Kaj bomo dali mladlni? Kdor živi mcd otroki, zlasti onimi, ki so v ali se bližajo pubertetni dobi, pozna njihovo duševno in telesno občutljivost in veliko dojcmljivost do vsakovrstnih novotarij, ki imajo največkrat dvomljivo vrednost. Povsod- je tako, v mestih in na deželi — očitneje še v mestih, kjcr otroci ne žive toliko z naravo, ampak je njih bivanje osredotočeno srcdi hrupa modernih novosti in norosti, česar posledice so, da se v malih glavicah pod vtisom bežnih vsakdanjih dogodkov, morda tudi kino-predstav in časopisov, porajajo maJe pustolovščine, ,ki često končajo s pobcgi od doma... Ti otroci žive v veliki domišljiji, vklijo vse, a čutijo malo, kcr jim pač njihova okolica ne dopušča, da bi se obenem z umstvenim razmahom širila vzporedno tudi kultura srca, ki je v tej dobi ravno tako, ako ne še potrebnejša. Sodobno življenje ustvarja iz človdka stroj, stroj, kii ne sme čutiti, ki naj samo robota in gazi — zato pa je naša naloga, da skušamo kot vzgojitelji mladine to kvarno posledico sodobriosti vsaj v mladini zatirati in jo navajati na drugo Jepšo pot. Ali naj še mi sami ubijamo v mladini čuvstva, ki jih žc itak ugonablja tempo sodobnega življenja? In če hočemo, da ne bo iskal otrok življenja samo v zabavah, čudovitih dogodkih, pustolov- ščinah in za pubertetno dobo še toliko.dru.gih privlačnih doživljajih — ali naj nudimo takemu otroku še več in izključno strahotne novostii časa, v katerem živimo? Res, ždvljonjc in svet sta realna in kdar ne hodi vštric, bo zaostal — toda s tem še ni rečeno, da moramo otroku, ki žc itak živi v razdraženi miselnosti, vsiljevati samo dogodkov, ki sc gode okoli nas in ki še stopnjujejo njegovo radovednost. V otroku moramo širiti v prvi vrsti njegovo duševno obzorje v smeri srčne kulture! V »Učitcljskem itovarišu« pa se je pglasil nekdo, ki hoče, da zrušimo v nič, kar sl šclc ^radimo — »Naš rod«, otroku pa dajmp časnik, ki mu bo za kratek čas in ki bo nekaka vez med mladino in modernim tempom življenja. Vse prav! Ampak isti pisec pravi o vplivu slovstva' na mladino: povest je v zabavo, v pouk pa malo ali pa nič!... Čuj.te, čujte, kako se to lepo sliši! Torej, če so naši veliki možje skrbeli s slovstvom samo za zabavo, potem moramo postaviti spomenike še vsem klovnom, ki so kdaj hodili tod okoli — kako bo lepo! Isti pisec piše dalje v pozornost vzbujajočih stavkih — zelo irjedosledno, da morajo namreč voditelji naroda nuditi ljudstvu zabavnih snovi! — in neuko človeštvo(!) piše dalje, bo prešlo iz sfere topc prirodnosti v sfero umne prosvete! Zanimivo ln res zabavno jo tolc! Iz sfere nastane beseda stratosfera -— blagor mu, kdor je žc doscgel stratosfero prosvete! Človek naj se torcj povsem loči od »tope« prirodnosti in naj poleti v sfcro umne prosvete, naj se izogiblje vsakega slovstva in ga nadomesti že mladini raje z najnovcjšimi iznajdbami n. pr. o ubijanju človeštva itd. Izključno v tem duhu naj bi se torej vzgajala naša mladina in to potom časnika, ki bo nadomeščal puhle, ncpoučne spisc .. . Obžalujem, da pisec doslej še ni našel v nobenem mTadinskem dclu kaj poučnega, torej nič koristnega, mladini primernega. Kaj bi torej s takimi knjigami, zažgimo jih — na kmjižne police pa naložimo časnike, ki poročajo o najnovejših izumih, od kateirih jih je itak 90% namenjenih ubijanju človeštva. Umevno je, da ne smemo hoditi z zaprtimi očmi, ne smemo pa tudi biti enostranski in zapirati duri mladim srcem, ki si žele ne samo zabave, ampak tudi lepotc. Ne oporekam! Naše čitanke so pomanjkljive, ponekod že desetkrat premlete — ali pa naj zato pretrgamo nit še »Našemu rodu«, ki sc jč že tako priljubil mladini? Namesto da bi ga podpirali in skušali z >n,asveti izpo- polniti, naj se podamo na čisto novo ncizhojeno pot in skušamo vpcljati na šole enostranski časnik, ki bo nudil mladini samo novotarije in bi brez vsakega globljega čuvstva šcl mimo odprtih src otrok? Ne! Kar smo zidali, ne smemo podreti — čc kaj manjka, bomo dozidali! Šolski časnik pa, ki bi prinašal izključno članke sodobnih novotarij in zatiral mladinsko slovstvo, ki edino vžiga v srcih mladine luč lepotc in srčne kulturc — tak časnik je nespirejemljiv, ker bi bil enostranski in pomankljiv! Pač pa bi bilo dobro, da »Naš rod« usmeri nekaj čtiva tudi v smur sodobnih tehničnih in poučnih problemov, da se tako izpopolni vrzel. Naloga bodočih zborovanj sreskih učiteljskih društev bo tudi ta, da učiteljstvo razpravlja o šolskem listu, ki naj s pisano besedo pomaga vzgajati in voditi našo mladino. Izboljšajmo to, kar že imamo in ne žagajmo zelene veje, na katero smo sedli! NB. Članek je bil napisan pred izdajo »Mlade Jugoslavije«, pa s-mo ga odložili po sklepu odbora za šolski časopis in odbora Mladinske matice do izdaje novcga lista z namenom, d'a se razvije dcbata, ko jc članstvu dana možnos't presoje. Po možnosti bt>mo objavili še par zadržanih člankov. Adam Milkovič