TOIVIZ

\\r

Kolekcija vsebuje 12
najljepših  in najbolj
znanih bajk:

1. Vile

2. Pepelka

3. Zlatolaska

4. Sinja ptica

5. Trnjulčica

6. Rdečebradec

7. Princ s čopkom
- 8. Palček

9. Rdeča kapica

10. Obuti maček

11. Lepotica in pošast

12. Oslova koža

ZLATOLASKA

Mme d'AULNOY

Izdanie

»Narodne orosvjete« Sarajevo

Za mladino priredil
VLADO RAPE

0 4Lto<j/jj

Štamparski zavod
»Ognjen Priča«. Zagreb

ZLATOLASKA

Živela je nekoč prince¬
ska, ki je bila zares lepa.
Posebno so jo krasili dolgi
zlati lasje, ki so ji segali
do gležnjev. Zato so ji dali
ime Zlatolaska.

Takrat je živel tudi mlad
kralj, lep in bogat. Sli¬
šal je, kako svet občuduje
Zlatolaskino lepoto. Zalju¬
bil se je vanjo in poslal k
njej svojega odposlanca, da
bi jo zasnubil.

3

Ko je kraljevi sel, ves
obložen z najdragocenejši¬
mi darili, stopil pred prin¬
cesko in ji povedal željo
svojega vladarja, mu je
Zlatolaska odgovorila, da
nima nobene želje po po¬
roki.

Kralj je bil silno žalo¬
sten, ko mu je odposlanec
sporočil Zlatolaskin odgo¬
vor in oblile so ga solze.
Mlad dvorjan, ki so mu re¬
kli Ljubo, kajti bil je iz¬
redno ljubeznjiv in duho¬
vit, je v trenutku, ko so vsi
sočustvovali s kraljem, šep¬
nil svojim tovarišem:

4

»Če bi kralj poslal mene
h kraljični, sem prepričan,
da bi jo privedel s seboj.«

Te njegove besede so po¬
vedali kralju, ki se je raz¬
jezil in zapovedal vreči
Ljuba v ječo. Kmalu pa se
je premislil in naročil, da
ga privedejo predenj. Re¬
kel mu je:

»Ljubo, čeprav je Zlato¬
laska mojo snubitev odbi¬
la, ne bom odstopil od svo¬
jega sklepa. Odločil sem se,
da pošljem tebe k njej, da
jo zasnubiš v mojem ime¬
nu. Dal ti bom s seboj za¬
radi varnosti veliko sprem¬
stvo.«

5

»Ne potrebujem spreml-
stva, pač pa prosim samo
za dobrega konja in za va¬
še pismo, moj kralj.«

Ljubo je odpotoval brez
spremstva in brez hrupa.
Le psička je vzel s seboj.
Na poti čez neko veliko
dolino se je ustavil na bre¬
gu manjše reke. V travi je
zagledal zlatega karpa, ki
je komaj še dihaL Močno
se mu je zasmilil, zato ga
je nalahko prijel in ga po¬
časi spustil v vodo, ki je
ubogo žival takoj osvežila.
Hvaležen karp je zaklical:

»Ljubo dragi, brez tebe
bi bil že mrtev. Poplačal
ti bom tvojo plemenitost!«

6

Ljubo je nadaljeval pot.
Naslednjega dne je zagle¬
dal črnega vrana v veliki
stiski. Zasledoval ga je ve¬
likanski orel. Ljubo je
zgrabil svoj lok, položil
nanj strelico, pomeril in
sprožil. S predrtim srcem
je orel padel na tla. Vran
se je oddahnil in vzklik¬
nil:

»Dobro srce imaš, Ljubo!
Rešil si mi življenje. Tvoj
dolžnik sem.«

Nadaljnja pot je vodila
Ljuba skozi gozd. Tišino, ki
je vladala v njem, je moti¬
lo le obupno skovikanje so¬
ve. Ljubo je šel za njenim
glasom, jo iskal in iskal ter

7

jo slednjič zagledal v mre¬
ži, ki so jo nastavili ptičji
lovci. Izvlekel je nož, pre¬
rezal niti in osvobodil sovo. '
Ta je vesela frfotala okroa
Ljuba in se mu zahvalje¬
vala:

»Če mi ne bi pomagal, bi «
poginila v mreži. Oddolžila
se ti bom, čeprav še ne
vem kako, ker znam biti
hvaležna.«

Vse to je doživel Ljubo
na potu do princeske Zla¬
tolaske. Slednjič je prispel
do njenega dvora. Preoble¬
kel se je še v najlepšo
obleko, ki jo je vzel s se¬
boj, se lepo počesal, dvig¬
nil košarico s psičkom in

8

stopil v palačo. Peljali so
ga v prestolno dvorano,
kjer je stopil pred prince-
' sko. Kar obstal je in bese¬
da mu je trenutno zastala,
ko je zagledal tako dovr¬
šeno lepoto. Takoj pa se je
, znašel, se predstavil in jo
z velikim zanosom nagovo¬
ril. Ob koncu jo je prosil,
naj nikar ne zavrne njego¬
ve prošnje, ker se brez nje
nikakor ne sme in ne more
vrniti k svojemu gospodar¬
ju.

Pa mu je rekla Zlatola¬
ska: »Zelo ljubeznjiv posla¬
nec si, zato bi ti raje ustre¬
gla kot kateremukoli dru¬
gemu. Toda povedati ti mo-

9

ram, da mi je pred nekaj
dnevi, ko sem se sprehaja¬
la ob reki in sem slačila
rokavico, padel v vodo pr¬
stan, ki sem ga cenila bolj
kot svoje kraljevstvo. Ta¬
krat sem sklenila, da bom
uslišala ženitno ponudbo le
tistega poslanca, ki mi bo
prinesel izgubljeni prstan.«

Ljubo je stal osupel pred
princesko, ji v zadregi po¬
nudil v dar psička, ki ga
je Zlatolaska odločno od¬
klonila, nato pa je popar¬
jen odšel. Bil je močno ža¬
losten. Iz košarice pa se je
oglasil psiček:

»Ljubi moj gospodar, ne
bodi žalosten in ne obupuj.

10

Pojdiva takoj, dokler se še
ne mrači, k obali reke.«

Tako sta tudi storila.

' Sprehajala sta se ob reki
in Ljubo 'je (premišljeval,.
kako bo osramočen stopil
pred kralja, ker ni uspešno
■ izvršil svoje naloge. Iz teh
težkih misli ga je zdramil
glas, ki ga je poklical:

»Ljubo, vesel sem, da ti
vsaj malo lahko poplačam
dobroto, ki si mi jo napra¬
vil, ko si mi rešil življenje.
Tu imaš Zlatolaskin prstan,
ki ga iščeš.«

Karp je spustil pred pre¬
senečenega Ljuba prstan
na zemljo. Ljubo ga je po¬

li

bral, se zahvalil karpu in
odhitel naravnost v kralji¬
čino palačo. Ko ga je Zla¬
tolaska opazila, je mislila,
da je prišel po slovo. Lju¬
bo pa ji je podal prstan in
ji rekel:

»Svetla princesa, vašo že¬
ljo sem izpolnil. Ali sedaj
sprejmete ponudbo mojega
gospodarja?«

Zelo osupla je Zlatolaska
nekaj časa premišljevala,
nato pa mu je rekla 1

»Prijazen in zelo upora¬
ben si, zato mi izpolni še
eno željo. Če se mi ta ne
uresniči, se nikdar ne bom
omožila. Nedaleč od tod ži~

12

vi velikan, ki zasleduje me¬
ne in ubija moje podložni¬
ke, ker se nisem hotela po¬
ročiti z njim. Premagaj ga
in mi prinesi njegovo gla¬
vo.«

Ljubo je pogumno odšel
proti gozdu, da bi se spo¬
prijel z velikanom. Kmalu
ga je zagledal, kako loma-

13

sti med drevjem in grozot¬
no vriska. Zelo se ga je
prestrašil, vendar je pote¬
gnil meč iz nožnice in ga
naskočil. Velikan bi ga prav
gotovo takoj kar zmlel, da
mu ni priskočil v tem tre¬
nutku na pomoč vran, ki
se je zaletel v velikanove
oči in mu jih izkljuval.
Ljubo je slepemu velikanu
zadal z mečem nekaj takih
udarcev, da se je ta zru¬
šil brez moči na zemljo.
Nato mu je odsekel glavo.

»Obljubil sem, Ljubo, da
ti bom povrnil tvojo dobro¬
to. Danes si se prepričal,
da sem držal svojo besedo,«

14

mu je še rekel vran in od¬
letel.

Ko ie Zlatolaska zagle¬
dala strašno velikanovo gla¬
vo, jo je postalo kar strah,
vendar tega ni. hotela po¬
kazati. Rekla je:

»Ne morem še iti s teboj,
ker nujno potrebujem vo¬
do iz temne jame. Tam je
studenec, ki ga stražita dva
zmaja. Ta voda daje lepoto
in zdravje. Brez nje ne za¬
pustim svojega kraljevstva.
Prinesi mi jo, pa bom šla
s teboj.«

Ljubo je odšel s svojim
psičkom k temni jami. Vsi,
ki so ga videli, so bili pre-

15

pričani, da gre v smrt. Sled¬
njič je zagledal to strašno
jamo. Iz nje se je vil gost
dim, pred njo pa je ležal
rumenozelen zmaj, ki jo je

s svojim repom nepretrgo¬
ma obkroževal. Ljubo, pri¬
pravljen na smrt, je- spoto¬
ma rekel psičku:

16

»Ko bom umrl, napolni to
stekleničko z mojo krvjo
in jo nesi kraljični. Nato
pojdi do mojega gospodar¬
ja in kralja ter mu povej,
zakaj in kako sem končal.«

Ko je to izgovoril, je za¬
slišal, da ga nekdo kliče.
Obrnil se je za glasom in
zagledal v neki duplini sta¬
rega drevesa sovo, ki mu je
rekla:

17

»Vidim, da si v stiski.
Sedaj imam priliko, da ti
poplačam dobroto. Daj mi
stekleničko, da jo napolnim
z lepotno vodo, kajti vsa
pota temne jame poznam.«

»Ali bo princesa sedaj
zadovoljna? Izpolnil sem
vse tri njene želje in mora
z menoj do mojega kralja,«
je Ljubo govoril sam s se¬
boj, ko mu je sova v krat¬
kem času prinesla lepotno
in zdravilno vodo.

Vesel in zadovoljen je
prinesel kraljični vodo, ki
se ni mogla več izgovarjati.
Pripravila se je za potova¬
nje. Ljubo ji je bil tako

18

všeč, da mu je med potjo
rekla:

»Samo če hočeš, in pov¬
zdignem te v kralja. Srečno
in lepo bova živela v mo¬
jem kralj evstvu.«

Ljubo pa je bil značajen
mladenič in je ostal zvest
svojemu kralju. Pripeljal je
kraljično Zlatolasko na vla¬
darjev dvor in postala je
kraljeva žena.

Mlada kralica se je ob
vsaki priliki spominjala
Ljuba in ga hvalila svoje¬
mu možu kralju, ki je za¬
radi tega postal grozno lju¬
bosumen. Namesto da bi
Ljuba nagradil, je ukazal,
naj ga zapro v temnico ter

19

mu dajo okove na roke in
noge. V ječo so pustili k
njemu le psička, ki ga ni¬
koli ni zapustil. Dnevno
mu je prinašal novice z
dvora.

Ko je kraljica zvedela,
kako sramotno je njen mož

postopal z Ljubom, je glo¬
boko žalovala in nič je ni
več razvedrilo. Kralj je to
opazil in bil prepričan, da
njegova žena ljubi zaprtega
poslanca. Domislil se je, da

2(1

ni morda dovolj lep zanjo,
zato je sklenil, da bo svoje
lice natri z lepotno vodo,
ki jo je imela kraljica v

svoji sobi na kaminu. To
je tudi storil. Postal pa je
takoj zaspan, odšel v svojo
sobo, se vlegel in ni več
vstal. Umrl je.

21

Steklenička z lepotno vo¬
do ni bila več tista, ki jo
je prinesel Ljubo. Neki so¬
barici je padla prava ste¬
klenička na tla in se ubila.
Da bi zabrisala, kar je na¬
pravila, je postavila na isto
mesto popolnoma slično ste¬
kleničko, ki jo je dobila v
kraljevi pisarni. V tej pa
je bil strup. In z njim si je
kralj natri lice.

Ljubov mali psiček je pr¬
vi zvedel za kraljevo smrt,
šel h kraljici, ji to sporo¬
čil in še rekel:

»Kraljica, ne pozabite na¬
šega ubogega Ljuba!«

Vladarica je takoj odšla
v stolp in sama osvobodila

22

Ljuba okovja, na njegovo
glavo pa je postavila krono
in rekla :

»Ljubo, ti boš. od sedaj
naprej kralj in moj mož.«

Vsi podaniki obeh kra¬
ljestev so bili presrečni, da
je Ljubo postal njihov kralj,
ker so ga poznali, kako do¬
bro srce ima.

Kmalu so obhajali svat¬
bo. Ljubo in Zlatolaska pa
sta še dolgo živela srečna
in zadovoljna.