98
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav. (Dalje.)
103.
B e 1 i g r a d.
Stoji, stoji tam Beligrad! Za gradom teče rdeča kri, Za gradom teče rdeča kri, Da b1 gnala mlinske kamne tri.
Stal sem na strašnem mestu, na mitnici v Belem-gradu. „Ali imate kaj za mitnico?* popraša me mit-ničar.
„Prav nič, razen 60 cigar za svojo porabo na potovanju".
„Zakon vam jih dopušča samo 25."
„Če je tako, hočem plačati za ostale, samo me ne kaznujte, ker sem jih sam prijavil."
„Gospod," doda mitničar mirno, »plačali bodete petkrat toliko, kolikor so vredne."
„Tako! Vržem jih rajše v Dunav."
„1 le, če hočete. — Ali čemu! — Da si nič ne domislite! Dajte jih temu nosaču dvajset, unemu dvajset, saj vam nosita, ali ne, pa je rešen zakon in mirna Bosna/
Premišljal sem pozneje, kaj je moglo biti povod temu čudnemu mitničarskemu postopanju. Izvedel sem, da imajo srbski mitničarji nalog, naj presodijo potnika, in če vidijo, da ne misli trgovati z uneseno robo, naj mu pogledajo skozi prste.
Drugi dan ko sem se bil dobro spočil, šel sem ogledat prestolnico. Sreča me je prinesla blizo stolne cerkve na višino, kjer sem ostal očaran. Mili Bog, kako diven razgled! Spodaj hladna Sava, ki se izliva v mogočni Dunav. Svet je na sever odprt, a z juga je zarobljen v polokrogu z nježnimi brežiški. Prostor, na katerem stojim, bil je nekdaj turško pokopališče. Vrav-nano je uže vse, da bode s časom tu lepo šetališče. Malo naprej, na rtu mesta, mej Savo in Dunavom, stoji trdnjava, ona ista trdnjava, za katero so se toliko stoletij pipali Turki in kristjanje; katero je Janez Kapistran samo z največim trudom mogel osvojiti; s katere je Evgen Savojski prinesel neumrlo ime; katero je Laudon otel z jako malo zgubo vojakov. Turki so jo zapustili, ni bilo drugače. Prestolnica srbska sama dosta osvetljuje celo zgodovino srbsko, bogato in krvavo, ki jo opevajo narodne pesmi. Beligrad je bil vedno kluč balkanskega poluostrova ter je imel najrazličnejših gospodarjev. Vladali so ga Bizantinci, Bolgari, Ogri in Avstrijci, a vmes in za njimi turški polomesec. Ali srbski narod se je naveličal turškega robstva, vzdignil se je in otresel trdi jarem. Beligrad je vrnjen Evropi, kulturi. Beligrad je postal glava mlade kneževine, ali glava te glave, trdnjava beligrajska, bila je še dolgo v rokah turšJrih. Sedaj ni več.
Ko sem trdnjavo ogledal, spustil sem se na levo, na polje, kjer se vezbajo vojaki. Častniki so opravljeni ukusno in čisto, ne tako moštvo. Gledal sem in poslušal: „Desno, lievo! — Jedan, dva!4* Od tu sem jo zavil na glavni trg. To je kraj, kjer se more najlaglje in najpriložnejše preučiti narav naroda. Trg kakor drugi trgi, samo mi je dvoje vdarilo v oči: malo fesov, še manj rudečih ženskih kapic; gospoda se nosi tu največ zahodno evropski. Lepih prodajalnic je od leta do leta več, elegantno opravljenih le malo do sedaj. Marsikaj še spominja turškega gospostva. Kavarne so opravljene čisto po turški, toraj tudi niso posebno snažne. Gostilne so dokaj boljše. Psi se še klatijo po Belemgradu, kakor sploh po turških mestih. Fijakarji po veliko-mestni drdrajo po ulicah, a po malomestni letajo in krulijo rejeni prašiči okoli hiš.
Nekatere postranske ulice so še nesnažne, smrdljive, brez tlaku, blatne ali prašne, kakor letni čas nanese. Ali narod srbski bode kmalu odstranil vse ostanke osmanske dedščine. Kedar narod vzraste, vzraste mu tudi prestolnica. Beligrad ima jako srečno ležo, mora se vzdigniti. Na vseh koncih se od leta do leta koplje, reguluje, zida in prezidava. Skodle mečejo s streh, ulice uravnavajo, tlak vkladajo in nove hiše stavijo. Ni mi pa ugajal prosti narod, ki sem ga opažal na trgu. Krepke postave, to je res, ali kako siromašni oblečene! V bližini  prestolnice  pa tako  siromašni!   Kaj to more
99
biti! Vele, da je temu kriva visoka politika*). Zamišljen stopam naprej in na čelu i:ga opazim krasno, arhitektonski pozidano poslopje, kateremu na čelu z zlatimi črkami blesti slavno ime mecena Miše Anastasijevida, ki je je poklonil domovini. Tu so visoke šole beligrajske. Upamo, da se bode tudi našega mecena Josipa Gorupa ime svetilo z zlatimi črkami na višej dekliškej šoli v Ljubljani. V srcu pa uže tako vsak hvaležen Slovenec nosi njegovo ime.
Potem sem ogledal kazališče. Zunanjost ne impo-nuje, praktični Srbi so večo pozornost posvetili notranjosti. In prav imajo. Zvečer ob sedmih sem šel na predstavo. Lože so prostorne, tudi ostali prostori so lepi in obširni, vsega vkup je prostora za 2000 gledalcev. Na predstave prihaja vedno dovelj občinstva raznih stanov. Za predstave je samo oder zmerno razsvetljen, ostali prostori so malo-ne somračni. Na Italijanskem pa vse prostore jasno razsvetie. Med nastopi sem opažal, da ho meščanje in meščanke večinoma evropski opravljeni, da si je bilo tudi gospode v narodnem kroju videti.
(Dalje nasl.)
*) V tem smislu je pisala tudi »Zgodnja Danica" 1889.1. št. 4.