štev. 6.
V Mariboru 15. marca 1873
Tečaj II.
ZORA.
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. đne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4, sld. za pol leta 2 glđ. — Za dijake in učitelje celoletno 2 gld. 60 kr.
Frančiška iz rimini
žalostna igra v petih dejanjih. Spisal Silvio Pellico. Osobe:
Lančot, knez v Rimini. Pavel, njegov brat. Gvido, knez v Eaveni.
Frančiška, hči Gvido-va in soproga Lančot-ova
Sluga — Straže.
Dejanje godi se v Bimini, na knežjem dvoru.
Prrvo dejanje. Prvi nastop. Lančot in Gvido.
fLančot pride iz svoje sobe ter gre naproti Gvidu —¦ ki Je ravnokar prišel ix Bavene ; ohjameta
se srčno.)
Gvido.   Želela videti me je? — Odšel
Ta hip som iz Ravene. — Dražja mi Je hči, kot zemlje vsi prestoli!
Lančot. Gvido,
Oh vse drugačno vidiš to poslopje, Kot oni dan, Ico slavil sem poroko! — Po mestu lumini zdaj vse je tiho — Kjer prej odmevalo je petje — ples. Nikogar čul ne boš o meni reči:
82
„Na zemlji kneza ni srečnejšega Kot je Lančot!" — Vsi knezi so italski Zavidni bili sreči mojej prej — Sedaj pak vreden sem njih milovanja! — Ganila milo nekdaj je Frančiška S krasoto svojo divno vsako srce, Otožnost nežna kakor lahne sanje Krasila jej je lice s čarnostjo - Neznansko.   Bila nek zato je tožna, Ker po očinskej hiši je hlepela, In ker devica čista sramežljiva Prezirala je zakon — knežjo čast. — Ar videti je bilo, da zlajšuje Polagoma jej čas britkostno srce. In z veseléjim okom in jasnejim Frančiška vzradovala je soproga. Iskala dalje ni samote več — Skrbela milostivo je, da bode Podpora siromakom in pogostem Je govorila: „Srcno ljubim te, Ker milostivo vladaš in pravično!" — Gvido.   Do solz si ganil me Lančot ! — Sirota, Smehljala, radovala se je vedno, Življenje radostno jej je cvetelo, Napajali občutki so jo rajski, Oči žareče njene odsevale So radost vso mladostnih njenih let. — Pa kdo bi se kaj takega bil nadjal? — Na hip, glej, radosti jej tolike Ugasnil žarek je, oh da, ugasnil. Okusila ko prvič je britkost ! — Oj brata, ki ga srčno je ljubila. Iz vojske ni ga več — o žalosten spomin ! Lančot. Nikakor na-nj pozabiti ne more! — A ubijalca mu sovraži smrtno: Dušica krotka — pa črti do smrti! — Zastonj jej pravim: „Vojska je nastala Med našimi očeti; Pavel, brat moj, Ubil je brata tvojega — al v vojski! In britko v srcu obžaluje to — Pa plemenito vitežko imä
83
Srce in čute rahle in priljudne!" — Ko ime Pavel čuje, vže se zgrozne — Jaz pa žalujem, da mi brat je daleč. — Ko čul sem, da se zopet vrača k domu, Vskipelo mi je radosti srce, Naznanil ljubi sem in prosil jo. Naj brata lepo sprejme, kedar dojde. — Pri tej novici vskrikne: „Prisel bode!" — To reče in brezsvestno omedli! — Ne vem, al bi ti pravil? — Mislil sem, Da je umrla! — In v tegoti divjej Prisegel sem, da ako res je mrtva, Osvetli bi jo tud' — na bratu svojem! —
Hvaležni rešenec.
(Novela) Spisal Janko Leban. (Konec.)
II. Jerome.
„Sto mark srebra in 50 težkih zlato v za doto moji hčeri, — moj sin zahteva od mene dedšino materino, da bi se mogel oženiti, — ti zopet dohajaš z žalostno novico, da se moja prodajalnica bliža pogubi, ah, vse to me bo spravilo še ob pamet!" Tako je zdihoval žalostni kupec Albini k ravno iz daljnih krajev k njemu došlemu knjigovodji. Glavo otresovaje se knjigovodja vsede k svojim računom, med tem ko Albini se vedno naprej zdihuje: „Da, jaz sem zgubljen!"
Za nekaj časa stopi v Albinijevo sobo prileten mož, čegar zvunaj-nost ga je delala celega čudaka. Ubožna mu je bila obleka, poredno mu je visela ruta ob vratu, njegove hlače in jopa bile so pepelaste barve. Za pas je nosil slabe jermene in njegovo kapo, ko je vstopivši v sobo del pod pazduho, prišteval bi lehko k izdelkom preteklega stoletja. Toda na njegovem prstu lesketal se je brilantast prstan, kteri bas ni mogel biti male vrednosti. Lasje našega prišleca bili so zmršeni in dolgi, obrvi nenavadno grmičaste. Dobrotljivost je sijala iz obraza starčkovega. Prišedši v sobo, položil je molče 4 florentinske forinte na mizo, a Albini dal mu je nekaj .beličev — in starec je šel molče svojo pot.
„Cuden človek", začne knjigovodja, „kdo je pa ta mož? „„To je tudi nam uganka"" pristavi kupec. „Pred tremi meseci si je vzel v najem
6* '    .,.
84
malo hišico tam-le, živi prav varčno, toda dozdeva se vsem, da je bogat, kliče se Jerome. To je vse kar sem iz gotovih virov o njem zvedel; se ve, da se o njem še marsikaj blodi. Nekteri trdijo, da je živel preje v nekem predmestji, kjer je veliko dobrega ubožčekora storil. Zopet drugi so tega menenja, da je bil iz Florencije semkaj priromal. Mnogi ga imenujejo čarovnika, drugi mislijo, da se peča z alkimijo, drže ga tudi za potujočega Žida. Kedar je prišel po alkimističnih opravilih v mojo hišo, povpraševal ga je češče moj sin, od kod da prihaja, pa nikdar ni dobil, odgovora od njega. Starec je pri tem prašanji le čelo grbančil ali se pa smejal. S kratka: o njem se nič gotovega ne more reči, toliko pa vendar je resnično, da ima več denarja, nego ga potrebuje". —
Albini se je zopet zamislil; toda kmalu šine mu čudna misel v glavo ; meni nič tebi nič prime za klobuk in hiti iz sobe. — Malo časa potem potrka nekdo na duri J er omo ve. Odprejo mu in v Jerome vo domovanje stopi — Albini. Tu ugleda starca, kateri je baš neke papirje citai; poleg njega pa je stala stara služabnica in štela ravno menjani denar. Vse Jeromovo pohištvo bilo je baš tako slabo kot obleka njegova. Par starih stolov, velika gobasta miza in zeleno pobarvana postelja — bilo je vse pohištvo tega čudnega moža. Albinija vstopivšega v sobo je starec dalj časa z debelimi očmi meril, potem pa je Jerome vstal, da bi poizvedel Albinijevo željo. Albini je bil sicer prve hipe ves zgubljen; toda toliko je vendar Jeromu, če tudi jecljaje razumeti dal, da želi ž njim na štiri oči govoriti. Na Jerometov pomigljaj se dekla odstrani. Albini mu v živih barvah nariše svojo zadrego in nesrečo, ter prosi ga blagovoljne pripomoči. Jerome ga je mirno poslušal, potem pa ko je Albini bil pri konci odgovori, kaže na svoje borno pohištvo: „Jaz sem ubog mož, kako bi bilo mogoče, da bi glasovitnemu kupcu Albiniju kaj pomogel? — Albiniju vendar up še ne upade. V novo jame ga prositi, naj ga za pet ran kristovih reši; saj on je več ko gotov, da je Jerome bogat, a če ima slabo pohištvo, to je le hvalevredna varčnost in umnost njegova i. t. d. — Jerome mu hrbet obrne. Ko pa vidi, da Albini le še vedno svoje prošnje nadaljuje, zakriči starec jezno: „Ne naštevajte mi tukaj čednosti, ktere še vam nijso znane. Stari čarovnik, alkimist, ali kakor me še imenujete, ne more biti dobrotnik maloredncga, lehkomiselnega sina!" Te besede, kakor tudi osornost starčeva razkačijo Albinija. Obraz mu je žarel, roki ste se mu tresli. „Se mar jaz zastonj tako ponižam" tako je jecljal, „da razodevam tukaj svoje gorje? One, nikakor ne." — To rekši prime starca jezno za suknjo kričeč: „Sem denar, starec, jaz ti zauj zastavim vse imetje svoje!" Jerome ga jo zrl se strašnim obrazom in dvigaje kazalec delal je tak obraz , kakor bi holel vse maščevanje iz neba izprositi nesrečnežu Albiniju.   „Malopridnež ne pozabi, kje da si, kričal je Jerome
85
kupcu v uho. — Albinija pri teh besedah zapusti vsa zavest. Kakor bes-uež skoči na starca in položeČ mu ostro bodalo na prsi upije: „Starec, denarja daj, če no gorje!" — Ali z veliko hitrostjo in mladeniško močjo strga starec nož iz rok, vrže ga z orjaško močjo na tla in hiti iz sobe. Jerome je bil zarad tega čudnega slučaja zelo jezen in žalilo ga je zelo, da je bil od tega človeka, ki je vendar bil obče znan, zavratno napaden v lastni hiši. Da bi ga bil pred sodnijo tirjaL o tem naš Jerome še mislil nij, ampak sklenil je zapustiti mesto prej in bolje. In res! Jedva je prišel iz hiše, že je koračil proti zalivu, da bi zapustil, če bi bila priložnost, mesto, v katerem že tako nij dospel do tako toplo zaželene svrhe.
III. Hči.
Pod košatimi drevesi ob bregu je sedela priletna gospa se svojo hčerjo. Prva se je bila pred kratkem po težki bolezni ozdravela, danes je v prvo zopet vživala zdravilno moč čistega zraka pa se je veselila tako krasnega dneva in gladkega jezera. Jerome ki je tudi tam v obližji pohajkoval, je češče vtopljen v misli šel mimo obeh žensk, brez da bi ju bil opazil. Nazadnje mu vendar pade v oči nju bledi obraz in črna obleka. Ostreje ju jame ogledovati in srce jame mu živahniše biti. Urno se bliža ženskama in ju s spoštovanjem nagovori: „Čudni spomini iz mojih mladih let vzbujajo se mi pri vajinem pogledu , pa tudi žale podobe iz preteklost vzdigiijejo se mi iz večletnega groba. Če se ne motim, prihajati vedvé od plemenite družine Paccinijeve v Palermu." — Poslednje besede so mater hudo potresle. Vzdignivši se s sedeža, jame starca natančnejše motriti. — „Vaše vedenje, nadaljeval je med tem starec, mi je porok, da se ne motim. Hvala Bogu, moja želja je izpolnjena." To izrekši pritisne svojo roko močno k ustnicam. Mati, slaba še od bolezni pade od tega nenadnega prizora zelo potresena v omotico — ljubi hčeri v naročaj. Plašljiv klic poslednje pripravil je starca zopet k zavesti. Vide, da je mati v nevarnosti, tekel je brže v mesto po nosilo, pa je dal prenesti bolnico na njeni dom, meju tem ko je sam bolnice hčerko spremil molče do doma.
Tisoč idej rojile so Jer o mu po glavi, a vesel je bil, da je v go-spéh našel to, kar je dolgo iskal in želel. Veliko je bil zanjo uže prestal, zanjo je bil veliko lakote in druge nezgode pretrpel; toda, bode li ona njegove pomoči potrebovala? Bode li ona imela zaničevanega Jeroma kaj v čislih? Celo noč ni mogel spati. — Željno je pričakoval prihodnega dné, da bi jo obiskal. — Brž drugi dan napravi se Jerome na gospin dom. Prišedši tija našel je vse lepo in čisto, toda nikakor nij bilo blagostanja videti pri hiši.  Veselo mu je v prsih srce skakljalo. — Mati je sedela
86
vtopljena v tiho žalost na divanu, a njena hčerka točila je solze za njo oslanjaje se na stolico. —
„Kaj hočeš?" kričala je mati prišleca, „zakaj me zmerom zalezuješ? Tudi tukaj si me zasledil! Davno bila bi že genueške zidove zapustila, a k temu me je zadrževala moja bolezen in Lavra. Po teh besedah je tužno pogledala hčerko ter opešana se nagnila zopet na .stol. — Lavra je zakrila nežni obrazek na prsih materinih in bridko jela stokati. Jerome se nij čudil malo temu nepričakovanemu sprejemu, in trajalo je dolgo, predno je mogel utešiti nekoliko žalostno hčerko. — Ilči mu razodene, .da je resnica, da jima je Palermo očevina in P acci ni ime. Nezgode so ju pa pripravile na niČ, zato ste si prizadevali na«eliti se semkaj, da bi se preživili tu z delom;  a tukaj jih preplaši Jeromova prikazen. — —
Med tem je bolnica zopet se zavedela, ter je resno hotela vedeti, kaj , jima prav za prav Jerome hoče. „Dušne bole, če mi hočeš te množiti, ti povem, da je moje srce uže vse razmesarjeno; od razžaljenja pa me varujejo postaye"--in takoj se prikažeta dva beriča. —
Jerome je zrl žalostno v gospo rekoč: „Večletno žalost prestal sem za Vas, trpel sem dosti za Vas. Niti vročina poletnih dnij niti žulji mojih rok nijso me ostrašili. Kolikokrat mi je žalost jedla srce, kolikokrat sem pešal pri delih svojih, tolikokrat sem se Vas spominjal in zadobil sem novo tolažbo, novo moč! In zdaj na cilju moje dolge nade me sprejmete na taki način?" — „Kdo ste vi?" prašate mati in hči h kratu. „Zdaj sem strastij prost" odgovori Jerome. Bil je pa čas, ko sem Vas vsak dan videl, in to ker sem Vas ljubil. Vi ste bili takrat lepo 161etno dekle. Vz-rasli ste bili v sreČe naročji, bili ste zaradi lepote glasovita. In jaz, takrat ubog mladenič, jaz ki sem mislil takrat stoprv svojej sreči temelj položiti, oh, kako Vam sem hotel svoje čute razodevati? — Jaz sem molčal, toda Vi ste bili moja prva in zadnja ljubezen. „Vi ste......." po-.
navija boječa gospa. — „Se li več ne spominjate strahu zaradi sicilijanskih večernic? Vašemu očetu imam se zahvaliti za živenje moje, njemu se
imam zahvaliti za vse, kar imam, jaz sem....... „Toussaint?" kriči
strmeča gospa in čelo se ji jame grbančiti. „0 preč ti nesrečnež, ti izvor vse naše nesreče!" Ta trenutek vstopi Albinijev sin. Jerome in prišlec zrela sta gospo nekaj časa z velikim začudjenjem. „Prismoda ti" prične Albini, „kako moraš ti priti semkaj v domovje čednosti ; kako se li ti pre-drzneš......." Baš je hotel Jerome mladeniča prijeti za ramo, ko pokliče boječa gospa beriča na pomoč, katera brž Jeroma zvežeta. — Jerome je molčal, toda solze, kterih od detinske dobe sem nij več točil, žalijo mu obraz. —
87      ,
III. Dedšeina.
Jerome je sledil mehanično vodjam. Ko je bil v stanu ideje svoje nekoliko urediti, obdajala ga je ječna tema, verige so obtežale njegove roke. Pač ga je žalilo gospe nečastno dejanje, toda več, kakor ječa, potresala ga je misel na mladega Albinija. Gorje, če bi vnukinja mojega rešitelja postala plen temu zapeljivcu ! Tisoč idej o tem čudnem pripetljaji rojilo mu je po možganih. — —
Jerome je živel v takem stoletji, v katerem so bile vraže globoko, vkoreninjene meju narodom. Sploh se je vse, kar nij bilo prav jasno, imelo za čudež ali copernijo, ktero so uzročevali čarovniki. Te vere pa nij imelo samo priprosto ljudstvo, ampak tudi izobraženi — da, take vere so bili tudi naši Jeromovi sorodniki. Ne bomo se tedaj čudili, da so imeli nbozega Jeroma za čarovnika ter so ž njim ostreje postopali, kakor z marsikom drugim. Toda Jerome odgovarjal je na vsa prašanja, ki so zadevala njega, njegovo dohajanja i. t. d. s tako natančnostjo in določnostjo, da so sodniki kmalu sprevideli neumnost svojo, da si ga mislijo čarovnika. Na nasvet Albinijev vzelo se je Jeromovo domovanje v preiskavo. Ali našli nijso nič razve pohištvene šare, nekaj papirja, na kojem so bile na-napisane razne kupčijske opombe. Povrh tega so iztaknili šče žakelj napolnjen z zlati in tolarji in nek paket, zapečatjen od vseh strani z naslovom: „Moja dedščina." Urno odprejo že paket in v njem najdejo poleg žakljiča zlatov tudi še veliko dolžnih listov na najimenitnejše kupce beneške. Našli so tudi pismo, v katerem so bile napisane najvažnejše dogodbe Jeromove, sicilijanske večernice i. t. d. Najdeno pismo bilo je sodniji jasen dokaz, da se je Jerome zadnjih 20 let osobito bavil s kup-čijstvom in si je s tem svoje ogromno premoženje pridobil. Ker je bil pa varčen, ohranil si ga je do denašnjega dne. Pismo se je sklepalo s sledečimi besedami:
„Ker se imam zahvaliti za rešenje svoje in premoženje le omenjeni družini Paccinijevi, štejem si v sveto dolžnost zapustiti veci del mojega premoženja Paccinijevi hčeri, katera je, kakor sem slišal, ubožala. Ker sem pa Paccinijevo hčer skoz več let po vseh deželah italijanskih brezuspešno iskal, prosim uljudno slavno sodnijo, da bi se potrudila najti jo po smrti moji ter ji vročiti sledečo zadedšino." — Sodniki prebravši to pismo trudili so se na vse kriplje, da bi kaj poizvedeli o Faccinij e-vem umoru, o čudnem slučaji se starim Albinijem itd., in ko se jim to slednjič posreči, spoznali so enoglasno, da je bil ubogi Jerome po krivem zatožen. —
88
Med tem je poteklo nekaj tednov. Jerome, dasi so dobro ž njim ravnali, postajal je od dne do dné ^nevoljnejši ; kajti naveličal se je bil nže čakati na svojo svobodo. Na vsegazadnje odpró se vrata Jeromovega zapora ter k njemu stopi eden izmej sodnikov veleč, da naj mu sledi. Jerome je ubogal in kmalu je stal v lepo razsvitljeni dvorani višega sodnika, kjer je bilo veliko gospode navzočne.   Bili ste pričujoči tudi gospi Paccinjevi.
Višji sodnik povzame besedo in govori tako-le v pričo vse zbrane množice: „Glejte tukaj moža, čigar največa želja je bila ta, da bi mogel velik dolg poravnati, katerega mu je bila naložila hvaležnost. Ali glejte, baš od tistih, katerim je to hvaležnost bil na dolgu, bil je zavržen ravno takrat, ko je svojo hvaležnost hotel dejansko pokazati." To rekši pokaže na gospi, pa nadaljuje: „Neko pravdno porazumljenje s francozi spravilo je njegovega očeta ob življenje ne pa ljubav, ktero je temu možu storil. Ne, da bi vaju razžalil, ampak da bi Vas osrečil, iskal Vas je dobrosrčni Jerome od mesta do mesta. Slučaj je tako hotel, da vaju on nij imel za navzočne, ter da ste se mu ogibali, ko je vaju iskal." — Izgovorivši leto položivši sodnik dedščino, čigar namen in veljavo je preje razlagal, na mizo, baš pred Jerometa. Temu se stara ne malo začudi pa tudi nazoča množica je strmela. „Odpustite mili gospod !" povzame jecljaje gospa, obrnivši se k Jerometu, meni oslepljeni ženski, meni od težav potrti revi, odpustite, lepo prosim žale besede nimam. Kako bi bila neki mislila, da mi še živi kak prijatelj iz nekedanjih srečnih dnij ; kako sem mogla verovati, da oni mož, od katerega sem bežala, da oni mož, pravim, me je hotel osrečiti!" Tresoča se po celem životu poda starcu svojo roko. Vesel ji starec roko poljubi. Toda kmalu nagrbanči se mu čelo in z ostrim glasom nadaljuje :" V tempelj čednosti naj ne stopajo nevredneži in strastneži !
„Menim, da v srci onega mlađega moža, kojemu se imam zahvaliti za ječo, čednosti nij doma." —
„Čednosti čuvaj je pa zadovoljnost sama", zavrne ga mati, „oni mladi mož je v naročaju moje Lavre velečislan, kajti zaročena sta že 4. tedne." — Zdaj stopi iz množice stari Albini s svojim sinom. Jerome si je čelo gladil, enako, kakor bi hotel s tem bolestni spomin za pretrpelo sramoto izbrisati si z glave, potem pa se obrne k mladeniču rekoč: „Ti mladi mož si me zmerjal čarovnika in Bog vedi še kako ; srečen, če nisi še izpodil sramežlivosti iz srca. Toda dokažem naj ti, da res znam čarotvorna dela izvrševati, ter da morem tužna srca zopet razveseliti. To rekši položi Lavrino roko na roko mladega Albinija ter obrnivši se proti staremu Albiniju nadaljuje: Sprejmi me za 10. tisoč mark kot kupčijske-ga opravnika, dobiček bodeva si delila, svota pak bo postala nekedaj vlast-nina mladega gospoda. ».
89
Vesel krik zadoni po teh Jeromovih besedah po celej dvorani. Vse je hvalilo blagodušnost vrlega starca ter uvidelo, da seme vsejano v pošteno srce, prinaša še vnuku lepega sadu.
O Huculih in Horalih na Karpatih.
L. G. Podgoričan.
(Konec.)
Moški se ogračajo z nekakimi rnjavimi koci, ki pokrivajo le pleča, pa ne zapenjajo se; košulje imajo brezi vsakojakega ovratnika, spenjajo jih z mednimi sponami; usnjati pas je probit z mednimi žrebljiči; hlače imajo bele, opesne, ki sezajo pod gležnji, spenjajo pa jih z dedci in babami; pokriti so z jagnjetjimi kučmami, ali pa z nizkimi, okroglimi klobuci; krpce (obutalo) imajo iz neostrojenih kož; čez pleča vsakemu visi usnjata torba, tudi okrašena z mednimi čavljiči. Horal je po leti in zimi zmerom enako oblečen, gosli pa kaže celo o najhujšem mrazi, ko vse škriplje pod nogami in koceni.
A ženske so vse v belem platnu; beloplatnena je njih košulja, njih suknja, pas, peča, životnike samo nosijo barvaste. Obutalo imajo, kakor moški, jako opesno. Dekleta si glave dičijo z raznopisanimi trakovi, najbolj pa so zaljubljene v to, da so košulje in rokavi na moč lepo prositi z barvastimi vrvicami. Okrog vratu nosijo brojanice (koralde), suknjam obšiv pa je jasno-moder, časi je tudi suknja vsa rudeča ali pa modra in ovrvičena. —
Horali so gostoljubi, pošteni, priprosti — in srčni, zato so se tudi ¦ uže krepko tepli se svojimi sovražniki ; očitajo jim hudo jezo in osvetlji-vost, če jih kedo razkači.
Vsi Slovanje radi pojó, radi plešo ; Horali tudi ! Iz njihovih pes-nij dije duševna moč in jakost; pojó pa tudi priproste pesni, zvlasti kader plešo kol o maj ko, ki jim je jako ljuba in izvrstno plešo jo. Mladenič z eno roko drži svojo devo, v drugej ima pa sekirico, svojo verno spremnico, in suče se krog in krog ; o tem sukanji se kmalu skldči do tal, kmalu skoči po konci, sekirico meče k višku, čudovito urno in ročno lovi, pa zmerom poje prav prijetne pesni. Okrog in okrog stoje dekleta in čakajo, kedaj katera pride na vrsto da pojde plesat.
Horalske pesni so jako podobne krakovijankam :*) v teh in onih živi
*) Krakovijanke so kratke pesni, ki imajo štirivrstne kitice; takih pesnij pesniku duh se svobodno ozira z misli na misel. T.akov vsaj je značaj teh n.arodnih pesnij v njih domovini, to je: okrog Krakova. Pravi pesnik pa jim daje krasnejšo in umeteljše obliko in tudi iiatančnejše strinja misli, pr.: Stanka Vraza krasna „Djuiabie.*
Pis.
90
tisti duh ; v teh in onih zveze notranje manjka posameznim kiticam. Skoro vse so otožae in enake dolgemu gorskemu, gozdnemu odmevu.
Pesniški bogate so horalske pravljice in pesniški bogata je tudi ho-ralska véra v nadnatorna, v gorah bivajoča bitja. Horali verujo v mnogo tistih duhov, o kterih basnuje mnogo drugih slovanskih rodov, posebno živo pa so jim v duhu „dziwozony" ali: divje žene. Rus alke ali povodne boginje stare Ukrajine so občutljive, imajo vlastnosti, s katerimi so odičena bitja po prijetnih, ljubeznjivih pokrajinah;' te boginje so vabljive, polne ljubke prijetnosti, svobodne, pa tudi preširne, pravo stepno cvetije. Tako se s svojim prirodnim obližjem ujemljó tudi „dzivozony". Basnoslovje razodevlje, da so te boginje bile polu nenatorne ženske, bitja divje postave, divjega značaja in hudobne. Njih dolgi vlasje so svobodno vihrali okrog njih po zraku, život so imele ves močno kosmat, sise pa baje tako velike, da so jih na ramah nosile. Rudeča čapka jim je krila teme ; živele so ob rastlini: „sladijčka" po imeni. Nij pa znano, ali so vladale vse gorsko vznožje, ali jim je bilo vlasti le nekoliko vasij ; špilja, v katerej so o davnih časih imele svoj prestol, ta špilja je blizu Lopušue, miljo daleč od Novega trga (Nowytrh) v razpokanej strmini Male gore. Vhod je dan denes baje s kamenjem zametan tako, da bi bilo treba veliko truda, predno bi ga odkopali. Pi-avljica trdi, da je v skalovji mnogo, po več milj dolgih podzemskih potov razpeljanih na razne strani'; da so zlati mostovi v notrini nad vodami; da je mnogo zakladov notri in neštevilno čudotvornih rečij.
Divje žene so bile rade tatinske, zamenjavale so otroke, — da, tudi uže o^rastla dekleta; za tega délj se jih je svet zelo bal. Oprezovale so, plazile se okrog takih hiš, kder so bile otročnice, zvlasti kedar gospodarjev nij bilo doma; vhajale so v hiše, jemale novorojenčke, pa svoje gi-de, hudobne otroke, strašne potvare (missgeburt), devale na njih mesta. A sreča, ker so matere take tatice lehko silile, da so jim nazaj nosile otroke. Okradena mati je vzela divje žene potvaro, zanesla jo na smetišče, tepla sé šibo, pitala jo z jajčnimi lupinami [in klicala: „Vzemi svoje, prinesi moje!" Upijoča potvara je divjej ženi jela smiliti se, pa je materi prinesla otroka in vzela svoj zverižek.
Pomenljivo je to, ker je v vseh horalskih povestih in pravljicah rada beseda o zakladih; ali je to zbog živega koprnenja po zlatu, ali pa vsled kake slutnje, da so v Karpatih drage rudninske žile. Pod Gevontom je velika jama; v tej špilji baje nekov menih prikovan k demantovemu stopu sedi-in keđor pride do njega, slehrnega nadari z mnogimi zakladi. Ali vhod v to otlino je ozek in vsakojaka luč vgasne v njej.
Tej pravljici je podobna tudi ta-le obraznost.
91
Nad petimi ribniki, poljski: Pieciostawy, tam je neko jezero, „Žabieniec" po imeni, ali „Ž a b j e j e z e r o". Do tega jezera drži črez skalovje zelo nevaren, te malokomu mogoč pot. K tej vodi baje sleherno leto pride sedem Cehov, ker samo njim je znan pot do jezera. Tam nakopljó zlate rude, očistejo, potlé pa zopet odido. Ljud basnuje, da so pri žabjem jezeru uže videli opaljene skale, oglje in žlindro. Takih pravljic je še mnogo drugih in različnih mej Horali.
Tudi legende ima to ljudstvo ; njih izvor je krščanstvo.
Pred nekolikimi desetletji še je blizu Lopušne pri Dunajci bil kamen, na katerem se je poznala človeška noga. Pripovedujo, da je sv. Kuni-gunda na poti, ko je v Pjenin bežala pred Tatarji, stopila bila na ta kamen, pa da je zapustila svoje stopinje znamenje na njem. Ta kamen bi bili kasneje zanesli v neko svetišče, baje — da prav v cerkev v starem Sandeci, — v cerkev, ki je svetnica bila sama dala sezidati jo.
V vasi Lopušni je svoje dni živel nekij mladenič, lep, vitek mladič, ki se je močno bal in ogibal mladih ženskih. Ko o nekej priliki gre v Harklovo k Božjej službi, v reci zagleda lososa (lachs). Pripogne se, da bi ga vjel, ali tisto trenotje se mu nož za pasom zabode mej rebra. Rana je bila smrtna; mladenič umrje in pokopljo ga, nož pa so vrgli v reko. A po tem pokopu se je na tistem mosti, kder je v vodi ležal nož, večkrat prikazal pokojnega mladeniča duh, da je mimo bodečih ljudij rado strah bilo zato. Prideta pa mimo tudi dve srčni devi, drzovito približata se mladeniču in od njega izvesta, da stoprv potlé bode nehala njegova kazen, terda ne bode več strašil mimo bodečih ljudij , kader daste za nj odslužiti sv. mašo. Da bi jima pa verovali, vzel je bil izza svojega klobuka vejico rutice in dal jima jo. Devi sta odšli in izvršili njegovo vest, tega mladeniča duh pa se nij prikazal nikoli več.
Tudi dobri vremenski proroki so Horali, kar so sploh v svobodnej prirodi živoči Ijudijé. Če kače ropočejo ; če štorklje krože nad ravnijo Novega trga; če se Babja gora oblači, ali — kakor Horal reka, da se s čapko pokriva; gotovo napoveduje to dež. Če pa kače lazijo na dvoje; če zrak diši po žveplenem paru in če je megla jako prozorna, — trde, da Dunajec močno zopet naraste in bruhne čez obrežje.
Dva umetnika.
Iz spanj olskega poslovenil J. Parapat.
V nesnažni, tamni, ozki ulici v Sevilli, je stala hiša, ki se je po raznih popravah, dozidavah in podporah od temeljna do podstrešja od prvotne, o kterej govorimo, tako spremenila, da bi je ne spoznal ubogi zi-
92
dar, ki jej je bil prvi kamen položil dolgo pred letom 1616., v kterem se je vršila naša dogodbica. Ta čas je imela hiša dve nadstropji, ako smemo tako imenovati tudi hram s kamnitim tlakom pod streho, kamor so peljale stopnjice z držajem. Ta podstrešna izba je imela dvoje oken, eno na ulice, drugo na dvorišče. Ko je na poslednjo stopnico po teh gredah sto-pivši z glavo navpik dvignil nekako loputo, ki je bila ob enem uhod v izbo, zagledal je različne podobe na platnu in lesu, olikane, s prvo barvo pokladane in premakne viseti ob stenah, da se je na prvi pogled spoznalo, da njih stvaritelj ne umeje kar nič o redu ali simetriji razpostav-Ijanja slik. Zakaj nektere so bile širje kakor visoke, druge so visele na klinu, vse vprek neredno in nemarno ter se nagibale sedaj na to, sedaj na ono stran, kakor je bil žebelj, na kterem so se zibale, bolj ali manje sredi okvirja.
Nekoliko še ne dodelanih slik, nekateri načrti polni domišljije in živahnosti, večidel študije, delali so podobam tovaršijo in množili spremin v izbeni olepšavi.
Dve ali tri podobe viseče na štirih vrveh in steni prislonjene so se strinjale v omaro močno, da je nosila 15—20 knjig pesniškega, skola-stičnega, modroslovskega obsežka in poleg teh še drage matematične in malarske. —
Tik njih je bila skladnica risarij, anatomične študije, izmišlije ma-larjeve predstavljajočih, začetili krajev in črtežev, kakor se je posnelo po nekterib, ki so ležali raztrošeni po tleh. Na hrastovem naslonjaču in obeh klopeh, ki so bili v sobi, bili so še drugi zaviti papirji, poleg njih kučma, visoko prerezane hlače , trd še dosti čeden kolar in svilnat jopič, ki je čez stol rokal pomakal v široko umivalno posodo polno grde vode, kjer so se namakale ščetke in čopiči.
Kamen z mancem, še nesnažen svinčne belobe, je ležal na orehovi mizi, velikansk oder s podobo na njem je stal sred hiše, zraven njega okno, skozi ktero je luč sijala od severa. To okno spretno prepreženo s platnom in črnim papirjem je svitlobo spuščalo naravnost na obraz rudeče-ličnega kmečkega dečaka, ki je v smešni postavi kazal dve vrsti širocih belih ostrih zob in se na vse pretege režal, da bi bil v smeh spravil še tako žalostnega gledalca.
In vendar je bil v stanovanji nekdo, ki se ni smejal. Mladeneč kakih 18—20 let, resnobnega obličja in trdega pogleda je stal pred okvirom paleto v eni, čopič v drugi roki, na videz posnemovaje oni prečudni in izmišljeni smeh kmečkega dečka. Ali ni bil jako zadovoljen s svojim delom, ker goste obrvi njegove, stisnene ustnice in njegovo urno, nevoljno in krčevito obnašanje je pričalo, da mu ni bilo po volji.
Dva- ali trikrat je stopil nekoliko nazaj ogledovat svoje delo, blis-
93
koma so mu šinile oči z izvira na posnetek, potem je s čopičem potegnil, barve miei in zopet potegnil, odstopil, ogledoval iu nasledek in konec tega početja je bil, da je srdit zakričal: „Prisezam pri . . ." in tu kot dober kristjan omolkue, premišljevaje, komu bi prisegel. Naposled se popravi rekoč: „Pomozi Bog, kdo bi mogel posnemati take barve!'' In kakor se je tudi hotel brzdati : po nekterih trenotkih boja, omahovanja in prizadevanja, zadušiti svojo jezo, vzdigne roko, trešči čop na začeto podobo, da se zmuzne na tla, potegnivši saboj barve in vzročivši kolobar vseh barv, kolikor jih je v mavrici. In tega ne zadosti, pomeče od sebe malarsko palico, paleto in šopke, udari s krepko roko na sliko, da se hipoma luknja prikaže, kamor je bila priletela njegova pest iu ves vsakscbe zakliče : „Za Boga, da so barve, ki jih človek ne more posnemati!" In vničen se zgrudi na hrastov stol, na papirje in jopič, glavo podpre iu polasti se g.i otožnost in obup, da bi bil skoro omedlel: otožnost in obup duha, ki vidi nebesa, a ne more va-nje. Fant, ki mu je bil model, ne zine nobene besedice, tudi se ne izmeni za čudni konec, ampak videč, da njegov gospod nič ne dela, stisne usta, sede na tla, potegne iz prsne mavlie izpod raztrganega in umazanega jopiča kos črnega kruha in ga jame obdelovati tako hlastno, da se je videlo, da je revež že dolgo prežal na ta opravek.
Jako složno in poslednje grižljeje če dalje slastueje požiraje konča zajutrek ali obed, potem plašen pogleda na svojega gospoda, ali ta se ne gane. Čaka in čaka, v tem mine čas, dokler vidi, da se mrači. Tiho se izmuzne iz izbe, da se slikar kar nič ni premaknil.
Tako je obsedel pobit, zamišljen in da je še bedel, naznanjalo je nekako krčovito kretanje. Enkrat je glavo vzdignil, pogledal okolo sebe iu zopet oči zagrnil ter pesti stisnil iu močno ob čelo bil. Tako so prešle ure in ničesa ni jedel, tako se je približala noč in nič ni spal. Naslednje jutro, ko se je danilo, stopil je še le iz stanice klavern, a bolje otožen nego brezupen, kakor je bil s početka. Vzame kučmo s potlačenim in po-nošenim perom in ogrne plaščck. Po navadi zaviime brke in pobožno pre-križaje se, spusti se žalosten po stopnjicah na ulice.
II.
Bil je dober kristjan, napotil se je toraj najprej v bližnjo cerkev. Tu je bil pri maši, potem je še nekoliko pomolil in sedaj mnogo mirnejši stopil cez cerkveni prag. V tem hipu ga neka roka rahlo na ramo vdari in znan glas ob enem ogovoti*' „Bog te sprimi, Diego!"
Ki ga je tako nagovoril, bil je mož dobrih GO let, vi.->ok, lei)o izražen in prijaznega, ogorclega obličja, ki je bilo, kakor se je poznalo, kedaj krasno živih, črnih, duhovitih oči, ki so govorile o bilvah in umetnosti z gorečnostjo vojaško in navdušenostjo umetniško. V majbinili ustih so mu ^štrlele samo dve ali tri škrbine, toda života je bil lahkega, postave častit-
94
Ijive in plemenitega duha. Nosil je plašč iz črne volne, obrobljen in obnošen je bil. Iz istega blaga je bil jopič z raznim lepotičjem in ličnimi razporld, a ne v boljem stanu kakor njegov tovarš. Imel je ozke hlače, obšite 8 pisanimi vrvicami, dolg in svitel meč, vezeno kučmo po vojaški postrani na glavi, vse slabo in obnošeno, toda čedno in skrbno skrtačeno.
Res lep prizor je bil shod dveh možakov. Eden je stopil med svet, drugi odhajal z njega, prvi poln nad, drugi poln spominov, oba pa sta bojevala z osodo, oba pogledovala se z očmi, ki so naznanjale vneto dušo, žarno domišljijo in življenje, ki ga je razjedala navdušenost prvemu pri pogledu v prihodnost, drugemu v spominu na preteklost. Kdor bi ju bil gledal, ne bi ju imel za navadna človeka. Rekel bi: v teh dveh bitjih je ali velika sreča ali strašno gorje, ali nebesa ali pekel. Enega čaka obup ali slava, onega . . . Oni je kljuboval in premagal 100 bitev človeškega življenja proti trdi in neprijazni osodi.
In tako je bilo, starček je bil velik pesnik . . . toda nepoznan, tih, občevali so ž njim le nekteri umetniki in prijatelji umetnosti, ki so v tistem' času edini umevali cvetečo in živo fantazijo st^arčekovo.
Naš mladi slikar ga je poznal, ljubil in častil kot globoko mislečega modrijana, lepoznanca in hrabrega vojščaka. Znal je na pamet njegove pesmi in izobraženi mladeniči Seviljski so navdušeno ponavljali neki sonet, s kterim se jim je dal spoznati.
In sedaj spregovori: „Pa tako bled si, oči tako rudeče, motne in utrujene. — Nikar si ne krajšaj življenja, ki bode kedaj še slavno — ne kljuvaj si srca moje dete — to — ".
„To pomenja" seže mu malar jezen v besedo, „to pomenja, da sem v solzah, trepeta, v jezi in obupu noč prečni". In strastno prime tovar-ševo roko in globoko vzdihne:
„Kaj? Ali prva ljubezen?" vpraša starček sočuten. „A ne, saj vidim v teh očeh drug ogenj. — Ne, ne more biti —. Mladeneč povej, kaj se ti je pripetilo ?"
„Kaj se mi je pripetilo ? — Proč so moje nade v slavo, omagale so peruti. — Pai sem".
„Pa si se že več namenil nego moreš, trenotja navdušenosti nisi zadel".
„Ne čez eno črto, niti čez eno pičico nisem mogel, tu sem obtičal, tu se mi je zmedlo".
„Ne mladeneč, ti nisi rojen, da se zmedeš — ne — vzdigni glavo — — vzdigni jo in misli v slavo".
„V slavo! — da, sanjaril sem o slavi in Vam se zahvaljujem za te brezupne sanje. Hotel sem ali živeti slavno ali umreti — nikdar pa životariti, kar ni dostojno možu in sedaj?" — (Konec prih.)
95
Literarni pogovori in odpisi. J. p.
m.
Vi pravite, prijatelj, da menite, ka „duha" Vam ne manjka, ka tudi za-etran „srca" si nikakor niste v straheh, da torej — kakor je potrebno, vsaj po mnenji pisatelja teh „pogovorov" — imate dva najpotrebnejša pogoja k pesnikovanju. Vpraša se zdaj samo šče, pristavljate, odkod „na-vd u seno s ti" se navzeti.
Gotovo Vaše Vprašanje nij neumestno. Nij lehko v materialnem tem času ,,kursceteljna" za vzvišene ideje žareti, recimo po materialistično: s praznim pesnikovanjem ubijati se. Odkod bi se človeku ljubilo, v dnešnjih borbah za bitje, sredi mogočnih prevratov sedanjesti, v tem tekmovanji iu narodnostnem vrvenji za neumrteljne „vzore" navduševali se ! Res, vprašanje bi skoro nastalo, je li sedanja doba v obče, naše položenje posebej umeteljnemu, pesniškemu delovanju ugodno. —
Moje mnenje je to, ka tudi sedaj nij nemogoče za vzore navduševati se, da! moje mnenje celo je, da kdor v kaluži sedanje dobičkarije in v borbi za vsakdenji žitek brez vzorov živi, brez vzorov dela, ali celo o njih dvoji, da ta (udi te borbe ne bode prestal, kamo-li kaj višega^ kaj stano-vitega, kaj nesmrtnega ali spisal ali vstvaril. Kdor je muzam gluh in idealom slep, ta ničesar večega ne bode storil niti izmislil, najmenje pak dostojno pesnikoval.
Ideali bivajo. Najmenjše predstavljenje uma predpolaga to bivanje; kdor nima vzora pravice, resnice, srčnosti, smešnosti, ne more najmenjše pravde prav razrešiti, najprostejše istine izreči, junakov ni razumeti ni naslikati, Terzita ali Don Quixota v umu niti predstavljati si.
Ali ti ideali so pri raznih ljudeh razne kreposti, — ^-nameuje da so prirojeni. Nekteri človek v istih okolnostih rojen kakor drugi nekte-remu idealu ostane do veka slep: eden brat je pesnik, drugi barantač; prvi mrzi na dobičkarjenje, drugi se pesnim posmehuje. Kje se je enemu oko za pesništvene lepote odprlo, kje drugemu predčutje dobička, koristi podelilo? — Tu je uganka, odtod nam je pot zaprt; mi vidimo učinke, a vzroka ne vemo — navadna osoda našemu človeškemu vedenju in znanju.
Stari imeli so prislovici: „Poeta nascitur", „orator fit." Jaz mislim, eno kakor drugo je enostransko; po mojem „orator" nič menje „nascitur'", nego „poeta" —„fit." Oboje vkupe je pravo. „Z neba nikdo učen ne pade', pravijo Slovenci z drugimi narodi; jaz pa mislim, da tudi „kupee", celo „zemljedelec" z neba kot tak ne pada; kajti so bili narodi, ki zemljedelstva pri vsej rodovitosti zemlje niso gojili niti znali. U k a, truda poleg prirojenosti povsod in vselej treba; pesniku nič menje:
96
„Gute Verse wollen g e m a c Ii t sein", pravi Mirza - S chaffy (Bo-deustadt.)
Meni so gnjusni in zoprni oni „naturalni" ženiji z dolgimi lasi, visokim čelom, nadutimi lici, napihnenimi ustni, umazanim plaščem, z umazanim zavratnikom in pohabljenim srajčnim kolirjem, mereči svet skoz umazane očnike I Ta pravi, kaje godec, a nijedne note ne zna pogoditi; ta je pesnik, a dveh vrstic ne zna ritmički izdelati ; ta je pevec, a nikdar nij vadil se, nikdar se skazal; ta je glediščni igralec, a gledišča nij šče znotra vide!; ta je slikar, ker je svojemu glavarju in načelniku dolgi,' krivi nos znal narisati, a ulibke (miene) ni daleko ne zna izraziti. In tako dalje! Čitajte Turgenjévov „Dim", a našli ga bodete z bridkimi besedami naslikanega „originalnega Rusa" „genialnega čeloveka" (glav. XIV)!
„Nascifcur et fit" ! Sam „nascitur" ali sam „fit" bil bi preslab in ne-dostaten. Kako biva pesnik, o tem drugikrat. Da vsaj on mora tudi postajati, bivati, o tem, menim, ne bodete dvojili, prijatelj, razve če Vas oni dolgolasi „pesnik" morebiti s tem ne bode skušal omamiti, da zna brez vseh študij in brez vsega učenja „senica — stenica" zrimati!
Z m e S i C e.
Kralj Ludevik in minister. J. P.
Prvi minister kralja Ludevika XVIII. stopi v kraljevo sobo, da poroči, kar se je prejšnji dan imenitnega v politiki zgodilo. Minister pove, da je vlada v parlamentu zmagala. — „Bien", reČe kralj, „torej pojdem na sprehod." — Drugi dan pride minister zopet poročat. — „Sir", reče minister, „včeraj vlada nij zmagala". — „Bien", odgovori Ludevik, „po-tem pak Vi, monsieur, pojdete na sprehod." In ministerstvo je dobilo odpust. —
Vladar in delavci. J. P.
Nek vladar v Ameriki, kteremu so ministri vsa dela opravljali, tako da njemu samemu nij nič ostalo kakor samo vladarjenje, sprehajal se je v jutro pred vrati svoje rezidence. Na enkrat se mu vrže več ubožnih delavcev pod kolena, prose ga rekoč: „Gospod, dela, dela nam priskrbite!" — „Od srca rad, moji ljubi otroci!" pristavi vladar, „ali od kod ga čem vzeti?   Sej, kakor vidite, jaz sam nimam ničesar delati!" —
Denašnja „Zora" ima 3. štev. „Vestnika" za prilogo.
Izdajatelj i odgovorni urednik: Martin Jelovšek. Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.