----- 358 ----- Slovstvene stvari. Besedoslovje, kako se je začelo in kak napredek je do sedaj storilo. Spisal J. Šolar v programu ljubljanske gimnazije za leto 1868. Na malo straneh (11) nam razlaga vže po slovni-ških člankih dobroznani g. pisatelj obilno gradiva raz-tolmačevaje dosedanji napredek besedovja, zvesto se drže zgodovine novejšega, vzlasti, kakor pri tem poslu drugače mogoče ni, primerjavnega jezikoznan-stva. Le-ta vednost je mimogrede opomnjeno v malo (5) desetletjih toliko napredovala, da težko ktera toliko ter je posvetila v marsiktero temno stran druzih vednosti, ki potrebujejo jezikoznanstva tam, kamor noben drugi izvirnik ne ve in ne more naprej. Z veseljem pozdravljamo sestavek, ker nam daja poroštvo, da se tudi pri nas, po izgledu največega slovanskega jezikoznanca Fr. Miklošiča, začenja ceniti primerjavnojezikoznanstvo, kajti pri vsej jezikovej znanosti ostajamo vendar le polovičarji in razlaga se suče vedno na površji, ne prešinja celega jezikovega stroja, ako se nismo na tenko ogledali po tem obširnem polji, ako ne poznamo rezultatov tu dobljenih. Pisatelj dobro dokazuje, kako plitvo je bilo razlaganje besedi pred letom 1816., to je, pred onim letom, ko je bil temelj postavil novej vednosti jezikoznanskej Fr. Bo p p, mož, ki je do najnovejših časov neumorno delal na tem polji ter ravno še doživel petdesetletnico utemeljenja. Ali tudi pozneje se je v tem oddelku jezika mnogo grešilo in kar je na priliko, da imam posebno Slovane v smislu, Dankovskv pisal, je res malo manj vredno od onega, na kar je zidal sicer po pravici cenjeni pesnik „Siavy dcere „svojo" Staroitalijo slavjansko", kajti v obojnem je načelo napačno, preiskava površna, na nikakoršne zakone, ampak na lastno voljo oprta. Take in enake preiskave so bile dosta krive, da so se klasični filologi ogibali nove vednosti ter se jih še danes mnogo nekaj sramežljivo njej nasproti drži, dasiravno so drugi, kakor G. Curtius, L. Meyer in drugi vže davno razkrili veliko vrednost primerjavnega jezikoznanstva tudi za latinščino ter grščino. Velika sreča za novo pot v preiskovanji jezikovega stroja so bila z Boppovim skoro enakodobna preiskovanja J. Grimma, ki je prvi spoznal veliko vrednost zgodovine jezika ter konci dospel do zakona, brez kterega bi bilo tudi vse primerjavanje enostrano ostalo. Koliko je Bopp v svojem prvem spisu dosegel in kaj v svojej primerjavnej slovnici indoevropskih jezikov, ki se ravno v tretje natiskuje, dodal, koliki upiiv je imel Grimmov zakon na novo vednost, vse to je v spisu, dasiravno ne obširno, pa vendar precej dognano, le tu in tam nekaj površno, povedano. Žalimo pa, da g. pisatelju ni pobliže znan B o p p o v „vergleichendes accen-tuationssvstem", ker bi se bil dal spis še na tej podlagi bolj dovršiti in malenkosti odstraniti. Onemu, ki preiskave sam pozna ter si lahko dodaja, kar je pisatelju v peresu ostalo, bode spis ljubši nego onemu, ki bi se rad iž njega kaj do vršnega naučil in si zdaj tu zdaj tam ne ve pomagati. Tako na pr. bi bilo marsikaj jasniše, ko bi bilo primerjano, kakor bi vselej moralo biti, staroslovensko, molče o tem, da časi z novo-slovenščino še ne izhajamo (pr. aorist, imperfekt, part. praes. pass. itd. *). Pisatelj tedaj jemlje v primerjanje napačno novoslovenski, v oblikah vže mnogo spačenejši od matere svoje. Ako človek poznd pravo vrednost staroslovenskih polglasnikov (-b b) ter dalje ne pozabi da staroslovenščina navadno končnih soglasnikov po nekem zakonu ne mara, si bode supin, infinitiv, particip in druge veliko laže raztolmačil nego po poti nove slovenščine. Kdor tako primerja, ne stoji na vrhuncu vednosti, ker zgodovino jezikovo prezira. Tega pota se drže ostane veliko nejasnega, kar se po staroslovensko čisto lehko razjasni. Veča jasnost bi bila želeti tudi v izgledih za kazavne korenike (kar je o ta rečeno, cel6 ni prav). Napaka tukaj se nam pa zdi ta, da ni, kjer bi tako podučilno bilo, sanskrta tertium comparationis. Ta jezik je med ariškimi največ in tudi največ starinskega ohranil. S tem pa ni rečeno, da bi moral le ta edin jezik vselej in povsod biti edinopraven; to mnenje, da-si zelo razširjeno, vendar ni pravo, kakor nas prava vednost zopet in zopet uči. Cešče bode na pr. zenda, zdaj zopet litvanščina, pa zopet germanščina itd. bolj razjasnila temna mesta staroslovenščini ali slovanščini sploh, kakor poprej navedeni jezik, kteremu je tudi večkrat dobivati od sorodnih jezikov svitlobe. Naravni jezikov zakon je tukaj tak, da se na enem polji dobljeno, dobro porabi na drugem. Prav dobro izpeljano pa je, kar je povedano o ob-širu indoevropskih korenik in o njihovem prestvarjanji, in tudi ono, kar je o nastanku in zlaganji besed rečeno, je pravo; le radi bi, da bi pri tem sestavek ne bil ostal, ampak tudi kaj natančnišega še povedal o slože-nih besedah, o notranjem nastanku besedi, o uplivu naglasa na stvor besedni in drugo, kar še seza le-sem. Kajše bi bili imeli, ko bi bil prostor, za zgodovinske črtice **) in za neke razvrstitve porabljen, ki, da-si Schleicherjeve, vendar nimajo pravice v učeno knjigo (primeri o tem letošnji letnik Kuhnovega časopisa), ostal za to, da bi nas bil pisatelj peljal dalje v skrivna pota besedoslovja. Kar nam pripoveduje razprava o dosedanjem napredku v besedoslovji, je anato-mična preiskava o mrtvem truplu, če smem tako reči, jezikovem. Jezikoznanec na tej stopinji je čisto podoben anatomu, ki ima pred seboj človeški kadaver in do male pike preiskuje stroj truplu, a se ne zmeni, kako so združeni posamesni organi ter v kterej zvezi so z duševnimi zmožnosti. Ni dosta, da vemo, kakošen je jezik, treba, da si tudi raztolmačimo, v kakej zvezi stoji z duhom narodnim, z duhom človeškim. Besedovje na tej stopinji se zamakne v prvotni pomen besedi ter nam odkriva celo duševno bistvenost ljudsko celo v dobi, kamor zgodovina seči ne more. Odpre nam knjigo, v kteri stoje zapisana dela, ktera so nam priča , da je bil slovanski n&rod na precejšni stopinji omike vže takrat, ki še ni bil razdeljen na toliko narodičev, kakor je denes vidimo pred seboj. Besedovje po tej poti razkrito je pravo zrcalo narodove duše. Da bi bil spis to dosegel, trebalo bi seznanoti si na tenko s preiskavami W. Humboldta, Heyseja in dalje one šole, ki ima svoj organ v „zeitschrift fur volker- *) Sploh naj pa bode opomnjeno, da spis ne ostaja povsod pri svojem predmetu, ampak uhaja rad v oblikovje, česar pa ne Štejemo ravno spisu v kvar, da-si bi bilo lehko ločiti. Primeri, ravno iz oblikovja stavljeni, tedaj niso naša krivda, ampak doslednost pisateljevega načela. Pis. **) Do zdaj se je sploh mislilo, da je bil Anglež William J o ne s prvi, ki je spoznal vzajemnost sanskrte z evropskimi sorodnimi jeziki in tudi naš spis je tega mnenja. M. Breal pa je dokazal (v vvodu k prestavi B o p p o v e slovnice indoevr. jez.), da je te časti vreden Francoz Coeurdoux po razpravi, ktero je leta 1767. predložil francoskej akademiji. (Prim. „zeitschrift fur vergl. sprach-forschung" XVI. 318. in ravno izisli spis Hattalov ,,poČetne skupine suglasah hrvatskih i srbskih" str. 7). Pis. ----- 359 ----- psychologie und sprachwissenschaft", in ktere najbolji reprezentant je Steinthal, ki je v tem smislu neizrečeno veliko zanimivega spravil med učeni svet O tem tu natenčniše govoriti, bi naznanilo čez mero raztegnolo. Ker sem pa od nekdaj velik sovražnik tiste kritike, ki samo reže in ne zdravi, ki le podira pa ne zida, si pridržujem v posebnem članku o tem govoriti, kar bi bil rad in v spisu nisem našel, in to temveč, ker je to predmet, imeniten zadosta, da se seznani ž njim ne le jezikoslovec, ampak sploh omikanec. Da se od spisa poslovimo, še enkrat dostavimo, da moramo pisatelju hvaležni biti za mikavno črtico, nekaj, ker je razprava na učeni podlagi spisana, ki se vsaj po veČem ujema z najnovejšimi preiskavami ter ni omejena od ozkih vezi partikularnega, na jeden jezik navezanega mišljenja, nekaj pa tudi, kakor je bilo vže rečeno, zato, ker nam je porok, da se tudi pri nas spoznava prava veljava vednosti, na ktero moramo zidati, ako hočemo po edino pravej poti stopati v jezikoslovnih preiskavah. Kar bi bilo še dostaviti, se lehko zgodi prilično v obljubljenem, slovenskej Matici namenjenem spisu. V Gradci 15. oktobra. Dr. G. Krek.