S.  L.  Mozirski:  Izprememba.
399
v
Človek hoče svojo nedeljo, in ne da si je vzeti. Umotvor bodi še tako sijajen, brez etičnega jedra ne velja, in končni učinek njegov bodi harmonija. Pravi umetnik vidi in nam kaže vse »sub specie aeter-nitatis.« Znanstvo ima svoje ozemlje, umetnost svoje; človeku je potrebna ta, kakor mu je potrebno 6no; umetnost ne sezaj znanstvu v področje.
V ostalem se ni bati, da ta novi nauk kakor hudournik poplavi in pokonča za večne čase, kar nam je bilo do sedaj sveto, da konec stori poeziji. Množe se znamenja zdravega prevrata. Ne, da bi se nam bilo vrniti popolnoma na staro; oblike se izpreminjajo s časom, duh ostane. Brez skrbi torej!
In ti, skromnega naroda, ki nima besede v svetovnem slovstvu, skromni sin, ki si želel in poskusil   tudi v tem zmislu kaj biti svojim
v
bratom; ne begaj se. Ce se ti tudi ni posrečila nikaka »eterna pagina«, če tudi nisi ustvaril ničesar, kar bi bilo »aere perennius«, miren bodi. Morebiti si pa vendar pogodil kako besedo, ki je človeku kar rosna kaplja žejni cvetici. Popotnik si govoril popotniku bratu: Prijatelj, trudna sva; sediva sem v to senco in pogovoriva se malo. Glej, jaz sem doživel to;   ali si ti tudi izkusil kaj takega? Mene veseli
to, in to me žali, — ali tudi tebe?-------Tako! in zdaj vzemiva spet
v roko popotni les! —
Izprememba.
ot  v noči jasen meteor                                        In  kakor še jesenske  dni
Pretrga temnosiv obzor,                                       Cvetico solneni soj  vzbudi,
Podoba tvoja je nekoč                                         Pognala je ljubezen kal
Razjasnila mi duše noč.                                       Iz zapuščenih srčnih tal.
Iz popja se je cvet razvil, Z zelenjem mnog mi grob pokril.   — Sred — grobdv prej kraj  prostrt, Sedaj  cvetoč je rožni vrt.
S. L. Mozirski.