-----   80   -----
Brencelj. *)
*  Neki profesor je neki dan v neki gosti vnici glasno trdil, da „furmani naši so, predno je železnica prišla v deželo, po cestah Širili obilo nemške omike" in je žaloval, da jih ni več. Menda je le hotel reči — francozko, kajti „francozov" se je po mnogih furmanih zatrosilo po deželi žalibog le preveč!
*  Sin nekega očeta je vjel dvojko iz slovenščine. Oče ves srdit za tega voljo je rekel, da napne vse strune, da se mu sin oprosti učenja slovenščine! — Kaj, ko bi t a c e g a sinka — skrbni oče raji oprostil vsega Šolskega učenja, pa bi mu dal kapital, da bi živel le od obresti?
*  Neki profesor, velik neprijatelj sedanjih slovenskih oblik, je na vso moč priporočal unidan svojim slušateljem, naj namesti veznika de saj ne pišejo in ne govorijo da! — Ali se gospod ne boji, da mu Gorenci, Dolenci in Notranjci ne pošljejo nezaupnice?
*  Tistim, ki zapirajo maternemu jeziku pot v naše šole, da bi potem tudi ne prišel v kancelije, ktere Še večidel našim ljudem pošiljajo nemška, jim neznana pisma, in bi po takem slovenski narod na veke ostal tujec v svoji lastni deželi, dopis iz Maribora v „Danici" dobro pravi, rekoč: „Kar mi tirjamo in tirjali bomo vedno bolj glasno , je to , da se pri gojenji mladine v šolah po naravni poti gre"; nar*wna pot pa, po kteri se povsod na celem svetu razun pri nas mladina ogojeva, je odgojevanje otrok v materinskem jeziku, kterega je Bog človeku dal, da se njega naj-poprej uči, in v njem, ki se ga tudi najbrž in najlaglje in najbolj temeljito nauči, duševni ključ ima do vseh znanosti, tudi do znanosti natančne tujih jezikov. Kdor tedaj brani narodnemu jeziku v šole, al trdi, da slovenski jezik ni pripraven za Šolsko porabo , ampak le nemški: on Stvarnika dolži, Češ, da je Slovence nesposobne stvaril za duševni raz vitek, ter da njih jezik za drugo ni, kakor da čed-niki in težaki v njem kramljajo! — Gotovo, materinski jezik je prvo in najpotrebniŠe sredstvo za modro in zdatno odgojenje uČeČe se mladosti." — Na drugem mestu pa pravi: „Naj se vzlasti tudi realke in gimnazije tako vravnajo, da bodo umetnijske in učenostne reči zadevajoče knjige umeli tudi tisti, ki nimajo prilike po 10—16 let po šolah hlač trgati. Ali čemu o tem pisariti ali govoriti? Naši znani „rojaki" bodo že skrbeli, da se kaka slovenska knjiga v šole ne spravi ter se narod na višo stopnjo ne povzdigne!"
*) Pod tem napisom jemljejo „Novice" vse, kar pikavno — brez osebnega imenovanja — narodne zmote vleee naj dan in — podučuje.