Za poduk in kratek oas. Božidar Kurbos, vzgleden Slovenec. Prijatelju v spomin spisaj Zoran Ciriljev. (Dalje). Velike so nevarnosti za neizkušenega mladeniča v velikem mestu, kakor je Gradec. Zato je pač odsvetovati slov. dijakom, da bi zahajali v Gradec, kjer se toliko nedolžnih Slovencev in Slovenk za vedno pokvari in se je že marsikateri nadepolni slov. dijak izgubil. Meni samemu je znanih več slučajev. Božidar pa je trdno stal, tudi v tujem pokvarjenem mestu ni zabil Boga in Marije, kateri se je vedno rad priporočal. Ljubezen do maternega jezika ga je naklonila, da je tudi pesmice zlagal. Z njimi nas je navduševal za rodoljubno delo. Domovlna kliče z milim glasom svoje sinove in hčerke na delo in Besedam vzvišeuim in njih milobi Kedo zamogel bi srce zapreti, Ko v bedi vidi narod svoj ibteti? Nikdo, ki kri slovenska v žilab teče Še čista mu, ki nikdar ne odreče Pomagati Slovencem k boljši dobi. Kedar se mu je slabo godilo, ni obupaval, temveč se je tolažil in pel: 0 nada, sladka nada, Kebeška ti devica, Ti vedno najzvestejša Si moja tolažnica. Gloveku se je treba utrditi, da se nobene nesreče ne ustraši, kajti Kjer vihar Nezgod nikoli ne razsaja, Tam ni prave sreče staja. Tako in enako si je čestokrat zapel rajni Božidar Kurbos sebi v tolažbo, a drugim v vspodbudo. Ko je dovršil gimnazijo, se mu je odprla pot v življenje. Kam bo jo krenil, kje si iškal sreCe ? Srčne želje so ga vlekle v bogoslovje; zato prosi za vsprejem in dne 1. oktobra Studi pride v Maribor. Ali le nekaj ur se mudi v bogoslovju. Kako to? Ker je bil že prileten vstopil v gimnazijo, so ga v šesti Soli potrdili za vojaka, pa mu zajedno dovolili, da lahko skonča svoje študije, a potem raora takoj obleči vojaško suknjo. Božidar je prosil in prosil, da bi mu dovolili služiti le eno leto, toda nič ni pomagalo, moral je na tri leta k vojakom. Trije bratje so že odslužili vojake, in sedaj naj bi še najmlajši pokusil vojaški kruh. Oj kako težko mu je bilo pri srcu! Vsi upi so rau splavali po vodi, čutil se je zapuščenega. Dolgo že ni imel očeta in draga raati se mu tudi že kot sedmošolcu umrli. Ko je prišel v Gradec k vojakom, je bil zelo žalosten. Dolgo let se je mučil in mučil, a sedaj je bil uvrščen raed neolikane kmečke fante. Večkrat je prihitel k meni in se mi potožil. Sčasoma se je udal v svojo osodo in se privadil vojaškemu življenju. Dve leti je služil pri vojakih, potem je pa nekaj časa podučeval slovenščino v kadetski šoli v Liebenau pri Gradcu. Pri vojakih se je vrlo obnašal; ljubili so ga tovariši in predstojniki. Ko je bil odpuščen od vojakov, je zopet prosteje dihal. Toda kam sedaj? Za bogoslovje se je smatral prestarega, zato je šel k pošti. Tu je bil prav zadovoljen. Ali nesreča ni mirovala. Nekega dne se ga polasti huda mrzlica, na to začne bruhati kri in kmalu popolnoma zboli. Gez nekaj časa toliko okreva, da more v domovino k svoji omoženi sestri. Iz Gradca mi je takrat pisal kaj ganljivo pismo. Opisavši svojo nesrečo pravi: »Žalostna je moja osoda in tolažbo najdem še samo v pregovora: Bog tepe, kogar ljubi.« Tudi v svoji bolezni ni pozabil domovine, o čemur pričajo naslednje vrstice iz njegovega pisma: >Vse vara človeka in se Se mnogokrat norčuje nad njegovimi čuti, ali domovina ti ostane vedno odkritosrčna in te vsakikrat enako milo in ljubo vsprejme v naročje, da si srce razveseliš. Njo Ijubiti in braniti ti nese gotove in dobre obresti. — Zdravstvuj mi, moj mili, da, ako jaz padem pod koso — Ti za oba deluješ za najin uzor.« (Dalje prih.) Smešnica. Nekdo je pripovedoval, da je treba človeka, ki je zmrznil, drgniti s snegom. Nato vpraša nekdo: »Kaj pa bi bilo, ako bi se kaj tacega zgodilo po leti?« t