Naši dopisi. Iz novomeškega okraja. (Praznovanje cesairjeve petdesetletnice.) Učiteljstvo novomeškega Šolskega okraja je praznovalo 22. m. rn. 501etnico presvetlega cesarja. Ob 9. uri je bila v samostanski cerkvi slovesna maša z zahvalno in cesarsko pesmijo, katero je daroval z obilo asistenco gospod prošt dr. Seb. Elbert. Petje je oskrbelo učiteljstvo; iz posebne prijaznosti sta sodelovala gg. brata Kozina. Svete maše se je udeležil tudi gospod okr. glavar vitez Vesteneck s členi c. kr. okrajnega šolskega sveta. Po maši se je zbralo učiteljstvo V okusno, slavnosti priraerno okrašeni dvorani ,,Narodnega doma" k slavnostni seji, katere so se udeležili vsi členi c. kr. okr. šolskega sveta, na čelu jim predsednik gospod glavar in veliko gosp. duhovnov-katehetov. Gosp. nadzornik A. Jeršinovic otvori sejo in razjasni navzočim poraen te slavnosti. Preden preide na dnevni red, nasvetuje gosp. nadučitelj Koncilija, naj odpošlje učiteljstvo Njega Veličanstvu brzojavno udanostno izjavo. Ta nasvet je bil z navdušenimi nSlava*-klici sprejet. Slavnostni govornik je bil gosp. nadučitelj Koncilija. V vznesenih besedah je opisal gospod govornik delovanje Njega Veličanstva v blagor in srečo državljanov. Omenjal je dobrote, katere je delil različnim stanovom in posebno povdarjal še dobrote, katere je iz Njegove milostne roke prejel učiteljski stan. Za Njegovega vladanja se je ustanovilo v Avstriji na tisoce šol, samo v našem okraju 19. Končal je svoj govor z besedarni cesarske pesrai: ,,Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo!" Mogočni nSlava"-klici so se izpreraenili polagoraa v lepo melodijo cesarske pesrai, katero so vsi navzoči navdušeno zapeli. Da bi se tej slavnosti postavil dostojen spomenik, je naročil stalni učiteljski odbor spominsko knjigo., katero diči na prvi strani podoba Njegovega Veličanstva in Njegov popoln naslov. Za tem so napisani na novi strani členi c. kr. ministrstva za uk in bogočastje, c. kr. deželnega šolskega sveta in c. kr. okr. okrajnega šolskega sveta, vsako oblastvo na svojern listu. V spominsko knjigo se je tudi vpisala udanostna izjava, katero so vsi navzoči podpisali. Prvi se je upisal gospod okr. glavar, za njira členi c. kr. okr. šolskega sveta, na to gostje, ki so nas počastili, in slednjič učiteljstvo. V knjigo se bo napisal še slavnostni govor in potem slavnost vsake šole vsega okraja. Knjiga bo shranjena v okr. učiteljski knjižnici. Po slavnostni se.ji se je vršila navadna okrajna učiteljska konferenGija v dekliški šoli. Ob 1. uri popoludne je bil banket v hotelu Schwarz, katerega se je udeležil ves cesarsko-kraljevi okrajni šolski svet, že prej imenovani gostje in vse učiteljstvo. Vrsto napitnic je otvoril gospod nadzornik z nagovorom na Njega Veličanstvo kot dobrotnika in pospešitelja ljudske šole in učiteljstva. JVIogočni »Slava^-klici. so .zaorili po dvorani, godba pa je zaigrala cesarsko pesem, katero so navzoči stoje poslušali. Gospod nadučitel.j Barle je napil gospodu deželnemu predsedniku baronu Heinu, gosp. nadučitelj Koncilija navzočemu gosp. c. kr. okr. glavarju vitezu Vestenecku kot pravemu prijatelju učiteljstva, ki je vselej in vedno rad podpiral težnje posameznika in vsega uciteljstva, proseč ga, naj tudi v prihodnje ohrani učiteljstvu svojo blagonaklonjenost. Gospod glavar se je zahvalil na napitnici in pripomnil, da dobro pozna težavno stanje uciteljstva in obljubil, da bo tudi v prihodnje drage volje podpiral uoiteljstvo. Spodbujal nas je, naj bomo delavni v šoli in zunaj nje, naj raladino vzgajamo v ljubezni do Boga in doraovine in v pravem avstrijskem duhu. V ljubezni in udanosti do cesarja vzgojena mladina bode zrasla v močan jez proti vsakemu sovražniku. Gospod nadučitelj Kalinger je napil gosp. nadzorniku kot neuraornemu in plodonosnerau šolniku, kojega zasluge so znane tudi Njega Velicanstvu, ki ga je odlikoval z zlatim zaslužnim križcem, želeč, naj bi ta križec še dolgo vrsto let dičil prsa gosp. nadzornika. Gosp. učitelj Kutnar je nazdravil gospodu proštu dr. Elbertu, ki je, zahvaljujoč se, izrekel željo, naj bi šola in cerkev po vladarjevem geslu nViribus unitis" delovali pri vzgoji mladine. Napilo se je tudi navzočemu gosp. županu dr. Scheguli, členoma c. kr. okr. šolskega sveta, dr. Deteli in dr. Marinkotu, kateri vsi so, zahvaljujoč se, povdarjali važnost učiteljskega stanu in izražali svoje sirapatije z učiteljstvom. Končno se je napilo stalnemu odboru za prireditev take lepe in pomenljive slavnosti v proslavo SOletnice. S tern je bil oficijalni del končan. Godba je ves čas pridno igrala največ slovenske in slovanske komade. Pevci in pevke so zapeli nekaj tničnih pesmi, in le prehitro je prišel cas ločitve. V večernem hladu smo se razšli s prijetno zavestjo, da smo preživeli lep in pomenljiv dan. Z Goriškega. Deželni odbor goriški je ravnokar razposlal svoje poročilo za 1. 1897., iz katerega se razvidi, da so d en arn e razmere o k r. š o 1. s v e t a T o in i nskega kritične.da se ljudske šole takokesno razvijajo, da skoro ni zapaziti nobenega napredka itd. Take razraere so na Primorskem; a tudi v okraju goriške okolice ne morejo biti mnogo bolje, zakaj prišlo je že tako daleč, da se niti učiteljstvu ne morejo redno plačati tako pičli dohodki. Gudne razmere res. Država plačuje svojirn uradnikom poleg (razmeroma mnogo boljših) rednih plač še draginjsko doklado; druge dežele so zboljšale tudi učiteljske plače, tako da daleč presegajo našo deželo; na Goriškem pa, kjer so plače najnižje, življenjske potrebščine pa blizu najdražje, tukaj pa se ne tTy,>rp niti pičlih plač redno plačevati in to še sedaj, ko se nenavadno občuti draginja. Visoka vlada naraerava na vsak način (ali s pomočjo drž. zbora ali tudi brez njega) zvišati plače svojim urad- nikom — učiteljstvo na Goriškem pa ne dobiva niti svojih rednih dohodkov. Optiraisti med učiteljstvom so gojili nado, da se v bližnji bodočnosti kaj stori za njihovo zboljšanje; sanjali so cel6, da se izposlujejo kake draginjske doklade. No, zdaj so tudi ti razočarani; slovo dajejo vsakerau upanju v boljšo bodočnost. Gotovo ni nic čudnega pri takih razmerah, ako je precejšnje število razredov naših šol — zaprtih; ako otroci pohajajo ter izgubljajo zlata leta brez pouka, ali pa da se jih toliko tlači v en razred, da komaj dihajo, a se ničesa naučiti ne morejo. Ali je potera kaj čudnega, da mlajše učiteljstvo premišlja, da bi rau bila edina rešilna pot ona, ki ga vodi iz Goriškega na Kranjsko in Štajarsko?! Govori se, da bi rnlajše učiteljstvo vse odšlo iz naše dežele, ako bi ga tu ne priklepali krajcarji, katere je dobivalo na učiteljiščih kot štipendije, vsled katerih mora v tej deželi službovati vsaj šest let. Vkljub tej krivični naredbi bode marsikdo dal slovo deželi, kjer vladajo tako kritične razmere, kjer se nihče ne gane, da bi se te razraere zboljšale. Iz postojinskega okraja. (Okrajna uciteljska ko n ferenca.) Z nekira posebnim sijajem, slavnostno se je vršilo letošnje zborovanje učiteljske skupščine v Postojini. Omenifci hočern samo stvrari, ki z večine ne spadajo v šablono, pa dajejo letošnjemu zborovanju slavnostno lice cesarskega jubileja. Konferenci je prisostoval c. kr. deželni šolski nadzornik blizu do konca, vsled česar so marsikoga prehajali — različni občutki. — Predsednik I. Thuma se je z izbranimi, toplimi besedami spomnil presvetlega vladarja in njegove petdesetletnice, učiteljstvo se je odzvalo s slava-klicanjem ljubljenemu cesarju ter zapelo prvo in zadnjo kitico cesarske himne. Za tem je oraenil umrle člene c. kr. okr. šol. sveta, Lavrenčiča in dekana HoffStetterja, pok. uoitelja Siraonciča in Cebina ter pozval tičiteljstvo, da — v znak sožalja — sede. Po imenovanju Zarnika predsed. naraestnikom ter Verbiča in Velepičevo zapisnikarjema se je začelo nadzornikovo poročilo, ki je povdarjal takoj začetkoma, da so bili učni vspehi od lani znatno boljši . . . povoljni, zelo povoljni, dobri, da, celo prav dobri, oesar nismo slišali vsako leto. Napredek povsod. Ta napredek je menda tudi veseselil c. kr. dež. šolskega nadsornika, da je izrazil svoje veselje ter dodal še nekaj nasvetov. Referent Kostan jevec je rešil poročilo: Kako naj naše šole dostojno praznujejo petdesetletnico vladanja našega presvetlega cesarja Nj. Veličanstva Franca Jožefa I.? sicer kratko, a krepko. Povdarjal je, da slov. učiteljstva ni treba šele napeljevati k praznovanju te patrijotične slavnosti. — Resokicije so bile sprejete soglasno. Poročevavec je tudi obljubil, da hoče v svrho slavnostno pesem sam pripraviti; jaz pa dostavljam, da bi se morda dobil v okraju ucitelj, ki bi pesem uglasbil, da bi jo bilo raožno peti še v pozne čase — na jubilejske slavnosti trajen spomin . . . Ref. A. Bisail je svoj ,,načrt za pouk v spisju za posamezne kategorije naših ljudskih šol" sestavil natančno in skrbno, in c. kr. okr. šolski svet je ukrenil raodro, da ga je dal litografično razmnožiti in razdelil posameznirn učiteljem. Proti koncu se je unela živahna debata, ki jo je provzročil Primožič z nekaterimi paraetnimi nasveti in premerabami, ki so pa doživeli nesrečno usodo, da so bili — zavrženi. Med odraorom 15 minut — tudi tega ni bilo prejšnja leta — si je učiteljstvo ogledalo razstavo vzornejših pismenih, risarskih in rokodelnih izdelkov. Te razstave se je udeležilo prav malo šol. (Postojina, Podraga in šolske sest. v Trnovem.) Izdelki so bili res vzorni. Načelnik knjižničnega odbora Primožic je vsled navodila odbora učit. društva stavil času primeren predlog, naj učiteljstvo več ne prispeva s x/2°/o za knjižnico, kar je bilo — seveda — sprejeto, česar ni nihče dvomil; a umestno bi bilo, da bi kdo opomnil, naj bi se — ce se Vž^/o res opusti — omenjena vsota vsaj deloma obrnila v prid konviktu, Franc-Jožefpvi ustanovi — ali pa — da bi za njo vsaj še tisti naročili »Tovariša", ki ga nimajo. To bi bil tudi spomin na jubilejsko leto. Za sklep se je predsednik zopet spomnil modrega vladarja, ki nam je naklonil šolski zakon, ki skrbno vodi usodo mogočne Avstrije, in zopet so zaorili slava-klici in cesarska pesem. Oficijelni sklep se je zvršil s tem, da predsednik — ni razdelil potnine v šoli, marveč prihranil za nekak posladek po obedu. K skupnemu banketu smo se zbrali — menda polnoštevilno — pri gosp. Vičiču, kjer je z izborno kuhinjo in hladilno pijačo vsakdo hitel tolažit, notranjega človeka. S prvo kupico je gospod nadzornik napil presvetlemu cesarju, postojinska godba je zaigrala cesarsko pesem, potem pa jubilejsko koračnico; začelo se je veselo življenje, kakoršno naslaja uoitelju bridke trenutke nekaj ur — enkrat v letu. — Ker praznuje letos zastopnik Zarnik 401etnico učiteljevanja, rau je napil prijateljsko c. kr. okr. šolski nadzornik, mi smo pa zaklicali: nŽivio, Martin, još mnogaja leta!" Zabave se je udeležilo tudi nekaj domačih gospa in gospic, gosp. duhovnikov in postojinskih tržanov. Godba nas je vztrajno kratkočasila, veselje se je vekšalo s sleharnim trenutkorn, in Bog vedi, do kakšne stopinje bi prikipelo, ko bi ne bil prišel gosp. M. Seber s ,,tisto škrinjico, ki ljudi raala". — V sporain na jubilejsko leto smo rau skupno pustili svoje ,,obraze", katere nam je pa obljubil vrniti. Gotovo ostane ta dan vsakemu v trajnem spominu, zakaj lepa je bila ta jubilejska skupščina. Ivo.