AVTODIDAKTA. Tako Jože Horuat-Jaki kot Jože Tisnikar se prav gotovo povsem enakovredno uvrščata med predstavnike jugoslovanskih avto-didaktov — fenomen, ki je postal po svetu (opravičljivo ali neopravičljivo) bolj znan in bolj opevan kot katerikoli drug moderni likovni izraz, da ne rečem celo kakšen naš drug avtor. Zdi se, da je naglica pri odkrivanju novih in novih »naivcev« končno le popustila in je nastopil čas, ko je treba valorizirati posamezne slikarje in kiparje prav glede na moment naivnosti, kje in do kdaj je pač le-ta pristen, kje pa ostaja le zunanja oblika brez duha. ki naj bi jo porodil v tem smislu.
Na oba naša avtodidakta je imel razvoj ekspresionizma med vojnama premočan vpliv, da ne bi bil usmeril njunih teženj drugam, kljub njunemu skupnemu, na videz nerealnemu pogledu na svet. Kakorkoli sta že različna ambienta. prek katerih posredujeta svojo izpoved v vsej svoji pestri motiviki, sta oba slikarja v več kot desetletni dobi dosegla svojstveno racionalno stopnjo; njen oblikovni izraz sam pa sledi neke vrste dosledni primitivnosti, ne da bi ji v glavnem manjkalo neposredne pristnosti, kolikor gre pač za vedno svežo, jneutrujeno« in nepredelano motiviko.
Na videz je Jakijev svet skrajno ekstatičen. Toda že prve pobude za doseganje tega nadrealnega duha so prisotne v domačem srednjeveškem slikarstvu. Starodavna ikonografija, polna mističnosti in irealne fantastike, ki jo je Jaki odkrival tudi v neposredni okolici, v cerkvah gornjegrajske doline, je pomenila osnovo za predstavitev utripa sodobnega časa, predvsem zgrozitve nad pezo nenehno nove vsakdanjosti. V paradoksu le-te tniselne zveze izzveneva grozljiva Jakijeva vizija, katere novi in novi zaključki so apokaliptična uničenja, ki pretijo vsemu, celo tisti drobni intimnosti, ki jo je človek čuval iz roda v rod.
In kaj je Jaki omenjeni fantastiki oziroma mistiki dodal novega, kaj jo torej posodobija, to je. ji zagotavlja obstoj v današnjem času? Tu je treba vzeti v ozir posebej važen likovni element — precizno, analitično-detajlno risbo, ki je dobila zlasti v Jakijevi grafiki nov pomen. Včasi si je risba podrejala posamezne živobarvue plasti, omejevala jih je. preprečevala jim je skoraj, da bi se bile širile dalje, hkrati pa že takrat v »srečanju« dveh elementov, barve in risbe, zagotovila sliki njen vsebinski smisel. Dejansko si Jakijevega dela brez risbe ni mogoče zamisliti; nič čudnega ni torej, da je Jaki ta svoj element intenziviral, zavedal se je njegovega pomena tako daleč, da ga je povsem osamosvojil. Nastajale so neštete risbe s tušem in prenosi v grafiko — naraščal je bestiarij, poln  fantazijskih bitij z bolščečimi očmi, katerih površina migota
1160
kot pod drobnogledom. V groteski, sintezi tragičnega, komičnega in alogičnega sploh si je torej Jaki krčil pot dalje.
Del tega časa je zajela tudi razstava v Mestni galeriji. Prvič pa so se pojavila tudi olja. v katerih je bilo mogoče in povsem jasno razpoznati Jaki-jevo roko, toda ne več toliko njegovega vznemirljivega, barvnega uživaštva, ki je prej brezobzirno podiralo konvencijo in predpisane zakonitosti. Da, celotna kompozicija je umirjena, skoraj statična za Jakija, očiščena nepotrebne risbe. V tem očiščenju ni slutiti neke pasivnosti, temveč nasprotno — sproščenost in intenzivno prevlado surrealističnega momenta, edinega potencialnega vodnika v nadaljnjem Jakijevem delu.
Tisnikarjevo slikarstvo pa močneje pogojuje ekspresionistični izraz, prisoten tako v (primitivnih) anatomskih deformacijah človeških bitij kot tudi v celotnem duhu, ki veje iz njegove »prosekture«. Stilna uravnovešenost je ¦\sekakor ena od odlik Tisnikarjevega dela; bogata motivika, ki je danes že prešla ozke meje »prosekture«, pa ji daje trdnost in možnosti za nadaljnji razvoj. Kajti kot se je Tisnikar nekoč samo predajal razpoloženju, predvsem anonimnemu, kot so lahko anonimni kadavri z vsem animaličnim svetom, ki ga je medicina podvrgla poskusom v boju za ohranjanje življenja, ko je torej nekoč slikar stal dogajanju ob strani kot neprizadeti kronist, tako nastopa danes v drugačni vlogi. V vlogi, ki je izrazito aktivna, izpovedujoča, saj postavlja slikar povsem vsakdanje dogodke v človeškem življenju (poroka, ljubezen, rojstvo) na isti groteskni imenovalec s poudarjenim tragičnim, pesimističnim momentom — kot da bi se ves življenjski tok dogajal v veliki (anatomski) delavnici, kjer je po brezuspešnem, trpnem procesu mogoče edini pobeg — v smrt. Druga Tisnikarjeva odlika v novih delih (v tem smislu) pa je uspešna likovna obdelava vsebinsko obsežne, skoraj literarne fabule.
Aleksander  Bassin
1161