tj> v PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVI PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Milan Ciglar Bodočnost Alp 569 Dr. Alojzij Vadnal Moja hoja na Kavkaz 572 Franc Ojsteršek Po gorah Jugoslavije 578 Dr. Janko Pleterski V 45 dneh peš po Jugoslovanski 581 diagonali Iztok Tomazin Helba 586 Janez Sušteršič Tri plezalske miniature 590 Milan Vošank Raduha v pesmi vetra 595 Miro Sušteršič Mengeška smer 597 Boris Mlekuž Smučine na Kaninu 598 Ivan Tratnik Šavje z Menine planine 600 Urša Kolenc Trentarska pravljica 601 Damjan Osovnikar Pismo iz slovenskih goric 603 Jani Bele Tabor v Krnici 604 Rinaldo Steiner Peričnik nekdaj in danes 606 Boris Ostan Gore imajo svojo zgodovino, svoje ljudi 607 in svoje živali Bronimira Felle Slovenjgradčani na Venedigerju 609 Peter Klemenčič Brez pastirske palice na Titov vrh (2762 m) 610 Ernežikovi pod Fergunovim vrhom Utrinek s Šaleške planinske poti 611 Ing. Rudi Robinik Smučarska vlečnica Tomos SV 3 613 Zoran Jerin Iz Festivala športnega filma v Kranju 614 Društvene novice 617 Alpinistične novice 625 Varstvo norave 627 Iz planinske literature 629 Razgled po svetu 631 Naslovna stran: Kamniške Alpe Foto Jože Dolničar Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik: Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p. 38, odgovorni urednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec, prof. Marijan Krišelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik, Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin, ing. Albert Sušnik, dr. Tone Wraber. - Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije, 61001 Ljubljana, Dvorakova 9, p. p. 214. - Tekoči račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnik izhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US $). Oglase vodi Rado Lavrič. - Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpoved med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. -Rokopisov ne vračamo. — Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Glasilo Planinske zveze Slovenije »Planinski Vestnik« je bilo z ukazom predsednika republike Josipa Broza-Tita ob 80-letnici izhajanja za poseben prispevek k razvoju planinstva v Sloveniji odlikovano z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki LETO LXXVI ! ŠT. 12 j LJUBLJANA I DECEMBER 1976 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 76. LETNIK I mam 1976 bodočnost alp MILAN CIGLAR Mednarodno posvetovanje o bodočnosti Alp, ki je bilo septembra 1974 v italijanskem Trentu, je prav gotovo prelomnica pri delu mednarodne alpske komisije (CIPRA! (glej Planinski vestnik št. 12/19741). Ne samo da je poživilo njeno, v zadnjem času nekoliko zastalo delo, temveč je preusmerilo njeno dejavnost. Mednarodna alpska komisija je prešla namreč od ožjega varstva narave tudi k zapletenim problemom, kako vzdrževati človekovo okolje v posebnih razmerah alpskega sveta, ki je ne glede na različno državno pripadnost in raznolikost v zgodovinskem razvoju, zaokrožena naravna in družbeno-gospodarska celota. Zaradi različnega značaja posameznih alpskih držav in njihove notranje ureditve ter različne gospodarske razvitosti bi bilo seveda iluzorno pričakovati, da bo mogla mednarodna alpska komisija že sama po sebi reševati velike probleme alpskega okolja. Za to nima niti svojih raziskovalnih ali podobnih ustanov in ne svojega kadra. Njena naloga je predvsem usklajevati pobude, ki prihajajo iz posameznih držav, poskrbeti za medsebojno obveščanje o proučevanju in reševanju različnih vprašanj alpskega prostora, da bi se tako izognili nepotrebni dejavnosti na dveh ali več tirih. Delo mednarodne alpske komisije je sicer zasnovano na znanstveni podlagi, torej upošteva mnenje znanstvenikov, ne sme pa biti posrednik samo njihovih idej, ampak mora upoštevati tudi javno mnenje ter prizadevanje posameznih držav. V preteklem letu, od zadnjega zasedanja v Garmisch-Partenkirchnu, maja 1975, je komisija obravnavala nekatera vprašanja širših alpskih regij, predvsem vprašanja energetskega izkoriščanja alpskih voda, gradnje velikih avtomobilskih cest, snovanja velikih turističnih središč, ustanavljanja večjih alpskih rezervatov in nacionajnih parkov. Pri tem je upoštevala mnenje političnih predstavnikov posameznih držav, mnenje organizacij za varstvo okolja in drugih organizacij. Vselej ie upoštevala načelo, da se obravnavajo v njenem okviru vprašanja posameznih držav le v primeru, če to zahtevajo ali če dajo za to svoj oristanek predstavniki prizadetih držav. Letošnjega zasedanja mednarodne alpske komisije, ki je bilo sredi septembra 1976 v avstrijskem Heiligenblutu, so se udeležili predstavniki Avstrije, Jugoslavije, Švice in Zvezne republike Nemčije ter kot gostje sodelavci nekaterih avstrijskih in nemških institucij za prostorsko načrtovanje in varstvo okolja. Prihodnje zasedanje bo v Jugoslaviji. V naslednjem podajamo povzetek glavnih vprašanj in ugotovitev zasedanja. Posledice opuščanja kmetijskih in gozdnih zemljišč Alpska krajina ni naravna, temveč je zaradi dolgotrajnega zgodovinskega razvoja specifična kulturna krajina. Zaradi sprememb v poselitvi in izkoriščanju zemljišč |e v nenehnih razvojnih procesih, ki potekajo glede na stabilnost ekoloških ravnoteži| bodisi v pozitivni, bodisi v negativni smeri. Za razvoj alpske kulturne krajine so bile v preteklosti pomembne predvsem krčitve gozdov za snovanje kmetij in naselij, požiganje gozdov za potrebe pašništva ter sečnja gozdov za potrebe rudarstva in fu-žinarstva. Zgodovinska proučevanja kažejo, da je bil največji obseg izkoriščanja površin - seveda zelo ekstenzivnega - dosežen na prehodu iz 14. v 15. stoletje. Alpski prebivalci so izkoriščali tedaj zemljišča tudi v ekološko zelo labilnih razmerah in so sprožili s tem mnoge degradacijskee procese. Zaradi več vzrokov, med njimi 569 zlasti zaradi poslabšanja podnebnih razmer v 15. in 16. stoletju, so se jeli alpski prebivalci umikati v ugodnejše razmere, v opuščenih predelih pa prvotno ekološko stanje^ ni vzpostavljeno; nasprotno, marsikje so bila naravna ravnotežja porušena v takšni meri, da so se nekoč plodna zemljišča spremenila v docela neploden svet. Delna stabilizacija pri izkoriščanju alpskih zemljišč, ki je bila dosežena v prejšnjem stoletju, je bila znova načeta med osvoboditvijo kmeta in na začetku industrializacije, ko je^ jela odhajati v mesta s kmetij cenena delovna sila. Znova so se jela rušiti ekološka in socialna ravnotežja ob zadnji gospodarski ekspanziji, industrializaciji in urbanizaciji, ko se začenja v Alpah korenito tehnološko izkoriščanje kmetijskkih zemljišč z mehaniziranim travništvom in živinorejo. Opuščanje kmetijskih zemljišč pa tudi gospodarjenja v gospodarsko mani donosnih gozdovih omogoča labilne ekološke sisteme in neuravnotežene energetske in biološke bilance. Pri tem nastopajo dodatne obremenitve že tako labilnega prostora (turizem, promet, smučarske proge itd.). V okviru mednarodnega biološkega leta so zastavili v Avstriji na več poskusnih ploskvah proučevanje posledic, ki nastajajo zaradi novih obremenitev opuščenih kmetijskih zemljišč, še posebno alpskih pašnikov. Kako ustaviti na opuščenih zemljiščih degradacijske procese, kakšne so realne (ekonomsko dopustne) možnosti za tovrstno ukrepanje. Zal, glede slednjega imamo zvezane roke. Pogozdovanje opuščenih planin in drugih pašnikov, tudi tistih ob zgornji gozdni meji, je sicer možno, vendar so stroški za to spričo neugodnih ekoloških razmer in drage delovne sile tako visoki, da jih ne more prenesti še tako bogato gospodarstvo. Večina razpravljavcev je menila, da so tovrstne pobude, ki prihajajo večinoma iz Švice, nerealne. Pogozdovanje visokogorskega sveta je povezano z gradnjo cest, če je ta v težavnem gorskem svetu sploh mogoča. V zvezi z njo se odpi ra vrsta vprašanj in nevarnosti zaradi povečane erozije, plazovitosti, estetskega uničevanja kulturne krajine idr. Posebno nevarnost za tako zasnovane nasade pa pomeni divjad, ker je v zadnjih letih skoraj povsod v Alpah njeno število zaradi enostranskega lovnega gospodarstva tako naraslo, da neposredno ogroža snovanje novih in pomlajevanje starih gozdov. Opuščanje gozdov v odročnih in težje dostopnih predelih vse bolj ogroža širše ravnotežje y naravi. Mnogi teh gozdov so že danes zastarani in se ne pomlajujejo. Z njihovim popolnim propadom bo ravnotežje še bolj porušeno. Gospodarjenje z gozdovi je zato nujno povsod, tudi v nacionalnih parkih (izjema so seveda pragozdni rezervati), tudi če to ekonomsko - v ožjem pomenu besede - ni utemeljeno. Izravnava ekonomske bilance mora biti zato pokrita iz drugih virov. Z nego in pomlajevanjem alpskih gozdov je povezana zelo občutljiva gradnja cest. Ta mora v gorskem svetu posebno skrbno upoštevati ekološke zakonitosti in sme ob minimalnih prometnih elementih zadoščati le potrebam kmetijstva in gozdarstva. Vse alpske države bi morale v okviru svojih specifičnih razmer zelo skrbno sprem-l|ati vse spremembe v prostoru oziroma v kulturni krajini, ki nastopajo zaradi opuščanja kmetijskih zemljišč in gozdov. V bližnji prihodnosti bo treba sestaviti skupni pregled tovrstnih procesov za vse alpsko območje. Naj omenimo, da je v Sloveniji Ž.?.Y, teku ?.°!ežnP študija o spreminjanju kulturne krajine zaradi opuščanja kme-ti|skih zemljišč, kjer se posebej obravnavajo specifična vprašanja alpskega prostora Nalogo financirata gozdarstvo in raziskovalna skupnost Slovenije v okviru raziskovalnega projekta o varstvu okolja. Spreminjanje vodnega režima zaradi tehničnih posegov v kulturno krajino Sodobni posegi v gorski prostor, zlasti gradnja cest vseh vrst, urejanje smučarskih prog, preseki za daljnovode in plinovode idr. vplivajo na vodni režim in sproščajo erozijske procese. Na vodni režim je možno vplivati s prostorsko razporeditvijo omejenih objektov in z njihovo tehnično izvedbo. Med tehnične posege v naravo je treba šteti tudi objekte, ki jih gradimo za varstvo pred erozijo, npr. hudourniške pregrade, ure|an|e hudourniških korit, utrjevanje erodiranih površin ipd. Razprava o navedenih vprašanjih je pokazala v prvi vrsti na pomanjkljivosti pri izobraževanju tehničnih kadrov na visokih šolah. Njihovi strokovni profili so zelo ozki in enostranski, manjka iim ekološka izobrazba ter sposobnost za kompleksno obravnavanje prostorske problematike. Slednje velja posebno za graditelje cest, električnih in drugih energetskih vodov, za načrtovalce rekreacijskih in turističnih središč. Razvoj naselij in prometnega omrežja V zadnjem času se je nagla gospodarska rast v Evropi nekoliko umirila, kar se kaže v relativnem zastoju pri odpiranju delovnih mest. V alpskih predelih pa o tem ne bi mogli govoriti: odpiranje novih delovnih mest je v polnem teku. Na novih delovnih mestih se sicer zaposluje domače (prej kmečko) prebivalstvo, še v večji meri pa prihaja delovna moč od zunaj. Iz leta v leto se veča naselitveni pritisk, bodisi v obliki stalne naselitve, bodisi v obliki počitniških stanovanj. Zaradi industrializacije, gradn e prometnega omrežja in druae infrastrukture nastajajo v prostoru mnogi konflikti, ki jih je moč reševati samo ob poznavanju njihovih vzrokov, s smotrnim prostorskim načrtovanjem in z uravnavanjem družbenih procesov. Mnoga izhodišča za nadaljnji pozitivni razvoj je pokazalo že omenjeno posvetovanje v Trentu (1974). Ni pa pomembno samo napredno prostorsko načrtovanje, ampak tudi discipliniranost pri prostorskih načrtih. Prav ta pa je skoraj povsod problematična. Mnogokrat so seveda krivi za to premalo realni prostorski načrti. Osnovno izhodišče načrtovanja v alpskem prostoru bodi: ravnotežje v prostoru in vzajemno delovanje vseh njegovih dejavnikov je moč ohraniti samo, če obstane in se razvija domače (alpsko) prebivalstvo. Seveda pa bi bilo nemogoče in tudi nesmotrno Alpe ograditi. Povsem je treba računati z vse večjim številom tistih, ki iščejo na različne načine oddih v razmeroma zdravem alpskem okolju. Osnovno načelo, po katerem naj bi se ravnalo večan|e stanovanjskih in turističnih kapacitet, pa je: omejiti je treba, kolikor je mogoče, vso gradnjo zunaj naselij. Interesente za gradnjo počitniških hiic je treba usmerjati predvsem na obnavljanje poslopij opuščenih kmetij. Nemški in avstrijski nacionalni park V Vzhodnih Alpah so v teku obsežne priprave za ustanovitev dveh novih nacionalnih parkov: nemškega v Berchtesgadnu z 210 km2 in avstrijskega v Visokih Turah z 2400 kvadratnimi kilometri (I). Oba parka sta zasnovana na enakih principih. _ Nemški načrtovalci so pri snovanju svojega parka v nekoliko ugodne|šem poloz_a|U. Ne samo zaradi njegovega manjšega obsega, ampak tudi zato ker so vse površine bodočega parka v lasti države. Snovanje parka narekujeta poleg naravnih razmer tudi zgodovinski razvoj površin in pa zlasti velik pritisk obiskovalcev, saj se giblje njihovo število v zadnjih letih med 1,5 in 2 milijoni. Izkazalo pa se |e, da ostaja približno 90% obiskovalcev v bližini treh, štirih glavnih poti, le man|šina se poda|a v bolj oddaljene predele. . „ . Zanimivo je vprašanje o gospodarjenju z gozdovi v okviru bodočega parka. Nekateri zunanji pobudniki menijo, naj bi gospodarsko izkoriščanje gozdov (secn|a) v parku popolnoma prenehalo. Zastopniki gozdarstva pa povezujejo obstojnost gozdov s smotrnim gospodarjenjem. Precejšen problem v okviru parka |e lov, ki |e v Berchtesgadnu v pretežni meri še vedno izključna domena »generalnih direktor|ev«. Ustanovitev parka je hkrati tudi politični problem - računati je treba z mnen|em domačega prebivalstva (volivcev). ...... D . Avstrijski načrtovalci imajo že do vsega začetka velike organizacijske težave. Park se razprostira na območju treh dežel - Koroške, Vzhodno Tirolske in Salzburske. Za sprejetje osnovnih izhodišč nacionalnega parka je treba pripraviti tudi domače prebivalstvo, ki jim je ideja o nacionalnem parku od vsega začetka nepri |ubl|ena. Po dolaih tolmačenjih, posvetovanjih in dogovarjanjih je bil pred petimi leti podpisan sporazum treh dežel o pripravah za ustanovitev parka. V okviru priprav delu|e|0 številne komisije, ki obravnavajo posamezna delovna področja. Zelo pomembno na-loao je opravila oziroma jo še opravlja pravna kormsi|a. Upoštevati |e bilo treba namreč zelo pestro lastniško strukturo, kjer so državne površine (predvsem gozdovi) v odločni manjšini. Prevladuje zasebna last, med njo je močno zastopana inozemski. Jedro avstrijskega nacionalnega parka predstavljajo takoimenovane neproduktivne površine, ki se razprostirajo nad zgornjo mejo gozda in na strmih skalnatih pob?c|ih alpskih dolin. Ustanavljanje parka olajšuje dejstvo, da je ve ik del neproduktivnih površin v lasti avstrijskega alpenvereina, ki je eden od n|egovih glavnih pobudnikov. Celotni park je razdeljen oziroma razčlenjen na tri močno se prepletajoče cone: jedro parka, prehodno cono (pašniki, gozdovi) in zunanjo cono (z naselji in gorskimi kmetijami). Svoje posebne zahteve imajo energetiki, sa| |e na obmoqu bodočega parka veliko število akumulacij in energetskih vodov za gospodarstvo zelo pomembnih hidrocentral. Kaže, da bo glede tega zlogoma le prišlo do ustreznega sporazuma. Skladu Planinskega Vestnika so odstopili honorarje:. Viktor. Sinčič.Cerklje, 30 din; ing JanezDolžan, Mojstrana, 30 din; Boris 2užek, Liti|a, 33 din; Mo|ca La|ovic L|ubl|ona, 40 din Andre a Uunovn k, Uub ana 50 din Marjan Oblak, Ljubljano, 50 din;. Ernes Preglay, Muta 50 dm; Joze Traln k, Lublana 50 din; Janko Robič, Ljubljana, 30 din; Sto,an Sme, L|ubliana, 80 dins Vikto^ ZakoF, Zm, 70 din; Miro Sušteršič, Mengeš, 110 din; Ferdo Premru, L,ubl,anc,140 d.n; Dušan Webe;, ub ana 140 din- Cene Kramar, Laze, 175 d n; Dušan Lasič, L|ubl|ana, 140 din; dr Janko fietersKi, ljudiiano, 140 din'; Gregor Klančnik, Ljubljana, 'l60 din; Slavo Mreža r, Ljubljana, 150 din; Drago Pregar Ljubljana, 235 din; Bine Mlač, Ljubljana, 266 din; Janez Marmčic, L|ubl,ana, 320 din; Drago Koren.n. Jesenice, 400 din. Skupaj 2889 din. _ Vsem darovalcem se uprava in uredništvo iskreno zahval'|u|eta. MOJA HOJA NA KAVKAZ DR. ALOJZIJ VADNAL Leta 1947. »Aleksander Danilovič,* kot matematik se ukvarjate z geometrijo, kot človek pa ste z dušo in srcem predani planinam. Ali mislite, da obstoji med tema dvema tako različnima področjema zanimanja kaka notranja povezava?« »Da- Alojzij Alojzijevič, že sam sem o tem raz-mišl|ai in zares se mi rada vsiljuje domneva, da le ^ neka vez. Pomislite na oblike gora; pri pogledu nanje dobiva človek neke geometrične zaznave. Gore so na prečudne načine vložene v pokrajino nekako tako, kakor so geometrične figure vložene v obdajajoči jih prostor. Geometrični pojem razdalje dveh točk na krivi ploskvi na|de svo|o podobo v pojmovanju razdalje dveh krajev na goratem reliefu. Prav zaradi takih podobnosti se ne čudim, da je več sovjetskih geo-metrov navdušenih planincev. Seveda pa je pri nas dosti težje obiskovati planine, kot pri vas. Naša gorovja so daleč, vi jih pa imate tik pred nosom. Naši planinci gredo lahko v gore nmTi^t^^ll0,nOŠl ,plan.ini P°.hodi s° bolj podobni ekspedicijam kot pa pla-S £T S'-rLPi!' Al0|uZ" Alo|z,|ey.č, dosti ste mi že pripovedovali o vaših Julijskih m Kamniških planinah, al. ne bi hoteli obiskati našega Kavkaza2« »Prav rad, Aleksander Danilovič, toda to je nemogoče, saj mi štipendija komai zadošča za hrano. Potovanje na Kavkaz pa je gotovo hudJ drago.« ' ' ° InL!? ^¡f'1 .AloJz,ievif' urediti- Na Kavkazu bodo poleti alpinistični dosti 'stalo bo oHlSnn J^l^'"'V r enin-gr^U, mi l'e 2ares že zel° mudi'° domov; toda take ^'ko11 vec-..°d.?čl1 sem se za Kavkaz. Vsi drugi jugoslovanski kart Pred odhod™ Pi" '' so.™ ,PrePus.tin °?anke svojih joni skih živilskih ;,Sinn!oMuSu ■ Kavkaz sem s. lahko privoščil nekaj več hrane in tudi na ¡rpSIreS^rav"56"1 ^^ En° ^ Sem 2ePd '"¡¡gami, zato je bila 3 julija sem odrinil na pot z majhno skupino leningrajskih študentov Kavkaški ekspres ,e oddrdra proti 2389 km oddaljenemu Nevinnomissku na Kubanu.Izredno udobna vožnja v leza niku - ob pošastnih vtisih. Vsi kolodvori in vse okoli njih same ruševine popo no uničenje. Čudovo: Pred obkolitvijo Leningrada so Rusi izmesta nih ntrok i ®1 trTP°rt °tr0k-S° nadsti bombardirali: nad 5000 mrtvih nedolžnih otrok. Moskva: edina neporusena oaza sredi vsesplošnega razdejanja od Lenin- Tt iauk0Zta -?rel'/ursk Harkov, Rostov: da so tu postaje, si čutil le po tem, nhfpvinn Mc ustavil med zasilnimi barakami, pokritimi s strešno lepenko ali kako fcV I^JH "jnnomissk:. prestopna postaja za lokalno železnico do 52 km odda- ^ Kifhnnn^JV°lne ^aTu"'^ SuhLu™ka vol'ašk° «sta; dolga je 275 km in drži s Kubana cez Kavkaz v Abhazijo ob Črnem morju. Cesto so gradili kakih 20 let- ? rlT V r" Sk° 'Uq Vc?'ski zel° Pom®mbni za balkanske narode' Kon! interno! nn knnnlc ""T p SanTStefanu P^eje zaradi križanja imperialističnih interesov na kongresu v Berlinu. Ta cesta nas bo spremljala do konca ?X5rk?Aa (°.km) ,sf Pejiemo z rednim avtobusom ob Kubanu navzgor do Kara-caievska (65 km) m od tod dalje ob rek. Teberdi do tedaj zadnjega stalno naselieneaa kraja z imenom Teberda (104 km) na nadmorski višini okoli 1300 m Tu je lonec r°lnJrA0Z avtobus2m' ^ .naprej najdemo tovornjak. Cesta teče ob desnem bregu Teberde navzgor do sotočja rek Gonačhir in Amanaus (114 km). Tu se vožnja konča fin? n° l6VO °b 9onačhiru navzgor, mi pa krenemo na desno po pešpoti m dospemo P° dveh urah zložne h°le do Dombajske poljane (1630 m) v sotogu rek Dombaj, Amanaus in Alibek pod čokatim masilom 4047 m * A. D. Aleksandrov, ruski matematik, znan po raziskavah o konveksnih telesih. visoke gore Dombaj ojlgen (ubiti zober). Po še kakih dveh urah hoda ob Alibeku navzaor dosežemo naš cilj, alpinistično bazo Alibek (2200 m). Kako lahko se dandanes opisuje tako potovanje! Takrat, kmalu po vo|m, pai ie bilo težko. Nisem imel nobene geografske karte, nobenega turističnega vodica; za silo sem si narisal nekako grebensko karto po spominu. Po 25 letih sem našel v Moskvi vse, kar sem želel: natančne karte o Suhumski cesti, o Teberdinskem narodnem parku, o Sončni dolini ob Alibeku, potopise in prospekte Danes je Teberda veliko turistično središče, ki ga primerjajo s švicarskim Davosom Domba|ska poliana ie postala znano klimatsko zdravilišče. Takrat vsega tega še ni bilo; kar pa |e bilo, so nacisti uničili vse tja gor do Kluhorskega prelaza na glavnem kavkaskem grebenu. Turistična baza Alibek leži na koncu Sončne doline ob ledeniski recici A ibek. Dolino zapirajo na severu Semjonov baši (3603 m), na zahodu Sulahat (3409 m in na jugu glavni kavkaški greben z vrhovi Džalovčat (3884 m), Alibek basi (3592 m), Be alakaia (Pisana skala, 3861 m), Amanaus baši (3757 m) in Džuguturlucat (3898 m). Z glavnega kavkaškega grebena se spuščajo proti Alibeku tri|e mogočni ledeniki: Dvo|ezicni, Alibekski in Belalakajski. Gore so zgrajene iz svetlega, skoraj belega gram a tako da se mi je zdel Kavkaz mnogo bolj prijazen kot centralne Alpe, k|er prevladu|e|0 za moje oko precej neprijetne temne in skoraj odurne barve. V Alibeku se nas je zbralo na alpinističnem teča|u 60 udeležencev Prišli so z vseh vetrov Sovjetske zveze; med njimi so bili tudi taki, ki so prvikrat videli gore. Razme-stili so nas po udobnih hišicam podobnih šotorih s po tremi vzdign|enimi lezisci. Meni so dodeliil šotor skupaj z dvema bratoma študentoma iz Moskve; obadva sta bila nekaj mlajša in prvič v gorah; prav kmalu smo si postali dobri prijatel|i Alpinistični tečaj je bil namenjen začetnikom in |e trapi tri tedne. Poslusali smo teoretična predavanja, imeli smo praktične vaje iz osnov plezalne tehnike v bližnjih skalah Semjonov bašija, vadili smo hojo po Alibekskem ledeniku in po strmih travnatih pobočjih Belalakaje, ki spominja po svoji obliki na Matterhorn. Ker so kmalu videli, da v gorah le nisem začetniški zelenec, so mi zaupali vodstvo majhne skupine fantov in deklet iz Moskve. Nekaj čisto novega zame pa so bile vaie iz »pereprav čerez gornuju rečku«. Torej prečkanj gorskega potoka, lu sem bil pa zares pravi zelenec. Pri nas potok preskočiš ali pa preskaku|es cez po stopal-nikih ali pa si sezuješ čevlje in prečkaš bos. Tam izvira potok izpod ledenika in |e takoj zelo deroč in močan. Da bi prišel čez brez premišl|emh priprav, ne, to ni mogoče. Potrdilo Centr. šport, društvo »Znanost« - alplogerja. »Alibek« da se je avtor d, Vadnal povzpel na Kavkaški vrh in opravil vse norme za značko »Alpinist SSSR I. stopn|e« <• BonrpfiAttiuS Cobot iofipoBOAkHoro CnopTaBHoro o6qieciBa „Hajrua" BbicoKoropHbiH yHe6HbiH A/ibnMHHCTCKHfi Jiarepb „A/iH6eK" .194/ r. JVfc_Li_ CflPABKA 4ana tob__-v? -{2z- b tom. mto oh AeiicTBMTeAbHO sa bpem« caoero npeChiBaHH» b Aarepe c-_~/K." " ''"/i--no—'/•'".—¿Z--cosepuiHA 3a'ieTHoe noc- xo*4eiiHe Ha BepuJHH/-—'' f^/—^l/C,.-^" ' O, npouieA qepe3 ncpenaAbi — h C43A TeopeTHHecKHe h npaKrH4ecKiie nop.MW na npaao noAy«ieHnn snasKa „AAbniinHCT CCCP* I CTyneHH c oueiiKoii-.C—.—:—" -- ^ - HaMaAbBBK AAbniiBHCTCKoro Aarepn! HaiaAtHHK yHe6BOM IBCTH: 5] V 1947 r. Tu a. MXTH. » 309, t. 800. Prii teoretičnih predovan|,h smo poslušali o planinski opremi, tehniki itd- nekai predavan, se. m. ,e zdelo tako zanimivih, da se jih še danes spominjam ' Na Kavkazu je marsika, prece, drugače kot v Alpah. Upravnik turisSe baze odao var,a za svo, ra,on in za vsakega planinca. Vsak turist ali vsakdo veza mora K NihSTe ,TYnr glede -Prenesti ustrezati težavnostni stopn^ včasih zares preveč brezobzirni do požrtvovalnih reševalcev. Planine namreč zahte va|o osebno m družbeno moralo, ki si jo je treba privzgojiti Tovarištvo v gorah je samo po sebi razumljiva zahteva. Tovariša v nesreči ne smeš ^ t0m ^ prim^ri Sodniisko Preganjajo. Na tečaju so navedli pri mere netovar.skega zadrzan,a, k. so se zaradi težU posledic končali pred sodima I izrodi ^ Sn^"0^0^ so-to ^¡hni v odročn« doline zaprti ^^ ga? i^aUPnonKter^ s' toponomaTtN sklenil, da bo sp ezal do konca police, sa, ,e upal, da jih bo od tam opazil. Med njegovim neuspešnim opazovan,em sem se za če malo dolgočasiti zato sem se na stojišču lepo izvesil nad globino. Udobno visec.na treh khnih sem gTedal v steno nad seboj. Sama sivina. Sive plošče se bolj s.v, previs, in skoraj črne strehe, za poživitev pa nekaj rumenih odlomov. Prav pr,,eten pogled je bil to. Tam čez že ne bo šlo, sem si mislil. __ Počasi sem obračal glavo navzdol, da bi pogledal ka, ustvar,a Zelo. pocI P™'"™; sem iih ualedal Svedrovci! Zavpil sem od vesel|a, čeprav so bil. 20 metrov nad nama in sem spoznal, da sva zgrešila polico. Soplezalca ,e čakalo zoprno vračanje popolicikT na°ujetako grdo® zavedi a. Kmalu zatem sva b.la ze nave.k. usk^ k^er se ie začenjala prava polica. Lepo se e zarezovala v navpične plati. B.la ie skoraj ravna, ozka, stena naPd njo pa nekoliko previsna Po kra k, -gr.c. raynoteZ1a ki io ie zahtevala, sem priplezal do svedrovcev katerih zar,avela okrogla ušesa so mo ela iz gladkega, trebušnega previsa. Niso bili ravno vzorno zavrtam, nekater. 587 so bili obrnjeni navzdol, drugi navzgor, toda vseeno so dobro držah. Ko so se nad previsom spet začele razčlembe, ¡e v ozki razpoki ždel samoten kropar, ki mi ie dal prece| opraviti, da sem ga dosegel in izpel vrv. Nad njim sem po nekoliko kruslnvem skalovju prečil poševno proti levi, do majhnega kotliča na izpostavljenem skalnem nosu, kjer je varoval Želo. Prostor je bil kar udoben, zato sva sklenila duškati. Tako se mi ie ponudila priložnost, da se podrobneje in v miru razgledom naokoli, pravzaprav le navzgor in navzdol. Nad nama razen previsnega kamina in bleščečih sončnih žarkov, ki so prosojno ožarjali nebo nad steno, nisem videl ničesar. Spodaj pa |e bilo precej razglednejše. Najprej seveda nekaj sto metrov zraka, potem pa navpično pod nama vznožje stene, s svetlimi, izpranimi skalnimi skoki, med katere so se zajedale posamezne krpice borne trave in so nižje spodaj prehajale v nežno zeleno preprogo, prepleteno z ozko belo potjo. Sledila je še kratka skalna stopnja, za n|0 pa slepeča belina snežišča, uklenjenega v ozko krnico, kjer se rojeva Bistrica. 1 Po snežišču so živahno poplesavale drobne pike, in se v hitrih, zaradi oddaljenosti koma| opaznih zavo|ih podile po snegu. Za seboj so na snežni ploskvi zapuščale lasno, kacasto sled. Vsak v svojem elementu, sem si mislil, midva v steni, oni na smučeh. Ozek, malo previsen kamin naju je pripeljal v globoko črno luknjo. Njeno dno je predstavljal širok, strm žleb, prekrit z drobnim oeskom. Tu pa so se začele težave Ni nama bilo jasno, kako bova prišla iz luknje. Na levi strani je bi! gladek, previsen rob, na desni pa ravno tako gladka navpična plošča, nad katero se je prevešal strop luknje. 1 r Zelo ni vedel, kje in kako bi začel, napetosti v naju pa je počasi naraščala Posledica |e bila, da sva začela dokazovati slabe strani najinega besednega zaklada. Preprosteje povedano - preklinjala sva vedno huje. Skrbno izbrane besede so letele predvsem na pomanjkljiv opis, ki razen teqa da omenja svedrovce in zagozde, ne pove o smeri skoraj ničesar. Po kratkem samogovoru je Zelo poskusil na desni. Takoj je poskrbel, da mi je postalo pošteno vroče, čeprav sem sedel na vlažnem pesku v hladni luknji. V stropu luknje je bil namreč zagozden velik rumenkast preperel blok, ki je visel točno nad mano. Takoi ko sem bil pnsel v luknjo, sem se bal, da bo sam od sebe padel na naju, pa ¡e le miroval. Zelo pa |e vanj na vsem lepem začel zabijati klin. Med globokim votlim donenjem se |e vse skupaj začelo tresti in z vedno večjim strahom sem buljil v ma|a|oco se skalno klado nad seboj. V moje veliko olajšanje je Zelo nehal razbijati in poiskal razpoko za klin drugje. Čudno zverižen je v širokem razkoraku počasi pridobival višino Po tretjem poizkusu mi je rekel, da mu do dobrega oprimka manjka 20 centimetrov. Ni slo drugače, potrebna sta bila klin in lestvica, potem pa mi je vrv spet veselo drsela čez ramena. Kot drugi v navezi sem imel seveda pri prehodu iz luknje man| težav. Preprosto sem se po klinu potegnil navzgor, doseaeT dober oprimek, se z desno roko držal zanj, z levo sem izbijal klin, noge pa so mi veselo bingl|ale po zraku, ker pač nisem imel kam stopiti. Naslednje stojišče je bilo kmalu nad luknjo ob koničasti odpočeni luski. Raztežaj nad lusko meje tako presenetil, da sem za nekaj trenutkov kar ostrmel. Nad menoj se ie dvigala čudovita, strma za|eda. Imela je skoraj pravilno obliko, na obeh straneh so bile gladke posce, stikajoče se pod pravim kotom, med njimi pa kot z ravnilom potegnjena ozka poc Zajeda se je izgubljala pod veliko temno streho. S pravim navdušenjem sem s edil soplezalcu po zajedi navzgor. Užitek pri plezanju pa ni bil popoln, sa| si zaradi bolečin v hrbtu nisem mogel privoščiti vzpenjanja v elegantnem razkoraku, kot |e to opravil Zelo. a Pod streho se je zajeda kot odsekana nehala na drobni polički prekriti z rumenim gruščem, dobre pol metra nad n|o pa se je že poganjala streha daleč onkraj navpičnice. Pri prvem poskusu, da bi splezal na poličko, sem z glavo butnil ob streho in vrglo me je nazaj. Nato pa sem uporabil nekoliko grši, a uspešnejši način. Sunkovito sem se potegnil navzgor m spravil koleno na poličko, z glavo pa sem se oprl ob streho, da sem lovil ravnotežje. Zatem sem se napol sede odplazil okroq roba kier so zoprni rumeni grusc zamen|ale prijazne travnate blazinice ' Udobno sem se namestil na zračni polici, Zelo pa se je lotil izstopne variante Z zanimanjem sem opazoval, kako se |e elegantno dvigoval v navpični steni. Njeaov ritem |e zmotilo le občasno zab.|an|e potrebnih klinov. Prav nič se mu ni poznalo devet mesecev bivanja v voiasmcah nek|e v ravni Srbiji i?,rn^ricP°Znej|eunai- ie VikaJ°iki -smeri Prvič pozdravilo sonce. Zleknjena na platah turnca sva s, dokončno oddahnila m s. čestitala. Krepak stisk rok mi e v tistem trenutku pomenil zgolj formalnost, nekakšen obred, ki pa s svojo preprosto iskren os fo uspeh ^ na'rQ|e n° V6S 9laS izkriČd V 9lobino= srečo' PriiateK Po Slovenski smeri sva sestopila v dolino, ki je globoko pod nama izginjala v večernem mraku, le stena je prosojno žarela v pojemajoči svetlobi. Njene ostre, izrazite Del triglavske severne stene - z vrisano smerjo »Helba« (H-H) poteze so bile še vedno ¡osne, čeprav so skalne ploskve skupaj z umirajočim dnevom počasi temnele. Pri vsakem postanku sem se oziral nazaj v steno. Spet se mi |e zazdela tako strasna, brez prehodov kot leto poprej, ko sem kot tečajnik z občudujočim strahom zrl vanjo. Toda zavest pravkar opravljenega vzpona v Helbi, mi je temno senco stene vsaj v predstavah naredila bolj domačo. Bila sva že na ravni poti ob Bistrici, ki je s svojim vedno živahnim šumenjem predirala temo, v kateri je izginilo vse okrog naju. Za trenutek so mi misli krenile med pripovedovanja tovarišev o tragičnem dogodku, ko je preminil Helba, le nekaj sto metrov daleč od smeri, ki danes nosi njegovo ime. Toda v moji razgreti glavi, kjer so vrvele same vesele misli, se tako žalostna zavest ni mogla obdržati. Srečni spomini pravkar opravljenega vzpona so bili močnejši. 589 Ko sem mesec dni pozneje ves premočen in premražen v siloviti nevihti izplezal na vrh Sfinge, preklinjajoč vreme in steno, sem v trenutni jezi kar pozabil, da lahko tudi težka smer ostane ne samo kot zavest uspeha, pač pa tudi kot nepozabno doživetje in izvor čudovitih spominov, na katere včasih ne pade niti najmanjša senca. Tak bo zame ostal spomin na Helbo. Opomba: Smer Helba v severni triglavski steni. 4. ponovitev opravila 2elko Perko in Iztok Tomazin, AO Tržič, 29. VI. 1976. Ocena smeri: V, mesta VI-, 450 m. O imenu »Helba«: Beseda je izpeljanka iz nemškega izraza za čelado - »helm«, njen nastanek pa je vezan na smešen dogodek, ko so tržiški alpinisti v Avstriji kupovali plezalne čelade. Niso natančno poznali pravilnega nemškega izraza, le njegov približni zven in tako je nekdo prodajalcu rekel, da bi rad kupil helbo, torej čelado. Od tedaj se |e ta naključni »lapsus linguae« ohranil in razširil v trži š ki h alpinističnih krogih. Najbolj znana pa je »Helba« kot vzdevek znanega alpinista Rika Salbergerja. Prijel se ga je kmalu po omenjenem dogodku. V spomin na njegovo tragično smrt v bavarski smeri so člani AO Tržič preplezali novo smer v spodnji polovici triglavske stene, v strmih odlomih med skalaško in Peternelovo smerjo, in jo imenovali »Helba«. Avtorja smeri sta bila Luka Rožič-Lenin in Dušan Srečnik-Zobač. Prvič sta poskusila I. 1970 in takrat priplezala do ključnega mesta, ki je opremljeno s svedrovci. Leto pozneje, 4. 7. 1971 sta ista dva — pridružil pa se jima je še Libor Andrle - izpeljala smer do konca oz. do police, po kateri so izplezali v Peternelovo smer. Dokončna podoba smeri pa je nastala 15. 9. 1974, ko sta Filip Bence in Slavko Frantar preplezala še direktno izstopno varianto do skalaške smeri, s katero je smer dobila bolj estetski potek. TRI PLEZALSKE MINIATURE JANEZ ŠUSTERŠIČ 1. Čehov steber Minilo je več kot leto dni, odkar sem plezal Preložnikovo smer v Vršičih nad Koro-šico. Takrat sem opazoval steber levo od naše smeri. To je bil še kos deviške stene. S pogledom sem sledil razčlembam po stebru. Kjer je kazalo, da bo težko, se je pogled ustavil, šele nato je lezel spet navzgor, dokler ni obstal na vrhu. Steber je dobil namišljeno smer, ki mi ni dala več miru. Poletje je hitro minilo, jesen je bila deževna, zima pa ni prišla v poštev — steber pa je še vedno čakal nedotaknjen. Med tem časom je dobil že ime Čehov steber. Naj ima domače hišno ime, če ga bom že plezal z bratom. Prvi poizkus je propadel že doma, zaradi dežja. Potem je prišla na vrsto še matura, pa izpit in plezanje v Franciji. Se tam sva mislila nanj in govorila: »Ko prideva domov, greva najprej v Čehov steber.« Ni minilo teden dni, ko smo trije Čehovi in Vanda zdivjali na Korošico. Tokrat sva imela trden namen vsaj poizkusiti, da vidiva, kakšen bav-bav naju čaka. Drugo jutro smo v dveh mešanih navezah preplezali Lukmanovo smer. Vanda in Marjana se odpravita naprej po grebenu Vršičev in preko Dedca na Korošico, midva pa nazaj pod steno. Prvi raztezaj je bil moj. Pridobil sem si to pravico, ker sem smer zasnoval. Po veliki^ polici hodim sem ter tja ter iščem najboljše mesto za vstop. Zaganjam se v ploščo, pa ne morem nikjer zabiti. Navsezadnje se mi je le posrečilo, čeprav se ne bi bil upal obesiti nanj, če bi bil le deset kilogramov težji. Ko sem ga obremenil, se je obrnil navzdol, a me je obdržal. Od tu naprej je šlo prosto. Dosegel sem ozko poličko. Dva čudovita klina sta me prikovala na steno. Miro je zlezel mimo mene v problem smeri - v ^rečnico. Čez ploščo teko razčlembe. Res jih je malo, toda to je^edina možnost. Kot baletka je plezal po drobnih stopih. Na modrem nebu se je odražala njegova silhueta. Z desno nogo je izpodrival levo, da je spet lahko naredil korak. Začel je »šivati« kot šivalni stroj. Potem je uprl koleno ob steno in »šivalni stroj« se je ustavil. Po sedmih metrih je prišel do poči na razu stebra. Poskušal je zabiti normalni klin, pa ni bilo razpoke zanj. Zataknil je U profil v široko razpoko. Ko ga je poskusil zabiti, se mu je kladivo zataknilo za čutarico. Spet je začel »šivati«, končno pa je le rešil kladivo in s hlastnimi udarci spravil klin do ušesa v razpoko. Kmalu se je pokazalo, kako dobro je klin zabit. Plezal je po stebru navzgor približno štiri metre, ko se je zgodilo. Živčna napetost iz prečnice je mene že minila, gledal sem v drugo stran stene. Takrat pa krik - hipoma se obrnem in vidim: Pada. Plava proti dnu. Nagonsko stisnem vrvi, obdržal bi slona. Ustavi se pod previsom, nemočno visi meter od stene. »Si cel?« »Sem.« »Te spustim na polico?« , . , , ... ,.,. ■ < i Potem sva pretresla dogodek. Hotel je zagrabiti vrh stolpicka. Ni ga dosegel ro ... Vse okoliščine za srečen polet so bile na Mirovi strani. Kai, če ne bi bile? Je vredno plezati? Ko je Miro začel, sem rekel, da težkih smeri ne bova plezala skupaj. Toda skupni uspehi pokažejo na nove cilje. Če bi računal z nesrečo, ne bi plezal. Pesimist ne more biti alpinist. .. Odločiva se, da greva naprej. Miro zleze po vrvi do rešilnega klina in zabi|e se enega. Brez težav doseže stojišče. Prečnica zame ni bila več problem, ker me je Miro varoval z eno vrvjo od zgoraj. Razčlembe so potem čudovito lepo vodile po sredini stebra in težave nikjer niso presegle pete stopnje. Prišla sva na polico pod vršno steno Če bi hotela naravnost na vrh, bi potrebovala še kakšen dan, da bi 10 navrtala. Po kaminu nekoliko levo sem dosegel previs, ki je bil zadnji stražar skrivnosti, ki jih steber ima. Spustil naju je na vrh brez posebnih težav. Potem sva se sprostila. Začel sem ga gnjaviti, kdaj se je vpisal v padalski klub. Če se ne misli takoj izpisati, ne bom več plezal z njim, sem pribil. Plezala Miro in Janez Sušteršič 2. 8. 1975. Ocena V+, čas 5.30. Višina 160 m. Smer še ni ponovljena. 2. Prečenje Grintovcev Načrt: Grintavec, Dolgi hrbet, Skuta, Rinka, Turška gora, Brana, Kamniško sedlo - po grebenih. Konec decembra, v dveh dneh. To je bila mo|a že!|a za konec leta. Dušan je imel enak načrt in bila sva dva. . Težko otovorjena sva sama izstopila iz zadnjega avtobusa, ki pel|e v Bistrico. V domu se vpiševa - kaj se ve, lahko naju bodo iskali. Jak je sedel ob pivu in začel stresati svojo zgodbico: ... ... . »Vesta, če bi bil jaz z vama, ne bi šel danes gor. Po Bistrici se potika neka zver, risu podobna. Ta teden je že dve srni raztrgala. Najbrž je prišla iz Avstrije v Kokro in čez Kokrsko sedlo v Bistrico. Podnevi ne bi rekel, ampak sedaj ne bi sel. Ce pa ze aresta, vzemita vsaj papir in vžigalice. Ognja se pa boji. No, pa srečno.« Stritofov pes naju za slovo še pošteno oblaja. Potem sva sama, v temi sl.s.va vsak šum. Baterije nočeva prižgati, ne priznava, da naju |e strah nočeva. Skoz. meglo se prikažejo zvezde, pod njimi so obrisi zasneženih gora. Morala poskoči, čeprav VISOKE TURE - PARADIŽ ZA ISKALCE MINERALOV Švicar Hasso Lütz je v »Les Alpes« 1975/350 napisal hvalnico pravi panegirik na Visoke Ture, najprej na gore, potem pa izčrpno kot gore polne kristalov in kamenitih draqocenosti. Ljudje so zanje vedeli že v srednjem veku Zlato in srebro so teda| kopali v Rauristalu ali na Radhausbergu pri Badgasteinu. Slovito ie bilo na|disce smaragda iz leta 1862 v Habechtalu. Leta 1903 sta angleški rudarski družbi Forster in Esmerald dobili 32 000 karatov smaragda. Podjetje ni bilo rentabilno, prenehalo ie z delom, ni pa usahnila človekova želja, najti in imeti dragocene, lepe kamne. I o je zadnja leta privedlo do brezvestnega ropanja (npr. v Rauristalu in Habachtalu). Domačini so se zatekli celo k razstreljevanju. Najdišča so v Ankoglu, Goldbergu, v Glocknerski skupini, v Schobru, Granatspitzu in Venedigerju. Na Ankoglu (3246 m) se nahajajo kristali rut.la, a pa t. ta m fosforita, na Gesselkölfenu magnezita in serpentina. Na Radhausbergu (261 d) |e bil nekoč zlatokop. w v ....... Na Goldberg - ime je že samo po sebi zgovorno - so v preismih časih iskali in dobivali zlato in srebro, zdaj je tu znano nahajališče ametista. Naibol| bogat s kristali ie Ritterkopf (3006 m), težko dostopna skalnata piramida. Na Gnesvisalmu (1560 m) in na Griesvis - Mahdern je 12 m globoka jama, ki |e na dnu vsaka pokrita s 20 do 30 cm velikimi kristali. Leta 1962 je Josef Oschlinger v Huttur.nkeltalu na višini 2400 m odkril jamo, ki ima najmanj 250 kg kristalov. Fotografirali so |o, izmerili, in jo - umetno zgrajeno - z originalnimi kristali razstavili v »Hiši narave« v balzburgu. Gostilna »Alter Pocher« v Fleisstalu ima razstavljene kristale iz Kälbergrata (2959 m) in jih tudi prodaja. so v zvezdni svečavi gore skrivnostne, nepristopne, hladne. 2agana peč in žičnica sta hitro za nama, potem pa se je začelo drsenje. Kot v posmeh je povsod kopno le na poti |e led. Ko vidiva, da ga ne misli biti konec, natakneva dereze. Enakomerno skrtan|e snega na|u spremlja do Sedla, skobacava se čez opast in odprta zimska soba s pol metra snega naju sprejme. Dušan se je spravil h kuhalniku, jaz pa z lopato nad sneg. Malo sva zaležala, a turo sva zjutraj le začela še v temi. Kajpak, ura je. Pohitiva, da bi naju sonce dobilo čim više. Vrh Grintovca sva doživela veličastno jutro: v dolinah megla, vrhovi Alp v bleščeči svetlobi. Na vrhu se naveževa. Od tu naprej nama je pot pozimi neznana. Dober sneg naju hitro pripelje čez oster greben Malega Grintavca in naprej na Mlinarsko sedlo. Tu se ie začela druga nadloga - vročina, in to konec decembra. Sneg je postal moker in dereze so dobile cokle. Prišla sva v greben Dolgega hrbta, na njem nisva naletela na kopno skalo. Celo v previsih so visele ledene sveče. No, tudi tega grebena je bilo konec, čeprav ne nosi zastonj tako ime. Vrv v nahrbtnik, čez Struco in naprej na Skuto ni nobenih težav, le precej utrudljivo je. Moči je pilo sonce, ki je neusmiljeno pripekalo. Ob treh popoldne sva bila na vrhu Skute. Odločiva se, da bivakirava kar tu, srn imava že vsega dovolj. Pod vrhom narediva luknjo v sneg. Dušan dolbe z menažko v sneg, kot bi mu bilo to v največje veselje. V pol ure dobi najino zavet|e dokončno obliko. Zastonj spiš, saj je prostora dovolj, edinstveno zračenje - rahel vetrič z Jezerskega proti Bistrici skrbi za »air condition« -, fantastičen razgled na megleno morje in sončni zahod. Kuhinja dela ob vsakem času, le izbire ni veliko Ka| bi hotel še več? Ob štirih Dušan zasede svoj prostor, jaz slikam, kako tone sonce za škofjeloško hribovie Potem se še sam zbašem v bivak. Nase navlečem vso obleko, ki jo premorem, oblečem še puhast komplet, noge v nahrbtnik in že je tu dobrotljivi spanec S soncem se je rodil nov dan, poln življenja za naju. Zagazila sva v greben. Poleti gre hitro, zdaj pa je vse drugače. Sneg ie prekril skale le v previsih ga |e sonce prepričalo, da je popustil. Sledili so spusti ob vrvi po grebenu nad navpičnim Oltarjem. Prišla sva do Konja, najtežjega odstavka. Na severni strani |e dvesto metrov niže, v senci, počival ledenik, na južni pa sončni Mali podi. Čez Kon|a ne gre drugače, kot da ga zajahaš. Z rokami in zadnjo platjo sem počistil sneg Se vponka v klin in Dušan me je spustil v škrbino. Ko je prišel do mene je bilo na|hu|se za nama. Upala sva, da bova hitro na Rinki. Pa sva se zmotila Ne gre drugače, kot da jaševa še naprej po grebenu. Jahava na dva načina: z obrazom naprei ali s^ hrbtom, če pa to ni dovolj, se spuščava ob vrvi. Rinka pa je še vedno enako daleč Končno se greben upre in svet postane lažji. Privoščiva si prvi počitek Zmrzn|ena jabolka ne teknejo. Mali podi vabijo. Na grebenu je začel pihati mrzel veter in hlače, mokre od jahanj, so začele postajati trde. Zmagalo je sonce na Malih podih. Po treh raztežajih prideva do grape, ki drži navzdol. Po strmi prečnici prideva v drugo grapo, ki se Glöckner ima v sebi zlato, srebro, ein in baker in celo vrsto lepih kristalov različnih sl|ud. V 15. in 16. stoletju so bili tu znani zlatokopi, v Fuschertalu so prenehali z zlatim rudnikom leta 1805, topilnica v Dölach (v Dolah) je delala do 1879. Najvišji stari zlatokop so leta 1859 odkrili na Klobnu (2936 m). Na Hochtoru (2506 m) blizu glock-nerske ceste se najdejo kristali olivina, tramolita, klorita, diopsida, apatita in fosforita, na Totenkopfu (3173 m) tudi granat (almandin). L 1965 sta alpinista Peter Meilinger in Hans Hofer našla v bližini ödenwinkelscharte, 3000 m visoko, 7 or|askih kristalov, težkih 1622 kg. Leta 1966 jih je avstrijska vojska s prenosno zicnico spravila v dolino in jih s helikopterjem prenesla v Salzburq Ti kristali so za 42 kg tez ji kot največja taka najdba v Švici. Največjemu kristalu so dali ime po Meilingequ. Tehta 618 kg, največji v Alpah najdeni kristal po teži obsequ visim in širini. Meilinger ni doživel otvoritve razstave, 22. avq 1965 se ie smrtno ponesrečil v Zillertalskih Alpah. Skupina Schober je z mineraliiami bolj revna, na Petzecku (3283 m) ima pa lep serpentin. Tudi Granatspitz ni dosti bogatejši. 2e ime pove, da so to granati, ble-dordec. na Weissee (2300 m) na Hochgasserju (2922 m) pa mlečnorumeni. Na Nussing-koglu (2991 m) so naha|ališča adularía in ametista. Najbogatejši z mineralijami je Venediger. Ima klorit, serpentin, razne sljude, pirit granate. Habachtal |e pravi dorado za iskalce teh dragocenosti. Gostilna »Alpenrose« nastan|ena v opuščenem rudniškem poslopju ima stalno razstavljene minerale in jih tudi prpdaia. Blizu |e izhodišče za iskanje smaragda. V Legbachu jih iščejo z izpira-mem. Graukogel (2834 m) ,n Movar Alm (1410 m) sta nahajališči svetovnoznanih »haba-skih smaragdov« ((Habachssmaragde). Eden od teh - 42-karatni - leži v analeškem kronskem zakladu. V Habachtalu je major Zieger že pred nekaj leti našel izredno lepe minerale. Smaragd »Svetilka« (die Laterne) mu je bil tako pri srcu, da so ga 592 zlije v mehko oblikovane pode. Po mehkem snegu jo ucvreva k bivaku. Tu se spet spomniva končnega cilja. Kako daleč je še! Nisva računala, da se bova srečala s tolikimi težavami v tem jahaškem grebenu. Čeprav cilja nisva dosegla, sva vesela, bogatejša. Spoznala sva gore pozimi. Mnogi jih ne poznajo. Res so mrzle in vetrovne, včasih puste in negostoljubne. Kadar pa se megla in mraz pomakneta v dolino, |e sonce gost višav. Doživeti to, je resnično sreča. Plezala Dušan Leb in Janez Sušteršič 29. in 30. 12. 1973. 3. Misel premaguje daljave Sedimo v zaklonišču pred topovskimi granatami in se grejemo ob ognju. Cel oddelek nas je in tudi desetar je z nami. Preneham bezati s palico po prasketa|OČem ogn|u sredi živega kroga in se povzpnem na rob jame. Do kamor seže oko, je sama ravnina Vsa okolica je prekopana s strelskimi jarki. To je dolina Čupova, naš poligon. Dolina s tem imenom ¡e tudi nekje v Indokini. Skupno jima je to, da imata obe dovolj blata in da sta obe prekopani s strelskimi jarki. Tudi iz sosednnh dveh zaklonišč se vali dim. Videti so majhni vulkani, iz katerih lahko vsak hip izbruhne lava. Tam sta naša druga dva oddelka. Poslušamo tranzistor in zremo v ogenj. Ogenj prasketa med zloženimi zidaki in z nemirno svetlobo osvetljuje stene drvarnice. Janez in František spita, jaz pazim na ogenj. Kdaj je že bilo to? Da, pred tremi leti v lovski bajti v Klinu. Drvarnica nam je dala zatočišče. Hoteli smo na Kamniško sedlo, pa je bilo preveč snega. Garanje. Niti do Pastircev nismo prišli. Opolnoči smo odmetali zamedena vrata drvarnice. Zadovoljni smo preživeli noč ob ma|hnem ogn|u. Spet je potegnil veter prek roba in prinesel dim v oči. V vojski sem že tri mesece. Mižim Veter trga z grebena snežne zastave. Svetleče iskrice me bodejo v lica, nebo pa je tako vabljivo, modro, niti enega belega madeža ni na njem. Vrh Kalske gore |e še daleč jaz pa čisto sam, sam v neskončnem vesoljstvu. Hotel sem biti sam. Cez štirinajst dni sem imel iti v to ravnino, hotel sem še enkrat občutiti gore. Nisem prišel na vrh. Volje je bilo dovolj, le moči ni bilo več - ta prekleti veter in globoki sneg. Dolgo časa sem gledal vrh, potem sem se obrnil. Življenje le ni, kot si ga želiš. Na ogenj vržem dvojni C. Vrečka se napihne in počasi se aluminij pobesi po gorečih vejah. Spet je treba naložiti na ogenj, ki prijteno greje v noge. Misli pa spet p0r0ma|0 v planine. pokopali z njim vred. Se dandanašji v Habachtalu najdejo smaragde, pirit, adular, periklin, apatit, titanit, kalcit, klorit in habazit. Untersulzbach je slovito staro najdišče epidota, ki se še tudi danes dobi, poleg tega pa busolit, albit, kalcit, beril, apatit, adular, periklin in habazit. Stocker Alm (l/!6b) je edino alpsko nahajališče topaza. Abersulzbachtal ima prehnit in epidot, heulandit, hematit, albit in apatit. Nekoč slovito najdišče Gosleswand (2912 m) blizu Bodenskega jezera |e še aktivno pri novi Reichenberger Hutte (2586). Tu so našli 60 različnih kristalov, čeprav |e najdišče zelo izčrpano. Za geologe in druge strokovnjake pa so še na mestu nairazlicne|se kameninske formacije, ki mikajo geologe iz mnogih držav. Kristali so zelo cisti. Pri Vorder Umbaltorl (2928 m) je poleg hlorita in adularja tudi na|dišce oksinita in geotita. Avtor je leta 1973 v jugovzhodni steni Hohe Eichham (3371) našel 54 kg težko ploščo iz kvarca pokrito z 200 do 8 cm dolgimi svetlimi gorskimi krista i in se eno plosco težko 9 kq, posajeno z 90 kristali. Tu okoli je še mnogo neraziskanega, poznavalci pa sodijo, da se bodo tu našle še lepše stvari, posebno v Hexenkeesu in v okoli Badener Hutte (2608 m). . Na koncu pravi avtor, da se je za ta pregled pripravljal več let, da |e vse te gore in najdišča sam obiskal. Nešteto obiskov je bilo treba. Kdo bi ne ver,el! Ugotovil |e, da so mnoga najdišča izropana, da ni več kaj na|ti. Vendar noče nava,ati imen. Pravi, da še ni vse raziskano, da bo treba precej naporov in časa, preden bodo odkrita nova nahajališča mineralov. Opazil je, da hribovci, pastir,, m iskalci mineralov rad. skrivajo, kar vedo o teh stvareh, ali pa daje|o negotove informacije včasih tudi nalašč napačne. Avtor si je prizadeval, da bi bil izčrpen da b. navedel vse,. kar le o najdiščih doslej znano. Vse, kar je navedel, |e lahko na|ti v vodnikih in zeml|ev.d.h, Luna sem pa tja posveti skozi oblake. Miro gazi sneg naravnost v strmino. Za nama pa hodita še Nada in Dušan. Miro nas pričaka pod robom, kjer se sirmina prevesi na Male pode. Ze se čuti veter, ki vleče prek belo zaoblenih podov in buta v Skuto, niže doli spolzi prek yelikega grebena na Velike pode. Smuknemo prek roba in v sivi noči zagledamo bivak. Težka vrata nas ločijo oa negostoljubne narave. Ustvarili smo si prijeten večer. Bivak zagrneta megla in tišina in le sneg, ki še kar naprej naletava, odšteva čas. Le zakaj si je človek izmislil urnik življenja? Kam se mudi? Treba je v kasarno na kosilo. Čas nas priganja, zapustimo dolino Čupova. Hitimo skozi meglo in veter. Ne hitimo, poskušamo hiteti. Preveč smo zgarani od celodnevne borbe z vetrom, mrazom in meglo. Ko se Marko prikaže iz megle, vem, da je samo še pet metrov od mene. Sedem v sneg zraven njega in Marko se brez besed izgubi za vrvjo. Za trenutek se odgrne megla. Kako lep in divji je vrh Kočne, samo predaleč je od nas. Ves dan plezanja po SZ grebenu, večeri se že, pa še nismo na vrhu. Kje ie še Ojstrica! Sedaj gre le še za to, da bi prišli v dolino. Celotno prečenje Kamniških planin smo že odpisali. Že v mraku se spustimo z grebena na ozko polico. Zlezemo v spalne vreče in čakamo noči. Kuham čaj, veter mi ugasne kuhalnik. Modri plamenček spet zagori v zatišju Mirovega hrbta. Prvi zaspi Marko, ki je naslonjen name, potem zaspi tudi Miro. Jaz ne morem spati. Preveč me skrbi. Gledam v noč in vsakih nekaj minut prižgem balerijo, da v snopu svetlobe ugotovim, če sneg še najetava. Od sedenja me vse boli, nočem se presesti, saj bi zbudil Marka. Počasi polzim po navzdol nagnjeni polici, dokler me ne ustavi vrv. Potegnem se nazaj na polico, spet imam sklonjeno glavo, saj je nad mano previs. Počasi se tudi temina noči prelevi v turobno jutro. Ni sončnega vzhoda, zaradi kakršnega smo včasih še v noči zapuščali koče. Še vedno je okoli vogala zavijal veter in še je medlo. Markovi smučarski palici se je mudilo, sama je odšla po najbližji poti v gozdove nad Suhadolnikovo domačijo. Miro je načel sveži sneg okoli roba in njegovo tuljenje se je komaj izluščilo iz viharja. Za njim je šel Marko, jaz pa sem bil zadnji. Po vsakem raztežaju se mi je zanohtalo. Kapo sem potegnil čez obraz in kot slep sledil tegu vrvi. Ubogi Miro, ko mora iskati pot. Potem smo se po vrvi spustili skozi snežni slap in zdivjali v Dolce. Tu smo se šele odpočili. Napetost je popustila. Vedeli smo, da^ bomo prišli v dolino. Ko je Miro snel rokavico, da bi odlomil čokolado, je opazil črne prste. Čimprej v dolino po pomoč! Zmrznjeno fižolovo konservo sem moral s kladivom razbiti, da sem jo lahko skuhal. Za kosilo je bil pasulj. Tega ni bilo treba razbijati. Ampak - bolj mi je prijel tisti na Sedlu. ki jih je izdala planinska založba Rudolf Rother. Pri vseh imenih se je držal Rother-|eve literature. Razprava je za človeka, ki se zanima za planinsko zgodovino tudi zato, ker kaže, da so bili med prvimi obiskovalci gora tudi ali predvsem iskalci kamnov in mineralov ne samo dragocenih, ampak tudi takih, ki jih je potrebovala takratna metalurgija' Prav ti iskalci so imeli svoje cilje najbrž višje postavljene kot pastirji. T. O. GORSKA BOLEZEN Jean Sesiano iz Ženeve, ki smo ga v našem glasilu že omenjali kot alpinista in publicista, |e v biltenu »Les Alpes« 1976/3 popisal simptome gorske bolezni, slike kakršne so zadn|a leta ugotovili mnogi višinski laboratoriji, ne nazadnje oni v Andih', o čemer smo že obširno poročali. Tipični primeri gorske bolezni so: 1. Akutna gorska bolezen. Njeni simptomi: bolečine v glavi, pomanjkanje apetita vrtoglavica, bruhanje, zvišan pulz, nespečnost, utrujenost, kratko dihanje. Včasih se ti simptomi pokažejo že pri višini 1500 m, vendar so pod 3000 res zelo redki. Nekaj ur po prihodu v to višino se pojavijo in izginejo v 2-3 tednih. Najučinkovitejše zdravilo ie v uživanju pijače v večjih množinah, lažji napor ne škoduje, je celo boljši kot popolno mirovanje. Če gre bolniku kar naprej na bruhanje, je pametno, če bolnika spravimo v nižje predele. 2. Višinski pljučni edem. Bolezen se redko pojavi, je pa zelo resna. Doslej so mislili, da pride do n|e le v višinah 3000 do 3500 m, vendar so ugotovili, da je bilo že nekaj smrtnih primerov v višini 2700 m. Simptomi se izrazijo 36 do 72 ur po prihodu, vendar bolnika napade bolezen že prej. Bolnik na kratko diha, muči ga splošna oslabe- RADUHA V PESMI VETRA MILAN VOŠANK Z Brančem sva stala na dvorišču Bukovnikove domačije najvišje slovenske kmetije. Med kotoma hišnih streh je zapiralo pogled ogromno zidov|e velike Raduhe. Greben se ie bleščal v odsevu zahajajočega sonca, skalno poboqe pod grebenom pa je bilo že v senci. Divja strmina je bila raztrgana z množico belih crt m ploskev, žlebov in samotnih jas sredi pečevja. . . . , . Sonce se je približalo grebenom Grintovca, vrh Ojstrice |e .zazarel kot_ bi ga potegnili iz žarečega oglja, njeni sosedje pa so se skupa, z n|o spopli v čudovito barvo, razpenjenega vala vrhov, čakajoč na noč, na zvoke samotnega vi ha na Naslonil sem se na ograjo ob poti, skušal sem odkrit, v daljav, vrh Triglava Pozornost sem posvetil na videz nerazsežni, na|v.š|. skalni sp.ci, kipeči iz: množice svO| h vrstnikov. Ta špica se je poganjala v nebo, zazde o se m. |e celo, da hoce bi t. se bliže plavini neba, da hoče še več, kot je s svop višino dosegla. Nebo brez meglenih tančic se je spajalo z grebeni. .... , Nekje iz daljave je prihajal enakomeren šum, zdelo se je, kot da se z neba vsipa ogromen slap. Ko se razbija ob skalah, nastajajo zvoki poln, neznanega strahu in srha Pod Grohatom so divje oošumevali gozdov,, utihnili, pa spet završali, kot da b. se radi iztrgali iz zemlje in poleteli v daljavo. Vmes se ¡e od casa do casa oglašalo ne kaj t retj e g a, podobno je bilo rožljanju skal, ki melje o pod sabo vse, kar se ..m ne more upreti. Zdajci pa je zazevala popolna tišina, k, ,o |e cez nek«a, ttrenutkov pretrgal ptič in komaj slišen glas vetra v vrhovih macesnov Vsi zvoki so se na o spojin v zbor brez primere, hrumeli so, tiho mrmral, in se pocas, razšli, vsak s svo,o melodijo, čakaje, da zopet zahrume. . Komaj vidno se je stemnilo, sonce je že davno skrilo svo|o podobo, le kopna |uzna stran Olševe se je svetlikala v odsevu zadnjih žarkov. Spet sem se zagledal v sivino in bela plazišča velike Raduhe. Pogled m.je obstal na čudno oblikovanem žlebu. Spodaj je širok in mogočen, v sredini se zozi o ko strmo zajedo, po zajedi pa se zopet razširi n raztegne med skalam, do v hn ega grebena. Cisto majhna, nemotena se bohoti zajeda, če ,o gledamo .z dal|ave, le sneg jo s svojo belino sili v ospredje. Dereze niso prijemale na gladki plošči, desna noga zagozdena v ozko poč je drsela vedno niže, gmota snega v poč, se |e pocas, krus.la. Z rokami se krcevto naslanjam na poledenelo skalo za menoj, ko se hočem potegnit, napre,, mi zman|ka lost hud kašelj z bledordečim izmečkom, kmalu nato omedleva omedli umre, če ne dobi hitre pomoči. Ce pacient diha, slišimo grgran,e, podobno pri utapl|an,u Nujen ukrep: takoj v dolino, lasix v žile in skoz. usta, po veliko tekočine vendar brez soli Dajanje kisika pomaga samo začasno, tako|sen sestop je neizogiben. 3 Možganski edem. Je zelo resna oblika obolenja, vendar tudi redka. Značilno zanjo so vedno huš glavobol, delirij, izčrpanost, omedlevica Ukrepi: Tako.sn,a evakuacna, ¿ikov aparat, vendar pomaga samo za nekaj časa. Jn ekc.,e steroidov (dexametha-som in betaméthasom) so koristne, vendar uč.nku|e|0 šele po neka, urah. V bolnišnic, z iniekciiami mamitola zmanjšujejo tekočino, ki se |e nabrala v možganih 4 Krvavenje na raznih mestih kože. Ta oblika je zelo redka m so ,o dos e, opazil, le nad 4000 m Posebni ukrepi niso potrebni, krvavenj preneha samo od sebe. _ Diagnoza gorske bolezni je' težka, ker se simptom, prekrivajo ,ma,o pa vsi 'st, vzrok: prenašanje tekočine in soli skozi celične opne na .raznih telesnih delih. Telo se ooskuša prilaqoditi nižjemu zračnemu pritisku in man|si napetosti kisika. . Sicer ie atmosferski kisik v višinah v enakem razmer|u kakor na morski gladin, (ca 21 %pač pa je zračni pritisk manjši. Razvije se aerogena h.poksem.m, to ,e d o m a n i kan j e ki s i k a na površini tkiva. V višini 5000 m sprevaia hemoglobin, k. »raz-važa« kis i k po krv n i h poteh, ko zapusti pljuča, le še 71 /0 kisika od tiste količine kMo je spreiel na morski gladini. Zdaj se človeški organizem odzove na to. Rdeča k vna telesca ki so se poprej zbirala v svojih »shrambah« (kostni mozeg), vstopijo na krvno po , pomnožena kri se požene v tkivo, s tem pa se ,zbol|sa .kapaciteto v transDortu kisika Potrebi po njem v tkivu je zadoščeno, ko nastopijo sv0|0 dolžnost nove kapilarke (s tem pa pade krvni pritisk). Višinski mraz pa naveden, proces lahko zavida Različne ak?imatizadjske faze izzovejo nastale štiri vrste gorske bolezni, KoU- 595 kor do zdaj vemo, se zdi, d¿ človeški organizem zaradi te bolezni n. me oškodovan, sTfzkooo?i9rtPnnreikuiT rf n,ad Seboi' še kak me,er' P° na boljšem, morom hlo tnePv nrn,/nr9 hri L 56 h°C6m P°te9nit' P° dereze zopet ne prime o, roko hlastne v prostor brez oprimkov, sneg pod meno se še udre - Padel bom! - Ne smeš! zavpije Rok, poskusi še enkrat! nf*™hTLkic?e izgublicl v.dnu..Lzaied.e do varovališča. Se dobro, da sem malo ^Itrn nL u Sn3mem rok?v'ce, llf? Potisnem nekam pod vetrovko, leva noga so mi zasidra na klinu, desna se še kar dobro upre v sneg, z rokami poskušam oritič^ vzidia!!! \ ki PT0trem V -trdi sne§- Roke se krči"°' levo nogo moram še ne čutim ^ Umi, .ploT! varovališča020'' ^^ ^ Nataknem si rokavice se sila previdno spustim do rinH°TT POd °bleko, začutim, kako grabijo toplo kožo, nato pa pekočo bolečino aMa»^-"*»«»**« sgsisffaca -......- Konca žleba nisem videl, le majhna zelenica se ¡e bohotila sredi dreves. Gozdovi spodaj v dolini so bili s svojo zelenino počitek za oči Sredi niih so bile EVhS3E' Ollevae:,,C,mL C'S,° SP°dai V dolin! " ¡» Solčava naa vsem pa kr^ie^aarSv "a,°knil.?™ sidvojne rokavice in varoval soplezalco sr^«, 'S - A1 'sfJdtt iSrS zn Z! n7Z9vru skoz' kratko< o izredno ozko zajedico?'Nogonsko se odloč m i U ° rianta ZO|edlce mi,v veliko ^seije pokaže nekaj oprimkov rokavice fuknji: znaidem pri Roku- uJ°b- ««fv ¡sss sKe0Doa°ledNnnV&Tq9reb?nU sva;.sne9 se ne udl>° več, tečem proti vrhu. Odpre podobo n|e' mnOZ,Ca 9°ra vse tia do Urš'ie kožeP svojo razgaljeno t¡io k=g?: T 58^» večTn ^ ^K? nostjcT Ijuttdii slanihkeied°i ^ Waeib'ali m^SE U. ' MU d i Ten i slanih jedi so bol ogroženi, ker iz oča o mani tekočine Kdnr n* vanfeV?n tnd? L 5 ®' ¡S tudi izpostavljen, ker suhi gorski z?a¿ pospešuje izhlape 2 1 Tode rfn i n SP'—-susi J- Zato e treba nad 2500 m dnevno pobiti vsaj HoKrS t. • P°S-peSI lz'0<:anlf odvečnega bikarbonata. Zelo važna je kondici a dobro treniran planinec man, zahteva od svojega srca in pljuč vendar trenínn i Sm možmnnn^pre3reČ,tl-g0rSke b°'eZni- Neaklimatiiiran alpinist Z ¿reje dob p" ufnaH možganski edem, c.m yeqe napore bo prestajal. Kajenje verjetno ne koristi vendar m ni rpV *VU AlP'nistlahkoLPride v višino 5000 m in ga'bolezen napade s tem zoper E še° ^^^ * ^ ^ fzz^i ffivJtóSsnoprei'nod 4500 m raie 150 Prvi dan ne garaj preveč, veliko pij (alkohola malo!), jej manj osoljeno ne kadil edem "P'™' ^ Sam° Z°Per °,avobo1' aspirin zel° ^'jelno pLagi' zoper pljSčni «Wif FS XSS5 kopičenje Elit fiSJffSf^ v ne k a j í^t i h|Z r e š i í^ pro b í e ni '^jors k e °b ole z n! ° ^^ ^ T. O. 596 Dolgo sediva na vrhu, zahajajoče sonce ustvarja nešteto barvnih utrinkov. Rdeča barva se v svoji raztegnjenosti širi tja do Pece, se spaja z žarki v nekakšen razsekan splet. Strmine Grintovcev so že potemnele, razločno so kazale le še svoja ogromna snežišča, žlebove in navpične skalne zajede. Molčiva, vsak s svojimi mislimi. Tema je napolnila dolino. Snežišče sredi velike Raduhe pa se je še vedno svetilo. Pesem Brančevih orglic me je zmotila v mislih. Sedel sem k njemu, moje orglice so družno zapele z njegovimi. Potem sva čez Durce planila na Grohat in spet potrkala pri Bukovniku. (Direktna smer v veliki Raduhi - prvič pozimi plezala starejša pripravnika Milan Vošank, AO Ravne in Rok Kolar, AS Prevalje - 18. ¡an. 1976). MENGEŠKA SMER MIRO ŠUŠTERŠIČ V Mengšu smo ustanovili AO. Zakaj ne bi splezali svoje smeri? Dosti kvalitetnih plezalcev je bilo, še plezajo, pa se še ni »rodila« smer, ki bi se imenovala po rodnem kraju. Do sedaj smo bili člani kamniškega odseka in tako je bila skoraj vsaka težka smer kamniška. Ostal je le še problem - kje? Vršiči. 2e dolgo se nam je motal po glavah stolp, ki je kot prst odklan od stene. Dovolj strm in impozanten je, da nosi naše ime. Takoj po ustanovitvi odseka se s Františkom zmeniva zanj. Ko greva ob siju zvezd in čelnih svetilk proti Korošici, nemo gledava v steno Vežice. Kot stražar Vršičev kipi v nebo naš stolp. Jutri se spopadeva z njim, spopadeva z nečim neznanim, tam, do kamor človeška predrznost še ni segla. Ne ve se, ali bo oprimek ali stolp tam, kjer ga boš potreboval. Ali je kje poč, v katero boš zabil rešilni, morda tudi usodni klin? To vleče nas vse, ki hlastamo za novim svetom. Naju bo stena spustila v svoje svetišče? Stena molči. Morava po odgovor. Morava priti čez, morava. S to mislijo zaspiva. Drugo jutro hitiva po Petkovih njivah. Navezujeva se... Prvi kamin nama ne dela preglavic, težave se začnejo v poči. Klin za klinom leze v razpoko. »Ali bo šlo?« sprašujem. Toda tovariš je preveč zaposlen z razpokami, da bi mi odgovarjal. Jezik pa mi ne da miru. »Gre? Ali si zabil klin?« itd. František pa sam s sabo nekaj brblja in se ne zmeni za moja vprašanja. Po mučnem čakanju se le oglasi »varujem«. Skoraj z roko pobiram kline ven. Nekje sredi poči sta zabita dva klina skupaj. V katerega naj vpnem streme? Ne vem, zakaj sem vpel ravno levega, ko pa je šel naslednji trenutek z mano vred do naslednjega klina. Desni je držal »kot pribit«. Odslej sem vsak klin preizkusil. Držal ni nobeden bogve kaj, toda zdržali so. Na stojišču se stolp odloči od stene. Vmes je kamin. Kako svinjsko ozek je! Jaz, velik ljubitelj kaminov, se zapodim vanj. Bašem se in hlastam za zrakom kot riba na suhem. Vse, kar imam za pasom, je odveč. Ves besedni zaklad zbruham čez ta kamin. Dobro stojišče me vsaj malo razveseli. Ves popraskan se prerine še František za mano. Ima pa res srečo. Kamin je naprej širši in zgoraj je lahko orestopil na stolp. Sonce naju prijetno greje, ko plezam po platah in zagrabim za deviški vrh, oster kot nož. Na vrhu stolpa sva. Toda, kako priti v steno oddaljeno nekai metrov. Nihaj, nič drugega ne pride v poštev. Niha kot nihalo na uri, še malo, odriv od stene, oprimek in že je v steni na oni strani. Se jaz, pa sva na konju. Diilferjev sedež naju spravlja v globino. Prav prijetno je takole guganje nad praznino. Hop, zgrabim oprimek in že se držim za steno. Tristo kosmatih, varovalni vozel se je zadrgnil. Z eno roko se držim za steno, z drugo rahljam vozel Noge štrlijo nekam v zrak. Težnost me sili v praznino pod menoj. Uf, vozel je le odnehal. S Františkom sva spet skupaj. Teren postaja krušljiv, toda položnejši. Stolp je naš, Mengšani smo dobili svojo smer. Mengeško smer v Vršičih plezala Franci Vrankar in Miro Sušteršič 12. 6. 1975. Ocena: V-VI A2. Višina 597 160 m. SMUČINE NA KANINU BORIS MLEKUŽ No Kaninu smo dobili z ATC Bovec prvi domači visokogorski smučarski center. Veliko |e bilo o tem že napisanega in papir marsikaj prenese. A pustimo sedaj vse tiste »besedne« odrešenike ATC, pustimo to, kako bi bilo bolje, pa kaj je treba še postaviti ali popraviti. Raje naj se nam Kanin še enkrat predstavi kot edinstvena gorska skupina za čudovite turne smuke. Proga na Skripih, Veliki graben ali »Tiha dolina«, ki so jo izumili vrli turistični delavci, najbrž zato, ker je tako v modi na ostalih smučiščih, še zdaleč ne predstavljajo vse kaninske bele lepote. Le redki ne-del|ski smučarji se podajajo na smuko skozi Krnico, a še ti največkrat v spremstvu poznavalcev. Zgornja postaja žičnice je idealna izhodiščna točka za smučarske ture v vseh mogočih kombinacijah, tako v pogorju Kanina samega kot navzdol proti Prevali in dalje pod Veliki Vrh (Rombon). Sele na teh turah dobi smučar pravo podobo krasotca visokogorskega smučanja - Kanina. Pred dnevi zapadli sneg je spomladanski Kanin prenaredil v povsem zimskega. Na snežjščih pod Prestreljeniškim oknom sva z bratom Iztokom skoraj obupala. Toliko ršiča v prvih majskih dneh? Vdiralo se nama je mestoma do pasu ali še več. Ali o sploh kaj s tako zaželeno prvomajsko smuko? Pod Hudim Vršičem si pripenjava smuči in urejava za turo. Dan je božanski. Belina v žarečem soncu naju prevzema. Fotoaparat zapisuje nepozabne trenutke za »stara leta«. Sneg je tu že boljši, a pršiča je še vedno skoraj preveč za ugodno smuko. Pod nama ležijo Kaninski podi, za Visoko glavo se nama skriva Veliki Dol, v daljavi vidiva sedlo med Ve'.ikim in Malim Babánjskim Skednjem, kjer se bova spustila proti planini Babón in dalje na Zago. Podkvasta kaninska veriga oklepa vso to nežno, prhko idilo. Pred nama je tisti elegantni spust, ki me na ta turni smuk vabi znova in znova. Prvi zavoji so nerodni, preizkušam sneg in glej ga šmenta, spioh ni tako slabo, kot je kazalo. Zdrvim navzdol, do kolen in čez sem v pršiču. Po nekaj dolgih zavojih sem ves bel, kot snežni mož. Oblaki pršiča se kade za menoj. Spodaj se ves zadihan ustavim in gledam visoko nad menoj Iztoka, ki smuča čez moje zavoje in riše v deviški sneg osmice. Kdaj pa kdaj se za trenutek povsem skrije za belim pršnim pajčolanom, ki se blešči v soncu. Sva na planoti, ki se rahlo vzpenja pod Dolgimi Podi navzgor proti Zadnjemu Dolu pod Kaninom. V okljukah napredujeva zložno navzgor. Vročina postaja že nadležna stvar. Pot nama curkoma lije z obraza, strmina pred nama pa kar žari v soncu. Na razglednem prostorčku pod Visoko Glavo počijeva. Z vzhodnih ostenij Kanina se vsipljejo plaziči, ki jih neprestano budi vroče sonce. Privoščiva si dobrote iz nahrbtnika, ki so ena boljša od druge. Zena in mama sta se tokrat res izkazali v svoji prvomajski zagnanosti. 2e se pripravljava za spust po dolini Zadnjega in Velikega Dola. Ta spust je prava poslastica, saj se voziš skoraj pol ure in vedno rahlo navzdol, prav toliko, kolikor je potrebno, da smuči drsijo lepo in enakomerno. Smuči režejo puhasti sneg, le tu pa tam se za hipec pokažejo krivine. Predajava se užitkom neizmerne sreče, ko drsiva pod divje razsekanimi vršnimi stolpi črnega Vogla in nedolžno piramido Vrha Loške Planje, ki je tako vabljiva. Nekaj korakov rahlega vzpona, nato pa spet drsiva, drsiva ... Pod Kačarjevo Glavo se še enkrat ozreva v to blaženo dolino in z očmi iščeva najino smučino. Vzpneva se desno po ozki dolini v sedlo. Na levi strani je ogromna kotanja, .!?. v .,oku pbideva po desnem robu in po kratkem spustu sva na sedlu med Velikim in Malim Babánjskim Skednjem. Odpre se nama pogled v dolino, kjer se v globini Soča poslavlja od rodnih trentarskih gora. Za Stolom in Matajurjem na drugi strani v daljavi zaznava morje. Kljub novozapadlemu snegu nisva smučala prav daleč proti planini Babón. Ze nekje na polovici spusta do planine sva si morala smuči naložiti na rame. Na planini se ustaviva kratek čas, da si Iztok ogleda ostanke pastirskih staj, ki tako klavrno propadajo v vseh bovških in trentarskih gorah. Na počivališču nad slapom Boka še kratek čas zreva panoramo Bovca z vršaci, nato se spustiva v dolino. Gazim gnil pomladanski sneg po severozahodnem grebenu Laške Planje proti vrhu. Spremlja me prijatelj. Želim si, da bi bil sneg na vzhodnem pobočju boljši, vsaj malo osrenjen. Na vrhu se nemo pripravljam za spust. Prijatelj skuša pretrgati morečo tišino in načeti pogovor. Nisem razpoložen za to, mislim le na spust in si popravljam smučarske čevlje in nastavljam vezi na smučeh. Z vrha ne vidim vsega spusta. Spustim se po jugovzhodnem grabnu, ki veže vse pobočje, v srednjem delu |e preozek za smučanje, tu se bom moral umakniti desno, spodaj pa spet vrniti v graben, ki je spet širši. Prioravlien sem Pri srcu mi je nekam neprijetno, živčno si popravljam vezi, nahrbtnik, ožala Morale sprostiti. V'mislih še enkrat preletim ves .spust. Pn^tehu st.snem roko^ Srečno! Odločno se poženem. Skora bi padel v prv.h zayo|.h, toliko nepristne napetosti je bilo v meni. 2e prečim v rahlem poševnem smuku iz grabna v desno. Sprožim majhen kložast plaz, ki se sprva leno, potem pa vse hitreje spušča v dno. Nokoncu orečkese ustavim Tu doli med skalnimi prehod, bo treba no|t. prehode. Nekajkratnih hitr h zavojev me privede spet v prečko in že vozim naza, v graben, K je u že prav bohotno širok. PoPd seboj vidim iztek, še.nekaj sto metrov smučanja in avanturePbo konec. Pod vzhodnim grebenom čakam pr„atel,a, k. ga zacuda dolgo ni za menoj Nekajkrat požiram pri atel|u pred fotoaparatom za spomin. Se zadnji dolgi zavSji!"prešeren vriSc reže srečo dneva. Spodaj gledam svo,o smuc.no, k, se v.,e Npiiieten^mrzel vetrič vleče čez Skrbino pod Prestreljenikom, ko si stroncijem piHpenfava' smuči in urejava za turo. Mrazi naju. Na blagih gr.čast,h smuasah prot, Prevalskemu sedlu loviva prve sončne žarke. Sneg |e skor|ast in mestoma zelo težak za smuko Na Preva I i naju'vabi proti Bovcu dolina Krnice ^ nj to daj» n.^ Najina pot naju vodi drugam. Močan veter na|u s sedla kmalu spod v snez sca pod užmmi stenami Vršičev pod Lopo in Lope Sneg ,e na te, sram.odličenm kl,ub rahlemu vzponu hitro napredujeva. Pomladansko sonce bo ze cez ure a h dve sneg ^^e^^e F^msš^ £ te mnwnmitt mm^mmmrn mMMimmmE kotno m kar prekmalu ,e tega uz i ka konec roa g dQ ^ bo časa zq av?obu°s^ Smučava pod zahodnih ostenjem Velikega mmmmmmmm naše domovine. r^rkD A Hrup, ki z ulice se plazi vate . UUKA prodira ti v meso, zastruplja kri; ^ , , O ne. to mesto več ni zate, Edvard štšernik ^¿iS drugam oditi si zeli. A kam, ko je umazan svet, nikjer ni kančka sonca ali trave, da spočil na njem bi se pogled; nikjer ni najti kančka več narave. Ozre oko se v zrak, pod vrh orjaka, ki vabi z veličastno te lepoto, nad mesto se vzdiguje in te čaka, , pri njem nikoli nisi v napoto. Pojdi tja, potoži mu bolest, poslušal bo molče in brez besed in tam, kjer raste skrivljen brest, povej, kako pokvarjen je ta svet. Skrivnost si bo zapomnil in jo skril, potlačil vase, s skalami prekril, da do večnosti bila bi zakopana resnica, ki boli, skeli kot rana. ŠAVJE Z MENINE PLANINE IVAN TRATNIK Mini oi so desetletia in postarali smo se. Ko pa pridemo po šestdesetih letih skupaj z nekdanjimi sosolci in s sosedovami otroki, se kaj radi spominjamo dogodkov ki smo nh n|ega dni ugajali. Skoraj vselej nanese pogovor na »šavje«, ki smo qa nosili se solar|i iz Memne olanine. Ta naš opravek ni nekaj vsakdanjega, ampak je treba imeti za to opremo, ki je obstajala iz treh mocne|ših lesenih palic, imenovanih »špriklje«. Dolge so bile kakih /U-BUcm, spoda| zvezane z močnim konopcem. Ko so šolmaštrovali še stari učitelji smo imeli deljen pouk in v naše največje veselje prosti četrtek. Po končanem popoldanskem pouku smo pripravili doma vsak svo e sprikNe. Za popotnico smo zvezali culico iz žepnega robčka, nadevali vanj suhih hrušk, plat.ckov m koscek črnega zmesnega kruha, to nataknili na špriklje in jo urnih Si^ NavaJno se nas je zbralo tri do pet šolarjev, izjemoma smo vzeli s sebo| tudi katero izmed sosednih deklic, ki nam je bila nekakšna gospodinja da nam |e prinašala vodo ali da |e pripravila malico. P.ot J}° ^en\no Pj°nino je bila strma in dolga kakšne tri ure hoda. Tega se nismo strašili. Na Vrheh smo na moč zavriskali, da so Gorogranci slišali in vedeli, kako ,P?f- Prv° .P°st°ianka |e bila Zidana postelja, z mehko svileno travico porastla p oscad. Mimo Lesenega praga po hladnem bukovju smo prispeli čez Borovnico k Bogatemu mozu. Temu smo se oddolžili tako, da smo v debelo votlo bukev vrgli po neka| za pest debelih kamnov. Od tu se je videlo v dolino kako se lepi beli cesti iz Kanolščice in Sokata stikata z glavno cesto, ki drži iz Gornjeqa grada cez Črnivec v Kamnik. Nasproti pa se očak Rogatec z devico Lepenatko ponosno ozira po Zadrecki dolini. Nekoliko prepoteni smo odrinili naprej. Na »Keqliiš-cu« smo se pomerili, kdo izmed nas najbolje cilja. Sedaj je prišel na vrsto krst za tistega, ki je sel prv.c na planino. Ob strani je stala majhna koničasta skala. Bruca smo_pri|eli in ga trikrat posadili na to skalo. Po ustoličenju je bil bruc sprejet med izkušene planince. Ta s avnostni obred smo imenovali »cinkajzer«. To še danes v poznih letih radi obnavl|amo ob raznih priložnostih. Dva dobra streljajo naprej je Kamnit, prag k|er smo se odločili za Gospodnje ali za Ovčji stan. Odločitev e San lP, vra Ovcp stan zato, ker je gori pastiroval Stenski Drejča s precejšn o nič kaj ugajaTa 16 ' CaPunov Janez' ki mu otr°ška druščina ni kivpm0lins^n ieobiiŽali vrhu' tem veči.aL radost nas je navdajala. V prostranem bukovem gozdu, k|er so se ponosno poz.bavale vitke srebrne bukve nam je postajalo malo tesno pri srcu, čeravno nas je bilo pet, ko smo se na tihoma spomnili na velika v Rdeč. kapici al. na medveda m kro|ačka itd. itd. Ko je sonce že božalo vrhove planin smo srecn. m zadovolji stopili na prostrano planinsko jaso. Odprl se nam ¡e prelep razgled na Zadrecko dolino, na velike kmetije med Raduho in Terom čez valovite pokra|ine t|a do zelenega Pohorja. In končno smo pri ovčarju Drejčetu. Vsi smo bili ene misli, toda nihče izmed nas ne more z besedo na dan. V rašev.nasti ponošeni in oguljeni obleki in v lesenih coklah na nogah se nam (e približal pastir Drejča, nam ponudil prijazno besedo in prenočišče. ba| |e vedel, da nimamo namena še ta večer domov. Menina se je zavila v temno zvezdnato noč. Vstopili smo v skromno ovčarsko bajto-.z brun m tramov zb.to leseno ogrodje, krito s škodljami, je obstajalo iz enega sal mega prostora Razen vrat n. bilo tu nobene izrezane odprtine. Na sredini je bilo ognjišče s kupčkom pepela, nad njim »gliste« s suhimi drvmi, ob steni pa še prostorno lez.sce, nastlano s slamo, sešita odeja. Dišalo je po suhem dimu. Pastir Drejče je obesil na steno dva metra dolg, v štiri pramene spleten bič, ki mu je služil kot edino orožje na te, gorsk. višavi, mi pa smo ga z zavidanjem ogledovali. Radi bi poizkusili pokati z n|im. Snel ,e z ramen potno torbo, jo obesil na lesen klin pri vratih, stopil je suh0a9TvCn^7n9nn i^eP?1^ ^ ^ ŽeriQVic°- Kmalu SO ^čela prasketati suha drva na ogn,,scu. Sedi, smo okrog ognjišča in se zagledali v ogenj. Drejča je moke in rnJ fTl? '«T0 fn 9° prisfavM k °9nl'u' ^nj ajdove moke m mešal toliko časa, da ,e moka zasvršala, ko jo je vrgel prgišče na oqeni so"^^^ I" n°mi Vehka 9lin|QS,a Skled° Obeljenih žgancev i so se kar tre li, zraven pa ,e pristavil še drugo skledo sladkega topljenega mleka dovoi St' m.,Sl,-e' S kakšno,s aSt ° Smo iih PosPrav'"- Ker je bilo ?oletjeP e bilo v bajti dovol, toplo m ode,e sploh nismo rabili. Ležali smo oblečeni, le čevlje smo sezu V staji pred kočo so meketale ovce, na ognjišču je pojemal ogen|, mi pa smo kmalu trdno zaspali. Gostoljubnosti starega ovčarja naj bo potoženo in n|emu oproščeno, da so nas bolhe silovito opikale. Bili smo kakor potočne postrvi. Vstali smo z ovčarjem vred, popili mleko s kruhom in se lepo zahvalili. Odšli smo med šavje, ga namulili, ga naložili lepo in pravilno med špnkl|e. Tako nabasana • i • I • ___ ___-i.. I ^AnrnA m*r/-v nnc 10 "7\/rt hi o nn n nnini VSI smo bavimske poaruznice aru in ri|en huwim ». r--------- — - oq leda I i od znotraj. S seboj smo odnesli tudi neka| ledu, ki smo ga odkrhml. od ledenih kapnikov v Jespi, ga stlačili med šavje, da bi se pobahali: z Menine smo prinesli led. Med potjo se je led počasi talil in se cedil po zadn|i plati za cevl|e. Čeravno smo bili dodobra mokri, smo pa le pokazali domačim ostanke ledu iz Jespe sredi največje poletne vročine. S planine smo se navadno vračali po drugi poti ki ni bila tako strma, a bol|ša. Breme šavja je tehtalo kakih 35 do 50 funtov. Zakaj smo hodil, po sav|e in čemu nam je bilo? To je planinska rastlina, ki je nisem videl v drugih gorskih predelih. Raste na Menini le v dobri zemlji, ima debele in mastne liste, ki so prekuhani dobra piča za prašiče. To je bilo nekdaj. Danes nadomeščajo šavje druga močna krmila. TRENTARSKA PRAVLJICA URŠA KOLENC Tok tok, tok. Vztrajno, kar naprej mi je po ušesih udarjal tisti zoprni tok, tok. Kapljice so se ustavljale na razpeti šotorski strehi, rasle v čudne figurice in nazadnje zdrsele, kot se utrinjajo zvezde na prižganem nebu. Jo , koliko utrinkov! Vrag^ |ih pocitraj! Dežek, tisti zategli, zdravi in prečudno glasni dežek pa se vedno tok, tok, tok. In spet: kapljica, figurica in utrinek. Najlepše so počitnice v gorah. Vse je lepo in prav, če vsak dan sije sonce, če se v bližini vije kristalno čist in ledeno mrzel potoček in če si prehodi ze veqi kos poti. O so pa tudi drugačni prazniki v planinah! Od nekje, najbrž od zahoda, se privleceio nesramne meglice, prav temeljito zabetonirajo svod in prinesejo močo ze|ni zeml|i, zaskrbljenim kmetovalcem v dolini pa veselje. Lepo, če oblaki skrope urico ali dve (takrat si že poiščeš kakšno streho), ampak če se ošča|a dva dni! Obup! Lezis v Pasp utici (Andrejev šotor) na skromnih dveh m2, se premetavaš na trebuh, bok in hrbet, kdaj pa kdaj pomoliš nos iz spalne vreče. Nič! Lije, hribi so zabasani kot v novembru, čaka te dan trpnega počitka. Taborila sva v Dolu pod Plazmi. Prava idila: tratica, studenček, kipeče skale nad menoj. Toda kaj naj delam pod Plaskim Voglom? Spim? Jem? Ne, ne Urša že ne bo ležala. Tisti moreči, nemogoči in mokri utrinki so naju poslali na pot obuditi enkratno, nepopisno bogato in resnično pripovedko očarljive Trente. Dva viteza, oborožena z marelami, sta odšla vsrkavat, uživat in spoznavat stari mit, legendo in skorajšnjo jutrišnjo agonijo pastirskega kraljestva. Planina Za Skalo ždi kot balkoncek nad Vrsnikom. Ali se bo zrušil, ali tudi njej bijejo zadnje ure? Kdo ve? Ampak ze od daleč sem zaslišala tisto značilno cingljanje, tisti spev življenj na sočnih pašnikih. Vstopila sva v stan. Tišina. Nikogar ni bilo videti: »Andrej, sva sama? Kje pa so ljudje? Po ovcah že diši, gospodarji pa so menda vsi odšli v dolino.« Oči so se le s težavo privadile polmraku. Obstala sem v muzeju, v pristni, nespremenjeni in strašansko pospravljeni lesenjači. Prostor je bil pregrajen: pol za pastirje in pol za živali. Pri ognjišču se je svetil velik, danes že kar dragoceni bakreni lonec, na strešnih tramovih so se sušila kot vžigalice zložena drva, po stenah pa so visele same etnografske posebnosti, prava zgodovina soške dežele. Le zakaj propada takšno življenje? Drobnica meketa le še na Duplju pri Krnskem iezeru in tukaj pod Kukom. Lahko sem srečna, neizmerno počaščena, da sem pouzila košček samo grižljajček starega trentarskega dela; čula sem slabotno utripanje umiraioce planine Se neka| let, samo nekaj poletij in človeška noga bo zapustila še tai mirni raj nad Sočo Umrl. bodo ovčarji z njimi del slovenske pristnosti Mladina odhaia, reze si ra|s. slapi kruh. Ded|e so garali, vnuki ne bodo več. Tam v višavah pa tamari. proseče kl.ceio na pomoč. Zaman! Nikjer ni odrešenika. Vse je obsojeno na tragični, neusmil|eni propad. »Ku-ku, ku-ku, ali je kdo tu?« Nič. »Ku-ku, ku-ku!« Iz kota se je nenadoma oglasila drugačna kukavica. Bas je zapel »Ku-ku, ku-ku!« še glava* ^^ ^^ Se '6 odmaknila' Pok°zale so se noge, trup, nazadnje pa i0.bf dan'.SQi lahko vedriva malo pri vas? Le kaj ga lomite, da je tako vreme?« Možakar se |e počasi dvignil, naložil na ogenj in naju povabil bliže l n5nrleoS;SnPI!e ^ -ET' 1°klne P0»*®1«® pa še ne' Prava rezidenca!« Zastor m;—6n- Pr'kuka.Zrnata buča, glavni šef, kuhar, sirar, poveljnik planine. ™ L; SQ| 56 °ksn! Pomembni osebnosti, kot ste vi, res pritiče tako kraljevska postel|a. Fletno pa se imate v te| kolibi. Takoj bi ostala pri vas « »Ja, gospodična t. kar ostani Manjka nam delavcev. Molzla boš, dela imamo tako cez glavo. Sa| vsta|amo sele ob treh.« »Skoda, ampak v ponedeljek moram žal v službo « m,r,?nnSifl je pTl —i' ka,k° sr.ce na zelenih ravnicah, huje pa je zagrabiti za tTi fnt ^ i;,SmC!k Prekma'u. P°le' ovac pa je kar preveč za takšne razvajene Lnr'rtol.i • ' ,,anske »Sospodične«. Le lezik nas drži pokonci, na rokah pa imimo kar dolge in negovane nohte.) »Saj res, koliko pa vas stanuje v tej palači?« Možakar se je veselo namuznil: »Ja, dvesto dvanajst. Dvesto osem je bekic štirje oa skrbimo za nphovo dobro počutje.« 1 ' 1 P »Pa vse poznate?« irnTffl Tnifc g?.sP°dariev ¡^je pripeljalo sem gori, ne smemo jih pomešati in Žgoče lapoje >Si neumen? Da bi vam jaz posodil naš gorilnik? Ali si na glavo padel?« Malo je man|kalo, da nisem res. Izgubljen stojim sredi sobe, v grlu se mi nabira kepa ki jo le s težavo pogoltnem. Ne vem, kaj bi. Nekaj časa ga gledam, on mene. Nakar se nasmehne: »Ja fantje, kaj bi vi brez mene? Vzemite tega, če vam bo kaj pomagal,« pokaže na velik plinski štedilnik. Usta se mi kar sama razlezejo v nasmeh. Tabor se lahko prične Na avtobusni postaji v Ljubljani je kar velika gneča. Gora nahrbtnikov hitro izgine v Bojanovem avtomobilu, za katerega še sedaj ne vemo, ali ga je sam naredil ali pa mu je še kdo pomagal, mi pa se zbašemo v avtobus. Se zadnja pritrditev staršem na tisti njihov, »da boste ja pazili« in že se peljemo proti Gorenjski. S skrbjo gledam proti goram kajti črnih oblakov je vedno več. Avtobus ustavi malo pod Mihovim domom in čim izstopimo, se vlije. Do tabora imamo kakšnih deset minut, uberemo jo kar čez drn in strn. Ker vsi ne treniramo teka čez ovire, nekateri padejo. Iztok, ki skrbi za prvo pomoč, ima že delo. Premočeni pritečemo v tabor in začnemo z razporejanjem. Navdušen sem. Tabor ima obliko podkve, zgoraj so dvojčki, ob straneh četvorčki, sredi pa je prostor za taborni ogenj in drog s slovensko in planinsko zastavo. Sto metrov vstran stoji kuhinja, kjer mami že pripravlja večerjo. Tisti, ki so uredili tabor, so nadvse ponosni na stranišče, ki po njihovih besedah predstavlja višek sodobne arhitekture. Prvo noč sva dežurna z Bojanom. Ob desetih naj bi bil mir. Vendar je bila to za marsikoga prva noč pod šotorom, imeli so si toliko povedati, da so utihnili šele pozno v noč. Ponoči je dež malo ponehal, pokazale so se redke zvezde. Ob petih zjutraj prebudiva tabor. To ni bilo težko, kajti marsikdo se je nevajen ležišča že prej zbudil. Po zboru odidejo vsi na turo, jaz pa v spalno vrečo. Ko se zbudim, zunaj rahlo dežuje. Tisti, ki imajo avtomobile, so že odšli proti Vršiču in pravkar so pripeljali v tabor najmlajše udeležence izleta. Čeprav mokri, so zelo veseli. Prišli so skoraj do Slemena, sedem pa jih je šlo celo po plezalni poti na Mojstrovko. Nekaterim zelenjavna enolončnica ne diši preveč, zato raje sežejo po zadnjih dobrotah, ki so jih prinesli od doma. Proti večeru dež preneha, sklenemo zakuriti taborni ogenj. Privlečemo veje. Spet dežuje. Stečemo v šotore, le Iztok poskuša zanetiti ogenj. Skače okoli vej, v obraz je že čisto rdeč od pihanja. Končno uspe in prvi taborni ogenj zagori. Marsikdo ga ni videl, kajti utrujenost je bila prevelika. Petek. Zopet dežuje.^ Naša vsakdanja pot kuhinja - šotor - kuhinja postane že kar dobro uhojena. Poležavamo po šotorih, igramo se razne igre in preganjamo dolgčas. Popoldne se zopet malo zvedri. Privlečemo veje in postavimo taborni ogenj. Proti večeru gre vsaka skupina v svoj šotor, kajti ob tabornem ognju bo program, v katerem morajo sodelovati vse skupine. Tokrat se nas je dež usmilil. Zakurimo ogenj, od srca se nasmejimo ob programu in prepevamo. Naslednji dan je kot začuda jasno. Nekateri pravijo, da je to zato, ker so se včeraj kuharice ustrašile dežja in odšle domov. Vreme je lepo, torej gremo na turo. Petnajst jih strumno odkoraka na Spik, jaz pa popeljem najmlajše do koče v Krnici, najprej do slapu in preko melišča na pot proti Kriški steni. Sestradani planemo na rižev na-rastek Čez nekaj ur se vrnejo tudi osvajalci Špika. Kar hitro so hodili. Štiri ure gor, dve dol. Vendar so kljub utrujenosti mnogi še pripravljeni na nogometno tekmo. Tudi ta večer zakurimo taborni ogenj. Kar žal nam je, da gremo jutri že domov. Kako bi bilo šele, če bi bili imeli lepo vreme! Tudi drugo leto pridemo. Za en teden. Vendar bomo prej naredili pogodbo z vremenom. SPREMENJENJE NA GORI Pavel Oblctk ... In se je moral spremeniti i' žival in rožo, ko pomladno čist je hitel k srcu gore: nad prepadi lebdel je kot meglica; s krili vrane drsel ob skalnatem je robu in veter bil je veter nad dolino. Neutrudoma je z dušo plahutal... V očeh je nosil svišč in mah na skali, trepet macesnov, modri sen daljav, — vse v eni sapi; v vase vpitem miru, z vsem soncem na gorečih plečih je bil utripajoči zrak in plamen, prižgan od žarnega netiva v stičju luči in gore. Tako sam sebe prost, brez žalosti, človeške bednosti odžejan, izključen iz trenutka, zunaj časa, se zgubljal je v višavju: duh po nebu ga je vsrkaval kot ubeglo ptico... Ko je dosegel zvezde na temenu gore, se ni več prepoznal. PERIČNIK NEKDAJ IN DANES RINALDO STEINER V globino slop pada, pada, pada... ........ . , . • Hitro minevajo leta. Z vsakim letom hitre|e, odkar |e z balkansko vo no vrglo ustaljeni krogotok naše zemeljske oble z osjo vred iz tečajev, odkar eksplozij znanosti in človeškega duha kot orjaški vrtinec golta včerajšnji dan v svoje mračne, nedognane čeri in noč pozabe, odkar nam prebliski elektronike ustvarjajo vizi|o blagostanj in postiljajo boljši jutrišnji dan, hkrati pa grozijo Laserjevi žarki uničiti s svo|imi po-šastimi učinki človeštvu sen lepšega življenja. Skozi sto - in tisočletja - kdo bi jim vedel število, so se zvrstile razne u|me, strahovita uničenja in silne spremembe na površini našega planeta, ki tudi prva leta našega veka niso mirovale. Rodijo preplah in zmedo, dokler čas, ta nenehni utrip in narava ne poskrbita za pozabo. Nešteto je za tako trditev dokazov. Poglejmo na zemljevid. Zarišimo iz središča kote 2864 m, torej natančno čez vrh Triglava glavne smeri neba: sever-jug in zahod-vzhod. Brez posebnega znan|a bomo ugotovili, da Triglav ni samo naš najvišji vrh, da je kompleks velikih razseznosti, sestavek ogromnih skladov, ki združujejo geološko sila zanimive formacij iz dobe oligocena. Takoj bomo našli na SSV dolino Vrata in Peričmk. Ome|ili se bomo samo na slap. . Po velikosti Peričnik ni največji slap v naših gorah, nesporno pa |e ta dosto jnstvem stražar Vrat do Triglava od vseh najlepši. Pravi Orfej našega očaka. Vreden ogleda od vseh pristopov, vsak ga občuduje, kadarkoli ga obišče. In vendar je bil Peričnik še v poletju in na pozno jesen leta 1907 drugačen, kot |e danes. Kaj se je zgodilo tedaj? V čem tiči sprememba? Preden odgovorim na vprašanje, naj opomnim, kaj je prineslo leto 1907 slabega, kaj se je tedaj zgodilo širom po svetu? V Sibiriji je padel na zemljo meteorit velikanskih izmer. Še dandanes je zanimivost našega sveta. Udor zemlje, lijak ali žekno je večje od žekna v Arizoni. Nihče natanko ne ve, koliko tisoč ton čistega magnetita je udarilo s silo prostega pada na sibirsko tajgo, torej s hitrostjo do 70 km na sekundo. Kako globoko se je zaril v zemljo? Kdo ve? Morda je celo prebil zemeljsko skorjo. O tej jekleni masi, za katero trdijo, da je merila prek enega kubičnega kilometra, ni duha ne sluha. Potresomeri so zabeležili sunke in epicenter. Kaj več o tem vedo le astronomi. Velike Sundske otoke, današnjo Indonezijo, so potresli leta 1907 strahotni,_ uničujoči potresni sunki. Največja škoda je doletela otok Javo, po indonezijsko Djavva. Živi ognjenik Krakafao ali Krakatoa je divjal v letih 1883, 1928 in 1933. Vendar je bil najhujši potresni sunek leta 1907, ko je morje pogoltnilo polovico otoka. Kljub temu meri še danes z otokom Maduro nekaj nad 131 000 km2, dobro polovico Jugoslavije. Kakšne gigantske sile so se sprostile v tistem usodnem letu! Mogoče bo komu izzvenela katastrofa Peričnika plehka v primerjavi z gigantsko katastrofo na Javi. Naša slovenska žemljica ni velika, zato je katastrofa v Vratih leta 1907 za nas toliko večja. Toliko zanimivejša, da jo ohranimo zanamcem. Ze sama struktura kamenin Peričnikovega okoliša nam pove, da gre za izrazite sloje konglomerata, za prodniške sprimke, ki so nastajali v pradavnim kot naplavinska plast, odrinjena ob rob skalnih skladov. Močni tokovi so odlagali v zatrepe prodnato kamenje in tako zgradili v tisočletjih tipično laboro povsod, kjer so poglobljene struge našle prostor za odlaganje prodnikov, za nasloj sveže plasti na že bolj ali manj ustaljeno, trdnejšo plast. Minile so posamične dobe. Zemeljska skorja se je navidezno umirila. Zmagovalo je življenje. Korak za korakom, brez zadržka. Slap Peričnik je leto za letom grmel v dno kotanje in pel svojo nikdar izpeto pesem v globino padajočih voda. Pesem tisočletij! Labora, nagromadena visoko pod modri svod neba, je tvorila tik pod vrhnjimi sloji čudovito oblikovano školjko, čez katero je padal val za valom prosto v zrak in se sikajoč, vršeč razpršil v milijone solzic, tančic, zaves in pajčolanov. Konec novembra in prve dni decembra 1907 je nasulo velike množine snega, takoj nato je močna odjuga stopila domala vso debelo snežno plast. Peričnik je podivjal in pošastno valil penaste vode čez školjko. Niso se še odtekle narasle vode, ko je čez noč pritisnil hud mraz. Živo srebro v toplomeru je zdrknilo na -26° C. Zbiralna korita, ki napajajo Peričnik, so zamrznila. Le notranje, globoko presihajoče vode so pojile slap in zamrznjene obvisele kot prosojno čiste ledene sveče na školjki. Z naraščajočim mrazom se led redi in zrejenemu narašča razdiralna moč. Pronicave vode so našle pot v vse laborne razpoke in ob nenadnem vdoru hladnega zraka debelile nastajajoči led. Učinek ni izostal, kajti že ob prvem popuščanju mraza prodniki razdiralne moči niso vzdržali. Vse prečne in navpične razpoke v školjki je led še poglobil. Celo brez obremenitve, ki je visela v ledenih svečah, zaradi lastne teže laborna školjka ne bi vzdržala, niti obstala na svojem tisočletnem mestu tam, kjer danes pada slap iz zajede v globino. 23. decembra 1907 je školjka treščila v dno globeli in povzročila potres, ki so ga zaznavali seizmografi. Dobro so vidne razbite grude odkrhnjene školjke. Nema, za nas živa priča katastrofe v Vratih. Počasi prerašča grude mah in pogibel triglavskega vratarja tone v pozabo, kot vse skozi veke in naš vek. Mi pa, ki ga danes obiskujemo, ko ves zlat ob zahajajočem soncu pada v globino modrikaste kotanje, ne vidimo v njem okrnjene krasote. Nam so njegove razpršene vode večno lepa pesem Triglavu, nič manj lepa od tiste, ki so jo doživljali vsi, ko so ga občudovali v vsej njegovi veličini pred katastrofo leta 1907. Nam je in bo ostal biserni slap, mogočni, dostojanstveni stražar pred vrati rojenic pod Triglavom! Lepo in prav bi bilo, če bi naši znanstveniki, geologi in drugi podrobneje opisali včerajšnji in jutrišnji Peričnik. Vredno bi bilo že zaradi Peričnika. Po ustnem izročilu zdovnoj rajnega nepozabnega gornika Poldeta Jaka. (Op. pisca.) GORE IMAJO SVOJO ZGODOVINO, SVOJE LJUDI IN SVOJE ŽIVALI BORIS OSTAN Bilo je meseca junija, pozno popoldne, ko sem se vzpenjal po strmi stezi proti Go-ričici. Mračilo se je, ko sem dospel na planino. S težavo sem odprl vrata lovske koče. Porazmestil sem svojo hribovsko opremo okoli klopi, prinesel vodo in poskrbel za ogenj. S Petrom sem bil tisti dan domenjen, da pride za menoj in da pojdeva drugi dan na Černjalo. Kuhal sem večerjo in pogledoval pred kočo, v upanju, da se vsak trenutek prikaže. Tisti večer ga ni bilo na planino. Ko sem pospravljal kuhinjo, sem se usedel na klop pred kočo. Ko so se zasvetile prve zvezde, se je nebo nekoliko pooblačilo in v Cezsoči, na levem bregu Soče, so prižigali svetilke. Na severu, tik nad kočo, se je kdaj pa kdaj pobliskal Veliki voz, ki ima zame med vsemi ozvezdji čisto poseben pomen na dogodek pred tolikimi leti. Zdaj so mi misli ubežale nazaj v leto 1915, ko je po naši dolini in v vseh zahodnih Julijcih vihrala I. svetovna vojna. Ni bilo pedi zemlje, da ne bi bila razrita od bomb in granat. Pobitih je bilo mnogo ljudi. PodI Javorščakom, v strugi Slatenika, je bil takrat ranjen Mussolini, poznejši diktator Italije. Meseca januarja 1916 je bil tudi na Čukli. Bil je v zaklonišču z dvema tovarišema, ko je nedaleč od njih eksplodirala granata. Oba je ubilo, njega pa ni niti ranilo. Koliko goria in trpljenja bi bilo prihranjenega ubogemu italijanskemu narodu, če bi ga bilo ubilo! V svoji knjigi »II mio diario di guerra« opisuje prve mesece vojne v naših gorah. Dnevnik je zanimiv, poln laži, pretiranega napihovanja in poveličavanja nesmiselne in umazane vojne. Med drugim pripoveduje: - 15. IX. 1915. Danes smo dospeli v Šempeter ob Nadiži, prva od sedmih občin, kjer govorijo slovenski dialekt, zame nerazumljiv. - 16. IX. 1915. Po dolgem napornem pohodu smo vkorakali v Robič, v prvo neavstrij-sko vasico. Opazil sem fantiča in ga vprašal: - Kako ti je ime? - Stanko. - Še kaj? Fantek me ni razumel. Vprašal sem dekle, ki je prišlo čez dvorišče. Ime ji je bilo Robancich (najbrž Urbančič). - 17. IX. 1915. »Soča! Nikoli nisem videl vode bolj zeleno-modre barve od Soče!« Tri kilometre pred Kobaridom je naletel poleg ceste na znamenje in slabo prepisal: NIKDAR NOBEN SE NI BIL ZAPUŠČEN KIV VARSTVO MRJIS BIL IZZOGEN O Kobaridcih se je izrazil: »Ti Slovenci nos ne ljubijo. Prenašajo nas z vdanostjo in slabo skritim sovraštvom.« Takrat je priznal, da žive Slovenci v Benečiji. Ko pa je prišel leta 1941 v Slovenijo, je zatajil Slovence celo na Dolenjskem! Tisti večer se mi ni mudilo v kočo, kamrica v koči je majhna in tesna zaradi pogradov. Tišina planine me je osrečevala. Potem sem legel na pograd in si prizadeval, da bi na nič ne mislil. Želel sem takoj zaspati, da bi bil zjutraj svež. Ponoči je prišel Andrej, lovec iz Plužen. Polastilo se me je otroško veselje. Andrej vedno rad govori in je edini lovec, s katerim sem se vedno rad srečal v gorah. Andrej je vedel vse o življenju, planšarstvu in lovu. Tega sicer ni bilo veliko, vendar so to resnične stvari. Med pripovedovanjem je vpletel tudi marsikatero šalo. Garal je vse življenje in usoda ni bila prijazna z njim. Kot rekrut je služil vojake pri alpinih v Gemoni. Poznal je vse vzpetine nad Goričico in v kaninskem pogorju. Pastirji in lovci imajo za vsako vzpetino, pa naj je še tako majhna, svoje ime. Sam poznam le najvišje vrhove. Ponoči se je vreme sprevrglo in začel je padati dež in v gorah je grmelo. Oba sva utihnila. Dež nama je pel uspavanko. Zjutraj me je Andrej zbudil na vse zgodaj. - »V spanju si govoril,« mi je rekel. »Ne vem o čem, vendar si govoril in smrčal si kot tristo hudičev.« - »No, ja, ti pa spiš kot novorojenček,« sem ga izplačal. Brez naglice sva spila mrzel šipkov čaj. Ko sva stopila pred kočo, je bilo nebo jasno, nikjer najmanjšega oblačka. Iz doline je pihal hladen veter, s planine je bil videti Bovec popolnoma zapuščen. Na trgu ni bilo videti žive duše. Po poti je Andrej opazoval z daljnogledom travnate vzpetine, ali gamsov ni bilo videti. Ubil je gada, ki naju je srečal in se nama zoperstavil. Ubogi gad, počel je samo tisto, kar zna, in to mu je dala narava. Le umakniti bi se bil moral. Ali pa bi bil moral to storiti človek, ki ima drugačno pamet? Rekel sem Andreju, da nimam na vesti modrasov in gadov. Vedno se jim umaknem. Nikoli me ni nobeden napadel. Andreja s tem nisem premaknil. Moj dobri prijatelj, navdušen planinec me zaradi mojega odnosa do kač zmerja z animalistom. Ni dolgo od tega, ko sem z zadoščenjem bral v dnevnem časopisu: »Nocoj boste lahko gledali dokumentaren film, ki ga bo predvajal ljubljanski studio: »O kačah in plazilcih.« - V tem zanimivem filmu boste videli, da niso kače prav nič krive, da nimamo o njih najboljšega mnenja, saj je večina človeških predstav vezana na različne predsodke in temu primerno ravnanje. Kjer so na primer modrase in gade povsem iztrebili, so se glodalci že preveč zaredili.« Nad Čuklo sta naju preplašila jereba, ki sta vzletela s sunkovitim vzletom in v strmoglavem poletu preletela preko jase. Tu sva nekoliko posedela, se prisrčno poslovila in razšla. Andrej je odšel po Jelenovi rupi proti Vrhu Ribežnov. Gledal sem za njim in že sem hotel zaklicati, naj me počaka, zakaj naenkrat mi je postalo samotno. Opazoval sem njegov korak. Njegova hoja je bila tako značilna, da bi ga prepoznal že od daleč. Predolgo je hodil po gorah, da bi svojo hojo še mogel spremeniti. Prepuščen svojim mislim sem dolgo počival. Andreja nisem več videl. Ležal sem na hrbtu v suhi travi, opazoval in poslušal. Spodaj sta se mirno lesketali Soča in Koritni-ca. Neko letalo je bilo visoko v zraku. Nad menoj so letale kavke in se otožno oglašale. Visoko nad njimi je krožila kanja, ujeda. Tiho je risala velike kroge, zdelo se je, da brez posebnega namena. Oni dan sem nameraval iti čez Rob na Veliki vrh, obšel me je neki nemir, ne da bi vedel zakaj in spremenil sem smer. Navdalo me je nekaj, kar je bilo podobno otožju. Mogoče otožje po teh gorah in planinah. Spomnil sem se na nešteto lepih pohodov po teh planinah. Z menoj so bili mladi ljudje. Skoraj ni v Bovcu doma, da ne bi bil ta ali oni z menoj na Kaninu in predvsem na Velikem vrhu. Če še danes hodim z mladimi po teh gorah, je mogoče zato, da se skupaj z njimi veselim in sprostim. Kmalu se bom moral zadovoljiti s tem, da bom te gorske stene in grebene ogledoval od spodaj navzgor. Sedaj sem resnično star, čeprav tega nočem priznati. Iz tega sanjarjenja me je zmotil gams, ki ga je najbrž splašil Andrej. Naglo sem pospravil, vdel v nahrbtnik vetrni jopič in volneno jopo, prečkal v višini Roba ves Veliki vrh in končal na Plemenicah. Lansko leto sem tu našel v Macesnovem žlebu srnjakove rogove. Ubilo ga je kamenje. Najprej sem mislil, da ga je ubila strela, ko pa sem pogledal v žleb, sem opazil, da se je v gornjem delu odkrušila velika luska. Ponujal sem rogove bovškim jagrom. Vsi so me zavrnili, da takih trofej nočejo, zato sedaj visijo v moji dnevni sobi. Zakaj prav take trofeje nočejo? * Iz knjige: Dall'intervento al foscismo, Hoepli editore, Milano 1934. Svet pod Plamenicami z Loško Koritnico in Bavščico je lep. Na levi, na koncu doline kipi mogočni Mangrt, ponosna gora v svoje večni lepoti. Desno je pogled v aolino Bavšice, v ozadju je Grintovec. Vem, da so v naši deželi na vzhodu in severu gore in doline, ki so lepe kot razgled s Plemenic. Ali je že tako, da vsakdo hvali svoj rojstni kraj. Tam na Plemenicah |e moje priljubljeno počivališče, prostor, ki ga vsakdo potrebuje v gorah. Domov sem se vrnil, ko je večerno sonce sijalo na trentarske vrhove. Zvečer sem hotel povedati domačim o noči na planini in svojih doživetjih. Vse to bi rad se marsikateremu povedal. Toda težko bi me razumeli. Sam pri sebi bi se mi mogoče marsikateri smejal. Ko opazujem druge ljudi svojih let, si včasih mislim da |e nesmiselno, kar počenjam. Čutim, da mi je to potrebno, ker imam rad ta gorski svet z vsem, kar je povezano z njim in kar vidim v njem. Od mladih nog živim v srčnem stiku z gorami okoli svoje ožje domačije. Nič čudno, da je z njimi zraščen tudi ves rriO| miselni in čustveni svet. SLOVENJGRADČANI NA VENEDIGERJU BRONIMIRA FELLE V četrtek smo se na treningu dogovorili za turo na Gross Venediger Osem se nas zbere zjutraj ob pol šestih na Glavnem trgu. Ker sta dva od naših avtomobilov le fička in ne zmoreta takšne hitrosti kot predsednikov Volkswagen, se domenimo, da se dobimo v Lienzu na parkirnem prostoru. Pozneje ugotovimo, da |ih imap tam več in se ustavimo vsak na svojem. Najdemo se pri »Sporthausu«, ko isce Matic čelno svetilko, jaz pa rabim nove gamaše in ledeniška očala. _ Matrei s svojimi rjavimi strehami se prilega tej dolini pod Visokimi Turami. Spominj me na našo Logarsko, le, večja je. S specialko 1 :100000, ki ,o ima s sebo| Dragee, si ne moremo dosti pomagati. Na srečo pride za nam« kolona avstr.|sk.h sniucar|ev-planincev. Pravijo, da so že bili na Venediger|U. Ka| se hočemo vec? Ker smo Slovenci kolikor toliko pameten narod, jih pustimo napre| in po za|etn. malic. 10 urežemo za njimi. Kmalu jih prehitimo. Tako hodimo neka| ur^ in n.c ne kaze, da bomo naleteli na kočo. Počakamo na zaostale Avstrije in izkaze se da so tudi oni zgrešili. Pamet slovenska! Kaj nam je le bilo treba laziti za n|imi. Za izvidnico se javita Krešo in Matic, svet je precej nevaren zaradi plazu, zahteven pa ni preveč. Avstrijci zmajujejo z glavami: »Lavinen, lavinen...« a nič ne pomaga. Ko vidimo, da naša izvidnika lepo napredujeta, jo tudi mi mahnemo za nprna Seveda |e vse bolj daleč, kot pa se je videlo od spodaj, a kaj bi to! Glasen vzklik da j na on. strani koča, nam, počasnejšim, vlije novih moči. Sestopimo na drugo stran, od koder je še pol ure do Defregger Hütte. Ko vidim dve veliki zimski sobi, se spomnim naših Kamniških ali pa Julijcev, kjer se pozimi stiskamo v ma|hnih luknjah, ki na| bi bile zimska zatočišča. Ta dan smo zadnji gostje, pred nam. so prispeli st.rj Munchencani in nekaj Avstrijcev. Spim na tleh v spalni vreči, k. m. |0 kaval.rsko odstopi Kreso, zato miram zjutraj prva vstati. Preden se pričnemo pomikat, proti vrhu, se> nebo pooblači Jezim se sama nase, da smo tako pozn.. Hodimo, hodimo in zopet hodimo pa še ni vrha. Ko zagledam prvo ledeniško razpoko, se še e zavem, da |ih j tod vse polno in da so zaphane s snegom. In ko mi leva noga uide v tako past postanem previdnejša. K vragu s tako previdnostjo! Ko pa ne veš, kaj |e pod teboj! Potem pride veter, reže do kosti. Nekajkrat nas poskusi prestaviti z mesta. Minka čuti bolečine v nogi, s Tonetom se obrneta. A vrha še vedno ni. Megla nam zakriva pogled in ko smo na Malem Venedigerju, reče Matic: »Na Makalu so tudi sli dvakrat, preden so ga osvojili, gremo raje nazaj.« Na|brž |e bil edini pameten med nami. Ni nam bilo lahko pod vrhom obrniti. Trije imajo s sebo| kratke smuči in se vračaj po poti ki smo jo prejšnji dan »odkrili«. Okoli nas od časa do časa odjkne grmenj plazov, zato se za vsak primer navežemo. Bolj ali manj srečno smo prišli v dolino, čeprav slabe volje. Potem pride še marsikaj na dan, ker nismo bili »čisto« na vrhu. Pa to se pozabi, ko si obljubimo, da bomo dolg poravnali septembra. Nato avtocesta, prehitevanj kot v filmu, pa nemški samostalniki, ko nikoli ne veš, katerega spola so. Sašo se ne more spomniti, ali je das Bier ali der Bier. Dobil ga je, čeprav se |e odločil za napačni 609 spol. Ko bomo poravnali ta dolg z Venedigerjem, bo tudi to popravil. BREZ PASTIRSKE PALICE NA TITOV VRH (2762 m) PETER KLEMENČIC Od 21. do 30. avgusta sem s skupino mladih prijateljev potoval po naši lepi domovini. Načrt nam je v celoti uspel. Čeprav smo imeli na voljo le borih devet dni, smo doživeli mnogo, več kot smo pričakovali. Domov smo prišli zadovoljni, polni globokih vtisov in doživetij. Za vse življenje pa mi bo ostal v spominu dogodek, ki sem ga doživel pri vzponu na Titov vrh. To je najvišji vrh SR Makedonije, po višini za Triglavom najvišja gora v Jugoslaviji. V Tetovem smo zaman spraševali o vzponu na Titov vrh. Nobeden ni vedel nič določenega, prospekta ali kai temu podobnega pa niso imeli nikjer. Naposled smo naleteli na pravega možakarja, ki nam je razložil, da se da priti na vrh v enem dnevu in da vozi 3-krat dnevno do višine 1785 m žičnica. Zadnji hip smo se odpeljali vrhu naproti in po dolgi vožnji, z lepim razgledom na vse strani, zadovoljni prispeli na Popovo šapko. Tu so pozimi lepa in prostrana smučišča. V hotelu lnex smo se pozanimali za pot in prijazni hotelir, nam je v dobri srbohrvaščini povedal, da je pot zelo dolga, da se pripravlja k nevihti in da je tam zelo hladno. Z Jožetom sva bila vesela, da je pokazal vsaj pravo smer. Prijatelji so nama zaželeli srečno pot in da bi se čimprej videli v Peči. Hodila sva zelo hitro, markacij seveda ni bilo, baterije pa sva v naglici pozabila v avtomobilu. Sicer pa naju to ni prav nič motilo, saj sva imela močno voljo. Kmalu sva naletela na mladega fanta. Nemo naju je opazoval, s hitro kretnjo začel bobnati po posodi in se na glas smejati. Potem se je zresnil in začel nabirati rdeče sadeže v grmovju. Sploh se ni več zmenil za naju, njegove roke pa. so. Gabile sadeže z neverjetno hitrostjo. Pot sva nadaljevala s čudnimi občutki. Jože je bil mnenja, da fant morda govori le albanščino. Albanija pa pravzaprav res ni tako zelo daleč. Hodila sva neprestano navkreber in se držala smeri, ki nama jo je pokazal hotelir. Dve uri sva grizla breg, sopihala in videla, da na tisto stran sploh niso tako visoke gore. Jože, ki je alpinist in bolj izkušen, jo je odkuril povsem v drugo smer, jaz seveda za njim. Nejevoljno sem godrnjal, da prav nobeden ničesar ne ve o Titovem vrhu, da je to prava sramota. Vreme se je poslabšalo, tako da je bil razgled zelo slab. Sicer pa sva imela neprestano občutek, da hodiva po Veliki planini, kajti vse okoli naju je bilo zeleno, le tu in tam kaka skala, ki pa se je močno razlikovala od skal v naših slovenskih Alpah. Zdajci sva zagledala pred seboj visokega pastirja: da sva Slovenca in da zelo rada hodiva v hribe. Ko pa sva ga vprašala, kje se pride najhitreje na Titov vrh, nama je odgovoril z resnim glasom: »Pravo« in s svojo dolgo roko pokazal smer, ki naj bi naju pripeljala na vrh. Sledile so še počasne in odločne besede: »Tamo ladno, slabo i daleko, danas loše, padat če sneg i kiša, nije dobro, a odmah pozadi Albanija.« Besedo Albanija je poudaril s takim glasom, da naju je kar spreletelo. Stisnili smo si roke in nadal|evala sva pot, medtem ko naju je on nepremično opazoval. Cez kako uro se je pred nama vzdignil visoki hrib, na vrhu pa sva zagledala človeka in zaslišala žvižganje. Daleč spodaj pod nama je zijala dolina, tako da sva pot nameravala nadaljevati po grebenu, da ne bi izgubljala višine. »Kaj pa, če je tisti človek albanski graničar?« je tiho rekel Jože in me z zaskrbljenimi očmi pogledal. Skoda, da nimava pri roki daljnogleda. Tisti trenutek pa sva zagledala precej niže še enega človeka. To je bil pastir. Za najino klicanje in mahanje z rokami se ni dosti zmenil. Kmalu sva zagledala ovce in pastirja, ki nama je šel naproti. Pogledat naju je prišel tudi tisti »strašni« človek,_ ki sva ga maloprej imela za tujega vojaka. Bila sta oba dobrodušna pastirja z velikima palicama v rokah. Z Jožetom sva govorila srbskohrvatski in odlično smo se sporazumeli. Oba sta se zelo čudila, ko sta zvedela, da greva na Titov vrh in da Slovenci nasploh radi hodimo v hribe. Starejši nama je med drugim povedal, da je tu zelo hladno in slabo, vrh pa da je še zelo daleč. Mlajši pastir pa je ves cas z glavo le resno prikimaval. Meglice okoli nas so se začele odgrinjati in za hip smo daleč pred seboj zagledali stolp, ki je stal na visokem vrhu kot prikazen. Z Jožetom sva postala na mah dobre volje. V ozadju se je prostrana Sar planina utapl|ala v večernem soncu. Od daleč je prihajal zamolkli lajež šarplanincev. 2e sva odhitela vrhu naproti. Hodila sva z enako hitrostjo, čeprav sva bila že utrujena. Pastir|a sta mojstrsko igrala na fruli in počivala. Da je vrh zelo daleč, sta trdila. Cez pol ure sva že stala na vrhu in gledala ogromen stolp, velik za deset Aljaževih. Ker |e bila megla zelo gosta in ni prav nič kazalo na izboljšanje, sva brž odhitela navzdol. Nenadoma sva opazila, da hodiva po drugi poti. Vse okoli naju je bilo povsem drugače in bolj strmo. Čas naju je neusmiljeno priganjal. Zašla sva, megla je neprestano naraščala, zmrazilo se je. Ponovno na vrh? Utrujena sva zopet grizla v strmino in čez dobre pol ure sva neslavno stala vdrugič na vrhu. Čudila sva se, ko sva videla, da sva pravzaprav hodila nekaj časa celo v krogu. Sestopala sva previdno, da ne bi ponovno zašla. Noč je bila blizu, zato sva tekla, kajti bila sva brez svetilke. Ko sva prišla do nahrbtnika, pastirjev z ovcami ni bilo nikjer več. Bila sva sestradana, zato sva jedla kar med tekom. Čez kakšno poldrugo uro sva zagledala daleč na hribu pastirja, okoli njega pa množico ovac. Sonce je že utonilo za gorami, ko sva nedaleč od naju zagledala psa, ki je tulil v nebo. Psi so začeli teči proti nama z vseh strani. Kaj če naju raztrgajo? Zberejo se okoli naju, rjovejo, tulijo, renčijo. Kakih sedem ali osem jih je, že komolec od naju. Kričiva od groze na ves glas in mahava pastirju. Potem sva zaslišala pastirjeve žvižge in lajanje se je umirilo. Psi so naju počasi začeli zapuščati. Eden pa nama je sledil še kake pol ure in neprestano glasno renčal in lajal tik za nama. Nisva se upala niti obrniti, tako naju je bilo strah. Prestala sva še pol ure groze, potem pa sva ostala sama, s temo okoli sebe. Hodila sva počasi, kajti videlo se ni skoraj nič. Imela sva občutek, da poti ne bo nikoli konec. Končno sva pod seboj zagledala luč. Spet sva zaslišala zamolklo tuljenje psov. Zopet sva se bala, nisva se več upala naprej. Pa je bil vse skupaj le privid. Tiho in počasi sva nadaljevala s sestopom. Pozno zvečer sva utrujena stala pred hotelom na Popovi šapki. Na ustih nama je igral grenak nasmeh. Zvedela sva, da bi bila morala hoditi na Titov vrh s pastirskima palicama v rokah. Potem naju psi zagotovo ne bi napadli. A kdo bi zaupal kosmati pasji pameti! UTRINEK S ŠALEŠKE PLANINSKE POTI ERNE2NIKOVI POD FERGUNOVIM VRHOM Ko so začrtali velenjski in šoštanjski planinci transverzalo po obronkih in bregovih okrog šaleške doline, jih je vodila tudi želja, da bi seznanili mladino z vsemi tistimi domačije, ki so bile med NOB pomemben del našega boja in revolucije. V zadnjih dveh letih ie šlo po omenjeni transverzali približno 1200 ljudi. To potrjuje število planinskih izkaznic, ki jih je izdalo PD Velenje. V narodnoosvobodilno gibanje šaleške doline je vtkano veliko slovenskih hribovskih domačij. Ena takih je prav gotovo kmetija Mihe Andrejca-Ernežnika, ki leži v podgorskih hribih med šaleško in Mislinjsko dolino, pod Fergunovim vrhom. Do tam je prodrla 14. divizija dne 21. februarja 1944. Ernežniki imajo dve uri hoda do Slovenjega Gradca in prav toliko tudi do Šoštanja. Miha, ki na svojem telesu še vedno krepko čuti posledice nacistične okupacije, rad pripoveduje o časih med obema vojnama. Z ženo imata devet otrok - pet jih je odšlo na delo v dolino in živijo, kot pravi Miha, mnogo lepše, kot so ljudje živeli v starih časih. Do njegove domačije sem prišel prav takrat, ko se je tam ustavilo nekaj staršev z otroki, ki so pritiskali žige v svoje izkaznice. Zig je namreč shranjen pri Ernežniku, ki zna slikovito in iskreno doživeto pojasnjevati partizanske boje na tem območju. Aprila 1941 je bil kot bivši vojak v utrdbah sredi Mežice. Njegov oficir, doma je bil iz Dalmacije, je vojake opozoril, da se ne smejo umakniti. Miha je bil z dvema vojakoma v bunkerju s številko 12. Od tam so streljali po prihajajočih Nemcih, dokler jim ni zmanjkalo streliva. V četrtek 10. aprila so Nemci utrdbo razstrelili. Miha je bil ujet in odpeljan v vojno ujetništvo v Furstenberg na Odri. Od tam se je vrnil domov čez leto dni. V tistem obdobju je nemško nasilje grozilo, da bomo Slovenci za vselej izginili. Tedaj so prišli v njegovo hišo prvi partizani: Petek, Izak in kmalu po tistem Leon s šaleško četo. Takrat je prvič zvedel za cilje Osvobodilne fronte. Septembra istega leta pa so ga o našem boju podrobneje seznanili borci 1. pohorskega bataljona. Spominja se še prihoda dr. Dušana Mravljaka, Zdravka Čebularja in komandanta Staneta in njegovih zaščitnikov. Bilo je to( ko so hodili k bataljonu na Pohorje še potem, ko je 1. pohorski bataljon že padel. Spomnil se je tudi kurirke Sonje. Nemci so jo nekoč ujeli, jo opijanili in tako je izdala vse domačije v podgorskih hribih. Miha Andrejca je aretirala nemška policija 19. maja 1943. Od njega so hoteli izvedeti, kdo so partizanski komandanti in kje se čez dan skrivajo. Miha ni ničesar povedal. Petega junija so ga odpeljali v Maribor. Dne 29. julija so privedli v njegovo celico Franca Kunaverja-Sulca, edinega preživelega partizana Pohorskega bataljona. Miho je poznal in mu pojasnil potek zadnjega boja na Pohorju 9. januarja 1943. Prosil ga je, da bi o junaški smrti padlih partizanov pripovedoval še drugim. Preživel je številna zaslišanja in ponižanja. Bil je prepričan, da ga bodo ustrelili, saj so Nemci vedeli, da so prag njegove hiše ves čas prestopali partizani. Sredi septembra 1943 so ga odpeljali v Buchenwald - taborišče smrti, njegovo ženo in otroke pa skozi Celje in Gradec v Regensburg. Od najmlajših otrok je imel eden komaj tri mesece in drugi tri leta. Nemci so takrat odgnali iz podgorskih hribov še deset družin. Mihi Andrejcu je uspelo prestati vse težave. Sredi avgusta 1945 se je vrnil iz premagane nacistične Nemčije v domovino. Toda doma so imeli požgano stanovanjsko hišo in hleve. Naselili so se pod ohranjenim obokom nekdanje Kuhinje. Otroci so morali ležati na slami. Nemci so vse porušili, vse izropali in odpeljali tudi kravo in osem volov. Začeti je bilo treba znova. Ne le njemu, prav vsem požganim kmetijam so pomagale obnovitvene zadruge nekdanjega okraja Slovenj Gradec, rudnik Velenje je pomagal z gradbenim materialom, borčevska organizacija z denarjem. Dandanes je domačija spet lepa. Leta 1967, triindvajset let po končani vojni, je prejel Miha poročni prstan, ki so mu ga Nemci vzeli v Buchenwaldu. Poslal mu ga je mednarodni Rdeči križ. Spet se je začelo srečno obdobje Ernežnikovih. Srečen je bil Miha tudi takrat, ko je pripeljal najstarejši sin v hišo nevesto - novo gospodinjo. Niso pogosti primeri, da bi se dekleta primožila v hribe. Andrejčevim pa je prinesla lepšo bodočnost tudi široka gozdna cesta, ki jo ;e gozdna uprava spomladi preorala prav do njihovega doma, se pravi, tudi do zgodovinskega Fergunovega vrha. Vihral je breg, sršeč od mladih trav, v rastoči vrh dreves pod nebes sinji in v s puhu, ki je vel po vsej nižini, se je vijugal s trupom gibkih tal. Plamtel je zrak, nazobčan in srdit, kot zubelj v peči švigal in besnel je, vsevdilj stremeč, da šape svoje levje bi uperil na zemlje uporni ščit. Neustavljivi breg, bodeč kot ost, oral je k soncu pot s prebojem reke, in kot hite stvari, od tajne vleke do cilja gnane, pel se je v divjost. S hrbtom usločenim, rijoč kot krt, je sopel k luči, da mu od napora se lomil vrat je in v tej drži skoraj bi zgrudil se od lastnih sil zavrt. Tedaj od žil nabreklih, potnih srag mu trup gibljivi bujnih rož obilje prepreglo je in skoz prej pusto bilje zdaj bliskal cvet ob cvetu je kot mak. Tako obstal je; kakor ptič perut razleknil ude je v spokojni legi, čeprav poražen, srečen in v zadregi slavil je s soncem svoj neumorni trud. POMLADNI BREG Pavel Oblak SMUČARSKA VLEČNICA TOMOS SV 3 ING. RUDI ROBINIK Z željo po razširitvi univerzalnega stabilnega motorja UMO 06 se je porodila misel po majhni, prenosni smučarski vlečnici. K realizaciji te ideje je v izdatni meri pripomoglo tud nevzdržno stanje na naših smučiščih s premajhnimi kapacitetami na vlečnih napravah. Vlečnico so projektirali strokovnjaki inštituta TOMOS: in po temeljitem, nekajletnem preizkušanju je nastal nov izdelek. V vlečnico je vgrajen Tomosov stabilni motor UMO 06, za katerega je značilna dolga življenjska doba (trpežnost), izredno zanesljivo in ekonomično delovanje. Motor ima polavtomatski zaganjalnik, ki omogoča lahek in hiter zagon tudi pri zelo nizkih temperaturah. Konstrukcija vlečnice je izpopolnjena z več zaščitenimi izumi. Pogonski mehanizem in motor sta nameščena na sani. Celotna konstrukcija vlečnice je lahka. Hitro in preprosto se namešča na smučiščih z nagibom do 60%- Za zasidranje vlečnice na smučišču zadostuje ena izmed treh sidrnih, vlečnici priloženih lopat. Vlečno vrv je prek kolutnega pogonskega mehanizma lahko speljati. Vrv je dolga 200 metrov, vlečna dolžina znaša torej 100 metrov. Ne sme biti preveč napeta, ker je vlečnica grajena tako, da vrv drsi po snegu. Tomosova vlečnica SV 3 ima to prednost, da vlečna vrv miruje, kadar ni obremenjena, motor pa tedaj deluje v prostem teku. S tem je zagotovljena minimalna poraba goriva. Pri polni nepretrgani obremenitvi motorja znaša poraba goriva le '/-4 I na uro. Moč motorja je 2,8 KM pri 5800 vrt/min. Vlečnica Tomos SV 3 deluje brez nadzora. Vsak smučar ima ročico, s katero se oprime mirujoče vlečne vrvi. Ko vrv rahlo potegne, vlečnica prične vleči. Za popolno varnost je poskrbljeno z varnostnim stikalom ob vlečni vrvi tri metre pred vlečnico. Če smučar prevrne palico s stikalom, se vrv še začasno ustavi, da smučarja ne potegne oreblizu k pogonskemu mehanizmu. Vlečnica vleče s hitrostjo približno 70 km na uro. Zmogljivost vlečnice pri 100 metrih vlečne dolžine na strmini 30% znaša približno 200 oseb na uro. Vlečnica je zavarovana tudi proti preobremenitvi motorja. Če se oprime vlečne vrvi preveč smučarjev hkrati, vrv obmiruje, motor pa deluje naprej v prostem teku toliko časa, dokler se obremenitev vrvi ne sklada z močjo motorja. Vlečnica Tomos SV 3 brez vlečne vrvi tehta 28 kg. Dimenzije vlečnice so tako prirejene, da jo lahko prevažate domala v vsakem avtomobilskem prtljažniku. SV 3 je predvsem cenen pripomoček za manjše smučarske skupine kot npr. za družinsko smučanje, za manjše smučarske tečaje. Je primerna oprema za manjše hotele, za sindikalne domove, planinske postojanke itd. Ker deluje varno in preprosto^ jo lahko uporabljajo otroci, starejši smučarji in smučarji začetniki. Komaj 28 kg težko vlečnico lahko na saneh brez truda premeščamo in tako izkoristimo še poslednja spomladanska snežišča tudi v nižjem svetu. Vse leto pa z njo lahko smučamo, če jo prenesemo na plaznice ali ledenike, torej na snežišča, ki tudi v poletni prisoji ne skopne. Smučarsko vlečnico Tomos SV 3 smo preizkušali v vseh letnih obdobjih: V poletnem času smo ugotovili njeno obratovalno trpežnost največ na snežiščih na Ravnah pri Češki koči nad Jezerskim, na plaznici pod Prisankom, pod Mojstrovko na Vršiču, v Velikem Grabnu pod Kaninom, na Zelenem snegu pod Triglavom in drugod. V zimskem času smo vlečnico preizkušali na skoraj vseh smučiščih po Sloveniji in v vseh možnih vremenskih in snežnih razmerah. Po rezultatih preizkusnega obratovanja smo ugotovili, da motor UMO 06 brezhibno deluje tudi v najneugodnejših pogojih. Tudi zagon motorja na višini nad 2500 m in pri temperaturi -20° C ni problematičen. Enako ugodno je najtežje preizkuse prestal tudi ostali mehanizem vlečnice. Do težav pri preizkusnem obratovanju je prišlo v glavnem zavoljo neprikladnih vlečnih vrvi. Ugotovili smo, da je za nemoteno delovanje vlečnice pri različnih snežnih razmerah najpomembnejša prikladno izbrana vlečna vrv. Ta mora imeti naslednje lastnosti: biti mora lahka, odporna proti obrabi, primerno toga, brez torzijskih napetosti, ki nastajajo zaradi zavojev, mora se hitro in enostavno spajati in biti vidna v snegu. Pri domačih proizvajalcih, žal, tako izdelane vrvi nismo mogli dobiti. Dosedaj je Tomos kupcem vlečnice dajal najboljšo možno varianto, tj. poliamidno vrv. Zal pa je bila vrv izdelana iz treh pramenov, zato se je pri obremenitvi razte-govala in se zavoljo torzijskih napetosti ovijala. Zaradi tega je prihajalo pri nad 100 m dolgih vrveh do težav. Najugodnejše rezultate glede na funkcionalnost in življenjsko dobo (trpežnost) vrvi smo ugotovili pri votlo pleteni vrvi s premerom 0 9,5 mm, proizvodu FSE. Ta vrv je izdelana iz poliamida visoke trdnosti, križno opletena iz 8 pramenov, pre- pojena s specialnim premazom proti obrabi in višjim temperaturam. 200 m vrvi tehta samo 9 kg. Ker je vrv navzkrižno opletena, je toga, obremenjena se zelo malo razte-guje in nima torzijskih napetosti. Ker je vrv pri tem opletu votla, torej cevasta, lahko hitro in enostavno spajamo konce vrvi. To vrv bo v bodoče kupcem nudil TOMOS. V veliko pomoč pri preizkušanju in ugotavljanju življenjske dobe smučarske vlečnice je bil oskrbnik Češke koče tov. Andrej Karničar z družino, saj je skrbel, da je vlečnica obratovala nepretrgoma dve poletni sezoni od junija do septembra. Nameščena je bila na plazu nad Češko kočo. V treh mesecih je vlečnica za smučarje iz Kranja in Jezerskega obratovala vsaj 500 ur. Smučarska vlečnica SV 3 se uporablja tudi kot transportna vlečnica. To možnost so ugotovili iznajdljivi vremenoslovci na Kredarici, in sicer jeseni leta 1974, ko jih je zgodnji sneg presenetil in preprečil redno oskrbo Triglavskega doma za prezimova-nje. S konji so v visokem snegu zmogli prenesti ca. 2000 kg tovora le do Kalvarije. Od tam do doma so tovor v etapah potegnili z našo vlečnico. V ta namen so izdelali iz starih smuči in zaboja sani, na njih so po ca. 80 kg tovora naenkrat potegnili do 200 m oddaljene vlečnice. Tu so jih raztovorili in prazne sani spuščali po gazi navzdol. Pri premeščanju vlečnice na višje mesto so izkoristili tudi možnost mehanizma, da se je vlečnica sama potegnila v strmino. Treba je bilo vrv le raztegniti po strmini in konec vrvi zasidrati v sneg. To uporabo nam je podrobno opisal tov. Franc Zupančič. Ni pozabil dodati, da je kljub slabemu vremenu in močnemu sneženju vlečnica delovala brezhibno, enako kot deluje vselej, ko se sam v zimskih dnevih smuča pod Triglavom. IZ FESTIVALA ŠPORTNEGA FILMA V KRANJU (Zoran Jerin o informiranju na odpravah) Komisija za odprave v fuja gorstva je priredila na Festivalu športnega filma v Kranju v ponedeljek dne 20. 9. posvet o temi: »Informiranje javnosti o alpinizmu in alpinističnih odpravah.« Posvet se je pričel ob 9.00 v dvorani kina Center s filmskimi reportažami o odpravah od 1960 do danes. Ob 11.00 se je pričel pogovor o informiranju, kako nastane informacija na terenu, kako se posreduje uporabnikom. Pogovor je uvedel znani novinar in publicist Zoran Jerin s tezami, ki jih v izvlečku priobčujemo: Ko je Neil Armstrong 21. julija 1969 prvič stopil na luno, je javnost njegov korak spremljala takorekoč hkrati, če zanemarimo tisti čas, ki jih elektromagnetno valovanje potrebuje, da premeri razdaljo med luno in javnostjo. Ko sta Edmund Hillary in Tenzing Norgay 29. maja 1953 stopila prvič na vrh Everesta, je novica o tem prispela do Londona čez tri dni. Ko sta 22 let pozneje Stane Belak in Marjan Monfreda 6. oktobra stopila na vrh Makaluja, je moralo preteči še deset dni, da je novica o tem prišla v svet. Morda pa je res, da je alpinist, ki se v daljni deželi vzpenja na nedostopen vrh, bolj osamljen kot astronavt na Luni. Astronavtov brez zvez z zemljo, ki jih je poslala na pot, si ni mogoče zamisliti, pri alpinistu, ki grebe v led in sneg himalajskega vrha, pa je marsikdaj tako, da ga ne vidi nihče od tovarišev in nihče ne sliši njegovega zmagoslavja ali klicev na pomoč, ker miniaturna radijska postaja ne more zmagati snežnega viharja ali skalnatega roba. Neposredne informacije o dejavnosti alpinistov še nimamo. Televizija se zaradi objektivnih težav še ni odločila za direktne prenose; kljub satelitom, ki nam že nekaj časa omogočajo na primer gledanje olimpijskih iger. Vzrok je razmeroma preprost. Televizijske kamere v bližino plezalcev skorajda ne moreš spraviti drugače kot na človeških hrbtih, ki pa so v skrajnih, za človeka sploh še nedostopnih višinah že tako dovolj upognjeni z najnujnejšo opremo, da prežive. Zato so odprave še leta 1976 bolj odmaknjene kct drugi športni dogodki. Zato je vsaka informacija -posebno popolna infomacija, ki naj bi obsegala sliko in besedo - toliko teže dosegljiva in toliko bolj odgovorna za tiste, ki morajo javnosti poročati o odpravi. Javnost hoče svežo informacijo. Ni zadovoljna le s poročilom, ki bi ga vodja odprave napisal po odpravi. To hlastanje po sveži informaciji - ki sevega ne velja le za šport - je zahteva moderne urejene družbe, je bistvena za to družbo. Morda bomo segli najdlje v preteklost, če se bomo spomnili odprave, ki se je leta 1905 lotila prvega vzpona na Kangčendzengo (Kangchendzengo). Irski novinar Alliston Crowley je tedaj prvi pokazal, kako se poročevalec ne sme obnašati, ko je mirno tipkal svoje poročilo, namesto da bi skočil na pomoč tovarišem, ki jih je zasul plaz. Časopis Pionir je dobil sicer silno izčrpno poročilo o nesreči, ki je pobrala štiri človeška življenja, novinarji pa so se s tem zelo neslavno vključili v zgodovino himalajskih odprav. Med obema vojnama pošiljanje novinarjev z odpravami ni bilo običajno. Za poročila so skrbeli člani odprave sami (zlasti vodje) in če cilji niso bili preveč oddaljeni od najbližje civilizacije, so prihajala skopa poročila v svet še celo med potekom odprave - seveda z velikimi zamudami za dogajanji. Pravzaprav je tem rečem napravila konec šele urpešna britanska odprava na Everest leta 1953, ki jo je skoraj ves čas spremljal novinar londonskega Timesa James Morris. Sicer ni vse potekalo tako, kot si je bil v dogovoru z vodjo odprave polkovnikom Huntom zamislil, ker so radijske zveze z walkie-talkiji med taborišči prerode nagajale in je bil naposled prisiljen na obveščanje z lističi, ki so mu jih pošiljali iz gornjih taborišč, vendar je briljantno rešil glavno nalogo: poročilo o uspehu je spravil do Londona v dveh dneh, se pravi nekaj več kol tri dni po dejanskem vzponu, o katerem spet ni bil obveščen po walkie-talkiju, marveč šele po srečanju z zmagovalcem. Da je novica do štirinajst dni hoje oddaljenega Katmanduja potovala le dober dan, je seveda zasluga radijske postaje v Namče Bazarju in ne hitrih tekaških nog. V nadaljevanju himalajskih dogajanj se novinarji vse pogosteje pojavljajo v odpravah in pridružujejo se jim tudi fotoreporterji in filmski snemalci. Vendar časi poročanja praviloma niso tako kratki kot pri omenjeni britanski odpravi. Tehnični postopek pri vseh teh pošiljanjih je bil v bistvu silno preprost. Poročevalec je svoja poročla, pozneje že tudi filme in magnetofonske zapise za radijske družbe, v baznem taborišču oddajal domačemu tekaču, ta pa je nemudoma krenil na pot, ki traja za normalne noge pri zahtevnejših himalajskih ciljih skoraj redno dva tedna ali celo več hoje (tekači so te razdalje običajno opravili v približno polovičnem času). Šele potem se je vmešal brzojav ali radio, pa je tudi tega marsikdaj zavirala birokracija dežele, kjer novinarska ažurnost poročanja tedaj še ni toliko pomenila. Kot vedno velja tudi pri odpravah, da mora biti vsaj pol dela opravljenega v domači redakciji. Ljudje, ki naj bi na terenu skrbeli za zadostno količino informacij, imajo dovolj opravka in skrbi že z nabiranjem teh informacij, zraven pa morajo organizirati še tekaško službo in skrbeti, da ta in ta pošta zares delujeta tako, kot so si oni zamislili Material, ki smo ga na ta način posredovali javnosti tudi Jugoslovani, je bil sestavljen iz kratkih dnevnih poročil, občasnih reportaž, zemljevidov, skic, fotografij, filmov in magnetofonskih zapisov. Vendar glavnine materiala, zlasti slikovnega in filmskega, nismo prepuščali negotovi poti in smo ga »prihranili« za poročila, predavanja, filme in knjigo po vrnitvi. Te sheme smo se v glavnem držali pri vseh odpravah. Knjigo smo vedno ocenjevali kot nekakšno dokončno delo o odpravi in v zadnjem času smo ji začeli priključevati čisto tehnična poročila o hrani, opremi, zdravstvu, organizaciji in podobnem, kar gotovo zvečuje dokumentarno vrednost knjige. Ob izrednem razumevanju založbe za to zvrst knjig smo uresničili izredno bogato knjižno obliko - obsežen tekst in veliko število izključno barvnih fotografij. V zadnjih letih se je teža poročanja z naših odprav od tiska začela obračati k televiziji, kar je razumljivo zaradi njene priljubljenosti in boljše izrazne možnosti v sliki, čeprav je film prispel pred javnost s precej večjo zamudo kot pisana poročila. Višinska taborišča so po walkie-talkijih zvezana med seboj in z bazo, ki čim pogosteje pošiljata kratka poročila po tekočih do najbližje radijske postaje, daljše pismene sestavke, filme in magnetofonske trakove pa do najbližje primerne pošte. Filmi bi morali podobno kot pisani material nastajati v dveh inačicah, se pravi kot filmi za kratka TV-poročila o odpravi in kot material, ki naj bi ga pozneje skupaj s temi poročili zmontirali v celovečeren flm. Med zaključne informacije o odpravi moramo še vedno upoštevati predavanja, ki lahko občinstvu v dokumentarnem oziru povedo celo več kot film. Kot dokončen dokument o odpravi pa še vedno ostaja knjiga. Vse, kar smo doslej naštevali o tehniki pošiljanja informacij o odpravah, je precej nezanesljivo in dolgotrajno in zato v zadnjem času vse več odprav poskuša poleg že omenjenih klasičnih oblik obveščanja posegati tudi po modernejših komunikacijskih sredstvih, po zanesljivejših in predvsem hitrejših, kot so tekaške noge. Da je radio najzanesljivejši in najhitrejši, je razumljivo, ni pa vedno najpreprostejši. Za zadosten doseg radia potrebuješ že kar dostojno aparaturo in izdaten vir energije, ki je v večni bitki odprave s težo odveč. Pa tudi sicer zadeva ni tako preprosta, ker je treba razen na čisto tehnične motnje računati tudi na človeške motnje. Povsod po svetu bi se branili, dc bi neka skupina tujcev prepredla deželo s svojimi radijskimi zvezami in poročala o nečem, kar se v tej deželi dogaja, mimo radijske mreže te dežele in mimo oblasti. Vemo, da si je takšno radijsko zvezo organizirala italijanska odprava na Everest, ki je bila v marsičem odprava superlativov in ki je iz baze vsak dan sporočala domov, kaj se je na gori zgodilo. Čisto iz novinarskega stališča je takšna radijska mreža in zveza idealna komunikacija za obveščanje o dogajanjih na odpravi. Šele takšno spremljanje odprave od njenih začetkov do tistega zadnjega dne nam lahko pomeni pravilno in popolno infomacijo o odpravi. Naj bi bila to smer poročanja z odprav v bližnji prihodnosti! Morda pa bi si ljudje tudi v teh drugih športih želeli podrobnejše in celovitejše informacije? Silno rad bi zvedel no primer, kaj vse je počel trinidadski Crawford v urah pred tistimi 10,06 sekundami na stometrski stezi ali pa, kaj vse je Novosel svetoval svojim košarkarjem med tekmo s Sovjetsko zvezo. Morda bi se s tem oddaljili od slikanja športnikov kot nekakšnih robotov, kar se posebno zadnje čase vse bolj pogosto dogaja tekmovalcem in še posebej zmagovalcem, ko šport vse bolj dobiva pečat iger zaradi občinstvo, športniki pa vse bolj pečat modernih gladiatorjev. Reporter ali snemalec, ki spremlja športnike na kakšno mednarodno srečanje, ni nikoli tako tesno, da ne rečem življenjsko, povezan z vsem moštvom, kot je to primer pri novinorskem spremljevalcu alpinistične odprave. Velik del odprave poteka v pogojih, ki so, milo rečeno, nevsakdanji in se jim mora prilagajati vsak član odprave (tudi poročevalec). Na sebi in na drugih sem imel marsikdaj priložnost opazovati nenavadne spremembe, ki sem se jim potihem hahljal, pa bi se moral pravzaprav zgražati - če bi jih ocenjeval iz zapečka v deset tisoč kilometrov oddaljeni domovini. Altruizem na odpravah gotovo ne narašča in je le egoistična nujnost za uspeh in samoohranitev. Ni vse junaško, kar je videti junaško, vsekakor pa je pretiravanje daleč pred skromnostjo. In ker je poročevalec o odpravi njen član, njeno kolesce, je tudi on natanko tako podvržen temu pretiravanju, ki je le dodatno orožje v boju za obstanek človeka v sovražnih mu gorah. Zelo zavestno in samodisciplinirano se je mogoče temu sicer iztrgati, vendar bo rahločuten spremljevalec vedno dvomil, če je prov tisto, kai poroča. Seveda je tudi to oportunistično zdravilo, da spušča vse tisto, kor bi utegnilo škodovati temu oli onemu in odpravi kot celoti, vendar se s tem odpovemo cilju, da hočemo čimbolj popolno informacijo o odpravi. Ne le zaradi nos in tistih, ki so nam omogočili, da smo odpravo organizirali, marveč tudi zaradi tistih, ki bi jih utegnilo naše poročanje zapeljati mimo resnično pridobljenih izkušenj, ki bi se odločili za podoben podvig s podcenjevanjem kot posledico lakiranih poročil. In še nekje v poročanju je etika skrajno občutljiva. Vse odprave potekajo po deželah, kjer živijo ljudje ne le z nižjim standardom in z drugačno družbo, marveč tudi s povsem drugačnimi pogledi na svet in življenje, kot so naši. Mnogo več stika z domačim prebivalstvom dobiš na pohodu kot katerikoli turist in zato so tudi konflikti neizogibni. Provica odprave ni vselej pravica dežele, kjer poteka naša odprava. Na čigavi strani mora biti v takem primeru poročevalec? Predvsem je važno, do mora v svojem poročanju najti razumevanje tudi s pravico dežele, pa čeprav to postavlja uspeh odprave na kocko. Le to je lahko objektivno in dolgoročno koristno za naslednje odprave. Dogajalo se je že, da so odprave iskale krivdo za svoje neuspehe v domačinih. Zelo udobno, pa zelo kratkovidno I Gospod D. B. Rai, zvezni oficir, ki nos je spremljal na Anapurno (Annapurno), mi je v trenutku iskrenosti dejal: »Zelo veseli smo zdravnika, ki pride z odpravo, ker pomaga tudi lokalnemu prebivalstvu. Zelo pa se bojim novinarjev, ker včasih brskajo po rečeh, za kakršne si ne želimo, da bi prišle v svet. Ste pač nujno zlo!« Povedati je treba, da je bil gospod D. B. Rai razmeroma visok policijski oficir iz Katmandujo in da vsebina njegove iskrenosti najbrž ni le njegova osebna zamisel. Mnogokrat so nam dejali, da smo ambasadorji dobre volje iz nekega tujega sveta. Poskušajmo to dokazati tudi s tem, da ne bomo vsega merili in primerjali s svojimi merili in naj se to odraža v našem poročanju o deželi, kjer gostujemo in kjer so cilji naših odprav. SPOROČILO UPRAVE PLANINSKEGA VESTNIKA Naročnina za Planinski Vestnik v letu 1977 bo znašala 120 din letno, za inozemstvo 12 USA dol. (200 din). Vljudno prosimo vse naročnike Planinskega Vestnika, da naročnino za tekoče leto poravnajo najkasneje do 30. junija. S pravočasnim nakazilom boste res učinkovito podprli naša prizadevanja. Naročnikom, ki ne bodo poravnali naročnine do 1. septembra 1977, bomo morali prenehati pošiljati naše glasilo. Planinsko društvo - Maribor-matica, Maribor-TAM, Koper-TOMOS, Celje, Kamnik, Trbovlje, Hrastnik, Škof ¡a Loka, Jesenice, Tržič, Javornik - Kor. Bela in Kranj - Sava imajo inkasante. Računamo, da bodo opravili svoje delo za PV najkasneje do 30. junija 1977. Naročnikom Planinskega Vestnika iz drugih planinskih društev in krajev bomo priložili v drugi številki PV 1977 splošno položnico, ki ¡e obenem naša prošnja, da z njo poravnate naročnino. Prosimo, da nova naročila za PV 1977 ali spremembe glede naročil in naslovov pošljete do 20. 12. 1976 na naslov: UPRAVA PV 61000 Ljubljana, PZS Dvorakova 9 DRUŠTVENE NOVICE PROSLAVA 80-LETNICE SOŠKE PODRUŽNICE SPD Planinska društva, nasledniki nekdanje soške podružnice SPD, izkoriščajo obletnico ustanovitve tega društva, da strnejo vrste planincev širšega področja. Tako smo proslavili 60-letnico v Tolminu, 75-letnico na planini Razor in 80-letnico v Lepeni. Letošnja 80-letnica ustanovitve SPD je sovpadala z dnevom planinca. Bila je sicer v znamenju potresnega vzdušja na Tolminskem, saj se je še dan pred proslavo zemlja ponovno močno stresla. 12. septembra 1976 se je zbralo pri koči dr. Klementa Juga v Lepeni vkljub vsemu do 700 planincev iz Primorske in Gorenjske. Slovesni del je vodila predsednica planinskega društva Tolmin tov. Zdenka Kavčič, ki je v krajšem nagovoru nakazala pomen proslave in hkrati vodila mladinski pevski zbor iz osnovne šole Tolmin. Pomen in zgodovino planinstva v Posočju je v svojem govoru prikazal sekretar občinskega komiteja ZKS tov. Vlado Uršič iz Bovca, ki je poudaril narodnoobrambni značaj takratne soške podružnice pred nasilnim raznarodovalnim nastopanjem nemško-avstrijske planinske organizacije. Takratni položaj je povezal z današnjim bojem slovenskih Korošcev v Avstriji za svoj nacionalni obstoj in za uveljavitev pravic, ki jim pripadajo iz avstrijske državne pogodbe. Po govoru je predsednik meddruštvenega odbora planinskih društev Primorske tov. Janko Fili prebral protestno pismo naslovljeno generalnemu konzulatu republike Avstrije v Ljubljani, ki se glasi: »Člani planinskih društev Slov. Primorja in člani slovenskih planinskih društev iz Italije, Čedada, Gorice in Trsta, zbrani na proslavi 80-letnice soške podružnice slovenskega planinskega društva 12. septembra 1976 v Lepeni se pridružujemo odločnim protestom proti krivicam, ki se gode Slovencem na avstrijskem Koroškem. Ta protest nam prihaja toliko bolj iz srca, ker je bilo soško planinsko društvo pred 80 leti ustanovljeno zaradi enakega nemškega nasilja nad našim narodom, kot ga morajo prenašati danes Slovenci na Koroškem. Nasilje koroških nemških nacistov smo prav dobro spoznali tudi med zadnjo vojno. Enakost, enakopravnost nemškega in slovenskega jezika je pogoj za vsako medsebojno in mednarodno sporazumevanje. Tudi mi zahtevamo, da se v celoti izpolnijo pravice, ki izvirajo iz 7. člena avstrijske državne pogodbe. Zahtevamo, da Avstrija preneha biti zatočišče nacionali- stičnih in zločinskih idej in da podpre prizadevanja za mirno in pravično sožitje evropskih narodov, za kar smo se in se bomo tudi planinci vztrajno borili. To dokazujejo vsakoletna srečanja planincev in pot prijateljstva treh dežel: Koroške, Furlanije-Julijske Krajine in Slovenije ter mednarodna planinska pot od Baltika do Jadrana.« Pismo so podpisali predsedniki planinskih društev.- Bovec, Kobarid, Tolmin, Podbrdo, Cerkno, Ilir. Bistrica, Idrija, Nova Gorica, Ajdovščina, Vipava, Postojna, Sežana, obalno Koper, Tomos Koper, slovenska planinska društva iz Italije: Čedad, Gorica in Trst, predstavniki gorenjskih planinskih društev: Kranj, Jesenice, Radovljica, Gorje, Boh. Bistrica, Bohinj Srednja vas, Mojstrana, Škofja Loka, Železniki in oba predsednika meddruštvenih odborov Primorske in Gorenjske. V nadaljnjem programu je prijetno presenetil kvartet »Spev« planinskega društva iz Škofje Loke, ki je pod vodstvom ing. Pavla Muniha zapel nekaj pesmi. Sledile so še recitacije, med katerimi je posebno priznanje žela predsednica slov. planinskega društva iz Gorice tov. Jožica Smet, ki je recitirala Gregorčičevo pesem »Soči« in hkrati poklonila Planinskemu društvu Tolmin spominsko plaketo s posvetilom. Zastopnik Planinske zveze Slovenije tov. Tone Bučer je nato podelil številna priznanja, bronasta, srebrna in zlata odlič-ja vsem tistim članom primorskih društev, ki so sodelovali pri oživljanju organiziranega planinstva v osvobojenem Primorju. Posebno priznanje je dobil tov. Ludvik Zorzut, ki je sodeloval pri ustanavljanju planinskega društva v Gorici in nato v Novi Gorici (1911. in 1945. leta). Starosta se je nato po svoji navadi s sočnimi besedami zahvalil in v vezani besedi obujal spomine. Številni planinci iz Primorske in Gorenjske so se nato povzpeli do Krnskega jezera. Napovedana zabava je bila odpovedana zaradi državnega žalovanja ob letalski nesreči pri Zagrebu. Hinko Uršič SLOVESNOST OB PREIMENOVANJU DOMA NA LUBNIKU V DOM BORISA ZIHERLA NA LUBNIKU« (DNE 25. 9. 1976) PD Škofja Loka je po sklepu občnega zbora z dne 29. 3. 1976 priredilo skromno slovesnost ob preimenovanju »Doma na Lubniku« v »Dom Borisa Ziherla na Lubniku«. UO PD je preimenovanje utemeljil z zelo tehtnimi razlogi. Teh je več kot dovolj, vendar naj navedemo nekatere najvažnejše: Boris Ziherl je bil vrsto let častni občan občine Škofja Loka; za naše društvo oz. planince je predvsem važno to, da je Ziherl odprl obnovljeni dom na Lubniku leta 1953 in da je bil tudi eden izmed pokroviteljev ob razvitju društvenega praporja 1957; končno je bil Lub-nik njemu eden izmed najljubših planinskih vrhov, z njim pa vsa škofjeloška hribovita okolica. Bil je vedno naš zelo dragi gost. S privolitvijo njegove cenjene družine, ne nazadnje še s podporo in soglasjem CK ZKS, ki smo ga o sklepu obvestili, in s podporo predsednika PZS dr. Miha Potočnika, ki je bil Borisu Ziherlu zvest planinski tovariš, je občni zbor soglasno sprejel sklep o preimenovanju. Slovesnost na Lubniku so s svojo navzočnostjo počastili mnogi tovariši - planinci Borisa Ziherla in sicer tov. Sergej Kraigher, predsednik predsedstva SRS, članica predsedstva tov. Lidija Šentjurc in tov. Tone Bole, tov. Ludvik Kejžar, tov. Viktor Stopar in ing. Tomaž Banovec. Njim so se pridružili mnogi družbeno-politični delavci občine Škofje Loke in mnogi osebni prijatelji Borisa Ziherla. PD je pripravilo kratek kulturni program: pevske točke, ki jih je izredno kvalitetno zapel kvartet »Spev«, in recitatorki gimnazije »Borisa Ziherla«, Škofja Loka. Ing. Tomaž Banovec, podpredsednik PZS, je v slavnostnem govoru iskreno orisal Borisa Ziherla kot velikega znanstvenika, revolucionarja, humanista in planinca. Pred slovesnostjo je MO PD Škofja Loka izvedel II. množični tekmovalni pohod na Lubnik, ki je odlično uspel. Dosežen je bil rekord na relaciji mesto Škofja Loka (po markirani poti) — Lubnik in sicer 0.31,30. Najstarejši udeleženec pohoda je bil star 71 let. Po slovesnosti so vsi obiskovalci, tudi gostje, z zanimanjem sledili razdelitvi skromnih vendar ličnih plaket zmagovalcem posameznih kategorij. Mladina je na predlog predsednika PD Škofja Loka sprejela sklep, da bo tekmovalni pohod v bodoče vedno na prvo nedeljo po rojstnem dnevu Borisa Ziherla. Miloš Mrak SLAVJE PRI AREHU Mrzel val s severa je v noči od 3. na 4. september 1976 zajel tudi Pohorje. Pobelil je vrhove nad 1450 m. Pri Arehu je veter pospravil vse priprave za planinsko slavje 75. obletnice Podravske podružnice Slovenskega planinskega društva s sedežem v Rušah. V gosti megli ni bilo videti visokih mlajev, slavolokov s pozdravnimi napisi, šotorov za prodajo pijač in jedač, oglarske koče za prodajo spominskih značk, razglednic s spominskim poštnim žigom. Vse to je odbrusil vihar in pometal po tleh. Ves dan 4. septembra je deževalo. Od časa do časa je oster veter prinašal sneg. Od pričakovanih 2000 planincev je prišlo k Ruški koči komaj kakih 500 in še ti niso našli zavetišča v prenapolnjenih kočah. Nekaj se je zateklo za zidove Areške cerkve. Slavje planincev se je stiskalo med stene planinske koče. Zunanji program je odpadel: tekma drvarjev in kovačev, strelcev in lovcev ter folklorni ples iz Bistrice. Godba na pihala je igrala v koči. Tudi pevci so prepevali v koči. Ob 11. uri je otvoritvi zbora sledil slavnostni govor predstavnika SZDL Maribora tovariša Stojana Požarja. Govoril je iz srca. Dal je priznanje planincem za domoljubno delo od 1901. leta dalje. »Planinci so dali ogromen prispevek k rasti narodne zavesti na področju Po-dravja od Koroške do Hrvaške,« je dejal. Planinsko zvezo Slovenije so zastopali predsednik dr. Miha Potočnik, Tone Bole in Tine Orel. Ruškim planincem je predsednik PZS izročil spominsko plaketo PZS in pripel na razviti prapor društva trak PZS. V spodbudnem govoru je podčrtal pomembno vlogo planincev in organiziranega planinstva ob severni meji in njihovi vlogi za ohranjanje nacionalne zavesti že pred prvo svetovno vojno. »Slovenski planinci smo si že od ustanovitve Slovenskega planinskega društva, — vse od leta 1893 - prizadevali ohraniti slovenski značaj naših gora!« V imenu področnih planinskih društev sta zbor pozdravila tov. Tine Bende in predsednik PD Šoštanj tov. Viktor Kojc, ki je izročil društvu »spominsko plaketo Karla Destovnika-Kajuha«. Predstavnik planincev iz Celovca Jože Einspiler se je zahvalil za izraženo solidarnost: »Zahvaljujem se za solidarnost, ki nam jo izkazujete. Koroški Slovenci izjavljamo, da ne bomo odnehali prej, dokler Avstrija ne bo izpolnila vseh določb, ki izhajajo iz državne pogodbe.« Brzojavne čestitke so poslala društva in osebne: tov. dr. Marijan Brecelj in tov. Viktor Stopar. Pri razvitju prapora so sodelovali s trakovi še sindikat Tovarne dušika Ruše, PD Maribor-matica, PD TAM, GG - Tozd Ruše, »Svoboda« - Ruše in 35 PD in posameznikov z zlatimi in srebrnimi žeblji. Planinsko društvo Celovec je poslalo trak. V kulturnem programu so sodelovali pevci Svobode Ruše, godba na pihala Svobode Ruše, z recitacijami pohorskih pesmi Janka Glazerja pa člana Mariborskega gledališča Angelca Jenčič-Jankova in Marjan Bračko. V snežni vihar je odšla delegacija k Trem žebljem in k spominskemu kamnu »Pla-ninci-planincem« in položila vence. V spomin na to obletnico ostaja PD Ruše res lepo izdelan planinski prapor, devet trakov ter vremenska napoved za 4. september 1976: »...vreme se bo zboljšalo, dopoldne razjasnitve, delno sončno, popoldne lokalne nevihte...« Zal se napoved ni izpolnila. j j „ 25-LETNI JUBILEJ PD RADEČE Aprila 1976 je slavilo marljivo PD Radeče svoj jubilej. Pred vojno je bilo planinsko društvo le v Zidanem mostu, v Radečah se je ustanovilo po vojni. Sam sem bil med ustanovitelji PD in sem iz Loke in okolice pritegnil lepo število novih članov. Tedaj jih je bilo približno okrog 200, sedaj pa jih šteje 683, med njimi že 250 mladine. Predsednik PD Radeče je ves čas direktor Papirnice Stane Koselj. Delovni kolektiv Papirnice še vedno prispeva, da se je delovanje PD tako povzdignilo. Visokogorsko postojanko Prehodavci so gradila vsa štiri zasavska PD, v oskrbo pa jo je sprejelo PD Radeče. Danes imajo Prehodavci že 60 ležišč. PD si je uredilo tudi gostišče »Pri Lovrencu«, v bližini je znano Veliko Kozje. Pod njim je društvo uredilo še tretjo planinsko postojanko - Gašperjevo kočo, v višini okrog 500 m. Pri tem so sodelovali posebno zidanmoški planinci in ravnatelj Cementarne tovariš Babič. Zgrajena je bila tudi vlečnica za smučarsko dejavnost. 7 članov je v tej dobi prehodilo slovensko planinsko transverzalo, več kot dvajset jih ima značke zasavske transverzale, mnogo planincev ima radeško pionirsko mnogo planincev pa ima radeško pionirsko transverzalo, za katero so prejeli planinski klobuček. V Radečah je namreč pionirsko skupino uvedel sedaj upokojeni ravnatelj osnovne šole v Radečah, tovariš Viktor Pergar. V tem obdobju je društvo priredilo več skupinskih izletov: vsako leto na Pre-hodavce, dalje Golico, Peco in druge vrhove. Planinsko društvo Radeče lahko s ponosom zre na prehojeno pot, saj je približalo planinstvo ljudstvu in vzgojilo mnogo mladih planincev v mladinskem in pionirskem odseku. c, . 0, „. Stanko Skocir XXIV. PARTIZANSKI MARS PLANINCEV PTT JUGOSLAVIJE Planinci PTT Jugoslavije so letos opravili že XXIV. partizanski marš, organizacija pa je bila zaupana PD PTT Ljubljana. Upravni odbor PD PTT Ljubljana je določil, da se ta marš opravi od 2. do 4. 1976 619 v Karavankah. Posebna naloga je dole- tela planinsko skupino PTT iz Kranja, ki je izbrala pot, jo prej prehodila in rezervirala prenočišča in naročila v planinskih postojankah. Udeleženci marša iz planinske skupine PTT Kranj smo skupaj z dekletoma in fantom v gorenjski narodni noši pričakali planince v Begunjah pred gostiščem »Pri Jožovcu«. Dekleti v narodnih nošah sta vsem planincem pripeli rdeče nageljne, nakar je komandant marša razporedil povorko 53 udeležencev iz 11 PD PTT iz Jugoslavije. Na čelu je šel planinec z zastavo, za njim delegacija z vencem, nato narodne noše in planinci. Zbor je bil v parku bolnišnice ob spomeniku na grobišču talcev, kjer so nas že pričakovali: predsednik PD PTT Ljubljana, zastopnik skupščine občine Radovljica in predstavnik Združenja zveze borcev NOV, narodni heroj Tonček Dežman, zastopniki družbeno-političnih organizacij KS Begunje na Gorenjskem, učiteljski zbor in učenci osnovne šole tega kraja, zastopnik združenih organizacij PTT Slovenije, zastopniki PTT podjetja Kranj in občani. Udeležencem marša in navzočim predstavnikom in občanom sta spregovorila nekaj besed predsednik PD PTT Ljubljana tov. jože Dobnik in tov. Tonček Dežman. Tov. Tonček Dežman je spregovoril o begunjski kaznilnici, sedanji bolnišnici. Čez 12 000 Slovencev je med vojno tu prestalo okupatorjevo nasilje. Tu je Ge-stapo opravljal selekcijo zapornikov, izbiral talce in one za taborišča. Ustreljenih je bilo okoli 1000 talcev. Orisal je še razvoj in ustanavljanje partizanskih enot na Gorenjskem in najvažnejše partizanske akcije, med njimi osvoboditev zapornikov iz zaporov v Begunjah. Čestital je organizatorju za organizacijo marša, k izbrani poti po Karavankah, za katerimi se danes naši bratje borijo za najosnovnejše pravice in zaželel udeležencem marša srečno pot. Nato so pionirji osnovne šole prisrčno recitirali nekaj pesmi. Delegacija planincev je položila ob spomeniku venec, spomin talcev streljanin med vojno pa smo počastili z enominutnim molkom. Predsednik PD PTT Ljubljana tov. Jože Dobnik je razglasil, da se takoj po ogledu muzeja talcev marš prične in izročil komando nad udeleženci marša tov. Stanetu Dolencu. Povorka je nato nadaljevala pot skozi Begunje proti Dragi. Pri zadnji hiši smo pri spomeniku položili venec in pot nadaljevali do grobišča talcev v Dragi. Tudi tu je delegacija položila venec. Nato smo za zastavo odšli na Roblekov dom in proti vrhu Begunjščice. Komandant je zaradi dežja pravilno ukrepal in pohod vodil mimo vrha po severozahodni strani _ Begunjščice do doma v Zelenici. Zjutraj je komandant sklical posvet, saj v slabem vremenu vsi udeleženci ne bi mogli na Vrtačo in dalje na Stol. Prešernova koča ne bi mogla sprejeti vseh naenkrat. Razdelili smo se na dve skupini. Prva naj bi odšla pod Vrtačo na Stol, druga pa po planini Zelenica in dolini Završnice in naprej po poti Slovenske planinske transverzale do Valvazor-jevega doma. Ob 7. uri sva s Trohom Francem krenila proti Prešernovi koči, uro kasneje pa je odšla za nama prva skupina s 25 planinci. Na srečo je dež kmalu po odhodu iz Zelenice prenehal. Na križišču poti za Stol in Vrtačo se je Troha Franc odločil, da gre na Vrtačo. Opisal sem mu pot, sam pa sem odšel naprej na Stol, kamor sem prišel po triurni hoju Zadnjih 15 minut hoje me je močil dež. V Prešernovi koči me je prijazno sprejel oskrbnik, ki je že mislil, da nikogar ne bo. Uro za mano ¡e bila skupina že v koči in z njo tudi Troha, ki se med tem vrnil z Vrtače in se jim na poti pridružil. V Prešernovi koči smo se res dobro počutili, zato sta poskrbela oskrbnik in njegova žena, rešili smo ju tudi skrbi, kam s pripravljeno okusno hrano. Med tem se je vreme še poslabšalo. Dež se je sprevrgel v sodro in v snežno vihro. V tem času smo položili venec k spominskemu obeležju na Prešernovi koči in pri obeležju ne daleč od koče, postavljeno v spomin Jožetu Kodru, ki je 20. 2. 1942 padel v znani bitki na Stolu. Ob 14. uri sva s Trohom ponovno odšla na pot v dež in sneg. Skupina pa nama je sledila uro kasneje. Šla sva po tovorni poti. Na »Čelu« je za kako uro prenehalo deževati, na Zabreški planini pa spet začelo. Po dveh urah hoje sva prišla na Valva-zorjev dom in ugotovila, da so se planinci druae skupine že dodobra posušili in da bo za skupino, ki bo prišla s Stola, dovolj prostora okrog krušne peči. Pred večerjo sta se nam pridružila predsednik Združenja zveze borcev NOV občine Jesenice tov. Franc Konobelj-Slo-venko in Franc Pesjak, ki je bil med vojno komandir relejnih postaj kurirjev na tem področju. V načrtu smo imeli taborni ogenj, ob katerem naj bi nam o borbah na Karavankah pripovedoval Franc Konobelj-Slovenko, ki se je sam teh bojev tudi udeleževal. Zaradi močnega dežja smo se tabornemu ognju morali odpovedati. Zato smo se zbrali v jedilnici. Orisal nam ¡e bitko na Stolu, akcije v Mostah in Žirovnici, rušenje Železnikih prog in vlogo, ki so jo odigrale partizanske enote na tem področju. Omenim naj še, da je pozno popoldne posebna delegacija oanesla vence k spomenikoma na Zabreški in Zirovniški planini, čeprav je lilo kot iz škafa. Vreme zjutraj ni bilo nič boljše. Komandant ponovno skliče posvet. Z Dominikom Kocijem sva se javila, da odhi-tiva na Pristavo. Ljubljana naj uredi, da bi avtobus namesto v Planino pod Golico prišel po nas na Pristavo. Pot je bila p<> nekod že zasnežena. Na poti. naju_ |e oviralo požagano drevje, pihal je močan veter. Po dveh urah naporne hoje_ sva prišla do hidroelektrarne na Javorniškem rovtu. Imela sva srečo, da sva kaj kmalu dobila zvezo z garažo PTT servisa v Ljubljani in zvedela, da avtobus še ni odpeljal. . Po uspešno opravljeni nalogi sva po bližnjici odšla do Doma na Pristavi. Dobro je bilo, da sva tudi tu prišla pred drugimi, kajti oskrbnik nas v takem dežju sploh ni pričakoval. Hitro je pripravil čaj in enolončnico. Tako je bilo tudi tu vse pripravljeno, ko so planinci PTT vsi premočeni prišli za nama. Slaba volja ¡ih je kmalu minila, ko so zvedeli, da bo prišel avtobus po nas na Pristavo. Po dobri uri je avtobus res prišel, z n|im se je pripeljal tudi predsednik PD tov. Jože Dobnik. Odpeljali smo se čez Jesenice na Planino pod Golico, položili vence k spominskim obeležjem, nato pa odšli na grob velikega planinca in alpinista Jožeta Čopa. Njegovemu spominu smo se oddolžili s šopkom nagel|nov in enominutnim molkom. Zbranim pa |e o osebnosti pokojnika spregovoril neka| besed tov. Jože Dobnik. Pot smo nadaljevali z avtobusom na Vršič. Med vožnjo nam je tov. Pesjak povedal še marsikaj zanimivega o kurirjih in vezistih in njihovih poteh med vojno. . Pri Tičarjevem domu smo izstopili in se ze po dobro izhojeni poti podali do Poštar-ske koče. Na nekaterih krajih so bili zameti visoki pol metra in tudi več. Seda| nas sneg ni več motil. Za nekatere pa je bil pravo doživetje, saj so se pri Poštar-ski koči slekli do pasu in se kepah. Po kosilu je komandant marša tov. Stane Dolenc izročil predsedniku društva raport, da je marš zaključen, da se je marša udeležilo 53 planincev in da je bila naloga v celoti opravljena, s spremembami, ki so jih terjale vremenske razmere. Na cilj smo prišli vsi zdravi, vence smo položili pri vseh 12 spominskih obeležjih, kakor je bilo v programu marša določeno. Predsednik PD PTT Ljubljana je vsem čestital, čestitkam se je pridružil tudi Franc Konobelj-Slovenko, ki je to popoldne prišel med nas v Poštarsko kočo. Marš smo začeli prvi dan v soncu, nadaljevali drugi dan v dežju in ga zaključili tretji dan na Vršiču v snegu. V vsem planinskih kočah in domovih, kjer smo se ustavili, so nas prijazno sprejeli in storili vse, da bi se v slabih vremenskih razmerah pri njih kar najbolje počutili. Zato tudi njim hvala! Jože Praprotnik POBRATENJE PD PTT LJUBLJANA IN PD DJEROVICA IZ PECI Tragedija v Prokletijah pred 20 leti, ko se je smrtno ponesrečil član PD PTT Ljubljana Stane Tomšič, je čvrsto povezala v prijateljsko sodelovanje PD PTT Ljubljana in PD Djerovica iz Peči. Takrat so planinci iz Peči pokazali veliko razumevanje, nesebično pomoč pri reševanju in ori prevozu smrtnih ostankov. Od tedaj so se takrat stiki vsako leto poglabljali. Pobuda za pobratenje je obenem želja, da se planinci obeh društev bolje spoznajo, da spoznajo gore Slovenije in Prokletije, da krepe bratstvo med narodi Jugoslavije. Ko sta upravna odbora obeh društev predlog za pobratenje sporočila članom na rednih letnih občnih zborih, so ti soglasno sprejeli sklep o pobratenju. Do realizacije sklepa je prišlo dne 28. avgusta 1976, v Ljubljani, kjer sta po krajši slovesnosti predsednika obeh društev podpisala pobratimsko listino. Poleg obeh delegacij so se te slovesnosti udeležili tudi predstavniki družbeno-poli-tičnih organizacij obeh mest. Navzoča je bila tudi žena pokojnega Staneta Tomšiča, Tončka Tomšič. Tov. Jože Dobnik je v svojem nagovoru izrazil veliko zadovoljstvo, da je prav v Ljubljani I. srečanje obeh delegacij, opisal je pot, ki jo je doslej prehodilo društvo in orisal vse dogodke izpred 20 let do danes, pri katerih so ljubljanski ptt planinci prihajali v stik s planinci PD Djerovica. Predsednik PD Djerovica je prinesel pozdrave tisočev planincev iz Prokletij. Tudi on je na kratko orisal pot, ki jo je njihovo PD prehodilo v 48 letih svojega obstoja. Oba predsednika sta se v svojih nagovorih spomnila tudi na sedanje borbe Slovencev in Hrvatov v Avstriji in ostro obsodila ravnanje avstrijskih oblasti. Predsednika sta izrazila željo svojih članov o pobratenju, prečitala v obeh jezikih pobratimsko listino in jo podpisala, hkrati pa izmenjala spominska darila. Po tem aktu so obema delegacijama PD čestitali povabljeni gostje. Ing. Pavle Še-gula v imenu PZS med drugim izjavil, da pobratenje med planinci ni prazna beseda, da je bil podpis listin samo potrditev tega, kar planinci že dolgo leta gojimo. To oobratenje je jamstvo, da ima naša skupnost branilca, ki bi se za svojo domovino tudi branili, zato pa je potrebno, da jo dobro poznajo. Namestnik glavnega direktorja Združenih PTT organizacij Slovenije tov. Conradi je delegaciji iz Peči posredoval pozdrave vseh PTT delavcev Slovenije vsem planincem in prebivalcem Kosova. Čestitkam se je pridružil sekretar OK ZK Peč: Obe PD naj bi bili vzor pobratenih PD, njima naj bi sledila tudi druga društva. Naslednji dan smo se srečali v Poštarski koči na Vršiču. V ponedeljek smo jim pokazali izvir Save v Zelencih, slap Peričnik v dolini Vrat. Tu smo se nepričakovano srečali s predsednikom PZJ Božom Skerlom in njegovo soprogo in izmenjali pozdrave. Ogledali smo si še izhodišča za ture na Triglav skozi dolino Kot in Krmo in nato ob bistri Radovni pohiteli na Bled, obiskali blejski grad in muzej v gradu. Pot smo nadaljevali do Bohinjskega jezera. Spotoma smo obiskali še Šobčev bajer. Tu smo se poslovili od predstavnikov družbeno-političnih organizacij iz Peči, ki so se skozi Ljubljano vračali domov, s planinci pa smo nadaljevali pot v Tržič, pod porami do Begunj in po Gornjesav-ski dolini nazaj na Vršič. Planinska delegacija PD Djerovica iz Peči je ostala čez noč še na Vršiču. Naslednji dan je nadaljevala pot v Avstrijo in Češkoslovaško. V delegaciji Peči je bil tudi naš stari znanec, prijatelj in vodič po Prokletijah Čika Duško Jovanovič. Jože Praprotnik ANTON VERBIČ - ZVEST NAROČNIK NAŠEGA GLASILA Pred kratkim je praznoval svoj 87. rojstni dan Anton Verbič, znana ljubljanska osebnost, gotovo tudi eden najstarejših Ljubljančanov. Čeprav ga zadnje čase manj srečujemo na mestnih ulicah, se še ni vdal zasluženemu pokoju, ves je še navezan na redno dnevno gibanje, na svoj dnevni red, na poklicne, čebelarske, dobrovoljske, planinske, kolesarske in druge spomine, ki so se mu nabrali skozi desetletja. Čebelarske! Tu ne gre samo za spomine, kajti jubilant še vedno če-belari, njegove pridne čebelice mrgole v panjih na oknu njegove sobe, ki gleda na Ljubljanico; žive, poletavajo in delajo, kakor da zanje ni boljšega ali primernejšega uljnaka na svetu. Z njimi je Tone Verbič še vedno sredi življenja, zvest njim in slovenskemu čebelarstvu slavnega imena. Skrbi zanje, one pa mu dan na dan prinašajo šumni odmev Ljubljane, mesta, ki mu je bil vse življenje zvest, aktiven meščan. Na Planinski Vestnik je naročen od leta 1906, v članstvu SPD od istega leta dalje vse do danes - torej 70 let! Rad se spominja svojih planinskih izletov. Planinstvo mu je od mladeniških let pomenilo najlepše doživetje narave. Rad je imel Grintovce, Julijce, Triglav, Rati-tovec. Dvanajst let sta s statistikom dr. Jožetom Lavričem kolesarila po vsej Sloveniji, dvakrat celo do pod Mangarta. Petnajst let sta drugovala z dr. France- Anion Verbič tom Steletom, potovala skupaj po Jugoslaviji in po Evropi. Kakšni nizi spominov na pokrajine, na gore, na prijateljstvo, povezano s silnimi doživetji narave in človeških stvaritev! Jubilantu se živo iskre oči, ko o tem govori, in govore, kako podoživlja svoje delavno, pošteno, pestro in razgibano življenje. Življenje pa je bilo Tonetu Verbiču vse prej kot praznik. Bil je marljiv, iznajdljiv, vesten in gospodaren trgovec. Njegova delikatesna trgovina v Stritarjevi ulici je poznavalcem še danes v spominu kot pojem resnične kvalitete, poslovne skrbnosti in natančnosti, občutljive in pozorne postrežbe. Bil je človek s čutom odgovornosti in se je kot tak izkazal tudi kot predsednik slovenske strokovne trgovske organizacije. Bil je član trgovske zbornice, dobrodelnega kluba, čebelarskega društva, odbornik Ciril-Metodove družbe, predsednik šolskega odbora trgovske poklicne (gremijalne) šole od leta 1934 do 1941 ita. Vse svoje sile je posvečal razvoju in napredku slovenstva, za katero se je boril tudi s puško v roki kot koroški prostovoljec od novembra 1918 do julija 1919. Ko se je leta 1918 zrušila avstro-ogrska monarhija, je na lastno odgovornost poskrbel, da je sanitetni material nemške sanitetne divizije prišel v ljubljansko bolnišnico. In še marsikaj bi lahko našteli, na kar je lahko ponosen, prav po znani Gregorčičevi besedi, ki mu zares pristoji: Ne samo, kar mora - kar more, to mož je storiti dolžan. Zvestemu naročniku in podporniku želimo še mnogo zdravih, vedrih let! T. O. ŠE ENKRAT O MAKSU MEDJI 11. 10. 1976 je dopolnil Maks Medja sedemdeset let. Rodil se je na Jesenicah dne 11. TO. 1906. Njegov oče je bil po rodu iz Bohinja, iz Nemškega Rovta, mati tudi iz Bohinja, iz Broda, Mencingerjeve vasi. Za obletnico smo mu že voščili v PV 1976/5 str. 264, zdaj dopolnjujemo: -Izučil se je ključavničarske obrti in se zaposlil pri Železarni Jesenice, kjer je delal 43 let. Ze v mladosti je vzljubil gore in leta 1922 prvič stopil na vrh Triglava, ko so razvili prapor Skale. Kmalu je postal eden najvidnejših plezalcev. Tudi smučanja ni zanemarjal, udeležil se je več tekmovanj v tekih. Preko štirideset let že aktivno rešuje življenja v gorah. Njegove najbolj vidne plezalne ture so: Čopov steber v Triglavski steni, Skalaška smer v Špiku, smer Debelakove v špiku, Dibonova smer v Špiku, Dibonov steber v široki Peči, Centralna in Vzhodna smer v Široki Peči, Zahodna smer v Veliki Pon-ci. Poleg tega je plezal še v Jalovcu, Škrlatici in vse smeri v Kukovi špici. Bil je eden od natančnih poznavalcev Mar-tuljkove skupine, kjer ni nobenih marka-cij. V inozemstvu je plezal v Glocknerjevi skupini, v Kaiserju, tu je plezal z More-tom-Gandijem Totenkirchl, obiskal je tudi Mont Blanc v Franciji in sicer dvakrat. Po svobodi je bil večkrat inštruktor JLA v Vratih pod Triglavom. Za seboj ima nekaj sto plezalnih vzponov. Še danes vodi mladino jeseniške PD po gorskih poteh, kot oskrbnik koče GRS pa je nepogrešljiv, njegova skrb za kočo je naravnost vzorna. Med okupacijo je bil zaprt v Begunjah zaradi sodelovanja z OF. Po nekaj mesecih je bil deportiran v Nemčijo in dodeljen oddelku kaznjencev, ki so morali odkopavati bombe, ki pri bombardiranju niso eksplodirale, sesute hiše in prebivalce, ki so ostali pod ruševinami. Morda je okoli sto pohodov pozimi skozi Krmo proti Kredarici ali Staničevi koči v zadnjih 13 letih njegovo največje alpinistično delo. Ti ponodi so v zvezi z opazovanji snega in plazov, smuškega sveta in lokacij za bodoče triglavske žičnice. Tu opravlja naš jubilant s svojimi tovariši pionirsko delo, ki bo dalo natančne rezultate in spoznanja, da se bodo ponavljale napake, ki so se drugje že dogodile. Maks Medja je bil za svoje alpinistično delovanje odlikovan s srebrno in zlato značko PZS, z zlato značko PZJ, odlikovan je bil tudi od predsednika republike z ordenom zaslug za narod s srebrno zvezdo leta 1968. Gorski reševalci in vsi planinci mu iz srca želimo še mnogo, mnogo pomladi v njegovih gorah! DRAGO KOZOLE - 50-LETNIK 26. oktobra t. I. se je srečal z Abrahamom ra znani zasavski planinski delavec. V našem listu se ga spominjamo z zamudo, vendar naša voščila zato niso nič manj prisrčna. V gore ga je učil hoditi Vitko Jurko, nadučiteli v Dolu pri Hrastniku, ko pa se je Drago pomaknil v Celje na gimnazijo, je pri celjskem društvu že našel mladinski odsek iz leta 1938. Vojna je bila kriva, da je gimnazijo pustil in se izučil za trgovca. Ze I. 1948 je postal predsednik krajevnega ljudskega odbora Marno, čudovitega naselja nad Dolom, kjer se odpira svet na Ko-pitnik, Kal in Mrzlico. Potem je bil več let občinski odbornik v Dolu in v občini Hrastnik, bil delaven član in nato predsednik dolske »Svobode«. Celih 20 let je pel v domačem moškem zboru. Čeprav ga je ves čas močno vpregala komunalna dejavnost v Hrastniku in Dolu, je še našel čas, da je s sodelavci postavil na noge planinski dom v Gorah in da se je prizadevno zavzemal pri delu pri zasavskem meddruštvenem planinskem odboru, v katerem je še zdaj predsednik. Sodeloval pa je tudi pri gradnii nove, lične koče na romantičnem Kopit-niku, na mogočni Čemšeniški planini in na prijazni Zasavski gori. Za dom na Gorah so po njegovi spodbudi člani PD dajali posojila po din 50 000. Res je, v slogi je moč, brez vzajemnosti ni uspeha, res pa je tudi, da so vidni uspehi odvisni od navdušenja in delovnega zgleda posameznikov. Drago je eden takih, ki mu srce bije za skupno stvar, je motor PD Dol pri Hrastniku, dolgoletni gospodar Doma na Gorah in mentor zasavske planinske mladine. Znal je planinstvo povezati z delovnimi kolektivi in jih navdušiti tudi zato, da so materialno podpirali obnovo koč. To pa še ni vse: Drago je z drugo roko za krmilom pri gasilstvu v Dolu, dve leti je bil celo predsednik občinske gasilske zveze Hrastnik, močno vprežen v hrastniški steklarni in hrastni-ški občini; skratka garač, strokovno, družbeno in društveno angažiran človek, brez katerega si uspehov zasavskega planinstva ne moremo zamisliti, človek, ki se mu družba res ne more drugače oddolžiti kakor s simboličnimi priznanji: Leta 1972 je dobil priznanje z naslovom »zaslužni občan« občine Hrastnik, PZS mu je pripela zlati in srebrni znak, Turistična zveza Slovenije bronasti znak, s podobnimi priznanji se ga je spomnilo gasilstvo, kultura, prosveta in mladina. Drago Kozole Čim več priznanj, tem več dela, saj delo samo odpira nove poglede, nove načrte, nove napore za napredek kraja, občanov, mladine, planinstva in drugih področij. Naj Drago ohrani in krepi svoje moči še dolgo, dolgo za vse to, a na prvo mesto - naj nam ne zameri te sebičnosti - denimo planinstvo! T PLANINSKO ŠOLANJE V preteklem desetletju se je v okviru PZS močno razvilo planinsko izobraževanje in vzgoja in to v vseh komisijah, ki sistematično skrbe za planinski naraščaj. PD Ilirska Bistrica pa je s planinsko vzgojo poseglo do predšojskih otrok. Pred nami je gradivo, ki ga je pripravila tov. Marija Stefančič, vzgojiteljica v VV oddelku osnovne šole Dragotina Ketteja: Organizacijska in metodična navodila za izlete s predšolskimi otroki, pri čemer je treba opozoriti na poglavje o »pedagoškem vrednotenju izleta«. Pred seboj imamo tudi šop zapisnikov o raznih seminarjih. 4. in 5. junija 1976 je bil v planinskem domu na Sviščakih pod Snežnikom prvi seminar za vzgojitelje naših VV zavodov za mentorje planinske vzgoje. Seminarja se je udeležilo 29 vzgojiteljev in sodelavcev iz 13 PD iz vse Slovenije. Mladinsko komisijo pri Planinski zvezi Slovenije so zastopali: Jože Melanšek, Nevenka Torkar in Majda Svegl, domače PD pa društveni tajnik Vojko Čeligoj. Tov.^ Marija Stefančič, vzgojiteljica, je v daljše poročilo strnila izkušnje, ki jih ima njihov sedemčlanski kolektiv vzgojiteljic s planinsko dejavnostjo med svojimi varovanci v treh letih, kolikor časa se s to dejavnostjo tudi ukvarjajo. Ob svojem izvajanju je pokazala nekatera ponazorila, pripomočke, tekmovalne značke itd., kar ob dejavnosti uporabljajo. Podrobno je obravnavala »metodična navodila za organizacijo in izvedbo izletov otrok«, ki so jih v tem VV oddelku pripravili v pismeni obliki za Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani. Ta je izletniško aktivnost cicibanov vključila v tekmovanje za »športno značko«. Seminar za mentorje planinske vzgoje (11. 7. do 18. 7. 1976) je organizirala mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije v Vratih. Vsi tečajniki so z zanimanjem in aktivno sodelovali pri izvedbi seminarja. Bili so kondicijsko primerno pripravljeni. Vsi, ki obvladajo smučanje dovolj dobro, so možni kandidati za zimski tečaj za mladinske vodnike. Tečaj za mladinske vodnike je bil v Vratih 1. 8. do 8. 8. 1976. Tečaj so vodili Fra-njo Krpač, ing. Gregor Rupnik, Franček Mali in dr. Andrej Bren, predavala sta še Nada Praprotnik in Jože Makovec. Tečaja se je udeležilo 36 tečajnikov in tečajnic, v večini so bili srednješolci (18), delavcev je bilo (9), študentov (9). Sedem tečajnikov je sodelovalo v akciji pionir planinec, samo 11 jih je sodelovalo v planinski šoli. Udeleženci so zastopali 25 planinskih društev, med temi tudi SPD Trst in PD Vojvodina (priloga). Za MV ŠŠD gimnazij Škofja Loka je mladinska komisija PZS organizirala izpite za mladinske vodnike-gimnazijce v Vratih od 8. 8. do 10. 8. 1976. Izpitov se je udeležilo 16 kandidatov, povprečna starost je bila 18 let. Udeleženci so opravili razen predmeta pota in markiranje vse izpite iz predmetnika za MV. Splošen uspeh testov je bil 77%, pri tem je imel najboljši 83%/ najslabši pa 70% uspeh. Tečajniki so bili naslednji: Balon Jože, Bernik Jurij, Borštnar Damjan, Demšar Andrej, Dolenc Janez, Hafner Erna, Langerholc Franc, Mohorič Marinka, Pleško Simon, Podobnik Pavel, Porenta Pavel, Stanovnik Stane, Šolar Pavla, Šu-bic Jakob, Urh Jordan, in Vidic Franc. Tečaj za mladinske vodnike od 18. 7. do 25. 7. 1976 je organizirala mladinska komisija v Vratih. Tečaj so vodili Miha Marenče, Stane Koblar, Franjo Krpač, Tone Strnad, Blan-ka Matičič in dr. Tone Golob ter Janez Pretnar. Udeležencev je bilo 48. Tečajniki in vodstvo so ugotovili, da bo PZS morala poskrbeti za primernejši prostor, kot pa je Šlajmarjev dom v Vratih. V takšnih razmerah je nadaljevanje mladinske planinske vzgoje nemogoče. Treba je pričeti z gradnjo primernega mladinskega planinskega dom. »Če ne bo šlo drugače, naj z akcijo začnejo sami mladi na čelu z mladinsko komisijo,« ugotavlja poročilo. »Čeprav je Šlajmarjeva koča odslužila svojemu namenu, naj se v prihodnje vseeno uporablja, vendar z dvema pogojema: Število udeležencev naj bo le od 30 do 35, tečaji naj bodo časovno povezani.« Mladinska komisija naj si v prihodnje še naprej prizadeva za nabavo učnih pripomočkov (episkop, zbirko diapozitivov) ter potrebno tehnično opremo (vsaj tri šotore - dvojčke). Potrebno je pred tečajem nadaljevati s preizkusom znanja, ki naj bi vključil v prvi vrsti teme: zgodovino, varstvo narave, nevarnosti v gorah, spoznavanje gorstev in orientacija. Potrebno je tudi temeljito popraviti vse teste za tečaje in za preizkus znanja. V prihodnje naj PD kadrujejo še bolj premišljeno, naslonijo naj se na nekdanje pionirje planince, še zlasti pa na tiste z ooravljeno planinsko šolo. STALNI SEKRETARIAT IZLETOV BRATSTVA IN ENOTNOSTI, SISAK, ZLETNI ODBOR NOVO MESTO -ZLETNA AKCIJA TRIGLAV, 9. AVGUST 1976 »Z letošnjim IX. pohodom na Triglav na-nadaljujemo tradicijo zletnih akcij, ki vsaka na svoj način pripomore k utrjevanju bratstva in enotnosti vseh narodov in narodnosti Jugoslavije, še posebej pa v okviru zletnih območij Bosne in Hercegovine, Hrvatske in Slovenije. Na vseh dosedanjih pohodih na ponosni Triglav se je med udeleženci vedno skovalo tako vzdušje, da je vsakokratna ekipa zaživela kot družina s skupnim ciljem in harmonijo. Potrebno je vse to doživeti, da bi lahko dojeli veličino pomena zletne akcije pohoda na Triglav,« je zapisal na uvodnem mestu predsednik zletnega odbora Novo mesto Avgust Avbar. Zletni odbor je izdal natančen razpored za izlet na Triglav, od Bohinja do Trente in posebna navodila za udeležence. Lep zgled dobro pripravljene ture! VII. KONGRES SPELEOLOGOV JUGOSLAVIJE, HERCEG NOVI, 9.-14. 1976 Na črnogorskem primorju se je bilo zbralo nad 110 delegatov republiških jamarskih ogranizacij in strokovnjaki, ki so v 54 referatih poročali o svojem delu in 0 dosežkih jamarskega raziskovalnega dela. Dela kongresa in ekskurzij za tem se je udeležilo tudi 22 slovenskih zastopnikov. Iz poročil smo razbrali, da je v Jugoslaviji registriranih že nad 10 000 kraških objektov. Od teh je 42 jam, ki so nad 1 km dolge, 6 do 5 km in 2 nad 10 km dolgi jami. Prek 600 m globoka je le 1 jama, prek 200 m pa je globokih 25 jam in brezen. Med referati so zbudili posebno pozornost tisti, ki so poudarili prispevek spe-leološkega dela v gospodarstvu in uporabnost rezultatov jamarskega dela v vodnem gospodarstvu in preskrbi z vodo. Novi predsednik Speleološke Zveze Jugoslavije bo dr. M. Vučkovič, direktor Zavoda za zaščito narave. r-. .. ■ ALPINISTIČNE NOVICE EMILIO COMICI Emilio Comici, dober znanec Jože Čopa in drugih naših plezalcev, tudi slovenske tržaške plezalske družbice s slikarjem Cesarjem, ki ve o Comiciju marsikaj povedati, bi bil letos star 75 let. Rodil se je v Trstu 21. febr. 1901, umrl pa 19. okt. 1940 v Wolkensteinu. Bil je izreden plezalec, razvil je samosvojo plezalno tehniko. V plezalni šoli v steni Gardezze se mu je utrgala vrv in nit njegovega bleščečega plezalskega življenja je bila pretrgana. Njegovi prijatelji so mu v spomin posvetili knjigo »Alpinismo eroico« in opisali svoje doživljaje z njim. V nemščini je ta knjiga izšla pred poldrugim desetletjem z naslovom »Emilio Comici - gore, plezanje - življenje - umetnost«. V knjigi je izšla tudi Kugyjeva beseda o Comiciju: »Z največjim zanimanjem sem sledil njegova nadaljnja pota, s katerim si je pridobil ime nacionalnega heroja in svetovno slavo. Vsak ve, da je Comicijev prvenstveni vzpon v severni steni Velike Cine zbudil izredno pozornost in da je odpiral novo dobo. Splošno znano je, da bi bil tisti vzpon brez umetnih tehničnih sredstev nove dobe nemogoč. V tem smislu sem takrat lahko rekel: »Comici nam je dokazal, da se Velika Cina s severa ne more preplezati.« Comici se je Tem mojim besedam odkrito in prisrčno smejal. Oba sva prisegala na svojo šolo, on na moderno, jaz na svojo, zastarelo. V ljubezni do gora pa sva si bila enaka. Imel me je, starca, zelo rad, jaz njega prav tako in visoko sem ga čislal. Njegov tragični, prezgodnji konec me je zadel globoko v srce. Iskrena moja žalost je veljala neprekosljivemu kralju plezalcev, še doIj pa srčno dobremu možu, plemenitemu, nadvse čistemu značaju, resničnemu gentlemanu. V zgodovini alpinizma bo živel nesmrten.« Padovanska sekcija CAJ mu je v Sexten-skih Dolomitih posvetila zavetišče na mestu Zsigmondyjeve med vojno porušene koče. Zavetišče nosi ime »Rifugio Zsigmondy-Comici. Tudi Zsigmondy, avtor slovite knjige »Nevarnosti v Alpah«, se je ponesrečil v gorah, 16 let pred Comicijevim rojstvom. Comicijevo ime nosita tudi dva skromna stolpa v Langkoflu in v Karnijskih Alpah. Comici ima v Alpah 84 prvenstvenih vzponov, mejnik pa |e zgoraj omenjeni prvenstveni vzpon v severni steni Velike Cine leta 1933. Leta 1937 je vzpon ponovil v neverjetno kratkem času. Leta 1931 je splezal direttissimo v severozahodni steni Civette in vzpon po Rumenem razu Male Cine. Več prvenstvenih ima tudi v Julijskih Alpah. Na naši strani si je ogledo- val Špik, s Čopom sta imela že takrat v mislih Čopov steber v severni steni Triglava. Čop je o tem rad kaj povedal. Comici je začel kot jamar. Leta 1932 je zapustil službo v Trstu in si izbral vodniški poklic. Opravljal ga je v Misurini do 1938, nato pa v Wolkensteinu. Tu je vodil tudi smučarsko šolo, leta 1940 je bil tam celo župan. j q DESET LET DIRETTISS1ME V EIGERJU 22. marca 1966 se je v severni steni Eiger-ja ubil John Harlin, v smeri, ki so jo nekaj dni zatem speljali njegovi tovariši in jo imenovali po njem. 7 mm fiksna vrv s prižemami se je pretrgala. Harlin je bil doma iz Kalifornije in je kot oficir - pilot prišel v Nemčijo. Kmalu nato se mu je kot alpinistu čudil ves svet. Preplezal je kot prvi južno steno Aiguille du Fou, levi steber v Freneyu in direktno smer v zahodni steni Druja — trije vzponi, ki jih je omogočil tudi ameriški material. Imel je v načrtu še mnoge direttissime, nekaj jih je tudi naredil, največja od njih, v Eiger-ju, ga je pogubila. Trikrat je poskusil, pri četrtem so bili na štartu tudi Nemci, konkurenca. Redko kakšna tura je po vojni tako slabo odmevala kakor nemška direttissima -31 dni trajajoča ekspedicija v zimski severni steni Eigerja. Ideja o direttissimi ni zrasla med osmimi možnimi, ki so jo realizirali. Ze Sedlmayer in Mehringer sta med drugim snežiščem načela nadaljnjo pot v vpadnici. Sčasoma se je ta zamisel izkristalizirala, vendar se je zdelo, da bi bila možna samo pozimi, vendar samo ob lepem vremenu. Ta pogoj sam je posvetil v temo: Avtomatično se je bilo treba odločiti za ekspedicijski stil. Dve skupini sta začeli sredi februarja: ameriško-angleška (John Harlin, Chris Bonington, Dougal Haston, Don Whillans in Layton Kor) in nemška (Jörg Lehne, Karl Golikow, Peter Haag, Siegfied Hupfauer, Rolf Rosenzopf, Günther Schnaidt, Günther Strobel in Roland Votteler. Ena skupina je steno opremljala s klini, vrvmi in počivališči, druga skupina pa je ob napetih vrveh tovorila pratež. Čeprav so se v »bazi« Kleine Scneidegg lahko pogreli in prišli k sebi, jim zima ni prizanašala. V steni je rohnel veter s 150 km hitrostjo, zabeležili so temperaturo -26° C. Potem je prišlo do sodelovanja med obema skupinama in 25. marca so Lehne, Haston, Hupfauer, Strobel in Votteler prišli na vrh. 31 dni je trajala ta »ekspedicija«, cele mesece pa so jo vlekli čez zobe časnikarji, alpinisti in vse sorte strokovnjaki »za mizo«. Očitali so udeležencem direttissime, da so se vdinjali neki založbi, da so imeli hrbet krit, ker so se lahko umikali po fiksnih vrveh, da so v steno natrpali preveč materiala, da so po Harlinovi smrti - obratni nesreči - s stvarjo nadaljevali. Gladiator-stvo, show, kupčija! Dobrohotneži pa so priznavali vztrajnost udeležencev, vendar - ali je ta vzpon bil res napredek? Res, vzpon je bil nekakšna izjema, nobeden ga ni ponovil, medtem ko je ponavljanje klasične smeri takorekoč na dnevnem redu. Razvoj je tako tehniko zavrnil in šel v glavnem po naravni poti. Tehniko v alpinizmu je močno nažrla skepsa, češ, ali ji je res vse možno. In če ji je, kaj bo 7. aloinizmom? Pravzaprav - ob desetletnici bi lahko rekli: Prav je, da je prišlo do take tehnične invazije v Eiger. Evropa se je ob tem početju zavedela, da - povejmo raje z antično modrostjo: Est modus in rebus, vsako stvar na pravšen način! T _ ZIMSKI ALPINIZEM IN NJEGOVIH 100 LET Zimski alpinizem je bolj nevaren, bolj zahteven: mraz, sneg, plazovi, tehnične težave, prehrana, nevarnost ozeblin. Na drugi strani močnejše doživetje, zato mladino bolj žene pozimi v gore. Ima pa tudi prednosti: Ni višinskih neviht, sneg je v višinah suh, padajočega kamenja ni, tudi plazovi v velikih strminah niso pogosti. Objektivne nevarnosti so torej manjše, ture pa zahtevajo večjo moralno in fizično moč. S temi mislimi uvaja Toni Hiebeler v »Alpinismusu« 1976/2 pregled 100-let-nice zimskega alpinizma v Alpah. 31. jan. 1876 je Mis Straton z več vodniki stala na vrhu Mt. Blanca, Coolidge in Christian Alner 1879 na Schreckhornu, januarja 1880 je doživela prvi zimski obisk Konigsspitze, marca 1882 so Italijani (Sella s tremi Carreli) po Levjem grebenu prišli na Matterhorn. Prvi vzpon se je 8. dec. 1930 v vzhodni steni VVatzman-na posrečil Beringerju, Flatscherju in Zanklu. Trajalo je torej več kot 50 let, da so se od zimskih tur upali pozimi zaviti v steno. Preteklo pa je še več kot 20 let, da so se začele vrstiti velike zimske ture v Zahodnih in Vzhodnih Alpah. Med pionirji je treba na prvem mestu imenovati Jeana Couzyja in Reneja Desmaisona. Sele I. 1961 (od 6. do 12. marca) pride do zimskega vzpona v severni steni Eigerja (Almberger, Kinshofer, Mannhardt in Hiebeler). V 60-letih so se zvrstili znameniti zimski vzponi v Matterhornu, v Veliki Cini, Gran-des Jorasses, Civetti, les Droites, itd. Seveda je imela pri teh uspehih veliko besedo tehnika - če bi ne bilo novih materialov, posebno za obutev in obleko, bi z večdnevnimi vzponi kaj hitro odnehali. Od I. 1964 do 1975 je prišlo do pravega plezalskega »booma« pozimi, opravljeni so bili vzponi, na kakršne pred 50 leti niti pomislili nismo. T GRAND DRU IN PETIT DRU, GORI, KI STA DELALI ZGODOVINO S tem naslovom je Toni Hiebeler v »Alpinismusu« 1975/10 opisal dva znamenita špika v Mont Blancu. Montblanški masiv ni ravno velik, 60 km v dolžino, 20 km v širino. Severne strani padajo v Švico, po njem gre meja med Italijo in Francijo. Najvažnejša kraja sta Chamonix v dolini reke Arve in Courmayeur v dolini Aoste. Masiv je tehnično do konca odprt. Predor je olajšal hitro zvezo med imenovanima krajema, gre pa tudi po zraku z vertikalnim prometom. V Alpah je 60 štiri-tisočakov, na Mt. Blanc jih odpade 14. Kljub temu ni v nobeni drugi alpski skupini toliko najtežjih smeri, kopnin in lednih. So že desetletja merilo pri ocenjevanju alpinistov. Sicer so tudi drugod težke smeri, vendar ne tako na kupu. V Druju so bili alpinisti, preden je »padel« Mt. Blanc. Vojvoda Hamilton z Grenvil-lom je poskušal leta 1777 zaman priti na vrh. Leta 1873 je vztrajno poskušal Anglež Clinton Thomas Dent. 18-krat v 5 letih! Sele 12. sept. 1878 je uspel z J. Walkerjem Hartleyem. Seveda brez vicarskih vodnikov Alexandra Burgenerja in Kasparja Maurerja ne bi bilo šlo. Prišli so na vrh po vzhodnem grebenu. Leto nato je bila preplezana južna stena Grand Druja. L. 1887 so prečili oba vrhova Henry Dunod z vodnikoma Emilom Rey in Françoisom Simond. Stene so plezalci oblegali od leta 1904. Robert Gre-loz in André Roch sta se dva dni spuščala po severni steni navzdol — 1932. Šele 1. sept. 1935 je bila stena preplezana navzgor (Pierre Allain in Raymond Leininger), leto nato ie steno ponovila znamenita Loulou Boulaz z Raymondom Lam-bertom. L. 1952 so Francozi Berardini, Dagory, Lainé in Magnone v osmih dneh preplezali 1000 m visoko zahodno steno Petit Dru. Magnone je napisal knjigo »Zahodna stena Druja«, podnaslov z vprašanjem govori o novi dobi v alpinizmu. Leta 1955 je senzacija Bonattijev vzpon po jugozahodnem stebru; Bonatti je uvedel v alpinizem nova »merila«, plezal je sam, šest dni, VI. Pa še ni dosegel v Druju skrajnosti. Veliki Jean Couzy je z Rénéjem Des-maisonom leta 1957 pozimi zmogel zahodno steno. L. 1961 sta Robert Guillaume in Antoine Vieille marca meseca preplezala jugozahodni steber, leta 1965 pa je zahodna stena dobila še svojo direttis-simo - v štirih dneh sta jo zmogla leta 1965 Amerikanca John Harlin in Royal Roblins. A Dru še ni bil obdelan. Leta 1973 je v zgodnji pomladi pod zahodno steno prišel ženevski Čeh Tomaž Gross, o katerem smo izčrpno poročali, ko je v Zahodni Cini »potegnil« famozno novo smer v severni steni. Tudi v Dru je vstopil sam, bil v njegovi zahodni steni od 20. aprila do 18. maja 1975 in jo zmogel v superdirettissimi, sam, ves čas v mrazu in nepopisni samoti. S seboj je imel tri vreče oDreme, a o tem poročamo po T. Hiebelerju (Alpin. 1975/10) v posebni no- tici- T. O. HECKMAIR - 70-LETNIK Letos si je Anderl Heckmair, osebni znanec marsikakšnega našega alpinista, zapisal 70 let življenja. Spričo nevarnega življenja, ki ga ima za seboj, je jubilej toliko pomembnejši. Do leta 1938 ni imel posebnih plezalskih uspehov, vsekakor pa velike cilje. V Grandes Jorasses ni uspel, leta 1938 pa je šlo njegovo ime v svet, ker je z Vörgom, Kasperekom in Harrer-jem preplezal 1800 m visoko Eigerjevo steno. Pri tem je vodil navezo večji del prav on. Leta 1954 je bil z Rebitschem v Karakorumu. S Hermannom Kollensper-gerjem je kmalu nato uspel v Grandes Jorasses. Za seboj ima tudi prvenstveno direktno v severni steni Grands Charmoz in severozahodno steno Civette. Ukvarjal se je tudi s publicistiko. Bil. je soavtor knjige o Eigerju 1938, avtor knjige Trije zadnji problemi v Alpah 1949, pred nekaj leti je izšla njegova plezalska avto-biografija (1972), leta 1974 pa je napisal učbenik za začetnike in izkušene. Toni Hiebeler si je zadnjo knjigo v »Alpinis-musu 1975/7 nemilo privoščil, češ da Heckmair zadnji dve desetletji ni spremljal razvoja plezalske tehnike, opreme in ne terminologije. Res smo ga lahko srečali v Trenti in delal je res tak vtis, da Hiebelerju ne moremo oporekati. Sicer pa je negativne pripombe k zadnji knjigi Hiebeler znal zaviti v dobrodušnost in naklonjeno pozornost. Stari Heckmair mu ni ostal dolžan, zapisal je v »Alpinismus«: Hiebeler ima pač tako navado, da nekoga najprej vzdigne do nebes - zato, da ga mimogrede v zraku ugrizne in raztrga. Priznati je treba, da se Heckmairu zobje še ne majejo. T. O. VARSTVO NARAVE ANGLEŠKA POBUDA Anglija ima za publiko zaprt velik zaščiteni park in poleg njega deset nacionalnih parkov. V zadnjih letih pa je Anglija ustanovila 116 »Country-Parks«, ki merijo od 10 do 600 ha in so namenjeni za poči: tek in vzgojo ljudstva. Za te parke skrbi posebna »Country - commission«, jih nadzoruje in goii. So tudi privatna lastnina in v tem primeru priskoči s finančno podporo država. Sicer pa je tudi večina nacionalnih parkov v privatnih rokah. Privatniki imajo z državo posebne pogodbe, s kakšnimi pogoji je dovoljen prost vstop v privatno lastnino. RADOVNA, LJUBEZNIVA IN STRAŠNA V »Alpinismusu« je že nekaj časa stalna rubrika »Vodnik po divjih vodah«. Rodovna ima v tem vodniku težavnostno oceno 11—VI. Dostop svetuje iz Mojstrane po ozki, vendar pa dobri vozni cesti k izviru Radovne, kjer se Kot in Krma zlijeta v visoko planoto. Nato 5 km po dolini navzdol do mostiča. Rečica je tu še majhna, vendar brodnik lahko začne. Kmalu pod mostičem je že težava III+, sledijo veliki valovi (lll-IV) itd. Kanuist lahko računa z 12 km vožnje, padec je 17 pro-mile. Za Krnico je 400 do 500 m IV-f do V. nato do vhoda v Vintgar III, Vintgar 400 m V. (Alp. 1975/6) Notica opozarja na druge divje vode v bližini: Savo Bohinjko, Kokro, Bistrico (v Vratih) idr. Nekatere opise je »Alpinismus« že objavil. y q ŽIČNICA MONT BLANC? Še tega nam je treba! A o stvari je že kar precej pisalo (Winter - Bergkamerad 1975/11, Spiegel 1975/38, Les Alpes 1975/12). Ni še pred vrati, vendar o tem najbrž resno razmišlja eden od lastnikov vzpenjače v območju Mt. Bianca, pomočnik generalnega direktorja Rotschildoye banke. Baje je koncesijo za novogradnjo že dobil. V tričetrt ure naj bi ta nestvor ponesel na streho Evrope (4807 m) turi- stični živžav. Dvajset let je preteklo, odkar je skoraj ves svet protestiral zoper žičnico na Matterhon. To pot se ni zgodilo nič takega. T n NEPAL SE ODPIRA Nepalska vlada je sklenila jeseni 1976 odpreti za trekking - turiste sloviti Muk-tinath, najsvetejšo božjo pot za vernike hindujske in budistične vere. Tudi soteska Kali - Gandaki, o kateri smo poročali, da je uporniško področje - bližina Tibeta - je od jeseni leta 1976 odprta za trekking. Kali Gandaki je izredno zanimivo področje med osemtisočakoma Dhaula-giri in Annapurno. Nemci so seveda takoj poprijeli. Planinska in smučarska šola DAV (München) je konec leta že razpisala »lahek« trekking od Pokhare do Muktinatha po dolini Kali Gandaki in težji trekking okoli Anna-purne v višinah 5000 do 6000 m čez sedlo Tötung. Po drugi strani pa poročajo iz Nepala, da^ se uvajajo ostrejši predpisi. Nepal hoče bolj kontrolirati devizni promet, ekspedicionizem in trekking, povečati varnost turistov, zavreti dotok hipijev in osameznikov, ki nadlegujejo nepalske ribovske prebivalce. Kdor potuje v Nepal, mora menjati za vsak dan bivanja v Nepalu po 5 dolarjev in jih - po mili volji - porabiti v deželi. Potovanje po gorah bo možno samo v 17 organizacijah trekkingov, ki morajo za vsakega udeleženca plačati na dan po 8 do 12 dolarjev za oskrbo in vodstvo. Trekking organizacija mora vsakomur izdati dovolilnico (permit), ki mora biti žigosano na kontrolnih točkah. T „ NASE OKOLJE, leto 1, št. 3-4, 1976, izdaja Republiški komite za varstvo okolja Ljubljana. V uvodu v to številko pravi mr. Tone Strojin med drugim: Človek se še popolnoma ne zaveda vseh posledic, ki jih prinaša razvita stopnja urbanizacije in industrializacije, njegova zavest še ni dozorela tako visoko, da ne bi potrebovala pravnih norm, kako naj človek uredi to ali ono področje ali dejavnost, da se posledice takih dejavnosti ne bodo obrnile v njegovo škodo. Pravo v službi varstva okolja je nujen instrument tako v svetovnem kot v državnem okviru. Če kje, potem je pravo na področju varstva okolja univerzalno, ker ne sme poznati razlik glede na družbeno ureditev, razvitost dežele, tradicije ipd., kajti okolje našega planeta je ekološka celota. Pravo na tem področju mora zasledovati samo en cilj - urejanje človekovih dejavnosti v skladu z ekološkimi procesi. Mednarodne konvencije na področju varstva okolja, ki naj bi jih s svojimi zakoni ratificirale države podpisnice, imajo torej nomen poenotiti zaščito okolja, opustitev nekaterih storitev, uvedbo obveznih preventivnih ukrepov - vse z namenom, da okolje za človeka zavaruje. Vsebina št. 3 je naslednja: mr. Tone Strojin, Okvirni pregled povojne jugoslovanske zakonodaje o varstvu okolja, Zakon o varstvu narave, Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu svetovne, kulturne in naravne dediščine, Zakon o urbanističnem planiranju, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urbanističnem planiranju, Zakon o regionalnem prostorskem planiranju, Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih, Zakon o rudarstvu, Zakon o gozdovih, Zakon o vodah, Zakon o medrepubliških in meddržavnih vodah, Zakon o ratifikaciji mednarodne konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z oljem, Zakon o varstvu zraka, Zakon o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, Zakon o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakon o zdravstvenem nadzoru nad živili, Rezidua kloriranih ogljikovodikov v naši hrani, Problemi kaliferije - Koteks Tobus, Negativne posledice množične uporabe antibiotikov, Varstvo okolja -želje in resničnost. Zapisnik RKVO, Zeleni planet, Encimi iz odpadne krvi. Vizitka biltena. Naše okolje. Informativni bilten Republiškega komiteja za varstvo okolja Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije. Glavni urednik: dr. Avguštin Lah, odgovorni urednik: prof. Alenka Lukman-Košir, lektor: prof. Slavica Likar (Zakonodaja ni lektorirana). Ureja začasni uredniški odbor. Periodičnost: neenakomerna. Naročila za delovne organizacije 100 din, za posameznike 50 din letno. EVROPSKA KONVENCIJA O VARSTVU MEDNARODNIH VODA Boj za čiste vode potrebuje v teoriji in praksi celo vrsto sredstev in instrumentov. S pravnega stališča in pravnega reda je treba ločiti in sicer kvalitene norme pri zaščiti, vrednostne enote vodne higiene (imisijske norme in določila za odvajanje snovi, ki onesnažujejo vodo (emisijske norme). Za emisijo so potrebne tudi pravne določbe o uporabnosti in dovozu takih substanc. Evropska konvencija računa s tem, da je posebno vprašanje onesnažnih substanc povezano z gospodarstvom in da se ne more čez noč ničesar napraviti. 2e I. 1968 ¡e 8 držav sklenilo, da bo v pralnih sredstih omejilo nekatere najbolj kritične sestavine. Konferenca v Stockholmu 1972, konvencija Oslo 1972, London 1972, Pariš 1972 pomenijo napredek pri prizadevanju. Kako ohraniti čistejše vode in morje, kako preprečiti odtekanje nevarnih snovi v reke in mor|e (pri tem je šlo v Parizu za telur). Gre za »črno listo« strupenih in zelo »trmastih« snovi:_ živo srebro, kadmij in razne spojine. Gre tudi za »sivo listo« manj škodljivih snovi: metaloide, metala, biocide idr. Najbolj se konvencija zavzema za imisijske norme. Države se obvežejo, da ne bodo poslabšale stanja, da ga bodo sanirale po parametrih, ki so določeni. Seveda se problemi množe, kojti vse je treba narediti s časom, ki nič ne čaka. T. O. ŠVICARSKI PASTIRSKI PLANSARSKI ROG Švicarski planinski avtor F. Heine je pred sto leti, sept. 1875 poročal vzhičen, kako je prvikrat slišal znamenito ljudsko glasbilo, švicarski nacionalni instrument na Ochsenstocku. Pastir, ki je iz njega izvabljal veličastne melodije je stal onstran doline, »kot iz skale izklesan, trdno zasidran v svojo hribovsko zemljo«. Instrument je najbolj doma v Berner Oberlandu, v Wallisu in Appenzellerlandu. Dolg je 3,40-3,70 m. Imeti mora krepka pljuča in prsni koš, kdor spravi iz take velike cevi primerne tone. Ostal ¡e res moški inštrument. Danes premore Švica komaj pol ducata mož, ki še znajo narediti rog in to »na levi roki«, ne kot poklicni proizvajalci. Rog terja ure in ure ročnega dela, mojster pa si mora tudi sam narediti poseben oblič in brusnike. 2e les je treba iskati s potrpljenjem. Rdeča jelka ne raste povsod. Dvesto kg tehta klada, iz katere se »rodi« glasbilo. čim daljši je rog, tem nižji ton ima. Pravijo, da je te vrste rog prišel iz Centralne Azije, sicer pa se izvor izgubl|a v labirintu domnev. Nekateri sodijo, da melodije potekajo iz cerkvenih hvalnic. Z napevi jodlanja so pastirske melodije, igrane na rog, v bližnjem sorodstvu. Ebel, Leipzig 784, piše, da je na švicarske vojake ta muzika - imenovana kravji bal - neverjetno delovala. Od domotožja so se metali po tleh, dezertiraii ali umrli, če niso mogli priti v domovino. Ebel piše, da so od te muzike tudi krave kar ponorele. V vojski so potem prepovedali igrati te tožeče pesmi, pa tudi krave iz Appenzella so s prepovedjo zaščitili pred opojem teh napevov. Zelo razširjeno je mnenje, da je instrument tesno povezan s švicarskimi gorami in da ga doslej še tako ambiciozen glasbenik ni poskusil presaditi v kak orkester, v dolino, na oder, na koncert. Je instrument, ki mu je možno ves muzikalni čar izvabiti le pod milim nebom v izvirnem ozračju rodne grude. Sčasoma pa si je instrument odprl tudi koncertne dvorane in sicer s kompozicijami Jeana Daltwylerja. y q IZ PLANINSKE LITERATURE KAM VODI NASILNA PREOBRAZBA SLOVENSKEGA OKOLJA? (Ob Likarjevi knjigi: »Domovina, si še kakor zdravje?«) Zlepa ni v katerikoli slovenski založbi izšla za Slovence tako aktualna knjiga kot Petra Likarja. Knjiga zahteva, da se poglobimo prav v vsako njeno geslo. Okolje je makro in mikrosistemska celota, ki reagira na vsako nasilno spremembo. Kdor prebere Likarjevo knjigo, spozna problematiko okolja v Sloveniji. Avtor Peter Likar, TV komentator, je v svoji knjigi zbral nešteto podatkov. Avtor se je v probleme zagrizel hrabro, rekel bi, da si je s knjigo nabral tudi sovražnikov. Likarjevo delo je dokumentacija o preobrazbi in onesnaženju slovenskega okolja in pri vsem tudi poljudno delo. Bralca pouči o nekaterih projektih, pogledih, metodoloških prijemih, aparatih za registriranje nečistoče v ozračju in vodah itd. Avtorju smo lahko hvaležni za vloženi trud, saj je jasno, da je knjiga rezultat neštetih obiskov na terenu, posvetovanj s strokovnjaki, prizadetimi in onesnaževalci. Knjiga nas pretresa, toliko je zbranih primerov ekocida. Posebna odlika knjige je, da avtor le navaja. Primeri ne potrebujejo dodatnih razlag. Pravna znanost bi v ekocidu težko pokazala razlike med odgovornostjo in družbo. Gre za odgovornost do življenja, nedeljeno za vso današnjo družbo, saj gre tudi za prihodnje rodove. Resnica o preobrazbi slovenskega okolja se prikazuje malo bolj ali manj na sredi. Obe strani prikazujeta resnico po svoje, nikomur ne moremo očitati, da je brez dokazov, obe strani imata v svojih vrstah strokovnjake. Komu verjeti? Osnovna težava pri varstvu okolja je v tem, da si ljudje v istem okolju nismo enotni. To gre že tako daleč, da mora namesto skupne in demokratične odločitve odločiti posameznik, naj bo tako ali drugače. Razvitost naše zavesti in ekološko znanje sta še na ponižujoči nizki stopnji. Z načrtno eko- loško vzgojo bi morali pričeti že v šoli. Druga ovira za učinkovito varstvo okolja je pomanjkanje denarja. Poglejmo na primer, kaj se dogaja pred našimi stanovanjskimi vrati. Če stanovalci bloka ne premorejo dovolj denarja za snažilko, solidarno pa sami nočejo očistiti hiše, roje trpijo nesnago. Najbrž bi anketa, kako je poskrbljeno za čistočo stanovanjskih hiš, razkrilo marsikaj že pred našim pragom. Čeprav se danes o okolju razmeroma veliko piše in govori, je za učinkovito ukrepanje potrebna pravočasna obveščenost. Nimamo registrov za evidenco o primerih onesnaževanja okolja po področjih nti urejene INDOK službe v okviru vastva okolja. To pa je osnova, da se bo na tem področju kaj spremenilo. Značilno je - to v uvodu opozarja avtor - da imajo sanitarni inšpektorji pogosto povsem dugačne podatke kot tehnologi, ti pa spet drugačne, kot jih imajo tovarne. Likarjevo knjiga ponuja ogromno podatkov - pri nekaterih bi bilo vseeno vredno omeniti vir. Morda bi ob ponatisu in dopolnitvi izdaje lahko knjigi priložili nekatere diagrame, tabele itd. kot stvarna ponazorila, kor bi bilo uporabnikom knjige v korist. Za noben stavek ne bi mogli reči, da je odveč. Gradivo je tako strnjeno, da bi bilo za uporabo zelo ugodno vsaj podrobnejše kazalo ali stvarni register. Omeniti moramo tudi vseh 129 barvnih in črno-belih fotografij priznanega mojstra kamere ing. Marjana Smerketa, ki ponazarjajo besedilo. Morda komera še bolj kot pero razgalja človekovo početje. Ljudje nismo prilagojeni na sedanjo stopnjo v preobrazbi okolja. Ker nismo prilagojeni, obolevamo. Pogosto se bolezen ne more klasificirati. Avtomobil je glavni onesnaževalec v mestih. Kaže, da nas energetska kriza ni preveč prizadela, saj se to kaže v onesnaženem zraku in gostoti prometa. Avtomobil ni le onesnaževalec zraka, temveč tudi oblikovalec nekaterih naših slabih navad. Nekateri mislijo, do brez avtomobila sploh ne morejo iz stanovanja. Avtor knjige celo ugotavlja, da smo zaradi avtomobilskego prometa porušili več kulturnih spomenikov in hiš, kot so jih med vojno bombe. Varstvo živali - tudi domačih vedno bolj zanemarjamo. Tudi to po svoje kaže odnos do okolja. Deratizacija je dvorezna stvar. Lahko je nevarna tudi otrokom. Da so polži in žabe okusna delikatesa - tudi izvozno blago — je že dolgo znano, da pa so močvirja tudi selišča nekaterih ptic, nos ne zanima, saj zaradi komarjev izsušujemo tudi oddaljena močvirja. Premalo se sprašujemo koko bo »jutri«. Stvari se seveda ne bodo spremenile čez noč. Ne pozabimo pa na varstvo okolja, ki je tudi sestavni del naše družbene samozaščite. Kdor onesnažuje okolje, spodkopava zdravje naših ljudi, zmanjšuje njihov življenjski in zdravstveni standard in obrambno sposobnost. Avtor knjige opozarja, da je knjiga daleč od dokončnega. Stvari se dobesedno »dnevno« spreminjajo. Kako je bila knjiga potrebna, pove dejstvo, da je bilo polovico izvodov prodanih pred izidom, naklada pa ni majhna (5000). Avtor že pripravlja izpopolnjen ponatis. Knjigo je izdala založba Borec, Ljubljana 1976. Obseg 175 strani. Avtorja Peter Likar in ing. Marjan Smerke. Oblikovalec Matjaž Vipotnik. mr. Tone Strojin KAKO JE S SMUČARSKIM FILMOM Na to vprašanje je v »Der Bergst. 1976/3« odgovarjal Jürgen Gorter, 43. Svoj prvi uspeh je doživel leta 1964 s filmom »Šesta stopnja na smučeh«. O tem smo poročali v zvezi z vsem, kar se je zadnjih 40 let dogajalo s planinsko-alpinističnim filmom. Ker smo se o krizi tega filma že precej razpisovali (izšel pa je o tej temi v PV tudi temeljit članek dr. Franceta Brenka), navedimo iz Gorterjevih ugotovitev samo najbistvenejše: »Moj prvi film ,Šesta stopnja' je šel v vse evropske dežele, v ZDA in Japonsko. Drugi film ,Ekstremno smučanje (Ski extrem)' je bil sicer dobro sprejet, zame pa absoluten finančni neuspeh. Vse pravice sem odstopil Schonger-filmu, da je produkcijo dalje financiral, a moji stroški še do danes niso plačani (po osmih letih). Celovečerni film »Avanture na smučeh« (Albenteuer Ski) sem delal eno celo leto. 4000 m je šlo po zlu. Vmes sem snemal druge stvari, da bi zaslužil. Film je stal 80 000 DM, kar je za celovečerni film malo. Eno leto sem mi je pomagala iranska alpinistka Mithra Omidvar pri fotografiji, biroju in asistenci. Industrija pomaga le, če je film dobra reklama. Za film, ki ga je predvajala televizija 30 minut, sem prejel 70 000 DM, s čimer sem pokril stroške za material, razvijanje in kopije, glasbe pa ne. Zdaj sem se osamosvojil, na lastno pest prodajam filme kinodvoranam itd., tako je bolje. Seveda to zahteva več dela, veliko potov, reklamo, pripravo premier, tiskovne konference, sprejeme predsednikov smučarskih klubov. Ker živim skromno in veliko delam, se kot privatnik preživim. Zdi se mi, da publika rada prihaja na moja predavanja s filmi. Morda se je televizijskih tovrstnih filmov naveličala.« y q SLOVENSKI KRAJINARJI NA VRŠIČU Naš lepi planinski svet je v najzgodnejši dobi klasičnega planinstva vzbudil tudi zanimanje pionirjev planinskega slikarstva. Najzgodnejša podoba Mangarta je znana že iz leta 1718, krajinar Johann Florijančič pa je upodobil Triglav že leta 1744. Tri leta pozneje je našo najvišjo goro narisal Franc Ksaver Baraga. V drugi polovici 18. stoletja so se pojavili trije mojstri slikarstva Lovro Janša (1749-1812), Andrej Herrlein (1739-1817) in Franc Kavčič (1762-1828). V dobi romantičnega slikarstva so se uveljavili Matej Langus, Josip Tominc in Mihael Stroj. V drugi polovici 19. stoletja so nastopili krajinarji Kurz von Goldenstein, Anton Karinger in Marko Pernhart, Pavel Kuni (1817-1871) in Franc Pustavrh (1827-1871). Med impresionisti so bili v našem planinskem slikarstvu veliki mojstri Ferdo Vesel, Ivan Grohar in Matija Jama, da omenim le te. Za njimi jih je sledilo še več, nekateri med njimi mojstri velikih kvalitet. Jeseniško PD in mojstri črnobele in barvne umetniške in dokumentarne fotografije z Matevžom Mikljem in Jako Čopom na čelu je leta 1970 navezalo stike z DOLI (domačimi likovniki) in začelo na Vršiču s planinskimi slikarskimi kolonijami. Do sedaj se je na Vršiču od leta 1970 zvrstilo že šest zelo uspešnih planinskih slikarskih kolonij. Udeležilo se jih je 27 akademskih in amaterskih slikarjev. Slikarske planinske kolonije so vsekakor pomembna kulturna pridobitev. Planinski slikarji krajinarji so trdno odločeni, da kljub težavam nadaljujejo s svojim delom. m ^ 1 U. Zupančič SPELEOLOG, XXII—XXIII, 1974-1975. Izdaja Speleološki odsjek Planinarskog društva Železničar, Zagreb, p. p. 24 Jamarjem planinskega društva »Zeljezni-čar« iz Zagreba uspeva, čeprav v skromnem obsegu, izdajati svojo revijo, glasilo, v katerem prikazuje uspehe in težave svojega amaterskega delovanja. Dvaindvajseti in triindvajseti letnik sta posvečena 25 obletnici dela jamarskega odseka. V uvodnem članku je nekdanji predsednik odseka nanizal najvažnejše uspehe v tem obdobju. Dobršnega dela teh se spominjajo tudi naši jamarji PD »Železničarja«, saj so dolga leta sodelovali na teh odpravah in se udeleževali društvenega življenja. V nadaljevanju sledimo poročilu o raziskovanju Jopičeve špilje, ki je ena od najbolj težkih. Kaže, da bo ta jama kmalu ena od najdaljših na Hrvaškem. Sledita dva biološka članka, ki obravnavata glodalce pri vhodih v jame in fosilno malakofavno jamo Vetrnice v Medved-nici. Vladimir Božič je opisal zelo uporaben model vitla, ki ga je izdelal SO PDZ in ga uporabil na številnih akcijah. Med drugimi tehničnimi članki je razprava o svetilki za jamarske potrebe, o vrveh in astro-folijah za jamarje ter nekaj o vrvnih tehnikah. Med poročili vidimo, da je na Hrvaškem v mnogih planinskih društvih tudi jamarska sekcija, ki deluje v okviru svojih možnosti in ki med seboj lepo sodelujejo. Med novicami so poročila o najdbi proteja v Rokinoi bezdani v Liki, in o novih meritvah Zankane jame, ki naj bi bila sedaj globoka 365 m. Dva člana iz Zagreba sta se udeležila tudi trekkinga »Makalu 1975« in si spotoma ogledala nekaj jam v gnajsin pri Hururuju. Slede še novice iz literature in spominski prispevki trem članom SO PDZ. D. Novak RAZGLED PO SVETU TIZIANA WEISS Mlada tržaška plezalka, nova zvezda na ženskem alpinističnem nebu, ima za seboj severni raz v Monte Agner (VI-), Buhlovo smer v Cima Canali (VI), severni raz v Malem Mangrtu (500 m; jugovzhodni raz v Sass Maor (700 m, VI-) in Bo-nattijevo smer v jugozahodnem stebru Tofana di Rozes, 600 m, V) in še kaj. Poleg vsega pišejo o njej, da je leoo dekle brez senc, ki bi se ji utegnile zarisati na obrazu v težavah, kakršne predstavljajo njeni dosežki v stenah. T n MLADINSKA OPORIŠČA V ŠVICI Mladina do 25 let ima v Švici na razpolago 130 mladinskih prenočišč, bodisi da potuje sama bodisi v družini. Švica je poskrbela, da je konfort v teh mladinskih potovalnih oporiščih na višini, topla in mrzla voda, snaga, oprema itd. Zdaj re-novirajo za te namene tudi grad Schvvan-degg severno od Winterthura. T n MATTHIAS ZDARSKY (1856-1940) Kdo med ljubitelji gora in smučanja ne pozna tega imena! Smučarski pionir, izumitelj nekaterih rekvizitov, ki so ohranili njegovo ime do danes, je doživel visoko starost, vendar zadnja desetletja ni mogel več delati, ker je bil že pri 60 letih na eno oko slep. Ne glede na to je bil poklican I. 1914 v vojsko na koroško fronto. Leta 1916 mu je plaz v Zilski dolini poškodoval hrbtenico in mu po- vzročil težke zlome v medenici. Posledica je bila trajna invalidnost, grenka starost, in tako je čakal na smrt za delo nespo- PLANINSKI ROMAN - ODLIKOVAN V Franciji seveda, ki ima v planinskem leposlovju marsikaj pokazati. Lani, leta 1975, je bil odlikovan roman »Stena« (La Paroi), ki ga je naoisal Pierre Moustiers. Mnenja o Steni so se zelo križala, vendar je knjiga že leta 1969 dobila Veliko nagrado za športno literaturo in Véliko nagrado Francoske Akademije (Grand Prix de littérature Sportive in le Grand Prix de l'Académie Française). Kljub temu se planinski svet o knjigi ni zedinil. Leta 1975 je pisatelj Moustiers prejel še Veliko literarno nagrado Provence (Grand Prix littéraire de Provence). Bernard Amy se ob teh dogodkih ukvarja z vprašanjem planinske literature sploh. Zajemata jo dve struji: ena je leposlovna, romansi-rana, ki si največkrat glede tehnične verjetnosti ne dela sivih las, druga pa je zgolj tehnična in skoraj nikoli ni »literatura«. Najbrž zato planinska literatura išče izhod v kočljivem ravnotežju, ki ji le redko dopušča, da bi se res visoko povzpela. Morda je v tem tudi osnovni vzrok njene zagate. Planinski pisatelji ali bolje publicisti so večkrat izjavili, da nobena pisarijo ni nikoli do kraja posredovala alpinistične izkušnje. To je seveda težko dokazati. A kljub temu se planinski knjigi »dobro godi«. Fotoalbumi, zajetne monografije, množica vodnikov v vseh jezikih sveta, biografije, poročila, opisi tur in ekspedicij pa še in še. Število strani, posvečenih goram, neprestano raste. Večina te pisarije ¡e daleč od »prave« literature, tiste tvornosti, ki s pisanjem ustvarja umetniško resnico. Večino, to se pravi, ne vsa! Vprašati pa se moramo, zakaj vse to sploh nastaja. Ali ne zato, ker ima svojega »potrošnika«, ker ta potrošnik uživa, ima »veselje s tekstom«, ker v njem po-doživlja, kar je sam užil ali kar bi rad doživel. Bil bi nekoristen, nesmiselen »prozelitizem«, če bi te potrošnike hoteli spreobračati k »čisti« literaturi. Na priliko: Roger Frison-Roche je tudi pri nas znan francoski avtor. Leta 1974 je pri Arthaudu (Paris, Grenoble) izdal knjigo »50 let v gorah«. Ilustriral jo je Pierre Tairraz. Dolgoletni komentator in član uredništva »La Montagne« Alain de Chatellus je ob knjigi zapisal, da se je knjige že zato razveselil, ker tudi sam praznuje petdesetletnico svojega sožitja z gorami. Knjigo je pisatelj posvetil zgolj chamoniškim vodnikom, poln spoštovanja do njihove organizacije v Chamonixu in do njenih članov, ki jih je kot nepoklicni alpinist spoznal. Frison-Roche, pravi de Chatellus, ie v vseh svojih delih proslavljal telesne in duhovne vrline teh vodnikov in je tudi v tem delu njihov bard in ne zgodovinar. Kajti kakor ima vsa človeka zgodovina svojo svetlo a prav tako tudi svojo senčno, krvavo stran, tako je tudi s chamoniškim vodništvom. To ne izključuje veličine: najprej je bilo le združenje hribovcev, ki so branili svoje pravice, ne da bi se menili za šport in tudi ne za »fair play«, potem pa je temu združenju dal povsem drug značaj Armand Charlet in drugi z njim in za njim. Roger Frison-Roche je delo napisal v dostopnem, preprostem slogu, vendar brez prizadevanja, da bi globlje osvetlil zgodovino alpinizma zadnjih 50 let v njeni povezanosti s poklicnim alpinizmom -vodništvom A knjiga je bila kljub temu dobro sprejeta. Ne nazadnje je za to poskrbel Tairraz, ki ga spremljamo pri njegovem delu že trideset let. Njegova optična dokumentacija menda res nima tekmeca. Zdaj je pridejal k svojim posnetkom še aero-foto, s katerim nas obrazi gora gledajo s povsem drugačnimi po-gledi. j o. SAMOPOSTREŽBA S ČAJEM Monte Rossa-Hutte je uvedla termosko, 60 do 80 litrov, na pipo. Vsak gost pipo odpre sam in si postreže z vročo vodo, pladnji in posoda so na razpolago, cena pa je pavšalna za ves dan na osebo. Oskrbnik tako s »čajčkarji« nima nobenega dela in pravi, da se mu stvar ob- nese. Kaj bi neki mož rekel, če bi na samopostrežbo točil cviček ali še kaj žlahtnejšega? Morda se bo kdo pri nas skorajžil in pavšaliral še kaj močnejšega od vroče vode? Monte Rosa poziva k posnemanju. y q SOS V KOČI SOLVAY (4003 m) NA MATTERHORNU Matterhorn je že dolgo časa najbolj obljudena gora. Ni čuaa, če pride tu do nezgod in nesreč. Zato so v koči Solvay montirali brezžično alarmno postajo, ki ji daje energijo generator na veter. Če generator odpove, nastopi avtomatično elektronika, ki oskrbi el. tok za dva do tri tedne (kakršna je pač zunanja temperatura). Oddajnik dela na kanalu SFRW, švicarske letalske reševalne službe, in ga sliši vsaka postaja, ki ima ta kanal. Sprejemnik je vezan na bazo SFRW v Zermattu po kodiranem sinnalu. Zato sprejemnik na koči Solvay lahko počiva in ne troši struje po nepotrebnem. SOS na Solvayu so uvedli zato, ker je bila letalska služba tu že nekaj let res precej na delu. Samo leta 1973 je iz objema Matterhorna rešila 8 ranjenih in 7 izčrpa-nih. 15 je bilo tudi prepoznih evakuacij. T. O TRI DROBNE ZASTARANE NOVICE Chris Bonington je za Mount Everest od angleške kraljice prejel visoko odlikovanje: Postal je »commander of British Em-pire orden«. Lahko bi rekli: žurnalpinizem! Pa nima smisla, ker zaradi njega zdaj že nobeden več ne dela velikih oči. Pravzaprav se nam lahko dobro zdi, veliki bulvardni listi in razni zabavni magazini posegajo po planinski in posebej alpinistični snovi, s pogojem, da se je drži vsaj malo senzacije. No, R. Messner je že sam po sebi senzacija, nekakšen unicum svetovnega alpinizma, zato se res ne smemo čutiti in zavijati oči, če je v »Bunte i I lustrierte« v zadnji št. 1975 objavil 10 strani dolgo poročilo o svojem vzponu na osemtisočak Hilden Peak. Enajst slik dopolnjuje Mess-nerjev tekst, kajti sodobni potrošnik nima rad branja. Vidite, za to gre! Heinz Steinkotter, ki smo mu za petami že 15 let, in Eugen Stiebritz sta konec decembra 1975 kot prva pozimi »naredila« severno steno Čengalo v Bergellu. Pri vstopu sta šla 400 m po svoje in smeri dodala varianto. Potrebna sta bila dva bivaka v vznožju stene. Smer ima 49 raz-težajev. Plezalca sta plezala menjaje se v vodstvu. T. O. i m f snap l out tiskarna jože moškrič 61000 ljubljana. kajuhova 55 idelek za sodobno pisarniško poslovanje izdeluje kopirna obrazce SNAP-OUT, ki zagotavljajo boljšo organizacijo poslovanja v uradih, bankah, zavarovalnicah, uslulnostnih podjetjih, industriji, trgovini, bolnišnicah, prevozništvu In drugod tiskarna tisk vseh vrst tiskovin, katalogov, časopisov, revij In knjig kilšarna izdelava vseh vrst eno- In večbarvnih kiišejev knjigoveznica vezava preprostih In luksuino opremljenih del itamplijama Izdelava vseh vrst ilgov, pečeUv In knjlgoveških črk ) ) ) D 5 5 Proizvodno in trgovsko podjetje z lesom, lesnimi Izdelki in pohištvom, n. sol. o. Titova 51, LJubljana —Telefon (061)321-441 TOZD NOTRANJA TRGOVINA NA DEBELO LJUBLJANA o. sub. o., TITOVA 51 Opremljamo stanovanjske zgradbe, internate, kinodvorane, elektronske centre, gostinske objekte, hotele itd. V lastnem projektivnem biroju načrtujemo notranjo opremo na osnovi individualnih naročil. INDUSTRIJA OTROŠKE KONFEKCIJE Jt/TRANJKA 68290 SEVNICA SLOVENIJA nudi svojim potrošnikom širok izbor otroške konfekcije do 16. leta starosti 70 LET Planinsko društvo Ilirska Bistrica že 70 let povezuje ljubitelje narave in gora pod mogočnim Snežnikom. S svojimi . 1000 člani, mladinci,- pionirji in cicibani oskrbuje: Zavetišče na Velikem Snežniku 1796 m, ki bo obnovljeno v Jubilejnem letu; Planinski dom na Sviščakih 1242 m, odprt in oskrbovan skozi vse leto (18 ležišč). Snežnik — vrh slovenskega Krasa, vas vabi! Tončkov dom na Lisci - 947m Pošta 68290 SEVNICA Telefon (068) 81-171 Telex 33727 YU LISCA 3 apartmani, 13 dvoposteljnih, 5 enoposteljnih sob ter skupno ležišče z 19 posteljami (člani planinskih društev imajo za skupna ležišča poseben popust). V sobah, ki so centralno ogrevane, je tekoča topla in hladna voda. Restavracija 60, klubska soba 20 sedežev, krokarski štiblc 40 sedežev. Odlične domače jedi — pristna vina. Finska sauna, solaris, tuši — balinišče — rusko kegljišče. Smučarski tereni — smučarska vlečnica 500 m s kapaciteto 630 oseb na uro. smučarski progi dolgi 900 odnosno 1200 m. Dom je odprt vse leto. Skupine po predhodnem dogovoru poseben popust. JURKOVA KOČA — 16 ležišč, jedilnica 25 sedežev. Dostop z vozili: iz Brega pri Sevnici 10 km (cesta je redno vzdrževana), iz Rimskih toplic preko Jurkloštra 26 km, iz Sevnice preko Krakovega 11 km. ELEKTRONIKA TELEKOMUNIKACIJE ELEKTROMEHANIKA AVTOMATIKA ELEMENTI • ••• • ••• • ••• • ••• ISKRA DANES! Iskra je vodilni jugoslovanski proizvajalec na področju elektronike, avtomatike, telekomunikacij in elektromehanike. 30 000 delavcev v 65 TOZD sodeluje v bogati proizvodnji — od sestavnih elementov do najmodernejših elektronskih avtomatskih naprav. Kakovost Iskrinih izdelkov zagotavlja visoka strokovna usposobljenost njenih kadrov, tehnologija in uspešno poslovno-tehnično sodelovanje s priznanimi tujimi proizvajalci. Iskra GRADBENO PODJETJE O E ZIG R A □ UUBL3ANA POD MILŠČAKOVA 24 Telefoni: Proizvodne enote I. 317-848 Proizvodne enote II. 313-144 Proizvodne enote III. 313-427 Centralni obrati 341-910 Direktor 314-361 Tajništvo 313-281 Računovodstvo 313-145 Specializirani smo za vzdrževalna dela, adaptacije stanovanjskih, poslovnih in industrijskih zgradb ter uslug s področja gradbeno obrtniških del. Vršimo tudi manjše industrijske in stanovanjske novogradnje