99 Zdaj pa naiašč rte! ¦ 6 (Poglavje iz Foersterjeve knjige »Zivljenja modrost«, ki izide pri Delavski založbi v Ljubljani.Zelo občutljivi Ijudje dostikrat pravijo:več nego popolnoma zdravi, vprav ker se mo- »Si ne morem kaj, sem pač nervozen, nikarra tolikanj prizadevati in razmišl.jati in pa- mi, prosim, ne hodite blizu!« Da, njegovo teloziti, da v boju zmaga. In za to zmago dofoi je nervozno, res je, — ali človek je prejeldostikrat še drugo plačilo, ki ga sploh ni pri- duha, da nipodložen telesu. Iz čisto razko-čakoval! Tudi živci lahko ozdravi.jo, če jim panih in majavih kmečkih hiš v Črnem lesuduh ne popusti, ampak ostane odločen in mi- kaikrat gleda najživahnejše dekle rdečih licren. Duh je najboijši zavod za zdravljenje in same rože so po oknih — tako lahko tudi iz razrvane in občutljive živčne stavbe gleda najbolj vedra duša — samo če hoče ali če v življenju najde koga, ki ji veselo pogleda v ofoličje in zašepeče: Tega si nikar ne dovoli, tega živčnega nasilja, pokaži vendar, kdo je v hiši gospodar, saj si vendar močne.jši kakor vsi živci skupaj! Zgodbo o Demostenu in njegovem nagnjenju do jecljanja poznate. Takole si mislim: Ko je bil deček in ga je nekdo vprašal, kaj hoče postati, je rekel: »Velik govornik!« Nato so se vsi zakrohotali. »Ti s svojim okornim jezikom in s svojim jecljanjem!« Tedaj se je deček ujezil in si mislil: »Aha, moje telo naj torej odločuje o mojem poklicu in ne jaz? Zdaj pa nalašč ne!« In je šel k morju in delal vaje, ki jih vi vsi poznate in uveljavil svojo voljo. Prav ker je imel telesno napako, je postal tako velik, zakaj tretia je bilo dvakrat napeti sile, da je zmagal odpor. Prav taka je z nervoznostjo. Kdor ima občutl.iive živce, yato še nikakor ni primoran biti razdražljiv. Vse je na tem, če rečete telesu: »Zdaj pa nalašč ne!« Potem Iahko postane telo junak •v premagovanju samega sebe, doiseže lahko še živčnih bolezni. Daje mir, ki prihaja od znotraj in je važnejši od vsega zunanjega miru. V miru duše se lahko zazdravijo celo težke hibe, najsi so podedovane po več rodovih. Visa čast zmagovalcu! Tudi o bivšem nemškem cesarju kroži zgodba, iz katere se lahko marsičesa naučimo. Malo ohTomel je na levi roki in zato se mu je bilo bati, da ne bo dober jezdec, zakaj da uženemo konja, nam je že treba vseh udov. A rekel je: »Zdaj pa nalašč.« Še enkrat bolj se je potrudil in napel vse moči volje, da bi izravnal telesno hibo, in postal je eden izmed najboljših jezdecev armade. Na konju je sedel z neko lahkoto in gotovostjo, ki je mnogi ne dosežejo kljub vsej neovirani rabi svojih udov. Zakaj ne? Ker duh in vol.ja šele z odporom telesa dobita pobudo za največja dela. Kdor ima telesne napake in slabosti, naj nikar nikoli ne misli, da je zdai poklican za slatoiča. Zdaj nalašč ne. 2di v njern toliko več poklica za junaka. Dana mu je velika naloga, ki zanjo zdravi in brezhibni nimajo take priložnosti. Zakaj velike naloge delajo velike ljudi. Zdaj pa nalašč!