Slovenska

SLOVNICA

za

Andrej Praprotnik.

(Peti neizpremenjeni natis.)

Velja, zvezana v platnenem hrbtu 30 kr.

V LJUBLJANI, 1883.

Založil pisatelj. — Natisnil H. Milic.

(Lo slovnico je slavno ministezstvo za kccjočastje
in uk z ukazom o 17. bec. 1869. štev. 10-^00 slo¬
venskim Ijnbskim šolam bopuztilo, tez po ukazu s
5. avgp 1878.1., štev. 11185 vnovič obckzilo.


Uvod

HaS materni jezik slovenski ima 2 5 po¬
glavitnih glasov, ki jih znamnjamo s temi-le
glasniki ali črkami:

a A, b B, c C, č C, d D, e E, f F,

g G, h H, i I, j J, k K, 1 L, v  m M,

h N, o O, p P, r R, s S, v  š S, t T,

u U, v V, z Z, ž Ž.

Vsem tem glasnikom vkup pravimo abeceda
ali alfabet.

Nekaterih teh glasnikov imajo že sami za se
svoj razločni glas, in so samoglasniki.

Samoglasniki so: a, e, i, O, U.

Vsi drugi glasniki se le s samoglasniki mo¬
rejo razločno glasiti, in so soglasniki.

Samoglasniki se izgovarjajo kratko, ali dolgo,
ozko, ali široko, mehko, ali trdo.

Iz glasnikov se zlagajo zlogi in besede.
Zlog je glas, ki še nič ne pomenja, na
priliko: bra, pra, mra.

Beseda je glas, ki že kaj pomenja, n. pr.:
brat, prag, mrak.

Kolikor je v kaki besedi samoglasnikov, toliko
je zlogov. Besede so tedaj enozložne, ali dvozložne,
ali mnogozložne, n. pr.: pet, peta, petica.

Besede so korenike, ali rastlike.

Korenike so take besede, iz katerih se druge
zlagajo, n. pr.: les, vas, vrt.

1*

4

Rastlike so tiste besede, katere se iz
drugih zlagajo, n. pr.: lesen, lesovit, lesnika;
vašk, vaščan, vasica; vrtni, povrtni, vrtnar,
vrtnik, vrtnarstvo, vrtnarija. . .

Rastlike ali izpeljane besede imaje koren,
deblo in obrazila.

Koren je prvotni jezikov del, iz katerega
se delajo besede.

Deblo je zlog ali beseda, ki se je naredila
iz korena.

Obrazila so pritikline, ki se pritikajo korenu
ali deblu za nove pomene, n. pr.: travnik, mra-
zota, brodnina; „tru“, „mrz“, „bred u  so koreni;
„trav“, „mraz“, „brod“  so debla; „nik“, „ota“,
„nina u  so pa obrazila.

če se v eno besedo zloži več besedi, naredi
se zložena beseda, n. pr.: kolovoz, drevored,
bogoljub, blagoslov, delopust . . .

V vsaki večzložni besedi se en glas bolj
glasi, to je, en zlog ima naglas ali poudarek.

Naglas se zaznamnja z ostrivcem(r), s
krativcem (v) in s strešico ( A ).

Ostrivec se stavi na predtegnjeno- in zateg¬
njeno-dolge glase, n. pr.: dete, kovač, moka.

Krativec se stavi nad predtegnjeno- in za¬
tegnjeno-kratke glase, n. pr.: ropot, napuh, deklič.

Strešica pomenja, da naj se samoglasnik
zategnjeno-dolgo izgovarja, n. pr.: perje, vino¬
grad, grozdje.

5

Prvi del.

G-ovorni razpoli.

<JWdar govorimo, rabimo devetero govornih
razpolov ali besednih plemen.

Samostalnik.

Vodila.

Kdo nam prideluje živež?

Živež nam prideluje: kmet, mlinar, pek, mesar,
olar, ribič, lovec, vrtnik, branjevec . . .

Katere živali nam dajejo živež?

Živež nam dajejo: krava, vol, tele, ovca, prešič,
koza, jelen, zajec, srna, kuretina, riba, rak . . .

Te besede kažejo ljudi in druge žive stvari, in so
imena.

Reči sim ter tje po zemlji so: polje, njiva, vino¬
grad, travnik, vrt, plot, cesta, gora, dolina, ravnina,
skala, kamenje . . .

V zraku je: oblak, megla, zarja, blisk, grom, dež,
sneg, toča, vihar, dim . . .

Te besede imenujejo reči, in so rečna imena.

Moška krstna imena so: Janez, Jože, Miha, Matej,
Anton, Tomaž, Jakob, Urban, Jurij, Luka, Andrej . . .

Ženska krstna imena so: Marija, Neža, Magdalena,
Uršula, Elizabeta, Doroteja, Jovana, Lucija, Polona . . .

Priimki so: Vodnik, Metelko, Slomšek . . .

6

Živalska posamezna imena so: Belec, Lisec, Eudeška,
Bumena . . .

Dežele so: Kranjska, Koroška, Štajerska, Hervatska,
Primorska . . .

Mesta so: Ljubljana, Celovec, Gradec, Zagreb, Trst,
Gorica . . .

Trgi in vasi so: Vrhnika, Postojina, Ipava, Cirk-
nica, Laško, Vojnik, Konjice, Jesenice, Begune, Brdo,
Borovje, Dobrava, Šiška . . .

Gore so: Triglav, Mangart, Kepa , Stol, Košuta,
Ljubelj, Dobrač, Sadnik . . .

Reke so: Sava, Krka, Kolpa, Bistrica, Kokra,
Sora, Savina, Kopa, Soča, Mura, Drava . . .

Imena človekov, živali, dežel, mest, trgov,
vasi, gor, rek i. t. d. kažejo posamezne ali lastne
osebe ali reči, in so lastna imena.

Lastna imena pišemo z veliko začetno črko.

Varuhi sadnih dreves so: senica, brglez, detal,
žolna, tašica, penica . . .

Sadna drevesa so: jablana, hruška, češnja, češplja,
sliva, breskev, oreh, kostanj . . .

Te stvari so druga drugi podobne.

Imena, katera se prilagajo vsem stvarem
enega rodu ali razpola, obče ali sploh, so občna
ali splošna imena.

Več ljudi vkup imenuje se »ljudstvo«.

Beseda »hrastje« pomenja več ali množico hrastov;
»grmovje« je množica grmov; »kamenje« pa kaže mno¬
žico kamnov.

Ime, katero kaže množico oseb ali reči vkup,
je vkupno ime.

7

Snovi za obleke so: sukno, platno, svila, volna,
isnije . . .

Iz zemlje kopljejo: zlato, srebro, kotlovino, svinec
železo . . .

Imena, katera kažejo snove, in ohranjajo tudi
5 naj manjšem delu svoje ime, imenujejo se
snovna imena.

Človeka lepša: poštenost, zvestoba, pridnost, priljud¬
nost, pobožnost, hvaležnost, ponižnost . . .

Človeka kvari: nezvestoba, lenoba, surovost, raz¬
uzdanost, ošabnost . . .

Te besede kažejo lastnosti, in so lastnostina
imena.

Potrebne in koristne vednosti so: veroznanstvo, go¬
vorjenje, branje, pisanje, spisovanje, številjenje, prirodo-
pisje, zemljepisje, gospodarstvo, risanje, petje, godba . . .

0 hudi uri se sliši grmenje, bučanje, vršanje,
rožljanje ...

le besede kažejo djanja reči, in so djanska imena.

Samostalno imč ali samostalnik imenuje
osebe in reči, ali pa njih lastnosti in djanja.

Imena vidljivih oseb in reči so ali lastna,
ali občna, ali vkupna, ali snovna imena.

Vaje.

1. Imenuj rokodelce, ki delajo za stanovanje!

2. Naštej nekaj oseb iz raznih stanov!

3. Katere živali so škodljive?

4. Katere reči gore, katere ne gore?

5. Imenuj obleko kmetskih ljudi!

6. Napiši 20 moških osebnih imen iz zgodbe sta¬
rega zakona!

8

7. Imenuj po krstnem imenu in priimku svoje
součence!

8. Imenuj nekaj živalskih lastnih imen!

9. Imenuj dele sveta!

10. Naštej vsa mesta, ki jih poznaš!

11. Povej, v katerih trgih in vaseh si že bil!

12. Katere so imenitne svete gore?

13. Naštej nekaj voda, ki jih poznaš!

14. Izpiši iz berila št. — vsa lastna imena!

15. Napiši 5 občnih, 5 vkupnih in 5 snovnih imea!

16. Imenuj več lepih lastnosti!

17. Napiši nekaj djanskih imen!

Pri samostalniku se pazi na spol, število,
sklon in na sklanjanje.

Spol.

Vodila.

Osebe v družini so: oče, mati, sin, hči, ded,
hlapec, dekla, pastir, pestunja . . .

Njega pomenjajo: oče, sin, ded, hlapec, pastir.

Njo pomenjajo: mati, hči, dekla, pestunja.

j e ne pomenja ne njega, ne nje, n. pr.: dete, jagnje.

Spol se kaže po pomenu in konča ju.

Po pomenu so:

1. moškega spola imena, katera pomenjajo
njega, to je, imena moških oseb in samcev v
živalstvu, n. pr.: oče, sin, konj;

2. ženskega spola imena, katera pomenjajo
njo, to je, imena ženskih oseb in samic v ži¬
valstvu in vkupna imena moških in ženskih oseb,
n. pr.: mati, hči, golobica, mladina;

9

3. srednjega spola imena mladih bitij, katerih
spola Še ne čislamo, n. pr.: dete, jagnje, kljuse.

Po končaju so:

1. moškega spola samostalniki na soglasnik,
zlasti na j, c, g, h, k, kateri imajo na vprašanje
koga, Č e g a ali česa? a, n. pr.: kraj - kraja, svi¬
nec-svinca, rog-roga, mah-maha, strok - stroka;

2. ženskega spola samostalniki na a, kateri
imajo na vprašanje koga, čega ali česa? e,
mnogozložni na ast, CSt, Ist, OSt, USt, azen,
ezen, ev in tudi mnogo na ad, al in el,
n. pr.: vera, oblast, obrest, korist, mladost, čeljust,
prikazen, ljubezen, cerkev, zelenjad, žival, globel.

Ženskega spola so pa še drugi samostalniki
n. pr.: bil, bran, čast, četrt, dlan, gaz, gnjat, gred,
jablan, jed, jel, kal, klet, klop, kost, lakot, laž, luč,
mast, med (ruda), moč, nit, noč, os, ost, pamet, past,
peč, ped, pesem, pest, povodenj, praprot, rast, reč, senožet,
skrb, slast, smet, snov, stran, strast, svest, ščet, vrv,
vest, vez, vigred, vlast, zel, zmes, žrd . . .

3. Srednjega spola so samostalniki na e ali o,
n. pr.: tele, lice, vino, blago.

Beseda „pot“ je moškega, ali ženskega,
ali v množini tudi srednjega spola.

Samostalniki v množini so na i sploh
moškega, na e ženskega in na a srednjega spola,
n. pr.: senci, bukve, drva.

Ženskega spola na i so tudi nekateri samo¬
stalniki, n. pr.: cepi, duri, gosli . . .

Nekatera imena so raznega spola in pomena,
n. pr.: red, prst, reber ali rebro.

10

Vaje.

1. Napiši osebe, katere delajo za našo obleko, in
razvrsti jih po spolu!

2. Napiši več živali moškega in ženskega spola!

3. Naštej več orodja, in razvrsti ga po spolu!

4. Napiši nekaj samostalnikov s končnikom j, nekaj
s končnikom c in nekaj s končnikom k!

5. Imenuj nekaj samostalnikov na asi, est, ist,
ost, ust, azen, ezen, ev, ad, al in el!

6. Napiši več samostalnikov s končnikom e in o!

7. Izpiši iz berila št, — vse moške, ženske in
srednje samostalnike!

Število.

Vodila.

Pri cepljenji dreves potrebuje se to-le orodje: nož,
žaga, kladivo, dleto, zagojzda, trak . . .

Po dvoje temu orodju se pravi: noža, žagi, kladivi,
dleti, zagojzdi, trakovi . . .

Po mnogo temu orodju se pravi: noži, žage, kladiva,
dleta, zagojzde, trakovi . . .

Samostalniki po končnikih kažejo, koliko
oseb ali reči pomenjajo, to je, samostalniki
imajo število ali čislo.

Število je trojno: edino ali ednina,
dvojno ali dvojina, množno ali množina.

če govorimo od ene osebe ali reči, je sa¬
mostalnik v edinem številu ali v ednini.

če govorimo od dveh oseb ali reči, je sa¬
mostalnik v dvojnem številu ali v dvojini.

11

če govorimo od več oseb ali reči, je sa¬
mostalnik v množnem številu ali v množini.

Nekateri samostalniki, ki kažejo reči z več
deli, nimajo ednine, n. pr.-, burkle, grablje, klešče,
statve, niške, hlače, prsi, pluča . . .

Vaje.

1. Napiši reči, ki jih prodaja branjevka, in povej,
v katerem številu so posamna imena!

2. Imenuj te-le samostalnike v dvojini in množini:
jezik, pevec, golob, las, sin, leto, kolo, seme, tele, riba,
voda, nit, klop!

3. Izpiši iz berila št. — vse samostalnike, ki so
v ednini, in imenuj jih v dvojini in v množini; tiste pa, ki
so v dvojini, imenuj v ednini in v množini; tiste, ki so v
množini, pa napiši v ednini in v dvojini!

Sklon.

Vodila.

Oče so bolni. Bolečine ubogega očeta so hude.
Mati strežejo očetu. Zdravnik zdravi očeta. Pri očetu
čujemo. Z očetom bi vse izgubili.

Kdo je bolan?

Oče so bolni.

Koga ali čega bolečine so hude ?

Bolečine ubogega očeta so hude.

Komu strežejo mati?

Mati strežejo očetu.

Koga zdravi zdravnik?

Zdravnik zdravi očeta.

Pri kom čujemo?

12

Pri očetu čujemo.

S kom bi vse izgubili?

Z očetom bi vse izgubili.

Pastirja naših sosedov delata gospodarjema na paš¬
nikih veliko škodo s svojima čedama.

Kdo dela škodo?

Pastirja delata škodo.

Koga ali čega pastirja delata škodo?

Pastirja naših sosedov delata škodo.

Kaj delata pastirja?

Pastirja delata škodo.

Komu delata pastirja škodo ?

Pastirja delata gospodarjema škodo.

Kje delata pastirja škodo?

Pastirja delata na pašnikih škodo.

S čim delata pastirja škodo?

Pastirja delata s čedama škodo.

Tihe vode so globoke. Varuj se tihih voda! Ne
zaupaj tihim vodam! Tihe vode pusti! V tihih vodah so
tomuni. S tihimi vodami se ne šali!

Kaj je globoko?

Tihe vode so globoke.

Česa se varuj?

Tihih voda se varuj!

Cernu ne zaupaj ?

Tihim vodam ne zaupaj!

Kaj pusti?

Tihe vode pusti!

Kje so tomuni?

V tihih vodah so tomuni.

S čim se ne šali?

S tihimi vodami se ne šali!

Samostalniki se v vsakem številu navadno
šestkrat izpreminjajo. Ta izpremena se ime¬
nuje sklon.

13

Sklonov je torej šest:

1. sklon ali imenovalnik stavi se na vprašanje

kdo ali kaj?

2. sklon ali rodilnik stavi se na vprašanje koga,

čega ali česa?

3. sklon ali dajalnik stavi se na vprašanje komu

ali čemu?

4. sklon ali tožilnik stavi se na vprašanje koga

ali kaj?

5. sklon ali mestnik stavi se na vprašanje kje

ali pri kom?

6. sklon ali družilnik stavi se na vprašanje s kom

ali s čim?

Nekdaj se je izgovarjal tudi zvalnik,
kadar je kdo koga zval ali klical, n. pr.: brate!
sine ! strice! Pavle ! Tine! Tone!

Mestnik in družilnik nista sama o sebi.

V katerem sklonu je samostalnik, pozna se
po končniku, naj laglje pa po vprašanji.

Z vprašalnimi besedicami kdo? čega?
komu? koga? s kom? poprašuje se po živih
bitjih ali stvareh; s besedicami kaj? česa?
čemu? s čim? poprašuje pa se po neživih
stvareh; vprašanje kje? velja za žive in ne¬
žive stvari.

Vaje.

1. Prepiši te-le izreke, in s številko zaznamnjaj
samostalnike, v katerem sklonu je kateri: Strežek naznanja
snežek. Slepec ne more slepca voditi. Lepe pesmi glas
sega v deveto vas. Kar je ljubo očem, to je ljubo tudi
ušesu. Sila kola lomi. V vsakem kraji lehko človek za-

14

dovoljno živi. S hudobnim človekom se ne pečaj! Mali
lonček hitro skipi. Dobro orodje lajša delo. Hišni prag
je naj višja planina. Vsaka noč ima svojo moč.

2. Odgovarjaj tem vprašanjem:

Kdo skrbi za te?

Kaj vidiš vspomladi na vrtu?

Koga ne moreš videti?

Česa se ogibaj?

Komu se odkrivaš?

K čemu privezuje voznik konja?

Koga vidiš v cerkvi?

Kaj vidiš v cerkvi?

S kom hodiš v cerkev?

S čim pišeš?

3. Izpiši iz berila št. — vse samostalnike, in za-
znamnjaj jih s številko, v katerem sklonu je kateri!

Sklanjanje.

Vodila.

Ednina.

15

Množina.

po sklonih, se sklanja.

Po vzgledu „jelen“, „kralj“ in „grad“
pregibljejo se samostalniki moškega spola, in
sicer tako, kakor „jelen“ samostalniki s širokim
končnikom, tako, kakor „kralj“ samostalniki z
ozkim končnikom, tako, kakor „grad“ pa samo¬
stalniki, ki imajo v rodilniku naglašen 11 ali a.

Moška imena oseb in drugih živočih ali po¬
osebljenih stvari imajo v ednini tožilnik enak
rodilniku; tožilnik neživočih stvari pa je enak
imenovalniku, n. pr.: Lenuha dan straši. Svečan stegne dan.

Samostalniki s poluglasnim e na koncu ga
naj več izpehujejo ali izpuščajo po vseh sklonih,
kadar dobivajo na koncu kak glasnik, n. pr.: pevec-
pevca, Slovenec - Slovenca . . .

Dvozložni in mnogozložni samostalniki na
k v množnem imenovalniku, zvalniku in v mest¬
niku pred i, včasi tudi pred e izpreminjajo ta
končnik V c, n. pr.: otrok, otroci.

Mnogozložni samostalniki na ar, er, ir,
Or in ur vstavljajo pri sklanji radi j, n. pr.:
gospodar-gospodarja, topir-topirja, dihur-dihurja.
Nekateri na Ij pa pri sklanji radi prijemljejo u,
n. pr.: apostelj-aposteljna.

16

Ednina.

gibljejo se samostalniki ženskega spola, in sicer
tako, kakor „riba“ samostalniki na a, tako,
kakor „nit“ in „gos“ pa samostalniki na so¬
glasnik, ki dobivajo v rodilniku nenaglašen, ali
naglašen i.

Tudi ženski samostalniki poluglasni e na koncu
radi izpehujejo, n. pr.: cerkev-cerkve, redkev-redkve.

Ako se v rodilniku v dvojini ali v množini
nabere preveč soglasnikov, vstavlja se med nje
poluglasni e, n. pr.: sestre - sester.

17

Po vzgledu „leto“, „polje“ in pleme“
pregibljejo se samostalniki srednjega spola, in
sicer tako, kakor »leto“ samostalniki s širokim
končnikom na o, tako, kakor »polje“ samostal¬
niki z ozkim končnikom na e, tako, kakor »pleme“
pa samostalniki, ki v sklanji prijemljejo rnnožnik
II, t, S, n. pr.: breme-bremena, tele-teleta, kolo-kolesa.

Tudi pri samostalnikih srednjega spola se
v rodilniku množnega števila zavoljo lepoglasja
včasi vstavlja poluglasni e, pred j pa i, n. pr.:
okna-oken, bitja-bitij.

Slov, slovnica. 2

18

Nekateri samostalniki sklanjajo se po svoje,
to je, nepravilno.

„Dan“ se tako - le pregiblje :

Ednin a.

„Gospa“ se tako-le pregiblje:

„Mati“ in „hči“ sklanjate se s prirastkom
er; v dvojini in množini pregibljete se po vzgledu
„riba“ in „hči“ pa tudi po vzgledu „nit“. V
ednini pa se tako-le pregibljete:

19

Nekatera lastna imena človekov dobivajo tudi
prirastek, n. pr.: Jože, Jožeta, Jožetu . . .

Vaje.

1. Sklanjaj po vseh sklonih v ednini, dvojini in v
množini te-le samostalnike: jezik, jež, krt, pes, slon,
konj, polž, komar, beseda, megla, planina, dekla, vspomlad,
stvar, miš, kokoš, zver, blago, blato, korito, naklo, po-
reslo, srce, dete, revšče, breme, seme, vreme.

2. Poišči v berilu št. — vse samostalnike, in
sklanjaj jih po vseh sklonih in številih!

3. Imenuj nekaj samostalnikov, ki se pregibljejo
po vzgledu »jelen«, nekaj, ki se pregibljejo po vzgledu
»kralj« in nekaj, ki se pregibljejo po vzgledu »grad«!

4. Napiši več samostalnikov, ki se sklanjajo po
vzgledu »riba«, več, ki se sklanjajo po vzgledu »nit«, več,
ki se sklanjajo po vzgledu »gos«!

5. Naštej več samostalnikov, ki se pregibljejo
kakor »leto«, »polje«, »pleme«!

2*

20

6. Odgovarjaj tem vprašanjem: Pregovor pravi:
»Vsak delavec ima svoje plačilo«. Kdo ima svoje plačilo?
Kaj ima vsak delavec? — »Iz sadu se drevo spozna«.
Iz česa se drevo spozna? Kaj se iz sadu spozna? ■—
»Pri hudobnem človeku gre vse na smeh«. Pri kom gre
vse na smeh? — »Živenja dnevi so kratki«. Česa dnevi
so kratki? — »Resnica oči kolje«. Kaj oči kolje? Kaj
resnica kolje? — »Z gospodo ni dobro češenj zobati«.
S kom ni dobro češenj zobati? (To naj se tudi odgovarja
po raznih številih.)

7. Pregibaj po vseh sklonih imena: Marko, Trdina,
Draždane, Izvirče, Trebno, Sostro, Velesovo, Bistrica, Kokra!

Zaimek.

Vodila.

Janez bere, Jože piše, Tine šteje. — Janez, kaj
delaš? Jaz berem. Jože, kaj delaš ti? Jaz pišem. Tine,
kaj pa ti delaš? Jaz štejem. Od koga govore te osebe?
Te osebe govore same o sebi.

Besedica »jaz« je na mestu samostalnega imena.

Če osebe druga k drugi govore, pravijo: Ti bereš, ti
pišeš, ti šteješ.

Če pa kdo drugi o njih govori, pravi: On bere,
on piše, on šteje.

Besedo, katero stavimo za ime ali na mestu
imena, imenuje se zaim ek ali zaim e.

Imena »Janez«, »Jože«, »Tine« pomenjajo osebe,
in besedice, ki jih namestujejo, so tedaj osebni zaimki.

Osebni zaimki so:

j a z za tega, ki govori ali za prvo osebo;

ti za tega, s katerim govorimo ali za
drugo osebo;

21

on, ona, ono za tega ali za to, o ka¬
terem govorimo ali za tretjo osebo.

Osebni zaimki se tudi sklanjajo, in dobivajo
pristavek 1) ali n, tako-le:

22

Svojilni zaimki.

Moj nožič, tvoj črtalnik in njegov svinčnik je
na mizi; jaz nosim svoj klobuk, ti svoj, on svoj.

Besede »moj«, »tvoj«, »njegov«, »svoj« kažejo,
čegav nožič, čegav črtalnik in čegav svinčnik je na mizi,
in čegav klobuk kdo nosi.

23

Te besede so na mestu imena ali stoje za imena,
tedaj so tudi zaimki in sicer svojilni zaimki.

Svojilni zaimki kažejo, čegava je oseba ali
stvar, o kateri se govori.

Taki so: moj, moja, moje; najin, najina, najino;
naš, naša, naše; tvoj, tvoja, tvoje; vajin, vajina, vajino;
vaš, vaša, vaše; njegov, njegova, njegovo; njen, njena,
njeno; njun, njuna, njuno; njihov, njihova, njihovo, onegov;
svoj, svoja, svoje; čegav, čegava, čegavo.

Kazalni zaimki.

Ta mož je premožen; uni je ubožen. Tista je moja,
una-le je tvoja knjiga.

Besedica »ta« in »uni« kažete na moža, »tista« in
»una-le« pa kaže na knjigo.

Zaimki, kateri kažejo na osebo ali reč,
o kateri se kaj govori, so kazalni zaimki.
Ti so: ta, ta-le; to, to-le; le-ta, le-to; oni, uni, uni-le;
ona, una, una-le; ono, ono-le; tisti, tista, tisto ali
taisto; tak taka, tako, takšen, tolik, toliker . . .

„Ta“ se tako-le sklanja:

24

Vprašalni zaimki.

Kdo dela na polji? Kaj dela na polji?

»Kdo« vprašuje po osebah, »kaj« vprašuje po rečeh.

Zaimki, ki vprašujejo po osebah ali rečeh,
SO vprašalni zaimki. Ti so: kdo, kaj; kateri, katera,
katero ali koji, koja, koje; čegav, čegava, čegavo; kak,
kakov ali kakšen, kakšna, kakšno; kolik, kolika, koliko,
koliker . . .

„Kdo“ in „kaj“ se tako-le pregibljeta:

25

Oziralni zaimki.

Pregovor pravi: »Kdor kupuje, česar ne potre¬
buje, kmalu prodaja, česar potrebuje«.

»Kdor« se ozira na osebo, »česar« pa na reč.

Zaimki, ki se ozirajo na kako osebo ali
reč, o kateri se govori, so oziralni zaimki.
Ti so: kdor, kar; kateri, katera, katero ali koji, koja, koje
ali ki; kakoršen, kakoršna, kakoršno; kolik, kolika, koliko . . .

„Kdor“ in „kar“ se tako-le sklanja:

Nedoločni zaimki.

Marsikdo misli, da dovolj ve; a nihče ne ve vsega.
Besedi »marsikdo« in »nihče« kažete na osebo in
reč, ki je ne imenujemo.

Zaimki, ki kažejo na kako osebo, ali reč,
ki je ne imenujemo, so nedoločni zaimki.
Ti so: kdo, nekdo, nikdo, nihče, malokdo, marsikdo,
vsakdo, kaj, nekaj, nič, kateri, kak, nekateri, marsikateri,
marsikak, vsak, vsakateri, raznoteri, ves, vsa, vse . . .

„Nič“ se nekaterikrat tako-le pregiblje:

26

„Ves tf , ,vsa“; „vse“ se tako-le sklanja:

3) kazalni, 4) vprašalni, 5) oziralni, 6) nedoločni.

Vaje.

1. Povej besedo »moliti« v prvi, drugi in v tretji
osebi, v ednini, dvojini in v množini za moški in ženski
spol, naj pred z zaimkom, potem pa še brez zaimka!

2. Povej to v dvojini in množini: On me ima rad,
mi vse zaupa, me nikoli ne žali, je rad pri meni, rad
z menoj hodi.

3. Povej to v dvojini in v množini za moški in
ženski spol: Ti si moj sosed, k tebi rad zahajam, te rad
kaj prosim, pri tebi sem domač, s teboj se rad pomenkovam.

4. Povej to v dvojini in množini: Ta mož in ta
žena me večkrat srečata. Beseda tega moža in te žene mi

27

srce gane. Temu možu in tej ženi verjamem. Tega moža
in to ženo spoštujem. Pri tem možu in pri tej ženi sem že
veliko lepega slišal. S tem možem in s to ženo se rad
pogovarjam.

5. Vprašaj po osebah in rečeh: Mizar dela mize,
stole in omare. Mizarju dajemo popravljati mize, stole in
omare. Na polji vidim kmetovalca, oralo in brano. Pri
učitelju se učim. S peresom pišem, s svinčnikom risam.

6. Postavi tu namestu črtic primerne zaimke:

Ljubi prijatelj!

Že tri dni boleham, in ne morem v šolo. — sou-
čenci bodo — prehiteli. Prosim —, pridi jutri k meni,
in prinesi — spisni zvezek —, in povej —, kaj so —
učitelj mej tem časom učili. Lepo pozdravljam —, in se
priporočam tudi — staršem. Vedno —

— zvesti prijatelj.

7. Postavi tu namestu črtic primerne vprašalne
zaimke:

— je vse ustvaril?

— razsvetljuje našo zemljo?

— so naj imenitnejše stvari božje?

— hvala ni lepa?

— slama ne da zrna?

8. Poišči v berilu št. — vse oziralne in potem
vse nedoločne zaimke.

Pridevnik.

Vodila.

Gospodov vrt je lep; pravimo mu lepi vrt.
Srenjska drevesnica je velika; pravimo ji velika
drevesnica. Sosedovo polje je rodovitno; pravimo
mu rodovitno polje.

28

Besede »gospodov«, »lep«, »lepi«, »srenjska« ,
»velika«, »sosedovo«, »rodovitno«, kažejo, čegav in kak¬
šen je vrt, čegava in kakšna je drevesnica, če-
gavo in kakšno je polje.

Besede, katere kažejo, čegava ali kakšna
je kaka oseba ali reč, imenujejo se pridevniki
ali prilogi, ker jih imenom pride vijemo ali
prilagamo, da jih bolj na tanko določujemo.

Sklanjanje.

Pridevniki se tudi sklanjajo, in sicer po
tem-le sklanjalo:

29

Stopnjevanje.

Kamen je trd, železo je trše, demant je naj
trši. Naša hiša je visoka, vaša je visokejša,
una pa je naj visokejša. Hrastje lepo drevo; breza
je lepše drevo; lipa je naj lepše drevo.

Pridevniki »trd«, »trši«, »naj trši«, »visoka«,
»visokejša«, »naj visokejša«, »lepo«, »lepše«, »naj lepše«
kažejo, kakšne so reči v primeri.

Ti pridevniki ne naznanjajo samo lastnosti, temuč
tudi v kakšni meri so te lastnosti.

Če se pridevnik tako izpreminja, da zraven
lastnosti tudi pove, v kateri meri se te last¬
nosti kaki osebi ali reči prilagajo, pravimo, da
se pridevnik stopnjuje ali stopnjeva.

Pridevnik stopnjuje se po treh stopnjah.

Prva ali nasebna stopnja kaže lastnost,
kake osebe ali reči brez primerjave z drugo,
n. pr.: ljubi oče, mila mati, ljubeznjivo dete.

Druga ali primerjavna stopnja kaže lastnost
kaki osebi ali reči v veči, ali v manjši meri kot
drugi, n. pr.: ljubši oče, milja (mileja) mati, ljubeznjivše dete.

Ta stopnja se obrazi, če se pridevnikovemu
deblu pridevlje za moški spol ši ali ji,

za ženski spol Ša ali ja,
za srednji spol Še ali je.

Tretja ali presežna stopnja kaže lastnost
kaki osebi ali reči v naj viši, ali naj v nižji meri,
n. pr.: naj ljubši oče, naj milša mati, naj ljubeznjivše
dete.

Ta stopnja obrazi se 1) če se pred drugo
stopnjo postavlja besedica „naj !£ ; 2) če se pred
nestopnjevani pridevnik postavlja: zelo, vele, kaj,

30

kar, močno, jako, silo, silno, neznano,
prav . . . 3) če se sestavlja s pridevnikom:
pr e-, spre-, vse- ali vsega- . . . 4) če se
pridevnik dvakrat zaporedoma postavlja.

Nekateri pridevniki se po svoje stopnjujejo, n. pr.:

velik, veči, naj veči;

majhen, manjši, naj manjši;

dober, boljši, naj boljši;

dolg, daljši, naj daljši.

Veliko pridevnikov pa se ne stopnjuje zato,
ker že sami na sebi kažejo posebno mero, n. pr.:
mrtev, lesen, železen, srebrn, zlat, materin, očetov . . .

Stopnjevani pridevniki sklanjajo se kakor
nestopnjevani po vseh sklonih in številih.

Vaje.

1. Povej po vseh številih, kakšne so te-le živali:
konj, vol, osel, ovca, prešič, pes, petelin, golob, gos, sraka,
krokar, kos, lisica, lev, močerad, čebela, osa, komar, gad.

2. Napiši ravno tako, kakšne so te-le rastline:
lipa, hrast, breza, jelka, proso, koruza, buča, kumara,
lilija, vijolica, šmarijnica, zvonček, trn.

3. Povej kaj od teh-le rudnin: baker, brusnik,
kapnik, cinober, kremen, kreda, železo, srebro, zlato,
žveplo.

4. Katere izmed teh-le reči so lesene, kamnitne,
železne, jeklene, svinčene, bakrene, srebrne, zlate, stek¬
lene, platnene, usnjate, lončene: klop, okrožnik, veriga,
krogla, sekira, cekin ali zlat, cokla, pila, kotel, srajca,
rokavica, ruta, vilice, žlica, škarje, čevlji, prstan, toljar,
peča, kozarec, skleda, naklo, steber, mlinski kamen,
šivanka, vrv, vrč, sedlo, klešče, rjuha.

5. Povej, čegav stol ima navadno tri noge, čegav
blagoslov hiše zida, čegavo oko vse vidi!

31

6. Primerjaj: Boga in kralja, cerkev in hišo, zlato
in srebro, svilo in volno, cesto in stezo, vrv in nit,
železo in jeklo, solnce in luno, solnčno svetlobo in druge
svetlobe, železo in svinec, vrabca in vrano, lakoto in
kuharico, kruh in drugo hrano.

7. Stopnjuj te-le pridevnike: blaga duša, čista
vest, brzi konj, prost človek, krepek mož, pogumen
mladenič, imeniten gospod, mili dom, slaba tovarišija,
ceno blago, mlado drevesce, drag prijatelj, hud pes,
tanka nit, visoko drevo, globoka voda, široka cesta, nizek
hribec, kratka srajca, cveteče lice.

8. Sestavi te-le pridevnike s primernimi prednicami v
presežni stopnji: — srčen, — drag, — učen, — mogočen,
— veden, — velik, — lep, — moder, — širen, — drzen.

9. Kakšnemu konju ne gledaj na zobe?

Kakšen rep ima denar?

Kakšna vrata prebije denar?

Kakšna srajca je navada?

Kakšna misel je pol zdravja?

Kakšno drevo se lehko pripoguje?

Čegave oči živini naj bolj kladejo?

Kakšna kola cvilijo ?

Kakšno blago ne tekne?

Mej kakšnimi sosedi je dobro živeti?

Po kakšni tovaršiji rada glava boli?

Kakšna beseda srd utolaži?

Kakšnemu trebuhu še bel kruh ni všeč?

Kakšnega človeka ne vprašaj za pot, in kak¬
šnega ne za svet?

Kakšno jabolko samo pade z drevesa?

Kakšna voda globoko dere ?

10. Poišči v berilu št. — vse znanilne in svojilne
pridevnike, in povej, v kateri stopnji naznanjajo lastnosti,
in v katerem sklonu se vežejo z imeni?

32

Š t e v n i k.

Vodila.

V neki šoli je petdeset učencev; sede v desetih
klopeh, po pet v eni klopi. V prvi, drugi in v tretji
klopi so manji učenci, v četrti, peti, šesti in v sedmi
klopi so večji učenci; v osmi, deveti in v deseti klopi
so pa naj večji učenci. Na sosedovem vrtu rastejo petere
cvetice: bele, modre, rudeče, rumene in pisane. V nedeljo
grem dvakrat v cerkev. K drugi maši pride veliko
ljudi. O shodu je pred cerkvijo velika množica. Bog
dobrote stoterno povračuje.

Besede »petdeset«, »desetih«, »pet«, »eni«, »prvi«,
»drugi«, »tretji«, »četrti«, »peti«, »šesti«, »sedmi«,
»osmi«, »deveti«, »deseti«, »petere«, »dvakrat«, »drugi«,
»veliko«, »množica«, »stoterno« kažejo, o koliko osebah
ali rečeh se govori.

Besede, katere naznanjajo število oseb ali
reči, imenujejo se števni ki, številni ki ali
b r o j n i k i.

Števniki so določni in nedoločni.

Določni števniki kažejo na tanko, o koliko
osebah in rečeh se govori; nedoločni pa naznanjajo
samo večjo ali manjšo množico oseb ali reči.

Določni števniki so: glavni, vrsti In i,
ločilni, množilni, delilni, družilni,
ponavljavniin samostalni.

Glavni števniki kažejo, koliko je oseb ali
reci, n. pr.: eden, dva, tri, štiri, pet, sto, tisoč, (jezer),
miljon . . .

„Eden“ ali „en“ se sklanja kakor pridev¬
nik ; „d v a“ in „o b a“ pa se tako - le. sklanjata:

33

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

„Tri“ in B štiri“
sklanja:

Za moški spol. Za

1. trije, štirje;

2. treh, štirih;

3. trem, štirim;

4. tri, štiri;

5. pri treh, štirih;

6. s tremi, štirimi;

se v množini tako - le

ženski in srednji spol.

tri, štiri.

treh, štirih.

trem, štirim.

tri, štiri.

pri treh, štirih.

s tremi, štirimi.

„Pet“ se tako-le pregiblje:

1. pet,

2. petih,

3. petim, petem;

4. pet,

5. pri petih,

6. s petimi, petemi.

Tako se pregibljejo vsi števniki od „pet“
naprej; samo „sto“ in „tisoč“ se navadno ne
pregiblje.

Vrstil ni števniki kažejo vrsto, v kateri
je kaka oseba ali reč, ter odgovarjajo vprašanjem:
koliki, kolika, koliko? n. pr.: prvi, drugi,
tretji, četrti, peti . . .

Vrstilni števniki sklanjajo se kakor pri¬
devniki.

Slov, slovnica.

3

34

Ločilni števniki odgovarjajo vprašanjem:
koliker, koli k era, kolikero? n. pr.: edin,
dvoji, oboji, troji, čveteri, peteri . . .

Ločilni števniki sklanjajo se kakor pri¬
devniki.

Mn o žil ni števniki kažejo, koliker en,
kolikerna, kolikerno je kaj, n. pr.: dvojen,
obojen, trojen, čveteren ali dvojnat, obojnat, trojnat,
čveternat . . .

Mn ožil ni števniki sklanjajo se kakor pri¬
devniki.

Delilni števniki kažejo, po koliko je
oseb ali reči, n. pr.: po eden, po dva, po enega, po
dvoje . . .

Družilni števniki kažejo, koliko oseb ali
reči je V druščini, n. pr.: sam, samoedin, samodrug . .

Družilni števniki pregibljejo se kakor
pridevniki.

Ponavlja v ni števniki odgovarjajo vpra¬
šanjem kolikrat? n. pr.: enkrat, dvakrat, velikrat,
mnogokrat, prvič, drugič, prvikrat, prvo pot, drugo
pot . . .

Samostalni števniki obrazijo se iz pri¬
devnik Števnikov, n. pr.: samka ali samica, dvojka,
trojka, dvojica, trojica, pol, polovica, tretjina, dvojača,
petica, petak, desetak, stotak, desetnik, stotnik, dvojček . ..

Nedoločni števniki so samostalniki in
pridevniki, n. pr.: sila, množica, truma, trop, mnogi, mno¬
goteri, malo, dosti, veliko, več, manj, preveč, premalo,
precej, obilo . . .

35

Vaje.

1. Zapiši številke s črkami v teh-le stavkih: V
panji je 15 do 20 tisoč čebel. Čmrljev je 100 do 200
vkup. Muha ima 6, pajk pa 8 nog.

2. Zapiši s črkami, koliko mesecev ima eno leto,
kako se imenuje prvi, kako drugi, tretji, četrti, peti, šesti,
sedmi, osmi, deveti, deseti, enajsti, dvanajsti mesec, —
koliki del enega leta je en mesec, koliki del enega tedna
je en dan!

3. Povej in zapiši, s kolikimi zvonovi je delopust
zvonilo, s kolikimi prsti držiš pero, s kolikerimi peresi
pišemo!

4. Odgovori: Kolikerne hvale so otroci dolžni svojim
staršem in učiteljem ? Po koliko učencev sedi v eni klopi ?
Po koliko drevesec je v drevesnici v eni vrsti vsajenih?
Po koliko mladih izvale razne tiče?

5. Povej, kolikrat en teden greš v šolo, kolikrat
na dan moliš, kolikrat ješ.

6. Napiši imena vseh posameznih številk do 50!

7. Napiši imena teh-le drobcev: V 2 , V,, Vi, 2 A,
Ve, %, %, Ve, 7 10 !

8. Napiši imena vseh kovanih in papirnatih denarjev!

9. Postavi til na mesto črtic primerne števnike:

Verujem v — Boga. Imam ■— oči in ušesi, pa le

— usta. Žabe imajo — nog. Ne žali — človeka! Človek
ima — počutkov. V vročih krajih je — hudih zverin;
pri nas je teh le —. Letos štejemo — leto v — stoletji.

— goldinarja je pet in dvajset krajcarjev. — metrov je

— kilometer. Nobeno drevo ne pade na — mahljej.
Zemlja preživlja — stvari. Pravični greši vsak dan —.
Pregovor pravi: »Brez — človeka bo lehko semenj«. »—
igralcev še — petelina ne redi«. »— psov sne volka«.
»Do ■— gre rado«. »V mlinu se — pove«. »Laznik —
zine, — laže«. »Pridna gospodinja — vogle podpira«.
»Hitro začeto je — prijeto«. »Hitro pomagano je po —

3*

36

pomagano«. »— krivičen krajcar — pravičnih sne«.
»Krotkih ovec gre — v hlevec«. »Z — roko daje; z
— pa jemlje«. » — ljudje — vedo«.

10. Poišči v berilu št. — vse števnike, in od
vsakega povej, h kateri vrsti se šteje!

Glagol.

Vodila.

Kosec kosi. Perica pere. Drevo cvete. Kaj je s
travo? Kaj je s perilom? Kaj je z drevesom?

Trava je pokošena. Perilo je oprano. Drevo je
razcveteno.

Besedi »kosi«, »pere«, »cvete«, »pokošeno«, »oprano«,
»razcveteno« dopoveduje, kaj osebe ali reči delajo, ali v
katerem stanu je katera.

Beseda, ki dopoveduje, kaj oseba ali stvar
dela ali trpi, ali v katerem stanu je katera,
imenuje se glagol.

Koga spoštuješ? Kaj greje zemljo? Spoštujem starše.
Solnce greje zemljo.

Glagol »spoštujem« prehaja od tebe na starše, glagol
»greje« pa od solnca na zemljo.

Glagol, kateri kaže tako djanje, ki prehaja
na kako drugo osebo ali stvar, je prehajalni
glagol.

Tisti glagol pa, ki kaže tako djanje, ki ne
prehaja na kako drugo osebo ali stvar, je ne-
prehajalni glagol, n. pr.: Deček skače. Solnce sije.

O hudi uri se bliska, grmi in treska.

To dela neka moč, tretja oseba, ki se ne imenuje.

37

Glagoli, ki se rabijo samo v tretji edinji
osebi, so brezosebni glagoli.

Vozim se. Bojiš se. Varuje se.

Jaz se vozim. Ti se bojiš. On se varuje.

Djanje »vozim se«, »bojim se«, »varujem se«,
povrača se na osebo, katera kaj dela ali kaj trpi.

Glagoli, ki naznanjajo kako povračno djanje,
so povračalni glagoli, in imajo naj večkrat
pri sebi povračalni zaimek „se“.

Dodelam. Usedem se. Slečem se. Uležem se.

Djanje, ki ga naznanjajo glagoli, »dodelam«, »usedem«,
»slečem«, »uležem«, se ravno zvrši ali dokonča.

Glagoli, ki naznanjajo do vršenje ali konec
kakega djanja ali stanja, so dovršni glagoli.

Delam. Sedam. Slačiš se. Ulegaš se.

Djanje, ki ga naznanjajo glagoli »delam«, »sedam«,
»slačim«, »ulegam«, trpi več časa.

Glagoli, ki naznanjajo trpeče djanje ali
stanje, so nedovršni glagoli.

Glagoli so tedaj prehajalni, nepre-
hajalni, brezosebni, povračalni, do¬
vršni in nedovršni.

Pišem, pišeš, piše; piševa, pišeta, pišeta; pišemo
pišete, pišejo.

Glagol se izpreminja ali sprega po osebah
in številih.

Govorite, pišete.

To djanje se godi ravno zdaj; ta glagola sta v
zdanjem času.

Zdanji čas ali zdanjik naznanja to, kar
se zdaj godi.

38

Jutri bodete številili in brali.

To djanje se bode še le godilo; ti glagoli so v pri¬
bo d n j e m času.

Prihodnji čas ali prihodnjik naznanja to,
kar se bo še le godilo.

Včeraj ste pobirali in nosili.

To djanje se je že zgodilo; ta glagola sta v pre¬
teklem času.

Pretekli čas naznanja, kar se je že zgodilo.

Kakor so vam bili starši naročili, tako ste storili.

Eno djanje se je zgodilo pred, potem še le drugo;
uni glagol je v predpreteklem času.

Predpretekli čas naznanja, da se je kaj že
pred zgodilo, potem še le drugo.

Glagol se izpreminja ali sprega po časih in
sicer po zdanjem, prihodnjem, preteklem in pred¬
preteklem času.

Deček je.

To djanje se naznanja naravnost ali določno; ta
glagol je v doldčnem naklonu.

Določni naklon naznanja naravnost, kaj
kdo dela, ali kaj se godi.

Deček bi jedel, ko bi kaj imel.

To djanje se naznanja kot negotovo in pogojno; ta
glagol je v pogojnem naklonu.

Pogojni naklon naznanja negotovo in po¬
gojno, kaj kdo dela, ali kaj se godi.

Trudni naj počiva!

To djanje nekaj želi ali vošči; ta glagol je v že-
lelnem naklonu.

Želel ni naklon naznanja, da se kaj želi
ali vošči.

39

Počivaj, če si truden!

To djanje nekaj veleva; ta glagol je v velelnem
naklonu.

V e 1 e 1 n i naklon naznanja, da se kaj ve¬
leva, opominja, ali tudi prepoveduje.

Pregovor pravi: »Dajati je slajše, kot jemati«.

To djanje se ne ozira ali ne kaže na nobeno osebo;
ta glagola sta v nedoločnem naklonu, in sta n e d o 16 č n i k a.

Nedoločnik naznanja djanje, ki se ne
ozira na nobeno osebo ali stvar.

Se grem učit.

To djanje nekaj namerja; ta glagol je v namenilnem
naklonu, in je namenilnik.

Namenilnik naznanja djanje, ki se na¬
merja.

Namenilnik je podoben nedoločniku brez
končnice i, in se rabi pri glagolih, ki kažejo
kako premikanje.

Učenci stoje bero; so stoječi. Otrok oprimši hodi.
Ne bodi pozabljen!

To djanje naznanja, kako se kaj godi, ali kakšna
je kaka reč; ti glagoli so deležniki.

Deležnik naznanja, kako se kaj godi,
ali kakšna je kaka reč.

Postopanje in pohajkovanje prinese pomanjkanje.

Ta imena so izpeljana iz glagolov »postopati«, »po¬
hajkovati«, »manjkati«.

Glagol v podobi samostalnika imenuje se
glagolni samostalnik ali glagolnik.

Glagolniki so srednjega spola, in se rabijo
naj več v ednini.

40

Učitelj vpraša ; učenec je vprašan.

Prvo djanje naznanja, da oseba, o kateri se govori,
sama dela; drugo djanje pa kaže, da se z osebo nekaj godi.

Prvi glagol je v tvorni ali djavni, drugi v tr¬
pe vni obliki.

Tvorna oblika kaže, da oseba ali reč, o
kateri se govori, sama kaj dela.

T r p e v n a oblika kaže, da se z osebo ali
rečjo kaj godi, ali da oseba ali reč kaj trpi.

Glagol se izpreminja ali sprega po obliki.

Glagol se tedaj v vsem vkup izpreminja ali
sprega po osebah, številih, časih, naklonih in
po obliki.

Zdanji in prihodnji čas, velelni naklon,
deležnik zdanjega in preteklega časa v tvorni
in trpevni obliki, glagolnik, nedoločnik in na¬
menilnik niso zloženi, in so n e z 1 o ž e n a obra¬
zila.

Pretekli čas, pogojni, želelni in želelno-
pogojni naklon so zložena obrazila.

Šest vrst glagolov.

Pri spregi se glagoli razdeljujejo v šest
vrst, in sicer

I. vrsta

obsega glagole, kateri svoje pregibne pri¬
rastke pristavljajo k čistemu deblu, n. pr.: nes-ti,
pas-ti, pi-ti.

Ta vrsta pa se deli zopet v sedem razredov.

41

Prvi razred obsega tiste glagole, katerih
deblo se končava na d ali t, n. pr.: god-em, plet-em

Spregajo se tako-le:

Množina. 1. pletimo,

zdanjega časa: I. plete.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol

II. pletoč, pletoča, pletoče.

42

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Drugi razred obsega tiste glagole, katerih
deblo ima končnika s ali z, n. pr.: nes-em, griz-em.

Spregajo se kakor glagoli prvega razreda,
samo v nedoločniku se z rad izpreminja v S,
n. pr.: gristi.

Tretji razred obsega tiste glagole, katerih
deblo ima končnike b, p, v, n. pr.: skub-em,
sop-em, plev-em.

Spregajo se kakor glagoli prvega razreda;
pri končnikih b in p v nedoločniku vstavlja
Se S, n. pr.: skubsti, sopsti.

četrti razred obsega tiste glagole, katerih
deblo ima končnika g ali k, n. pr.: strig-strižem,
tek - tečem.

2. strižete,

3. strižejo.

43

Velel ni naklon.

Ednina. 1. —

2. strizi,

3. strizi.

Deležnik
zdanjega časa I. —

Zdanji čas.

44

Množina. 1. pnemo,

2. pnete,

3. pno, pnejo.

Velelni naklon.

Ednina. 1. —

2. pni,

3. pni.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

. Šesti razred obsega tiste glagole, katerih
deblo ima končnika 1 ali r, n. pr.: mel(j)-em, zr-em.
Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. zrem,

2. zreš,

3. zre.

45

Sedmi razred obsega tiste glagole, katerih
deblo se končava s samoglasnikom, n. pr.: zna-m,
de-m, bi-jem, ču-jem.

46

Spregajo se tako-le:

Deležnik

zdanjega časa: I. bije.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol

47

II. vrsta

obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k
deblu naj pred zlog n i (n o), in k temu še le
pregibne prirastke, n. pr.: merk-niti, dvig-niti.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

48

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

II. — (venoč), (venoča), (venoče),
preteklega časa

v tvorni obliki: I. dvignivši,

II. dvignil, dvignila, dvignilo,
v trpevni obliki: dvignjen (nen), dvignjena, dvignjeno.

Glagolnik: dvignjenje.

Nedoločnik: dvigniti.

Namenilnik: dvignit.

III. vrsta

obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k
deblu naj pred 6, in k temu še le pregibne
prirastke, n. pr.: done-ti, kipe-ti, grme-ti.

Ta vrsta se deli v dva razreda. Prvi
razred obsega tiste glagole, kateri imajo pri pre¬
gibanji še samo deblo. Ti-le so: šte, sme, grd,
spe, ime.

Spregajo se kakor glagoli I. vrste sed¬
mega razreda.

Drugi razred obsega tiste glagole, čigar
deblo se v zdanjem času končava na i in v
nedoločniku na 6.

Spregajo se tako-le:

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. želiva, želive (vi),

2. želita, želite (ti),

3. želita, želite (ti).

49

Množina. 1. želimo,

2. želite,

3. žele, želijo.

Velelni naklon.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu
naj pred i, in k temu še le pregibne prirastke,
n. pr.: hval-i-m, nos-i-m, sod-i-m.

Spregajo se tako - le:

Slov, slovnica. 4

50

Z dan ji čas.

Velelni naklon.

51

V. vrsta

obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k deblu
naj pred a, in k temu še le pregibne prirastke,
n, pr.: del-a-m, čuv-a-m, sek-a-m.

Ta vrsta se deli v štiri razrede.

Prvi razred obsega tiste glagole, ki ob-
držujejo a po vseh izpremembah.

Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina.

1. delam,

2. delaš,

3. dela.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

2. delate,

3. delajo.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

4*

52

Deležnik

zdanjega časa: I. delaje,

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Namenilnik: delat.

Drugi razred obsega tiste glagole, katerih
deblo se v zdanjem času končava na i, v nedo¬
ločniku pa na a, n. pr.: piši-pišem, pis-a-ti.

Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. pišem,

2. pišeš,

3. piše.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

53

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. pišiva, pišive (vi),

2. pišita, pišite (ti),

3. — —

Množina. 1. pišimo,

2. pišite,

3. —

Deležnik

zdanjega časa: I. pisaje (piše),

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Nedoločnik: pisati.

Namenilnik: pisat.

Tretji razred obsega tiste glagole, katerih
deblo se v nedoločniku končava na a, v zdanjem
času pa najraji na kak povikšan soglasnik,
n. pr.: brati, berem; prati, perem.

Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. berem,

2. bereš,

3. bere.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. bereva, bere ve (vi),

2. bereta, berete (ti),

3. bereta, berete (ti).

54

Množina.

Ednina.

Dvojina.

Množina.

Za ženski in srednji spol.
berivo (vi),
berite (ti),

1. beremo,
berete,
bero, berejo.

2.

3.

Velelni naklon.

1. —

2. beri,

3. beri.

Za moški spol.

1. beriva,

2. berita,

3. —

1. berimo,

2. berite,

3. —

Deležnik

I. bere,

zdanjega Časa:

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

II. beroč, beroča, beroče,
preteklega časa

v tvorni obliki: I. bravši,

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

II. bral, brala, bralo,

v trpevni obliki: bran, brana, brano.

Glagolnik: branje.

Nedoločnik: brati.

Namenilnik: brat.

četrti razred obsega tiste glagole, čigar
deblo se v nedoločniku končava na a, v zda-
njem času pa na samoglasnik, n. pr.: seja-ti, seje,
kova-ti, kuje.

Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. sejem,

2. seješ,

3. seje.

55

VI. vrsta

obsega tiste glagole, kateri pristavljajo k
deblu naj pred ova, ali po č, j, š, šč, in ž
e v a, in k temu še le pregibne prirastke, n. pr.:
kup-ova-ti, kralj-eva-ti.

56

Spregajo se tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. kupujem,

2. kupuješ,

3. kupuje.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Množina. 1. kupujemo,

'2. kupujete,

3. kupujejo.

Velelni naklon.

Ednina. 1. —

2. kupuj,

3. kupuj,

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Množina. 1. kupujmo,

2. kupujte,

3. —

Deležnik
zdanjega časa: I. kupuje, kupovaje,

Namenilnik: kupovat.

57

Posebna sprega.

Posebno spregajo se glagoli: dati, jesti,
vddeti, iti, hoteti, imeti, biti, in sicer
prvi trije tako-le:

Zdanji čas.

Ednina. 1. dam, jem, vem;

2. daš, ješ, veš;

3. da, je, ve.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. dava, jeva, veva; dave (vi), jeve (vi),
veve (vi);

2. dasta,jesta,vesta; daste,(sti),jeste(sti),

veste (sti);

3. dasta,jesta, vesta; daste(sti), jeste (sti),

veste (sti).

Množina. 1. damo, jemo, vemo;

2. daste, jeste, veste;

3. dado, jedo, vedo.

Velelni naklon.

Ednina. 1. —

2. daj, jej, vedi;

3. daj, jej, vedi.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. dajva, jejva, vediva; dajve (vi), jejve (vi),
vedive (vi),

2. dajta, jejta, vedita; dajte (ti), jejte (ti),

vedite (ti);

3. —

Množina. 1. dajmo, jejmo, vedimo;

2. dajte, jejte, vedite;

3. —

58

Deležnik

zdanjega časa: I. jede, vede;

Za moški spol. Za ženski spol.

II. jedoč, vedoč; jedoča, vedoča;

Za srednji spol.
jedoče, vedoče;

preteklega časa

v tvorni obliki: I. davši, jedši, vedevši;

II. dal, dala, dalo;

jel, jela, jelo ali
jedel, jedla, jedlo;

vedel, vedela, vedelo;

v trpevni obliki: dan, dana, dano;

jeden, jedena, jedeno;

veden, vedena, vedeno.

Glagolnik: danje, jedenje, vedenje.

Nedoločnik: dati, jesti, vedeti.

Namenilnik : dat, jest, vedet.

Iti, grem.

Zdanji čas.

Ednina. 1. idem, grem, gredem;

2. ideš, greš, gredeš;

3. ide, gre, grede.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. greva, gredeva, ideva; greve (vi), gredeve (vi),
ideve (vi);

2. gresta, gredeta, ideta; greste(sti), gredete (ti),

idete (ti);

3. gresta, gredeta, ideta; greste(sti), gredete(ti),

idete (ti);

Množina. 1. gremo, gredemo, idemo;

2. greste, gredete, idete;

3. grejo, gredo, ido, idejo.

59

Velelni naklon.

Deležnik

zdanjega časa: I. grede, ide;

Za moški spol. Za genski spol. Za srednji spol.

II. gredoč, idoč; gredoča, idoča; gredoče, idoče;
preteklega časa

v tvorni obliki: I. (pridši) šedši, šedša, šedše;

II. (najdel) šel, šla, šlo;

v trpevni obliki: iden, idena, ideno.

Glagolnik: idenje (snidenje, najdenje).

Nedoločnik: iti.

Namenilnik: it.

Hoteti, imeti.

Zdanji čas.

Ednina. 1. hočem, imam;

2. hočeš, imaš;

3. hoče, ima.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. hočeva, imava; hočeve (vi), imave (vi);

2. hočeta, imata; hočete (ti), imate (ti);

3. hočeta, imata; hočete (ti), imate (ti);

60

Množina. 1. hočemo, imamo;

2. hočete, imate:

3. hočejo, hote, imajo.

Velelni naklon.

Ednina. 1. —

2. hoti, imej;

3. hoti, imej.

Za moški spol. Za genski in srednji spol.

Dvojina. 1. hotiva, imejva; hotive (vi), imej ve (vi);

2. hotita, imejta; hotite (ti), imejte (ti).

3. —

Množina. 1. hotimo, imejmo;

2. hotite, imejte;

3. —

Deležnik

zdanjega časa: I. hote, imaje (ime);

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

II. hoteč, imajoč; hoteča, imajoča; hoteče, imajčče;
preteklega časa

v tvorni obliki: I. —

II. hotel, hotela, hotelo ali
htel, htela, htelo;
imel, imela, imelo;

v trpevni obliki: hoten, hotena, hoteno;
imet, imeta, imeto.

Glagolnik: hotenje, imetje, imenje.

Nedoločnik: hoteti, imeti.

Namenilnik: hotet, imet.

Pomožnih ,,biti“.

Glagol spregati pomaga glagol „biti“, ki se
imenuje pomožnik ali pomožni glagol, in se
tako-le pregiblje:

61

Nezložena obrazila.

62

Množina.

1. bodimo,

2. bodite,

3. -

63

Želelni naklon.

Ednina. 1. naj bodem, bom;

2. —

3. naj bode, bo.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. naj bodeva, bova; naj bodeve (vi), bove (vi);

2. —

3. naj bodeta, bosta; naj bodeve (vi), boste (sti).
Množina. 1. naj bodemo, bomo;

2. —

3. naj bodo.

Želelno -pogojni naklon.

Za vse tri osebe.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Ednina. naj bi bil, naj bi bila, naj bi bilo.

Dvojina. naj bi bila, naj bi bile (i), naj bi bile (i).

Množina. naj bi bili, naj bi bile, naj bi bila.

Vzgled za pregibanje po vseh časih in
naklonih.

Zdanji čas.

Ednina. 1. delam,

2. delaš,

3. dela.

Za moški spol.

Dvojina. 1. delava,

2. delata,

3. delata,

Za ženski in srednji spol.

delave (vi),
delate (ti),
delate (ti),

64

Množina.

1. delamo,

2. delate,

3. delajo.

Ednina.

Velelni naklon.

1. —

2. delaj,

3. delaj.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. delajva,

2. delajta,

3. naj delata,

Množina. 1. delajmo,

2. delajte,

3. naj delajo.

delajve (vi),
delajte (ti),
naj delate (ti).

65

Dvojina.

sta,

ste


Množina.

delala

Ednina.

Množina.

Ednina.

bi.

2.

3.


1.

2.

1.

2.

3.

1.

2.

3.

bila;

delal,

delale,

(sti);

»

smo;

ste;

so.

Za
dedelala
»

delalo (

» 1
s>

ženski spol.

sem

si

je

Za ženski in srednji spol.
delala sva, delale (li) sve (svi);

časa.

Za ženski spol. Za srednji spol.
delala,
»
»

ste »

so >

sta. » »

3> 3> »

Za moški spol.

dodelali smo bili,
» ste »
» so »

Za srednji spol.

dodelala smo bila,
» ste »
» so »

Pogojni naklon zdanjega
Za moški spol.

1.

2.

3.

1.

2.

3.
delali,

J>

Predpretekli čas.

Za moški spol.
dodelal sem bil,
» si »

» je »

Za srednji spol.
dodelalo sem bilo,
» si »

» je »

Za ženski in srednji spol.

Dvojina. 1. dodelala sva bila, dodelale (li) sve (svi) bile (li);
ste (sti) »

Za ženski spol.

dodelale smo bile;

Slov, slovnica.

5

66

Pogojni naklon preteklega časa.

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Ednina. 1. delal bi bil, delala bi bila, delalo bi bilo;

Želelni naklon zdanjega časa.

Ednina. 1. naj delam,

2. —

3. naj dela.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Ednina. 1. naj sem delal, naj sem delala, naj sem delalo;

2. —

3. naj je delal, naj je delala, na je delalo.

67

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Dvojina. 1. naj sva delala, naj s ve delale (i), naj s ve delale(i);

2, —

3. naj sta delala, naj ste delale (i), naj ste delale(i).

Množina. 1. naj smo delali, naj smo delale, naj smo delala;

2. —

3. naj so delali, naj so delale, naj so delala.

Želelno-pokojni naklon sdanjega časa.

Ednina.

D voj ina.

Množina.


Ednina.

Za
naj

1.

2.

3.

1.

2.

3.

1.

2.

3.


spol.
delala;

delalo;

5>

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.
naj bi delal, naj bi delala, naj bi delalo;

»»» »»> »» j

s> > » »»> » » J

Za ženski in srednji spol.
naj bi delale (i);

» »

Želelno-pogojni naklon preteklega časa,
ženski
bi bila

naj bi delala,

> 5>

naj bi delali, naj bi delale, naj bi delala;

» > » » »

» » » » »

Za moški spol.

1. naj bi bil delal,

2. » » » »

3. » » » »

Za srednji spol.

naj bi bilo

» » »

» » »

Za moški spol. Za ženski in srednji spol.

Dvojina.

Množina.

1. naj bi bila delala, naj bi bile (i) delale (i);

2. » » » » »»» »

3. » » > » »»» »

Za ženski spol.

1. naj bi bili delali, naj bi bile delale;

2. » » » » »»» »

3. » » » » » » » »

5*

68

Za srednji spol.

naj bi bila delala;

» » » »

» n n n

Deležnik

zdanjega časa: I. delaje,

Za moški spol. Za ženski spol. Za srednji spol.

Vaje.

1. Napiši, kaj delajo oče, mati, hlapec, dekla,
mizar, tesar, strugar, zidar, kovač, čevljar, krojač, voznik,
čolnar, vrtnik, lovec, ribič, rudar, trgovec!

Kaj dela pes, konj, osel, krava, vol, ovca,
koza, miš, mačka?

Kaj dela, reka, potok, veter, kolo, krogla, voz,
čoln, dim, zastava, veriga, mlin, slap?

Kaj se godi s pečjo? kaj z blagom, kaj s
pesmijo? kaj se godi z umazano posodo? kaj s smetmi?
kaj s prahom?

Kaj dela drevo, listje, setev, sneg, led, solnce, luna ?

2. Kdo orje? Kdo sadi? Kdo žanje? Kdo kosi?
Kdo mlati? Kdo pase? Kdo hodi? Kdo jezdi? Kdo
spi? Kdo počiva? Kdo uka? Kdo zdihuje? Kdo joka?

69

Kdo laja? Kdo poje? Kdo cvili? Kdo cvrči?
Kdo čivka? Kdo žvrgoli? Kdo šumi? Kdo gruli? Kdo
pikne? Kdo se levi? Kdo gloda?

Kaj buči? Kaj doni? Kaj zvoni? Kaj zvenči?
Kaj žvižga ? Kaj pokeče (poketa) ? Kaj se siplje ? Kaj prši ?

Kaj je glajeno? Kaj je nošeno? Kaj je topljeno?
Kaj je razbeljeno? Kaj je ustrjeno? Kaj je vsejano? Kaj
je posekano?

Kaj kali? Kaj raste? Kaj cvete? Kaj zeleni?
Kaj zori? Kaj tli? Kaj pripeka? Kaj se suši? Kaj vene?
Kaj sahne?

3. Poišči v teh-le pregovorih glagole, in zapiši
posebej prehajalne, neprehajalne, brezosebne in povračalne:

Eeče, ne poseka. Slepec slepca vodi; oba padeta
v jamo. Blago odide, um pride. Bog daja, Bog jemlje.
Bog oblači, Bog prevedri. Človek obrača, Bog obrne.
Leta visoko, pade globoko. Obljuba dolg dela. Sila kola
lomi. Smrt pobira, ne izbira. Nesreča ne spi. Jaz jokam,
ti poješ. Boli me. Otrok se igra, mož se zanaša. Bedak
se smeja, modri premišljuje. Bliska se, grmi! Bog govori.

4.  Poišči v teh-le pogovorih in pregovorih dovršne
in nedovršne glagole:

Oblečem se, obujem se, počešem se, umijem se.
On me udari, jaz ga objamem. Lepa pesem nebo odpera,
daje veselo srce, tolaži dušo, preganja skrbi. On mi
posojuje, jaz mu vračam. Majhen lonec hitro skipi. Človek
veliko pretrpi. S časom vse mine.

5. Povej, kaj delaš ti! povej svojemu tovarišu, kaj
dela! povej, kaj dela kdo drugi!

Povej, kaj delata vi dva! povej svojima tovari¬
šema, kaj delata! povej, kaj delata una dva!

Povej, kaj delati ve dve! povej svojima tovari¬
šicama, kaj delate! povej, kaj delate uni dve!

Povej, kaj delate vi! povej svojim tovarišem,
kaj delajo! povej, kaj delajo drugi!

70

6. Napiši, kaj delajo ljudje zdaj na polji, kaj so
delali popred, kaj bodo delali pozneje!

7. Povej to-le naj pred v preteklem, potem pa v
prihodnjem času:

Dan se daljša, noč se krajša. Sneg kopni, led se taja.
Travniki zelene. Tiče prihajajo, gnjezdijo, vale, cvrče;
kukavica kuka, škrjanec drobni. Čebele rojijo, med nanašajo.
Vijolice cvetejo. Drevesa poganjajo. Vrtnik koplje, sadi.
Kmet orje, seje. Žanjice žanjejo. Mlatiči mlatijo. Otroci
se kopljejo. Dan se krajša, noč se daljša. Megle se vlačijo.
Dežuje, mrzel veter vleče; listje rumeni, vene, spada.
Tiče odhajajo. Ljudje spravljajo pridelke. Sneg pade. Vse
počiva.

8. Odgovori popolno tem vprašanjem: Kaj je Bog
v začetku ustvaril? Kaj je Bog za človeka zasadil? Kaj
je Bog rekel zapeljivi kači? kaj Evi? kaj Adamu? Kje
je bil odrešenik rojen? Kdaj bode zveličar zopet prišel?

9. Poišči tu glagole, in povej, v katerem času ka¬
žejo djanja:

V šolo hodim, se učim, ubogam. Ti se bodeš
izbrusil, zlikal. Seljan trebi goščo, obdeluje zemljo. Bode
pridelal. Vročina je pritiskala. Ljudje so se potili, cvetice
so venele, živina je sence iskala. Drevesa, ki smo jih bili
zasadili, so nam usahnila. Ko smo travnik kosili, smo si
bili koscev najeli. Smrt je ustrelila, ni zgrešila. Kadar
bode umrl, bode molčal.

10. Poišči tu glagole, in povej, v katerem naklonu
so: Delaj in moli! Mladi, starega spoštuj? Pes tuli,
lačen je; jedel bi, ko bi kaj imel. Hlapec naj bi delal,
če misli služiti. Stradaj, lenuh! Prijatelj je umrl; naj
v miru počiva!

11. Napiši djanja v nedoločniku, ki so tim-le nasprotna:
delati, vprašati, sovražiti, škodovati, dajati, od-

perati, grajati, povikševati, kupovati, stati, gledati, mi¬
žati, voziti se.

71

12. Kam gre orač? kam sejalec? kam kosec? kam
plevica? kam žanjica? kam pastir? kam trudni?

13. Oznamenite razne deležnike t  naslednjih djanjili:

Čez prag stopaje izročam se Bogu. On mi je
pripovedoval, jaz sem ga strme poslušal. Prebiraje dobre
spise se vadimo pisati. Stoječ mlin ne ropoče. Molčeči ne
dela razprtij. Mimo grede sem ga pozdravil. Leteča muha
pikne. Dež se je ulil; delavci, pustivši delo, gredo pod
streho. Daj se poučiti, pa tudi posvariti! Slabo drevo
bode posekano in v ogenj vrženo. Oponesen dar je črn
pred Bogom. Pisan travnik me mika. Obdelovana njiva rodi.

14. Izpelji iz teh-le glagolov glagolnike: sopsti,
skubsti, bresti, peči, tleči, vleči, sedeti, trpeti, ječati,
kričati, kuriti, svariti, motati, pisati, rezati, trkati,
zadrževati, darovati, gospodovati, pričakovati, zaničevati,
spoštovati!

15. Povej od teh-le djanj vse, kar koli veš:

Ko bi v šoli darove dobivali, bi nekateri otroci
raji v šolo hodili. Nabirajte si lepih naukov, devljite
si jih v srce! Osrečevali, osrečili vas bodo. Učil se
bom, dokler bom živel. Stari oče so mi rekli: »Kruh,
sol jej, pravico govori!« Ubogal jih bodem. Bolje poslu¬
šati, kakor skušati. Mati so me klicali: »Idi k mizi brat!«
Bral sem; pohvaljeno je bilo moje branje.

16. Povej djanja v vseh mogočih časih in naklonih:
Drevo raste. Pes grize. Pevki pojete. Mlinar

melje. Pekar peče. Brivec brije. Oče mignejo, otroci ubogajo.
Solnce blišči. Učenec šteje. Zvon doni. Veter buči.
Čebele rojijo. Ribe plavajo. Veverica gloda. Šetava se.
Pes liže. Vrtavka pleše. Kosec kleplje. Kopljemo. Mlatite.
Tarejo. Pestunja ziblje. Ogenj žge. Kovač kuje. Učenec
napreduje. Praznujemo. Oče pripoveduje. Veselite se!
Delo je dodelano.

72

Predlog.

Vodila.

Pesem pravi: »Življenje je cesta čez plan, čez
gore«. »Prazno je delo brez sreče z nebes«. Pregovor
pravi: »Krava pri gobcu molze«.

Besede »čez«, »z«, »pri« se drugim besedam pred¬
lagajo, in kažejo razmere, v katerih so stvari mej soboj.

Besede, katere se drugim besedam predlagajo,
in kažejo razmere, v katerih so osebe ali reči,
imenujejo se predlogi ali razmerniki.

Predlogi so neločljivi in ločljivi.

Neločljivi izgube pomen, če se ločijo od be¬
sede, n. pr.: pre-hvaliti, pro-dajati, vz-digovati.

Ločljivi pa tudi sami za se kaj pomenijo,

n. pr.: do, iz, nad, ob . . .

Krog hiše je drevje. Zraven hiše je vrt.

Samostalnik s predlogom je tu v rodilniku.

Grem k očetu. Sem bil šel k gospodu.

Samostalnik s predlogom je tu v dajalniku.

Skozi vrata hodimo v hišo.

Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku.

Sem bil pri maši.

Samostalnik s predlogom je tu v mestniku.

S kom govoriš? Z bratom govorim.

S čim govoriš? Z jezikom govorim.

Samostalnik s predlogom je tu v družilniku.

Kam je tič zletel? Tič je zletel na drevo.

Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku.

Kam greš? V gozd grem.

Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku.

73

Kje si bil? V gozdu sem bil.

Samostalnik s predlogom je tu v mestniku.

Za dne sem vstal.

Samostalnik s predlogom je tu v rodilniku.

Za grm se je skril.

Samostalnik s predlogom je tu v tožilniku.

Za grmom je skrit.

Samostalnik s predlogom je tu v družilniku.

Predlogi devajo svoj samostalnik vselej v
kak sklon.

Ti-le predlogi devajo svoj samostalnik v
rodilnik: brez (bez), do, iz, od, izmed (izmej),
izzad, izpod, izpred, izza, bliz (blizo), glede,
mimo, okoli, okrog, krog, poleg, prek, razen,
zunaj, vštric, takraj, tostran, unkraj, tik, znotraj,
više, zraven, dnu, konec (konci), kraj, mestu
(namestu), sredi, vpričo, vrhi, vsled, zarad, zboga
(zbog), za delj, za stran.

Predloga n k“ (h) in „proti“ devata svoj
samostalnik v dajalnik.

„k“ izpreminja se časi v pri besedah,
ki se začenjajo z ostrimi soglasniki: c, k, s, t,
n. pr.: Veslar vesla h kraju.

Ti le predlogi devajo svoj samostalnik v
tožilnik: čez (črez), skoz, raz, zoper, vz.

Predlog „pri“ deva svoj samostalnik v
mestnik.

Ti-le predlogi devajo na vprašanje n odkod“?
svoj samostalnik v rodilnik, na vprašanje „s

74

kom“? ali „s čim“? pa v družilnik: s (so,
se), z (ž).

Ti-le predlogi devajo na vprašanje »kam"?
svoj samostalnik v tožilnik, in na vprašanje
„kje“? pa v mestnik: na, po, v, ob;
dobiva vselej mestnik.

Ti-le predlogi devajo na vprašanje „kam“?
svoj samostalnik v tožilnik, in na vprašanje
„kje“? pa v družilnik: med (mej), nad, pod,
pred.

Predlog ,,za“ deva samostalnik

1. v rodilnik, ki pomenja kak čas ali klic,

n. pr.: za večera, za Boga!

2. v tožilnik, kadar pomenja za koliko, na-
mestu in kraj na vprašanje „kam“?, n. pr.:
koliko si dal za novo knjižico? Sin gre za očeta v boj.
Za drevo se je skril;

3. v družilnik, kadar pomenja kraj na
Vprašanje ,,kje“? n. pr.: Za drevesom je skrit.

Vaje.

1. Poišči v teh-le pregovorih predloge, in povej,
v kateri sklon devajo svoj samostalnik:

Bob ob steno meče. Vodo v Savo nosi. Dlako
na čvetero cepi. Iz dežja pod kap. Kupil bi ga za otrobi.
Mačko h klobasi za varuha. Po vetru plajšč obrača. Pod
mernik luč stavi. Z oljem gasi ogenj. S trebuhom za
kruhom. On je tič brez perja. Brez glave storjeno je
skaženo. Ni planine brez doline. Brez potu ni medu.
Gre skoz les, ne vidi dreves. Izpred oči, iz misli. Til
sreče nesreča preži. Kraj suhega tudi surovo gori. Mq
pravico in krivico ni srede. Lenuh ob setvi malo zanj).

75

2. Stavi til namesto črtic razmernike:

Sava izvira — Gorenjskem — Triglava; teče —
Radovljice, Kranja, Šmarijne gore, — Zalogom, — litijsko
dolino, — Zagorjem; til dela mejo — Kranjsko, Štajersko;
potem teče — Hrvatsko; — Hrvatskega se obrne — Gra-
nico — Beligradu izliva se — Donavo. Donava pride

— nemških dežela, gre — Dunaja — Ogerskem — Turško,
izliva se — Črno morje. — Štajerskem teče Mura —
Gradca, izteka se — Dravo; Drava pride — Tirolskega

— Koroškem, gre — Maribora — Hrvatsko, izliva se

— Donavo. — štajerskih voda izlivajo se naravnost —
Donavo: Truna, Aniža, Raba, Drava. Aniža teče —
Salcburškega — Gornjo Avstrijo — Štajersko; prihajaje —
to deželo, odhajaje — nje vije se — soteskami, —
srednjem teku vali se — dolini.

3. Sestavi te-le samostalnike, glagole in predloge:
Mladost, živeti, brez skrb. Zarad, lenoba, lenuh

stradati. K, hud, pes, ne hoditi. Čez, trnje, ne skakati.
Skoz, zid, z, glava, ne riniti. Pri, izvir, voda zajemati.
S, konj, ne pasti. Z, roke delati, ne igrati. Po, nevihta,
sobice, sijati. Ob, hiša, stati, drevje. Človek, ne živeti,
ob kruh. O, žetev, kazati se, pridelek.

4. Odgovori popolno tem vprašanjem: Kdaj gre
namestil dežja sneg? Kdaj gre toča? Kje so oblaki?
Kam teče vsaka reka? Kje leži sneg po zimi? Kdaj
imamo potice, kdaj pirhe? Kdaj je bil zveličar rojen
(cesar August)? Kdaj se za hleb kruha njiva kupi?

5. Poišči v berilu pod št. — vse predloge, in
zapiši, v katerem sklonu so s samostalnikom'

Prislov.

Vodila.

Tukaj so učenci, tam učenke.

Besedi »tukaj«, »tam« znanite kraj, t. j., kje se
kaj godi.

76

Jeseni vsa narava umira.

Beseda »jeseni« znani čas, t. j., kdaj se kaj godi.

Visoko letal, nizko padel.

Besedi »visoko«, »nizko« znanite način, t. j., kako
se kaj godi.

Bog nam pošilja križe zato, da bi nas ponižal.

Beseda »zato« znani vzrok, t. j., zakaj se kaj godi.

Besede, ki znanijo kraj, čas, način ali
vzrok, imenujejo se prislovi.

Vsak pridevnik je tudi prislov, n. pr.:
Pastirska piščalka lepo poje.

Prislovi na vprašanje „kje“? so: tu, tu-le,
tukaj, tam-le, tamkaj, onde, ondukaj, povsodi,
drugodi, nekde, kjer (kder), kjerkoli, nikjer,
zunaj, doli, gori, zgoraj, notri, iznotra, spredi,
spodaj, sredi, zadi, zraven, poleg . . .

Prislovi na vprašanje „kam‘? so: sem,
lesem, semkaj, sem ter tje, sem ter tam, drugam,
nikamor, ven, venkaj, nazaj, naprej, strani . . .

Prislovi na vprašanje ,,kod“? so: tod, le-
tod, tod-le, todkaj od tod, dotle, ondot, dru¬
god, kod, nekod, koder koli, nikod . . .

Prislovi na vprašanje „kdaj“? so: sedaj,
(zdaj), zdajci, danes (denes), nocoj, vspomladi,
jeseni (jesen), jutri, letos, precej, skoro, kmalu,
novič, drugoč, potem, še le, drevi, nekdaj, že
(uže), tedaj, ondaj, včeraj, davi, sinoči, dan
danes, lani, davno, zjutraj, zvečer, pozno, sicer,
obsore, obkore, obtore, dosle, dotle, potlej, dokle,
odkle.

77

Prislovi na vprašanje „kolikrat“? „dokle“?
so: tolikokrat, tolikrat, dostikrat, malokrat, redko,
obojič, trojič, neprenehoma, neprestano, zdržema,
vekoma, vekomaj, zmirom, zmiraj, zmir, vsegdar,
vselej, zopet, spet, največ, vedno, z nova.

Prislovi na vprašanje „k o 1 i k o“ ? so: toliko,
enoliko, nekaj, nič, kolikor koli, dosti zadosti,
dovolj, jako, zelo, silno, močno, vele, komaj,
toliko da, le, prav, precej, premalo, prevčč,
vsaj, zgol . . .

Prislovi na vprašanje „kako“? so: tako,
takisto, enako, nikako, nikakor, inako, inače,
drugače, bolj, mari, nalašč, zastonj, napak, na
ravnost, narazno, na dvoje, na robe, nenadoma
hitro, naglo, berzo, počasi, posebej, posebno,
samotež, skrivaj, tikoma, vedoma, vidoma, vkup,
skup, skupaj, všeč, po godi, zaporedoma, vznak,
ceno . . .

Prislovi na vprašanje „zakaj ;£ ? so: zato,
torej, zatoraj, tedaj, za tega delj . . .

Trdilni prislovi: da, kaj pa, kako pak,
to je, to je da, to se ve, vsekako, gotovo, pač,
da, pač je res, res . . .

Nikavni prislovi so: ne, nikar, nikakor . . .

Dvomljivi prislovi so: blez, blezo, boje da,
neki, neki da, lehko da, menda, morda, more,
biti, javaline, težko . . .

Pojasnilni prislovi so: skratka, zlasti, prav
za prav, sploh, v obče . . .

78

Vaje.

1. Povej in zapiši: Kje je Bog? Kam se megla
vzdviguje? Kdaj drevesa cveto? Kdaj listje rumeni?
Kdaj molimo čez dan? Kolikrat tresi na zemljo? Dokle
bo naša duša živela? Koliko blaga bode človek soboj na
uni svet nesel? Kako teče železni hlapon? Kako trgovci
prodajajo? Zakaj kmet seje? Zakaj se učenec uči?

2. Poišči tu prislove, in povej, katerim vprašanjem
odgovarjajo in kako se imenujejo:

Mnogo ljudi je na svetu, pa malo jih je zelo
modrih. Vedno moramo iti naprej, ne nazaj. Koder koli
solnce sije, naj prijaznost klije! Zjutraj lehko delamo.
Gotovo da! Tu nas vse kmalu mine. Tu sejemo, tamkaj
bodemo želi. Nikar preveč ne navezujmo srca na prazne
reči! Veliko imaš še katerikrat, a dosti nikoli. Morda
misliš večno živeti?

3. Poišči v berilu št. — vse prislove, in povej
o njih vse, kar koli veš!



Veznik.

Vodila.

Zlato in srebro je žlahtna ruda. Črta je ravna,
ali kriva. Škrjanec je nekaj zrnje, nekaj žuželke.
Sin je veči, nego oče. Voda pogasi ogenj, olje pa po-
vekša plamen.

Besedice »in«, »ali«, »nekaj«, »nego«, »pa«
vežejo besede. Imenujejo se vezniki.

Vezniki so besedice, kateri vežejo posamne
besede in cele misli.

Vezniki so vezalni, protilni in ločilni, trdilni
in sklepalni, potem krajevni in časovni, načinni
in vzročni.

79

Vezalni vezniki so: i, in, ino, pa, ter,
tudi, ne le—ampak tudi, ne—ne, ni—ni, niti,
-—niti, tako—kakor dalje, potem, potlej, h temu,
na to, vrh tega, naposled, časi—-časi, nekaj—
nekaj, nekoliko—nekoliko, zdaj—zdaj, zdaj—
zdaj, kakor, kot, namreč, zlasti, posebno, so-
sebno, češ . . .

Protilni in ločilni so: a, ali, no, pa, pak,
toda, le, samo, samo da, vender, vender le,
ne—ampak, ne—nego, ne—temuč, nikar, bodi
—bodi, bodi si—bodi si . . .

Trdilni in sklepalni vezniki so: saj (vsaj,
sej), sicer, drugače, inako, kajti, zato, zatorej,
torej, zarad tega, za tega delj, tedaj, takisto,
vsled tega . . .

Krajevni in časovni vezniki so : kjer, kjer¬
koli, kamor, kamor koli, kadar, kedar, dokler,
do kar, kar, ka, odkar, predno, kakor, čim,
s čim . . .

Načinni vezniki so: kakor—tako, kolikor—
toliko, čim—tem . . .

Vzročni vezniki so: ko, ker, če, ako, samo,
da, da le, naj—si, dasi, dasitudi, ako tudi, če
tudi . . .

Vajt.

1. Poišči tu veznike, in povej kako se imenujejo:
Zdrava lica so bela in rudeča, kakor mleko in
kri. On lepo piše od konca do kraja. Skrbi za zdravje,
toda ne mehkuži se! Ne delaj zavoljo dobička! Eoka roko
umiva, lice pa obedve. Ako ni lepo, saj tudi ni drago.
Ne povej vsega, kar veš! Čednost bolj lepša, kakor zlato

80

in srebro. Manj ko govoriš, toliko več poslušaj! Varičnost
in dobrodelnost se vjemate; ali skopost dela kamnito srce.
Pridni ne umrje od glada ; kajti pridnemu pogleda sicer
glad skozi okno; toda v hišo mu ne pride. Ako ne teče,
pa kaplje.

2. Postavi tu namestu črtic primerne veznike:

Bog je večen; — je vselej bil, je — bo vselej.
Bog je vsegaveden; — ve vse, — naše naj skrivnejše
misli. Tiče nam koristijo, — jih nikar ne preganjajte 1
Lito železo je mehkeje — jeklo, — se da piliti —
vrtati. Vsi sesalci imajo rudečo, toplo kri — dihajo s
pluči; kit ima — toplo kri — diha s pluči — je —
sesalec. Ribe ne dihajo s pluči, s škrgami.

3. Prepiši — povest iz berila, in podčrtaj vse
veznike!

Medmet.

Vodila.

Pastirji so šli domov, in so ukali: „Ju, ju, ju!“
Deček je padel, in je zavpil: „Ojoj!“

Deklica se je opekla, in je zavpila: „As!“

Oče so mlatičem djali: „Nujte, nujte!“

Mlatiči so udarili: „pik! pok; pika! pok!“

Besediee „ju!“ „ojoj!“ „as“, „nujte“, „pik!“
„p o k!“ naznanjajo občutke in posnamejo glasove.

Besedice, ki naznanjajo občutke ali posne¬
majo kake glasove, imenujejo se medmeti.

Medmeti za občutke so:

veseli glasovi: ha, ha! ala! ju! juhuhu!
hopsasa! hajsasa! blagor!

žalostni glasovi: ah! oh! uh! oj! joj! oj oj!
gorjč!

81

čudilni glasovi so: o! da te! da te vender!
kaj še!

nepričakovalni glasovi: hoho! ne pa! vender
ne! predrta reč!

podbudni glasovi: nujte! udri! primi! drži!
klicni, tihi glasovi: st! pst! i nu! čaj! čajte!
slišiš! ne! nikar!

bolečniglasovi: as! asa! oh! oh prejoh! joj!
prejoj!

nepovoljni glasovi: ba! pej! pej te bodi!

Voščila so: Z Bogom! Zdrav ostani! Bog
daj! Bog ne daj! Bog daj dobro srečo! Bog te
sprimi! Živio! Slava!

Glasovi, s katerimi živali kličemo, odganjamo
ali zavračamo, so: muc, muc! kec! hej! les! ajs!

Posnemalni glasovi so: pik pok! lop! plčsk!
tresk!

Vaje.

1. Kako rečeš, kadar veselo poskočiš?
Kako zdihuješ, kadar si žalosten!
Kako rečeš, kadar te kaj zaboli?
Kako reče učitelj, kadar otroci šume?

2. Kako rečeš, kadar srečaš svojega prijatelja?
Kako se poslovljaš od njega?

Kako rečeš, kadar prideš k delajočemu človeku?
Kako ti delavec odgovarja?

3. Kako kličeš pesa, mačko, kokoši?

S katerimi glasovi odganjaš te živali?

4. Kako ropoče v mlinu?

Kako žvižga železni hlapon?

5. Prepiši iz berila pesem —, podčrtaj medmete,
in povej, kakšni glasovi so!

Slov. Slovnica.

6

82

Drugi del.

Stavek.

Prosti in zloženi stavek.

Vodila.

B»ek je učenec. Deček je vesel. Deček poje. Škrjanec
je tiča. Škrjanec je rujav. Škrjanec se vzdviguje. Vijolica
je cvetica. Vijolica je modra. Vijolica cvete. Detelja je
rastlina. Detelja je zelena. Detelja raste. Detelja je
pokošena.

O vsaki osebi ali stvari lahko kaj mislimo,
govorimo ali pišemo, in sicer to, kaj je, kakšna
je, kaj dela ali kaj se z njo godi.

Svoje misli in čute razodevamo v stavkih.

Stavek je misel, ki jo povemo, ali zapišemo.

Hlapec dela. Hlapec ne dela. Ali hlapec dela?
Hlapec, delaj! Naj bi hlapec delal!

Kadar govorimo ali pišemo, vselej kaj pri¬
povedujemo ali trdimo, ali odrekujemo ali zani¬
kamo, ali pa kaj vprašamo, velevamo ali želimo.

Svoje misli razodevamo tedej trdilno, ali
nikavno, in sicer naznanjevaje ali pripovedovaje,
vpraševaje, velevaje ali želevaje.

83

Vsak stavek ima dva glavna dela: osebek
in dopovedek.

Osebek je oseba ali reč, o kateri govorimo.

Dopovedek je to, kar o osebku dopovedujemo.

Po osebku vprašamo s vprašanjem „kdo“
ali „kaj?“

Osebek more biti: samostalnik, pridevnik,
števnik, zaimek, glagolov nedoločnik ali velelnik,
in tudi vsaka druga beseda, če se o njej kaj
pripoveduje.

Včasi je pa osebek tudi skrit v dopovedku,
n. pr.: Beri! piši! Hvalijo ga (ljudje).

Dopovedek more biti: samostalnik, pridev¬
nik, ali glagol.

Stavek, kateri ima le osebek in dopovedek,
imenuje se goli stavek.

Deček je priden učenec. Zdrav deček je vesel! Deček
poje pesmi. Škrjanec je poljska tiča. Poljski škrjanec
je rujav. Škrjanec se v kvišku vzdviguje. Vijolica je
dišeča cvetica. Cveteča vijolica je modra. Vijolica cvete
vspomladi. Detelja je koristna rastlina. Detelja raste na
polji. Zrela detelja na polji je pokošena.

V teh stavkih imata osebek in dopovedek še druge
besede, ki jih pojasnujejo, ali dopolnujejo.

Stavek, kateri ima mimo osebka in dopo-
vedka še druge besede, katere osebek ali dopo¬
vedek, ali pa oba pojasnujejo ali dopolnujejo,
imenuje se razširjen ali izobražen stavek.

Gol, ali razširjen stavek je prost stavek.

6*

84

Kokoš vodo pije, in na Boga gleda. Dela je dovelj,
a delavcev manjka. Počakaj, sej nisi voda! Kogar kača
piči, boji se zvite vrvi. Greh stori, da človek pozabi na
Boga. Star pregovor pravi: Česar se Anžek nauči, to
tudi Anže zna. Ni vse zlato, kar se sveti. Vsaka tiča
rada leti tje, kjer se je izvalila. Dokler je drevce mlado,
ga lehko pripogneš. Kakor si boš postlal, tako bodeš
ležal. Nič na svetu ni tako skrito, da bi ne postalo očito.
Ko bi spoznali, kaj je čas, dobro bi ga obračali.

Tii se združita dva ali več stavkov v eno celoto.

Ako se združita dva ali več prostih stavkov
v eno celoto, izobrazi se združen ali zložen
stavek.

Ako ima v združenih stavkih vsak stavek
sam o sebi svoj popolni pomen, imenuje se
taka celota priredno-zložen stavek ali
priredje.

Ako pa ima v združenih stavkih le en sam
stavek poglavitno misel, drugi stavki pa ga le
pojasnujejo ali dopolnujejo, imenuje se taka ce¬
lota podredno-zložen stavek ali podredje.

Stavek, ki obsega poglavitno misel, je
glavni stavek; stavki pa, ki dele glavnega
stavka le pojasnujejo ali dopolnujejo, so po¬
stranski ali odvisni stavki.

Glavni stavki mej soboj, pa tudi glavni
stavki s postranskimi stavki vežejo se naj več
z vezniki in zaimki.

85

Prosti pa tudi zloženi stavki nimajo vselej
vseh besedi, ki se že po sebi razumevajo, n. pr.:
Ves svet (je) oko božje. Navada (je) železna srajca. Bog
(bodi z vami)! Dobro jutro! Dober dan (Bog daj)!

Vaje.

1. Povej v polnih stavkih, kaj je jablana, bezeg,
ajda, lan, vrtnica, volčja jagoda, čebela, belouška, gos,
kokoš, konj, medved!

2. Povej v polnih stavkih, kakšne so te-le reči:
kamen, demant, svinec, sol, glina, kreda, apno, žveplo,
ogel, bob, grah, dren, buča, goba, jagoda, jelka, grozdje,
klasje, cvetje!

3. Povej v polnih stavkih, kaj dela tesar, vrvar,
lovec, pes, žaba, riba, tiča! kaj se godi z meglo, s
snegom, z žitom, s travo!

4. Povej od vsake teh-le oseb ali reči, kaj so,
kakšne so, daj delajo, ali kaj se z njimi godi: mlinar,
petelin, krompir, šota, brana, solnce, zarja!

5. Povej tri trdilne, tri nikavne, tri vprašalne,
tri velelne in tri želelne stavke!

6. Povej tri stavke, v katerih bode osebek samo¬
stalnik, tri, v katerih bode osebek pridevnik, tri, v katerih
bode osebek števnik in tri, v katerih bode osebek glagolov
nedoločnik in velelnik!

7. Postavi tu namesto črtic primerna pojasnila, ali
dopolnila:

— učenec zasluži —. — veja se zlomi. —
lasje so slava. Cekin je — denar, Zlato je — ruda.
— voda je — pijača. — voda je slana. — Mizar dela —.
Tkalec tke —. Žena beli —. Pošteni se ne sramuje
—. Pestunja varuje —. Vetrovi čistijo —. — otroci
spoštujejo-. Eibe plavajo —. Rudo kopljejo —. Sava

86

izvira —. Sava se izliva —. Sava teče —. Drava dere
— . Vrabec sedi —. Podoba visi —. Ne hodi — !
Bog ljubi —. Laž ima — noge. Bogastvo — — ne
odpravi. Blago se — hvali. Drevo se naslanja — .
Človek se naslanja —.

8. Vvrsti til gole stavke vkup, razširjene vkup in
zložene vkup; pri golih in razširjenih stavkih pa podčrtaj
osebek in dopovedek, pri zloženih pa glavni stavek:

Sosed je umen in marljiv gospodar. Brat je
vojak. Hči je uljudna deklica. Tvoj brat je moj tovariš.
Ljudje hodijo. Tiče letajo. Živali skačejo. Kače lazijo.
Črvi se po zemlji plazijo. Živali so človeku koristne.
Ne muči živali! Vino škoduje otroku. Dober delavec
je vreden plačila. Ne verjamemo mu, kdor je lagal. Oči
so okna našega telesa. Ne verjami vsega, kar slišiš, in
ne pravi vsega, kar veš! Čast je časti vredna. Učenci,
učite se pokornim biti! Kokoš vse razbrska; enako dela
tudi zapravljivka. Vsaka strast popači človeka, posebno
pa nevošljivost. Le brž ubogaj; sicer bode druga! Slaba
tovaršija te spridi; zatorej ne zahajaj mej slabe tovariše !
Kar je dobro, to se samo hvali. Dokler je drevo mlado,
lehko ga pripogneš. Domovina je kraj, kjer je naša zibel
tekla. Nič ni na tem, kako dolgo kdo živi, temuč je le
na tem, kako je živel.

Množno - zloženi stavek.

Vodila.

Živenje naše je sejanje, pri katerem se poleniti ne
smemo, ker čas po bliskovo leti, in vemo, da, kdor je
len ob setvi, malo ž an J e -

Na tvojo besedo, o kmetovalec! zraste za hišo,
kjer je robida rastla, orehovo drevo, da se ti v njegovi
senci otroci igrajo; na tvojo besedo ti trn rodi hruško,

87

jabelko se ti debeli na lesniki, in pridelana kapljica vinca
te veselo poživlja.

Til je več stavkov združenih v večo celoto, zato da
se misel lepše izreka in izobražuje.

Ako se naj manj trije ali več rekov združi
v večo celoto, imenujemo jo mnogo-zloženi
stavek.

Vaje.

Združi te-le posamezne stavke v primerno večo celoto:
Zjutraj ideš z novo močjo na delo svojega poklica.
Gorki znoj ti stoji po čelu. Spominjaj se, da delaš njemu,
ki te tako skrbno ohranuje. Spominjaj se, da služiš Bogu,
ko služiš ljudem.

Žalosten si. Nadloge te tarejo. Tvoja pamet ti
ne pomaga. Tvoja volja ti ne pomaga. Ne toži nikomur
žalosti! Toži tistemu, ki ti more pomagati!

Strah nas je groba. Čudno nam je pri srcu,
ko vidimo pokop. Misel na grob je zdrava. Misel na grob
nas uči ponižnosti.

Besedni red.

Vodila.

Vrsta ali red, po katerem se vrste besede
v stavku, imenuje se besedni red.

V prostem stavku stoji navadno osebek na
prvem, dopovedek pa ne drugem mestu; spona
ali vez pa se devlje mej osebek in dopovedek.

Kadar je osebek v dopovedku skrit, pride
dopovedek na prvo mesto.

88

V razširjenih stavkih stoje pojasnila sploh
pri pojasnjenih besedah, pred njimi, ali za njimi.

V vprašalnih stavkih se vprašalni členek
devlje tik za glagol, s katerim se vpraša, n. pr.:
Je li to resnica?

Breznaglasne besedice n. pr.: sem, si, je,
me, te, se, ga, mi, ti . . . navadno ne začenjajo
stavka.

V zloženem stavku stoji naj več glavni
stavek pred postranskimi stavki.

Postranski stavki stoje precej za tisto be¬
sedo, katero pojasnujejo in dopolnujejo.

Vaja.

Uredi besede in stavke v naslednji povesti:

Hrast in trst.

Hrast bahati se s svojo trdnostjo in stanovitnostjo ;
trstu očitati njegovo slabost, pred vsakim vetrom tresti
in uklanjati se. Trst zaničevanje trpeti pohlevno, in
molčati. Kmalu potem vihar velik vstati; hrast se ne da
ušibiti, vihar prelomiti ga in podreti; trst priklanjati
ponižno, vstati zopet hitro.

Trdovratnost in svojeglavnost ne obstanka imeti,
ponižnost in potrpežljivost veljati.

89

ravopisje nas uči besede s pravimi črkami
pisati, in jih na koncu vrst prav deliti in prava
ločila ali prepone staviti.

Splošna vodila.

1. Piši, kakor se besede dobro izgovarjajo
in izpeljujejo!

2. Kolikor zlogov ima kaka beseda, toliko
ima tudi samoglasnikov.

3. Na koncu besede se piše tisti trdi ali
mehki soglasnik, kateri se sliši, če se beseda
podaljša, n. pr.: sneg-snega, obraz-obraza, mož-moža.

4. lj se piše:

a) za b, m, p, V, n. pr.: ljubljenec, sprem¬
ljevalec, konoplja, mravlja.

b) v končnicah: Ijam, Ijem, Ijen, Ijiv,
n. pr.: mahljam, gibljem, ljubljen, dobrotljiv;

c) v nekaterih drugih besedah, n. pr.: ključ,
ljud, kub . . .

90

Velike črke.

Velike črke pišemo:

1. v začetku govora;

2. za piko, klicajem in vprašanjem, kadar
sklepata stavkovo misel;

3. za dvopičjem, kadar svoje lastne ali
besede koga drugega neizpremenjene zapišemo,
n. pr.: Kristus nas uči: »Ljubi svojega bližnjega, kakor
sam sebe!«

4. iz početka vsake vrste v pesmih, n. pr.:

Jablane, hruške
In druge čepe,
Cepi v mladosti
Za stare zobe!

5. pri lastnih imenih !

6. včasi tudi v pismih pri zaimkih, s ka¬
terimi nagovarjamo osebo, kateri pišemo.

Razzlogovanje.

Večkrat se primeri, da se mora beseda na
koncu vrste razdeliti. Tu velja:

1. zlogi naj se ločijo v pisavi tako, kakor
v govorjenji;

2.  izpeljane ali sestavljene besede naj se
razzlogujejo tako, kakor so izpeljane ali sestavljene,
n. pr.: ko-lo-vrat, ob-last, po-mlad;

91

3. soglasnik mej dvema samoglasnikoma
jemlje se k naslednjemu zlogu, n. pr.: ro-ka, no-ga,
no-ga-vi-ca;

4. kadar sta med dvema samoglasnikoma
dva ali več soglasnikov, jemlje se prvi ali prva
dva k prvemu, drugi k drugemu zlogu, n. pr.:
lu-na, soln-ce;

5. Ij in n j se ne ločita.

6. Neločljivi so navadno tudi tisti soglas¬
niki, s katerimi se navadno besede začenjajo,
n. pr.: sl-slama, skr-skrinja, gl-glava.

Ločila ali prepone.

Ločila ali prepone so znamenja, katera pri
pisanji stavimo:

1. da ločimo ali prepenjamo besede od
besede in stavek od stavka;

2. da kažemo, kdaj in kako je treba pri
branji glas povzdigovati ali z glasom odjenjevati,
in kdaj in koliko se mora pri branji oddahniti;

3. da je pisanje bolj razumevno.

Ločila ali prepone so:

1. Pika (.), katera se stavi

a) na koncu popolnoma končanega govora;

b) za posameznimi naslovi ali izrazi;

92

c) za vrstilnimi števniki, če se s številko pišejo,
n. pr.: Mi živimo v 19. (v devetnajstem) stoletji. Cesar
Franc Jožef I. (prvi). VLjubljani v dan 1. prosinca 1884.1.;

d) pri okrajšanih besedah, to je, po eni ali
po več črkah, ki se stavijo namestu cele besede,
n. pr.: g. (gospod), gold. (goldinar), i. t. d. (in tako dalje).

Pri piki se najdalje oddahne.

2. Vprašaj (?), kateri se stavi

a) na koncu vprašalnega stavka, n. pr.:
Kdo je vse ustvaril? Ktere so naj imenitnejše stvari božje?

b) pri posamnih vprašalnih zaimkih, n. pr.:
Umrli bomo; toda kdaj? in kje? ne vemo.

Pri vprašaju se glas povzdigne.

3. Klicaj (!), kateri se stavi

a) na koncu stavka, kadar pomenja klicanje,
čudenje, ukaz ali prošnjo, n. pr.: Upil sem za njim:
Janez! Janez! Glej ga! Ne hodi v vodo!

b) pri posameznih besedah, kadar pomenjajo
klicanje in tudi pri nekaterih napisih v listih i. t. d.,
n. pr.: Stoj! Tiho! Pomagaj! Ljubi prijatelj!

c) za medmeti, kadar sami za se stoje,
n. pr.: Oh! Gorje!

Ako pa se kak stavek začenja z medmetom,
se pa pri medmetu stavi vejica, in še le na
koncu Stavka klicaj, n. pr.: Oj, kako srečno živi za¬
dovoljni človek!

Tudi pri klicaju se glas povzdigne.

93

4. Vejica ali rez (,), katera se stavi

a) mej naštevane besede brez veznika,
n. pr.: Polje, vinograd, gora, morje, ruda, kupčija tebe
rede;

b) mej glavne in postranske stavke, n. pr.:
Ura, enkrat zamujena, ne pride nobena.

Pri vejici se za spoznanje preneha.

5. Podpičje (;), katero se stavi

a) mej daljšimi priredno - zvezanimi stavki,
n. pr.: Mladost živi brez vse skrbi; vsako nedolžno veselje
popolnoma uživa; po veselji hrepeni, in išče ga pri svoji
enakosti;

b) mej stavki, ki drug drugega potrjujejo,
ali drug drugemu nasprotujejo, n. pr.: Odprta noč
in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka.

Pri podpičji se nekoliko dalje preneha, ka¬
kor pri vejici.

6. Dvopičje (:), katero se stavi

a) kadar svoje lastne ali besede koga drugega
neizpremenjene zapišemo, in jih pred napovemo,
n. pr.: Kristus je rekel: Dajte cesarju, kar je cesarjevega,
in Bogu, kar je božjega!

b) kadar se kaj našteva, pojasnuje ali dodaja,

n. pr.: Dvoparklježi so: govedo, ovca, koza, srna, jelen . .

Vodnik je pel:

Ne hčere, ne sina
Po meni ne bo;

Dovolj je spomina:

Me pesmi pojo.

94

7. Pomišljaj (—), kateri se stavi, kadar
se kaka beseda ali kak rek zamolči, ali pa, če
se kaj nepričakovanega pove, n. pr.: Bojim se, da
— vender raje molčim. Trudimo se po sreči in slavi, in
dobimo — grob.

8. Oklepaj (), kateri se stavi, kadar
mej kak stavek kako besedo ali stavek vtak¬
nemo, da govor bolj pojasnimo, n. pr.: Volčja
črešnja (volčja jagoda) je zelo strupena rastlina. Vsaka
naša telesna in dušna moč (to vsak po sebi lehko čuti)
utrjuje se s primerno vajo.

9. Vezaj (-), kateri se stavi mej

besede in zloge, ki jih vkup vežemo, n. pr.:
Slovensko - nemška slovnica.

10. Narekovaj („“), kadar hočemo kake
besede ali stavke posebno zaznamnjevati, n. pr.:
Knjiga: »Drobtinice« je zlata vredna knjiga. Prvo pra¬
vilo vsega krščanstva je: »Ljubi gospoda, svojega Boga
iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje
misli!«

11. Opuščaj (’), kateri se stavi, kadar se
v pisanji kaka črka opusti, n. pr.: jeTte, da je res.

12. Opominjaj (*f), ki kaže na kako
opomnjo, naj večkrat zdolej pod črto postavljeno.

13. Enačaj (=), ki kaže, da ste dve
reči enaki, n. pr.; nam. = namestu.

Kazalo

Stran

Uvod. 3

Prvi del.

Govorni razpoli.5

Samostalnik.5

Spol.8

Število.10

Sklon..11

Sklanjanje.14

Zaimek.20

Osebni zaimki.20

Svojilni zaimki.22

Kazalni zaimki.23

Vprašalni zaimki.24

Oziralni zaimki.25

Nedoločni zaimki.25

Pridevnik.27

Sklanjanje.28

Stopnjevanje.29

Števnik.32

Glagol.36

Šest vrst glagolov .40

Stran

Predlog.72

Prislov.75

Veznik.78

Medmet.80

Drugi del.

Stavek.82

Prosti in zloženi stavek.82

Mnogo-zloženi stavek.86

Besedni red.87

Tretji del.

Pravopisje.89

Splošna vodila.89

Velike črke.90

Razzlogovanje.90

Ločila ali prepone.91

NARODNA IN UNIVERZITETNA

KNJIŽNICA

00000522383