Med dragim preberite SREDNJA ŠOLA SE SPET KONČA PO STAREM, str. 2 PRGIŠČE ZAMISLI ZA RAZBREMENITEV UČITELJA, str. 3 NITI VOJNA NITI MIR, str. 4 PREMIŠLJENE IN PREVERJENE POTEZE, str. 5 VERSKE VSEBINE, str. 7 V DRUGEM KROGU PRENOVE, Str. 7 TUJEGA NE SMEMO BREZGLAVO PRESAJATI NA DOMAČA TLA, str. 9 NAKNADNI RAZPISI, str. 11 NAPORNO ŽIVLJENJE Z DROGO, str. 13 JOŽE ZUPANČIČ Prizadeto šolsko leto Ko te dni posamezniki ali skupine v javnosti ali v šoli presojajo šolsko leto, ki ga končujemo, ocene niso preveč ugodne. Se hujše. Nekatere so prav slabe in pesimistične. Odvisne so predvsem od tega, kaj kdo presoja, in kar je zelo pomembno, iz katerega zornega kota. Pri tem je zanimivo dvoje. Najprej tisto, že uveljavljeno in znano, da Slo- venci, kljub težnji k drugačnosti še zmeraj nagibamo k negativnim ocenam. Pohvalimo malo - za obliž, grajamo in obsojamo na veliko, za čim večjo rano. Nekaj drugega pa je sam namen presojanja. V preteklosti smo ob monolitnosti spoznali manjše strokovne nesporazume in nasprotja, zdaj so se pojavila še politična, toda bolj groba, žaljiva in polna nabuhlega besedovanja; ob tem gre bolj za presojanje človeka, kot za misli, delo, načela, stališča idr. Toliko različnih mnenj o šolstvu, kot.jih je dandanes, še ni bilo. Žal so med njimi le redka, ki se dvignejo nad človeka, nad populizem, na primerno človeško raven. In takšno presojanje je prizadelo šolsko polje. Lahko rečem, da uniču- jemo še tisto, kar lepo uspeva in raste. Naše slovensko šolsko polje ocenjujem, mogoče je to presenetljivo, kar ugodno. To bom skušal opisati in ovrednotiti ob nekaterih dogajanjih. Šola je bila, je in bo zame živ organizem, v katerem nikoli niso veljala toga in administrativna merila. Če je kdo menil, da je kje kaj slabega (če gre v tem primeru za učitelje, učence ali kaj drugega, ni pomembno), je to v nekem drugem okolju zagotovo urejeno bolje, manj slabo ali pa je celo obrobna zadeva. Skratka, nič ne velja za vse. Osnovnošolsko trdim, da pride na eno slabo stvar deset dobrih. In v tem je naše prvo prekletstvo. Vidimo posamezna drevesa, ne pa gozda. Verjetno je res, da presojamo celoto (monolitna preteklost) tudi še dandanes (nastaja obdobje individualistov), in to se kaže tudi v zbornicah: raje rečemo, zaradi posameznikov, da moramo vsi popravljati napake, čeprav natančno vemo, kdo jih dela. Zaradi te večine, ne zaradi nekega pedagoškega nor-mativizma, sem prepričan, da večina dela v naših šolah dokaj uspešno. Zato so uspehi šol dobri, boljši kot v marsikateri sosednji ali oddaljeni deželi, po kateri se tako radi zgledujemo. Nekaj hudo narobe je v našem šolstvu, so povedali in zapisali številni posamezniki ob dijaških in učiteljskih stavkah. Pa je res tako? Niti na misel mi ne pride, da bi zagovarjal oblast ali obsojal dijaške in učiteljske stavke. Oboje ima v sebi kopico pozitivnih nabojev; na nekatere bom skušal opozoriti. Najprej nekaj o dijaški stavki. Mnenja so različna. Razumljivo, tudi skrajnostna. Sam sem imel v teh dogajanjih, milo zapisano, čudno vlogo, ki me je prizadela, prebudila in hkrati opogumila. Prizadet sem bil kot učitelj. Domišljal sem si, da se z dijaki dokaj dobro razumem, naenkrat pa sem ugotovil, in to po mnogih letih učiteljevanja, da jih ne razumem in ne poznam povsem in da me končno niti nimajo tako radi, čeprav so me na to številni starejši kolegi že opozarjali. To razočaranje, navsezadnje nad samim seboj, me je najprej gnalo v razmišljanje, da je najbolje oditi iz učiteljskih vrst. Čustveno sem bil čisto na tleh. Pa ni trajalo dolgo. Samokritično sem ugotovil, da je bilo opozorilo pravočasno, da je treba več storiti za dijake, ki v zdajšnjem času doživljajo drugačne strese kot so jih pred desetimi leti, da so zdaj potrebne drugačne oblike sodelovanja in razumevanja, pripravljenost za zboljševanje pa je na obeh straneh. In tu je prva. resda skicirana, pozitivna stran dijaške stavke. Zavedel sem se kot ravnatelj. Prepričan sem, da sem v šoli storil vse: s prvošolci sem se pred 1. septembrom pogovarjal kar trikrat)!), tako da so bili z zadevami pravočasno seznanjeni. Nisem pa storil vsega v zbornici. Res je, da je bilo več objektivnih (samo opravičilo?) razlogov. Nekaj kadrovskih težav, veliko menjav učiteljev itn. je povzročilo več dilem, teh pa nisem znal pravočasno odpraviti. Na to so dijaki opozorili in v prihodnje bomo takšne zadeve sproti reševali. Tako se bo povečala zanesljivost, znanje se bo zboljšalo. Opogumilo me je kot politika. Kakor koli bomo te stavke v prihodnje presojali, je bila moja vloga predvsem blažilna, da se zadeva ni povsem spolitizirala. Neverjetni pritiski in popuščanje so me jezili in kalili. Tudi razočaran sem bil, ko sem spoznaval, kako ozki, čisto zasebni družinski interesi so se izražali ob poli-tičnostrankarskih. Nekaj pa je bilo tudi upravičenih. Bila je lekcija, bil je ponovni zaključni izpit (te dni smo praznovali 35-let-nico!), ki bo ostal v meni. In kaj me je opogumilo? Šola se je prebila na naslovne strani časopisov, v republiški izvršni svet, v skupščino, na ulico, v lokale. O šoli v Sloveniji še nikoli niso toliko razpravljali, govorili, se prerekali itn. kot te dni. Šolstvo je postalo sila, ki se je gibala po vzrokih in povodu, nazadnje že skoraj samodejno. Dobilo je svojo vrednost, in to bi morali materializirati. Ta možnost je tako blizu, tako oprijemljiva in mamljiva, da bi jo morali izrabiti. Učiteljsko stavko razumem kot normalno dejanje v že tolikokrat omenjeni pluralistični družbi. Nesmiselno bi bilo to dejanje na eni strani obsojati, ker so razmere v Sloveniji izredno zapletene in težavne, ker je zdaj konec šolskega leta in smo imeli osemdnevno dijaško stavko, na drugi pa povzdigovati kot obračun z oblastjo in z vsemi nepravilnostmi v šolstvu. Učiteljska stavka, kljub zapoznelosti, počasi. a zanesljivo oblikuje ceh, v katerem bodo atomizirani šolski kolektivi končno le postali celota, ta pa bo v resnici lahko izrazila svojo vrednost in ceno. Škoda je le, da je bila prvi povezovalni člen stiska. Lahko bi bilo znanje. Intelekt. Naj končam. Naše šolsko polje je v šolskem letu 1990/91 po-žlahtnilo in ni globlje prizadeto. Medsebojno razumevanje, možnosti za dialog, upoštevanje različnih stališč pa so tudi temeljni pogoji za uspešno obdelavo. Nestrpnost, neposlušnost nista ne za razred ne za zbornico in še najmanj za politiko in stroko. Optimizem je v nas. Janez Boljka: Živali, bron Tri dni, od 24. do 26. maja letos, je postalo ljubljansko Gospodarsko razstavišče gostitelj umetnostnega sejma pri nas. Ars-Antiquitas-Flora je bila prireditev, zamišljena kot prikaz ne le galerijskih razstavno-prodajnih predmetov, najpogostejši so bili slike in kiparska dela, temveč tudi cvetja in starin. Na njem pa si je bilo mogoče ogledati zlasti likovna dela povečini slovenskih umetnikov, pa tudi nekaterih znanih iz drugih republik, in jih seveda kupiti. Precej zapostavljeni pa sta bili drugi dve področji razstavljanja, posebno starine; te, pred dnevi prikazane na razstavišču, so imele kaj malo skupnega s tistimi tlahtnimi predmeti, ki naj bi jim pečal časa vtisnil svojo podobo in svojo vrednost. Prireditev je dosegla namen: prikazala je celostno ponudbo predvsem slovenskih zasebnih in družbenih galerij, kakršne ni nikjer-na enem mestu. In obisk, skoraj tri tisoč obiskovalcev v treh dneh, je dokazal, da je bila zamisel zares na mestu in da jo kaže razvijati še v prihodnje - posebno tako, da bi postala ponudba še raznovrstnejša in bolj kakovostna (to bi moralo veljati zlasti za starine) in da bi se na razstavne prostore v naslednjih letih uvrstile med domačimi tudi prebrane umetnine iz tujine. Ob letošnjem sejmu je izšel katalog, ki je pregledno prikazal razstavo in ponudbo nastopajočih galerij in galeristov. Odločili smo se, da iz tega objavimo v predzadnji časopisni številki letošnjega šolskega leta nekaj slik. ZAKLJUČNI IZPITI Srednja šola se spet konča po starem i Pet kandidatov za rektorja Med šolanjem šestih rodov usmeijenega izobraževanja se je vse bolj kazalo, kaj pomeni opustitev zaključnega izpita: zmanjšujejo se kakovost znanja, motivacija za učenje in delovna disciplina v zad- Univerza v Ljubljani bo ob koncu junija dobila novega rektorja. V razpisnem roku za dajanje predlogov so visokošolske organizacije, članice Univerze, predlagale 5 kandidatov: redni profesor Filozofske fakultete dr. Rudi Rizman, redni profesor Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo dr. Veljko Rus, redni profesor Fakultete za naravoslovje in tehnologijo dr. Branko Stanovnik, redni profesor iste fakultete dr. Miha Tišler, redni profesor Medicinske fakultete dr. Boštjan Žekš. Vseh pet kandidatov bo 12. junija javno predstavilo svoje načrte; ta navada je v Ljubljani uveljavljena že nekaj časa. Nov pa bo letos izbirni postopek. Nekaj mandatnih obdobij do zdaj je volil rektorja univerzitetni svet izmed vseh kandidatov, ki so mu bili veljavno predlagani, letos pa bo prvič to izbirno delo opravil znanstveno-pedagoški svet Uni- verze. Izmed vseh predlaganih bo ta izbral enega in ga predložil univerzitetnemu svetu, da ga imenuje. Znanstveno-pedagoški svet sestavljajo ugledni visokošolski učitelji. V univerzitetnem svetu so tri delegacije: delavcev visokošolskih organizacij, študentov in ustanoviteljev (po starem uporabnikov). Tudi pri načinu izbiranja štirih prorektoijev so spremembe. Do zdaj je tudi te izbiral univerzitetni svet izmed predlaganih. Zdaj bo ekipo prorektoijev - svojih sodelavcev predlagal kandidat za rektorja, in to iz seznama predlaganih v razpisnem roku. Kandidati za prorektorje so: redni profesoiji dr. Joško Budin s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo, dr. Miran Čuk s Pedagoške fakultete, dr. Sergej Gomišček s Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, dr. Miroslav Kališnik z Medicinske fakultete in dr. Jože Kušar s Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo in izredni profesor dr. Janez Možina s Fakultete za strojništvo. Vsi predlagani kandidati za rektorja in štiri prorektorje so novi. Med njimi ni nikogar iz zdajšnjega vodstva Univerze, to pa se zgodi le redko. Novi kandidati tudi še niso bili med predlaganimi. Izjema je dr. Veljko Rus, ki je na enih izmed prejšnjih volitev že bil med evidentiranimi kandidati za rektorja univerze, vendar ni bil uvrščen v krog kandidatov, ker je bil takrat eden izmed pogojev ta, da je kandidat moral biti delavec ene izmed članic Univerze v Ljubljani, dr. Rus pa je bil zaposlen na Inštitutu za sociologijo, ki takrat ni bil polnopraven član Univerze. Volitve na znan-stveno-pedagoškem svetu Univerze v Ljubljani bodo 17. junija. Takrat bo izbran en kandidat za rektorja s svojo ekipo prorektorjev in predložen univerzitetnemu svetu, da ga imenuje, če se bo univerzitetni svet tako odločil. Novi rektor in prorektorji prevzamejo dolžnost z začetkom novega študijskega leta, mandat traja dve leti. njih letnikih. Tako je bila učna uspešnost prav v teh letnikih zrcalna podoba učne uspešnosti pred usmerjenim izobraževanjem, ko so bili uspehi iz letnika v letnik boljši. S prenovo programov v letu 1987 je bil znova vpeljan zaključni izpit kot pogoj za dokončanje izobraževanja za rod, ki se je vpisal v prvi letnik v šolskem letu 1987/88. pripravljali izpitna vprašanja, se dogovarjali o izpeljavi izpita in izmenjavali ugotovitve in opažanja pri pripravah učencev na izpit. Pedagoški pomen zaključnega izpita formativnih dnevih na vis0 g šolah, ko so zvedeli, da zaW| rj izpit nima nobene veljave r( vpisu v nadaljnji študij in & j Ijajo sprejemni in diferen^ izpiti. Ponovna vpeljava zaw nega izpita zahteva, da vis Zaključni izpit v dveletnih skrajšanih programih Pred kratkim se je v novi sestavi prvič sestal univerzitetni svet ljubljanske univerze. Za predsednika je izvolil rednega profesorja FNT dr. Franca Laza-rinija, za podpredsednika pa iz vrst ustanoviteljev dipl. ekon. Alojza Zupančiča, IMOS Ljubljana (predsednik sveta FAGG), in iz vrst študentov Aleksandro Kačar, študentko Pravne fakultete. V šolskem letu 1988/89 so opravljali zaključni izpit najprej učenci v dveletnih programih, in sicer iz slovenskega jezika in književnosti ter iz praktičnega dela (izdelek, storitev). Srednje šole so Zavodu RS za šolstvo poslale poročila o uspešnosti učencev pri tem izpitu. V celoti je zaključni izpit uspešno opravilo 88,8 odstotka učencev. Boljši učni uspeh so dosegli pri praktičnem delu, pri tem jih je bilo 90 odstotkov uspešnih, pri slovenskem jeziku in književnosti jih je bilo uspešnih 93,5 odstotka. Šole se, kar zadeva zaključni izpit, razlikujejo v zahtevnosti nalog in merilih za ocenjevanje, in to bo treba bolj uskladiti. Glede na velike razlike v učnih zmožnostih učencev ter osebnostne in vedenjske sposobnosti pa bomo morali tudi pri zaključnem izpitu nekoliko ohraniti individualizirano vrednotenje dosežkov. Neuspešnih je bilo 643 ali 12,5 odstotka. Učenci z odličnim uspehom v 3. letniku so bili zaključnega izpita oproščeni - takšnih je bilo 183 (3,4 odstotka). Uspeh po predmetih je skoraj dosledno v vseh programih najboljši pri praktičnem pouku (97,5 odstotka), sledi strokovno-teoretični predmet (94,7 odstotka), na zadnjem mestu je uspeh pri slovenskem jeziku in književnosti (91 odstotkov), pa tudi ocene so tu najnižje, saj je skoraj polovica učencev (46,7 odstotka) dosegla le zadosten uspeh. Mnenja In pripombe šol Zaključni izpit v triletnih programih poklicnega izobraževanja Univerza v Mariboru že ima novo vodstvo. Rektorske posle bo tudi v novem mandatnem obdobju opravljal dozdajšnji rektor dr. Alojz Križman, redni profesor Tehniške fakultete. Učenci triletnih programov ali smeri so opravljali zaključni izpit v šolskem letu 1989/90. Obsegal je pisni in ustni izpit iz slovenskega jezika in književnosti, izpit iz strokovnoteoretičnega predmeta in praktični izdelek ali storitev. Zavod je poslal šolam navodila za pripravo in izpeljavo izpita z vsebinami (teme, vprašanja), merila za ocenjevanje in organizacijo izpeljave. Srednje šole poročajo, da jih je od 5140 učencev uspešno opravilo izpit 4497 ali 87,5 odstotka. Večina šol ugotavlja, da so v dveletnih in triletnih programih uspehi, ki so jih lahko ugotavljali pri zaključnih izpitih, primerni, skladni s pričakovanji. Učenci so pokazali solidno zna-, nje in primemo usposobljenost za začetek dela. Pri praktičnem pouku so bili marsikje prijetno presenečeni nad kakovostjo izdelkov in prizadevnostjo učencev. Manjka jim le spretnost, to pa si bodo pridobili v pripravništvu. Šole pozdravljajo ponovno vpeljavo zaključnega izpita in ugotavljajo, daje že v prvem letu znanje učencev boljše kot v letih, ko tovrstnega izpita ni bilo. Šole dobijo zdaj boljši pregled nad dosežki svojega dela. Od vzgojnih uspehov navajajo resnost in prizadevnost učencev pri učenju in delu v zadnjem letniku in povečano motivacijo učencev za učenje. V šolah so opazili, da zaradi zaključnega izpita učenci in učitelji bolje sodelujejo, boljše pa je tudi sodelovanje med učitelji izpitnih predmetov. Ti so medsebojno usklajevali učne vsebine. Pedagoški in vzgojni pomen zaključnega izpita je predvsem v pričakovanju, da bodo učenci prinesli na univerzo in v delovno prakso več znanja. Priprava naj bi usmerjala, pomagala in vodila učenca k boljšemu znanju. Učenec mora za zaključni izpit snov temeljito ponavljati in utrditi, s tem pa dobi pregled nad celotno učno snovjo. Poleg tega mora razviti delovne navade, saj je čas za ponavljanje sorazmerno omejen. Tu se izrazi učenčeva zrelost, kajti priprava na zaključni izpit je nekaj bistveno drugega kot sprotno učenje učne snovi med šolskim letom. Na zaključnem izpitu učenec pokaže tudi svoje sposobnosti. Pisne in seminarske naloge spodbujajo njegove miselne dejavnosti, kot so posploševanje, abstrahiranje, primerjanje, analiza in sinteza, presojanje in ocenjevanje. Učenčeva motivacija se izrazi zlasti pri pripravi praktičnega izdelka, seminarskih in drugih nalog. Tu se vidi, za kaj si učenec prizadeva, ko zasnuje nalogo, kako vztrajno obravnava problem in koliko izvirnosti in ustvarjalnosti pri tem pokaže. šole ob sprejemanju sredflj£! cev upoštevajo dosežke teg* pita in druge učenčeve usf med srednjim šolanjem. . j Strokovni svet Republike c venije za vzgojo in izobraže'1^ je ob letošnjih demonstraf i dijakov proti zaključnemu M sprejel sklep o zmanjšanju ^ sega zaključnega izpita od ^ Zaključni izpit v štiriletnih programih Iz informacij, ki so jih poslale visoke šole četrtošolcem na letošnjem informativnem dnevu razberemo, da šole niso bile dovolj seznanjene s prenovo srednješolskih programov in so preveč nezaupljive do vzgojno-izobraževalnih uspehov srednje šole. Upor mladih proti zaključnemu izpitu je izbruhnil po in- njih štirih izpitnih enot na enoti, tidve pa bodo i^ učenci. Ta sklep velja k učence štiriletnih progtu1 v tem šolskem letu, za uč£ dve- in triletnih programe' zaključni izpit ni spremeUJl Razlogi za tak ukrep Stro^ nega sveta izvirajo predvsem neusklajenih izpitnih zahte''j prehodu srednješolcev v vi*1! šole. Pri prehajanju učencev iz s’ nje šole na visoko bi bilo U: predvideti tudi posebna me; za nadarjene učence in štuckf Zagotoviti je treba, da bodol izbiri na voljo vsi pomembni f datki o posebnih sposobnosti!1 lastnostih kandidatov. Le 11 moma namreč standardni SP jemni izpit nadomesti ja' ovrednoteni posebni dosežek1 darjenega učenca ali študu (npr. znanje na olimpiadi). Bolj usmerjevalnega in u1 odbirnega prehoda iz sre*!' šole v visoko pa ne bo tnof razviti brez postopnega raZ': nja šolskega svetovalnega & v visokem šolstvu. Brez tegu v visokem šolstvu prevladala bira namesto usmerjanja. D° bi bilo tudi, da bi visoke in sr nje šole bolj sodelovale usmerjanju mladine ali pa siv ne nasprotovale pri vrednot^ dosežkov vzgojno-izobraže' nega dela. MARIJA TOME Izjava Izobraževalna politika na razpotju Glede na to, kar se zadnje dni dogaja in se očitno še bo v izo-bratevalni politiki in izobraževalnem sistemu, ponavlja Socialistična stranka Slovenije tale svoja PROGRAMSKA STALIŠČA 0 Socialistična stranka Slovenije se zaveda, da je zvišanje izobrazbene ravni državljanov pogoj za narodovo preživetje, zato se v svojem programu zavzema za demokratizacijo šolskega sistema to se pravi, da bi morali omogočiti sodelovanje staršev, učencev in strokovne javnosti pri vseh pomembnejših odločitvah. Demokratizacija šolskega sistema pomeni, da je nujno odpirati različne poti do izobrazbe, ponuditi izbirnost v programih in odpravljati vse tiste oblike in metode v izobraževalnem procesu, ki so ostanek avtoritarnosti in represivnosti šolskega sistema, postavljenega z modelom usmerjenega izobraževanja. Zdajšnja šolska politika ni storila skoraj nobenega koraka k demokratizaciji šolskega sistema. Namesto tega nastajajo vse odločitve zgolj v krogu šolskih oblasti, možnosti za izobraževanje se zmanjšujejo z raznimi ukrepi tako imenovane racionalizacije šolske mreže. Namesto korenitih sprememb sistemskih zakonov se ponujajo prehodni - začasni zakoni, ti pa naj bi vzpostavili bolj ali manj centralizirano šolsko oblast in prav takšno financiranje izobraževanja. Pri tem morajo prevzemati čedalje večji delež starši, to pa kaže, da se začenja razlikovanje in da bo šolanje omogočeno le bogatim. toliko ustrezne plače učiteljev, vlaganja v opremo šol in v razvoj slovenskega izobraževanja. Zdajšnja šolska oblast zmanjšuje delež družbenega proizvoda, namenjenega izobraževanju, pod 4 odstotke. Namesto potrebnega denarja obljublja poseben zakon o plačah, poskuša postaviti oblast nad šolami z nameščanjem ravnateljev, ukinja dislocirane enote in omejuje vpis v srednje šole. Omejuje denar za raziskave in razvoj izobraževanja. 0 Socialistična stranka Slovenije postavlja v svojem programu zahtevo, da je treba za normalno delovanje šolskega sistema zagotoviti vsaj 5 odstotkov družbenega proizvoda; to bi bilo primerljivo s podobnimi vlaganji evropskih držav, podobnih Sloveniji, in bi omogočalo kolikor 0 Socialistična stranka Slovenije se zavzema za uveljavitev eksternega sistema ugotavljanja dosežkov izobraževanja; ta bi pomenil za učitelja kakovostno vrnitveno informacijo o dosežkih pouka, za šolske oblasti stvaren prikaz ustreznosti programov in kakovost pouka, za učence in njihove starše pa bi bil pomemben kazalnik o učenčevih možnostih za nadaljnje izobraževanje. Šolska oblast pa se zateka k izpitom kot odbirnemu meha- nizmu, ta pa se sprevrača v instrument gospostva, nenehno grožnjo in sili mladi rod, da mora nenehno kaj dokazovati, možnosti mladih za svobodno izbiro izobraževanja pa se čedalje bolj zmanjšujejo. Namesto širših možnosti za izobraževanje vsemu mlademu rodu, zviševanja izobrazbene ravni prebivalstva, zve-čevanja deleža mladega rodu, ki bi končal štiriletno šolo, se ponujajo skonstruirane omejitve vpisa in množični sprejemni izpiti. Upravni odbor Slavističnega društva Slovenije je bil na seji dne 5. 1991 seznanjen z dejstvom, da je na letošnjem zaključnem izf četrtošolcev materinščina le izbirni predmet. Tak je bil izid glas® nja na izredni seji Strokovnega sveta RS za šolstvo. Upravni od1 SDS se s tako odločitvijo nikakor ne more strinjati. Povsod po sv ima materinščina v šolstvu nezamenljivo mesto. Menimo, da je I; rešitev, čeprav samo za leto 1990/91, prehud umik, korak, ki v nasprotju s prizadevanji za slovensko samostojnost, katere vi< znamenje je predvsem slovenski jezik. Upamo, da se kaj takega n£ več ponovilo. Upravni odbor Slavističnega druš Slovel Pedagoška akademija zdaj fakulteta Šolska oblast, ki to še hoče biti, bi morala prenehati ponujati pouk ob sobotah in horo legalis in se vendar že lotiti bistvenih vprašanj slovenskega šolstva, pomembnih za narodov obstoj in razvoj. Če tega zdajšnja šolska oblast pod ministrovim vodstvom ni sposobna speljati, naj odstopi in prepusti delo ljudem, ki to hočejo, znajo in zmorejo. SOCIALISTIČNA STRANKA SLOVENIJE Za pedagoško akademijo v Mariboru, ki je že nekaj časa fakulteta, se je zdaj tudi pedagoška akademija v Ljubljani preimenovala v fakulteto. Slovesnost je bila na predzadnji dan v maju na slavnostni seji akademijskega sveta. V imenu ministrstva, članic ljubljanske univerze in nekdanjih učiteljev akademije so prihodnji Pedagoški fakulteti, članici Univerze v Ljubljani, zaželeli vse dobro Zoran Bizjak, dr. Niko Toš, mag. Vincenc Žnidar. O poti te visokošolske ustanove do preimenovanja v fakul- teto ter o njenih jutrišnjih m gah sta spregovorila dr. P* Zgaga in dr. Veljko Tre Predstavljen je bil znak nove kultete. Izšel je zbornik razf in poročil Za univerzitetno 1 braževanje učiteljev. irosvetni delavec Prosvetni delavec, p.o. Poljanski nasip 28 61104 Ljubljana poštni predal 21 Ziroračun: 50101-603-46509 Tel. (061) 315-585 venije za šolstvo), Milka Arko (Republiški sekretariat za zdravstveno in socialno varstvo), Ivan Bitenc (Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo) in delavci delovne skupnosti podjetja Prosvetni delavec: Marjana Kunej, Lučka Lešnik, Stanko Šimenc in Metka Vovk. jana Kunej, Lučka Lešnik, Tine Logar, Lidija Magajna, Janko Svetina, Stanko Šimenc in Vladimir Tkalec. Upravni odbor: Marija Velikonja, predsednica (Zavod Republike Slo- Uredniški odbor: Boštjan Zgonc, predsednik, in člani Tea Dominko, Dora Gobec, Gregor Kocijan. Mar- Časnik urejajo: Stanko Šimenc - glavni urednik, Marjana Kunej - odgovorna urednica, Lučka Lešnik - novinarka - urednica in Tea Dominko - tehnična urednica. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Časnik izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Akontacija naročnine za leto 1991 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente Deda-, goških smeri znaša akontacija naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 15 din. Tisk ČTP Ljudska pravica, YU ISSN 0033-1643. Po besedah dekana dr. Ve Trohe bo ena temeljnih nž nove fakultete višja kakovos raven študija in raziskovalfl dela, ustvarjanje možnosti večji delež znanstvenih raziš učiteljev pedagoške fakulteti sicer tako, da bo izobražen proces tudi sam postajal predi raziskovalnega dela. Pedago fakulteta v Ljubljani ima s' začetke v nekdanji višji peda ški šoli, ki se je potem preime vala v pedagoško akademijo pridobila status visoke Št v študijskem letu 1987/88 je v loti uvedla visokošolski Šh (zdaj so ti študentje v 4. letniK V skoraj petdesetletnem ' dobju je pedagoška akadefl dala nekaj nad 11.200 diplo® tov, predvsem učiteljskega raščaja osnovnih šol. PiHišče zamisli za razbremenitev učitelja (in še koga) if Ž. ft°vani gospod '6 re £ter Vencelj, sekretar za izobra-icii .Qnje in telesno kulturo iM vSn??rav vem, da prejemate ^ Uih ^an Ce^° 9rrnad° različ-ij£! te>i.^Sem dopisov, ki jih f *° obvladujete ob vseh dru-.sf*Lv obveznostih, Vam vseeno erri> da bi Vam predlagal za eS/odnje šolsko leto nekaj ;V< pp71*^1 preprostih ukre-aC ^ bi vsaj nekoliko raz-iZI ^erneniU učitelja. Menim, da u (j-?0<^ Predlaganega ne bi ško-zlij kakovosti naše šole, prav a ‘j .07’0 pa bi s temi posegi, ki Pa da uresničiti z odloki ali 'Pa Ofe; >ia Veznimi navodili, prihra-raC*1,1 vsakemu posamezniku in 0 ornemu šolskemu sistemu oV v-l0rnno zapravljenih delov->Jko\Ur, ki bi se jih dalo bolj 0)[i °nstno uporabiti npr. za in-eiH Vidualno spopolnjevanje ■v Clteljev. /is n ^ premislek Vam torej po-uhm tele ukrepe: St' tpLSKI KOLEDAR boste t(‘ ,erJetno tudi letos določili s po-nC odlokom, vendar bi bilo Jel č}lSelno, da poleg začetka po-io.fia praznikov določite tudi, i fr j se pouk konča, kdaj naj .(jj °ao izpiti in če je resnično po-^°n° tudi, koliko dni naj šole sp “domestijo z delom ob sobotah. ja' v ^daj se namreč dogaja, da 1 n't ravna,elj ali njegov pomoč-(jef ^ Po svoje šteje ure in dneve .°^ka, tako da se nikoli ne ve, tli, °Hko tednov traja 38 tednov. ejl edne spreminjajo v dneve in po-stvari nikoli niso povsem t^ftie, kg,- nastaja kolizija med i ^ločili o trajanju šolskega leta, £ra °Safneznimi predmetniki in uč-načrti. Takšno »strokovno preštevanje in spreminjanje« se je Spčelo, ko je takratna izobraže-. 'jtlna skupnost začeta sredi se-j v ierridesetih let šolam samou-pravno odštevati denar »zaradi :eV Uresničenih programov«, v res-pa le zaradi tega, ker oblasti a* niso dodelile izobraževanju jSega tistega denarja, ki so ga iglavcem pobrali od plač in se je , ral namensko na posebnem ra-■ttttu. Takšen Vaš ukrep bi go-0v° pripomogel k večji urejeno-saj ne poznam države, v ka->eiPl bi vsaka šola po svoje prene-ZF Qla pouk. Vsekakor pa bo tak-odlok nujen, ko bomo vpe-mature. * solska dokumenta- IcUi/ Se i6 Pr‘ nas ta^° rarboho- tudi zato, ker skoraj še no- ena oblika dokumentov ni bila 1 Opravljena, pač pa se zmeraj ki naj bi bila namenjena nji-ovim primarnim nalogam, šolski praksi so danes popoln :i3^izem MATIČNI LISTI (obr. d/ Morda so imeli določeno d^go v tistih letih, ko je vsak član e e družbe in tudi vsak učenec mori l lrnetl svojo »karakteristiko«, lijjko da ga je ja zanesljivo spremita etiketa, tudi če je zamenjal ; Stelja ali šolo. Kasneje smo ^ e Policijske postopke opu-'a! ,f!y> ostali pa so obrazci; bistveni )S, e‘ teh je, da vanje vsak učitelj in 11 p vsakega učenca posebej prepi-t r j ‘mena predmetov in ocene iz S hx °va^c' Tako ponižujemo ;e n,Ve v brezpravno in brez-L o a^no delovno silo na ravni Go-i. Goljevega Akakija Akakijeviča, i Se nobenemu ne ljubi pomi-\ «•?’ kako duhamorno je meha-11° Prepisovanje in koliko de- 2 ur rtajvišje kvalificiranih jjj s r°kovnjakov zapravljamo ’ ^ ^ takšnim nesmiselnim delom. , vsej moji praksi vem le za neki v"7 primerov, ko je bilo treba arhivu poiskati ta »dokument !alne vrednosti« - matičen list t’ »a.nega dijaka, ki poleg tega, A ttJe izgubil spričevalo, niti ni ^del, kateri, razred je obiskoval. ta primer bi se dalo rešiti z dokumentom, ki ga že imamo, namreč z vpisnico (obr. 1,20), ki bi imela priloženo še kopijo spričevala, na katerem se že tako vpišejo tudi opravljeni popravni izpiti. Lahko pa bi se v mapo dodalo zapisnike o opravljenem izpitu (obr. 1,49). Podobno nesmiselne so nekatere RUBRIKE V DNEVNIKU (obr. 1,35), ki so same sebi namen ali pa so celo strokovno dvomljive. Tako so npr. podatki v rubriki Pregled udeležbe učencev oddelka v interesnih dejavnostih (str. 120) že zajeti v razdelku Podatki o učencih na str. 27. Računanje povprečne ocene za vsak predmet posebej je več kot dvomljivo, čeprav nisem strokovnjak za statistiko, prav gotovo pa nobenemu ničesar ne pove in teh podatkov nihče ne uporablja (str. 113). Podobno nesmiselna je rubrika Pregled obiska pouka v oddelku (str. 115), saj dokaj dolgotrajen račun v' odstotkih ne prihaja v poštev za poročilo o delu šole, razreda, pa ob koncu šolskega leta tudi ne moreš kaznovati, saj je statistično ugotovljeno, da je bil v globalu več odsoten kot paralelka. In zakaj vpisujemo v posebno rubriko število izrečenih disciplinskih ukrepov in pohval, če je to že v zapisniku vsake redovalne konference ter je vsak ukrep zapisan že v rubriki na str. 27? Predlagam Vam, da odpravite navedene (in po možnosti še kakšno) nesmiselno rubriko ter šolsko dokumentacijo. Kolikor mi je znano, se dnevniki tiskajo poleti, torej bi bil čas za njihovo spremembo najprimernejši zdaj, ni pa nujno vezan na nov tisk, saj zadostuje že navodilo sekretariata, da naj se te rubrike ne izpolnjujejo. Podobno se da odpraviti tudi matične liste z odlokom o spremembi Pravilnika o pedagoški dokumentaciji in evidencah. Morda so videti ti predlogi drobnjakarski, malenkostni, vendar bi vsakemu učitelju razredniku v Sloveniji prihranili dober teden delovnega časa, tega bi lahko koristneje uporabil za opravljanje svojega poklica - za učenje in za pripravo na to zahtevno delo. Čas bi že bil, da bi se OMEJILO NESMISELNO SESTANKOVANJE. Letos smo imeli ponekod poskusno vpeljana tri ocenjevalna obdobja, ki so se povsem dobro obnesla. Upam, da smo zdaj dovolj pogumni, da to vpeljemo v celoten sistem in tako vsakemu delavcu na šoli prihranimo od tri do pet ur obveznega posedanja. Nekateri ravnatelji (in ne prav redki) skušajo biti zgledni vodje pedagoških procesov s tem, da sklicujejo za lase privlečene pedagoške konference in podobne seje, kjer se seje in presaja vse mogoče, razen tistega, kar omogoča resnično učiteljevo učenje učencev. Kjer se ne dela zgolj formalistično, pa so že zdavnaj vpeljali druge oblike spremljanja učencev in njihovo individualno obravnavanje. Zaželeno bi bilo, da bi se takšno delo pospešilo in odpravilo formalno sestankovanje. IZPITI vseh vrst in vseh oblik so se v naših srednjih šolah tako namnožili, da jih toliko nisem imel na nobeni fakulteti, na kateri sem študiral ali pa delal. Zdaj so pred menoj in pred mojimi kolegi tile izpiti: pisni sprejemni izpiti, pisni popravni izpiti za zadnje letnike, ustni popravni izpiti za zadnje letnike, pisni zaključni izpiti, ustni zaključni izpiti, pisni popravni izpiti za vse druge učence, ustni zaključni izpiti, pa še kakšen predmetni izpit občanov ali tistih, ki se izobražujejo ob delu, ki prestopajo iz ene smeri v drugo itn. Sredi avgusta se bo zgodba ponovila, dodani bodo še izpiti tistih učencev, ki se bodo pritožili na oceno in teh ne bo malo, pa ne zaradi krivic, temveč zato, ker imajo tako pač še eno možnost, da nekako skrpucajo pozitiven uspeh. Izpitni roki pa se ne končajo s tem, med šolskim letom nas čakajo vsaj še štirje izpitni roki. Vsega tega ne bo opravil samo spraševalec, temveč bodo ob njem še sokorektorji in člani izpitnih komisij. Koliko delovnih ur šteje vse to? Predvsem pa sprašujem, kdo lahko pričakuje ob taki množici kandidatov in toliko izpitih, da se bom posameznih primerov sploh spomnil, kaj šele, da bi delal zbrano, presojal objektivno itn., skratka, da bi dostojno opravljal svoj poklic in napravil čim manj krivic. Z vso odgovornostjo lahko trdim, da so vsaj junijski popravni izpiti povsem odveč, in da ne vzdržijo nobene strokovne kritike, ker je nesmiselno sedem, štirinajst dni potem, ko dijak ni pokazal zadostnega jznanja celo pri treh predmetih, ponovno preverjati njegovo znanje, ki je v najboljšem primeru nekaj netrajnega in na pamet naguljenega, to pa bo prav gotovo pozabil do jeseni. Vsi se spominjamo, da junijskega izpitnega roka na srednjih šolah do začetka sedemdesetih let niso poznali, nato so omogočili en popravni izpit dijakom zadnjih letnikov, da so lahko kljub vsemu opravljali maturo. Kasneje so jim dovolili opravljati dva popravna izpita. Ko so bile z usmerjenim izobraževanjem ukinjene mature, so se šolski dušebrižniki zbali, da se bodo učitelji polenili med predolgimi počitnicami in so vpeljali diferencialne, dopolnilne, po- France Slana: Šopek, 1990 pravne in ne vem kakšne izpite še vse in jih dovolili v neomejenem številu vsem dijakom. Nekaj let so dijaki opravljali celo po osem izpitov! Zdaj smo ponovno vpeljali zaključne izpite, vendar smo se tudi pri tej novosti držali starega načela. Učiteljem dodajamo nove dolžnosti, ne da bi pomislili, da jih je treba morda tudi razbremeniti česa nepotrebnega. Celo lokomotiva ne premakne več vlaka, če že priključenim vagonom dodajamo nove in nove. Predlagam torej, da se prihodnje šolsko leto vrnemo k starim in preskušenim gimnazijskim pravilom. Junija naj bodo samo sprejemni in zaključni izpiti, le izjemoma naj se učencu zaključnega letnika dovoli še en popravni izpit, če je res imel smolo. Poleg tega naj se vsem drugim učencem dovoli opravljati največ dva popravna izpita jeseni. Zaradi takšnih ukrepov se učni uspeh posameznih šol ne bo bistveno znižal, saj junija uspešno opravi popravni izpit le neznatno število učencev, jeseni pa je tudi uspešnih razmeroma malo tistih, ki imajo tri popravne izpite iz zahtevnih in obsežnejših predmetov, saj bi moral učenec v dobrem mesecu opraviti več delovnih ur, kot jih opravi odrasli v poldrugem mesecu, ali celo 420 ur, če si snov tako hitro zapomni, kot se jo predela v razredu, in če ne upoštevamo tistega dela učnega procesa, ki ga mora vsak učenec opraviti med šolskim letom doma po pouku. Zaradi slabo utrjenega znanja se dogaja, da učenci sicer opravijo popravne izpite, vendar se iz leta v leto ponavljajo njihove težave pri istih predmetih. Preprečiti pa bi bilo treba tudi navajanje k špekulacijam in nedelu; to povzročamo, ko spreminjamo popravne izpite v farso. Rad bi predlagal tudi revizijo šolskih poročil o opravljenem delu in njihovih letnih delovnih načrtov, ki zahtevajo morje podatkov, ki so sami sebi namen in ne rabijo niti enkrat na leto za posamezne časopisne člančiče. Vse to gromozansko delo zahteva strokovno zbiranje, urejanje, ku-muliranje, primerjanje itn., ki ga opravlja armada delavcev na ravni šole, občine, posameznih enot Zavoda za šolstvo pa vse do republiških organov. Prepričan sem, da zaradi vseh teh dreves (bolje bi bilo reči vej in podrasti) nihče več ne vidi gozda. Vemo tudi, da se ti podatki prilagajajo po načelih najbolj grobega pragmatizma in da komajda ustrezajo resnici, vsekakor pa ne kažejo resničnih težav v šolstvu. Ne upam si sicer predlagati konkretnih posegov, ker vsa ta poročila kljub desetletja trajajoči »karieri« v šolstvu komajda poznam, gotovo pa poznajo vse nepotrebno delo vaši strokovni sodelavci, ki ne bodo ostali brez dela, če bodo odpravili kakšno nepotrebno opravilo in tako razbremenili sebe, ravnatelje, njihove pomočnike, šolske svetovalne službe, svetovalce na Zavodu za šolstvo, upravne organe, od občin do republike, pa še koga. Spoštovani gospod minister. Vse, kar sem Vam predlagal, ni nič posebno revolucionarnega, toda življenje je sestavljeno iz drobnih dogodkov, tako kot je kup peska sestavljen iz peščenih zrnc. Vemo pa, da so že grški filozofi ugotavljali, kako težko je določiti, kdaj še ostane kup peska, če mu odvzemamo zrnce za zrncem. Če bi se odločili, da stopite na ponujemo Vam pot, bi bili prvi šolski minister v povojni Zgodovini slovenskega šolstva, ki je začel sistematično skrbeti za razbremenjevanje učiteljev in ni vpeljeval prenavljanja šole le Z nalaganjem novih nalog na učiteljeva pleča. ZOLTAN JAN aktualno DO OSAMOSVOJITVE ŠE DOBRIH ŠTIRINAJST DNI Dolge zadnje ure Iztekla se je glavnina šestmesečja, namenjenega izpeljavi kompleksa slovenskih osamosvojitvenih priprav. Zdaj ni več druge možnosti kot da, zadovoljni ali tudi ne, ugotovimo: je, kar je... bo, kar bo. V naslednjih nekaj preostalih dneh ali tednih doslej postorjenemu ali doseženemu ne bo mogoče ničesar bistvenega dodati. (Upajmo tudi: ničesar odvzeti.) In kaj so ustvarjalci aktualnega osamosvojitvenega dejanja, ki naj bi štelo za vzpon na sam vrh celo tisočletje naskakovane stene, v teh skopo odmerjenih končnih mesecih v resnici dosegli? Zdaj, po preteku verige mučnih tednov (ki pa jim tudi po predvidenem šestindvajsetem juniju ni videti skorajšnjega konca), že lahko vzporedimo obplebis-citni projekt osamosvojitvenih priprav z njihovo uresničitvijo, takšno ali drugačno. Če nam je še kaj do poigravanja z besedami, si lahko dovolimo pripombo: bila je prej »drugačna« kot pa »takšna«. Sporazuma ni Temeljna postavka programa, kot je bil zastavljen z izidom slovenskega plebiscita, je bila: z drugimi subjekti (narodi, republikami, zastopništvi) v Jugoslaviji se moramo pogovoriti in pogoditi o tem, kako bomo živeli in sosedovali (ter sodelovali) poslej, od trenutka, ko unitarne jugoslovanske federacije in njenih ustanov prav z aktom naše osamosvojitve v njeni dozdajšnji podobi, obračajmo misel tako ali drugače, ne bo več; na njenih neogibnih razvalinah bi se morebiti dalo - kajpak: edinole po poti treznega sporazuma - zgraditi novo, tretjo, od prve in druge propadle različice povsem drugačno skupnost suverenih narodov, ali pa jo, alternativno ohraniti le še (v milem ali nemilem) zgodovinskem spominu, z opustitvijo vsakršne misli na njeno obnavljanje. Toda kakršnega koli, vsaj minimalnega, sporazuma v času od slovenskega plebiscita sem ni bilo. Slovenska politična »dramaturgija« si je 5 svojo ekipo sicer prizadevala, da bi partnerje v tej »veliki historiji« pripravila do odločilnega pogovarjanja o stvareh, ki se jim zanesljivo ni več mogoče ogniti, a so se ji, z glavo zariti v pesek inercije, vztrajno ogibali. Najbolj zadrti med njimi so slovenskemu glasovanju za suverenost celo odrekli zakonito veljavo. S plašnicami na očeh Ni sicer mogoče reči, da se v teh mesecih od plebiscita sem ni dogajalo ali zgodilo nič omembe vrednega. Jugoslovanska scena danes ta dan zagotovo ni več takšna, kot je bila decembra lani. Pomislimo samo, kaj vse se je - predvsem v znamenju, neprijaznih zvezd - v zadnjem času zganilo na Hrvaškem, v Bosni, v Makedoniji in celo v sami Srbiji! Žal pa je res tudi to, da v večinskem delu te »scene«, predvsem v glavah krmarjev nacionalnih in nadnacionalnih galej spoznanje o neogibnosti prehoda v neka popolnoma nova, z mnogimi neznankami prepredena razmerja še ni moglo odstraniti plašnic. Večina nacionalnih vodstev se posledic razdružitve, osamosvojitve in presku-šenj življenja v novih okoliščinah, brez zavetja (berimo: potuhe) zvezne Jugoslavije prav boji. Prav zato Slovenci ne doma ne na tujem iz pogajanj, kot smo jih začeli in jih skušali izpeljati v času do svojega ciljnega šestindvajsetega junija, nismo iztržili ničesar zares oprijemljivega. Na domačih tleh so, Z izjemo Hrvatov, ki jim srce utripa v istem ritmu, vsi v razpravo pritegnjeni sobesedniki že kar onemoglo ponavljali: ostanimo skupaj, ohranimo Jugoslavijo, ne prenaglimo se z opuščanjem lastnih »zgodovinskih« pridobitev. Očitno je, da našim argumentom ne doma ne na tujem zares in scela ni bil pripravljen prisluhniti nihče, vsaj ne s ploskanjem in z obljubami podpore, kakršne smo se v trenutku plebiscitne odločitve vendarle nadejali. Spričo domala popolne neuspešnost prepričevanj in pogajalskih poskusov, ki naj bi bili pripeljali do sporazuma tako pri Jugoslovanih »doma« kot v evropski soseščini, so pesimiste med nami navdali strahovi o popolni osamitvi, ki da grozi predrzno nepremišljeni Sloveniji kot »kazen božja«. A so, na srečo, ostali v manjšini. Tudi splet prejkone mučnih, četudi v svoji onemoglosti za nas nič več odločilnih izzivanj, ki so si jih privoščili uniformirani kombinatoriki zadnjih ofenzivnih poskusov gibanja za ohranitev federacije privilegiranih, je pesimiste in omahljivce odrinil na obrobja ter dal krila odločnosti doslednih bojevnikov za slovensko osamosvojitev. Bodi, je rečeno Storili bomo, kar smo se namenili, velevajo vsi pristojni nagovori narodu, vsi nanovo sprejeti slovenski zakoni, vsa logika naglega približevanja šestindvajsetega junija. Zdaj je pač že mogoče zatrditi: slovenska kocka je padla, pa čeprav ji vsi mogoči Miloševiči, Markoviči, Kadijeviči tostran in Delorsi, De Michelisi in drugi z one strani meja, naj so zares ali samo navidezno vplivni, z vsemi svojimi pribijanji še tako nasprotujejo ali jo omalovažujejo. Če namreč ni možnosti za spoštljivo in sporazumno obravnavanje našega temeljnega življenjskega interesa, pride v poštev njegova izpeljava v skladu z našo odločno voljo in našim načrtom. Je tako dejanje naroda, ki se otresa podrejenosti normam neke vsiljene naddržave, ker jih pač ne eksistenčno ne moralno ne prenaša več, mogoče označiti kot »enostranski akt«? Zanesljivo ne - nič več. Slovenija se je zavedla, da svojo odločitev, četudi brez dovoljenja drugih v dozdajšnji državi, sme in mora izpeljati, ne da bi še naprej prosila za sporazumni dogovor in bratsko razumevanje. Zavedla se je, da bo prav njen korak sam po sebi sprožil nova razmerja in želene odzive drugih. Slovenski zakoni in vsa nova pravila igre so pripravljeni. Osamosvojitveno dejanje se bo zgodilo, ker se pač mora. Ne sicer brez popuščanj in kompromisnega upoštevanja logike stvari (docela razdraženi od Jugoslavije, njenih pravil, njenega dinarja, njenih potnih listov, njenih vojakov itn. nekaj časa, vsaj do sklenitve »novega dogovora«, ki pač terja svoje »prehodno obdobje«, še ne bomo) - toda ne več v podrejenem statusu federalne enote, ki mora, ne da bi trenila, ubogati beograjske ukaze. To novo stanje seveda ni stoodstotni dosežek naših hotenj. Zavedli pa smo se, da je ta polovični učinek prav tako zgodovinska nujnost, ki se ji ni mogoče ogniti. Do zares popolne suverenosti se bo treba v obdobju, ki bo - še kakšno leto, dve ali tri - sledilo šestindvajsetemu juniju, prebijati skozi še zmeraj trnovo goščavo. Toda tudi ta, naslednji, dokončni cilj je jasen in nedvoumen. Odprtih in alternativnih vprašanj ni več. VIKTOR KONJAR DOBER DAN ALI ZBOGOM, EVROPA? Niti vojna niti mir Jugoslavija je v teh dneh prav gotovo najnevarnejše krizno žarišče v Evropi; zato je skoraj vsak dan na dnevnem redu kakšnega mednarodnega sestanka. V začetku junija jo je obravnaval tudi Evropski komite Svetovne konfederacije organizacij učiteljskega poklica (WCOTP). V Evropi in drugje v svetu se čedalje bolj zaskrbljeno sprašujejo, ali se jugoslovanska politična in gospodarska kriza sploh še lahko mirno razpleteta, skratka, kako preprečiti državljansko vojno. Na seji Evropskega komiteja so pozorno prisluhnili obsežnemu poročilu o razmerah pri nas ter o globljih vzrokih krize, ki je pozvročila skoraj razpad jugoslovanske federacije. Zanimali so se tudi za razmere v vzgoji in izobraževanju, zlasti za gmotni položaj tega področja, za socialno varnost učiteljev in njihove poklicne pravice, ki temeljijo na listinah mednarodnih vladnih organizacij. Odnos Svetovne konfederacije organizacij učiteljev do naših kriznih razmer ter posebej do položaja šolstva in naših učiteljev najbolje označujeta odločitvi, ki bi ju na kratko opisali takole: Izvršni komite WCOTP je 1. junija sklenil, da podpre Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije (SVIZ) tako, da ga sprejme kot pridruženega člana v Svetovno konfederacijo. Evropski komite WCOTP pa se je odločil, da bosta v drugi polovici junija obiskala Slovenijo namestnik generalnega sekretarja Marc-Alain Berberat in član Evropskega sindikalnega komiteja za izobraževanje (ETUCE - s sedežem pri Evropski skupnosti v Bruslju). Včlanitev Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije v največjo svetovno učiteljsko organizacijo s 13 milijoni članov pomeni, da je to prvi sindikat neke dejavnosti na Slovenskem, ki je bil sprejet v mednarodno organizacijo, verjetno pa je tudi med prvimi organizacijami v naši republiki, ki je postal član svetovne organizacije nekega poklica. To bo našemu sindikatu učiteljev omogočilo, da ga bodo pri njegovih upravičenih zahtevah mednarodno podprle WCOTP in njene evropske članice - seveda tedaj, če bodo izčrpane vse možnosti za pogajanje in dogovarjanje s šolskimi oblastmi. WCOTP namreč lahko sproži pri ustreznem organu Mednarodne organizacije dela v Ženevi postopek, v katerem ugotavljajo, ali država spoštuje ustrezne mednarodne konvencije in dogovore. Odločitev Evropskega komiteja WCOTP o obisku dveh funkcionarjev potrjuje prepričanje Svetovne konfederacije, da SVIZ potrebuje mednarodno solidarnostno podporo pri zakonskem urejanju učiteljevih pravic, in gmotnega položaja šolstva. Najnovejša primerjalna študija, ki jo je maja letos objavila WCOTP, kaže, na podlagi podatkov iz 21. evropskih dežel, kako je pri nas s plačami, socialno varnostjo in delovnimi obveznostmi učiteljev in kakšne so pogajalske možnosti, ki naj bi zagotovile ustrezen položaj učiteljev - po evropskih merilih. Če omenimo samo učiteljske plače, je Slovenija pristala prav na dnu, slabše je le še v nekdanjih državah realnega socializma, kakršna je npr. Bolgarija. Zastopniki učiteljskih organizacij v Evropskem komiteju, še zlasti pa člani Izvršnega komiteja svetovne konfederacije z vseh celin, ki so bili v začetku junija na sestanku v švicarskem Morgesu ob Ženevskem jezeru, so zlasti v neformalnih pogovorih želeli zvedeti, kako je pri nas. Težko razumejo, kaj se dogaja, saj ne poznajo zgodovinskega in zdajšnjega političnega ozadja razkroja raznorodne jugoslovanske združbe narodov in narodnosti. V tej državi so celo znamenja začetkov državljanske vojne drugačna kot drugje, ohromitev državnega predsedstva pa je sploh jugoslovanska posebnost. »Niti vojna niti mir,« bi lahko rekli o razmerah pri nas, in dodali, da česa takšnega nimajo nikjer na svetu. Nekdanji prijatelji Jugoslavije, ki so včasih dobrohotno preučevali jugoslovansko samoupravljanje, zlasti skandinavski socialdemokrati, britanski laburisti in francoski socialisti, zmajujejo z glavo in komaj premorejo nekaj vljudnostnih besed, ki naj bi nas opogumile. Prav tako v zadregi so tudi znanci iz Afrike in Azije, zlasti tisti iz tako imenovanega tretjega sveta in celo iz daljne Avstralije. To, kar ljudje z Zahoda, usmerjeni v razvijanje civilizacijskih vrednot, najtežje razumejo, pa je kopičenje sovraštva in nacionalističnih strasti, težnja po fevdalni zamejenosti in pohod mili-tarizacije. Za bežno listanje po prvojunijski sobotni prilogi Dela, v njej je kar sedem fotografij z vojaško vsebino, zbudi v miroljubnem človeku nelagoden občutek, saj se mu zazdi, ko da ima pred seboj izvod kakšnega vojaškega časnika. Da je to res, potrjuje tudi ponedeljkov Neue Ziircher Zeitung (3. junija); pisec članka se sklicuje na uradne izjave, da lahko Slovenija mobilizira 200.000 vojakov, če bi posegla jugoslovanska armada, pa bi se Slovenija branila v »splošni ljudski vojni«. Ali res ni mogoče doseči miru po drugačni poti? nas sprašujejo tujci. Takšne novice v časopisu pa nam lahko v tujini dodobra zagrenijo potovanje. Slovenski državljan z jugoslovanskim potnim listom od januarja v banki na tujem ne more dvigniti denarja s sicer splošnoveljavno kreditno kartico. Bančni uslužbenec vljudno pojasni: »Zaradi političnih razmer pri vas vam, žal, denarja ne moremo izplačati.« Zbogom, Evropa! BORIS LIPUŽIČ Informacijska tehnologija nameso uradnikov Program institucionalnega upravljanja v visokem šolstvu (IMHE) je eden od štirih programov OECD v izobraževanju. Vanj je zajetih 140 visokih šol iz 19 držav članic OECD. K sodelovanju se jih prijavlja čedalje več. Zato je OECD začela izdajati publikacijo IMHE-Info; ta bo trikrat na leto objavljala vsebinska in organizacijska sporočila o uresničevanju programa. IMHE naj- bi predvsem razi- skalo, kako je mogoče z informacijsko tehnologijo upravljati visoko šolstvo. Preučujejo različne metode tovrstnega upravljanja in raziskujejo vzorce za uporabo informacijske tehnologije pri urejanju mreže visokih šol, računalniškem upravljanju, pisarniški avtomatizaciji, storitvah visokošolskih služb in potrebah državnih organov v visokem šolstvu. B. L. IZOBRAŽEVANJE, USPOSABLJANJE IN ZAPOSLOVANJE Kaj se obeta poklicnemu izobraževanju v zdmženi Evropi Priporočila Unesca Poklicno izobraževanje in usposabljanje, njun razvoj in usklajeva-nje sta danes eden temeljnih problemov tako v Evropski skupnosti kakor tudi zunaj njenih meja. Različne evropske rešitve in modeli onemogočajo svoboden pretok delovne sile v skupnosti, povzročajo težave pri priznavanju kvalifikacij, izenačevanju ravni in standardov in podobnem. Zbliževanje z deželami vzhodne in srednje Evrope je omenjene probleme zaradi neenotnosti le še povečalo. Poleg tega pa se ves vzhodnoevropski svet loteva pomembnih reform, ki ob drugih problemih potekajo tudi v nadvse neugodnih gospodarskih razmerah. Ob vsej opisani raznolikosti pa na dinamiko poklicnega in tehnič-nega izobraževanja in usposabljanja zelo vpliva tudi potreba po prilagajanju razmeroma hitremu tehnično-tehnološkemu razvoju in razvoju informacijskih sistemov. Ti povzročajo tudi dolgoročnejše spremembe modelov poklicne socializacije in nastajanje novih oblik poklicne identitete delavcev. S poklicnim izobraževanjem se ukvarja tudi UNESCO in je aprila v Poitiersu pripravil simpozij z naslovom Izobraževanje, usposabljanje in zaposlovanje. Udeležili so se ga strokovnjaki iz 25 evropskih držav, Izraela in Kanade. Sodelovali so tudi zastopniki OECD, ILO in komiteja za izobraževanje pri Evropskem svetu. Simpozij je bil namenjen izmenjavi izkušenj in obravnavi problemov, ki so nastali po zdajšnjih spremembah v srednji in vzhodni Evropi v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, posebno pa povezavi tega usposabljanja s potrebami dela in zaposlovanja in spremembam, ki so nastale zaradi drugačne zahtevnosti poklicnega dela. Že leta 1989 je UNESCO sprejel Konvencijo o tehničnem in poklicnem izobraževanju. V njej so podane splošne smernice in zahteve po minimalnih standardih, ki naj jih zagotovi poklicno izobraževanje. Konvencija je razmeroma neznana, čaka pa tudi na ratifikacijo. Eno od priporočil omenjenega sim- pozija je bilo, naj bi jo prevedli in ratificirali. V Konvenciji je podanih nekaj smernic in priporočil za organizacijo in izpeljavo poklicnega izobraževanja. Tako opozaija na potrebo po povezovanju teoretičnega in praktičnega znanja z natančno določenimi pristojnostmi diplomantov, zadostno količino splošnoizobraževalnih vsebin, ki bodo omogočile tudi osebnostno rast in razvoj, posebej pa priporoča povezavo in sodelovanje neposrednih izvajalcev, poklicnega usposabljanja zunaj šolskega sistema in šolskih ustanov, ki naj omogoči zadovoljive standarde in pedagoško utemeljenost izobraževanja in usposabljanja. Prizadeva se ogniti enostranostim v organizaciji poklicnega usposabljanja, zlasti njegovi podrejenosti trenutnim potrebam brez širše strokovne povezave. Sicer pa je potekal simpozij v znamenju izmenjave izkušenj med različnimi evropskimi državami. Pokazalo se je, da je za celotno Evropo skupen problem rešitev odnosa med poklicnim usposabljanjem in delom ali delovnim mestom. Povezava med »uporabniki« in »izvajalci« ima sicer v evropski tradiciji različne oblike, od tiste, kjer je celotno usposabljanje preneseno v šole in šolske ustanove, prek rešitev, ki kombinirajo šolsko usposabljanje in usposabljane na delovnih mestih, do takšnega, ki poteka zgolj v podjetjih, brez povezave z javnim šolskim sistemom. Simpozij ni priporočil enotnega modela te povezave, poudaril pa je, da je treba razvijati in ohranjati ravnovesje med različnimi skrajnimi težnjami. Mnenja udeležencev so bila kljub temu dokaj enotna: zahtevali so, da je treba poklicno izobraževanje in usposabljanje tesno povezovati s potrebami dela in smiselno organizirati praktično uposabljanje v povezovanju s podjetji. Tako lahko na primer tudi ob francoskem modelu poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki je precej »pošolano«, se pravi, da poteka znotraj šolskega sistema in ni vezano na neposredno sodelovanje podjetij, zasledimo veliko zagovornikov modela, ki ga je razvila zlasti nemška tradicija. Pokazalo se je, da je takšen model zelo učinkovit; to velja zlasti za možnosti zaposlovanja in za-doščanja posebnih potreb posameznih proizvodnih sistemov in regionalnih značilnosti. Poudarjene so bile zlasti tele zahteve: • Treba je razvijati družabni-ški odnos pri poklicnem usposabljanju med šolami in podjetji ali drugimi neposrednimi uporabniki. • V vseh programih je nujno zagotoviti ravnovesje med splošno kulturno razgledanostjo, temeljnim tehničnim in poklicnim znanjem ter poklicno specializacijo. • Več pozornosti naj bi namenili sodobnemu znanju v poklicnem izobraževanju, zlasti poznavanju tujega jezika, e^°' giji, tujim kulturam in prirj«i na poklicno življenje v podjeI1' • Treba je razvijati P^2 oblike poklicnega usposabljal v kombinaciji s tradicionalHj( to zadeva zlasti prehoda" nadgradnjo in povezovanja zličnih oblik in možnosti. # Ustvariti moramo resifl ravnovesje med obdobji teof6!L nega in praktičnega usposaMj?( nja v podjetjih, vendar je poudarjeno, da prevzem 0% ■ J te usposabljanja zelo ovira to, % podjetja niso gospodarsko, nizacijsko in kadrovsko prip(J Ijena. • Čedalje večji pomen P( manentnosti poklicnega usp fc sabljanja zadeva tudi "tenielfe poklicno usposabljanje, ki fliPje dati dovolj široko splošno F'c, klicno usposobljenost, da sefi/, posameznik med svojim poku, nim razvojem lahko nadalje sf’// cializiral. n, Simpozij je poudaril tudi P men mednarodnega in medrej , onalnega sodelovanja, iz1’1:!* njave učencev in učiteljev možnost za izdelavo skupi^L osnovnega programa, ki L predstavljal splošen evropČ, standard. V ta namen pa je trd razviti tudi središče za izmen]3' ' podatkov in informacij. Simpozij pa ni mogel zadov'^ Ijivo odgovoriti na vpraša11 o odpravljanju nezaposlen^ a v deželah srednje in vzhod1 ie Evrope in vloge izobraževat e pri njem, čeprav so ta prebit c nenehno omenjali. Njegovo t j ševanje je namreč povezal t( s splošnim gospodarskim razVf)C jem, za tega pa je izobraževat! le nujen, ne pa tudi zadost£ pogoj. le JANKO MURŠAK So preproste rešitve, so dobre rešitve, ni pa dobrih preprostih rešitev___________________________________________________ Z avstrijske nacionalne konference o poučevanju angleškega jezika Od prve avstrijske konference v maju 1989 sta minili dve leti. Od 8. do 11. maja 1991 je avstrijsko predstavništvo Britanskega sveta pripravilo na Dunaju drugo avstrijsko nacionalno konferenco o poučevanju angleškega jezika kot tujega jezika. Med 700 udeleženci so prevladovali avstrijski anglisti, učitelji vseh stopenj, od predšolske do akademske, pedagoški svetovalci, metodiki in pisci strokovnega slovstva. Gostje konference pa so bili češki, madžarski, nemški, slovenski, hrvaški in srbski anglisti. Predavanja in pedagoške delavnice so potekali v prelepih prostorih palače Ferstel in palače Trauttmansdorff, vodili pa so jih najvidnejši znanstveniki s področja EFL (angleški jezik kot tuji jezik) iz 13 dežel. Med njimi se je odlično uveljavila tudi naša mlada specialistka za metodiko pouka angleškega jezika mag. Marina Stros-Bračko in pripravila pedagoško delavnico na temo Razvijanje spretnosti pisanja. Lepo priznanje za Slovenijo, če pomislimo, da so na konferenci blestela imena, kot so Widdowson, Rinvolucri, Skin-ner, Wright, Clark, Lewis, Newby, 0’Neill, Gerngross in drugi. Vsak dan je bilo udeležencem na voljo sedem različnih predavanj in delavnic, hkrati pa je potekalo vsako uro devet različnih dejavnosti, tako da smo morali na začetku konference skrbno odbrati vsebine, in sicer na podlagi ožje specifikacije ali po osebnem zanimanju. Kakšne vsebine je ponudila konferenca? Če bi jih poskušala strniti v posamezne vsebinske sklope, lahko rečem, da smo obravnavali tale področja anglistike: - zgodnje učenje tujega jezika (posebna pozornost je bila namenjena vlogi zgodb pri pouku in temu, kako pritegniti otroka v vse dejavnosti ter spodbujanju njegove ustvarjalnosti) - novosti pri obravnavi jezikovnih ravni (slovnica, besedje, fonologija) in jezikovnih spretnosti (razumevanje, govor, branje, pisanje) - projektno delo. - tehnologija pri pouku tujih jezikov, zlasti pravilna metodična uporaba videa - stalno izobraževanje učiteljev - ocenjevanje in mednarodni izpiti iz angleškega jezika - literatura in jezik, umetnost in jezik (korelacija med predmetnimi področji - cross curricu-lum teaching) - samostojno in ustvarjalno učenje, - jezik stroke - humor pri pouku tujega jezika. Izbira je bila bogata in težko se je bilo odločiti za tisto »pravo«. Sama sem si izbrala povezavo angleškega jezika z likovno vzgojo, zgodnje učenje tujega jezika (integracija dejavnosti), mednarodne izpite in vloga humorja pri pouku. Pri pedagoških delavnicah iz zgodnejšega pouka tujega jezika smo pravzaprav dobili le potrdilo vseh načel in prijemov, za katere smo se v Sloveniji že odločili in o katerih sem že večkrat pisala. Strokovnjaki našega področja izrazito poudarjajo, kako pomembno je vedeti, kakšna je vloga leve in desne možganske polovice pri pouku tujega jezika. Kot nekaka rdeča nit so se skozi vsa predavanja vlekla opozorila o izsledkih znanstvenikov iz drugih predmetnih področij, ti pa so zelo pomembni tudi za pouk tujih jezikov. Dolga leta (marsikje delajo tako še zdaj) smo pri pouku tujega jezika spodbujali le dejavnost leve polovice možgan (gramatikalna metoda, prevajalna metoda...), kjer so središča npr. za razvoj pisanja, jezika, govora, branja, poslušanja... Sele če pri pouku tujega jezika aktiviramo tudi desno polovico možganov, kjer so središča za motoriko, prostorska razmerja, oblike, barve, domišljijo, glasbo— je pouk tujega jezika popoln in znanje trajno. To je še posebno pomembno pri mladih učencih, kjer je integracija dejavnosti nujen pogoj za razvoj motivacije in s tem za razvoj pozitivnega odnosa do tujega jezika - ta pa vodi do kasnejšega pridobivanja globalnega, sistematičnega znanja. Razvijanje spoštovanja tuje kulture in tujega jezika je tista nevarna čer, ki jo moramo prehoditi z vso potrebno »opremo«, to je s skrbnim načrtovanjem stalnega izo- braževanja učiteljev. Že sam F slov poročila pove, da ta pot ne lahka ne hitra. Zavedati so moramo, da je morda največ nepopolnost poučevanja v tet!* da želimo doseči takojšno pop( ® nost. Razred je prav gotovo p1 tQ štor, kjer učenci uporabljajo tl(,j] jezik, ni pa nujno, da je to 111 prostor, kjer zmeraj dobivam0 v pravilne odgovore. kc Najboljše vsebine dunajs konference bi radi prenesli r Sl( Šim učiteljem. V Centru Oxf<,j'c pripravljamo večer, na katet^ bomo prikazali uspešno po' ^ zavo likovnega pouka in tujsiže jezika v eni učni uri, začeli fte] smo tudi že s pedagoškimi del* nii nicami, v teh prikazujejo učitelji najboljše možnosti uf ^ rabe učbenikov za zgodnje u^a! nje tujega jezika. Pri jezi ko' ne šoli Babylon pa so že letos p0' 'j, kali tečaji in mednarodni izPra; univerze Cambridge ter mn^uv pedagoške delavnice z aktualus tematiko. V šolskem letu 19 ^ 92 bomo to dejavnost nadalje' in še razširili. »a Za »humor« pri pouku tuj( ro jezika sem se odločila iz čiS)e' osebnega zanimanja. DoF poznam naše in mednarodne benike za pouk angleškega!^ zika kot tujega jezika. Odlični sti in čedalje boljši, še zmeraj pa, 0] v njih vse premalo tistih drobi)1 je; zabavnih dejavnosti, s katenlja tako uspešno začenjamo u;t uro, razvedrimo učence sredi1 žavne snovi in končamo delo Jsl. NEVENKA SELIŠKAR Pr Je. ^vnatelji NA PRIZORIŠČU jtomišljene in preverjene poteze ®°židar Pilej: Smo zastopniki počasnih korakov f^ŽIDAR PILEJ, ravnatelj Osnovne šole Marije Vere v Kam- l£0> nii eij- bil po večletnem učiteljevanju na razredni stopnji tri leta ^^goški vodja podružnične šole za razredni pouk na Duplici; ko šola razširila v samostojno osnovno, je postal njen ravnatelj, pogovor je pokazal, kakšno je življenje na dokaj umirjeni ^ Ki ne odklanja novosti, vendar pa jim sledi s počasnimi koraki. ij® Zdaj se vam izteka man-5jJostali na tem mestu? rel' Nekateri ravnatelji so zag-ibll vik in krik zaradi novega id,, Lna 0 zavodih. Zase mislim, "v- ;jfri ostal ravnatelj zaradi živ-iieNa,in dela, ki sem ga posvetil 0t$ei šoli, P!i • Kaj menite o nedavni pdjkijredniešolcev zaradi zak-^^jih izpitov?! jspk' vsakem nekajletnem d^anem šolanju naj bi bili zak-rnipi izpiti- Letos je stanje iz-Na nekaterih šolah so za-e tjj' dijake pravočasno priprav-M fJ1 na zaključni izpit, na nekate-fu, Pa ne. Zato so nastali kon-L Kd, pogovor za okroglo mizo ieleviziji pa ni ponudil nobene ® Kakšne lastnosti Z& iinel r ‘‘bit S sodelavci naj bi imel \rave odnose; ti omogočajo ne-,psr0,eno delo. Poskrbeti mora za ret 'tvarjalno ozračje. Učitelji mo- '^Zgleden ravnatelj? naj bi Denar skušamo prihraniti ,atn, kjer ne bi smeli. lov. San od' ft0 čutiti, da ceni njihovo delo, ;aC ® Se zavzema zanje, ne pa da jih ^'-‘nadzoruje. Zelo je pomembno, u se zjutraj z njimi pozdravi, 7„f °SOVOri, se pozanima za nji-^ >0vo delo ali težave. Če je treba, a tudi zaropota. • Ste opisali sebe? ~ Poskušam biti tak. Ideal-^ga človeka pa ni. ® Kaj pričakujete od ^■^da RS za šolstvo? ~ Prav je, da je začel načrtno sPremljati delo osnovne šole. Na sPlošno pa se ji premalo posveča, letovalci sodelujejo zvečine s šolami, ki vpeljujejo nove pro-°rante. Druge šole morajo biti same dovolj dejavne, sicer so odrinjene. 9 Kako pa je s svetovalno in nadzorno vlogo Zavoda? - Ni še čisto jasna. 9 Menite, da učitelj lahko motivira vsakega učenca? - Moral bi ga, čeprav je to v veliki skupini težko; odvisno je tudi od tega, kakšen odnos ima do dela in kako se pripravlja na pouk. • Kaj je težje vpeljevati na šolo: novo miselnost, novo filozofijo ali nove oblike dela? - Marsikdo^ zelo težko spremeni ustaljeni način dela. Pa tudi dvomiti začne, če doživi preveč neuspehov. Napačno je bilo, da smo morali vsiljene novosti sprejemati na hitro in vsi po vrsti. Vendar pa je med učitelji tudi veliko takih, ki sami iščejo nove poti in radi sprejemajo tisto, kar je premišljeno in preverjeno. • Gotovo ima že vsaka slo-venska šola nekaj novosti. Kako prodirajo v vašo šolo? - Smo zastopniki počasnih korakov. V 5. in 6. razredu se učenci učijo angleškega jezika po novi metodi. Na razredni stopnji vpeljujejo prvine integriranega pouka, jeseni pa se bo začel nivojski pouk matematike. • Ali naj učitelj pusti svoje skrbi pred vrati ali naj jih »nese« v razred? - Načeloma naj bi jih pustil pred razredom, a včasih to ni mogoče. Skrbeti pa mora, da ne bi kvarile njegovega odnosa do otrok in do dela. Družba bi morala učitelju omogočiti, da bi normalno delal. Dati mu mora mesto, ki ga zasluži. • Kaj po vaše najbolj ovira vsak napredek? - Pot je napredku odprta, če Koristno pretakanje izkušenj }t ti ^0 z analize vprašalnikov, v katerih l’rJ nam učitelji dopolnilnega pouka a]ernega jezika in kulture lahko t£lPodali svoja mnenja o vsebinah, ki )p< Poje Zavod RS za šolstvo ponudil na pl ttokovnem seminarju v začetku le- ic v udeleženci zelo navdušeni nad om v pedagoških delavnicah. katerih so spoznali projektno delo tišjega aprila, ugotavljamo, da so ‘^io kka ot eno izmed novosti v šoli. st ^ro^ektno delo kot metodični si-1 še posebno primerno pri do-° in°i nem Pouku maternega jezika :fCni ^u*ture' saj zajema najrazličnejše u”etoIS m mora zmeraj znova prihajati ' eunje z novimi zamislimi in jih J^Jbujati k sodelovanju, sicer jih Prevei utruja. Zavedati se mo-P1 tjjJ110' da prihajajo ti otroci k dopol-0' „ nemu pouku po napornem red-jol^tu pouku v šoli dežele gostiteljice. t^l ie bil med drugim pomemben “vrstni r__j...... ................. , “sposabljanje učitelja za delo po tem ^'odtžtiem sistemu. 2' len .s°delovanju smo povabili stro-jnjake različnih področij. O osno- dela-ki iih iti vprri' IKU (tudi na seminanul Pro- drugim pomemben 30 l]. "^8; da smo v program seminarja a! 11/!!'*', Pr°jektno delo, skratka. iis lektno (tudi na seminarju) Pro-, - učno delo, drugačna pot do 1 s sv°j'nii sodelavci obdelala ' dpi "e*e,na Novakova, je potekalo 11 j .° v štirih skupinah ali pedagoških ji Usmerjali so ga različni ja ^^kovnjaki: mag. Martina Križaj-mi ki dela na Centru za slovenski lfidi 'k na Filozofski fakulteti v Ljub-i(nJ1': Prof. Miha Bregant prav tako r i Žuž U°ZOfs.ki fakulteti. in prof. Vera 1 iett ’ k' ie teoretične osnove pro-r Sj. ne8a učnega dela z učitelji celj-8a območja prenesla v pedagoško je kso- Pri uspešnem prenašanju ji ’ ttted prvimi, pomagala Valerija ljudem omogočimo izobraževanje in če ima družba pravi odnos do znanja in dela. Mi pa smo te stvari zanemarili. Majhen narod, kakršen smo, si ne bi smel privoščiti tako slabega stanja bral-nosti in pismenosti. • Kaj je po vaše učiteljeva osrednja naloga? - Da vzgaja, da navaja otroke na pravi odnos do sočloveka, dela, narave, okolja; da ga spodbuja k iskanju novih poti. Priznajmo, da nam tega zelo manjka. Ne znamo prisluhniti drugim, ne znamo se pogovarjati. • Vaša šola ima 845 učencev. Koliko jih poznate? Si bolj zapomnite uspešne ali problematične? Ravnatelj Božidar Pilej - Vseh ne poznam, pač pa večino na razredni stopnji, ker so njihovi razredi blizu moje pisarne. Zapomnim si pa tiste, ki so najbolj izpostavljeni, se pravi - najboljše in najslabše. • Ali vas učitelji povečini razveseljujejo ali vam povzročajo skrbi? - Kar dobro se razumemo. Včasih so težave zaradi ocenjevanja, večjih konfliktov pa ni. • Kako se počutijo otroci na vaši šoli? - Otroci se dobro počutijo. Smo pa prostorsko utesnjeni; to se še posebno čuti v opoldanskem odmoru, ko se zamenjujeta izmeni. Seveda so pri odraščanju težave. Nekateri kadijo, nismo pa opazili, da bi jemali mamila. Družinski alkoholizem je zanemarljiv. 9 Imate kaj upanja na enoizmenski pouk? - Imamo. Ker občina ni vnaprej mislila na šolo, ko je gradila stanovanja, kot na primer domžalska, bomo imeli eno izmeno najbrž šele čez deset let. 9 Težave se povečajo na srednji šoli. - Preskok iz osnovne šole v srednjo je bil zmeraj težaven. Učenci prihajajo tja z različnim znanjem. V prvem letniku jim profesorji ne bi smeli »gledati skozi prste«, ampak bi jim morali pomagati drugače zapolniti vrzeli v znanju. Tudi selekcija z nezadostnimi ocenami ni v redu. 9 Kakšni so odnosi med šol-sko svetovalno službo in učite- - Svetovalna služba nam veliko pomaga, brez nje učitelji težko delajo; nekateri vidijo v njej potuho. Prav tu ne bi smeli gledati na denar. Naša šola bi potrebovala vsaj štiri svetovalne Šibka učiteljeva točka je, da iz preobsežnega gradiva ne zna izbrati bistvenega. delavce: socialno delavko, specialnega pedagoga, psihologa in logopeda, imamo pa samo socialno delavko, dva dni v tednu psihologa in en dan pa logopeda. Pukl, učiteljica na osnovni šoli Polzela. Le-ta je začela prva vpeljevati projektno učno delo v svoji šoli in pri tem dosegla zavidljive uspehe. Po njeni zaslugi se je inovacijsko usmerjena šola uveljavila v ožjem in širšem okolju. Delo v manjših skupinah je omogočilo. da se je vsak udeleženec ali član skupine lahko kar najbolj »uveljavil«. Učitelji so po tem učnem sistemu predelali osem tematskih sklo-spov iz učnega načrta za dopolnilni pouk maternega jezika in kulture. Skupine so zamenjale svoje mentorje in tako spoznale različne prijeme, in to je bilo dobro ocenjeno. Eno skupino je vodila Helga Trobiš, učiteljica, ki je redno zaposlena v nemški šoli in hkrati naša honorarna sodelavka v oddelku dopolnilnega pouka v Spodnji Saški. Svoje izkušnje iz Nemčije, kjer je tovrstno učno delo dodobra uveljavljeno, je lahko prenesla tudi drugim. Zanimanje je med udeleženci seminarja zbudila tudi Mira Turk, ki poučuje v pokrajini Hessen. Predstavila je veliko didaktičnih iger. ki jih je izdelala s svojimi učenci ali pa se je z njimi seznanila na seminarjih za tuje učitelje, ki jih pripravljajo tamkajšnje ustanove. Seminar je nujen za prenašanje novih usmeritev in izkušenj, ki smo jih dosegli v slovenski šoli. hkrati pa omogoča izmenjavo le-teh med slovenskimi učitelji, ki prihajajo iz različnih krajev Evrope. Ob koncu seminarja smo sklenili, da bomo naslednje leto uvrstili v program še obisk na osnovni šoli na celjskem območju (upamo, da bo to osnovna šola Polzela), tako da bodo učitelji doživeli projektno učno delo na šoli. ki dosega z vpeljevanjem novosti zelo dobre uspehe. DRAGICA MOTIK Zavod R Slovenije za šolstvo Zlatar-oblikovalec Tine Šrot, nakit 9 Katera je učiteljeva najšibkejša točka? - Iz preobsežnega gradiva ne znajo izbrati bistva. Preveč jih še vodi misel: raje bi več povedali, da bo učencem vsaj nekaj ostalo. Z vpeljevanjem nivojskega pouka se bo to spremenilo, ker bo moral učitelj zelo pretehtano izbirati vsebine in ločevati zahtevnejše od manj zahtevnega. 9 Bi imenovali svojega najboljšega učitelja? - Ne. 9 Kako bo s sveti staršev? Kaj menite o klubih staršev za boljšo šolo? - Kjer so sveti staršev dobro sodelovali s šolo, bodo ostali, samo oblike bodo drugačne. Pri nas je izobrazbena in narodnostna sestava staršev zelo raznolika in poenoteno delo je težje doseči. Večino staršev zanimajo ocene, le nekatere pa tudi še kaj več. Na naši šoli ni kluba staršev, mesto pa ga že ima. Če delajo za izboljšanje odnosov med šolo in starši, so klubi potrebni. Občutek imam, da so malo manj zagnani kot prej. 9 Imate v zvezi s šolo kaj, kar vas veseli? - Veseli me, da okolje, v katerem živimo, lepo skrbi za nas. Krajani so s samoprispevkom uredili telovadnico, prispevajo denar za šolo v naravi, pomagajo pri urejanju igrišč. Pomaga nam tudi tovarna Stol, ki je naš donator. Bojim pa se, da bodo te lepe stvari počasi izginile. 9 Se spominjate kakšnega prijetnega šolskega dogodka? - To je bil dan odprtih vrat, ko je šola odprla vrata vsem, da so si lahko ogledali različne dejavnosti: razstave, igrice dramske skupine, klekljarski krožek, kiparsko delavnico in drugo. Po ogledu interesnih dejavnosti so gostje prisluhnili še koncertu. 9 Česa si najbolj želite? - Zelo si želim, da bi pridobili štiri učilnice, ki so v načrtu namenjene pouku na predmetni stopnji. Predvsem pa želim, da bi osnovna šola dala otrokom tako znanje, da bi lahko brez stresov nadaljevali šolanje. Pogovor pripravila DANICA CEDILNIK PRVA SLOVENSKA ANDRAGOŠKA ŠOLA Spodbuden začetek Nešteto je razlogov, zaradi katerih je treba na Slovenskem spet zbrati ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih, jih povezati, ozaveščati, izobraževati in spodbujati. Eden od njih je vse večja brezposelnost, saj napovedujejo, da bo do prihodnjega leta pri nas 120.000 ali celo 200.000 nezaposlenih. Medtem ko v razvitih deželah poznajo pretočno brezposelnost (ljudje zgubijo delo, pa se zaposlijo v drugem podjetju), govorimo pri nas o statični brezposelnosti. Funkcionalna nepismenost, s to se ukvarjajo na zahodu, je zahrbtna nevarnost, s katero se bomo morali prej ali slej spoprijeti tudi mi. Še zmeraj je izredno močan izločevalni sistem rednega izobraževanja, po katerem le polovica mladih doseže evropsko izobraževalno raven, to je končano srednjo šolo ali 12 let šolanja. Vrednost družbe pa je odvisna od delovanja povprečja; pri nas traja šolanje 8,8 leta, torej samo leto več kot obvezna osnovna šola. Izobraževalci bi morali biti torej v teh trenutkih najbolj dragoceno blago in se odzivati na vsako potrebo. To so le nekatere misli, s katerimi je začela dr. Ana Krajnc prvo slovensko andragoško šolo. S to se je uresničila dolgoletna zamisel, da bi za slovenske andragoške delavce pripravili program, namenjen potrebam naših andragogov, kakršnega načrtuje tradicionalna andragoška šola na Hrvaškem. Slovenska andragoška šola je potekala 9. in 10. maja 1991 v Ljubljani in je bila po programu zelo pisana. Udeležilo se je je okrog 40 andragogov, zlasti delavcev v izobraževalnih središčih podjetij in zavodih za zaposlovanje, nekaj pa tudi z delavskih univerz in srednjih šol. Načrtovano sistemsko ureditev izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji je prvi dan najprej predstavil gospod Boštjan Zgonc z Republiškiega sekretariata za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Razveseljivo je, da se v sekretariatu kaže pripravljenost za bolj sistematično ureditev tega izobraževanja, in se že oblikuje prihodnji andragoški center kot raziskovalno središče izobraževanja odraslih. Žal pa nismo mogli zvedeti, kako bo inštitucije, v katerih se odrasli izobražujejo, opredelil nastajajoči Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja in kako bo le-ta sploh uredil izobraževanje odraslih. Kratko informacijo o spremembah v srednješolskih programih in vključevanju odraslih v izobraževanje so zatem podali delavci Zavoda Republike Slovenije za šolstvo: Marija Velikonja, Irena Komac in Anton Grebenšek. Popoldne je gospod Zoran Jelenc - Pedagoški inštitut - pojasnjeval raziskavo o odraslih prebivalcih Slovenije v izobraževanju in z njo ponudil organizatorjem izobraževanja temeljne podatke za programiranje in organizacijo izobraževanja. Zanimive in hkrati zastrašujoče številke o naraščajoči brezposelno- ZVEZA DRUŠTEV ZA CEREBRALNO PARALIZO SLOVENIJE sti pri nas je udeležencem sporočil gospod Samo Hribar z Republiškega zavoda za zaposlovanje, spodbudno pa nas je seznanil z mnogimi ukrepi Zavoda za zaposlovanje oziroma Sekretariata za delo, da bi brezposelnost omilili in presežne delavce preuspo-sobili. Drugi dan je začel »šolo« dr. Silvije Pongrac s Pedagoške fakultete na Reki, stalni gost na strokovnih srečanjih slovenskih andragogov. Nadaljeval je temo prejšnjega dne, in sicer izobraževanje odraslih za preusposablja-nje. Nekatere od teh zanimivih izkušenj je opisal v svoji publikaciji Inoviranje v izobraževanju (Andragoški center, Zagreb 1990), ki so jo udeležnci dobili kot del gradiva. Stanje pri nas smo lahko primerjali s tujimi izkušnjami, ko je dr. Jurij Jug s Fakultete za organizacijske vede v Kranju govoril o sodobnem dogajanju v Evropi in vplivih na izobraževanje pri nas. Tretja tema tega dne je govorila o učinkovitih poteh izobraževanja odraslh. Dr. Ana Krajnc je izrabila izkušnje udeležencev in z njihovim sodelovanjem zbrala dejavnike, ki vplivajo na učinkovito učenje odraslega, in sicer družbene okoliščine, andragoške in osebne razmere ter nove metode učenja in poučevanja. Z zgledom iz andragoške prakse je opisala likovna pedagoginja Anka Hribar-Ko-šmerl, kako poučuje umetnostno vzgojo v nekaterih srednješolskih programih, v katere se vpisujejo odrasli pri Centru za dopisno izobraževanje v Ljubljani. Center za dopisno izobraževanje ima tudi zaslugo za dobro organizacijo prve slovenske andragoške šole. Začetek je bil spodbuden in prve izkušnje bodo pokazale, kako še bolje načrtovati program in delo tega zahtevnega projekta. MARUA VELIKONJA Na Prosvetnega delavca se lahko naročite tudi po telefonu: (061)315-585 Nekoliko naprej, nekoliko nazaj Novi učni načrt za etiko in družbo bo verjetno razveselil učitelje DMV, saj kljub nepopolnostim pomeni napredek in novo kakovost. Skupina, ki ga je oblikovala, je poskušala ohraniti nekatere dobre strani prejšnjega učnega načrta za DMV, hkrati pa je upoštevala nekatere dosežke podobnih učnih načrtov v tujini. Težave so nastajale predvsem zaradi tega, ker je za tak predmet, ki mu v svetu namenjajo veliko pozornost, ostalo enako število ur, ker je torej časovno zelo omejen in zaradi tega ni bilo mogoče uvrstiti sodobnih tem in problemov, ki posebej zanimajo sodobnega mladega človeka. Očitno je, da bi bilo potrebno zlasti v devetletni šoli nameniti družboslovju več časa in pozornosti. Pri prenovi učnega načrta so se pojavila stara vprašanja, nekatere pristne in tudi lažne dileme, ki so jih v preteklosti in sedanjosti v svetu že rešili. Na novo je bilo treba začrtati cilje, smotre in naloge takega predmeta zaradi družbenih sprememb, poiskati novo ime zanj, ker prejšnje ni bilo zaželeno. Med mnogimi predlogi je ostalo ime »etika in družba« in temu so prilagojene tudi vsebine. Pri izbiri teh so člani skupine upoštevali dobre stvari iz prejšnjih učnih načrtov in izkušnje iz tujine Ker je ostalo enako število ur, se je bilo treba omejiti na najnujnejše, in spet so bili potrebni kompromisi, omejitve, spet je bilo treba tvegati slabosti iz pre- tativne dejavnosti, posebna vloga Rdečega križa. Bolje je tudi obdelana tema o svobodi vesti, saj sta poudarjeni njena moralno-etična stran in njena ogroženost v avtoritarnih sistemih. S tem se povezujejo vprašanja strpnosti med ljudmi, skupinami, narodi, verami, povezanost z demokracijo, s človekovimi pravicami v pluralni družbi. Čeprav smo že v prejšnjem učnem načrtu za DMV imeli vrsto spoznanj o OZN, človekovih pravicah, o vprašanjih rasizma, imamo v novem še nekaj več snovi o človekovih pravicah in svoboščinah. Posebno poudarjeni so: njihov razvoj, njihovo uresničevanje, vloga in pomen raznih mednarodnih organizacij Albert Merz, akril teklosti. V svetu imajo za tak pouk na voljo vsaj še enkrat toliko ur. Širša skupina in zlasti sodelavci Zavoda za šolstvo republike Slovenije, so poskušali izbrati teme, ki so zanimive za mlade, kažejo pa tudi novejše poglede in dosežke družbenih ved. Pri tem so bolj kot sociološki pogled upoštevali antropološkega, več pa je tudi psiholoških tem, ki omogočajo mladim spoznavanje lastne duševnosti in doživljanja drugih. Tudi čisto brez politološke problematike ni šlo. V novem učnem načrtu bomo torej našli veliko spoznanj o odnosih med ljudmi, zlasti v družini, šoli, v ožji in širši skupnosti, pa tudi o razlikah med njimi, o humanizaciji odnosov med spoloma, nadrobneje kot prej bodo obravnavana verstva sveta, zlasti krščanstvo. Ob tem lahko mladi spoznajo tudi nekatere pojme iz drugih verstev in njihovih vlog v kulturi, povezavo med etiko in religijo, med religijo in moralo. Večja pozornost kot nekoč je namenjena vprašanjem humanizma, sodobnim družbenim gibanjem, zlasti socialnim, delavskim, ekološkim, mirovnim in drugim, vprašanjem dela in prostega časa, ustvarjalnosti in produktivnosti, ohranjanju telesnega in duševnega zdravja posameznika in skupnosti. Čeprav je bilo vprašanje solidarnosti obdelano tudi v prejšnjih načrtih, je zdaj še bolj poudarjeno, zlasti na področju gospodarstva, znanosti in kulture, v ožjih in mednarodnih odnosih. Globlje je zasnovano pojmovanje povezanosti med ljudmi, poudarjene so humanitarne in kari- pri varovanju teh pravic. Poudarjene so tudi otrokove pravice. Seveda pa je to še zmeraj preskromno in skopo glede na izredno bogato in obsežno problematiko. Ostala je tradicionalna tema o narodu, o narodnem vprašanju, o naši slovenski državnosti, o narodni samoodločbi. Nova je tema o sodobni parlamentarni demokraciji, o političnem pluralizmu, o razvoju slovenske državnosti, o nenasilju. Ostala je tudi tema o znanju in izobraževanju, o vlogi šole in drugih dejavnikov pri poklicnem odločanju, o metodah učenja idr. Na novo so uvrščena vprašanja o medijih, o prenosu informacij, o kakovosti obveščanja in o vplivih javnih občil na mladi rod. Izredno pomembno je opozorilo na medijske manipulacije. V novi učni načrt je uvrščena tudi nova tema o kakovosti življenja, o spreminjanju osebnih in družbenih vrednot, o novih razmerjih med človekom in naravo, med napredkom in ravzojem, o vizijah nove, boljše družbe. Posebno zanimive so izbirne teme, ki zajemajo predvsem socialno-patolo-ške pojave. Spričo novih tem, ki smo jih omenili, je bilo treba skrčiti poglavje o družini, o izbiri poklica, zlasti pa o mednarodnih pojavih, o boju za mir, protislovjih sodobnega sveta, delavskih in drugih gibanjih, rasizmu in apartheidu in neokolonializmu. Novi učni načrt pomeni ponekod napredek. drugod nazadovanje, saj ob tako pičlem številu ur ni bilo mogoče ohraniti starega in dodajati novega. MILAN DIVJAK Še enkrat o študiju germanistike V zadnji številki Prosvetnega delavca je naša kolegica prof. dr. Bariča Marentič-Požamik namenila svoje razmišljanje študiju germanistike. Kot je bilo jasno iz naslova, moj izhodiščni zapis »Študij germanistike: da ali ne« ni bil namenjen predstavitvi študija na našem oddelku, marveč zgolj mogočim premislekom pri odločanju srednješolcev za študij anglistike in nemcistike. Zato v njem nisem govorila o različnih možnostih študija in njihovih vsebinah, temveč o razlikah med predstavami novincev, ki smo jih anketirali lani, in resničnimi zahtevami študija. Kar zadeva pedagoški poklic, sem navedla samo nepričakovan podatek, da je le 6 od 232 anketirancev navedlo željo postati učitelj angleščine kot vzrok Ya izbor študija. Kolegico Maren-tič-Požarnik pa je moj strogo funkcionalno napisani članek navedel k razmišljanju o problemih odnosa do pedagoških predmetov v skopu jezikovnega študija, o domnevnem omalovažujočem odnosu do teh predmetov, ki naj bi - tako meni ona - preraščal že kar v iracionalno zakoreninjeno nasprotovanje. Ker tako pisanje izkrivlja podobo študija na našem oddelku in odnosa učiteljev do vsebin našega programa, moram to problematiko osvetliti s stališča študija germanistike. Dokler pouk pedagoških predmetov ni bil organiziran tako, da so ure za študente germanistike in romanistike sovpadale z njihovim temeljnim študijem strokovnih predmetov, se niso niti študentje niti učitelji pritoževali _ nad pedagoškimi predmeti. Študentske pritožbe so se začele šele, ko so se pedagoški predmeti začeli širiti v redni urnik tujih jezikov in so tako študentom s prisilno obveznostjo preprečevali udeležbo pri pouku tujega jezika. Pritožbam nad urnikom so se pridružile pritožbe nad vsebinami pedagoških predmetov, nad nepovezanostjo in ponavljanjem. Ker je ena izmed dolžnosti predstojnika oddelka tudi reševati študentske pritožbe in pomagati študentom pri bolj smiselni organizaciji študija, se mi zdi navedeni lanskoletni odziv predstojnice romanistike povsem ustrezen glede na pritožbe in motnje pri pouku jezikov, ki jih je po nepotrebnem povzročila nefunkcionalna organizacija pedagoških predmetov: dopis oddelka za romanistiko je bil pač oblikovan sporu primerno. Pritožili so se tudi študentje germanistike, ker se zaradi nenadno vpeljanih obveznih vaj niso mogli udeleževati rednega pouka in seminarjev. V takšni zvezi sem povedala tudi stvarni podatek, da me v tridesetih letih še nobena šola ni vprašala o pedagoški usposobljenosti kandidatk, ki smo jih priporočili, marveč samo o njihovem znanju angleščine ali nemščine. Če kdo dvomi o zanesljivosti tega podatka, lahko preveri, ali bi katera šola dala prednost pedago- ški usposobljenosti pred zna^ njem tujega jezika. Domnevam, da je to mogoče pri kakšnem drugem predmetu, pri pouku tujega jezika pa učitelju brez znanja tujega jezika ne more pomagati niti doktorat iz pedagoških znanosti. To spoznanje je uveljavljeno po vsem svetu, kjer šole za učitelje tujih jezikov preverjajo najprej aktivno in brezhibno znanje tujega jezika, pedagoško usposabljanje pa imajo po končanem študiju jezika. To, da povsod postavljajo na prvo mesto obvladanje tujega jezika, pa ne pomeni, da bi bili pedagoški predmeti nepotrebni, niti, da bi jih na našem oddelku šteli za nepotrebne, še posebno ne, če bi bili organizirani smiselno in funkcionalno. Ne gre torej za nikakršno nasprotovanje pedagoškim predmetom, še najmanj pa za »iracionalno zakoreninjeno nasprotovanje«. Iracionalnost si mogoče lahko privoščijo pri študiju pedagoških predmetov, na našem oddelku moramo vsako odločitev in stališče temeljito premisliti in utemeljiti. Zavedamo se namreč, da kakovost in organiziranost našega pouka nista pomembni samo za 729 redno vpisanih študentov, marveč imata posredne posledice tudi za pouk angleščine in nemščine na vseh ravneh. Samo v enem letniku osnovne šole se v Sloveniji uči angleščino več kot 26000 učencev! Nasprotujemo le nesmiselno in nefunkcionalno organiziranemu pouku pedagoških predmetov, pa naj gre za sočasnost urnika, ki bi ga lahko brez težav preprečili. če bi pedagogi pred vpeljevanjem raznih obveznih vaj pogledali že narejene urnike na germanistiki in romanistiki, ali pa za nedavni predlog, da naj bi zaradi pedagoških predmetov v 3. in 4. letniku skrčili jezikoslovne programe na devet ur na teden. Navsezadnje smo v predlaganih programih samostojnega študija anglistike in memcistike predvideli dovolj ur za vse pedagoške predmete in prakse s statusom izbirnih predmetov za tiste študente, ki bi se odločili za pedagoško usmeritev študija. Spričo hitrega razvoja stroke, ki zahteva poglobljene programe, in pogosto nezadostnega poprejšnjega znanja, še zlasti drugega tujega jezika, se zdi edina smiselna rešitev za študij na našem oddelku vpeljava možnosti enopredmetnega študija, ki bi zagotovil' visoko strokovno raven in primerno pa bi omogočal tudi pedgoško usposabljanje. Oddelek za germanistiko se že od leta 1989 zavzema za vpeljavo predloženega programa samostojnega študija. Govoriti o upoštevanju svetovnih teženj v izobraževanju učiteljev tujih jezikov ob neupoštevanju tega, da so vse druge okoliščine, npr. obvezna dvo-predmetnost, prostorska stiska in nedopustno neugodno razmerje med številom študentov in učiteljev drugačne kot drugje po svetu, pa je čisti nesmisel. »Drugi po svetu«, npr. na univerzi v Cambridgeu, poučujejo nemščino kot tuji jezik v tutorski skupini za dva študenta, jezikovne vaje pa potekajo v skupinah 4 do 7 študentov. Za večino univerz je potreba po učinkovitem pouku tujega jezika tako samoumevna, da v svojih programih sploh ne navajajo števila študentov v skupinah, to pa mora biti čim manjše. Naš oddelek pa mora leto za letom utemeljevati, zakaj je že skupina s 15 študenti prevelika! Na številnih univerzah je razmerje 7, 8 ali 9 študentov na enega učitelja tujega jezika, vse kar je več kot 10 pa se šteje za neugodno. Pri nas imamo pri nemščini razmerje 26 študentov na enega redno zaposlenega učitelja, pri angleščini pa 23 študentov na učitelja. (Na IZOBRAŽEVANJE MENTORJEV IN PRIPRAVNIKOV Vsakemu pripravniku dobrega mentorja srednjih šolah, ki jih pozU je to razmerje bistveno bolj v po o tak Po ob ra: sqi ra. če, kn na Kljub tem skrajno neugoj razmeram za delo se na od( zavedamo, kako pomemW pedagoška usposobljenos1 naše diplomante, in se tru razviti tako didaktike angle in nemščine, ki bi bila ustne1 k našim slovenskim učence' utemeljena na angleško-sl° ski ali nemško-slovenski ko stivi. Sistematično vpelje' podiplomski študij na poč1 didaktike tujih jezikov in f šamo preučiti zdajšnje s® zgodovino in razvoj pouk* gleščine in nemščine, še zla1 možnosti za uspešnejši po11 boljše dosežke. Pri tem raZ valnem delu vztrajamo, # - kljub obsežnemu govof] o vključevanju v Evropo ia potrebnem znanju tujih jcJ - še nismo mogli zagotovit' narja za nujno raziskovalno na tem področju. Pri tem pomaga in ustvarjalno soč; tudi kolegica Bariča Marc Požarnik, kot učiteljica in torica naših podiplomskih dentov. Pripisovanje iraciofl zakoreninjenega nasproto' pedagoškim predmetom na šem oddelku se mi zato zdi I sem iracionalno in neup1 čeno. Lahko pa pričakujem11 se bodo študentje tujih jezike naprej spraševali, ali učitelj1 dagogike ne vedo, da je nep goško in nevzgojno študente vajati in siliti k neobiskov: obveznih seminarjev, če h pedagoške vaje načrtovali v' strokovnih programov. Še prej se bodo spraševali, d učitelje pedagoških predm1 ne velja pravilo, da bi m( neprestano učiti tudi z dot zgledom, z zgledno organi® pouka in prav takšnim sodel1 njem pri izvajanju skupnega nega programa. Prepričana ; tudi, da bi se študentje gernv n stike in romanistike manj p' lf ževali nad pedagoškimi ^ meti, če bi jih njihova vsetj" pritegnila in bi zbudila zaiti. Ko bo fakulteta dobila d£ za obvezno prakso in za iz' nje sprejetih programov spCjOs nih didaktik pri študiju predr . B po pred leti potrjenih P'0^1 mih, bomo seveda takoj uvk( tudi ta pouk. META GROSMAN led 'ttc N: tet bra er< Zavod Republike Slovenije za šolstvo je v letošnjem šolskem letu uvrstil med prednostne naloge tudi izobraževanje učiteljev mentorjev in učiteljev pripravnikov. Področje mentorstva in pripravništva je na nekaterih šolah dokaj zapleteno in težavno. Trditve se potrjujejo v raznih raziskavah, ki nam razkrivajo zaskrbljivo stanje. Sola (vodstvo mentorji, ŠSS) niso kos nalogam, ki jih glede pripravništva in mentorstva zahtevata zakon in sodobna pedagoška teorija. Dogaja se, da mentorji s prirav-niki (in sodelavci) ne izdelajo individualnih programov pripravništva in da pripravniki z njimi niso seznanjeni. Pogosto so programi napisani formalno, so površni, nedodelani, zajemajo le nekatere vsebine vzgojno-izobraževalnega dela in nekaj nalog, ki spadajo v področje učiteljevega dela. Hospitacije med mentorji in pripravniki potekajo zelo različno. Poudariti moramo, da so ponekod skrbno načrtovane, izpeljane in strokovno razčlenjene. Žal pa v vseh šolah le ni tako. »Mentorji na papirju« ne opravljajo hospitacij pri pripravniku in za pripravnika. Tudi drugi pedagoški delavci poredko obiskujejo učitelje začetnike v razredu. Podatki kažejo, da je bilo precej ravnateljev, ki pripravnikov sploh niso hospitirali. Vprašanje je, kako so ti ravnatelji in mentorji pripravili poročilo o poteku pripravniške dobe in kako ocenili pripravnikovo pedagoško delo, takšno poročilo pa je namenjeno komisiji za strokovne izpite. Zato ni čudno, da so izpitne komisije v zadregi, kadar dobijo površna poročila in pomanjkljive ocene. Na kaj nas raziskave še opozarjajo? Pri pripravnikih z višjo izobrazbo se čuti primanjkljaj strokovnega znanja, pripravniki z visoko izobrazbo pa imajo premalo psihološkega, metodičnega in didaktičnega znanja. Tudi kultura ustnega in pisnega izražanja je pri nekaterih pripravnikih različna, večkrat nezadovoljiva. Slavisti, člani izpitnih komisij, se zavzemajo za drugačen položaj slovenskega jezika. Pereči problemi, ki smo jih nanizali, so pomemben razlog, da se je Zavod RS za šolstvo lotil organiziranega in načrtnega izobraževanja mentorjev in pripravnikov za vso Slovenijo (vrtci, osnovne šole, srednje šole). Prej je to nalogo opravljala delavska univerza, vendar je bil program zasnovan ozko, le kot priprava na strokovni izpit. Zavod se je naloge lotil širše. Poudarek za osnovnošolske mentorje in pripravnike je na prvinah, značilnih za sodobno in učinkovito poučevanje, na oblikovanju učitelja praktika in teoretika, ki bo v sebi iskal mogoče rešitve in spremembe za večjo uspešnost pri vzgojno-izobraževalnem delu. Usposabljanje učiteljev mentorjev in pripravnikov je organizirano kot seminar z delom v pedagoških delavnicah. Nekatere teme spremljata pripravnik in mentor skupaj, nekatere pa ločeno. Pomembne vsebine, ki zajemajo usposabljanje, so: šolska zakonodaja, teme iz psihologije, didaktike in jezik. Seminar poteka v dveh delih, s časovnim presledkom. Čas med prvim in drugim delom je namenjen mentorju in pripravniku, da skupaj razmišljata in rešujeta didaktične probleme, ki zahtevajo dosti znanja iz pedagoške psihologije. Tudi zakonodaja zahteva čas za študij in razmislek. V drugem delu, ki je zasnovan problemsko, so rešeni mnogi problemi, ki zadevajo omejene vsebine. Ti seminarji in pedagoške delavnice, ki jih vodijo pedagoški svetovalci Zavoda in zunanji sodelavci, ne morejo nadomestiti načrtnega in kakovostnega dela z učiteljem pripravnikom na šoli. Opozoriti je treba, da je na voljo veliko strokovnega slovstva - to pa je vredno uporabljati pri vzgojno-izobraževalnem delu. Tudi priročnik, ki šele nastaja ^ prav gotovo dobrodošel in <) gocen kažipot za skupno deH :]c sodelovanje. ra Prepričani smo, da bo načini usposabljanje mentorjev in I1)6 pravnikov rodilo sadove. 1 n: ketni vprašalniki, ki jih izpol|S'! udeleženci, nas prepričujejo,1 so nujni, saj mnoge učitelje r£)° jejo iz težav. Večina mentol in pripravkov je s strokov! o spopolnjevanjem zelo z^11 voljna. Predlagajo, naj bi nclt£ tere vsebine poglobili in razširt Želijo se sestajati na stanov* sestankih, na teh bi razprav 'I' o novih teoretičnih spozna1 (nivojski pouk, metoda f, jekta...) in jih preve!5c v praksi. To so zanimive bude, zato bi jih morali z vt®2 Ijem sprejeti. Prizadevajmo si, da bi V)r učitelj pripravnik dobil najbo šega mentorja - takšnega, k« 'e šen je predstavljen v sodobni! ji dagoški teoriji in v dobri prahi To je uspešna osebnost, ki 1 široko znanje, sposobnosti in1 c čutek za ljudi. it . j] Ce bomo imeli takšne flL torje in se bodo naši priprav! razvijali ob takih sodelavcih 1( nam ni bati za prihodnji rod brih učiteljev pa tudi dot mentorjev. ^ DARJA INTIHAR OZI1' 30| Lig0' od1 mb' iosi trn* ‘gl .rad nce i-slo ko ;lju: Aktualna vprašanja književnega pouka (VIHJ JANKO KOS Verske vsebine O verskih vsebinah v srednješolskem pouku se je začelo govoriti Potem, ko se je rodila misel, da bi morali v šole vpeljati pouk .-j 0 verstvih kot poseben predmet. Zlasti tisti, ki so nasprotovali jod akšnemu predmetu, so predlagali, naj bi o verskih stvareh učence Poučili kar pri drugih predmetih, na primer pri pouku književnosti. Natančneje pa ni tega predloga razložil nihče. Ne glede na opisane okoliščine je seveda res, da književni pouk obsega tudi besedila z verskimi vsebinami. Če naj jih učenci raZumejo, doživijo in ovrednotijo, ni dovolj, da jih razlagamo samo po jezikovni, slogovni in estetski plati, temveč je treba [azložiti tudi njihove motive, teme in ideje - in prav te so tisto, l^nur se preprosto reče »verska vsebina«. Da so torej neogiben del književnega pouka, ne more biti sporno. Vprašanje je le, kakšen nai bo ta del, kako naj poteka, s kakšnimi cilji in sredstvi. Stvar je zapletena, kot je zapleten sam književni pouk. Vsi vemo, ja književnost, o kateri govorita osnovna in srednja šola, poleg ePega števila del z verskimi vsebinami zajema povečini dela, ki so ;0d! Versko brezbarvna, neverska ali kar brezverska. Načelno so v panku vsa ta besedila enakopravna in jih je torej treba obravnavati enako. Tudi učitelji, ki poučujejo književnost so ali verni, ali Versko indiferentni, ali neverni. Podobno je z učenci - ob teh, ki so Versko poučeni in prepričani, sedijo taki, ki so versko brezbrižni. n vendar mora biti književni pouk za vse enak, tudi pri razlagi Verskih vsebin posameznih besedil. Najpreprostejši odgovor na to zapleteno vprašanje bi bil morda ,a< da je treba besedila z verskimi vsebinami razlagati nevtralno, ne Za vero ne proti nji; in seveda enako nevtralno ob vseh mogočih verstvih v književnosti, se pravi enako do mohamedanstva ali budizma kot do krščanstva in židovstva. Mogoč ugovor zoper takšno nevtralnost je ta, da razlaganje verskih vsebin ob književnih delih seveda ne sme iti v versko indoktrinacijo, da pa ne more ostati Pri vsesplošnem izenačevanju vsega; to bi peljalo v splošno duhovno brezbrižnost, relativizem in neplodno skepso. V tem pri-rneru je vsekakor boljše, da učitelji in učenci tudi ob verskih vsebinah književnih del razpravljajo o tem, kaj je v njih pomembno, resnično in sprejemljivo, in kaj ne; in da svoje sodbe izrekajo z argumenti, s kritično presojo utemeljeno s svojimi izkuš-njumi. Še boljše je seveda, če zmore učitelj ob takšnih verskih vsebinah opozarjati na njihove spoznavne, etične in tudi estetske vrednote, tako da jih lahko učenci samostojno razumejo kot sestavni del kulturne in civilizacijske tradicije, ki ima zanje tak ali drugačen pomen. [ zdaj veljavnih srednješolskih berilih se takšni obravnavi ponuja vrsta besedil, tako iz slovenske literature kot iz jugoslovanskih lft svetovne. Od slovenskih so takšne vrste brižinska pridiga are in i cih :ioJ ito' na 'di ;up! sike telji lep1 mto cov: ; t i V Še, ai dm! mi dot iiza deli 3ga aa i :rm j pl* /sel ani o grehu in pokori, odlomek iz Trubarja in ljudska legenda o sv. Lukežu, pa tudi Krst pri Savici, Gregorčičevi Človeka nikar! in V pepelnični noči, Župančičeva Ob Kvarnem, Cankarjeva Edina beseda, pesem Antona Vodnika in seveda Pregljeva Matkova Tina. Prav toliko ali še več je verskih vsebin v besedilih iz svetovne književnosti, kot so v teh berilih biblijski psalm, Bhagavadgita, odlomki iz Božanske komedije, Villonova balada, pa tudi Kralj Ojdip, Antigona, Goethejev Faust, Tagorejevi Žrtveni spevi in navsezadnje Wildova Saloma; ta dekadenčno oblikuje snov, ki je bila prvotno verska, zato jo mora učenec dojeti tudi iz primerjave Z njenim verskim pomenom v evangelijih. V pomenkih o novih berilih se je večkrat oglasil pomislek, da je med besedili iz starega Orienta vendarle premalo biblijskih, ki da so za evropsko kulturo pomembnejša od staroegiptovskih, indijskih ali japonskih. To je seveda res, vendar se temu ne da kaj prida odpomoči z dopolnjevanjem beril; ta so že tako in tako dovolj obsežna. Boljše je poskrbeti za domače branje, kjer bosta učitelj in učenec našla dodatno priložnost za obravnavo besedil, enako pomembnih po literarnoumetniški strani kot po svojih verskih podlagah. Temu namenu naj bi rabil zlasti izbor staroorientalske lirike, objavljen med prvimi zvezki Klasja; tu najdemo najpomembnejše pesmi iz stare in nove zaveze. Na voljo je že tudi zvočni posnetek vseh štirih evangelijev, s posameznimi deli primeren tudi za šolski književni pouk. Čimprej bo treba pripraviti tudi knjižni izbor svetopisemskih Zgodb, seveda tak, ki ustreza merilom za literarno umetnost in temu, kar mora biti književni pouk v šolah. To pa seveda pomeni, da morajo besedila, ki terjajo med drugim posebno razlago verskih vsebin, ohranjati v tem pouku poseben položaj umetniških besedil. Njihova obravnava pri književnem pouku ne more imeti za cilj razlaganje verskih resnic. Prav narobe - pojasnjevanje verskih vsebin mora biti sredstvo za dojetje njihovega celotnega literarnoumetniškega pomena. Sicer se pa mora to načelo uveljavljati že pri sestavi učnega načrta, beril, domačega branja in učbenikov. Iz obsežnega verskega slovstva, zlasti starega sveta, od egiptovske Knjige mrtvih do perzijske Aveste in kitajskih kanoničnih spisov, je v šolski literarni kanon mogoče sprejeti samo tisto, kar presega didaktično raven in se lahko bere, doživlja in razlaga kot prava literarna umetnost. Isto velja seveda za novejše pisatelje, katerih dela so včasih napolnjena tudi z verskimi vsebinami, pa ni nujno, da so zato med njihovimi najboljšimi besedili. Je pa čisto mogoče, da so bila takšna besedila zaradi ideoloških predsodkov prezrta, odrinjena in po krivici zanemarjena. O tem bi se dalo ob slovenski književnosti govoriti pri Preglju, Majcnu, Antonu Vodniku, morda celo Kosovelu in zdaj Balantiču. Po tej strani bo temu kanonu gotovo namenjena pozorna obravnava. aje za večjo bralno učinkovitost pej osvet o prenavljanju osnovne šole jro ^tošnjo razstavo učil in šolske opreme 91 je spremljalo veliko uv"kovostnih demonstracij, prikazov pouka, okroglih miz in posvetov, te spada tudi posvet Prenavljamo osnovno šolo, ki je potekal na snovni šoli Trnovo v Ljubljani. ' amen posveta je bil predstaviti novosti, ki so jih učitelji in šolski e*°valni delavci uspešno vpeljali v prakso. Vodila ga je pedagoška 'ejovalka Urška Margan, voditeljica oddelka za šolsko svetovalno užbo na Zavodu RS za šolstvo. Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Srečko Zakrajšek je številnim 'tanim pedagoškim delavcem predstavil slovensko šolo v evropski ifspektivi, ravnateljica mag. Teja Valenčič pa bogato, ustvarjalno in 'tiskovalno delo šole gostiteljice glede na ravnateljevo vlogo pri Stanji prenovi osnovne šole. '^lovnT A ^ato so se udeleženci posveta ^ zanimanju razdelili v devet skupin in se seznanili tazličnimi prizadevanji za dru-iči pno, bolj ustvarjalno, manj od-n lJeno in bolj smiselno delo i naši osnovni šoli (nove oblike ol1'- a v 1. razredu, nivojski pouk jo, razredu, razvijanje bralnih ri'osebnosti. delo z nadarjenimi toa razredni stopnji, logoped avl osnovni šoli, poskusno vpelje-zslinje ocgnjevainjh obdobij, n( ltegrirani pouk naravoslovja na zši todrnetni stopnji, uspešna )VS:pjna komunikacija, program av) (- za življenje, socialne igre i3i°i novi komunikacijski vzorci). f * * * * v skupini za razvijanje bralnih /ei 'osebnosti se nas je zbralo ose-3 'ntrideset. povečini učiteljev v< Zrednega pouka in šolskih sve-valnih delavcev. Zanimalo nas kaj lahko naredimo za izbolj-.. nJe bralne učinkovitosti, saj n°mevni največji del učenja v šoli, . ,ect študijem in pozneje v življe-11 in učenje iz besedil in s po-70Ao besedil. 1 Zaradi časovnega okvira smo omejili predvsem na predsta-“v vaj in tehnik eksperimen- ite *ln, ivt.o Je opravila mag. Sonja Peč-K°va. in modela recipročnega ega programa hitrega branja nčevanja, ki ga je predstavila Majda Skrbinekova. ag- Pečjakova je poudarila elik 'čno pomen branja za splošno uspešnost (visoka korela- cija med obema) in predstavila razsežnosti, ki vplivajo na bralno učinkovitost: razumevanje, hitrost - tehnika branja in besedni zaklad. Pri tem je opozorila, da morajo učenci najprej obvladati elementartni akt branja - tehniko, šele potem lahko razvijajo druge razsežnosti, in to je treba bolj uspoštevati tudi v učnih načrtih. Nato je predstavila eksperimentalni program hitrega branja. za katerega je pogoj pridobljena tehnika branja. Traja 21 dni. po eno šolsko uro. Zajema tiho branje (zmeraj z določeno nalogo), specifične vaje - tehnike za hitrost, razumevanje, besedni zaklad, odpravljanje slabih bralnih navad in domače delo. Za razvijanje posamezne bralne razsežnosti je navedla več praktičnih zgledov ter predstavila ugotovitve in izide preskusa tega programa v 4. razredu nekaterih ljubljanskih šol. Učinkovitost programa je v sodelovanju z učiteljicami in šolskimi svetovalnimi delavci preverila tudi v šestih eksperimentalnih oddelkih v primerjavi s šestimi kontrolnimi oddelki (3. in 4. razreda) osnovnih šol na območju organizacijske enote ZŠ Novo mesto. V obeh primerih je ugotovila, glede na začetno stanje, skratka glede na uspehe v kontrolnih oddelkih. statistično pomemben napredek v razvijanju bralnih spretnosti. Učiteljica Joža Luzar z osnovne šole Škocjan pri Novem mestu, ki je v celoti izpeljala eksperimentalni program v svojem razredu, je storilnostne dejavnike dopolnila še z afektivnimi, ki jih eksperimentalno niso ugotavljali. Poudarila je, da je za uspešno izvajanje programa zelo pomembna zlasti motivacija učencev in staršev (npr.: posnetek branja posameznih učencev). Program je izvajala v začetku bolj intenzivno (vsak dan), in dje in le občasno, če je treba, spodbuja in pomaga. Z medsebojnim poučevanjem razvijajo, v tem primeru, štiri bralne dejavnosti: predvidevanje, pojasnjevanje, povzemanje in postavljanje vprašanj. Pri tem je pomembna motivacija učencev, zato jim povemo, kaj bodo s tem dosegli, kaj bodo počeli in kako. Tako se v sproščenem ozračju prenaša odgovornost za razumevanje prebranega z učitelja na učenca. Ta model eksperimentalno vpeljujejo (v 2. polletju tega šol- Notranjost Galerije Florjan na Gornjem trgu 24 nato priložnostno vse šolsko leto. Predstavila nam je namen in učinkovitost posameznih vaj, ob koncu pa predvsem ugoto-vila. da so učenci radi brali, bolje brali in se bolje znašli v različni literaturi. Za tem nam je mag. Majda Skrbinekova predstavita enega izmed izredno učinkovitih modelov za razvijanje razumevanja prebranega modela recipročnega poučevanja, ki ga je sama tudi že eksperimentalno preskusila. Traja 20 dni in 5 dni za uvodne priprave, razumevanje prebranega pa se v tem času zveča celo od 15 do 80 odstotkov. To je svojevrsten dialog, v katerem učenec prevzame vlogo učitelja, ta pa se umakne v oza- skega leta) na treh ljubljanskih osnovnih šolah pri slovenskem jeziku, matematiki, spoznavanju narave in spoznavanju družbe v 4. in 5. razredu. Ob koncu smo poudarili že znano resnico, da je pomanjkljivo branje vzrok slabe uspešnosti na vseh predmetnih področjih. zato so nas zanimale še številne podrobnosti v zvezi z organizacijo. vsebino in možnostmi za izpeljavo obeh programov. Ugotavljali smo, da nam manjka ustreznega znanja s tega področja, zato smo z veseljem sprejeli obvestilo, da mag. Pečjakova pripravlja Priročnik z vajami za razvijanje bralnih spretnosti. VLADKA ŠKOF iz prakse za prakso PROGRAMI POKLICNIH IN TEHNIŠKIH TER DRUGIH STROKOVNIH ŠOL V drugem krogu prenove Strokovni svet R Slovenije za vzgojo in izobraževanje je na svoji 17. seji 23. 5.1991 sprejel 91 prenovljenih programov za srednje šole. S tem je zaokrožil drugo stopnjo prenove in z njo uveljavil programsko ločitev poklicnih in tehniških šol. V programsko ponudbo srednjih šol so uvrščeni tudi novi programi: petletna trgovska akademija, dveletni in triletni program poklicnega izobraževanja za gospodinjske storitve, triletni program obrtnega izobraževanja za elektrikarja. Večja je tudi ponudba šol za izobraževanje učencev za potrebe obrti. Ostaja le vprašanje, ali bodo šole zmogle pridobiti dovolj učencev in mojstrov, ki bodo pripravljeni sprejeti učence na praktično usposabljanje. Pri oblikovanju programov smo upoštevali izsledke evalva-cijskih raziskav in globalno zasnovo razvoja vzgoje in izobraževanja v R Sloveniji. Programi so bolj okvirni kot doslej in omogočajo več izbirnosti šoli in učencu. Predmetnik programov obsega splošni in strokovni del. V splošni del spadajo obvezni predmeti in obvezne izbirne vsebine, v strokovnega pa strokov-noteoretični predmeti, izbirni predmeti in praktični pouk. V vseh vrstah programov so tile splošnoizobraževalni predmeti (seveda z različnim obsegom in zahtevnostjo): slovenski jezik in književnost, matematika, umetnostna vzgoja in športna vzgoja. V dveletne programe sta poleg teh uvrščena še naravoslovje in družboslovje, v triletne pa družboslovje. Naravoslovni predmeti so včlenjeni v ustrezne strokovne predmete. Tuji jezik je obvezen le za nekatere poklicne šole, za vse druge pa predmetnik priporoča, da ga šole uvrstijo v svoje izvedbene predmetnike. V štiriletnih programih sta poleg že navedenih obveznih splošnih predmetov še informatika in računalništvo. Vsi drugi družboslovni in naravoslovni predmeti (zgodovina, geografija, ekonomija ali psihologija ali sociologija; fizika, kemija, biologija z ekologijo) so določeni s posameznim programom, to pa pomeni, da kakšen od njih tudi ni zastopan. Strokovnoteoretični predmeti so bili s to prenovo precej preoblikovani, predvsem z združitvijo in prerazvrstitvijo učnih vsebin med predmeti. Tudi v strokovnoteoretičnem delu predmetnika so izbirni predmeti, to so lahko splošnoizobraževalni predmeti, namenjeni stroki (naravoslovni, družboslovni, tuji jezik) ali strokovni predmeti (tehnologije itn.). Z izbirnimi predmeti torej šole oblikujejo celoto predmetnika, ki upošteva temeljne cilje programa in posebne cilje posamezne šole. Obvezne izbirne vsebine so oblikovane po zgledu gimnazijskega programa, vendar so deloma prilagojene ciljem in posebnostim srednjih strokovnih šol. Vsi učenci bodo imeli zdravstveno vzgojo in tečaj prve pomoči, vzgojo za varovanje okolja, mir in nenasilje ter za življenje v družini; imeli bodo kulturne, športne dejavnosti in ekskurzije ter se seznanili z družbeno ureditvijo. Izbirne vsebine bodo v srednjih šolah poučevali po učnih načrtih Zavoda RS za šolstvo in na podlagi kataloga izbirnih vsebin, torej zunanjih izvajalcev. V tem delu bodo učenci lahko izbirali še druge izbirne vsebine. Pri oblikovanju predmetnika smo upoštevali dogovorjene pogoje, to so: največ 32 ur pouka na teden (če bo hotela šola imeti več praktičnega pouka, bo morala dobiti dodaten denar od gospodarstva), 38 tednov na leto za uresničitev celotnega programa in največ 8 do 10 predmetov. Pri praktičnem usposabljanju je v vseh programih uveljavljen enotni standard delitve učencev v skupine. Manjše skupine učencev so dopustne le v skladu s predpisi varstva pri delu. Skupine učencev so predlagane tudi za del izbirnega pouka v gimnazijskem programu. V dveletnih in triletnih programih poklicnih šol je povečan delež strokovnih predmetov in praktičnega usposabljanja v primerjavi z zdajšnjim stanjem, čeprav zaradi denarnih omejitev to povečanje ni tolikšno, kot bi moralo biti. Očitno je, da v posameznih strokah ne bo mogoče najti ustreznih rešitev, če izobraževanje ne bo podaljšano. Splošnoizobraževalni predmeti so v triletnih programih poklicnega izobraževanja bolj namenjeni pridobivanju strokovnega znanja. Racionalna evalvacija programov, ki je bila opravljena pred sprejemom programov, pa opozarja, da mora Zavod RS za šolstvo preučiti zlasti opozorila glede integracije predmetov in deleža družboslovnega in naravoslovnega znanja predmetov. Integracija predmetov pa se ne bi smela končati na ravni programa, temveč mora postati obvezna metoda dela vsake šole. To pa že sega na vprašanje strokovne in še posebno pedagoško-psihološke in praktične sposobnosti učitelja, kako zna prenesti svoje znanje učencem in jih poklica učiti tako, da ga bodo vzljubili. Temeljna prenova štiriletnih programov tehniških in drugih strokovnih šol je opravljena z včlenitvijo standarda znanja za maturo. Učenci se bodo morali v drugem letniku odločiti za izbirnost programa, ki jih bo vodila bodisi k zaključnemu izpitu bodisi k maturi. Maturitetni predmeti slovenski jezik in književnost, tuji jezik in matematika so enako zastopani kot v gimnaziji. Četrti maturitetni predmet je naravoslovni ali družboslovni, peti predmet pa strokovni. V štiriletnih programih je bistveno zmanjšano število predmetov na letnik, povprečno na 10 do 11; predmetna razdrobljenost je odpravljena zlasti pri strokovnih predmetih. Programi ne zajemajo obvezno vseh tistih splošnih predmetov kot doslej. Ponekod ni biologije ali fizike ali kemije. Vendarle imajo vsi programi kategorijo izbirnih predmetov, ki jih šola opredeli glede na zanimanje in potrebe učencev ter glede na kadrovske in gmotne možnosti. Obseg delovne prakse je v zdajšnji prenovi programov precej okrnjen. Ohranjena je zlasti v strokah, kjer je nujna za poklicno usposobitev (npr. frizerji, gradbeniki idr.). Menimo, da je taka rešitev ustrezna zaradi slabega gospodarskega položaja, pa tudi vse manj je podjetij, ki so še pripravljena sprejemati učence na delovno prakso. Prenova programov je bila pripravljena v sodelovanju s srednjimi šolami, visokošolskimi učitelji in zastopniki gospodarstva. Veliko dela nas še čaka, saj je treba pripraviti učne načrte za integrirane predmete in predmete, kjer je več sprememb. Srednje šole so dobile gradivo programov s sestavinami, ki jim bodo omogočale pripravo za naslednje šolsko leto. MARIJE TOME zanimivosti Miklošičeva zlaganka Privlačen učni pripomoček Slavističnega društva Pomurje Pedagogi, ki so kdaj sodelovali pri pripravah na okrogle obletnice pomembnih umetnikov ali znanstvenikov, vedo, kako težko je slavljence privlačno predstaviti osnovnošolski mladini in zbuditi zanimanje za praznovano poglavje iz naše kulturne zgodovine. Ni težko na hitro sklicati čim več šolarjev na proslavo, res pa je, da si naj večji del otrok želi, naj se le-ta hitro konča, da se bodo vrnili k svojim igram. Redkeje se nam posreči odkriti nove načine, kako takšno proslavljanje približati otroškemu svetu, čustvovanju in dojemanju. Miklošičeva zlaganka, ki jo je ob stoletnici smrti našega izjemnega jezikoslovca Franca Miklošiča izdalo Slavistično društvo Pomurje je ena takšnih uspešnih novosti. Učencem višjih razredov osnovne šole omogoča, da se ob prijetni igri tudi veliko naučijo. Miklošičevo zlaganko je vsebinsko in oblikovno zasnoval profesor Franci Just. Sestavljena je iz mape z žepkom in dvanajstih kart. Na naslovnici sta v treh odstavkih predstavljeno Miklošičevo življenje in delo, na drugi strani mape pa so pregledno in sistematično zapisana najpomembnejša pojasnila o tem, kaj je jezikoslovje, s čim se ukvarjajo jezikoslovci, kaj je primerjalno jezikoslovje in kdaj smo se Slovenci začeli ukvarjati s to vedo. Naslednja stran je razdeljena na šest oštevilčenih okenc, v teh so vprašanja. Učenec, ki je pazljivo prebral uvodno besedilo, v prvi etapi igre polaga na ta okenca karte s po tremi odgovori, od katerih je le eden pravilen. Polaga jih tako, da strani z odgovori obrača proti vprašanjem, in če vse pravilno zloži. dajo združene fotografijo našega velikega jezikoslovca. V naslednjem krogu igre učenec z drugim kompletom kart ne odgovarja več na vprašanja neposredno, temveč pokriva z lističi tista, za katere meni, da se z vprašanji vsebinsko skladajo. Vrnitvena informacija je to pot zemljevid Slovenije, na katerem so vpisana imena naših najvidnejših pokojnih jezikoslovcev in označeni njihovi rojstni kraji, uspešni reševalec pa bo zvedel še, ali so se ti jezikoslovci ukvarjali s slovničar-stvom, slovaropisjem, primerjalnim jezikoslovjem, narečjeslov-jem, zgodovino jezika, pravopis-jem, črkopisjem ali pravorečjem. Miklošičeva zlaganka je igrica, ki je obenem učni pripomoček, saj jo učitelj prav lahko uspešno uvrsti v tisti del učne snovi, v katerem obravnava temeljne pojme jezikoslovja in zgodovino te vede. Najpomembnejša vprašanja si sledijo v logičnem zaporedju in izhajajo drugo iz drugega po načelu od splošnejšega k posameznemu. Tudi zamisel, da se v igri odgovarja v dveh krogih, upošteva načelo od lažjega k težjemu, od definicije k prepoznavanju. Prepričan sem, da bodo Miklošičevo zlaganko tudi otroci sprejeli z obema rokama: kljub poučnosti je v njej dovolj možnosti za zabavno igro. Morda bo tudi koga izmed njih spodbudila, da si bo po tem zgledu z učiteljevo pomočjo napravil novo poučno igrico in jo ponudil sošolcem. Pa še eno korist bo prinesla Miklošičeva zlaganka: izkupiček od prodaje bodo založniki prispevali za ureditev Miklošičeve spominske sobe v njegovi rojstni hiši v Radomerščaku pri Ljutomeru. MIHA MOHOR Oživljena mineraloška zbirta Gvmnasium Novo razstavišče na Prvi gimnaziji v Mariboru Mineraloška zbirka Prve gimnazije spada med večje šolske zbirke v Sloveniji, saj je v njej več kot tisoč primerkov različnih mineralov in kristalov. O njenem izvoru vedo zelo malo. Po redkih ohranjenih etiketah sklepajo, da je bila na šoli že za časa Avstro-Ogrske. Tudi izbor mineralov kaže na 'meje tedanje monarhije, tako da je v njej malo slovenskih primerkov. Na žalost pa so se pri selitvah in »pospravljanju« izgubile etikete z imeni nahajališč, in to je največja pomanjkljivost zbirke. Prvi zanesljivi vir podatkov je prof dr. Božidar Krajnčič. Zbirko je namreč našel »razsuto« na podstrešju, kjer je pristala po bogve kateri spremembi izobraževalnega programa na šoli. Uredili in strokovno obdelali so jo skupaj s prof. dr. Jožetom Duhovnikom. Od takrat je bila kot izredno dragoceno učilo pri pouku kemije in geologije. Z usmerjenim izobraževanjem je bil pouk geologije črtan in zbirko so spravili na varno, v zaklenjene omare, toda tudi daleč od radovednih oči. 140-letnica šole je bila zelo primeren povod, da zbirko obudijo v življenje in jo predstavijo javnosti. Strokovni izbor in postavitev sta opravila dr. Vasja Mikuž in mag. Re_nato Vidrih. Vitrine so si sposodili v Muzeju narodne osvoboditve, sami pa so prispevali eksponate, pa tudi veliko navdušenja in volje do dela. Čim bolj se je bližal konec razstave, tem bolj jim je bilo žal eksponate spet zapreti v omare. kjer bi bili na voljo le redkim obiskovalcem. Na šoli so našli prazen prostor in ga preuredili v razstavišče; vanj so prenesli razstavo mineralov, ki je tako dobila svoje stalno mesto. Stalno razstavišče, ki so ga poimenovali Gymnasium, so odprli 25. aprila 1991 pred poslopjem šole. Ob tej priložnosti so pripravili bogat kulturni spored, ki so ga izvedli dijaki šole. Prva gimnazija je s tem dnem postala ena redkih šol, ki ima kar dve stalni razstavišči. Poleg Gymnasiuma je tukaj še cenjeno in uveljavljeno razstavišča Avla, ki deluje na šoli že več kot dvajset let. Novo razstavišče so namenili stalni mineraloški zbirki, v načrtu pa imajo še druge razstave. Priložnost želijo dati ljubiteljem in njihovim društvom ter strokovnim institucijam, ki nimajo svojih razstavnih prostorov, imajo pa čudovite eksponate, ki praviloma niso dostopni očem javnosti. Del razstavne dejavnosti bo seveda namenjen ustvarjalnosti dijakov šole. Razstavišče je v prostorih Prve gimnazije na Leninovem trgu 1 v Mariboru. Odprto je v ponedeljek in petek od 8. do 13. ure ter v sredo od 13. do 18. ure. Šolskim skupinam odprejo tudi ob drugih dnevih. Za pomoč pri ogledu razstave so izdali katalog, ki ga lahko dobite na šoli in pri Maticu. Ogled zbirke je mogoče združiti z ogledom Akvarija, Pokrajinskega muzeja in Muzeja narodne osvoboditve, ki so v neposredni bližini šole. ANDREJ ŠORGO Tankočutnost v manjšinskem šolstvu Ob zborniku o vzgoji in izobraževanju romskih otrok V Sloveniji živijo Romi kot staroselci v 12 občinah na treh pokrajinsko sklenjenih območjih in so edina narodnostna skupnost, o kateri nimamo zanesljivih podatkov o njihovem skupnem številu. Po uradnih podatkih popisa prebivalstva iz leta 1981 jih je bilo v Sloveniji 1435 ali 0,08 odstotka vsega prebivalstva. Po preverjetnih podatkih socialnih centrov občin jih je bilo v istem času 4535 in so živeli v 102 naseljih omenjenih občin. V 876 romskih družinah je bilo 1790 ali 39,5 odstotka otrok, starih do 14 let. Za tako številčno odpovedovanje pri izjavljanju o pripadnosti romski etnični skupnosti je več vzrokov. 170. člen še veljavne zvezne ustave jim dopušča opredelitev za »Jugoslovan« in »neopredeljen«; to so mnogi izrabili ob uradnih popisih prebivalstva. Veliko Romov, še posebno mladih, si močno prizadeva zabrisati svoje poreklo, skratka, socialno statusni izvor, v tem vidijo možnost za izhod iz pavperizacije in vizijo lepše prihodnosti. K temu jih kruto sili dozdajšnja družbena praksa, ko so domala neuspešno reševali svoja eksistenčna vprašanja sicer v ustavno zagotovljenih okvirih, a so praviloma še naprej ostajali na obrobju družbe in z nič obetavno vizijo v boljši in lepši jutri. V Sloveniji je v osnovno šolo vpisano skoraj tisoč romskih otrok na leto, in več kot 200 jih obiskuje vzgojno-varstvene ustanove, to predstavlja le dobrih 75 odstotkov tistih otrok romov, ki bi morali biti v predšolskih ustanovah in v osnovni šoli. Zakon o osnovni šoli sicer zavezuje šoloobvezne Rome, da morajo redno obiskovati osnovno šolo, v tem jih izenačuje z drugimi učenci, ne zagotavlja pa jim uspešnosti pri napredovanju in ne enakopravnega položaja z drugimi učenci vrstniki. Zakon ne upošteva njihovih posebnosti, ki se kažejo v mnogih in vsakdanjih primerih življenja in dela otrok Romov. To so občutljiva vprašanja, ki jim je treba nameniti našo pedagoško pozornost in ki zavezujejo slovensko družbeno skupnost, da jih obravnava vsaj toliko odgovorno, kolikor to zahtevajo zakonski predpisi. Vprašanje vzgoje in izobraževanja otrok Romov ni nepomembno in obrobno, kot bi lahko kdo mislil, nasprotno, je zelo občutljivo in tankočutno, hkrati pa nam to nalagajo tudi mednarodni dokumenti o vzgoji in izobraževanju ter Splošna deklaracija o človekovih pravicah. Vzgoja in izobraževanje otrok Romov v Sloveniji je posebno vprašanje, enako kot sta manjšinsko in dvojezično, in se mu pač ne bo mogoče izmikati v neskončnost, čeprav ga je težko učinkovito reševati. V našem slovenskem občestvu živijo namreč Romi staroselci (pa tudi migranti iz drugih republik) in ti imajo pravico in dolžnost vzgajati svoje otroke v predšolskih ustanovah ter jih izobraževati v osnovni šoli. Te pravice in obveznosti jim ne more nihče kratiti. Odveč je vsako sprenevedanje in hkrati hudo škodljivo vsako zavlačevanje reševanja mnogoterih specifičnih vprašanj, ki sama po sebi terjajo naglo in strokovno primerno ukrepanje. Že samo uresničevanje nekaterih členov zdaj veljavnega zakona o osnovni šoli na Slovenskem zahteva od vseh subjektov na šolsko-prosvetnem področju, da dobro preučijo rešitve, ki bi pripomogle h kar najboljšim možnostim za izobraževanje otrok Romov ter njihovi učni uspešnosti. Če bomo vprašanja reševali zgolj površno in neprizadeto ali pa sploh ne, bomo ostajali le pri deklaracijah. Na to pomanjkljivost nas je že opozoril Svet evropske skupnosti, ki prav v zadnjem desetletju namenja veliko pozornost manjšinskemu šolstvu, še posebno šolstvu etničnih skupnosti v nekaterih evropskih deželah. V zadnjih nekaj letih namenja posebno skrb vzgojno-izobraževalni problematiki učencev Romov Zavod Republike Slovenije za šolstvo. V ta namen je imenoval stalno delovno telo, ki spremlja in usmerja vzgojo in izobraževanje otrok Romov na celotnem območju republike. Prve zbolj-šave so že opazne. Družbeno sprejemljive pobude bi morale prodreti tudi navzven, to je v ustrezna republiška telesa, kjer se ali bi moralo odločati o usodi in jutrišnji perspektivi v Sloveniji živečih Romov. Zato delo komisije ni zgolj simbolično in kot ščit, za katerega bi se skrivali in si lažno lajšali vest, češ saj smo in še skrbimo za prihodnost Romov pri nas. Nasprotno, delo komisije kaže iskrena prizadevanja in željo, da bi premaknili zadevo z mrtve točke, da skušamo zamujeno nadomestiti v de- setletju, ki je oklicano za desetletje odpravljanja nepismenosti v svetu. Komisija si prizadeva odpraviti pomanjkljivosti, napake in brezbrižnost, ki je dolgo časa prevladovala v šolsko-prosvetni politiki republiških organov, ko so se reševala vprašanja Romov v Sloveniji, še posebno vprašanja vzgoje in izobraževanja mladega todu Romov, ki bodo jutri skupaj z nami soustvarjali našo skupno prihodnost. Le-ta bo toliko lepša, kolikor bolj bodo njeni soustvarjalci izobraženi in za delo primerno usposobljeni. Veliko bi opravili že, če bi le del prizadevanj pri reševanju manjšinskega in dvojezičnega šolstva prenesli na to, včasih z grenkim priokusom poudarjeno »manj vredno in manj pomembno področje«. Ob našem vstopu v evropsko skupnost bo vprašanje vzgoje in izobraževanja manjših ali etničnih skupnosti Romov gotovo deležno posebne pozornosti in kritičnega vrednotenja. še posebej njihovo socialno patologijo. Vsi štirje zapisi so ozko tematski in tesno se povezujejo z neposrednim šolskim delom. V drugi, širši kontekst spadajo naslednji štirje zapisi. Kaj (kako) otrok misli in kaj (kako) pove? je daljši teoretični zapis dr. L. Marjanovič. V njem nas pouči o razvoju in odnosu miselnih in govornih struktur, o dejavnikih spoznavnega in govornega razvoja, o tem kaj je prej misel ali jezik, kako otrok razume to, kar odrasli govorimo in o psiholoških vidikih dvojezičnosti. To je zanimiv, poučen in aktualen sestavek tako za vzgojiteljice kot učitelje v neposredni praksi. O prihodu Romov (Ciganov) v slovenski prostor, še posebno v Prekmurje, razmišlja dr. V. Šiftar v sestavku Pogled nazaj - korak naprej. Priznani slovenski romolog kritično, a dobronamerno lušči probleme, ki so vezani na reševanje romskih problemov v lokalnem in širšem slovenskem prostoru. Esejističen zapij Romi v svetovni književnosti dr. R. Djuriča iz Beograda nam razgrinja bogato paleto umetniških stvaritev o usodah Romov. Pogled v raziskovanja o Romih (s posebnim poudarkom na vzgoji in izobraževanju otrok Romov) in z obsežnim pregledom naslovov pomembnejšega slovstva, še posebej pedagoških člankov, je prispeval M. Tancer. Stališča in sklepi so zadnje poglavje. V njih so povzetki razprav in predlogov s treh Pogled nazaj - pogled naprej PEDAGOŠKI INŠTITUT PRI UNIVERZI V LJUBLJANI Raziskava o bralni pismenosti tematskih področij: o širših in SK nih za izboljšanje življenja i'1 j i Romov; o predšolski vzgoji roi^ I otrok; o vzgoji in izobraževanja skih učencev v osnovni šoli. .. a Škoda je, da so spevki več udeležencev, U$p Ti iti vali praktične rešitve in spoznanj^ Ohok katerih so prišli v večletnem Z romskimi otroki. Vsebins«0 zbornik obogatili, hkrati bi pa Pc' dovali »živo prakso«. 197*. Posai • vuu »civu yr^ Zbornik zasluži posebno P6) V Sloveniji so bila doslej štiri republiška posvetovanja o vzgojno-izobraževalni problematiki romskih otrok. O zadnjem, ki sta ga leta 1989 organizirala in izvedla Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Pedagoška fakulteta v Mariboru, je pred kratkim izšel zbornik Vzgoja in izobraževanje romskih otrok v predšolskem in osnovnošolskem obdobju. Na 91 straneh je natisnjeno osem referatov ter stališča in sklepi posvetovanja. Prvi natis v 200 izvodih je takoj pošel in v enaki nakladi je bil pripravljen drugi natis, kar pomeni, da je za zbornik veliko zanimanje. Urednica zbornika prof. I. Levič-nikova je v uvodu poudarila širšo zasnovanost zbornika in ne zgolj ozko šolsko. V prvem delu je izpostavljena izrazito vzgojno-izobraže-valna problematika, v drugem pa širša problematika. Poudarjena je še zavestna odločitev za tako širok izbor vsebin, »saj je romska problematika tudi problematika nas vseh: prebivalcev, pedagoških, zdravstvenih in drugih delavcev«. Temu lahko samo pritrdimo z željo, da bi tako spoznanje prodrlo do vseh, ki so odgovorni za kultiviranje in humanizacijo Romov v Sloveniji. Analizni sestavek o vzgoji in izobraževanju romskih predšolskih in šolskih otrok v Sloveniji v šolskem letu 1986/87 sta napisali pedagoški svetovalki prof. Levičnikova in prof. Škofova. O raziskavi romske problematike v več občinah na Hrvatskem piše S. Findak iz Zagreba v sestavku Romski otroci v predšolskih ustanovah v republiki Hrvatski. Posebne pozornosti je vreden daljši sestavek Romski otroci in razvrščanje, ki sta ga napisali V. Slodnjak in I. Andol-šek, sodelavki Svetovalnega centra v Ljubljani. V zgoščeni obliki in dokumentirano prikažeta usodo romskih otrok, ki so pogosto neupravičeno prešolani v šole s prilagojenim programom. V članku razkrivata moralne, strokovne in etične stiske v zvezi Z diagnostiko posebnosti romskih otrok. Dober poznavalec zdravstvene kulture Romov v Prekmurju dr. J. Zadravec v sestavku Zdravstveno stanje romskih otrok v Prekmurju razčlenjuje svoja večletna opažanja pri zdravljenju romskih otrok, vsem svetu. nost širše pedagoške javnosti, s f prvič, da je takd specifična s • ška tematika zbrana in pregledno' Pr« dana na enem mestu. Zborni ’ pri| soliden ambasador pri pretoku _ ročanj tako v sami Sloveniji kol zunaj nje o tem, kaj smo doslej r, U in tudi uspeli pri vzgoji in pno^ ( vanju romskih otrok. Spet je »ost da nima povzetkov v enem alii') Maja je Pedagoški inštitut v Ljubljani v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo končal prvi del mednarodne raziskave o bralni pismenosti na osnovnih šolah. Preskus je zajel merjenje bralnih sposobnosti in izpolnjevanje vprašalnikov. V raziskavi je sodelovalo približno 7000 učencev tretjih in osmih razredov, 280 učiteljev in 219 ravnateljev. Upamo, da smo poleg neprijetnosti, ki so povezane z izpeljavo raziskave, povzročili v šolah tudi nekaj ustvarjalnega nemira. Za sodelovanje se zahvaljujemo svetovalcem Zavoda RS za šolstvo, šolskim usklajevalcem pri raziskavi, ravnateljem, učiteljem in učencem. Velika večina učencev se je z veseljem in vztrajno lotila bralnih nalog, kakršne so hkrati reševali tudi njihovi vrstniki v 35 državah po tujih jezikih, da bi omogočil vpM od zunaj, saj se vrsta strokovnjn 0(A zanima o naših težavah in dos?1. g. v vzgoji in izobraževanju otrok J mov. ■ „ ac Zbornik s 4. slovenskega P05'^ ^P( vanja o vzgoji in izobraževanju ^ ^hij Romov je med nami kot doku"; tlajj y c. r / tv. v* imirii o doslej opravljenem delu, hkr^ kot register obveznosti, ki nas ČuV $0cj in jih bo potrebno postoriti in y ^ če želimo vprašanje vzgoje in iz‘% Ževanja otrok Romov v Slt>W v dvigniti na višjo in humanejšo hP z8( MLADEN TANCER ab| y0jl LJUBEZENSKA ZGODBA ALI KDO JE KDO 0^1 V POUČEVANJU ANGLEŠČINE pos Menjavanje prostorov Nevarna razmeija - Beseda je izgovorjena - toda, je tako p1* >ak( asp, &ai stal j bi - Nespodobna razgaljenost - Petminutne dejavnosti - Da, todS' ei - vendar ne pred otroki! - Tako težko je reči ,Na svidenje* ^ zd' in c ANA GRADIŠAR MARJAN ŠETINC Da, to bi lahko bili naslovi poglavij nekoliko spotikljivega erotičnega romana. Toda učitelji angleškega jezika, ki večinoma dobro poznajo romanizirano gradivo Menjavanje prostorov avtorja Davida Lodgea, ki govori o razlikah med britansko in mariško kulturo, vedo, da ni tako. To je le nekaj naslovov predavanj in delavnic s 25. mednarodne konference IATEFL aprila letos, na kateri je bil David Lodge uvodničar. »Menjavanje prostorov« bi sicer kar ustrezalo opisu dela na konferenci, saj je več kot 1200 udeležencev z vsega sveta nenehno tekalo med dvaindvajsetimi predavalnicami in izbiralo med skoraj 400 predavatelji, ki so ponujali svoje informacije in pedagoške delavnice vseh pet dni od jutra do večera. Da o raznoliki ponudbi spremljajočih dejavnosti, ki so segale od razstave posterjev, knjig in drugega učnega gradiva vseh britanskih in nekaj tujih založb, srečanj z založniki ter BBC, predstave BBC in English Teaching Theatre, niti ne govorimo. In kako naj skoraj neposvečeni udeleženec konference iz tako bogatega programa razbere, kdo je kdo in kaj je kaj, skratka, čemu je namenjena temeljna pozornost in kakšne so najnovejše usmeritve pri poučevanju angleškega jezika? Nič lažjega! Pogovori med kolegi ob kavi so tudi v Veliki Britaniji poglavitni vir informacij. Ob tem pa je bilo treba le pogledati, pred katero predavalnico so najdaljše vrste, in že si vedel, katere teme so letos najbolj »vroče«. In takšne so zagotovo bile tele: - zavest o jeziku, ki naj bi združevala znanje in poznavanje jezika in kulture - standardi, vsebine in načini preverjanja in testiranja - pouk v številčno obsežnih razredih, pouk učencev z različnim poprejšnjim znanjem - učitelj angleškega jezika kot poklic - učitelj kot vodja procesa, ki vodi učenca v vse večjo samostojnost - založbe v ozadju tujega jezika - uposabljanje učiteljev in kadrovske težave pri zgodnjem pouku tujega jezika - »razlaščanje« angleškega jezika kot lingue france in usoda »manjših« jezikov Kaj je IATEFL? International Association of Teachers of English as a Foreing Language - Mednarodno ženje učiteljev angleškega je® gra* kot tujega jezika je največje s' p tovno združenje pedagoških ‘ obc lavcev, ki se ukvarjajo s pot* torj vanjem angleščine in ima sester v Veliki Britaniji. (Drugo taksizn združenje je TESOL - Teac>1' ‘trt English to Speakers of Ot!oSe Languages, ki pa ima set ijer v ZDA.) Člani združe'dru IATEFL so lahko posamezfl1 gaj; ustanove in združenja. Pof p vitni cilj združenja je omogtf ciji članom strokovno rast, in si1 Cas tako, da jih sproti seznanja z ^ sut boljšim, kar se dogaja v strok Nia Kaj ponuja člans1 Ba v IATEFL? eni Udeležbo na letni mednaro1 in0 konferenci, sodelovanje pa manjših srečanjih in v delavni1 Sar in sodelovanje v posebnih nja resnih skuinah SIG (Special (f1 op; rest Groups), kakršne so na f kri mer: poslovna angleščina, da nalniško vodeni pouk (Mh 'nt SLI), management pri pouku (le jega jezika, učenčeva samos!1 ra; nost, književnost, fonologija.1 So( ziskovalna dejavnost, uspos1 pr; Ijanje učiteljev, izobražev® aci učiteljev, preverjanje in test' nje nje, video pri pouku tujih j£ tai kov in zgodnje učenje. rai Članom so na voljo četrti^ publikacije in izdaje posame^ VZ: interesnih skupin SIG. P°’ cij tega imajo popust pri naroč® sk za strokovne časopise in ref alt npr. Modem English Tead' ho Practical English Teacher, E* ko Gazette, World English trt Združenje jim pomaga izbira® nv najemati predavatelje za se1 Ija narje. Kadar člani organizif kc seminarje, srečanja in delavni jim združenje pomaga izbira® je; najemati predavatelje, če pa če udeleže konferenc in srečanj v teresnih skupin, imajo pri f ni spevku za organiziranje (koti (j ciji) popust. ht In koliko vse to stane? Čl®1 ti' rina za posameznika znaša al funtov na leto, za podružnice tj 200 članov 18 funtov, za tiste m imajo več kot 200 članov 42 f1 v tov, za ustanove pa 43 fun® Žs Za članstvo v posameznih i® k resnih skupinah je treba dop ni čati 5 (posamezniki) ozirom3 n funtov (ustanove). Vl In še to: IATEFL namer’ o do prihodnjega leta ustano' a podružnice v večini vzhodno' .srednjeevropskih dežel, h h drugim tudi eno ali dve v Juh Sl slaviji, to pa bi pretok infoml^, z zelo poenostavilo in pocenilo' 0 IRENA LIPOVEC-TORKAR UspOSABLJANJE OTROK Z MOTNJAMI V RAZVOJU J Tujega ne smemo brezglavo presajati ja domača tla '*ie na razvoj bi lahko vzgojo, izobraževanje in usposabljanje * z motnjami v razvoju v Sloveniji razdelili na tri obdobja: jiw7 Obdobje ekstenzivnega in intenzivnega razvoja od 1956 do p • Za to je značilno zlasti ustanavljanje različnih ustanov za ®mezne vrste oseb z motnjami v razvoju. 1987 ^.^nbje mirovanja in iskanja pravega koraka od leta 1977 do ^ še zdaj ni končano. s * Obdobje intenzivnega razvoja, ki se začenja z letom 1987, tj. Prehodom na visokošolski študij za delavce na tem področju in Phpravo novega zakona o vzgoji in izobraževanju. Pj Usposabljanje teh oseb poteka detekcije, preventive, diag-v°stike, usmeritve otroka oS- ^trezen sistem usposabljanja, ^'JUčevanje teh oseb v okolje in .. '.Ve nanje, pa tudi spremlja-1 >n vrednotenje socialne inte-i cije teh oseb. Pri samem ^Posabljanju sodelujejo tudi ruge znanosti, ki transdiscipli-h?rno pripomorejo k uresničeva-postavljenih ciljev in k boljši .^Ini integraciji teh oseb :^v Širše okolje. 'V zadnjih letih namenjajo 28ojj, izobraževanju in uspo-abljanju otrok z motnjami v ražnju družbeno in strokovno polnost različni strokovnjaki, te-®retiki in praktiki. Strokovnjaki pokušajo vpeljevati novosti in ako ukiniti ločevalne oblike Usposabljanja ter uveljaviti inte-®racijske. Doseženih je bilo kar aekaj uspehov, hkrati pa so na-r> tale nejasnosti, dileme in pro-jemi - pri teoretikih in prakti-'h' Postavlja se vprašanje, kako .asnovati in uresničiti programe 111 oblike dela za te otroke v inte-Staciji. Pojem integracija si v različnih jdobjih in okoljih različni av-0rji različno razlagajo. Bonde-jer (1979) pravi, da pod tem . *. i ) piavi, ua jjuu icin ^ 'Zrazom lahko razumemo na eni )tl ^Tani enostransko prilagajanje ^“Seb z motnjami v razvoju živ-'e ‘jenjskim razmeram večine, na 'j drugi pa to lahko pomeni prila-i Bajanje večine tem osebam. Tj .Nekateri menijo, da o integra-’ j, ne smemo razmišljati toliko asa. dokler niso izpolnjeni vsi j[i jj^ktivni in objektivni pogoji. ’ I ti dve skrajnosti opozarja 1 °ach (1979) jn pravi, da se na en' strani zahtevajo optimalne Možnosti za integracijo, na drugi Pa nekateri menijo, da je že ! sanio vključitev otroka z mot-n]ami v razvoju v osnovno šolo 1 optimalni pogoj zanjo. Tak način •ji d Z'ra Sbnder (1980) in meni, ji :a moramo razlikovati fizično "Jtegracijo od socialne. Zovko 0982) tudi opozarja, da je nujno , razlikovati fizično integracijo od ^ SOcialne v naših razmerah in ' Paavi: »Izogniti se moramo situ-j aOjam, v katerih so osebe z mot-.. niami v razvoju fizično integri-1 rane, vendar pa socialno segregi-rane.« t Sonder (1980) pa poudarja, da oi v?gojno-izobraževalna integra-cJJa ni varna pred segregacij-\ skimi mehanizmi okolja. Soci-. aino integracijo spremljajo psi-j aosocialne ovire v družbi. Za iz-'•oreninjenje teh ovir je po-(j rebno daljše obdobje, to pa po-s[ jaani, da moramo biti pri izpe-j. Javi integracije previdni in stro-kovno preudarni. J. . Zavedati se moramo, da po-lem integracija ne pomeni vklju-. evanja vseh otrok z motnjami I v razvoju v skupino otrok brez 1 J1!?1611]- Tako Kaufman in Mana 1 1(987) v Zvezi z integracijo govo-, yta o načelu »najmanj restrik-lvno okolje« in nakazujeta več ^ternativnih oblik in usmeritev 2a vključevanje teh otrok. Pred-j,aost dajeta vključevanju otrok [( , redne oblike vzgoje in izobra-evanja, vendar poudarjata, da ° '‘najmanj restriktivno okolje« j J*! Primemo za vse otroke z mot-ajami v razvoju. Opozarjata na , ebko raznolikost te skupine , 0|tr°k in na potrebo po individu-auziranem prijemu. .Postopno se zamisli o integra-ai]> razčiščujejo in strokovnjaki | e danes strinjajo, da integracija aradi raznoterosti ___________ skupine r°k z motnjami v razvoju ne P°meni vključevanja vseh otrok °snovno šolo ali v posebne od- delke pri osnovni šoli in da je najtežja integracija otrok z motnjami v duševnem razvoju. V večini držav namenjajo posebno pozornost vzgoji, izobraževanju in usposabljanju otrok z motnjami v razvoju in otrok, ki imajo težave v razvoju in učenju, posebno tedaj, kadar se govori o integrirani vzgoji. V zadnjem času so se uveljavile zlasti tele oblike: # Osnovna šola s prilagojenim programom, ki tesno sodeluje z osnovno šolo. # Posebni oddelki pri osnovni šoli: učenci obiskujejo pouk v posebnem oddelku pri osnovni šoli, poučuje jih defektolog, ki tesno sodeluje z učitelji osnovne šole. Učenci iz posebnega oddelka občasno obiskujejo pouk v osnovni šoli (glede na sposobnosti). Učenci iz posebnega oddelka preživljajo prosti čas, športne dneve, počitnice ... skupaj z učenci iz osnovne šole. 0 Integrirani oddelki: v oddelku je od 12 do 15 otrok brez motenj v razvoju in 3 do 5 otrok z motnjami v razvoju. V razredu delata učitelj za osnovno šolo in defektolog. V tem primeru mora defektolog skrbeti tudi za otroke, ki imajo težave pri učenju. 0 Redni oddelki pri special-nopedagoških centrih. Otrok obiskuje pouk v rednem oddelku osnovne šole, ki je del specialno-pedagoškega centra. Defektolog dela najmanj 4 ure na teden z otrokom individualno ali v manjših skupinah. To obliko priporočajo za večje šolske centre in za otroke, ki potrebujejo samo delno pomoč. 0 Vključitev otroka v oddelek osnovne šole z dodatno pomočjo mobilnega defektologa, najmanj 4 ure na teden. To obliko priporočajo za otroke, ki imajo manjše težave pri pouku in so iz urejenih družin. 0 Individualne oblike dela na domu ali v bolnišnici. 0 Tiha integracija. Otrok je vključen v osnovno šolo brez dodatne pomoči. Strokovnjaki resno opozarjajo pred negativnimi posledicami integracije. Vrste defektologov Z navedenimi spremembami se seveda spreminja delo defektologov. V literaturi in praksi zasledimo različne oblike defektologovega delovanja: - defektolog, ki oblikuje individualizirane programe za posameznega otroka ali manjšo skupino in dela z njim med poukom vsak dan ali samo nekaj ur na teden (reseurce teachers); - mobilni defektolog ima podobno vlogo kot prejšnji, vendar mora zato, ker je manj takšnih otrok na eni šoli. prevzeti otroke na več šolah; - defektolog za posebne oddelke za otroke, ki se iz različnih razlogov ne morejo vključiti v razred; - defektolog svetovalec, ki pomaga otrokom in učiteljem in daje informacije učiteljem osnovnih šol. Ti defektologi imajo v večini primerov končan podiplomski študij; - defektolog, ki dela v osnovni šoli s prilagojenim programom ali v zavodih za različne vrste in stopnje motenj v razvoju. Tudi oddelek za defektologijo v Ljubljani, ki izobražuje učitelje za delo z otroki z motnjami vida, sluha, govora, z motnjami v duševnem in telesnem razvoju z otroki z več motnjami in z otroki s težavami v razvoju in učenju, je s prehodom na visokošolsko izobraževanje uvrstil v svoj program nove vsebine, da bo prihodnji diplomantjasposob-Ijen za delo z osebami; v integriranih oblikah dela ’ z otroki z vsemi vrstami motenj v razvoju v vrtcih, rednih osnovnih šolah, zdravstvenih ustanovah, svetovalnih centrih idr., in v zavodih za usposabljanje. Defektolog na osnovni šoli naj bi predvsem izbiral otroke, ki potrebujejo pomoč, oblikoval individualizirane programe, pomagal učencem med poukom (individualno, v manjših skupinah) in po pouku (organizacija prostega časa itn.), spremljal otrokovo napredovanje, zbiral podatke o otroku, jih razčlenjeval in opravljal diagnoze, ob morebitni spremembi otrokovega šolanja naj bi pripravil otroka in novo okolje na sprejem tega učenca in mu, če je potrebno, organiziral tudi ambulantne oblike pomoči, svetoval staršem ter sodeloval z drugimi učitelji in strokovnjaki, ki prihajajo v stik s tem otrokom itn. Nekateri študenti četrtega letnika defektologije že pomagajo otrokom s težavami v razvoju in učenju na osnovni šoli. Dobro urejen sistem Lahko bi rekli, da imamo sistem vzgoje, izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v razvoju v Sloveniji od predšolske stopnje do zaposlitve razmeroma dobro urejen. Družbena skrb za osebe z motnjami v razvoju je napredovala, timsko delo se je uveljavilo, zgodnja detekcija je postala skoraj pravilo. In vendar ne moremo biti povsem zadovoljni z doseženimi uspehi. Ne gre toliko za eksistenčne kot za socializacijske probleme oseb z motnjami v razvoju. Delno je za slabše možnosti socializacije kriv razmeroma zaprt vzgojno- izobraževalni sistem vzgoje, izobraževanja in usposabljanja oseb z motnjami v razvoju. Integracijska gibanja so preplavila tudi Slovenijo, vendar smo strokovno dosegli največ na predšolski stopnji z vpeljavo tako imenovanih razvojnih oddelkov pri rednih vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Pri zagotavljanju zakonsko določenih pravic so danes še najbolj zapostavljeni razvrščeni osnovnošolski otroci z motnjami v razvoju, ki se zdaj šolajo med zdravimi vrstniki v osnovnošolskih oddelkih. Po statističnih podatkih iz leta 1988/89 je v osnovnošolskih oddelkih 159 otrok z lažjimi motnjami v duševnem razvoju, 35 otrok z motnjami sluha, 17 z motnjami vida, 24 z drugimi telesnimi in gibalnimi motnjami, 216 z motnjami vedenja in osebnosti in 86 otrok z več motnjami. Poleg teh otrok so v rednih osnovnih šolah tudi vsi otroci s tako imenovanimi težavami v razvoju in učenju, ki po zakonu spadajo v osnovno šolo. Za te učence smo naredili resnično malo. Tako je zelo malo učencev, ki dobe individualno defektološko pomoč, in veliko takšnih, pri katerih je samo ugotovljeno, da je otrok pač drugačen in da ima zaradi tega težave pri vzgoji in izobraževanju. Taki obliki integracije pravijo strokovnjaki »tiha integracija« in svarijo pred njenimi negativnimi posledicami. Zavedati se moramo, da zahteva integracija otrok z motnjami v razvoju vsestransko znanstveno zasnovan prijem - evalvacijo možnosti in okoliščin, ki otroku omogočijo ali preprečijo popoln osebnostni raz-voj..Tujih izkušenj z integracijo ne kaže brezglavo presajati v naš družbeni prostor, ki ima posebne možnosti in okoliščine. EGIDIJA NOVLJAN »Didakta« - nova pedagoška revija Pedagoški tisk je v razcvetu. Ob sedanjih rednih glasilih in množici strokovnih publikacij, ki večinoma vse najdejo odjemalce med učiteljstvom in starši, se je v tem prostoru pojavila te dni nova revija - Didakta . Njen ustanovitelj in založnik je Didakta d.o.o. iz Radovljice (med drugim znana po nekaj zanimivih izdajah pedagoških knjig in po organizaciji dveh odmevnih seminarjih za osnovnošolske ravnatelje v Opatiji). Glavna in odgovorna urednica revije je Živa Brecelj, urednik šolskih polj je Gorazd Suhadolnik, časopisni svet sestavljajo mag. Teja Valenčič, dr. Darja Piciga in Rudi Zaman. Revija, ki bo izhajala vsak mesec, prva številka pa je izšla v 7000 izvodih, bo po zatrdilu njenih ustvarjalcev »namenjena učiteljem in vzgojiteljem, vrtcem, šolam in univerzam, strokovnjakom. staršem, otrokom in vsem, ki se učijo in študirajo: skratka vsem, ki so kakorkoli povezani v vzgojo in izobraževanjem«. Direktor založbe Didatka d.o.o. g. Rudi Zaman pravi, da zdajšnji pedagoški revialni in časopisni tisk v Sloveniji (Sodobna pedagogika. Vzgoja in izobraževanje. Otrok in družina. Prosvetni delavec)*ne pokriva’tistega, kar želi nova revija doseči. »Želeli smo pokriti čim širši spekter ne samo učiteljstva, ne samo strokovnjakov, ampak tudi tistih ljudi, ki jih vzgoja in izobraževanje zanimata - če tako rečem - pol strokovno pol laično. Že prva številka želi ponuditi branje v teh smereh.« Kje vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdin SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Vzgoja za kampanjsko učenje Prosvetni delavec, 27. 5., 13. 5.1991 - TRIKRAT MINUS DA MINUS - ali VZGOJA ZA KAMPANJSKO UČENJE O fantu s trikrat nezadostno vem le toliko, kolikor je bilo napisano. Tudi fantove mame ne poznam, prav tako ne profesorja. Vem zgolj za problem, to pa je profesorjeva groinja, da učenec ob koncu šolskega leta ne bo mogel imeti pozitivne ocene, ker je bil v vseh treh ocenjevalnih obdobjih negativen. Namen rubrike je razmišljati o problemih, ki nastopajo tako pri učenju kot pri poučevanju, pri učencih, učiteljih in starših, in če je le mogoče, k reševanju teh problemov prispevati tudi drobno misel ali idejo. Zelo mi je žal, ker se to zmeraj ne posreči in odgovori niso vsem po volji. Do problemov se opredeljujem predvsem tako, kot jih spoznavam ob svojem delu. Med razpravljanjem dijakov četrtošolcev, njihovih profesorjev, politikov in strokovnih usmerjevalcev ter celotne javnosti o problematiki zaključnih izpitov je bil med razlogi »za« naveden tudi ta, da dijaki v zadnjem polletju šole sploh ne jemljejo resno, da »špricajo« in se ne učijo, saj je zanje »šola« tedaj končana. Menim, da bi se »odpisani« učenec lahko počutil podobno. Zakaj neki bi še bil pri pouku, če nima nikakršne možnosti več. To je le misel, ki se mi je porodila ob aktualnih dogodkih. Druga misel, kot asociacija na te iste dogodke, je povezana z dijaškimi utemeljitvami: Pogoji morajo biti znani vnaprej. Če profesor meni, da dijak, ki je imel nezadostno v treh konferencah, v četrti konferenci slabe ocene ne more popraviti, bi moral o tem merilu učence obvestiti vnaprej. To stališče je sicer prej izjema kot pravilo, zato menim, da bi ga lahko uveljavljali le po vnaprejšnjem dogovoru tako z učenci kot s starši. Ocenjevanje (sploh pa tisto, ki pomeni izgubo leta) je zelo resna zadeva in dogovori bi morali biti popolnoma jasni, pa tudi spoštovati bi jih morali. Ne strinjam se, da je preverjanje znanja zanemarjeno in preloženo na zadnja dva tedna pred konferenco zato, ker je v razredu preveč učencev, razdrobljen predmetnik, premalo tedenskih ur za posamezen predmet in preobsežna učna snov. Menim, da je za takšen način preverjanja znanja, predvsem pa takšen odnos do preverjanja krivo predvsem zmotno enačenje preverjanja in ocenjevanja. Vendar je ocenjevanje le eden izmed namenov preverjanja, ne prvi niti ne najpomembnejši. S preverjanjem naj bi učitelj dobil predvsem vrnitveno informacijo o tem, kako so učenci njegovo poučevanje sprejeli, kako so razlago razumeli; dobil naj bi torej informacijo o svojem delu. Druga pomembna informacija, ki naj bi jo dobil s preverjanjem, zadeva učno snov. Alije tema po obširnosti, poglobljenosti in težavnosti primerna za učence določene starosti? Pridobivanje ocen bi moralo biti med zadnjimi nameni preverjanja. Ne zato, ker je tako nepomembno, temveč zato, ker je treba najprej zagotoviti možnosti. Doslednost v preverjanju razumevanja učne snovi bi marsikateremu učitelju dala natanko vedeti, katere snovi večina učencev ali pa le zgolj posamezniki ne morejo dojeti, je ne razumejo in se je zategadelj tudi naučiti ne morejo; razen če imajo zelo dober mehanski spomin, snov pa je primerna za tako vrsto pomnjenja. Strinjam se, da je s preverjanjem, ki poteka le zadnja dva tedna pred konferenco, povezano tudi kampanjsko učenje. Toda, ali lahko od učencev osnovne šole terjamo takšno zavest, ki je sami kot odrasli učitelji nimamo? Menim, da učenci kažejo te precej prilagodljivosti, ko se na kampanjsko preverjanje odzivajo s kampanjskim učenjem. Osnovne šole kar precej dobro poznam; zato si upam trditi, da je med učitelji dosti takih, ki sproti pridobivajo tako vrnitvene informacije o svojem delu kot o razumevanju in znanju otrok in tako njihov način dela zahteva tudi sprotno delo učencev; ko je poučevanje tudi del učenja in preverjanja. Ob tem učitelj spoznava učenca in učenec raste v kritičnega ocenjevalca samega sebe. Razmišljala sem torej le o problemu. Če bi vprašanje povezali še s posameznim otrokom, se razume, da bi morali o njem še marsikaj vedeti. Najboljše je vedeti tisto, kar mislijo starši, otrok sam in šola, kar s pregledom lahko ugotovimo sami in morda čisto na koncu kot manj pomembno stvar - kakšno oceno ima. Stališča, ki si jih pri delu z otroki moram oblikovati, pogosto zadevajo tudi vprašanja ponavljanja razreda ali pa napredovanja v višji razred. Večkrat se zgodi, da želijo učitelji prenesti težo odločitve in odgovornosti na nekoga drugega. Zmeraj jim rečem, da se bodo morali odločiti sami, povem pa jim svoje mnenje in s tem tudi najprej seznanim starše. Niti ni tako redko, ko jim rečem, da priporočam ponavljanje, ker menim, da bi bilo to za otroka bolj koristno kot napredovanje. Pravzaprav je to skoraj edino merilo, ki se mi zdi zares pomembno. To, kaj je za otroka bolj korismo, kaj je smiselno. Seveda pa priporočila niso dolžni upoštevati ne starši ne učitelji. Josip Markovac je na Hrvaškem raziskoval razlike med otroki istega razreda. Vsem učencem je s testi izmeril mentalno starost. O individualnih razlikah že veliko vemo, toda naša vedenja o tej temi so na ravni splošnosti. Josip Markovac pa je predstavil neki razred (za primer navajam 4. r.). Med 34 učenci, kronološko starimi okrog 10 let, je bil razpon v mentalni starosti od šest do 13 let; celih osem let. To pa pomeni celo osemletko. Verjetno bi bil moj odgovor povezan z vprašanjem o popravljanju nezadostne ocene za učenca z enega konca tega razpona drugačen kot za otroka z drugega konca. Morda ne toliko drugačen glede ocene, kot o pričakovanjih, zahtevah, motnostih, ki jih namenjamo bistrim, manj bistrim in onim drugim. Da pa spoznamo intelektualno raven posameznega otroka, je med drugim potrebno tudi dosti preverjanja, pa res ne tistega za ocene. Klasje - knjižna zbiiKa za šolsko rabo Poezija - tesnobni odsev trenutka Novi priročnik za plesno vzgojo Andreja Gjud, Breda Kroflič Radovljica Umetnostna vzgoja, ki je - kolikor je - včlenjena v naše vzgojne sisteme od vrtca do visokih šol - še zmeraj poudarja predvsem »klasične zvrsti« - glasbo, likovno umetnost, literaturo. Kljub drugačnim prizadevanjem v časih usmerjenega izobraževanja in kasneje, pa umetnostna vzgoja še zmeraj temelji predvsem na učenju dejstev o umetnosti, namesto na osebni izkušnji ustvarjalnega procesa. In vendar naj bi otrok in mlad človek imela tudi v šoli predvsem možnost, da ustvarita svojo risbo, sliko, kipec, video ali filmski drobec, zapojeta ali zaigrata svojo skladbico na lastnoročno izdelanem improviziranem ali preprostem instrumentu, povesta ali napišeta svojo zgodbo, pesem ali besedilo, zaigrata vlogo v igri in - zaplešeta svoj ples. Prav ustvarjalna izkušnja, ki si jo tako pridobi otrok, učenec ali študent, zagotavlja, da si bo ta ob nadaljnjem vodenju in nabiranju posebnega znanja izoblikoval dejaven, kritičen in pristen odnos do umetnosti, ali celo našel pot do kasnejšega umetniškega delovanja. Četudi je pomen ustvarjanja v plesu v splošni zavesti žal še zmeraj obroben, je treba vedeti, da je izražanje z gibom najbolj prvinska oblika in potreba človekovega izražanja in komuniciranja. Najbolj celovita je tista osebnost, ki se je razvila vsestransko: fizično, čustveno in intelektualno. Od vseh umetnosti je ustvarjalni ples za takšno popolno osebnostno rast še posebej primeren: pomaga pri telesnem razvoju, spodbuja domišljijo, postavlja zahteve umu, pomaga brusiti estetsko tankočutenje, poglablja in bogati čustveno doživljanje in socializira. Vsak otrok - pa če je nadarjen ali ne - ima pravico do užitka v ritmu in svobodnem, improviziranem, pa tudi ustvarjalno vodenem izraznem gibanju, vsak lahko užije čisto veselje ustvarjanja z gibom. Da bi opozorili na pomen plesa v vzgojnem procesu in hkrati pomagali vzgojiteljem s praktičnimi napotki, sta se Igra z gibi. Didakta plesni pedagoginji Andreja Gjud in Breda Kroflič lotili pisanja priročnika IGRA Z GIBI. Priročnik obsega tri zvezke: Telo v gibanju, Igra rok in nog ter Gibanje postaja ples. Prva dva, likovno in grafično prijetno urejena zvezka (Irena Petrič - oprema in Mira Mijačevič - ilustracije) z letnicama 1990 in 1991 Že imamo pred seboj. Priročnik je namenjen plesni vzgoji predšolskih in mlajših šolskih otrok ter začetnikom vseh starostnih stopenj (za katere po istih načelih razvijemo seveda zrelostni stopnji primerne vsebinske motive). Metodično je priročnik zasnovan tako, da podaja določeno gibno gradivo: sedi, stoje, lege, prehodi med njimi, posamezni deli telesa (noge, roke itn.) v kombinacijah in povezavah - koraki, skoki, poskoki int. Gibno gradivo je predstavljeno s skicami, vzporedno pa so podani še zgledi vsebinskih spodbud iz stvarnega živalskega in domišljijskega sveta ter predlogi zvočnih spodbud (glas in drugi lastni, improvizirani oz. preprosti instrumenti ter primeri besedil in pesmi). Izbrano gradivo ni zbirka »receptov«, marveč le podlaga za kasnejše vpeljevanje plesne tehnike ter kažipot, ki pedagogu nakazuje smeri pri iskanju lastnih zamisli in spodbud za razvijanje otrokove ustvarjalnosti v gibu. Ustvarjanje z gibanjem je namreč poleg tega, da zadovoljuje potrebo po igri, kultuivira gib, razgibava in sprošča, pravzaprav proces ustvarjalnega mišljenja, ki pa se ne izraža na besedni, marveč na nebesedni ravni. Močno spodbuja slikovno mišljenje ali vizualiziranje ter nastajanje drugih čutnih predstav, to pa je aktiven notranji proces v primerjavi s pasivnim spremljanjem že narejenih slikovnih in zvočnih vtisov (instant), s katerimi otroka našega časa skoraj brez predaha zasipavajo zlasti avdiovizualni tehnični aparati. In še nekaj: kot vsaka skupinska igra je tudi ples komunikacija, dogaja se v skupini in otroka socializira. NEJA KOS Novo v knjižni izdaji Pedagoške fakultete Maribor Amand Papotnik: Prispevki k specialni didaktiki tehnične vzgoje za razredno stopnjo. PF Maribor 1991 Zadnji čas je slišati vse več o prizadevanjih, da bi pospešili znanstvenoraziskovalno delo kot podlago za tehnične inovacije, pa tudi, da bi čim več ljudi delovalo inventivno: od drobnih tehničnih izboljšav in racionalizacij do izumov in novih tehnologij. Ob tem, ko se človek osvobaja ponavljajočih se delovnih operacij, raste njegova vloga v tistih fazah, kjer nastopa kot ustvarjalec. Da bi dosegli ta cilj, zahtevamo od vzogjno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacij in vseh drugih, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem, da svoje dejavnosti prilagajajo potrebam razvoja in razvoj tudi pospešujejo. Med te zahteve spada včlenjevanje tehničnih vsebin v učne in vzgojne načrte sodobne šole. Vloga teh dejavnosti je velika in družbeno pomembna, kajti racionalizatorji, izumitelji in raziskovalci se ne »rode« šele na fakultetah, institutih in raziskovalnih središčih. Pridobivanje inovatorskih lastnosti je proces, ki ima svoje korenine že v predšolski dobi, na- daljuje se v osnovni šoli pri rednem pouku in nizu obšolskih dejavnosti ter v srednji šoli. Pri tem si udeleženci (od vrtca do univerze) pridobivajo z znanje, izkušnje, spretnosti, navade, in kar je še posebno pomembno: ustvarjalno tehniško mišljenje. Tehnični pouk mora že na razredni stopnji razvijati tehnično kulturo, dajati temeljno znanje o proizvodnji, poklicih, osnovnih tehničnih sredstvih in napravah, vpeljevati učence v družbenoekonomske odnose, razvijati smisel za praktično delo, navajati na smotrno izrabo časa, sredstev, materiala in energije, razvijati kritičnost in samokritičnost pri delu in rezultatih dela, buditi zaupanje v sposobnosti itn. Že na tej stopnji je treba razvijati ustvarjalno mišljenje, konstruk-torstvo in novatorstvo v povezavi s perceptivno, miselno in praktično dejavnostjo učencev. Knjiga omogoča vsakomur strnjen pregled osnov tehnične vzgoje v nižjih razredih osnovne šole. IVAN GERLIČ Nova knjižna zbirka Državne založbe Slovenije, katere prve tri knjige so pod vodstvom urednice Maje Longyka predstavili 29. maja t. 1. v Cankarjevem domu, pravzaprav ni nova ne po imenu ne po namenu. V obojem namreč nadaljuje slovensko tradicijo. Zbirke s tem imenom se mnogi gotovo še spominjamo, oživiti pa jo je pomagal posluh izdajateljev za pogosto izražene želje učiteljev slovenščine in srednješolcev: imeti pri roki ustrezne izdaje literarnih del iz temeljnega srednješolskega programa. (To nalogo je svoj čas izpolnjevala zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov, po vojni dolgo časa tudi Kondor, ki pa je z leti razširil svoj prvotni namen in spremenil krog bralcev.) Zadnja leta so učitelji in dijaki pogosto občutili pomanjkanje knjižnih izdaj za domače in šolsko branje, saj so se tiste prejšnje že izgubile iz knjižnic ali pa obrabile, tako da jih dijaki zlepa niso mogli dobiti takrat, ko bi jih v šoli najbolj potrebovali. V prihodnosti bo, kot kaže, prav zaradi te zbirke (če le ne bo predraga) drugače. Prvi letnik obnovljenega Klasja obsega pet knjig: izšli so že - Prešernov Krst pri Savici (spremna besedila in opombe je prispeval Janko Kos), - Wildova Saloma (spremna besedila: Majda Stanovnik, prevod: Djur-dja Flere), - Proustov Combray (spremna besedila: Marjeta Va-sič, prevod: Radojka Vrančič); pred izidom pa sta še - Stara orientalska lirika (spremna besedila: Vasja Cerar) in - Cankarjev Na klancu (spremna besedila: Peter Kolšek). Izbor knjig prvega in tudi drugega letnika (uredniški odbor v sestavi Janko Kos, Peter Kolšek in Tine Logar napoveduje v njem Kozakovo Afero, Zgodbe Svetega pisma, Ionescovo Plešasto pevko, Shakespearovo Kar hočete in Stankovi-čevo Nečisto kri) kaže, da poskušajo izdajatelji postopoma zapolnjevati vrzeli v vseh štirih letnikih srednje šole sočasno, tako da bo knjižna zbirka že od začetka izhajanja lahko spremljala dijake vsa štiri leta šolanja. Taka zamisel je didaktično primerna, saj bodo dijaki lahko že od prvega letnika zbirke vso srednjo šolo spoznavali literaturo in način, kot ga omogočajo te knjige. Prav ta način pomeni pri nas spodbudno književnodidaktično novost. Literarna dela so namreč predstavljena z vrsto za dijaka in učitelja funkcionalnih in povednih spremnih besedil (kot je povedal na predstavitvi J. Kos, so se pri njihovem oblikovanju deloma zgledovali po francoskih didaktičnih izdajah Classiques Larousse). Tako je v vsaki knjigi najprej strnjen kronološki pregled avtorjevega življenja in dela, nato pa je objavljena preglednica o avtorju in njegovem času; ti dve kratki in izčrpni poglavji prihranita učitelju obširno opisno literarno- in družbenozgodovinsko poučevanje dijakov in puščata čas za ukvarjanje z besedilom. To vpeljuje obširnejše poglavje Uvodne opombe, ki podaja genezo dela ter njegovo vsebinsko, oblikovno in recepcijsko razčlembo (v predstavljenih knjigah odlikujejo to poglavje jasnost in jedrnatost, vsebinska in izrazna primernost za srednješolca - upajmo, da bo tako ostalo tudi vnaprej). Sledi bibliografija izdaj posameznega dela (pri tujih avtorjih so našteti prevodi v slovenščino) in zapisov o avtorju in njegovem delu, nekaj ilustracij v zvezi z njim, nato pa besedilo samo s sprotnimi stvarnimi opombami pod črto. Po njem so v posebnem poglavju podana še mnenja o avtorju in njegovem delu, kakor so jih v različnih časih in prostorih zapisovali pristojni presojevalci, čisto nazadnje pa še vprašanja za dijake in teme za pisne naloge. - Tako zasnovana spremna besedila omogočajo uresničevanje številnih književnovzgojnih smotrov: dajejo književnozgodovin- sko znanje (obseg, slog in tisk prvih dveh poglavij sam po sebi nakazuje pomen obširne faktografije pri pouku književnosti -je instrumentarij, ki pripomore k razumevanju dela in ki si ga dijak lahko sproti in po potrebi ogleduje, ne da bi bilo spominsko reproduciranje teh podatkov v središču njegovega šolskega ukvarjanja s književnostjo); poleg tega spremna besedila ponujajo vsestransko strokovno razčlembo literarnega dela, ki je hkrati informacija o njegovi strukturi in vodnik po literarno-raziskovalni metodologiji in literarnoteoretičnem izrazju; predvsem pa z vprašanji in nalogami na koncu knjige omogočajo tudi različne oblike dijakovega dejavnega samostojnega ukvarjanja z besedilom na različnih ravneh in z različno spoznavno zahtevnostjo. To pa je pogoj za uresničitev temeljnega književnovzgoj-nega smotra - razvoja bralne sposobnosti in kulture. Ta vprašanja in naloge (natančneje bi jih lahko ovrednotila nadrobna obravnava), dajejo možnosti za različne oblike in metode dela, hkrati pa zbujajo upanje, da bodo sčasoma dijaška poročila o domačem branju manj stereotipno sestavljena (zdaj pogosto pišejo standardno kratko vsebino, oznako oseb in svoje misli) in res rezultat lastne interpretacije prebranega, ki ji naloge v knjigi pomagajo k smiselnemu izrazu. Učitelji pri pouku književnosti pogrešajo predvsem pripomočke, ki bi jim strokovno pomagali spodbujati učence k samostojnemu, kritičnemu in ustvarjalnemu odnosu do literature. bolj kot tiste, ki omogočajo zgolj reprodukcijo še tako zanimivih znanstvenih spoznanj. In ker knjige v Klasju obetavno izpolnjujejo tudi ta namen, sem prepričana, da bodo učiteljem in dijakom v korist in - zaradi estetske opreme knjig in umetniške moči besedil v njih - vsekakor tudi v užitek. Državna založba Slovsnije: F. Balantič: Zbrane pesmii X Krakar: Hvala ti, življenje, Jaša L. Zlobec: Ob najvišji11 J. Ferk: Sedim ob robu deževne kaplje * BOŽA KRAKAR-VOGEL Štiri novosti, ki jih je Državna založba Slovenije pred kratkim predstavila na tiskovni konferenci v Društvu slovenskih pisateljev, imajo predvsem eno najizrazitejšo skupno točko: vse so izvirna slovenska poezija. Prva je iz preteklosti, a je, literarnovred-nostno v preteklosti namerno za-postavljana in prepovedana, šele začela postajati zanimiva. Po vseh teh desetletjih nam je prvikrat dosegljiva prva kritično dokumentirana izdaja Balantičevih Zbranih pesmi. France Pibernik, ki je omenjene pesmi zbral in uredil, je mogel svoje delo, povezano s tem spornim avtorjem, doslej prvikrat opravljati nemoteno. Zbrane pesmi so namreč druga knjiga Balantičeve poezije; pred njo je pri DZS že pred leti izšel ponatis leta 1966 zaplenjene in prepovedane knjige v Mejakovem izboru - Muževna steblika. France Pibernik je uporabil za merilo pri svojem delu pesnikov rokopis iz leta 1942, shranjen v NUK, saj je bilo v Debeljakovi izdaji iz leta 1944 V ognju groze plapolam storjenih preveč grobih napak. Tako je zbral France Pibernik vso tisto poezijo, ki jo je želel izdati že pesnik sam pod naslovom Muževna sem steblika, v prvem delu knjige, preostali drugi del pa obsega Venec, nezbrane pesmi, fragmente, načrte, prevode. Pibernikovo delo so tudi opombe k izdaji in Balantičeva kronologije. Morda bo tako obdelana poezija tega tragičnega pesnika vendar dočakala svoj čas in z njim seveda ustrezno literarnozgodovinsko umestitev in umetniško vrednotenje, ter ga uvrstila na ustrezno mesto v slovenski poeziji. Po obsegu ne velika, vendar značilna je Krokarjeva zbirka Hvala ti, življenje. Z njo Lojze Krakar še utrjuje svoj po obsegu in intenzivnosti najizrazitejši opus v drugi polovici 20. stoletja. Tudi s to zbirko ostaja motivno in tematsko zavezan svoji “ dajšnji poeziji. Iz njegove bb) ske izkušnje se rišejo in utrinf) podobe sveta, preteklega in 1 [ dobnega. Njegova poezij11 . znova značilno zaznamo^ j Z nenehnimi iskanji in pri1 ■ a v teh nihanjih med enri! drugim, med temnim in svef polom zmeraj premore tudi ^ nico življenju. Jaša L. Zlobec v svoji 1,1 pesniški zbirki Ob najvišji, objavlja pesmi, ki tematsko <-jajo iz prejšnje zbirke; nekt>tl od njih so bile pred tem že obj1 Ijene v revijah. Pesmi so znati' elegično intonirane, v ciklih ^ dene rože, Dom, StarožiM0 Ob najvišji uri, Moj češnjev dj Razodetje, Spomin na mesto, j Pomlad, upesnjuje avtor znati'] elegične teme in občutja, vem te novodobne elegičnosti ne ( namuje prava tragika živi je'1! pač pa je umirjena in nepated' v spoznanju, da je onstran bo> čine in žalosti ter samote zM1'' še nekdo. Četrta knjižica poezije so , srni Janka Ferka Sedim na rti deževne kaplje. Avtor, ki je b roški Slovenec, je pred tem obj1 vil že kar nekaj del, od teh prt1 v nemščini. Zbirka obsega f\ ezijo, ki je nastajala v letih Č' do 1990. Pesmi so razvršča v tri dele: v prvem, najobseŽ^ šem, izraža Ferk v značilnih W kih, skopih in odsekanih vrstit' svoj odnos do sveta, do razit’ roma harmoničnega in tudi kti strofičnega; lahko bi rekli, da je nekako prikrito sprijaznil s V giko. Drugi del pesmi - Rekvit za starega očeta, zajema trina miselnih utrinkov o življenju smrti, zadnji del pa sklepa kn, žico s tretjo veliko pesniško ten - ljubeznijo, ki je v primerja s prejšnjo upesnjena slogov' povsem drugače - bogato, z rt' njavo govorne perspektive, iz f srni pa veje harmonija. V. K. Književna didaktika Septembra bo pri založbi Obzorja izšla dolgo pričakovana knjiga Metodika književne vzgoje. To bo prirejen prevod Rosandičeve Metodike književne vzgoje in izobraževanja. Prirejeni prevod je nastal po dogovoru med avtorjem Rosandi-čem. Zavodom RS za šolstvo, založbo Obzorja in prevajalcem in prirejevalcem Jožetom Lipnikom s Pedagoške fakultete v Mariboru. Knjiga je v tisku in jo bodo predstavili na jesenskem slavističnem zborovanju v Mariboru. mnogim kulturnim delavcem in bralcem, ki si želijo izoblikovati svoj odnos do branih del. Dodajmo k temu nekaj prevajalčevih misli iz uvoda v knjigo. Že naslov uvoda je zgovoren, saj se glasi Knjiga za ljubezen do knjige. V prvem delu je misel: »Leposlovna knjiga nosi v sebi neprecenljivo bogastvo: vabi nas, naj si vzamemo zanjo nekaj časa, s katerim razpolagamo, in ko bomo delali obračun z življenjem, nam tega časa ne bo nikoli žal; knjiga nas razveseljuje in ža- losti, nas dviga v širša obzoij nam pomaga živeti s pokond hrbtenico. Da bi nam knjiga v to bila, sta potrebna književi vzgoja in književno znanje...« Sklenjen pa je uvod s poval lom učiteljem, naj knjigo up rahljajo: »S strokovnimi opred litvami in obdelavo izbranih slovenske, srbohrvatske in sv tovne literature naj ta knjiga p' stane učiteljem vodnik k prija nemu in uspešnemu pouku kp ževne vzgoje.« JOŽE LIPNIK Metodika književne vzgoje temelji na sodobnih spoznanjih o pouku književne vzgoje v osnovnem in srednjem šolstvu doma in v Evropi. V temeljih izhaja iz didaktike in književnosti, vključuje pa mnoga pedagoška, psihološka, estetska, sociološka. razvojna in druga področja. Slovenska strokovna javnost takega dela, tako poglobljenega in obsežnega, nima, ga pa nujno potrebuje. Metodika, ali kot jo nekateri v novejšem času radi imenujejo didaktika književne vzgoje kot celostno delo je tudi v tuji literaturi redek pojav, zato bo priredba te knjige za slovenske potrebe sočasno tudi drugje iskano delo. Za učitelje slovenščine pa bo knjiga tudi začetek sistematičnega ustvarjanja celostne metodike materinščine v slovenskem jeziku. Tri pesniške zbirke Pred nedavnim je Dolenjska založba iz Novega mesta na gradu Bogenšperk pri Litiji predstavila nove pesniške zbirke Jožeta Kastelica Barve, Franceta Režuna Občutja in videnja in Jožeta Sevljaka Razklani prag. Vse tri knjige so izšle v zbirki SIGA. Urednik profesor Janez Me-Žan, direktor Studijske knjižnice iz Novega mesta, je v uvodni besedi predstavil avtorje in poudaril prvine njihovega ustvarjanja. Pesmi Franceta Režuna '■ »izrazito kulturna poezija in p1 ezija kulture, v njej odmevat prizadevanja tistih pesniških r" porov, ki želijo graditi skladen 1 pomensko kar se da bogat, ra. košen, smiseln, človeško po' svet« — to so misli ocenjeval' Denisa Poniža. Delo je namenjeno vsem učiteljem slovenskega jezika v slovenskem osnovnem in srednjem izobraževanju, študentom slavistike, deloma tudi študentom in učiteljem razrednega pouka. Poezija Jožeta Kastelica, upokojenega univerzitetnega profesorja zgodovine antične umetnosti iz Ljubljane, je »polna eksotičnih podob iz preteklosti, prepojena z dialogom literature in klasičnimi civilizacijami nasploh,« je na ovitek zapisal njen recenzent Tomaž Toporišič. Iz recenzije Jaše L. Zlobca t lahko za Sevljakovo poezijo p1 beremo: »Njegov pesniški svet razrašča iz otipljivega sveta Življenja, pa naj gre za pes' s kmečko, knapovsko ali ljub zensko tematiko. Njegova P' ezija je samoživa in izvirna.« Zanimiv kulturni dogod v Valvasorjevi knjižnici so s k' virskim nastopom zaokrol učenke glasbene šole Litija. J. S. NAKNADNI RAZPISI del in nalog vzgojiteljev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacijah 1991/92 ^Rožene osnovne šole ceue Plujejo prosta delovna mesta - i?a0E OSNOVNA ŠOLA XIV. DIVIZIJE DOBRNA, Dobrna 1 UČITELJA MATEMATIKE, 6-mesečna poskusna doba ■inh ^°bre prometne zveze s Celjem. ^ OE OSNOVNA ŠOLA FRANA KRANJCA, Hrašovčeva 1, "jT ^ČITEUA MATEMATIKE IN TEHNIČNE VZGOJE s fa OE OSNOVNA ŠOLA BRATJE DOBROTINŠEK VOJNIK CITEUA MATEMATIKE IN TEHNIČNE VZGOJE 4a OE GLASBENA ŠOLA CEUE, Slomškov trg 10 h'' ;0r;4 UČITELJEV HARMONIKE i« kegj3 sre^nja ^°'a >z harmonike in praksa v vodenju harmonikar- J UČITELJA KLAVIRJA 1 «\ ^3 izobrazba iz klavirja 2 učiteua kitare /i :l°iČana srednja šola iz kitare in praksa v vodenju komorne igre. I rpu ITEUA POZAVNE IN DRUGIH BASOVSKIH TROBIL Za vodenje pihalnega orkestra izobrazba iz pozavne in praksa v poučevanju še drugih basov-trobil in pihalnega orkestra. Sa delovna mesta razpisujemo za določen čas. ""didati pod zaporednimi številkami L, 2. in 3. bodo izbrani za T^tačen čas. Začetek dela 1. 9. 1991. Vloge z dokazili o ustrezni j^azbi naj kandidati pošljejo na šole, kamor prosijo, v 8 dneh po razpisa. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po roku za prijavo. in* 1 1“ ovh ort ' im ellf 10% Cj 'kili i '01) 2( ^ 'ijlbjavh fisija za delovna razmerja ^OVNE ŠOLE BORIS KIDRIČ LJUBLJANA, Matjaževa 4 *! azPisuje prosto delovno mesto 'T PREDMETNEGA učiteua likovne vzgoje in slovenskega JEZIKA, PA-smer likovna-tehnična vzgoja ali likovna vzgoja-slovenski Jezik ali likovna vzgoja-kemija, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom. Poskusno delo: 6 mesecev. Zaželen je strokovni izipit. Začetek dela 1. 9. 1991 ',r'\ 'andidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev na a ’0rnji naslov v 10 dneh po objavi razpisa. O izbiri bodo obveščeni po °^u za prijavo. k>j »SNOVNA ŠOLA FRANC LESKOŠEK-LUKA LJUBLJANA, : 'Phtska 13 azpisuje prosta dela in naloge 4- UČITEUA RAZREDNEGA POUKA z znanjem tujega jezika, za nedoločen čas 2 UČITEUEV RAZREDNEGA POUKA z znanjem tujega jezika, za določen čas (šolsko leto 1991/92) UČITEUA RAZREDNEGA POUKA ZA PB, za določen čas (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu) 2 UČITEUEV TEHNIČNE VZGOJE, za določen čas (za nadomeščanje delavk na porodniškem dopustu-največ od 1. 9. 1991 do konca februarja 1992) j^jave z dokazili o izobrazbi pošljite v tajništvo v 10 dneh po objavi T^Pisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh po končanem (ji hiranju prijav. ‘ °§oji po Zakonu o osnovni šoli. Začetek dela je 1. septembra 1991. °SNOVNA ŠOLA DR. IVAN PRIJATEU SODRAŽICA izpisuje prosta dela in naloge " UČITEUA LIKOVNE VZGOJE IN GOSPODINJSTVA, PRU ah P, za nedoločen čas gjj^etek dela 1. septembra 1991. ^ndidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev o dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola dr. Ivan Prijatelj, vesta Notranjskega odreda 10, 61317 Sodražica. O izbiri bodo ob-e*Čeni v 15 dneh po končanem roku za prijavo. ■^misija za delovna razmerja u»NOVNE ŠOLE VENCUA PERKA DOMŽALE izpisuje prosto delovno mesto p UČITEUA GLASBENE VZGOJE r°goji: - učitelj z diplomo PA ali visoke šole - opravljen strokovni izpit. ^ijavi * po d, e sprejemamo 8 dni po objavi razpisa. ogovoru s kandidatom ponujamo stanovanje. ^SNOVNA ŠOLA L SPUB TONETA TOMŠIČA ^OBREPOUE, Videm 80, 61312 Videm Dobrepolje azpisuje prosta dela in naloge: " UČITEUA MATEMATIKE IN FIZIKE, PRU, za nedoločen čas " UČITEUA ZA POUČEVANJE v 3. razredu, PRU, razredna stopnja - za določen čas " UČITEUA ALI VZGOJITEUA za vodenje male šole - do vrnitve delavke s porodniškega dopusta aietek dela 1. septembra 1991. t Y?ndidati morajo izpolnjevati pogoje o Zakonu o osnovni šoli. i n °8e z dokazili o ustrezni izobrazbi pošljite v 8 dneh po objavi razpisa y Osnovno šolo L SPUB TONETA TOMŠIČA DOBREPOLJE, 'dem 80, 61312 Videm Dobrepolje. O izbiri boste obveščeni v 15 "eh po razpisnem roku. ZAVOD OSNOVNA ŠOLA NOVO MESTO razpisuje prosta dela in naloge: ZA OSNOVNO ŠOLO KATJA RUPENA NOVO MESTO: — POMOČNIKA RAVNATEUA za mandatno obdobje 4 let. Začetek dela 1. 9. 1991. Komisija za medsebojna delovna razmerja SREDNJE KMETIJSKE ŠOLE MARIBOR, Vrbanska 30 razpisuje prosta dela in naloge - UČITEUA ANGLEŠKEGA IN NEMŠKEGA JEZIKA, P, za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Začetek dela 1. 9. 1991 ZA OSNOVNO ŠOLO 12. SNOUB BRŠUIN NOVO MESTO: - POMOČNIKA RAVNATEUA za mandatno obdobje 4 let. Začetek dela 1. 9. 1991. Za pomočnika ravnatelja je lahko imenovan kandidat, ki: - izpolnjuje pogoje za opravljanje del in nalog učitelja po 96. členu Zakona o osnovni šoli - ima 5 let delovnih izkušenj po opravljenem strokovnem izpitu ter - organizacijske in strokovne sposobnosti, ki jih je potrjeval v svoji pedagoški praksi. Kandidati naj pošljejo prijavo z dokazili o izpolnjevanju pogojev v desetih dneh po objavi razpisa na posamezne osnovne šole. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po roku za prijavo. OSNOVNA ŠOLA GUSTAVA ŠILIHA LAPORJE razpisuje dela in naloge - UČITEUA TEHNIČNE VZGOJE IN FIZIKE, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, ki bo dopolnjeval delovno obveznost na osnovni šoli Črešnjevec — UČITEUA RAZREDNEGA POUKA, za določan čas, s polnim delovnim časom (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu) Začetek dela: 1. 9. 1991. Kandidati morajo izpolnjevati pogoje po Zakonu o osnovni šoli. Prijave naj pošljejo v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Gustava Šiliha Laporje, 62318 Laporje 31. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh po roku za prijavo. SREDNJA LESARSKA ŠOLA JOŽE SREBRNIČ NOVA GORICA, Erjavčeva 4 a 65000 NOVA GORICA razpisuje prosto delovno mesto — UČITEUA MATEMATIKE, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom Začetek dela 1. september 1991. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev na gornji naslov v deseth dneh po objavi razpisa. O izbiri vas bomo obvestili v 15 dneh po roku za prijavo. GLASBENA ŠOLA RADUE OB DRAVI razpisuje prosta dela in naloge: - UČITEUA KITARE, STU, in KLAVIRJA, PRU ali P, za določen čas z nepopolnim delovnim časom (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu) - UČITEUA PIHAL, P ali PRU - UČITEUA TROBIL, P ali PRU Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izobrazbi v 15 dneh po objavi razpisa. OSNOVNA ŠOLA LEDINA UUBUANA, Komenskega 19 razpisuje prosta dela in naloge: - UČITEUA SLOVENSKEGA IN SRBOHRVAŠKEGA JEZIKA, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom - UČITEUA RAZREDNEGA POUKA za delo v oddelku PB, za določen čas, s polnim delovnim časom - UČITEUA RAZREDNEGA POUKA za delo v oddelku PB in poučevanje slovenskega jezika v 5. razredu, za določen čas, s polnim delovnim časom Kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje in pogoje, določene z Zakonom o osnovni šoli. ZA ŠOLSKE ODDELKE UKC: - UČITEUA LIKOVNE IN TEHNIČNE VZGOJE za pouk v kombiniranih oddelkih UKC, za določen čas, s polnim delovnim časom (nadomeščanje delavke na bolniškem in porodniškem dopustu) POGOJI: - izobrazba po ZOŠ - najmanj 2 leti delovnih izkušenj in strokovni izpit - veselje in smisel za delo z bolnimi otroki Prijave z dokazili o strokovnosti pošljite komisiji za delovna razmerja v 8 dneh po objavi razpisa. Komisija za delovna razmerja pri Svetu OSNOVNE ŠOLE DR. JOŽETA POTRČA UUBUANA, Potrčeva 1 razpisuje dela in naloge - UČITEUA GLASBENE VZGOJE, za nedoločen čas - UČITEUA TEHNIČNE VZGOJE, za nedoločen čas Pogoj: višja ali visoka izobrazba ustrezne smeri in opravljen strokovni izpit. Začetek dela bo 1. 9. 1991. Prijave z dokazili pošljite v 10 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po sklepu komisije. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi razpisa na gornji naslov. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE FRANCE BEVK TOLMIN, Delovna enota GLASBENA ŠOLA razpisuje prosta dela in naloge: - UČITEUA HARMONIKE IN NAUKA O GLASBI, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom — UČITELJA KITARE, za določen čas, s polnim delovnim časom . (nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu) Začetek delaje 1. 9. 1991. Rok prijave 15 dni po objavi razpisa. PREHODNI MLADINSKI DOM UUBUANA, Jarška cesta 36 Če vas zanimajo sodobne oblike dela in poučevanja na osnovni šoli, VAS VABIMO K SODELOVANJU PRI NAŠEM NOVEM PROJEKTU. Potrebujemo učitelje za predmetni pouk, zato razpisujemo prosta dela in naloge - UČITEUEV SLOVENSKEGA IN ANGLEŠKEGA JEZIKA, BIOLOGIJE IN KEMIJE TER FIZIKE. Kandidati morajo imeti višjo ali visoko izobrazbo. Zaželene so delovne izkušnje, lahko so tudi pripravniki. Dela in naloge razpisujemo za nedoločen čas. Začetek dela: L 9. 1991. Prijave pošljite v 15 dneh po objavi razpisa. O izidu razpisa vas bomo obvestili v 30 dneh po izbiri. VIZ ŠENTJUR OSNOVNA ŠOLA FRANJA MALGAJA ŠENTJUR PRI CEUU razpisuje za šolsko leto 1991/92 prosto delovno mesto - PREDMETNEGA UČITEUA SLOVENSKEGA JEZIKA, za določen čas (od L 9. 1991 do konca L polletja - nadomeščanje delavke na porodniškem dopustu). Pogoj: PRU ali P slovenskega jezika. Prijave pošljite v 15 dneh na Osnovno šolo Franja Malgaja Šentjur pri Celju. OSNOVNA ŠOLA LEVSTIKOVE BRIGADE ŠKOFUICA objavlja prosta dela in naloge % — UČITEUA TEHNIČNE VZGOJE, ki bo dopolnjeval delovno obveznost s poučevanjem likovne vzgoje ali angleškega jezika, za določen čas (štiri leta). Pogoj: PRU ustrezne smeri. Rok za prijavo: 8 dni. SREDNJA ŠOLA ZA TRGOVINSKO DEJAVNOST CEUE Ulica 29. novembra št. 4 razpisuje prosta dela in naloge: - UČITELJA NEMŠKEGA IN ANGLEŠKEGA JEZIKA (visoka izobrazba), za nedoločen čas s polnim delovnim časom - UČITEUA ANGLEŠKEGA IN NEMŠKEGA JEZIKA (visoka izobrazba), za določen čas od L 9. 1991 do 31. 8. 1992, polovični delovni čas - UČITEUA MATEMATIKE (visoka izobrazba), za nedoločen čas,s polnim delovnim časom - UČITEUA MATEMATIKE, RAČUNALNIŠTVA IN INFORMATIKE (visoka izobrazba), za nedoločen čas.s polnim delovnim časom - UČITEUA MATEMATIKE IN STROKOVNEGA RAČUNSTVA (visoka izobrazba), določen čas, od L 9. 1991do31.8.1992, s polovičnim delovnim časom - UČITEUA NARAVOSLOVJA IN POZNAVANJA BLAGA (visoka izobrazba), za določen čas od L 9. 1991 do 31. 8. 1992, s polnim delovnim časom - UČITEUA STROJEPISJA IN KORESPONDENCE (višja izobrazba), za določen čas, od 1. 9. 1991 do 31. 8. 1992, s polovičnim delovnim časom - UČITEUA EKONOMSKIH STROKOVNO-TEORETIČNIH PREDMETOV (visoka izobrazba), za nedoločen čas s polnim delovnim časom - UČITEUA EKONOMSKIH STROKOVNO-TEORETIČNIH PREDMETOV (visoka izobrazba), za določen čas, od L 9. 1991 do 28. 2. 1992, s polovičnim delovnim časom - UČITEUA GEOGRAFIJE (visoka izobrazba), za določen čas od 1. 9. 1991 do 31. 8. 1992 s polovičnim delovnim časom. Pogoji: Kandidati morajo izpolnjevati pogoje, določene z Zakonom o srednjem izobraževanju.in pogoje, ki jih določa program. Začetek dela 1. 9. 1991 Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev sprejemamo 8 dni po objavi razpisa na naslov: SREDNJA ŠOLA ZA TRGOVINSKO DEJAVNOST CELJE, Ulica 29. novembra št. 4 z oznako: za razpis del in nalog. KAJ PONUJAJO NEKATERE OBČINSKE ZKO MENTORJEM, OTROKOM IN MLADINI Raznolik izbor delavnic in prireditev Čedalje več občinskih zvez kulturnih organizacij samostojno, skupaj s kulturnimi ustanovami ali organizacijskimi enotami Zavoda RS za šolstvo ponuja različne vsebinsko zanimive in v marsičem povsem nove oblike izobraževanja mentorjev v vrtcih in na šolah in tudi učencev. V marsikaterem okolju so se tudi domislili zanimivih oblik različnih prireditev, ki so namenjene predšolskim otrokom in šolarjem. Pod naslovom - Gledališka učna ura načrtuje ZKO Grosuplje letos gledališki seminar za začetnike; to je še posebno dobro, saj mentorji na marsikateri šoli tarnajo, da je premalo začetnega izobraževanja, pa ne samo na gledališkem področju. Sploh bi bilo dobro, da bi se v Sloveniji prej ali slej dogovorili za tako imenovani stopenjski sistem izobraževanja, ki bi vseboval delavnice, seminarje, tečaje in šole za začetnike, nadaljevalne oblike izobraževanja in »vrhunske« izobraževalne oblike za najbolj nadarjene in tiste, ki so že obiskali začetne in nadaljevalne seminarje. Maribor je že dolga leta znan po sistematičnem izobraževanju na lutkovnem področju. Zato ne preseneča, da tudi za letos načrtujejo celoletni lutkovni studio. Ob tem kaže zapisati, da je še zmeraj malo oblik časovno daljšega in vsebinsko poglobljenega izobraževanja ob delu za kulturne potrebe. V zadnjih letih so se na Slovenskem razvile različne oblike izobraževanja na likovnem področju, tudi zunaj vrtcev in šol. V Novi Gorici bodo, denimo, pripravili likovno šolo za začetnike, v Novem mestu likovno delavnico mladih, v Tolminu likovno delavnico za predšolske otroke, v Mariboru likovno delavnico, v Škofji Loki začetni in nadaljevalni tečaj študijskega risanja, ki bo namenjen tamkajšnjim srednješolcem. Malo likovno šolo načrtujejo v Grosupljem. V zadnjih letih smo dobili na Slovenskem množico skupin sodobnega plesa, zanj se zanimajo zlasti srednješolci, tudi v manjših občinah in celo na izrazito kmetijskih območjih. Temu primerno se je razvilo tudi dopolnilno izobraževanje, še posebno zato, ker se je redno šolanje plesnih mentorjev šele začelo. Mariborska občinska ZKO je postala drugo plesno središče pri nas, poleg tistega na ZKOS. Zato je razumljivo, da načrtujejo letos poleg številnih drugih plesnih akcij tudi otroško plesno delavnico in seminar za mentorje otroške plesne vzgoje v vrtcih in na nižji stopnji osnovnih šol. Tudi v Novi Gorici, kjer še pred leti skorajda niso poznali sodob- nega plesa, načrtujejo za letos začetek dela plesnega studia za srednješolce, v izrazito kmetijski občini Ormož pa bodo nadaljevali uspešno baletno šolo in šolo za družabni ples. Baletno šolo bodo nadaljevali tudi v občini Piran - tam je zanjo že dolgo veliko zanimanja, po njej povprašujejo starši in ti tudi poravnajo stroške šolanja. Pravijo, da smo Slovenci narod pesnikov in pisateljev, saj se vsaj v mlajših letih domala vsak poskuša s pisanjem. Tolminci bodo ustregli mladim, ki jih to zanima, s seminarjem ustvarjalnega pisanja, v Škofji Loki pa bodo pripravili literarno delavnico. Filmska ustvarjalnost nekako počasi prodira med mlade; to je seveda posledica pomanjkljive filmske vzgoje na šolah in pomanjkanja denarja, ki marsikje onemogoča nakup najnujnejše opreme. Ponekod skušajo spodbuditi dejavnost tudi z različnimi seminarji za filmske mentorje. Tako bodo letos v Kranju v sodelovanju z organizacijsko enoto Zavoda RS za šolstvo in Kino podjetjem Kranj pripravili filmski abonma za učence osnovnih šol, pred tem pa pripravili projekcijo filmov z mentorji filmske vzgoje na šolah in pogovore o filmih s strokovnjaki. In kako je z različnimi prireditvami za mlade? Že naslovi so zgovorni. Goriški vrtiljak: lutkovna, gledališka in glasbena ponudba - poseben program za srednješolce in Praznični dan otrok z obeh strani meje. Novomeščani bodo nadaljevali dneve mladinske kulture, ki potekajo v središču Dolenjske že več let, v Ormožu bodo pripravili glasbeno-plesni abonma za mlade, za najmlajše iz vrtcev in šol pa otroški abonma z lutkovnimi in glasbenimi predstavami. Pomembna oblika animacije za kulturno delovanje so tudi različni, v ta namen posebej pripravljeni nastopi. Tako bodo v Mariboru v sodelovanju z organizacijsko enoto Zavoda RS za šolstvo seznanili srednješolce z lutkovno ustvarjalnostjo. V tem mestu pa bodo pod naslovom - Folklora se predstavi sodelovali ob kulturnih dnevih na osnovnih in srednjih šolah. Grosupeljčani pripravljajo območno predstavitev likovne ustvarjalnosti otrok, Mariborčani pa poseben plesni projekt, s katerim bodo prikazali sodobni ples na osnovnih in srednjih šolah. In za konec še tole iz Maribora, ki v kulturi prednjači pred večino slovenskih občin: pripravili bodo tudi srečanje mladih literatov z osnovnih in srednjih šol in univerze. TONE ŠTEFANEC Vidim zeleno Rajonski svet Svetogorska četrt Placuta iz Gorice (Italija) je razpisal decembra 1990 v spomin na grofa Viljema Coroninija Cromberga pod pokroviteljstvom Zavoda RS za šolstvo, OE Nova Gorica, Šolskega skrbništva iz Gorice, Goriške zbornice za trgovino, industrijo, obrt in kmetijstvo in Goriške pokrajinske uprave grafični, literarni in znanstvenoraziskovalni nagradni natečaj za učence obveznih šol Nove Gorice in Gorice. Razpis je obsegal: 1 ■ Natečaj likovnih del za vrtce, nižje in višje razrede osnovnih šol. 2. Natečaj pisnih lite- rarnih in znanstvenoraziskovalnih nalog na ekološko prostorsko temo za učence višjih razredov osnovnih šol. Na natečaj je prispelo več kot 200 del. Mešane komisije z obeh strani meje so na podlagi poprejšnje odbire ocenile po 50 del iz novogoriških in petdeset iz goriških šol. 24 najboljših del bo nagrajenih. Sklepna prireditev je bila 16. maja 1991 v Gorici, tam so tudi razstavili dela, najboljšim posameznikom in skupinam pa podelili nagrade. Teden dni pred prireditvijo so bila dela razstavljena v javnih lokalih v Gorici, po 16. maju so si jih lahko ogledali tudi v Novi Gorici. BERTA KOROŠAK AKCIJA SLOVENIJA 2000 IN RAK odr Pljučni rak in kajenje N Pljučni rak je najpogostejša vrsta raka v Sloveniji. Število obolelih se iz leta v leto povečuje, tako lahko računamo, da bo letos na novo zbolelo 800 do 900 ljudi. Ce računamo obolelost za ves svet, so številke grozljive: leta 1980 je zbolelo 660.000 ljudi, za leto 2000 računajo, da jih bo 2,000.000, v letu 2025 pa bo kar 3,500.000 novo zbolelih. Ker jih od vseh bolnikov popolnoma ozdravi komaj 10 odstotkov, pomeni, da jih bo 90 odstotkov umrlo zaradi pljučnega raka. Po napovedih bosta pljučni rak in aids najpogostejši bolezni 21. stoletja. Ti dve na videz različni bolezni imata več skupnih značilnosti: obe se proti koncu 20. stoletja močno širita, obe sta posledica življenjskih navad; obe sta za večino obolelih neozdravljivi in krivulja preživetja je skoraj enaka; k sreči je obe bolezni mogoče preprečevati. Med vsemi vrstami raka je pljučni rak tisti, ki se ga da najbolj uspešno preprečiti, pa je kljub temu ena od tistih bolezni, ki pobere največ smrtnih žrtev. mehurja, ki se prav tako pogosto pojavlja pri kadilcih, pa tudi druge bolezni pljuč, kronični bronhitis in emfizem, obolenja srca in ožilja, kot so srčni infarkt in poapnenje žil, ter ulkusna bolezen. različni pomembni ljudje, vsi idoli mladih, vsi, ki so, loyj|j pravimo, na očeh. Vsa javna v. in vsa javnost morajo biti ustna lčite| Devetdeset odstotkov pljučnega raka nastane zaradi kajenja cigaret. Kljub temu da to že dolgo vemo. se pridelovanje, predelava in prodaja tobaka ne zmanjšujeta. V tej gospodarski veji se obrača vedno več denarja. Po ocenah SZO stanejo cigarete 1000 milijard dolarjev na leto. Račun, ki so ga pred nekaj leti naredili v ZDA, je pokazal, da znašajo neposredni stroški zdravljenja za vsakega kadilca 446 dolarjev na leto, to je 82 odstotkov vsake prodane škatlice cigaret. Posredna škoda zaradi prezgodnje umrljivosti znaša 361 dolarjev na leto na vsakega kadilca ali 66 odstotkov od prodane škatlice cigaret. Drugi dejavniki, ki pospešujejo nastanek pljučnega raka, to so industrijske rakotvorne snovi (predvsem policiklični aromatski ogljikovodiki - naftni derivati, azbest, arzen, med kovinami pa nikelj in krom), ionizirajoči žarki (uranova ruda, odpadki jedrskih reaktorjev in eksplozij jedrskega orožja) in onesnaženo okolje so bistveno manj pomembni za pogostost pljučnega raka. S poskusom na živalih so že v začetku tega stoletja izzvali raka na koži zajcev, ki so jih dovolj dolgo mazali s tobačnim katranom, to je s snovjo, ki nastane pri zgorevanju tobaka in jo vidimo kot umazano, rjavo, smrdečo snov V cigaretnem ogorku, predvsem v filtru in cigaretnem ustniku. Z vdihovanjem cigaretnega dima jim dolgo ni uspelo povzročiti raka na pljučih. Šele ko so dali vdihovati cigaretni dim poskusnim psom skozi traheostomo. to je odprtina na vratu, kot jo imajo bolniki po operaciji grla, ko je cigaretni dim prehajal neposredno v sapnik in bronhije, jim je to uspelo: in to že s 7 cigaretami na dan v 29 mesecih. Tako ni dvoma, da tobačni dim povzroča pljučnega raka. Statistike dokazujejo, da je med bolniki s pljučnim rakom več kot 90 odstotkov kadilcev cigaret. Pogostnost obolevanja je v neposredni soodvisnosti s številom pokajenih cigaret na dan. z leti kajenja, s kakovostjo cigaret (manj nevarne so cigarete s filtrom kot tiste brez njega) in z načinom kajenja (dolžina ogorka, intenzivnost inhaliranja). Kritična količina je 150.000 pokajenih cigaret. To je na videz visoka številka, vendar pa je to »samo« škatlica cigaret na dan 20 let. Kako hitro doseže kadilec to količino, če začne kaditi v zgodnji mladosti! Krivulja verjetnosti, da se bo pojavil pljučni rak, se začne pri količini nad 150.000 cigaret strmo dvigati. Pri kajenju pipe in cigare je pljučni rak manj pogost, predvsem zato, ker se dim ponavadi ne inhalira v pljuča. Poskusi, da bi naredili cigareto manj škodljivo, takšno z boljšim filtrom in manj katrana, so se izkazali dvorezni: škodljivost cigaretnega dima se je res zmanjšala, del kadilcev pa je začel kaditi več cigaret, da bi »zaužili« dovolj veliko količino nikotina. Nikotin je namreč tista snov v tobačnem dimu, ki povzroča ugodje pri kadilcu in na katero se telo tako navadi, da postane kadilec zasvojen s cigaretami. Zdravljenja pljučnega raka, ki nam je na voljo danes, ni mogoče toliko izboljšati, da bi to bolezen premagali. Kratkoročno, se pravi za nekaj mesecev do nekaj let, se sicer življenje podaljša pa tudi olajša, vendar se bolezen pri večini ne ozdravi. Zgodnje odkrivanje bolezni, ko je rak še omejen, daje večje upanje na ozdravitev, vendar pa še tako zgodnja ugotovitev bolezni ne zagotavlja ozdravitve. Pogosto že zelo majhnega, začetnega raka ni mogoče izkoreniniti in se kljub zdravljenju tako razširi po vsem telesu, da povzroči bolnikovo smrt. Operacija, obsevanje in kemoterapija so poglavitni načini zdravljenja. Odstotek popolnoma ozdravljenih se v zadnjih desetletjih ni bistveno zvečal. Uspelo pa je najti boljše načine uporabe takšnega zdravljenja, da se' je izboljšala kakovost bolnikovega preživetja. Opazovanja pri ljudeh in opravljeni poskusi na živalih so potrdili ugotovitve, da vitamin A. ki je že desetletja znan kot varovalo povrhnjice vseh organov, lahko varuje tudi pri pljučnem raku. Rak (karcinom) je namreč tumor povrhnjice. Tako so ugotovili, da tisti, ki redno uživajo dovolj vitamina A, redkeje zbolijo za pljučnim rakom. Seveda pa še tako velike količine korenja, ki vsebuje veliko tega vitamina, ne zagotavljajo kadilcu cigaret, da ne bo dobil pljučnega raka. Tako je za zdaj edini učinkoviti način, ki bistveno zmanjša število žrtev pljučnega raka. da ne kadimo. Boj proti kajenju že dolgo ni več samo medicinski problem, temveč družbeni, politični in gospodarski: v mnogih državah so davki od prodaje cigaret poglavitni vir državnega proračuna; od pridelave, predelave in prodaje tobaka živi velik odstotek ljudi. Vendar škoda, ki jo plačuje družbe, nazadnje zelo preseže navidezni dobiček zaradi tobaka. Ni namreč samo pljučni rak tisti, ki ogroža kadilce. To so še rak grla in žrela, trebušne slinavke in Pomembni so zgledi Zavedamo se, da ni mogoče vseh kadilcev odvaditi od kajenja. Naša skrb naj bo namenjena predvsem tistim, ki še niso začeli kaditi. Natančnih podatkov za našo mladino nimamo, vendar so verjetno podobni tistim v Veliki Britanji iz leta 1988: prve cigarete najpogosteje pokadijo otroci, stari od 9 do 12 let. Kar 17 odstotkov fantov in 22 odstotkov deklet pri 15. letih že redno kadi. Analiza 12- do 13-letnikov je pokazala, da začnejo deklice laže kaditi kot dečki. Otroci enega ali obeh staršev kadilcev pogosteje tudi sami postanejo kadilci kot otroci staršev nekadilcev. Otroci, ki kadijo, pogosteje uživajo alkoholne pijače, različna mamila in se redkeje ukvarjajo s športom. Nekatera dekleta so prepričana. da s cigareto laže ohranjajo vitko linijo. Večina otrok kaj malo gane, če jim govorimo o kajenju, ki povzroča raka in druge bolezni odraslih. Bolj so motivirani, če si želijo športnega uspeha in se zavedajo, da jim cigarete zaradi škodljivega delovanja ogljikovega monoksida v tobačnem dimu preprečujejo vrhunske uspehe. Podobno je z dekleti, ki so večinoma zelo zavzeta za telesno lepoto, če jim lahko dopovemo, da povzroča kajenje globoke gube na obrazu in predčasno staranje. Nosečnice, ki kadijo, moramo seznaniti s tem, da s kajenjem neposredno ogrožajo svojega otroka: otroci kadilk se rodijo z manjšo telesno težo, so manj odporni in jih bistveno več umre v prvem letu življenja. Dojenčki, ki vdihujejo zadimljeni zrak v stanovanju, pogosteje zbolijo za pljučnimi infekcijami in astmo. Pasivno kajenje, se pravi vdihovanje zadimljenega zraka okoli kadilcev, je škodljivo tudi za odrasle. Nekatere ugotovitve kažejo, da je dim tleče cigarete v pepelniku še bolj strupen kot dim, ki se inhalira, ker zaradi slabšega izgorevanja nastaja še več strupenih snovi. Kar nerazumljivo je, kako nekadilci potrpežljivo prenašajo kadilce v svojem okolju: na delovnem mestu, v prevoznih sred: stvih, v čakalnicah, v lokalih, na raznih sejah, da jim ti proti njihovi volji zastrupljajo zrak, obenem pa se toliko govori in piše o pravici do zdravega okolja. Bojimo se umazane industrije, izpušnih plinov avtomobilov in termoelektraren, predvsem jedrske elektrarne, pa je vse to v resnici nedolžno v primerjavi z nevarnostjo cigaretnega dima, ki ga hote ali nehote vsi vlečemo vase. Prepovedati mladim kajenje samo zato, ker so pač še mladi, ni učinkovito. Učinkovitejša spodbuda zato, da opustimo kajenje, so zgledi. Pri tem imajo poleg staršev in vzgojiteljev, ki se tudi sami vzdržijo kajenja, velik vpliv, čeprav se tega na zavedajo, tudi različni politiki, športniki, filmski in televizijski igralci, pevci. k temu, da pri mladini s svojin1 A _ -dom ne bi zavestno alii podzav* *J!0! zbujali želje po kajenju, da “j K)s|u mladi ne enačili z vzorniki, ki k* '''~-Akcija odvračanja od kajen? pouk o škodljivosti te življenjski icen, vade mora biti nepretrgana na taT' ravneh. Občasne kampanje prol> jenju razburijo le nekadilce. Lf K)p | treba s prepovedmi zavarovati r neobzirnimi kadilci in te prepo'‘t^W kjer pač so, tudi dosledno izva)< Vplivajmo na način kajenja! oU« Pri strastnih kadilcih, ki jih goče odvrniti od kajenja, skuM vplivati na način kajenja: naj " inhalirajo, naj puščajo daljši oi°‘tubl naj izbirajo cigarete boljše kak1!.. sti, z daljšim filtrom in iz tobak* daje manj katrana. Skušajmo^ zbuditi odgovornost za to, da d*) slab zgled. Da se bodo zavedal1; e je kajenje nekaj slabega. Da bovl ‘°6i nosti prevladalo mišljenje, da k >0 ti nje ni dokaz odraslosti, moško*11 enakopravnosti med spoloma. P! (ofc bomo vsi zavedali, da cigaret* ^ svoji kadilca, podobno kot ^ -priznana mamila, in da kaj£l, kljub temu da ne uničuje toliko ri \ nosti, ne smemo podcenjevati kot strup niti kot mamilo. Tu® stim, ki kadijo desetletja, se sw U/i potruditi in prenehati kaditi. zano je, da se z vsakim letom po1 >a(, ko človek preneha kaditi, nevat^t,. ,e?8 lb0 pljučnega raka zmanjša. Približaj let po prenehanju je nevarnost t* velika kot pri nekadilcih. Nen£' “ nega števila cigaret na dan ne P ■j namo. Res, da se bodo pri et>n°l pokazale škodljive posledice kaje len prej kot pri drugem. Omenjena*^ tična količina 150.000 skupaj p0^/.«/ nih cigaret je izračunana za P1! jrv nega raka. Za vse druge bolezn*, jih povzroča kajenje pa so lahko L D1- e čine drugačne, tudi bistveno u1^ s Zanašati se na sorodnike, k'Z*5 redno kadili, pa kljub temu dočaj k visoko starost, ne da bi zboleli l katero od navedenih bolezni, je P r0 več tvegano. Res je, da količine! c polnoma neškodljivega kajenja poznamo. :fi I cfoc Drugi vzroki nastanka pljuča* ij0 raka so v naših razmerah bistv* ,e| manj pomembni. V nekaterih (** tih državah so začeli ukinjati ia1 sirijsko predelavo rakotvornih sn* npr., azbesta. Raje ga uvozijo ( razvitih držav. Ponekod ne zapo- ‘°c jejo kadilcev v uranovih rudni* !d( Znano je, da se škodljivo delov* Ha; obeh rakotvornih dejavnikov, C1 lik, retnega dima in ionizirajočega sC nje nja, poveča. Ker priznavajo p‘i p0 nega raka pri rudarjiIf v uranC, rudnikih kot poklicno bolezen. , 1 ----1 ■ 1-J* 4 predrago, da bi trpeli kadilce. - , -pa skušajo čim bolje nadzorovat' 0 zavarovati vsa delovna mesta, ^ ogrožena zaradi rakotvornih sit* Vsekakor je to neprimerno težje dražje, kot prenehati kaditi. MIHA DEBEVC ■cene! Stupar cenler za permanentno izobraževanje Ljubljana, Vojkova 1, tel.327-244/314-737 Vabi k sodelovanju HONORARNE SODELAVCE ZA POUČEVANJE ANGLEŠČINE, NEMŠČINE IN RUŠČINE Informacije po telefonu (061) 317-487 ali 311-755 Naknadne razpise prostih del in nalog učiteljev, vzgojiteljev in drugih delavcev i# sodelavcev v vzgojno-izobraževalnih in vzgojno-varstvenih organizacijah bomo objavili 24. junija. ?a da Vzgoja vzgojiteljev Enota za izobraževanje pri Mestnem komiteju za izobraževanje, raziv OBVESTILO Zbirke Loškega muzeja v Škofji Loki so odprte vsak dan (razen ponedeljka) od 9. do 17.ure. Za šolske skupine ali skupine odraslih je na voljo prostor pedagoške delavnice v okroglem stolpu, kjer si lahko ogle- date zbirke Loškega muzeja na 40-minutni videokaseti. Poleg te kasete so na voljo tudi videokasete s posnetki o panjskih končnicah, lepotah Slovenije v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku. Uprava muzeja valno dejavnost, kulturo in telesno kulturo Ljubljane se je s projektom Vztf n vzgojiteljev že odzvala na opozorila delavcev z Uprave za notranje Z$ ] Ljubljana mesto, da se širi uživanje in zlorabljanje mamil med ntl^ [ v ljubljanskih srednjih in osnovnih šolah. Pred nedavnim so za sveto<^ t delavce, ravnatelje, vzgojitelje v domovih in nekatere druge pripravili zanhf predavanje o preprečevanju uživanja mamil med osnovnošolci in srednje^ f Predavali so Štefan Skalar, strokovni delavec Uprave za notranje zon ' Ljubljana mesto, dr. Dušan Nolimal iz Univerzitetnega zavoda za zdravst^ in socialno varstvo in Marjan Gorup, socialni delavec iz ljubljanske osn0' J šole Prežihovega Voranca. Jeseni bo še več podobnih predavanj za vse peM j ške delavce, učence, dijake, starše in delavce v centrih za socialno delo. \; °Draščanje ALI POT V POGUBO Naporno življenje z drogo ! letih je začel kaditi cigarete in piti alkohol. V šoli je st i' vendar mati (zdravnica) in oče (inženir) na vse to nista bila ^ ^ijjozonia. »Odraščanje« pač hodi svoja pota, sta si mislila. Tudi niso pravočasno in primemo ukrepali. V srednji šoli je aVj| Manjkal, namesto k pouku je zahajal k prijateljem, in tam so glasbo Janis Joplin in Jimya Hendrixa. Pri šestnajstih je marihuano, hašiš, zatem še LSD in heroin. Njegove šolske ia '■ bile čedalje slabše. Presedlal je na drogo šolo, vendar ni bilo rC,i Skušal sc je zaposliti. Zaman. Zanimali so ga le še koncerti iti ('J-i&jsbe in vse bolj heroin. In če mamila ni imel, je bruhal in se p°'J Jljaljr bolečinah in krčih... je star trideset let. Eden od tistih pet tisoč, ki so v Jugoslaviji ni virusom aidsa. uSa!---------------------- • Čemu lahko pripišemo to nenadno »eksplozijo«? - Menim, da so pripomogle drutbeno-politične spremembe, s katerimi prehajamo v razviti svet, ki se le dalj časa ubada Z ulivanjem ilegalnih drog in Z njihovimi posledicami. Pri nas so droge sorazmerno lahko dostopne, saj skozi Slovenijo vodi t.i. Balkanska pot, po tej pa »potuje« vsaj osemdeset odstotkov vseh drog. Nekaj jih ostane tudi pri nas. Tudi ljudje so za droge čedalje bolj sprejemljivi - to je značilno za hude stresne razmere, v kakršnih livimo. ^J°dba uničene mladosti in iz-akcifep iluzii- Zgodba iz na-^ ulrf 050 ‘n 0k°lia’ o fantu, ki ni 10 inZar Poslal podoben zvezdni-‘j?1/P° katerih se je zgledoval. j vi loČT ga ie zasuinilla’ Poit) ia n° *0^ njegove obolevance; oS( Freuda (častil je kokain), p) :o/e7a (predajal se je morfiju, ;taL, a‘nL< in amfetaminom) in še d1 nn°Se druge. ajelf . nujno, da je le prvo poku-, 0 drog odločilno, vendar je ltHi ii>» bolj nevarno, če po njih človek ali celo otrok. V^kai-je usodno, če odpove di- 011 >q^ s‘stem ali srce, pa tudi dru-an> e\ nekateri postanejo odvisni, žn«' 0ui°, in se morajo zatekati t,.fr.0Sa>n. Mladim se to zgodi ne' ‘ko hitreje kot starejšim. ’■ J ^lrjenja drog med mladimi ni aje1 ie^°^e zatre,‘, saj sta rizično ve-;i.ar in telnja po eksperimenti-3ki t nju značilna za adolescenco. niii anko, st‘k z drogami čim kasnejši, ‘a ne bodo namesto po igračah ii* ^ Segali di b^ntijske blodnje. ; p ro 0 dat ki za Slovenijo so postali V%;'vlK0Pu jim pomagamo, da bo ni nli ^ Segali p0 cigaretah in drogah, lJ!ll™Zest.0 v Pravljice vlivljali e °zijivo Zgovorni: prvi stiki la r drogami se ne začenjajo več Srednji šoli, tudi ne več na pre-<„£ l0du med osnovno šolo in sredini j0’ temveč le kar v četrtem in lat etfrn razredu osemletke! in1 Dušan Nolimal, zdravnik nc '-teialne medicine iz Univerzitet-t' f8a zavoda za zdravstveno in °t ?jClalno varstvo v Ljubljani, je tai t Sn redkih strokovnjakov pri ci ff’ ki se ukvarjajo s problema-se g°< Povezano z drogami. Zad-jlj Ja ^dri leta se je strokovno spo-°lnjeval v Zdrulenih drlavah i >ner‘ke in obiskal mnoge tam-S|; Višnje univerze, klinike in stro-ff srečanja. i°igal Fr°Flematiko legalnih in ile-\i uh1 dro8 se onkraj oceana udajo le dalj časa. Predvsem fdnja leta opalajo, da Ameri-afji precej manj kadijo, pa tudi ekaterih ilegalnih drog ne uii-ojo več toliko kot so jih nekdaj. Kako so to dosegli? In kako je PnPas? Je res, da segajo po dro-jle otroci? Smo le kaj storili, a bi to preprečili? Kako ulivalce °8 (in celotno drulbo) zavaro-j P Pred HIV (humanim imuno-^iteientnim virusom)? O vsem nJ in še čem smo se pogovarjali Dušanom Nolimalom. d * Kadar govorimo o zlorabi v v--&- ponavadi uporabljamo | ~FpZ »narkomanija«. Je to pra- ~ Takšno poimenovanje je ,e ° razširjeno, vendar je vsa-. 0 ulivanje ilegalnih drog nezmerno tako oznamovati. ahko je celo škodljivo, saj ima e 0 negativen prizvok. Poznamo uzhčne droge in načine ulivanja, uto poskušamo izraz narkomana zamenjati. Molnosti je do-i.l' nPr- oseba, ki uliva (zlorab-JU’ je odvisna od) droget de-LSn ^ marihuano, jemlje ^ aF ie zasvojena s heroinom v n Podobno. Tudi v drugih delelah se izraz urkomanija vse manj uporablja. t?. Poimenovanje je prelivelo. \u^om,a^ll° se Ie $e v časih, ko so ci posegali po narkotikih, Je krstah drog iz opija in njego-v l..dvi Mi V % eh isb; Slovensko društvo pedagogov obvešča vse vzgojno-izobra; ževalne zavode in posameznike, da je na zalogi še nekaj izvodov zbornika Položaj in perspektiva šolskega svetovalnega dela. (Zbornik je izšel ob posvetu: Položaj in perspektiva šol' skega svetovalnega dela, Maribor - marec 1991.) Zbornik naročite na naslov Slovensko društvo pedagogovi Aškerčeva 12, Ljubljana. Cena zbornika je 600 din. Plačali ga boste po izstavitvi računa, ki ga bomo priložili zborniku. DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE LJUBLJANA, d.d. KNJIGA 0 NAJMANJŠI DRŽAVI ZAKLADNICI NA SVETU IN NAJVEČJI UMETNOSTNI VATIKAN 230 strani format 24,5X29 cm 150 barvnih fotografij Zanimiva in razkošno opremljena knjiga nastf' ja hkrati v desetih jezikih sveta. Pripravlja National Geographic Society iz Washingtona. 'a založnica slovenske izdaje pa je Državna založen ba Slovenije d.d.; vse jezikovne različice bodublg izšle oktobra letos. Posamezna poglavja govorijo o - zgodovini Vatikana - svetem sedežu kot duhovnem in svetnein središču rimskokatoliške cerkve - Vatikanu kot državi - vatikanskih zakladih - in o osebnosti poglavarja rimskokatoliške cerkve in vatikanske države papeža. Naklada je omejena in ponatisa ne bo, zato s« nikar ne obotavljajte! 'ei trt Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov Državna založba Slovenije d.d., Knjižno založništvo, Mestni trg 26, 61000 Ljubljana. ---------------------------------------------------------5xg--------------- lO I 6 1 6 I 6 1 El NAROČILNICA Prosvetni delavec 6 DA, želim prejeti knjigo VATIKAN po prednaročniški ceni 1.800,00 din Knjigo mi takoj po izidu v mesecu oktobru pošljite po pošti. Ime in priimek....................................................... Naslov Pošta..................................................Poštna št. Matična št. iz. os. izk................................ izdane pri Zaposlitev........................................................ Naslov zaposlitve................................................. Naročeno bom plačal(a) po prejemu računa in položnic EU v enkratnem znesku EU v dveh zaporednih mesečnih obrokih brez obresti I I v treh zaporednih mesečnih obrokih brez obresti (označite ustrezno) Za morebitne spore je pristojno sodišče v Ljubljani. Datum Podpis Ponudba velja 15 dni. Junij 1991 NE POZABITE SHRANITI RAČUNA, SAJ BOSTE LAHKO STROŠEK ZA NAKUP KNJIGE UVELJAVILI KOT DAVČNO OLAJŠAVO. S dialog znanja v praksi alflO l fn' Proces je delovni proces, olr,i rem sta v enakovrednem . ela • u >n učenec pri ob-„ * I 2 * * * * v' učne vsebine za doseganje , tr°v- Smotri morajo izhajati ^ahtev poklica, za katerega ražujemo učenca, saj je pri-td itev poklica tudi dosežek uč--n' e|a Procesa. ,,.a uspešnost učnega procesa | istvena njegova izpeljava. Pri , ntislimo na specialnodidak-0 izvajanje dela. Poučevanje uvelih specialne didaktike jjl16*]! na tehle vplivnih dejavni- ' učimo, kaj se učimo ,2a to potrebujemo ustrezno 'Pravljene kataloge znanja; ' KOLIKO vsebine poda-0 glede na zahtevane cilje uč-Ja Procesa, ali smotre, ki jih zahteva; ' KDAJ podajamo vsebine, j ^Orajo po strukturi ustrezati Scneniu zaporedju, temeljiti j P°prejšnjem znanju ter kore-t_C|Jskem znanju s sorodnega okovnega področja; 'S CIM učimo, se učimo, po-, na učila, učna sredstva, po- T agala...; ' KAKO učimo, se učimo, to •petoda dela, ki je neposredno V|sna od vseh že naštetih p!'vnih dejavnikov. ( Vsebino (dejavnik KAJ) uč-. ga procesa za posamezne po- »ota phničn jvrpii jifli ,or cij0 Po- jte- eg* ■niklai zije bu- Jl- pri- i9l- :ra-! iza- klice podajamo enotno s predmetniki in učnimi načrti za posamezne predmete. Toda zaradi različnih vplivov drugih štirih dejavnikov na posameznih vzgojno-izobraževalnih zavodih so dosežki učnega procesa različni. Prav to nas navaja, da pripravimo katalog znanja za posamezne učne predmete, ki bi vseboval nujno potrebno znanje za opravljanje poklica ter iz tega izhajajoče smotre, pa tudi opis najnujnejše opremljenosti z učili, učnimi pripomočki, sredstvi. Tako zasnovani katalog znanja se lahko glede na diferenciacijo v učnem procesu tudi razširi. Z učnim načrtom predmeta so določene učne teme na splošno. Katalog znanja pa vsebuje nadrobnejšo razdelitev teme v učne enote ter pojme, ki iz teh izhajajo. Obseg pojmov je podlaga za obseg kataloga znanja. Zahteve za pridobitev poklica določajo, koliko se pojmi obravnavajo v učnem procesu. Tako moramo za pojme določiti zahtevane smotre na različnih ravneh (po Bloomu). Temu ustrezno smo pripravili katalog znanja za predmeta tehniško risanje in za strojne elemente. Za ponazoritev navajamo detajl iz kataloga znanja za predmet tehnično risanje: Pojmi - Vrste risb po namenu in izdelavi. Opis risb: rob, glava na risbi, vsebina glave na risbi. Smotrno je, da pripravimo ka-- . °8 znanja za splošnostrokovne f »dinete, ki so v različnem ob-)V,Fgu (številu učnih ur) zastopani ga,mnogih smereh izobraževanja, ustreznim oblikovanjem smo-v za razne poklice izberemo 'trebne učne enote ter iz tega lajajoče pojme. Število poj-l0v ter zahtevana raven smotra ,a odvisna od števila učnih ur. /.»ko smo sestavili katalog zna-'ja> pri tem pa upoštevali vse-lno ter ob koncu določili potre-n čas. To je povsem drugačen prijem, kot smo ga bili vajeni pri pripravi učnih načrtov, kjer smo izhajali iz učnih ur (določenih!) in nato oblikovali vsebine, pri tem pa zanemarili zahtevane smotre poklicnega izobraževanja. Katalog znanja, podprt z operativnimi smotri, bi nam moral zagotoviti enotno znanje, ki je potrebno za opravljanje določenih del. B. VRIŠER katalog učbenikov Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Državna založba Slovenije j. . tiiijt z.a ni navila taiuLva oiuveillje PHpravila Katalog učbenikov, delovnih zvezkov, priročnikov in iohi vega 8ra(liva za osnovno šolo za šolsko leto 1991/92, in s tem J aiSala delo pri nakupu in izbiri. , vsak razred so posebej na-rjteeni obvezni učbeniki, pod 0 pa je objavljeno gradivo, ki Priporočamo šolam. Posebna i^k0st v Katalogu so alternativni ) 'teniki, ki jih v svetu že dolgo .e ?.2najo. Le-te morajo izbrati I 'telji. Za osnovno šolo bo izšlo novih učbenikov, 4 delovni ezki, 2 berili in ene vaje. Ne-učbenikov bo tudi prenovlje-1 .• Nekaterim (posebno za tuje 2ute) so dodali zvočne kasete. ) Zavod Republike Slovenije je Opravil nekoliko spremenjen ^‘alog učbenikov, delovnih . »zkov, priročnikov in drugega ^»diva za srednje šole. Najprej ebuje seznam učbenikov za 1. . letnik gimnazije (s prilože-^ Predmetnikom), nato učbe-'*e za splošnoizobraževalne tedtnete od 1. do 4. letnika za etetne in triletne poklicne šole r Štiriletne (tehniške in druge). . to sledijo učbeniki za strokov-teoretične predmete za posa- mezna strokovna področja ter seznam priročnikov, katalogov znanja in drugega, kar lahko uporabljajo srednje šole. Tudi v teh se pojavljajo alternativni učbeniki, kakršna sta na primer filozofija in tuji jeziki. Letos bo izšlo 6 novih učbenikov za splošnoizobraževalne predmete in prav toliko tudi za strokovnote-oretične. Nekateri predmetniki omogočajo izbirnost med predmeti; tako šole same oblikujejo izvedbene predmetnike, ki upoštevajo temeljne cilje programa in posebnosti šole. Šolam priporočamo, da pripravijo seznam potrebnih učbenikov za program, letnik in predmet ter ga še pred koncem tega šolskega leta sporočijo učencem in staršem, da bodo lahko kupili tiste učbenike, ki jih bodo v šoli res potrebovali. DRAGO NOVAK ^ta priznanja Zavoda za šolstvo učencem 8. razreda •n ‘kmovalo je 436 osmošolcev iz e$kega in 111 iz nemškega je-s. *• Učenci so na tekmovanju prve (šolsko tekmovanje 29. 3. I) in druge stopnje (občinsko tek-s,"vLanje 12. 4. 1991) dosegli 90 od-in več točk ali prva tri mesta »ris ,eni osvojili bronasto in srebrno Na republiškem tekmova-P* Je zlato priznanje osvojilo 138 ^.upteev, 90 za angleški in 48 za te^Prečm rezultat na republiškem »upanju je 80,82 odstotka za an-(ki ■ jez'k 'n 86.7 odstotka za nem-Jezik, srednja vrednost pa je 72 odstotkov za angleški jezik in 75.25 odstotka za nemški jezik. Dosežki so spodbudni, saj je precej učencev doseglo zelo visoko število točk. Zlato priznanje, ki ga dobijo učenci, če dosežejo na republiškem tekmovanju 90 odstotkov in več točk. je torej resnično znamenje dobrega znanja. Zlata priznanja bodo izročili učencem ravnatelji ob koncu 8. razreda. Čestitamo! Podrobneje bomo tekmovanje ovrednotili na sestankih strokovnih aktivov učiteljev in tako kot lani pripravili brošuro. Tekmovalni odbor Angleščina v novih razsežnostih na starih poteh Zadnje čase se učitelji angleškega jezika srečujemo na različnih predavanjih naših in tujih profesorjev angleškega jezika. To nam omogoča, da imamo zelo pogosto neposreden stik s tujim jezikom. Letošnjega 19. aprila smo v Cankarjevem domu spoznavali, kaj vse bi še lahko storili pri naših urah za učence z dobrim znanjem angleščine in kako bi manj uspešnim vsaj približali kulturo naroda, katerega jezik se učijo. Šolsko uro z naslovom Angleščina v novih razsežnostih na starih poteh je prikazala prof. Dušica Kunaver. Zdaj smo namreč dobili še štiri knjižice te avtorice, ki so nam pri pouku v pomoč, posebno pri delu z boljšimi učenci. V Cankarjevem domu smo videli, kako preprosto je mogoče pojasniti angleške čase, ki ponavadi povzročajo učencem največ preglavic. Tudi prikaz pogojnih stavkov je lahko zelo razumljiv. »Pomembno je, da znamo ločevati bistveno od nebistvenega, odvreči nepomembnosti in se ukvarjati s tistim, kar je pomembno,« pravi profesorica Kunaverjeva v knjižici Sedem stebrov angleščine na miselnih vzorcih, ki so za učenca zmeraj uporabni kot celoten pregled slovnice. Uživali smo tudi ob nastopih učencev Osnovne šole Hinko Smrekar pod vodstvom profesorice Vladke Pance in Osnovne šole France Bevk ter dijakov Srednje kemijske šole pod vodstvom profesorice Marjete Peterlin. Ob legendah in pesmih so nam podali kratek pregled britanske in ameriške zgodovine. Prof. Kunaverjeva je omenila, da bo izšla kaseta s posnetki teh pesmi. Ogledali smo si tudi razstavo o britanski in ameriški zgodovini, ki jo je oblikovala profesorica Jelka Vintar. TATJANA BIZJAK Gozdna pot osnovne šole Ig Smoter - Spoznati temeljne značilnosti posameznih vrst risb glede na namen uporabe, način izdelave. Gozdno pot osnovne šole Ig so v sklopu Fegeševega raziskovalnega tabora postavili in uredili tamkajšnji učenci pod vodstvom prizadevne mentorice Darinke Mazi. Pripovedovala mi je o pripravah na tabor. Izbrala je dosti prijateljev in ti so ji pomagali, da je načrtovano gozdno učno pot s svojimi učenci uresničila. Med tistimi, ki so jo ves čas podpirali in spodbujali, je bila ravnateljica ižanske osnovne šole Stanka Rebolj, ki strokovno vodi tabor. Preden je učiteljica Mazijeva učencem dodelila zahtevno nalogo, je morala vse skrbno pripraviti. Kar nekaj popoldnevov sta z gozdarskim inženirjem prehodila gozd, da bi našla najbolj značilno drevo, kraje, kjer rastejo, dobro vidno podrast. Veliko drobnih zanimivosti ji je pokazal in kasneje nanje opozoril še učence. V projektu so sodelovali tudi gozdar, lovec in oglar. Gozdna pot je dolga štiri kilometre. Označena je z lokvanjem, simbolom ižanskih bajerjev. Začenja se pri skrbno izdelanem lesenem kozolčku, na katerega je pritrjen načrt poti. In kako so se mladi raziskovalci spoprijeli z neznanko? Prvi dan so skupaj s starejšimi sodelavci pregledali traso poti, drugi dan pa se je začelo »resno« delo. Označili so stojišča in tja postavili lično izdelane lesene ta- ble z napisi drevesnih vrst. V naslednjih dneh so z oglarjem postavili oglarsko kopo in bivak za oglarja, z lovcem pa solnico in krmišče. Tudi jazbino in mravljišče so poiskali. Gozdar jim je pomagal postaviti lovišče za smrekovega lubadarja in ptičjo krmilnico. V skupini raziskovalcev je bil tudi učenec in gostitelj Boris Gradišar, navdušen zbiralec vsega, kar je mogoče najti v gozdu, in imeniten vodnik na gozdni poti. Ižanski učenci in mentorji so izdali tudi poučno knjižico z naslovom Gozdna pot osnovne šole Ig. Vodnik je zasnovala in napisala Darinka Mazi, likovno in tehnično pa ga je uredila Jožica Antolič. Na ovitku je zapisano: »Narava je knjiga za tistega, ki jo zna brati.« Mottu sledi bonton o gozdu, in še nagovor: »Dragi obiskovalec,... gozd niso samo drevesa, poišči ptico v krošnji, hrošča na tleh, gozdno cvetje in sadeže. Hodi zatopljeno in tiho. Naj ne uidejo tvojim očem in ušesom skrivnosti gozda.« V nadaljevanju so z izbrano besedo in natančno risbo predstavljene posamezne drevesne vrste, tako da učencem ob vsem tem v resnici ni težko spoznati gozda - te »največje mojstrovine narave«. DARJA INTIHAR Zgleden primer šole v naravi na Igu Šola v naravi sistemsko ni urejena in jo uradne šolske listine ne uvrščajo v tako imenovani zagotovljeni program. Zato ta šola marsikje životari in odmira. Kljub temu je učiteljem in ravnateljstvu osnovne šole na Igu pri Ljubljani uspelo uveljaviti kar štiri različne oblike šole v naravi: letno šolo v naravi v četrtem razredu. zimsko v petem razredu, planinsko šolo v šestem razredu in raziskovalno šolo v naravi v sedmem razredu. Na šoli uspešno uveljavljajo tudi obliki, ki se jim športni pedagogi zaradi posebne odgovornosti ogibajo. Zimsko šolo v naravi imajo namreč v gorskem svetu, tam se učenci spoznajo tako z alpskim kot s turnim smučanjem in smučarskim tekom. Tudi petdnevno planinsko šolo uresničujejo v gorskem svetu, na območju dvatisočakov. Organizatorji zatrjujejo, da pri tem nimajo nepremostljivih težav. Zagotovo gre na osnovni šoli Ig za sistemsko logičen vzgojno-izobraževalni sklop, ki poglablja stik učencev z naravo in jih iz tega zornega kota poskuša pripravljati na življenje. Takšna šola v naravi je res dragocen prispevek k celostnemu oblikovanju mlade osebnosti. Šolo v naravi podpira večina staršev, ki imajo učence na osnovni šoli na Igu. pa tudi učiteljski kolektiv. Najbrž drugače tudi biti ne more, saj njihova šola v naravi presega zgolj športno vzgojo. Kaže, da smo šola v naravi le ljudje in predvsem ljudje. Pravi ljudje na pravem mestu jo uresničujejo kljub velikim težavam. Where is the vvill, there is the way. Lahko bi dodali: kjer si pedagoški eros. zavest o pedagoškem poslanstvu, ljubezen do narave in strokovno znanje podajajo roke. za šolo v naravi ni nepremostljivih ovir. Zagotovo pa je veliko tudi v tem. da se srečajo pravi ravnatelj in pravi učitelji. Slednje se je zagotovo zgodilo na osnovni šoli Ig pri Ljubljani. Več o tem zglednem primeru, predvsem pa o pedagoških in organizacijskih prijemih, ki so povezani s pripravo jn izpeljavo šole v naravi, je mogoče prebrati v diplomski nalogi Stanka Za-veca. ki je športni pedagog na omenjeni šoli. Nalogo je mogoče prelistati v knjižnici Fakultete za šport. SILVO KRISTAN dopisniki poročajo MLADI KRAŠEVCI NE POZABLJAJO Na zadnjem robu starega kraškega sveta »Pridi obiskat našo šolo!« me vabi mlada sorodnica Ana Pan-gos v imenu kolegov, profesorjev sežanske srednje šole. Le kam bom šla, če ne na Kras - v kraje, kjer je doma moj rod! Gimnazija v Sežani je polna Življenja. Povabljena sem k etnografskemu krožku. Kako sem vesela pripovedi, ki so jih mladi etnologi zbrali med svojimi starimi starši na pobudo svoje mentorice Marije Vidmar. To so dragocenosti, ki bi bile sicer pozabljene. Slišim, da srednja šola v Sežani širi svoj program, tako se bo poleg zdajšnje družboslovne in ekonomske usmeritve specializirala še na carinsko in špeditersko stroko. To bo prva in edina šola te vrste v Sloveniji. S tem bo zadržala veliko mladine na Krasu. Mladi kraški um bo ostal doma. Ko pridem na šolo štirinajst dni kasneje, ostrmim že pri vratih. Sredi šolske avle so koši in koški s pečenimi »menihi« - umetelno oblikovanimi štručkami z vpletenimi pirhi, tu so »ptički« iz kruha - prave ljudske umetnine. In še: čudovite brkinske pisanice, na katerih je z nož-kom vrezan okras, in značilne kraške pisanice z raznobarvnimi travami in rožicami, kuhanimi v čebuli. Šola je polna ročno izdelanih mask, stene so okrašene s kraškimi pregovori, pripovedmi, pesmimi, reki, izreki. Še se čudim bogastvu, zbranemu na hodnikih sežanske srednje šole in že se bližam poslopju osnovne šole v Dutovljah. Tudi sem me vabi v imenu svojih kolegov mlada sorodnica Doris, ki poučuje na tej šoli. V Dutovljah je bil tistikrat dan šole, in Doris me pelje med svoje kolege, učence in njihove starše. Toliko ljudi! Saj se je tu zbralo pol Krasa! Pravi praznik. Vsi se poznajo, povsod vesel klepet. »Kaj je to?« sprašujem, ko gledam proti odru. Doris se skrivnostno smeji. »Kar sama ugani!« Le kako naj uganem, da je ozadje odra - kakih deset metrov dolga in kake štiri metre visoka čipka, polna narodnih okraskov, narejena iz papirja. Izstrigli so jo učenci, košček za koščkom, in jih nato zlepili. Ne morem verjeti. Čudovite oblike, klesane iz kamna, vklesani konji, izklesani cvetovi! Kdo jih je naredil? - Četrtošolci! Stari mojstri kraškega kamna se ne bi sramovali teh desetletnikov. Ne, kras je preveč trmast, da bi opustil nekaj, kar je poleg vsega drugega iz krasa naredilo Kras. Vsenaokoli risbe in risbice, izdelki iz kamna, storžev, lesa, vmes pa zgodnje kraško cvetje. Večina proslave izzveni v domačem kraškem narečju. Učenci osnovne šole v Dutovljah in dijaki srednje šole v Sežani pod vodstvom svojih mentorjev Z neverjetnim uspehom zbirajo stare pripovedi, stare šege, recepte stare kraške kuhinje, zapisujejo vse, kar je kraško. Gradiva se je nabralo že toliko, da ga bomo zbrali v knjigo. Tako smo se dogovorili. Z združenimi močmi smo že pripravili rokopis prve knjige Z naslovom: Dežela terana v legendi. Knjigo bo izdala založba Didakta iz Radovljice. Tudi Kraški večer bomo pripravili v Cankarjevem domu. Tam bodo nastopili kraški folkloristi in pevski zbor iz Avbra in Ponikev. Mladi Kraševci se zavedajo, kako pomembno je njihovo delo. V prelomnem obdobju živi danes zadnji rod, ki na zadnjem robu starega kraškega sveta zbira dragocene pripovedi svojih nonov in non. Nova doba je močnejša kot stari živelj in vse, česar danes mladi ne bodo rešili pozabe, bo pozabljeno za zmeraj. Le tako naprej, mladi Kraševci! DUŠICA KUNAVER Postanite tudi vi naročniki Prosvetnega delavca! PODČETRTEK Visok jubilej priljubljene šole Letošnjega 10. maja so v Podčetrtku praznovali dvestoletnico svoje šole. O podobnih jubilejih bi lahko pisalo več slovenskih šol; toda podče-trteška šola ima v slovenskem šolstvu v zadnjih 35 letih avantgardno vlogo, zato ji lahko namenimo posebno pozornost. Ob visokem jubileju so izdali lepo opremljeno monografijo, ki povzema bogato zgodovino šole. Zdajšnji ravnatelj Rudi Filej je namenil monografiji bogato popotnico, med drugim je zapisal: »Mnogo je bilo izrečenega in napisanega o Osnovni šoli Podčetrtek. Mnogo truda in odrekanja je bilo potrebno, da je šola stopila iz anonimnosti in postala sinonim za šolo Življenja, dela in sodelovanja. Monografija naj bo vsaj skromna zahvala vsem tistim ljudem, ki so šolo, na katero smo ponosni, ustvarili in obdržali. « Nemogoče je našteti vse, ki .so pripomogli k vzponu podčetrtške šole, vendarle pa omenimo Jožeta Brileja, pedagoga, človeka zamisli in še bolj dejanj, človeka, ki je zmeraj vedel, kaj in kako storiti. Znal je povezovati ljudi, jih pridobiti k sodelovanju. Je »oče« nove, drugačne, lepše in še boljše šole v Podčetrtku. Storil je to, o čemer drugi niso upali niti sanjati - zasnoval je sanje o šoli življenja in jih uresničil za šolo, za rodove učen- cev, za kraj, za pedagogiko in izobraževanje. Tudi dr. Rudi Lešnik, domačin in nekdanji delavec šole, kasneje upoštevan in priznan strokovnjak na področju pedagogike prostega časa, je velik del svojega življenja, žal prezgodaj končanega, namenil Osnovni šoli Podčetrtek in »samorastnikom ob Sotli«, kot je poimenoval ljudi v njej. Veliko je pisal o šoli in bil njen dragocen prijatelj. V monografiji so zbrani datumi in dogodki, iz katerih lahko razberemo, da sloves šole ni bil majhen. Leta 1978 so jo obiskali člani Unesca, leto pozneje je bil v Podčetrtku sestanek Evropskega združenja pedagogov prostega časa ELRE, šolo pa so obiskale tudi udeleženke mednarodne konference FAO o položaju kmečkih žena idr. S takimi obiski se lahko pohvalijo le redke šole. Praznovanja ob jubileju so se udeležili vidni pedagoški delavci iz Maribora in Ljubljane, prišli pa so tudi prijatelji iz pobratene šole iz Zagreba. Osnovna šola v Podčetrtku je odprta šola, odprta za vre dobre zamisli, za nenehno iskanje novih poti, kjer bo v ospredju otrok in njegov vsestranski razvoj, obenem pa napredek šole in kraja. ERNEST REČNIK ČISTILNA OPREMA ?°bi —'$loVl LITERARNA UMETNINA, KI SE USEDE V UHO IN DUŠO 'št. BENT d.o.o. 61230 Domžale Dragomelj 82 tel. 061/372-285 fax. 061/376-572 GCtt/VVOttfeC BES Šolam, vzgojno-varstvenim ustanovam, internatom in zavodom posebej priporočamo čistilno linijo Comatic - modele L16, L17, C40-50 in L20, za vzdrževalno čiščenje objektov, pa tudi za generalno čiščenje. Prodajamo tudi servirne vozičke za snažilke in pribor za vsakodnevno čiščenje. NA ZALOGI IMAMO: • suhe globinske sesalnike Lindhaus Val-zer po 11.998,00 din za gospodinjstvo, poslovne in gostinske objekte in • mokre globinske sesalnike Pony 300 po 19.126,00 din • stroje za ribanje, šamponiranje in loščenje • visokotlačne pralne stroje z mrzlo in toplo vodo • drugo opremo in pribor za čiščenje oovvvovfoc U!®111 _ Imamo svoj servis za čistilno opremo. RAZSTAVNI PROSTOR IN SEDEŽ: BENT d.o.o., DOMŽALE, Dragomelj 82, ob cesti Javna skladišča-Domžale tel.: 061 372-285, 061 376-572, fax: 061 376-572 RODNA GRUDA revija za Slovence po svetu Magazine for Slovenes Abroad Revista para los Eslovenes por el mundo Revue pour les Slovenes dans le monde RODNA GRUDA je ilustrirana mesečna revija v lepem barvnem tisku, ki jo prejemajo številni slovenski rojaki v 42 državah po vsem svetu. RODNA GRUDA je revija, ki pomaga Slovencem na tujem nenehno ohranjati žive stike s staro domovino. RODNA GRUDA je revija, ki vam pomaga odkrivati, kdo smo Slovenci, kaj pomenimo v svetu, kje so naše korenine. RODNA GRUDA je revija za vse, ki imajo radi Slovenijo, svojo rojstno domovino ali domovino svojih prednikov. 61001 Ljubljana, Cankarjeva 1-11, p.p. 169, Slovenija - Jugoslavija Celoletna naročina z letalsko poštnino vred znaša v tujih valutah: U.S.A. 20 USD, Kanada 25 CAD, Avstralija 25 AUD, Nemčija 25 DEM in enakovrednost za druge države. RODNA GRUDA Prosim, uvrstite me med redne naročnike revije RODNA GRUDA! I wish to subscribe to the magazine RODNA GRUDA! >1 Ime in priimek Name Naslov Adress Kraj Poštna številka City Postal Gode Država State Podpis Signed ZAHVALA IN VABILO 4. junija praznujemo v Sloveniji dan krvodajalcev. Rdeči križ Slovenije se ob tem prazniku zahvaljuje vsem krvodajalcem in organizatorjem krvodajalstva za njihovo pripravljenost, pomagati sočloveku. V preteklem letu se je na to humano akcijo odzvalo več kot 115.000 krvodajalcev; darovali so 47.000 litrov krvi, tega najdragocenejšega zdravila, ki rešuje življenja. Razveseljivo je, da postajajo krvodajalci tudi številni mladi. Ob zahvali vsem, ki darujejo ali so darovali svojo kri, vabimo na to humano akcijo tudi tiste, ki je niso še nikoli darovali. Humanost je najtrdnejša vez, ki nas združuje. Rdeči križ Slovenije PREDDVOR Slovesnost za mlade bralce Knjige še niso pozabljene in učenci še zmeraj radi segajo po njih - tako sem premišljevala ob letošnji sklepni prireditvi branja knjig za bralno značko. Dvorana je bila polna, saj smo poleg učencev povabili tudi starše. Za prijeten začetek so poskrbeli člani mladinskega pevskega zbora (pod vodstvom Irene Varl), najboljši med osnovnošolskimi zbori v kranjski občini. Učenci so recitirali svoje pesmi in prav zanimivo je bilo prisluhniti razmišljanjem mladih ustvarjalcev. V drugem delu prireditve smo se srečali z dramskim igralcem, letošnjim dobitnikom Severjeve nagrade - najvišjega priznanja za ljubiteljske igralce - domačinom, sovaščanom Kondijem Pilor-nom. Tekmovalcev za bralno značko je bilo zelo veliko, v enem razredu so sodelovali kar vsi učenci. Razveseljivo je, da se učenci pogovarjajo o knjigah ter jih drug drugemu priporočajo za branje. Takšen prijateljski nasvet je največ vreden. FRANCKA ŽUMER 2BA|RKEf2ŠU0p^AS°^APR|CWOČE MALI PRINC Antoine de Saint ExeDurv Prev. Ivan Minatti PUry’ BUTALCI Pran Milčinski kot ob svojem nastanku a avne BARBARA ==s5ir V svetovni in domači literarni zakladnic' so dela, ki se nam nepozabno vtisnejc v spomin. Prebirali smo jih morda ie v mladosti in se tudi pozneje radi vračal' k njim. Bila so živa vez med nami ic ustvarjalčevo umetniško besedo, nas razveseljevala, plemenitila in nam raZ' krivala različnost življenja. Z zbirko Živa beseda pa segamo še globlje in bolj pristno v literarno umet; nino. Poleg knjig so v njej tudi kasete, k' nam literarna dela predstavijo svoje' vrstno, enkratno z živo igralsko besedo naših priznanil1 dramskih umetnikov. Ponuja nam torej dvojni užitek: s knjigo za tiho in mirno branje in razmišljanje ter s kaseto za poslušanje. Ali bolje rečeno: da se nam literarna umetnina »usede« v uho in dušo. Zbirko Žive besede lahl