-    375    -
Ogled po svetu.
Zvestoba ruskega vojaka.
Začernelo-sivi dim se je valil iz carske zimske palače v Petrogradu. Urno derdranje sikaljk in vpitje ognovarjev ni dalo dvomiti, da v palači se je zanetel silen požar, kte-rega ustaviti in zadušiti nezmožna je človeška moč. Gnječa ljudstva okrog palače je silovita; vse bi rado pomagalo, pa sledni trenutek očitniše dokazuje strašno divjanje ognja. Ni več pomoči za krasno in veličansko poslopje!
Na notrajnem mostovžu stoji ob durih kapelice mlad vojnik na straži. On sicer sliši strašni krič gasivcov, — vidi gosti dim se proti sebi valiti, sliši grozovito pokanje gorečih tramov, ki žugajo zdaj in zdaj nad njegovo glavo zgruditi se in pokopati ga živega v ognjeni grob, pa —-zapoved vojaška prepoveduje odmakniti se iz straže, prej da pride izmemba, ali pa ga odveze višja beseda njegove dolžnosti. Zvesto tedaj vkljub smertni nevarnosti ostane na svojem mestu.
Zdaj se odpro vrata kapele; več duhovnikov prinese drago masno opravo, ktero so z velikim trudom rešili ognja. Vojak ponižno poklekne ter prosi za blagoslov enega duhovnika. „Beži, beži in reši se!" mu reče mašnik. „Ne smem, ker stojim na straži. Skor gotovo so pozabili na me; straže pa vendar sam ne smem zapustiti'4, zaverne vojak. — Duhovnik mu podeli blagoslov, potem pa hiti iz smertne nevarnosti in pove vunanji straži, naj gre po svojega tovarša. Al krič in vpitje je tako, da duhovnika nihče ne razume. Ubogi vojak je bil pozabljen — umeri je strašno smert v plamenu goreče palače, zvest vojaški zapovedi. V šuti pogorišča so najdli zgorele kosti, spravili v lepo tru-žico ter pokopali jih z veliko vojaško slovesnostjo.
Jos. Levičnik.