejšega ie (e), je Jagič (Archiv X, 256 in 257) prepričevalno utemeljil nasproti Gebauerju (Hlasko-slovi 62—-66). Toliko se mi dozdeva gotovega, da so, ne oziraje se na rinezem, oni slovanski jeziki bolje ohranili prvotni refleks slovan. e in a, kateri niso v vokalizmu mehkosti dalje razvili, kateri n. pr. niso pri refleksu slovan. e — za katerega zmatram po izgubi rinezma mehak e — razvili j; to so južni jeziki. Mi vidimo, da so ti jeziki radi tega (ker niso mehkosti dalje razvijali, nego jo nasprotno celo zgubili) bolje neizpremenjeno ohranili slovan. e in e (če se je tudi mehkost zgubila) kakor n. pr. češčina, sorbščina in poljščina. Zato najbrž ne bode krivo, če tudi pri e se držimo nekoliko jugoslovanskih narečij in jim dajemo neko prednost v ohranjenji prvotnega refleksa. Že pred mnogimi leti se je opozorilo na to, da je neki odnašaj med poljskima nosnima samoglasnikoma (e in a) in a : a, o : 6, e : e. To je že Krvriski, in ne prvi, odločno izrekel (Varšavsk. universit. izvest. 1870, 386), tega mnenja je tudi naš slavni Miklosich (Ueber die langen Vocale 7). Meni se dozdeva popolnoma verjetna proporcija dab : debu = bog : boga. Jaz namreč mislim, da je tudi poljščina imela prvotno, kakor vsi slovanski jeziki, dva nosnika e in a (= on), kar že slovanska slovnica odločno zahteva. Ko so pa v poljščini nastopili oni procesi, zaradi katerih so se počeli iz kratkih samoglasnikov razvijati dolgi, katere pozneje nadomeščujejo tako imenovani pochvloni, godilo se je isto tudi z nosnimi samoglasniki. V »lahkih« zlogih je ostal slovanski e neizpremenjen — seveda je vedno mehak bil ta glas — v »težkih* zlogih se je pa razvil iz slovanskega e poljski a (on) in sicer mehak a (ia) na isti način, kakor je iz o postal o, 6, iz e — e, iz a — a. Proces »mešanja« počel se je tedaj, na kar je že zdavna Jagid opozoril (Archiv V, 170), pri slovanskem e (== ie in ia). V jeziku se je tedaj nekako »pravilo«, rekel bi čut, razvilo, da je e »lahki« nosni samoglasnik, a pa »težki«, in razumevno je, da se je, kadar je jezik do tega prišel, moral temu »pravilu« udati tudi slovanski a (on). V težkih zlogih je ostal neizpremenjen — toda razločeval se je od poljskega ia = slovanskemu e po tem, da je prvi vedno »mehak« (jotiran), zadnji pa vedno »trd« — v »slabih« (kratkih) zlogih je pa za slovanski a, nastopil e in sicer trdi e. Ta nazor ni novj izrekel ga je že Baudouin de Courtenav v Beitrage zur vergl. Sprachforsch. VIII, 205, samo misli poljski učenjak, da je iz e nastal a (on) na isti način kakor iz e — o, teaaj misli, da je tudi tukaj preglas. V tem se ne morem Književna poročila. 755 strinjati s temeljitim poznavalcem poljščine; če bi res v poljščini bil odnošaj e:a isti, kakor ie : io, če bi res bil to preglas, tako bi smeli vendar sam6 pred trdimi zlogi pričakovati ia za slovanski e in odnošaj med e in a bi moral biti odvisen od ravno tistih pogojev, kakor preglas ie v io ali e v iaj To pa ni. Imamo pieč (petb) in piač (peti), pri obeh je jeden in isti sledeči soglasnik in vendar refleks slovanskega e ni jednak; zadnjega (piač) bi pri preglasu nikakor ne pričakovali. Če bi res bili tukaj isti vzroki in pogoji merodajni kakor pri preglasu, ne mogel bi se e nikakor razložiti v primerih gesty, peto, jezyk, btedny, czesty etc, povsodi bi moral biti a; nasprotno bi zopet pričakovali v naslednjih primerih e: ciač, ciagač, klač, sažen, gražyč, macič, maž, pajak etc. etc. Toda kako more a in e nastati radi istega vzroka, iz katerega je prešlo e v 6, a v a, o v 6 ? Kako se more — vprašal je že pred desetimi leti Bau-douin de Courtenay (Beitrage VIII, 204) e zožiti v a, in tudi pri Leciejew-skem čitamo takoj na drugi strani >:>Wie soli aber, wird man mit Recht fragen, a (oh) eine Neigung des Vocals e sein?(< Ce si moramo ta pojav povoljno razložiti, potem bode razmerje med nomin. dab in gen.debu jasno. Pričakovalo bi se na prvi hip, da se je e zožil v e (1), kakor se je e v e\ Toda če pomislimo, da se jezik giblje pri takih pojavih vedno v starih že poprej mu določenih mejah, da ne stvarja v tako pozni dobi novih glasov, nego da se zadovoljuje z že obstoječimi, katere porabi v svojo svrho, tako bode nam jasno, da poljščina ni imela drugega pota izraziti to zoženje, katero se je pojavilo gotovo samo v »težkih* zlogih, kakor da je, drže" se poljskih samoglasnikov, pretvorila e v a, kateri je tudi za jedno stopnjo težji od prvega. Da, če bi se bil ta proces, kateri je v ozki zvezi s kvantiteto, vršil še v dnem času, ko še ni bilo e, ko je bila še samo glasovna skupina e + n, gotovo bi potem rezultat bil čisto drugi, potem bi res smeli pričakovati iz e -f- n glas e" + n, i -f- n. Ko je pa bil poljski, vokalizem že zdavna urejen in dovršen, ni mogel jezik ustvariti čisto novega samoglasnika, nego- si je v tej »zadregi* tako pomagal, da je nadomestil e z ia. Pa še na jeden ugovor ne smemo pozabiti. Reklo bi se lahko, da se. je e spremenil mnogo poprej v a, nego nahajamo a, e, 6 in tedaj tudi ni pri e : a misliti na isti pojav, kateri je pri a : a, ker tega v istem času še ni bilo. Od kod pa vemo, da je prehod e v ia, (nadomeščenje slovan. a z e je gotovo zadnja faza v tem zamotanem procesu) starejši od omenjenega pojava? posebno če pomislimo, da se so samoglasniki >>pochyl.<< razvili iz dolgih samoglasnikov, katere pa nahajamo že v najstarejši poljski dobi, iz katere imamo sploh kake spomenike. J. Los je celo v svoji razpravi O samo-gloskach dlug w jeziku polsk. przed wiekiem XVI (v Prac. filologicz. II, 48* 756 Književna poročila. 142) izrekel misel, da se so samoglas. pochvl. (t. j. a, 6, 6) pojavili že koncem XII. ali v početku 'XIII. stol. Najjasneje pa nam priča češčina, da je prehod e v a (ia) in narobe pojav kvantitetni. Že Miklosich je natančneje opozoril v svoji razpravi Uber die lang. Voc. na to, in čudim se, da se na tej podlagi ni dalje preiskavalo. Res je sicer, da se v tem oziru kar se tiče kvantitete s češčino in poljščino ne strinja srbščina, toda to samo dokazuje, da je to nekaj specijelno češko-poljskega, in tem bolj moramo potem uvaževati češčino; v nekaterih slučajih je pa kratkost v srbohrv. sekundarna. Mi vidimo, da ima poljščina povsod tam »lahki(< nosni samoglasnik (e ali ie, to je odvisno od tega, jeli odgovarja stsl. e ali a), kjer je v češčini samoglasnik kratek, nasprotno je pa v poljščini ia tudi za slovan. e tam, kjer je v češč. dolg zlog, n. pr. czestv — časty, miesitv — mašit v, mieso — maso, przedenie — predeni, piešč — pest', pieta — pata, piecoro —¦ patero, pieč — pet toda piaty — paty, pamietač — pamatovati, dziewieč — devet', toda dziewiaty — de-vaty, dziesieč — deset, toda dziesiatv — desaty, swiecič — svetiti, swiety — svaty, trzesie — tfesu, toda v češč. dolžina tfisti in zato polj. trzašč etc. V teh primerih je ostal slovan. e v poljščini ie, ker je tudi v češčini refleks slovan. nosnega samoglasnika kratek. Nasprotno se je pa A izpremenil v ia tam, kjer ima češčina dolžino : po-czatek — začatek, przašč —- pfisti (prasti), piatek — patek, rzad —- rad, miesiac —¦ mesic, ciagnaC — tahnouti, wiazač — vazati etc, Slovan, a je v poljščini a, kjer je v češčini dolg samoglasnik n. pr. bladzič ¦— blouditi, gražač — hrouziti, gasienica — housenica, kadziel — koudel, kapač — koupati, kat — kout, maka — mouka, toda v češčini kratek samoglasnik in v poljščini e: meka — muka; macič — moutiti, toda metny —• mutny, macenie — mucenie, toda meczennik je v češčini mučenik, meczyč ker v češč. mučiti, madrošč —- moudrost', toda medrzec, ker mudrec etc Isto zapazimo pred nekaterimi sufiksi. Ce je v infin. m. slovan. A v poljščini a (n. pr. piač = stsl. peti) ni to radi tega, ker je beseda skrajšana, nego vzrok je drugi, kakor nam češčina kaže, kjer je tudi dolgi samoglasnik, dasi beseda ni skrajšana: piti. Tudi v primerih pieč — piaty, dziewieč — dziewiaty se strinja poljščina popolnoma s češčino, samo da je pri zadnji še neki plus, namreč preglas. Mi moramo pri teh čeških oblikah tedaj abstrahirati preglas, radi katerega imamo a (ker je naslednji zlog trd). Če bi v češčini ne bilo preglasa, imeli bi gotovo pitv, devitj (piety) etc. in to so bile tudi starejše oblike, katere se popolnoma ujemajo s poljščino. Zakaj tedaj v poljšč. odgovarja stsl. petb oblika pieč, stsl. peti pa piač, kaže nam jasno češčina, v prvem slučaji je v češčini kratek samoglasnik (pet), v drugem pa dolgi (piti). / Književna poročila. 757 To strinjanje češčine s poljščino gotovo ni slučajno. Ker vidimo, da ima mnogokrat poljščina tudi tam a, 6, 6, kjer so ti samoglasniki v češčini dolgi, smemo sklepati, da je tudi pri prehodu e v a in narobe isti pojav in isti odnošaj kakor pri a : a. Meni se dozdeva popolnoma verjetno, da je že staropoljščina pri nosnih samoglasnikih razločevala kvantiteto, toda da bi bila imela samo jeden nosni samoglasnik, kateri se je razločeval po kvantiteti, tega ne morem verjeti, če se ne dokaže, kako je iz dveh nosnih samoglasnikov postal jeden nosnik a (= an). Kaj pa z an v staropoljskih spomenikih, ni to dokaz, da je res nekdaj poljščina imela samo a (=an)? Po Jagičevem mnenji (Archiv X, 256) je a (= an) srednja stopnja med a —- e; pri tem se pa ne sme pozabiti, da v staropoljščini v mnogih primerih znači a glas d, t. j. glas, ki stoji zelo blizu o tako, da je v mnogih slučajih an citati on, kar je sedanji a. V. Oblak. .->>&L& IV Die Evangelisch-Rcformirte Kirche Cristo Salvatore (vormals S. Silve-stro). Beitrag znr Geschichte des Evangeliums in Triest von A. Venetianer. Triest und Leipzig. Verlag von Julhis Dase 1887. Strani/ 115, cena g/d. 1.80. (Konec.) ') Rimska cesarja Valerij an in Galijen sta zelo proganjala in silila kri-stijane, naj časte poganske malike. Živela je ondaj v Trsti odlična krščanska vdova imenom Epifanija se svojima pobožnima hčerkama, štirinajstletno Ev-femijo in dvanajstletno Teklo. Ker se Evfemija ni hotela udati nečemu imovitemu krivovercu Aleksandru, želel je ta maščevati se in jo pogubiti. Z njegovim povodom je zahtevala rimsko oblastvo, naj se obe devici se zibanjem, z raztezanjem in raznim mučenjem primorati, da žrtvujeti Jupitru; a sestri ste vztrajali, zategadelj ukaže poveljnik Kvestilij dne 13. novembra 256. 1. odseči jima glavi. Odvažna mati je lovila z ruto mučeniško krv, mazilila in pokopala trupli poleg druzih mučenikov. Kder je denes cerkev Krista Spasitelja (bivša sv. Silvestra), baje se da je bilo prebivališče teh dveh mučenic; vsaj tako nam javlja vzidana mramorna plošča: »Tergestum SS. Euphemiae. Et. Theclae Nobil. Virg. Et. P. M. Tergestin. Domicilium. ») V zadnjem zvezku popravi te tiskovne pomote: Na 694. str. v 8. vrsti od zdolaj čitaj Evange/isch (nam. Evangeriscli); na 696. str. v 10. vrsti od zgoraj čitaj v Trst? (nam. v Trste).