NEKATERE ZNAČILNOSTI KOPASTEGA KRASA V SLOVENIJI (Z 9 SLIKAMI) SOME CHARACTERISTICS OF CONE KARST IN SLOVENIA (WITH 9 FIGURES) PETER HABIČ SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA PRIRODOSLOVNE VEDE SLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI DNE 29. MAJA 1980 VSEBINA Izvleček - Abstract .................................................................................... ...................................... 8 Uvod ................................................................................................................................................ 9 Način obravnave .............................................................................................................................. 9 Značilnosti izbranih kraških planot ................................................................................................ 1 O Nekatere podrobnosti in razlike med planotami ............................................................................ 19 Trojna mreža kraških vzpetin ......................................................................................................... 20 Pomen geološke zgradbe, tektonike in klimatsko pogojenega preoblikovanja .............................. 21 Sklep ................................................................................................................................................ 23 Some Characteristics of Cone Karst in Slovenia (Summary) ......................................................... 24 Literatura ......................................................................................... ................................................ 25 Izvleček UDK 551.44 (497.12) Habič, Peter: Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji. Acta carsologica 9. 0-00, Ljubljana, 1980, lit. 23. Na izbranih kraških planotah v severozahodnem delu Dinarskega krasa so ugotovljeni trije osnov- ni tipi kopastih vrhov, ki ne glede na njihove absolutne višine sestavljajo značilno trojno mrežo po- ligonalnega krasa. Razporeditev kopastih vrhov je pogojena s strukturo kamninske podlage, oblikovi- tost površja pa je posledica večfaznega vertikalnega kraškega razčlenjevanja. V razporeditvi in oblikah vzpetin se odražajo litološke razlike, mladi tektonski premiki in klimatske ter druge marfogenetske po- sebnosti. Abstract UDC 551.44 (497.12) Habič, Peter: Some Characteristics ofCone Karst in Slovenia. Acta carsologica 9, 0-00, Ljubljana, 1980, Lit. 23 On chosen karst plateaus in north westem part of Dinaric karst three basic types of cupola-like summits were stated, consisting, regarding their absolute altitudes, the characteristic triple net of po- lygonal karst. The distribution of cone-shaped summits is conditioned by the texture od the rock base, while the surface morphology results on vertical karst dissection in severa! phases. Lithological diffe- rences, neotectonics, climatical and other morphogenetical properties are reflected in the distributions and hills shape. Naslov - Address: dr. Peter Habič Inštitut za raziskovanje krasa SAZU Titov trg 2 66230 Postojna, Jugoslavija UVOD V dosedanjem preučevanju Dinarskega krasa so bile v ospredju predvsem kraške glo- beli od najmanjših vrtač prek večjih uval, slepih in suhih dolin do razsežnih kraških polj (J. C vij i 6 1893; A. Me 1 i k 1936; 1955; l. Gam s 1973). Posebno pozornost so v geo- morfologiji vzbudile tudi velike uravnave, robni in drugi kraški ravniki (J. Rog 1 i 6 1957). Pretežna večina geomorfoloških razprav je obravnavala predvsem nižje predele, ki so se- veda lažje dostopni in bolj pregledni, zato so po njih povzete tudi bistvene značilnosti Di- narskega krasa. Toda v teh predelih se je poleg kraškega procesa uveljavilo tudi fluvialno preoblikovanje, ne le na manj prepustnih kamninah, temveč tudi na apnencih. Fluvialni procesi so tedaj pomembno vplivali na videz »klasičnih« kraških oblik, če ne z neposredno rečno erozijo, ki naj bi zapustila očitne sledove (A. Me 1 i k 1963), pa vsaj z izdatno ali pospešeno korozijo v nivoju občasnih ali trajnejših poplav (J. Rog 1 i 6 1957; l. Gam s 1965). Sledovi fluvialnih procesov, erozije in akumulacije pa so bili ugotovljeni tudi na ne- katerih visokih, danes povsem kraških planotah. Na njih so ohranjene suhe doline, pa tudi različni peski in prodi rečnega izvora (A. Me 1 i k 1961; P. Habič 1968; D. Radinja 1972). Kraške predele z izrazitimi fluviatilnimi oblikami in z očitnimi sledovi fluvialnega in kraškega preoblikovanja so geomorfologi začeli imenovati fluviokras, pri čemer naj bi se oba procesa hkrati odvijala in dopolnjevala, ne pa izključevala. Osrednje dinarske pla- note pa naj bi po oblikah sodeč nastajale predvsem s kraškim oblikovanjem in zato v bistvu predstavljajo pravi kras (J. Rog I i 6 1958). Kraško površje dinar~kih visokih planot sestavljajo številne kopaste vzpetine ter vmes- ne kraške globeli. Kopasti in stožčasti kraški griči, kovki, kuclji in podobne manjše vzpetine doslej niso bile predmet posebnih geomorfoloških študij. Le osamljeni humi sredi kraških polj in robnih ravnikov so vzbujali pozornost raziskovalcev (J. C vij i 6 1926; K. K a y - ser 1955). Ob kritičnem presojanju sodobne klimatske geomorfologije (M. S w e e ti n g 1976) in tehtnejšem obravnavanju strukturnih in litoloških vplivov na oblikovanje kraškega površja (V. Pano š in O. š t elc 1968; P. W i 11 ia ms 1971; D. Ford 1976) je po- trebno posebej preveriti tudi razvojne faze tipičnega kraškega reliefa. Lep prispevek v tej smeri pomenita razpravi G. Brooka (1977) in P. Williamsa (1973). Ko smo na dinarskih visokih planotah preučevali razporeditev in značaj kraških vzpetin, smo spoznali nekatere podobnosti s takoimenovanim tropskim krasom (P. H a - bič 1968). Različno visoke kopaste vzpetine se dvigajo bodisi sredi različno obsežnih uravnav ali pa so nanizane po razsežnejših hrbtih in slemenih. Posamezne vzpetine se raz- likujejo po obliki, relativni višini in strmini pobočij, svojevrstna pa je tudi njihova razpo- reditev. V tem prispevku bomo skušali predstaviti nekatere nove ugotovitve o tipih in raz- poreditvi kopastih vrhov v severozahodnem predelu Dinarskega krasa. NAČIN OBRAVNAVE Kraške visoke planote v Sloveniji smo primerjali s pomočjo topografske karte v merilu 1 : 25 000. Kopaste vrhove na karti smo ne glede na njihovo absolutno višino povezali s črtami, pri čemer se nam je pokazala zanimiva mreža poligonalnega krasa. V naslednji fazi smo primerjali kopaste vrhove po njihovi relativni višini in razporeditvi. Na podlagi kart 9 6 Acta carsologica IX, 1980 (198 1) ugotovljene morfografske značilnosti smo deloma preverili s terenskimi preučevanji. Geo- loške podatke smo povzeli po osnovni geološki karti v merilu l : 100000. Spoznanja o raz- voju kopastega krasa smo lahko dopolnili z nekaterimi dognanji iz drugih podobnih kraških pokrajin. V vsakem obravnavanem predelu smo našli nekoliko drugače sestavljeno mrežo vrhov, vse mreže pa imajo vendarle nekatere skupne poteze. Najvišji vrhovi tvorijo v vsakem pre- delu najredkejšo mrežo, prevladujoči srednje visoki vrhovi tvorijo drugo zelo izrazito mre- žo. Najnižji vrhovi so razviti ali okrog višjih vzpetin, ali pa na obrobju, in oblikujejo le lo- kalno razvito tretjo mrežo. ZNAČILNOSTI IZBRANIH KRAŠKIH PLANOT Primerjali smo osem kraških območij od predgorja Julijskih Alp do nizke Bele krajine. Položaj obravnavanih kraških planot v Sloveniji je prikazan na sliki 1. Izbrane kraške pla- note so različnega obsega, od 1 O do 100 km2 • V se so reliefno izrazito ločene od sosedstva, bodisi z globokimi dolinami ali premočrtnimi strmimi pobočji. Na vseh planotah prevla- duje kopasto površje, kjer se menjavajo vzpetine in globeli v bolj ali manj pravilnem za- poredju. Sredi planot je le malo razsežnejših uravnav ali tipičnih kraških ravnikov, ti so pogostejši na nižjem obrobju kopastega· in dolastega površja. Takšne reliefne poteze naka- zujejo določeno razliko v razvoju kraškega površja. Izdatno strukturno zasnovo in tekton- sko omejitev planot potrjujejo geološki podatki, saj so planote po večini omejene z izra- zitimi prelomi in narivi, zato lahko upravičeno sklepamo, da je pri njihovem morfološkem ločevanju od sosedstva bolj sodelovala tektonika kot neposredna erozija. Sledovi mlade tek- tonike pa se marsikje odražajo tudi sredi planot. Med visokim kraškim površjem v predgorju Julijskih Alp smo izbrali Jelovico, ki jo globoka soteska Save loči od severne sosede Pokljuke. S strmimi pobočji je obdana tudi na vzhodni in južni strani, le proti zahodu prehaja v ožji in višji Bohinjski greben. Zgrajena je iz zgornje triadnih in spodnje jurskih debeloskladovitih apnencev, dolomitiziranih ap- nencev in dolomitov. Te plasti so narinjene na srednje triadne psevdoziljske sklade in po- rfirje, ki se ponekod na planoti pokažejo v tektonskih oknih. Kraško površje je najvišje na jugozahodni strani, kjer doseže Partizanski vrh nad Dražgošami 141 O m. Nagnjeno pa je proti severovzhodu, tako da se zniža do soteske Save za okrog 400 m. Kopasti vrhovi so vkljub nagnjenosti planote razmeroma pravilno razporejeni in najbolj izrazita je srednja mreža vrhov. Najvišji vrhovi so razmeroma redki in na vzorčnem polju, ki obsega 25 km2, pripadata prvi mreži le dva vrhova (sl. 2). Tretja mreža je manj izrazita, ponekod pa so njej pripadajoči vrhovi prav značilno razporejeni. Kopasti vrhovi so na Jelovici zelo ena- komerno razvrščeni, zato domnevamo, da so bili kraško zasnovani na enotni uravnavi, ki je bila kasneje tektonsko nagnjena. V podobne višine kot Jelovica segajo tudi kraške planote med Idrijco in Vipavo. Tam so najvišji sicer vrhovi na Nanosu (sl. 3). Po geološki zgradbi je Nanos velika polegla in na eocenski fliš narinjena guba krednih apnencev (M. L i m a n o v s k i 1910). S treh strani je planota ostro ločena od nižjega flišnega površja, le na vzhodni strani se strmo spušča proti kraški Hrušici. Kopasto in dolasto kraško površje Nanosa je najbolj tipično v višinah okrog 1200 in okrog 1000 m, medtem ko je nižje planotasto površje bolj uravnano in spominja na tipičen robni kraški ravnik v višini med 800 in 900 m (P. Habič 1968). Najvišji vrhovi so v osrednjem in višjem južnem delu Nanosa razmeroma redki, tako da prevladujejo vr- hovi druge mreže. Ti so podobno razporejeni tako v višjem kot v nižjem osrednjem delu. Vmes je mreža prekinjena s strmejšimi pobočji, zato sklepamo, da je bilo kopasto površje sprva enotno zasnovano, kasneje pa tektonsko razmaknjeno. Jugovzhodno od flišne Pivške kotline, ki je obdana s svojevrstnim kopastim kraškim obrobjem v višinah med 600 in 700 m, se dviga višja kraška planota Javornikov, kjer segajo 10 Peter Habič. Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji "'"-<•~. AVSTRIA / ~~-lo.... i' { ~~ F.,- /"~ '-"""c•>--(•~ ·""' lijske Alpe \f JELOVICA n L:J SR. SLOVENIJA -LJUBLJANA 7 NANOS SUHA KRAJINA [fil [] JAVORNIKI E] r· w r". ( [DROG SNEZNIK E]. L. BELA KRAJINA\ t"" . '-- 1·"- EJ . ·"·-·,.._·.,,,,,,, . ·-. -·-. ~·--' \..,• · .. ,_ '-·v· RIJEKA SR. HRVATSKA Sl. 1. Položaj obravnavanih kraških planot z značilnimi kopastimi vrhovi v Sloveniji Fig. 1. Situation of treated karst plateaus with characteristic cone-shaped summits in Slovenia najvišji vrhovi nekaj nad 1200 m. Površje je precej razgibano in na vzhodni strani se strmo prevesi proti Cerkniškemu polju. Javorniki so podobno kot Nanos zgrajeni iz krednih ap- nencev, med katerimi je nekaj dolomitnih vložkov. V osrednjem delu so značilno razpo- rejeni višji vrhovi na razdalji okrog 2 km. Ob njih so nanizani vrhovi druge mreže podobnih oblik in velikosti na razdalji od 600 do l 000 m. Na obrobju teh vrhov so izoblikovani še nižji vrhovi na razdalji od 200 do 500 m (sl. 4). Ta del Javornikov predstavlja zelo tipično razporeditev kopastih vrhov, očitne pa so tudi nekatere posebnosti, ki so pogojene s struk- turo in so bolj izrazite zlasti na prehodu proti nižjemu obrobju. Javorniki se proti jugovzhodu nadaljujejo v višjo Snežniško planoto. Tam smo za pri- merjavo izbrali površje okrog Zatrepa v višinah med 1300 in 1500 m. To področje je za- 11 8 ' •' ' ,. Acta ca rsologica IX , 1980 (1981) \ \ __.\ 1 \. \ \. G) \ ~ ·" ' ,, , "\ 1 , ' ' ,I ' ,I ' Sl. 2. Razporeditev kopastih vrhov na Jelovici. S trikotniki so na vseh slikah označeni najvišji vrhovi , večje pike predstavljajo vrhove druge skupine, manjše pike pa vrhove tretje skupine, temnejši ras- ter predstavlja višje površje. Fig. 2. Distribution of cone-shaped summits on Jelovica. On ali figures the highest peaks are marked by triangles, big dots presenting the summits ofthe second group, while small dots the summits of the third group; higher surface is presented darker nimivo tudi v geološkem pogledu, saj je edino zgrajeno iz zgornje krednih apnencev in do- lomitov ter obdano s cenomanskimi ploščatimi apnenci in brečami. Najvišji vrhovi v tem delu Snežniške planote so razporejeni na razdalji 2 do 3 km. Okrog Zatrepa (1458) so na- nizani vrhovi druge mreže na razdalji od 500 do 1000 m. Razmeroma izrazita je tudi tretja mreža vrhov. Posebnost tega predela je izdatna poglobljenost vmesnega površja med vz- petinami, kjer so razvite globoke kraške globeli (sl. 5). Površje je bilo izpostavljeno izdat- nemu nivalnemu in v ledenih dobah tudi glacialnemu preoblikovanju; saj so v bližini še lepo ohranjeni ledeniški nasipi (M . šifrer 1959). 12 Peter Habič, Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloveniji 9 SL 3. Razporeditev vrhov in globeli na Nanosu Fig. 3. Distribution of summits and hollows on Nanos Naslednji vzorec kopastega površja sm9 izbrali na Veliki gori med Bloško planoto in Ribniškim poljem. Kopasto in dolasto površje v višinah med 900 in 1 100 m je izoblikovano v spodnjejurskih oolitnih apnencih in zrnatem dolomitu. Višji vrhovi so precej razmaknje- ni, nekaj večje pa so tudi razdalje med vrhovi druge skupine {sl. 6). V osrednjem delu iz- branega polja je med večjimi globelmi izrazita tretja mreža nižjih vrhov. Nizi vrhov in glo- beli so nedvomno strukturno pogojeni, vkljub temu pa je kopasto površje podobno zasno- vano kot na drugih visokih planotah. Zanimive razlike v razvitosti kopastega površja se kažejo v bolj vzhodnih dinarskih planotah Slovenije. V Kočevskem Rogu, ki je zgrajen in krednih apnencev in dolomitov, je mreža vzpetin svojevrstno okrnjena. V osrednjem delu so sicer lepo razvite vse tri mreže vrhov, vendar le v omenjenem obsegu (sl. 7). Predeli kopastega površja so obdani z nižjim, I 3 10 Acta carsologica IX, 1980 (1981) Sl. 4. Razporeditev kopastih vrhov v Javornikih Fig. 4. Distribution of cone-shaped hills in Javorniki bolj uravnanim površjem. Poleg tega pa sega kopasto površje tudi v različne višine, kar si raz- lagamo z mlado tektoniko, Najvišji vrhovi prve mreže dosegajo 1100 m v severnem ter 940 do 960 m v srednjem in 1000 do 1200 m v južnem delu vzorčnega polja. Vrhovi druge mreže so za 50 do 100 m nižji, vrhovi tretje mreže pa so še za 30 do 60 m nižji od vrhov druge mreže. Uravnano kraško površje je v višinah med 750 in 850 ali 100 do 250 m pod najvišjimi vrhovi, Višinske razlike med podobnimi reliefnimi značilnostmi kažejo, da moramo pri preučevanju kopastega površja kot tudi pri celotnem preučevanju krasa nameniti tektonskim premikom in strukturnim razmeram več pozornosti, Ob severnem vznožju Kočevskega Roga je svojevrstno kraško površje Suhe krajine v višinah med 400 in 600 m, Politološki sestavi se prav nič ne razlikuje od Kočevskega Roga, 14 I Peter Habič. Nekatere znač ilnosti kopastega krasa v SlovcniJi 11 Sl. 5. Razporeditev kopastih vrhov in kraških globeli okrog Zatrepa, južno od Snežnika Fig. 5. Distribution of cone-shaped summits and karst depressions around Zatrep, southwards ofSnež- nik Mt. relief pa je precej drugačen. Med redkimi vrhovi so obsežne kraške globeli, ki so po svojem nastanku in razvoju močno vplivale na zasnovo in razpored kopastih vzpetin. Najvišji vrhovi v izbranem predelu segajo v višine med 550 in 580 m, razporejeni pa so na razdalji 2 do 3 km. Vrhovi druge mreže so nižji za 70 do 100 m, tretja mreža pa v tem predelu ni razvita (sl. 8). Namesto nje so izoblikovane obsežne uvale in doli, ki so poglobljeni v najvišje površje 200 do 300 m, ali 50 do 100 m pod najnižje prevale med vrhovi. Vzrok za takšen razvoj ko- pastega in dolastega kraškega površja moramo iskati v posebnih morfogenetskih pogojih pri oblikovanju Suhe krajine. V Beli krajini prevladuje uravnano kraško površje v razmeroma nizki legi in sicer v višinah med 150 in 300 m. Vanj so reka Kolpa in njeni pritoki vrezali ozke soteske in debri. 15 12 Acta carsologica IX, 1980 (198 1) Sl. 6. Mrežasto razporejeni vrhovi na Ribniški Veliki gori Fig. 6. Reticularly distributed summits on Velika Ribniška gora Te so poglobljene v prevladujočo uravnavo od 10 do 100 m, kar je brez dvoma posledica neenakomernega dviganja prvotnega ravnika. Kraško površje je med vasmi Otok, Krasinec in Griblje prekrito z mlajšimi naplavinami Kolpe, ki segajo nekako do nadmorske višine 150 m. Pri Adlešičih je kraški ravnik že v višinah okrog 200 do 220 m in pri Marin dolu med 250 in 270 m, zato je tu deber Kolpe globoka od 100 do 150 m (sl. 9). Iz drobno razčlenjenega vrtačastega kraškega ravnika se v kolenu Kolpe pri Adlešičih dvigujejo zaobljene kopaste vzpetine v višini od 260 do 320 m ter od 360 do 370 m. Kopasti vrhovi v Beli krajini niso le različnih absolutnih višin, temveč so različne tudi njihove relativne višine. Iz uravnave najbolj izstopa V. Plešivica (364) in sicer sega iz nje 16 I Pe\er Habič. Nekatere značilnosti kopastega krasa v Sloven iji SL 7. V Kočevskem Rogu je mreža svojevrstno okrnjena Fig. 7. In Kočevski Rog the net is peculiarly mutilated 13 za 130 do 160 m, medtem ko je nekaj višji Izgornik (373) le 70 do 120 m visok. Drugi vrhovi kot M. Plešivica (341 m) in Cernik (367) se dvigajo 80 do 100 m iz uravnave, še več pa je manjših vrhov, ki segajo le 40 do 50 m visoko. Zanimivo je, da so najbolj izražene osamljene vzpetine na prehodu od nižjega , bolj uravnjenega, na višje, bolj razčlenjeno po- vršje. Sredi med višjimi vzpetinami na tem prehodu so tudi obsežnejše globeli, medtem ko so v višjih delih iste uravnave vzpetine nižje, pa tudi globeli med vzpetinami so plitvejše. Med višjimi vzpetinami prve in druge mreže vrhov so nizki, komaj izraženi vrhovi, ki pri- padajo tretji mreži. Razdalje med višjimi vzpetinami znašajo od I do 2 km, v srednji mreži od 400 do 700 m, v tretji mreži pa so vrhovi razvrščeni na razdalji med 200 in 300 m, 17 14 Sl. 8. Kopasto in dolasto površje v Suhi krajini Fig. 8. Hill and dale surface in Suha krajina Acta carsologica IX. 1980 ( 198 1) vzpenjajo pa se le 20 do 30 m nad nižjim obrobjem. Ob novi cesti Črnomelj - Adlešiči so na vznožju Velike Plešivice razkriti sledovi kremenčevih peskov, ki so sicer znani v skle- njenih plasteh na obeh straneh Gorjancev. Po legi in razširjenosti teh peskov sklepamo, da je uravnano kraško površje starejše od teh naplavin na obrobju Panonske kotline. In pod- obno velja tudi za osamljene kopaste vzpetine, ki se dvigajo iz razsežnega kraškega ravnika. Iz tega bi mogli sklepati, da je kopasto površje tudi v drugih predelih Slovenije zasnovano že v pliocenu. 18 Peter Habič. Ne katere znač·ilno,ti kopastega krasa v Sloveniji Sl. 9. Kraške vzpetine v Beli krajini Fig. 9. Karst elevations in Bela krajina 15 ,, ~' ,,, ,, .... 1 .... ,, 1 'f. 1 / ', ' , ', \/ ',, " ______ _:_ ' I ', ( ', I ... __ J._ I I I I 1 1km • NEKATERE PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED PLANOTAMI Razlike v oblikovitosti planotastega površja izhajajo iz litoloških in strukturnih razlik, podobnosti v reliefu različnih planot pa iz prevladujočih skupnih morfogenetskih procesov. Na različnih planotah smo mogli poleg podobnosti v razporeditvi kopastih vrhov ugotoviti tudi podobnosti v razporeditvi kraških globeli med njimi. Na nižjih planotah prevladujejo poleg vrtač široke in plitve globeli. Na višjih planotah pa so globeli precej globlje, kar je 19 16 Acta carsologica IX. 1980 (1981) nedvomno posledica intenzivnega kraškega poglabljanja. To pa je v veliki meri povezano z ustreznimi klimatskimi pogoji, saj prejmejo višji predeli precej več padavin. Znaten del teh pade v obliki snega, ki se zadržuje v najvišjih predelih tudi več kot polovico leta. V hladnih obdobjih pleistocena so bili ti predeli prekriti z ledom, o čemer priča ohranjen mo- renski drobir (A. Me I i k 1959; M. Šifrer 1959; P. Habič 1968).Pospešeno kraško poglabljanje pod vplivom snežnice je vplivalo tudi na oblikovanje pobočij. Negativne oblike v reliefu prevladujejo nad pozitivnimi, pobočja so konkavna in vrhovi priostreni, površje pa je izredno razčlenjeno. Pri kraškem razčlenjevanju visokih planot pa ima pomembno vlogo tudi čas, saj so bili ti predeli najprej izpostavljeni vertikalnemu zakrasevanju. Bistveno drugače je v nižjih predelih, kjer prevladujejo konveksne oblike, vzpetine nad globelmi, razmeroma precej pa je tudi ravnot. Na nižjih kraških planotah, zlasti v notra- njem dinarskem pasu je tudi več prepereline, kraške ilovice in rdeče prsti, ki daje kraškim oblikam bolj blag značaj. Na primorski strani je pod vplivom mediteranske klime razga- ljenost površja precej večja, drobna korozijska razčlenjenost pa daje krasu bolj divjo pod- obo. Na nižjih kraških planotah v kontinentalnem delu Dinarskega krasa so poleg rdeče ilo- vice ohranjeni marsikje ostanki domnevno pliocenskih transgresijskih kremenčevih peskov in prodov. Ti peski in prodi so dokaz več o pliocenski zasnovi kraškega površja. Ohranjeni so v različnih predelih in na nekaterih že precej razgaljenih površinah jih najdemo le še v starejših kraških depresijah kot pri Žužemberku, Birčni vasi, Adlešičih itd. Zato ne mo- remo povsem izključiti možnosti, da se je nekaj današnjih površinskih oblik podedovalo iz starejših obdobij in da imamo v današnjem reliefu vsaj ponekod tudi ostanke ekshumi- ranega krasa (D. Radinj a 1972). Podobni peski in prodi, kot jih najdemo še sklenjene ob robovih nižjih planot, so ohranjeni tudi na višjih kraških planotah, na pr. na Menini in Veliki planini. Računati moramo potemtakem z izdatnimi neotektonskimi premiki od srednjega pliocena dalje. Nanje je posebej opozoril U. Prem r u (1976) in jih razčlenil za območje vzhodne Slovenije. Pomembne morfološke razlike so se pokazale tudi na prehodnih območjih, zlasti na robovih planot. Če pri tem ne upoštevamo tistih oblik, ki so nastale zaradi procesov ob stiku propustnih in nepropustnih kamnin in so značilne za kontaktni kras, je na obliko in razporeditev vrhov vplivala predvsem različna reliefna energija. Ob večjih višinskih razli- kah, ki so bodisi tektonskega ali erozijskega izvora, je potekalo kraško preoblikovanje po- bočij bistveno drugače kot v osrednjem delu planot. V večji meri so bili na robovih prisotni procesi pediplenizacije. Kopaste vzpetine so ob robovih planot bolj izražene in asimetričnih oblik s strmejšimi pobočji na zunanjih robovih ter bolj prilagojene strukturnim potezam. Svojevrstna razporeditev vzpetin in globeli se pojavlja v predelih, kjer je nivo kraške vode blizu površja. Tam so občasno poplavljena dna dolin in kraških globeli. Lep primer takšnega kraškega površja je Zgornja Pivka ob vznožju Javornikov na obrobju flišne Po- stojnske kotline. V današnjem reliefu se odraža postopni razvoj kraških globeli od stalno ali občasno poplavljenih do povsem suhih. Globeli, ki se občasno spremene v kraška jezera, so razporejene v dnu suhih dolin, ki so jih oblikovale kraške vode iz višjih planot. Na sta- rejšem višjem kraškem površju so morebitne fluvialne oblike povsem zabrisane, zato pa to- liko bolj izstopa mrežasta razporeditev kopastih vrhov in vmesnih globeli. TROJNA MREŽA KRAŠKIH VZPETIN Po velikosti lahko kopaste vrhove razdelimo v nekaj skupin. Prva obsega bolj ali manj zaokrožene in izolirane kopaste vrhove, relativne višine 100 do 150 m s 1500 m premera ob vznožju. Takšne zaokrožene stožčaste vzpetine so v nizki Beli kraji_ni na obeh straneh Kolpe. Najlepša sta vrhova Plešivice in lzgornika ter bližnji sosedi Lipovica, Hum, Okrug- nik, Cirnik in drugi. Podobni, nekoliko bolj priostreni so tudi stožčasti vrhovi na višjih pla- 20 -~ Peter Habič. ~ekatere značilnosti kopastega krasa, Slo,eniji 17 notah in na njihovem obrobju, kot so na primer Sinji vrh na Otlici v Trnovskem gozdu, Sv. Primož nad Pivko, Tuščak nad Knežakom, Ljubljanski vrh in Vinji vrh nad Pokojniško planoto, Ahac pri Turjaku in drugi. Med večjimi kopastimi vrhovi pa moramo razlikovati sestavljene vrhove kot večje tektonsko zasnovane enote. Mednje spadajo v okolici Ljubljane Krim in Mokerc, posebej značilni pa so tudi v predalpskem hribovju od Matajurja, Porezna in Blegoša do Mrzlice, Kuma in Boča ter drugi. Večje posamezne kovke zasledimo na prehodu iz nižje na višjo uravnavo ali pa pred- stavljajo najvišje vzpetine, ki segajo nad nižje kopasto površje. Po legi in velikosti jih po- vezujemo v primarno mrežo vrhov, razdalje med njimi pa so na različnih planotah precej enake in sicer se ti vrhovi pojavljajo praviloma na razdalji od 2 do 4 km. Druga skupina vrhov ali kucljev je povprečne relativne višine od 50 do 80 m, pri vznožju pa merijo ti vrhovi med 400 in 600 m v premeru. Kopasti vrhovi te velikosti so najbolj pogostni na kraških planotah Dinarskega krasa, oddaljeni so drug od irugega 500 do 1000 m in tvorijo drugo mrežo vzpetin. Tretja skupina kopastih vrhov ali lonic obsega manjše in nižje vrhove okrog glavnih vrhov ali ob vznožju vrhov druge skupine. Visoki so od 10 do 40 ms premerom ob vznožju med 100 in 500 m. Največkrat jih zasledimo na slemenih in hrbtih ali na uravnavah ob vznožju višjih vrhov. Te uravnave so povečini zelo razčlenjene z manjšimi kraškimi de- presijami. Po legi in velikosti lahko najnižje vzpetine povežemo v tretjo mrežo, v kateri so vrhovi oddaljeni drug od drugega od 200 do 500 m. V se tri mreže kopastih vzpetin niso povsod razvite, zlasti prva mreža se od predela do predela precej razlikuje tako po višini vzpetin, še bolj pa po razporeditvi najvišjih vrhov. Marsikje smo zasledili očitno navezanost na strukturo. Najvišji vrhovi so praviloma sredi kopastih vrhov druge mreže, obdani pa so z vseh strani z globljimi reliefnimi vrzelmi v ob- liki podolgovatih uval ob glavnih prelomnih conah (glej slike 2-9). Vrhovi druge mreže prevladujejo na večini obravnavanih planot. Med njimi so lahko ožji predeli in žlebovi, različno obsežne ravnote, razčlenjene z drobnimi vrtačami, pogostne pa so med njimi tudi večje kraške globeli, vrtačaste uvale in doli. Ti so pravilno razporejeni v predelih med vrhovi in močno spominjajo na tipične cockpite tropskega krasa. Tudi v Dinarskem krasu so ponekod globeli med vrhovi dominantnejše, tako da so vzpetine pri- ostrene in konkavnih pobočij, kar je značilnost takoimenovanega piramidnega dolinastega krasa na Novi Gvineji (P. W. W i 11 i a ms 1973). V sekundarni mreži vzpetin in globeli smo mogli ugotoviti vse prehodne oblike od kopastega in stožčastega krasa do bolj pira- midnega krasa s simetričnimi in asimetričnimi vrhovi. Poleg tipičnih in prehodnih oblik pa smo mogli slediti tudi značilnemu zamiku mreže (na Rogu, na Nanosu, v Javornikih). Ta zamik je posledica razlik v strukturi, ne smemo pa izključiti tudi mladih tektonskih vpli- vov. Poleg zamikov pa je neotektonika lahko vplivala na nagnjenost prvotne uravnave, kot se kaže na Jelovici. Toda te posebnosti bo treba še podrobno preučiti. Vrhovi prve mreže so torej najvišje vzpetine sredi vrhov druge mreže. Po tej značilnosti jih spoznamo tudi tam, kjer se posamezni deli druge mreže pojavljajo višje od vrhov prve skupine. Za vrhove druge mreže je značilno, da so razporejeni po vsej planoti in so ob tek- tonsko zasnovanih mlajših pobočjih odrezani v značilne polkope. Vrhovi tretje mreže pa so največkrat razporejeni le na manjših površinah, na nižjih uravnavah in na obrobju plit- vih kraških globeli med vrhovi druge skupine. POMEN GEOLOŠKE ZGRADBE, TEKTONIKE IN KLIMATSKO POGOJENEGA PREOBLIKOVANJA Obravnavana področja so zgrajena iz zgornje triadnih, jurskih in krednih apnencev, med katerimi so neenakomerno razporejeni različno obsežni vložki dolomitiziranih apnen- cev in dolomitov. Skladi so različno debeli, od 0,1 do 2 m, le ponekod so manjša območja 21 18 Acta carsologica IX. 1980 (1981) neskladovitih apnencev. Vsi so tektonsko močno pretrti ter premaknjeni ob prelomih in povečini nagnjeni tako, da niso redki zelo strmi, navpični pa tudi prevrnjeni skladi. Kopasti vrhovi so največkrat iz bolj odpornih, debelo skladovitih ali celo neskladovitih apnencev, ne moremo pa v celoti pojasniti vseh vrhov z litološko odvisnostjo. Po doseda- njih spoznanjih je za oblikovanje kopastega površja pomembna menjava različno odpornih kamnin, dolomita in apnenca, tanjših in debelejših skladov. Podoben pomen pa ima tudi manjša ali večja razpokanost in pretrtost kamnin. V se te lito loške razlike prispevajo k raz- ličnemu kraškemu razčlenjevanju površja zaradi razlik v razpadanju in raztapljanju. Na razpadanje močno vplivajo prav mehanska odpornost in klimatske razmere. Razpadanje je izdatno zlasti v predelih z velikimi temperaturnimi razlikami. Tako so nastale na pri- sojnih pobočjih visokih dinarskih planot debele plasti grušča, te pa so seveda največje tam, kjer so k nestabilnosti pobočij v apnencih prispevali tudi tektonski ali izdatni erozijski pro- cesi. Prepadne stene in gruščnata pobočja so značilna zlasti v Vipavski dolini. Ponekod še danes nastajajo obsežne meli, drugod pa so grušči zaraščeni, saj izvirajo iz hladnejših kvar- tarnih obdobij, medtem ko danes prevladuje v teh predelih raztapljanje, ki prispeva k raz- galjanju pobočij. Kamnine, ki grade kraške visoke·planote, so bile v teku kvartarja izpostavljene raz- licnim klimatskim razmeram, ki so pogojevale tudi različno intenzivno razpadanje in raz- tapljanje. Z razlikami v intenzivnosti in načinu preoblikovanja pa moramo računati tudi v tropski in subtropski klimi pliocenske dobe. Kljub izdatnim klimatskim spremembam v preteklih obdobjih pa je na razčlenjevanje površja odločilno vplival prav tipični kraški pro- ces. Zanj je značilna točkovna vertikalna drenaža in z njo je pogojena poligonalna ali mre- žasta zasnova kraškega reliefa, s prevladujočimj centričnimi reliefnimi oblikami kot so vz- petine ali globeli. Prav v tem se kraški relief bistveno loči od fluvialnega, v katerem pre- vladujejo linearno razporejeni hrbti in doline. Ne glede na vsakokratni delež infiltracije in površinskega odtoka poteka v krasu predvsem točkovno, vertikalno razčlenjevanje, pa naj bo to v obliki drobnih vrtač, ali večjih dolov. V poglabljanju reliefa zaostajajo predeli s šib- kejšo drenažo, kjer poteka počasnejše spiranje ali odnašanje. Po izdatnosti vertikalnih cur- kov v kraškem podzemlju sodimo, da se posamezni deli površja lahko sto in večkrat hitreje znižujejo od drugih (P. Habič, J. K o go v še k 1979). Sredi strukturno pogojenih iz- razitejših drenažnih con zaostajajo vzpetine in skladno z mrežasto razpokanostjo in raz- lično prepustnostjo se oblikuje tipično kraško površje vzpetin in globeli. Na oblikovitost kraškega površja vpliva tedaj predvsem geološka zgradba in učinko­ vitost temeljnega kraškega procesa, to je raztapljanja, pa tudi mehaničnega razpadanja kamnin. Kraški proces oziroma njegov učinek je pogojen litološko, klimatsko, prostorsko in časovno. Odpornost kamnine proti raztapljanju in mehaničnemu razpadanju je pogojena s petrografsko sestavo in pretrtostjo, pa tudi s klimatskimi razmerami, ki vplivajo na in- tenzivnost in usmerjenost procesov. Čas je pomemben dejavnik v oblikovanju površja, saj je z njim podano določeno trajanje kraškega razčlenjevanja, prostorsko paje razčlenjevanje pogojeno z vertikalno in horizontalno razporeditvijo karbonatnih kamnin in morfogenet- skim vplivom sosedstva (gladina kraške vode, procesi ob stiku prepustnih in neprepustnih kamnin itd.). Vsi ti elementi se različno kombinirajo v vseh delih zemeljskega površja in zato lahko nastaja kras vzpetin in globeli ob ugodni kombinaciji navedenih pogojev v večini klimatskih pasov. Znane so različne oblike vzpetin tako v tropskem kot v zmernem pasu (D. Bala s z 1973). Bistvena poteza krasa je tedaj prav točkovno razčlenjevanje površja, ki povezano s kraško denudacijo izoblikuje različne tipe kraškega reliefa. V povezavi s fluviokraškimi procesi ob stiku z neprepustnimi kamninami ali v nivoju talne vode pa na- stajajo posebne kombinacije fluviokraških pokrajin. In prav te so, kot kažejo številne raz- prave, pogostne v subtropskih in tropskih predelih. 22 Peter Habič. Nekatere rnačilnosti kopastega krasa v Sloveniji 19 SKLEP Tipični kraški relief kopastih vzpetin in različnih globeli je značilen za osamljene di- narske visoke planote, kjer ločimo lahko tri vrste kraških vzpetin. Klimatski in drugi mor- fogenetski pogoji so v geološki preteklosti dovoljevali razvoj značilnega kopastega krasa, ki je bil splošno razširjen, v nadaljnjem razvoju pa razliGnO preoblikovan in ohranjen. Naj- starejši fazi razvoja pripadajo razmeroma redki osamljeni vrhovi, ki so po svoji obliki, ve- likosti in legi posebej izpostavljeni sredi kraških planot. Pri večini je njihova izjemna oblika in lega tudi tektonsko pogojena. Na te osamljene vrhove so že zgodaj opozarjali geomorfo- logi in v njih videli nekakšne ostanke, Inselberge, najstarejšega uravnavanja. Novejša pre- učevanja neotektonike in kraškega reliefa odpirajo še druge razlage. Podobne reliefne oblike so ohranjene tudi v nižjih legah, če so posamezni bloki tektonsko zastajali. Prevladujoče kopasto površje druge mreže bi po splošnem znanju o geomorfološkem razvoju jugovzhodnega obrobja Alp (F. K o s s mat 1916; A. W in k I er 1957) bilo spod- nje ali srednje pliocenske starosti. V tem času naj bi prevladovalo uravnavanje karbonatnih predelov in precej enakomerno kraško razčlenjevanje. Tretja mreža kopastih vrhov je po vsej verjetnosti najmlajša in odraža nadaljnje ver- tikalno razčlenjevanje kraškega površja že po izoblikovanju prevladujoče druge mreže. Na-· stanka vseh treh mrež časovno seveda še ne moremo podrobneje opredeliti. Po vsej ver- · jetnosti pa le gre za oblike, zasnovane še v predkvartarnem obdobju. In ker zasledimo vse tri mreže v različnih višinah, lahko sklepamo, da so nastajale bodisi neodvisno druga od druge v različnih legah, ali pa so bile zasnovane na mnogo bolj uravnjenem površju od da- našnjega in so jih pozneje tektonske sile različno dvignile. K razčlenjevanju so seveda pri- spevali tudi drugi preoblikovalni procesi v kvartarju. Pri dosedanjem preučevanju smo naleteli na več dokazov za drugo možnost. V raz- ličnih predelih Dinarskega krasa je razporeditev kopastih vrhov višinsko različna, oblikov- no pa veliko bolj podobna. Nekdanje geomorfološko razčlenjevanje kraških planot na ero- zijske nivoje je pripeljalo slovenske geomorfologe v slepo ulico. V predalpskem in dinar- skem predelu Slovenije je bila zabeležena cela vrsta nivbjev in teras, ki so marsikje pre- senetljivo skladne po višinah, čeprav se nahajajo na precej, ločenih planotah, kot je ugotovil A. Me 1 i k (1963). Morfološka podobnost planot pa ne kaže postopnega erozijskega ali predkraškega fluvialnega oblikovanja reliefa, temveč skladen morfogenetski kraški proces, katerega posledica je značilni kopasti kras vzpetin in različnih globeli z vso pestrostjo se- kundarnih vplivov. Višinsko razčlenjevanje enotnega kraškega površja je pogojeno pred- vsem z mlajšo tektoniko. Njeno intenzivnost in vpliv na oblikovitost površja bo treba še podrobno preučiti. Ko primerjamo različne poteze v razvoju kopastega površja, se kaže enotno obliko- vanje kopastega krasa v dveh ali treh fazah in njegovo nadaljnje tektonsko in morfološko preoblikovanje veliko bolj sprejemljivo kot morda deset in več fazno erozijsko razčlenje­ vanje in oblikovanje planot v takoimenovani predkraški fazi. S podrobnejšo geološko-geo- morfološko analizo bo treba odkriti še trdnejše dokaze za takšen razvoj. Ob sedanjem pre- učevanju kopastega krasa v Sloveniji se hkrati dotikamo vrste vprašanj, ki jih doslej ni bilo mogoče pojasniti. Takšne narave so antiklinalna vzbočenja kopastega površja na Snežniku in Javorniku, v Trnovskem gozdu in drugod, ali pa nagnjenost planot kot v primeru Je- lovice. Podobna vprašanja o stukturni zasnovi zadevajo tudi nekatere druge kraške pojave. Zato velja ponovno preučiti morfogenetske probleme, v zvezi s položajem kraških polj pa tudi nekatere speleološke in hidrološke značilnosti Dinarskega krasa. 23 20 Acta carsologica IX. 1980 ( 1981) Summary SOME CHARACTERISTICS OF CONE KARST IN SLOVENIA Karst surface of Dinaric high plateaus consists of severa! cupola-like hills separated by irregular karst hollows. Cupola and cone-shaped karst hills, called ,kovk', ,kucelj', and .lonica', and other small elevations have not been yet the subject of special geomorphological studies. Basing on topographic maps on the scale 1 : 25 000 the relief forms on selected high plateaus of Slovenia were analysed (NW Dinarids). Geologicai data were taken from basic geological map. On annexed figures (2-9) the cha- racteristic distribution ofkaf'St elevations on Jelovica, Nanos, Javorniki, Snežnik, Velika gora, Kočevski Rog, Suha krajina and Bela krajina is represented, it means the surface from 200 to 1500 m above sea leve!. In all these regions cupola-shaped hills were classified into theree basic types thus composing trip- le net of polygonal karst. The highest cupola-shaped summits or ,kovk' belong to the first group. They surmount lower for about 150 m; they ared mostly distributed in the distance from 2 to 3 km. The net of these summits is not everywhere equally expressed, somewhere it is evidently tectonically displaced. In all treated re- gion~ the second summits net is the most expressed. The cupola-like summits ofthis group are called »kucelj«; they are 50 to 80 m high and 400 to 600 m wide, distributed in the distance of 500 to l 000 m. The third group of cupola-like summits, called .lonica', includes the karst elevations, distributed around the main summits or on their border and among the summits of the second group. They are 10 to 40 m high, with diameter of 100 to 500 m, 200 to 500 m distant one from the other. All the three nets are not developed everywere equally; the differences among particular regions are mostly conditioned by tectonic setting. The nets are .somewhere tectonically displaced, the plateaus could be the scheme of the cone-shaped surface either tectonicaly inclined either their parts were dif- ferently elevated. As well are important the lithological differences as the most typical cone surface has developed in thick bedded Upper Triassic, Jurassic and Cretaceous limestones where there are some dolomite inliers. But all the summits could not be explained by lithological factors only. Similar in- fluence as dolomite and limestone exchange could be attributed to different layers thickness and bigger or smaller crushed zones. Ali these differences in rocks contribute to differently intensive weathering and solution. A particular condition for the origin of cone and hollow karst surface, as special form of polygonal karst, is given by vertical drainage on one point, rendering possible the development of centrical forms, elevations and hollows. Point vertical karst dissection is conditioned by tectonic setting, lithology, climate, space and tirne. All these elements are differently combined in different regions of earth surface, hence different types of such karst surface have developed. In Dinaric karst the conditions for the origin of cone karst have been favourable specially in Plio- cene, in warmer climate and in longer geomorphoiogically stable period. At least the cone karst in Bela krajina is documented by sediments to be of Pliocene age. The differences in relief characteristics of particular piateaus belong to structural differences and later transformation and to different tectonic movements of the en tire plateaus or of their parts. Studying relief, hydrological and speleological pro- perties of Dinaric karst, greater accent has to be given just to detailed geological structure and to neo- tectonics. 24 Peter Habič. ?\lckatcrc ,načilnosti kopastega kra,a v Sloveniji 21 Literatura B a I as z, D. , 1973: Relieftypes oftropical karst areas. Symposiurn on karst morphogenesis. Intern. Geogr. Union, Hungary, 16-32. B r o o k , G . A . , 1977: Preliminary thoughts on a structurallithological model of karst landform de- velopment. Proceedings of the 7th International Speleological Congress, Sheffield. C v i j i c , J . , 1926: Geomorfologija II. Beograd. Ford, D . C . & G . A . B r o o k, 1976: The Nahani North Karst Northwest Territories, Canada. Proc. 6th Intem. Cong. Speleol., Olomuc, 1973, II, 157-168. Habič , P . , 1968: Kraški svet med Idrijco in Vipavo. Dela 4. razr. SAZU 21, 1-243. Ljubljana. Habič, P., J. K o go v še k, 1979: Percolating Water Karst Denudation on the case of Po- stojnska and Planinska jama. Symposium on karst denudation, Aix - Marseille - Nimes. Kayser, K., 1955: Karstrandebene und Poljeboden. Erdkunde 9. K o s s mat , F. , 1916: Die morphologische Entwicklung