Po statističnih podatkih je v SRS že okoli tristo tisoč upokojencev, od tega v občini Šiška kar trinajst tisoč
Pa res postajamo narod ostarelih!
V skrbi za starejše smo že veliko naredili. Največ svojih želja in potreb pa najlažje uresničujejo preko svojih društev in klubov. Najmočnejše je društvo upokojencev Slovenije, vendar jih je v teh vrstah le 65 od-stotkov. Radi bi jih pridobili čim več saj le s skupnimi močmi lažje uresni-čujejo svoje načrte. Najtrši oreh za pudobivanje novih članov so večja mesta, kjer je tudi največ upokojen-
cev. Organizacije občinskih zvez in društva upokojencev sta premalo v povezavi, da bi jih lahko več pridobi-vali. Člani izvršnega odbora poudar-jajo, da je najtežje pridobiti upoko-jence iz vrst JLA in tiste, ki imajo vi-soke pokojnine. Tudi tisti, ki so včla-njeni v klube se za društva ne zani-majo. Kajti člani v takšnih klubih imajo boljše pogoje za delo in bolj pestro življenje. Pogosto se sestaja-
jo, imajo skupne klubske prostore, organizirajo izlete, skratka še živijo s svojimi tovariši s katerimi so leta in leta skupaj delali. Veže jih tudi skupno glasilo delovne organizacije, kamor lahko pišejo. Tako so na teko-čem z vsemi dogajanji.
Da niso upokojenci povezani v eno dmžino v enotnem matičnem društvu se vidi tudi pri mesečnem glasilu Pokojninskega in invalid-skega zavarovanja in Zveze društev upokojencev Slovenije »Vzaje-mnost«. Na ta list je naročenih le
13% upokojencev. Vzajemnost pri-naša vse novosti, ki utegnejo zani-mati mlade in stare. upokojence. Tako nas seznanja z vsemi novimi predpisi, s pravnimi nasveti, z življe-njem v društvih, s kulturnim dogaja-njem, športom in še bi lahko našte-vali.
Vendar eno je gotovo, če bodo pri-stojni organi storili vse, da bomo upokojenci bolj enovito združeni v Društvu upokojencev Slovenije, se bo prav gotovo povečala tudi na-klada Vzajemnosti.
Ob tej prlložnostl vam predstavljamo tri naše najstarejše občane — borce za severno mejo, kl so se leta 1918 bojevali pod vodstvom gene-rala Rudolfa Malstra na Koroškem. S slovensklmi prostovoljci so osvo-bodlll del Koroške in nekajkrat premagall nemško-avstrljske enote.
»Leta 1918 sem se prostovoljno javil v Maistrove vrste, nam je pripo-vedoval 91 letni Jože Adamič. Z njimi sem se boril do konca, do zmage. V najlepšem spominu mi je ostalo sre-šanje z generalom Maistrom, ko me je obiskal na stražarskem mestu na mostu v Dravogradu. Po demobili-zaciji sem se vrnil domov. Nekaj let sem se u.\varjal s kmetijstvom, ka-sneje serr foil tesar, varnostnik, kaj bi vam naštf 'al. Še vedno sem čil in zdrav. Hodn na Šmarno goro, Mo-stec in na Katarino. Z ženo imava sicer majhno pokojnino in seveda temu primer o stanovanje, a sva kljub temu srečna in zadovoljna«, se nam je zasmejal Jože Adamič.
Leto dni mlajši Janez Avbelj je svoja najlepša mladostna leta preži-vel na bojiščih v Pliberku, Beljaku in okoliških krajih. Ko smo osvobodili del naše domovine sem se vrnil domov v Dole pri Litiji. Leta 1942 sem bil zaradi sodelovanja z OF zaprt. Odpeljali so me v Južno Italijo. Po vrnitvi so me zajeli Nemci in me odpeljali v Nemčijo, kjer sem kot ži-vina garal v tovarni orožja. A vse sem preživel in kot vidite doživel visoko starost. Čeprav sem pred kratkim ostal sam, volje do življenja nisem izgubil, nasprotno ob pogledu na mojo najljubšo nečakinjo mi oči znova zažarijo«.
Feliksa Egarja nismo dobili doma. Njegova gospodinja nam je poveda-la, da je odšel krmit ptice v Mostec. Dogovorila sva se za naslednji dan. Prišel je z veliko vrečo hrane za ptiče. Malo sem si ogledal tega po-končnega in pogumnega moža, ki je Dred Jolikimi   desetletji   korakal  v
vrstah 17.-tega pešpolka. Bojevali so se v okolici Borovelj in Podrožce. Med drugo svetovno vojno ga je itali-janska policija zaprla zaradi sodelo-vanja z OF.
Kljub 90-tim letom je še vedno zelo živahen in delaven. Vsako leto v Mostecu nabira suhljad, za ogreva-nja svojega podstrešnega stanova-nja. Živi sam, tesno povezan z nara-vo. Vrsto let je član društva za var-stvo ptic.
Vinko Bovcon