NOVA ŠOLA 
(Recitirano ob odprtju sedanje šole v Škof ji Loki 29. 11. 1932) 
Gledam, o gledam, pred seboj naše mesto, 
naš fcoščeJc sveta, našo krojino zvesto: 
nad Gradom Krancelj in še višje Ljubnik, 
bele hiše pod njim in farne cerkve zvonik, 
in hribe, ki krog se za roke drže ... 
in se varno spuščajo v plodno polje, 
in Saro, ki zvesto naše mesto objemlje — 
gledam, o gledam ta lepi kos zem,lje 
in vem: nikdar se ga nagledal ne bom... 
O Loka, moj dom, moj domt 
Tu v Loki smo prvič poskušali teči, 
tu v Loki prvo besedo izreči, 
najslajšo slovensko besedo — mati; 
tu v Loki trpeli so naši očeti, 
da znatiželjnosti pri materi početi, 
mogli razmaha bi širnega dati. 
In vem: iz njih žrtev je vstal nov dom, 
prosvete dom, naš šolski dom. 
O šola! Na Sorskem polju bel labod! 
Pod svoje peroti sprejmi naš mladi rod! 
Z živo krvjo svojih prsi ga doji! 
»O pridite k meni, vi mali moji — 
iz mesta in okolice hčere in sinovi: 
Iz mene gre pot na vse štiri strani, 
iz mene gre pot v življenja skrbi, 
na meni stoje vsi naši domovi! 
V meni so skrite vsega živega klice, 
iz mene deca raste v vse poklice, 
iz mene govori modrost velikih mož: 
Delo, prosveta in milost božja 
to je modrost našega orožja 
za boj življenja — in živel boš.'« 
O šola! Naša šola škofjeloška! 
o da preteklost tvoja bi bila proroSka! 
Iz starih nizkih stavb so poleteli visoki duhovi 
v času, ko njim so še meje začrtane bile —> 
o zdaj so se meje v brezmejnost razmaknile 
vse više se vzpeti bodo mogli sinovi! 
412 
Visoki so dnovi, svobodni poleti — veliki trudi. 
In Šola — druga mati — naj nudi deci grudi: 
iz nje naj teče v deco kri naših davnin, 
duh deda in pradeda — veda zdravih korenin, 
očeta delavnost in mater pobožnost velika, 
nebeška sladkost njih slovenskega jezika, 
globoko poznanje vseh zemskih stvari, 
najširša prosveta, ki naj se rodi 
iz ljubezni do tega koščka zemlje, 
ki mu je Skofja Loka ime! 
• 
Gledam, o gledam pred seboj naše m.esto, 
naš košček sveta, našo krajino zvesto: 
nad Gradom Krancelj in še više Ljubnik, 
bele hiše pod njim in farne cerkve zvonik, 
in hribe, ki krog se za roke drže 
in se varno spuščajo v plodno polje, 
in Soro, ki zvesto naše mesto objemlje — 
gledam, o gledam ... in oči mi jemlje: 
Kaj ves ta božji svet gleda z menoj 
na lepo Sorsko polje pod seboj, 
kako se v življenje budi nov labod 
in vprašuje: Boš zvesto stražil naš rod? 
In iz žive zemlje, iz živega rčda 
je planila živa kri v belega labčda, 
pod Kamnitnikom zganil je tople perdti, 
radosten pognal se rodu nasproti 
in kliče naši deci nebogljeni: 
Živim! Živim! 
Piistite male k meni! 
Valentin Jamnik 
413