Prešeren in konstituiranje slovenskega naroda
BORIS PATERNU
Na stoletja dolgi zgodovinski poti narodnega osamosvajanja Slovencev, ki so do svoje države prišli šele v današnjem času. zavzema Prešeren pomembno in ključno mesto. Njegovo pesniško delo. nastalo v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja, danes presojamo ne le kot prelomni pojav, saj pomeni prvo zanesljivo uveljavitev estetsko razvite in umetniško suverene slovenske poezije, temveč tudi kol naš prvi dokument dozorele, lahko hi rekli moderne narodne zavesti. Če marčno revolucijo leta 1848 in "pomlad narodov" pogledamo skozi Prešernovo pesniško delo, pridemo do spoznanja, da so bile stvari na slovenski strani duhovno pripravljene, tako rekoč na tekočem že pred samim zgodovinskim prelomom, ki je pomenil odločilni premik na poli k osamosvojitvi avstrijskih narodov.
Novodobno narodno zavest je Prešeren razvil na njenih treh temeljnih območjih: v jezikovnem, političnem in bivanjskem mišljenju. Vse tri skupaj in v notranji soodvisnosti pa so njegovi vezanosti z narodovo skupnostjo določale smer, globino in moč.
Naj bo na prvem mestu našega opazovanja jezik. Leta 1837. ko je imel Prešeren glavni del svojega pesniškega opusa že za seboj, je Stanku Vrazu dne 5. julija pisal naslednje: "Namen naših pesmi in siceršnje literarne dejavnosti ni nič drugega kot kultivirati naš materni jezik." Trditev je sicer nekoliko zaostrena, ker je polemično namenjena Vrazu, ki je zapuščal slovenski knjižni jezik in se odločil za "ilirščino" in njeno zagrebško središče, vendar je v njej zaobsežen zelo bistveni del Prešernovega in Čopovega programa. V jedru njunega programa je namreč delovala misel: razviti in kultivirati slovenski jezik čez meje njegovih vsakdanje praktičnih in versko poučnih potreb in ga usposobiti tudi za višje in najvišje potrebe, to se pravi za visoko poezijo po zgledu in merilih razvitih evropskih literatur. Slo je seveda za velik korak čez Kopitarjevo purislično zamejevanje knjižnega jezika v kmečki idiom in zamejevanje slovenske književnosti v književnost za herderjansko "miroljubne poljedelce". Prešeren je jezikovno polemiko, ki pa ni bila samo jezikovna, začel s satirično Novo Pisarijo leta 1830 in ob njem Čop s svojo znanstveno argumentacijo v pismih in javnih spisih. Leta 1830 jc zapisal: "Dokler jc namreč jezik omejen samo na pojmovni svet preprostega kmeta, dokler še ne more izražati višjega življenja in znanstva, pač ne more zase zahtevati označbe kultivirane^a jezika." In dokler so književna dela nekega naroda omejena samo na verska in poučna dela, na tako imenovano "kmečko literaturo", jc to v bistvu revna stvar, jc menil in zapisal Čop. Oba s Prešernom sta uzrla trenutek, ko morajo Slovenci priti do visoke in svobodne literature, ki bo pritegnila tudi izobražence. Zato jc glavna smer razvoja jezikovno kuliivirana in estetsko zahtevna poezija, laka pa bo, če se bo preizkusila ob reprezentativnih oblikah in žanrih evropske poezije od antike do sodobnosti, predvsem pa ob njenih romanskih zgledih, med katerimi je na prvem mestu sonet kot preizkusni kamen jezikovne in pesniške kulture sploh, kot sredstvo zoper izrazito preproščino. Čop je bil med Slovenci prvi. ki je (v pismu prijatelju Saviu 1. junija 1828) postavil načelo literature kot avtonomne umetnosti, ki ni podrejena niti pravilom morale niti pravilom dejanske resničnosti, temveč ima svoja lastna merila. Prešernova poezija, kot jo poznamo danes, postane historično in estetsko razvidna prav v danem programskem okviru, kjer sta se pesnikova praksa in kritikova teorija ujemali, njuno glavno stičišče pa jc bilo v pojmovanju jezika in usmerjenosti k njegovem visokem
kultiviranju. Seveda jc imel njun program tudi politično vsebino. Nastajal je po meri kompletnega in ne redueiranega naroda. Prestopal je konzervativno predstavo o Slovencih kot "miroljubnih poljedelcih", se pravi kot nekem politično še problematičnem kmečkem ljudstvu. Njun jezikovni nazor, in o tem se je takrat lahko v javnosti pisalo, je v svojih temeljih nosil tudi novo politično opredelitev.
Prešernov in Čopov jezikovni nazor jc imel široko evropsko zaledje in močno oporo jc med drugim našel v zgodnji schlcglovski varianti romantike. Še posebej pri Friedrichu Schleglu in njegovi filozofiji jezika, zapisani v znamenitem delu Geschichte eler alten unci neuen Literatur (1X12), primerjalni zgodovini evropskih književnosti od antike do sodobnosti. V tem deluje Friedrich Schlcgel postavil težišče v kulturo jezika kot merila ne le za nastanek in obstoj pomembne književnosti, temveč tudi dokaza o obstoju naroda sploh. Če na najkrajši način povzamemo notranje sosledje schleglovskc filozofije jezika, ki je za Prešerna in Čopa takrat postala zelo aktualna, lahko njene misli razporedimo takole: jezik je najdragocenejši dar narave; po govorjenju sklepamo o njegovem nosilcu, se pravi o človeku in njegovem duhu; po doseženi kulturi jezika pa sklepamo o narodu in njegovi moči; najvišje uresničenje jezika predstavlja poezija, in ta dokazuje resnični obstoj in moč naroda: kajti dejanja lepote in duha so nad dejanji vojaške in politične moči - Homer in Platon sta Grkom dala več kot osvajalec Aleksander in zakonodajalec Solon; zgodovina narodov je torej predvsem zgodovina njihove zavesti, jezika in poezije. August W. Schlcgel je zapisal, daje "za zdaj svobodni dejavnosti odprto samo duhovno področje" in Čop je zapisal podobno, da jc poezija v danem položaju (Metternichovega absolutizma) za narodovo uveljavitev najbolj primerna, ker "je najmanj odvisna od zunanjih razmer". V omenjenem Friedrichovem delu so bile tudi misli, ki so morale še posebej pritegnili Čopa in Prešerna. Na primer: da ima vsak narod "pravico do posebne literature, do svoje lastne jezikovne omike, brez katere tudi ne more biti lastne, splošno učinkovite nacionalne duhovne omike, temveč v nekem tujem jeziku priučena in privajena omika, ki v sebi ohranja zmeraj nekaj barbarskega /.../ Narod. kateremu jezik podivja ali ostane v surovem stanju, mora ostati sam barbarski in surov. Narod, ki si pusti oropati jezik, izgubi zadnjo oporo svoje duhovne, notranje samostojnosti in v resnici preneha obstajati." Sonet jc med drugim tudi sredstvo zoper barbarizacijo jezika. In tako dalje. V tem kontekstu je laže razumeti Čopov in Prešernov kult sonetizma s Sonetnim vencem vred. In laže jc razumeti, zakaj se je Prešeren - ki je bil osebno toliko svoboden, da ni prenesel verige niti pri žepni uri - tako do kraja podredil tistemu, kar je Tinjanov nekoč imenoval "grandiozen in trd boj za formo", in naravnost neverjetne moči vgradil v kulturo pesniškega jezika. Ljudje, ki gledajo od daleč, morda danes to bolj vidijo, kol vidimo mi. Ameriški slavist H. R. Cooper je na primer v Prešernu odkril najprej in predvsem "lingvističnega genija" (v monologiji France Prešeren, Boston 1981).
Toda Prešernova narodnouveljavilvena misel ni ostala samo znotraj jezikovne in literarne "prebuje", ki jo jc na Slovenskem na nekoliko nižji ravni razvilo že razsvetljenstvo, v prvih zarodkih pa celo že reformacija 16. stoletja. Pognal jo je tudi v območje njene neposrednosti, v območje političnega mišljenja in nastopanja. Njegova Zdrcivljica, ki ob nastanku leta 1844 zaradi posebne cenzure ni mogla iziti in jc bila natisnjena šele aprila 1848, pomeni prelomno mesto v zgodovini slovenske osamosvojitvene misli. V njej jc zelo radikalno izražena ideja narodne samostojnosti in neodvisnosti v okviru enakopravnosti, spoštovanja in prijateljstva vseh narodov, ideja, ki druži v sebi tolikšno mero politične razumnosti in humanega utopizma, da jc preživela čas in jc aktualna še danes. Pri Prešernu jc nastala kot prenos idej francoske revolucije -o enakosti, svobodi in bralstvu - na temeljno slovensko vprašanje, ki je bilo vprašanje narodnega obstoja. To vprašanje je Prešeren z vso odločnostjo postavil v domači prostor
in obenem v široka mednarodna razmerja. In naposled na globljo etično podlago, saj se njegova marseljeza ne konča s kretnjo moči ali sile. temveč se izteka v misel o dobrih ljudeh kot temelju dobrega in razumnega sveta, s tem pa v personalistično razsežnost političnega osvobajanja človeštva. V Zdravljici tudi ni mogoče prezreti odmevov idej G. Mazzinija, ustanovitelja gibanja za osvoboditev in združitev Italije (Mlada Italija. 1831). ki je postavil v ospredje republikanska, federativna in demokratična merila v urejanju odnosov med narodi. Računal je s Slovani pri razbitju avstrijske "ječe narodov" in bil hkrati odločen nasprotnik ruskega despotizma. Tudi Prešeren je na slovansko solidarnost, ki ji je dal v Zdravljici nekaj, vendar ne preveč prostora, v resnici gledal podobno, to se pravi z odporom do avstroslavizma pa tudi do ruskega carizma in juž-noslovanskcga ilirizma. obenem pa s simpatijami do poljske revolucije. Zdravljica seje v slovensko zgodovino zasadila zelo močno in je vsaj trikrat odigrala pomembno vlogo. Prvič takoj po objavi leta 1848, ko jc dajala pobudo in samozavest pri nastajanju ter uveljavljanju prvega slovenskega političnega programa. Drugič nato med drugo svetovno vojno in okupacijo na strani narodnoosvobodilnega upora. Ob stoletnici nastanka je doživela svojo znamenito in izredno lepo partizansko izdajo, nastalo v gorenjskih gorah, v Davči pod Blegošem decembra 1944 in je nekakšen bibliolilski čudež ilegalnega tiska evropskega odpora zoper nacizem. Tretjič pa je pesem znova močno zaživela ob nastanku samostojne slovenske države in najprej spontano, zatem pa tudi uradno postala državna himna.
Toda pričevanja Prešernove pokončne politične volje segajo tudi če/, meje njegovih pesniških besedil in so bila del njegove življenjske resničnosti. Ni samo naključje, da so prav na območju mesta Kranja, kjer je leta 1848 živel in delal, volitve za frank-furtski parlament doživele tako hud poraz. Marsikaj kaže na to. da sta bila Prešeren in njegov prijatelj, preddvorski kaplan Luka Pinlar (ki je bil pozneje osumljen, da snuje slovensko državo) učinkovita agitatorja zoper Frankfurt. Prešeren jc spomladi 1848 kol odvetnik vodil tudi kolektivno pravdo 106 kmetov in meščanov zoper dajatve desetine dekanu Jožefu Dagarinu. Pozornost lahko prav tako vzbuja znamenita peticija mesta Kranja, ki jo jc na zadnjem zasedanju stanovskega deželnega zbora v Ljubljani dne 6. aprila 1848 predložil pesnikov kranjski prijatelj, jurist Karel Florian. Govori o mestni samoupravi, o podržavljanju cerkvenega premoženja, o slovenskem šolstvu, o slovenski univerzi in o odpravi telesne kazni. Skoraj ni mogoče dvomiti, da je bil zadaj Prešeren. Vsekakor so ta dejanja, ki pričajo o tem, da so se znotraj Prešernovega pojmovanja naroda in njegove osamosvojitve odpirala tudi žc globinska socialna vprašanja in sc pojavljale opredelitve, ki so kazale daleč naprej.
Tretje mišljenjsko območje, ki je iz osebnih globin spremljalo in po svoje tudi določalo Prešernovo politično voljo, jc bilo območje njegove bivanjske, da ne rečemo filozofske zavesti. Navzven je Prešeren, tudi za površne oči. veljal za "frajgasta", torej za človeka, ki se ne drži veljavnih družbenih konvencij in norm, vse od zasebnega življenja pa do utrjenih političnih in verskih pravil. Šef ljubljanske policije, birokrat dr. Franz Uhrer je pesnikovo četrto prošnjo za samostojno odvetništvo leta 1844 zavrnil z naslednjimi pisnimi ugotovitvami: daje sicer pošten in sposoben jurist, vendar živi neurejeno, sc drži "nefinih manir", je brezobzirno kritičen in grajav, njegova verska načela pa so "slabotna in zaradi hudega racionalizma zmešana". Sklep sc jc glasil: za odvetnika bi bil primeren, "le čc bi spremenil načela in svoj način življenja". Tak je bil pač Prešeren v očeh provincialncga uradnika Metternichove dobe. Resnejše zaledje lega pesnikovega civilnega in površinskega videza jc bilo duhovno mnogo zahtevnejše in sc pokaže iz njegovega opusa. Zelo na kratko bi pot njegove bivanjske zavesti zarisali takole: izstop iz mitičnega mišljenja, iz varne "vere staršev": prestop v kritično zavest evropskega svobodoumja, šolanega ob antiki, renesansi, razsvetljenstvu in sodobni ro-
mantiki, pri čemer je še posebej opazna črta verskega skepticizma, na primer pozornosti do avtorjev, kol so T. Lukrecij, Francois Depuis. David F. Strauss in podobna izzivalna imena tistega časa. Tudi filozofijo razsvetljenstva je dojemal zunaj naivnega optimizma in njene vodilne pojme, kot sta na primer "razum" in "sreča", sprejemal skozi paradoksne obrale ("strup spoznanja", "sreče jeza"). Še več. V Slovesu od mladosti in v Sonetih nesreče se je odprl položajem eksistencialnega absurda, problematiziral vrednost bivanja sploh ("življenja gnus") in prispel do stanj skrajne resignacijc. Vendar se prav v konicah Prešernove resignacijc zmeraj znova pojavlja kljubovanje in vztrajanje, tudi ne glede na smisel takega ravnanja. Ta eksistencialni kontrapunkt, ki deluje v samem jedru pesnikovega bivanja, je preverljiv celo v njegovi metaforiki. Tako na primer v sklepu mračnih Sonetov nesreče stojita stiha: naprej me sreča khuh ali tepi./ me tnalo najella boš neočutljivo." Tnalo jc nekaj nemočnega in trpnega, hkrati pa nekaj, ob čemer se vse razkolje. V metafori se srečuje dvoje pomenov: poraženost in odpornost, resignacija in kljubovanje. Prešeren je razumljiv samo. če ga gledamo z obeh strani. Dvojnost pod-leganja in pokončnosti zavzema vse vidnejše in usodnejše položaje njegove bivanjske zgodbe, povedane v Poezijah. Kretnje vztrajanja pa so pripele na različne idealitete: od panteizma do vere v poezijo in ljubezen, pa mimo razdrtja vseh idealilet z metafizično vred do sprejemanja docela nezavarovane, k človeškemu peklu in nebu odprte eksistence, kakršno je upesnil po razpadu svojih poslednjih laičnih mitov v Pevcu. Toda tisto, k čemur se spet in spel vrača, je v resnici notranje nepristajanje na rcsignacijo, tudi kadar je sredi nje same, je razdalja od obupa ludi takrat, kadar scela pada vanj. Celo do svoje nevernosti jc naposled zavzel razdaljo globokega premisleka, ko jc sestavl jal nagrobni napis: "Tukaj počiva Franc Prešeren./ nejeveren in vendar veren." In če si kje Prešeren ni dovolil obupa, se je to zgodilo tedaj, ko je šlo za razmislek o obstoju ali izginotju njegovega naroda. Sem se je obračala njegova jezikovna in poetološka misel, sem se je stekala njegova politična volja in sem se je navsezadnje naravnala tudi njegova zavest, nihajoča iz porazov k pokončnosti. In narobe, njegova narodna ozaveščenost je dozorevala pod silovitimi izkušnjami odprte, nezavarovane in skrajno dinamične eksistencialne zavesti. Ta mu tudi v politiki ni dovoljevala naivnih pogledov in ver pa tudi provincialnc omejenosti ne. Nemška kritika je to opazila. Ko jc Vinzenz Rizzi leta 1849 ocenjeval Poezije, je zaznal ne lc odločnost, temveč tudi svetovljansko širino in kulturo pesnikove nacionalne zavesti. Zapisal jc, da "Prešeren pri vsej svoji goreči ljubezni do domovine spričo svoje univerzalne in resnično humane omike ostaja zunaj tiste grobe cnostranosti, ki v domovini hoče najti vse ..."
Prešernov prispevek h konstituiranju slovenskega naroda jc resnično velik in posebno močan v dozorevanju nacionalne zavesti. Vse tri njene glavne sestavine - jezikovno, politično in bivanjsko zavest, brez katerih zrele narodne zavesti biti ne more. tudi danes ne - je razvil do vrhnjih ravni svojega in niti ne samo svojega časa.