3K  193  *»
Stara mati božičuje ...
^JWj^rišel je najlepši večer, kralj vseh večerov: sveti večer. Tihe sanje ^KjKg, je prinesel po hišah. tiha radost je prišla z njim. Tudi v kočo jJpHf pod goro je stopil in obiskal staro mamico, ki sama živi v tem i^-^S lihem, malem domovju. In tudi danes, na sveti večer, je starka sama; edina tovarišica ji je drobna lučka, ki brli pod stropom, in male jaslice, ki jih je naredila starka v spomin tcmu svetemu večeru.
Kdo pa naj tudi božičuje z njo? Njen mož je umrl že pred leti v daljni Ameriki. Njena hčerka Angelica je umrla, ko je bila stara komaj dva-najst let. Sin Janez ji pa živi v tujini — kdo ve, kje. Že deset let ga ni bilo domov, že pef let ji ni ne pisal, ne sporočil, kje je.
Sama božičuje starka, ločena od sveta kakor koča, v kateri prebiva. Z žalostnimi mislimi obhaja sveti večer, a vendar vdano in zadovoljno kakor malokdo.
Pokropila je svoj mali hram z blagoslovljeno vodo in ga pokadila z dišečim kadilom. Skuhala si je čaja, ki se je kaj prilegel, nato pa je naslo-nila staro glavo v dlan in se zagledala v male borne jaslice.
V hlevčku sveta Mati in rednik Jožef, nad hlevcem zlata zvezda-vod-nica; okrog po gričku pa raztresene črede ovac, med njimi pa gode pastirček na piščal. Tam v kotu je več pastirčkov skupaj, in bel angel jim je prinesel ravno veselo poročilo: BNe bojte se; danes je rojen Rešenik sveta!"
Starka vidi vse to in zdihuje, naj tudi njenega sina nase potegnc božja Ijubezen, če morda tava v zmoti; naj bode Jezus rojen tudi za sina Janeza.
Zagleda se starka v pastirčka, ki je ravno prignal k hlevčku mehko-runega janjčka.
,,Ej, če bi bila jaz ta pastirček, in janček moj Janez," vzdihne starka. Debela solza ji kane na iice. Morda se je zbala, da se je mogoče njen sin obrnil s prave poti, da morda tava v senci zmote in pregrehe, in to jo je zabolelo. Morda pa se je spomnila, kako je sama in zapuščena, sin pa božičuje morebiti ravno tako osamljen in zapuščen kdovekje v tujini, ki je mačeha. Morda pa je biio oboje, in to jo je zabolelo, da je zajokala.
Spomnila se je tiste ure, ko se je poslavljal njen sin; spomnila se je, kako ji je obljuboval, da se kmalu vrne. A sedaj — ni ga. ln že deset svelih večerov božičuje sama. Koliko noči je presanjala v sladkem hrepe-nenju, češ, morda se le vrne, a ni ga bilo. Kolikokrat, ko je bila viharna in temna noč, je prižgala na okno lučko, češ, danes morda le pride v tej temni noči. Prižgem Iučko, da ne izgreši koče. Prižgala jo je in postavila na okno, a sina ni bilo. Kolikokrat je gledala podnevi skozi okno doli po stezi, ki pelje iz vasi, ali ne bo morda zagledala mladeniča, ki ji bo vesel zamahnil s klobukom v pozdrav, ki bo zamahnil z robcem in znvriskal, ko  zagleda  rojstno kočo.   Čakala je kakor Tobijeva mati — a ni ga bilo.
In danes je že deseti sveti večer, kar ni sin božičeval doma, kar je sama  s  svojo žalosfjo.   Tako je razmišljala starka in počasi,  počasi, da ni
Ogs;   194  L53
vedela kdaj, je zadremala . . . Lepe sanje so jo objele: Prišel je sin, ravno danes, ko je sveti večer. Tako lep je bil, zrastel je in imel je brke. Prišel je in objel mater. ,,Mali, prišel sem, da božičujeva skupaj po desetih Ietih. Hudo je v tujini, mati; pa setn prišel, da bom pri Vas. Vaša ljubezen me je pritegnila," je rekel in jo objel.
Zdramila se je starka in nckako plašno in neverjetno pogledala. Gledala je, kje je sin, ki je stal ravnokar pred njo — a ni ga bilo. Bridkotesno je postalo starki pri srcu, da bi zajokala kakor dete — — — .
Pa čuj! Začujejo se koraki . . . Nekaj je potrkalo na vrata . . . odprla so se, in sanje so postale resnica. Stal je sredi sobe lep mladenič. Mati je planila k njemu in ga objela, kakor more objeti edinole mati sina, ki si ga je želela nazaj, domov dolga leta. On pa je rekel: nMati, prišel sem da božičujeva skupaj po desetih letih. Hudo je v (ujini, mati, pa sem prišel, da bom pri Vas. Vaša Ijubezen me je potegnila nase." Tako je rekel Janez in ihtel veselega svidenja na prsih materinih. Zdajci pa so se oglasili mili božični zvonovi in še nikdar niso peli tako blaženo Janezu in njegovi materi kot ta večer . . .                                                 Bogumil Gorenjko