Podpolkovnik Jernej Andrejka-Livnogradski:
Kaj so kosi peli
Moj  oče je  modroval,  da  so mu  črešnje najljuibše takrat,  kadar visijo v svoji nepokvarjeni rdeči ali v črni opravi kakor kra-guljčki na črešnjevih vcjicah.   Mi, mali paglavčki, ki smo siali !<i^&/*%  okoli njega  in poslušali to  in  drugo  njegovo  modrovanie,  pa I nismo bili njegovega mnenja. Komaj so se namreč Začele čresnje rdečiti,  smo bili urnih  nog  kakor  veverice že na  visokem  črešnjcvem drevesu.  A vendar ne prvi.   Prehitcli so  nas črni kosi,  ki  so  jim  šle črešnje zelo v slast. Takf at smo- se bliže seznanili s temi rumenokljuni, ki so natn bili zelo všeč.   Radi foi jih bili ujeli, a bežali so pred nami vrh
2*C    99
visoke črešnje in slednjič odfrčali v bližnji gozd. — Sklenili smo potem, da dobimo takega ptiča na vsak način v svojo last, namreč da ga ulovimo v gnezdu, ko je še mlad in neizkušen. V to svrho smo se napotili nekega spomladanskega dne v gozd. Pot nas je peljala čez Pehčanijo in Jasen v Veliki vrh. Tam smo našli v temni hosti kosje gnezdo s tremi še golimi mladiči. Utegnili bi biti godni šele v štirinajstih dneh, Zaznamenovali smo to mesto ter se vrnili v isti smeri proti domu. Razume se, da stno si tudi to smer dobro ohranili v spominu.
Čez štirinajst dni smo spet obiskali svoje prijatelje v Velikem vrhu, Že od daleč smo čuli, kako stari vabijo mladiče, naj se izpeljejo in izlete na .visoka drevesa, a mladi neizkušeni kosi še niso bili dosti pametni, da bi bili uvideli, kakšna nevarnost jim preti: počakali so nas v gnezdu.
Trije bratje smo bili. Vsak je vzel enega in ga trdo tiščal v roki, da mu ne uide. Naše veselje, da imamo kose, je bilo nepopisno, Pa kakor ni rože ferez trnja, tako se je tudi naše veselje kmalu izpremenilo v strah, in grozo. Sivi dblaki na nebu, ki so nas spremljali na poti v Veliki vrh, so se stemmili v grozovito črno prikazen. Začelo je strašno grmeti in se bliskati, strele so švigalc in udarjale v visoka debla, dež je lil kakor iz vedra, a junaki s kosi v ro-kah, do kosti premočeni, smo korakali veselo dalje čez hrlbe in doline, čez drn in strn. Prišedši do gloibokega gorskega jarka, kjer je voda že precej visoko narasla, je bilo treiba pre-vidnosti. Brat Pavle je imcl smolo, padel je v vodo. Da si pomaga z obema roikama, jc moral izpustiti kosa, ki ga je držal v desnici. Zdaj se je pokazalo, da je bil kos že zadosti goden. Zletel je na bližnfo smrečico in se skril pod košatimi vejicami. Stara, ki sta nas na poti obletavala in vpila, naj jima vrnemo ugrabljene mladiče, sta oproščenega kosa sprejela z veselim žvrgoletijem in cvrčanjem, mi pa smo z dvema kosoma nadaljevali pot proti domu.
Zdi se, da je božja previdnost razsodila: pustila je rediteljem enega, nam pa dva kosa, dolbro vedoč, da sta v dobrih rokah in da se jima ne bo- godilo slabo. In res, Pavle, ki je imcl zdaj prazne roke, je nabiral črve deževnike že kar med poljo za kosovo večerjo. Ko smo prišli domov, je solnce že zatonilo, Napitali ssm kosa in ju dali potem spat v kletko.
Drugo jutro se je zbralo vse polno otrok in odraslih okoli obeh novakov. Vsak je hotel vedeti nafbolje, kako treba kose negovati in kaj najrajši zobljejo. Naša kosa sta dobivala izprva črve, za pojužnik včasih črešnje, zoibala pa sia rada tudi krušne drobtinice in zrnje ter pila vodo. Oba sta 'bila samca. Vidno sta rasla, bila zelo poslušna in dovzetna za žvižganje. Če si jima žvižgal: »Naprej zastava slave«, sta obrnila glavid in mirno poslušala. Zdelo se je, da jima ta pesem zelo ugaja. In glej čudo! Pozimi sta jo že sama žvižgala v veselje vseh hišnih prebivalcev.
Pripotovala pa je branjevka v hišo — one vrste ženska, ki mislijo povsod le na svoj dobiček. Slišala je kosa peti: »Naprej zastava slave!« ... Čudila se je izprva, potem ipa vprašala, če je ikateri kos naprodaj?
Prodali smo ji enega kosa za deset tedanjih goldinarjev. Branjevlca je nesla tega nenavadnega pevca v Ljubljano in ga tam prodala trgovcu za doJber dobiček. Ta je pa tudi dobro ukrenil, obesil je kletko s kosom na steno pred svojo trgovino. Kos je prepeval tudi tukaj svoj: »Naprej...« in vsakdo, ki je šel mimo, je obstal in občudoval to nenavadno, patriotično kosovo petje. Radovedneži pa so vstopali tudi v trgovino in zahtevali podrobnih pojasnil o tem redkem rumenokljunu. Umevno je, da je prišel pri takih prilikah tudi trgovec na svoj račun, ker vsak teh rado-vednežev je tamkaj "kaj kupil, že zato, da je nasitil svojo radovednost ob  tem ptiču.
Ostal nam je zdaj še en kos. Oglasila se je spomlad. Vratca pri kletki so bila odprta, okno v kbi tudi ni ibilo zatvorjeno. Vigred je vabila vsako živo 'bitje v vstajajočo naravo. Ni bilo torej zameriti soprebivalcu in narodnemu pevcu, da nas je zapustil brez slovesa in izletel v prosti ptičji svet. Potika.1 se je potem še nekaj časa po vrtu. Ker pa ni dobil tam nobene družice, se je preselil v bližnji gozd. Kmalu potem smo opazili našega begtinca v družtai izvoljenke, katero jc razveseljeval s svojim: »Naprej...«, ki si ga je prisvojil v ujetništvu.
Izvedeli smo pozneje tudi za njegovo gnezdo. Toda nismo se ga dotaknili, češ, naj le vzgaja sam svoje mladiče po znanem izreku: »Kakor so stari peli, od njih mladiči glas so vzeli!« To se je tudi uresničilo. Slišali smo prepevati kose še več let potem po vrtih in gazdih našega okoliša našo  lepo narodno  himno.