RAZPRAVE
EROZIJSKI PROCESI V HRVA[KEM DELU »SIVE ISTRE«
AVTOR
dr. Matija Zorn
Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija matija.zorn@zrc-sazu.si
UDK: 91:551.3.053(497.571) COBISS: 1.01
IZVLEČEK
Erozijski procesi v hrvaškem delu »Sive Istre«
Flišni del polotoka Istra se zaradi zunanje podobe pokrajine imenuje »Siva Istra«. V njej zaradi visoke ero-dibilnosti flišnih kamnin in prsti potekajo intenzivni erozijski procesi. Predstavljena so preučevanja teh procesov v zadnjih desetletjih v hrvaškem delu pokrajine, nekaj pa je tudi primerjav s slovenskimi preučevanji. Predstavljene so meritve na erozijskih poljih vAbramih, kjer so intenzivna preučevanja potekala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in v zadnjem desetletju, fotogrametrične meritve umikanja golih skalnih pobočij, odlaganje gradiva v akumulacijskih jezerih in ob rečnih ustjih.
KLJUČNE BESEDE
geografija, geomofologija, geomorfni procesi, erozijski procesi, Siva Istra, hrvaška Istra ABSTRACT
Erosion processes in the Croatian part of »Grey Istria«
Flysch part of Istrian peninsula is due to its looks called »Grey Istria«. High erodibility of flysch rocks and soils results in intensive erosion processes. The research of these processes in the last decades in the Croatian part of Grey Istria is presented, with some comparison with the research in Slovenian part. Measurements on closed erosion plots in Abrami (near the town of Buzet), where intensive measurements were conducted in the 1970s and also in the last decade, are presented, as well as photogrammetric measurements of rock-wall retreat, sedimentation behind dams and at river mouths.
KEY WORDS
geography, geomorphology, geomorphic processes, erosion processes, Gray Istria, Croatian Istria
Uredništvo je prispevek prejelo 20. junija 2008.
1 Uvod
Flišni del Istre zaradi zgleda pokrajine imenujemo »Siva Istra« (Melik 1960, 152). Tako jo ločimo od »Bele Istre« vzhodno od nje (Cičarija), kjer je na površju najbolj viden apnenec, in »Rdeče Istre« zahodno in južno od nje, kjer je prst polna rdečega boksita (Pavlovec 1975, 160).
Rutar (1896,12) imenuje flišni del Istre kot »žolto« (rumeno, opomba avtorja) Istro, »... ker so tla sestavljena iz rumenegapeščenca (»tassello«)... (ob slovenski obali je »tašelo« ljudski izraz za flišni lapor (Pavlovec, 1961, 161), opomba avtorja)... Tudi zemlja, ki se iz njega rada naredi in ki včasi prav na globokem lezi, je zolta ali pa zoltorujava. Tu ni nič strmih oblik, ampak samo okrogli griči, le vodotočine so globoko izdolbene...«. V opisu nadaljuje: »... Žolta Istra (Siva Istra, opomba avtorja) se vzdiga med 285pa 380 m. Tam, kjer se nahaja kraški vapnenec kot temelj zemljišča, so tla popolnoma gola, ker po nespametnem uničenju gozdov ta kamen ni skoro nič sperel (preperel, opomba avtorja)... Peščenec pa se vedno preobrazuje, razpada, drobi in voda ga odnaša, izvzemši bolj ravne kraje. Samo trša peščenčeva zrna in ostanki vapnenčevih skal štrle izmed rodovitne zemlje, ker je mehkejši peščenec ze razpadel. Na teh vzviš-kih se nahajajo bivališča ze od starodavnosti. Bolj strmi obronki, s katerih se zemlja vedno useda, so goli, apoloznejši in ilnati, pa precej zeleni ter z gozdom porasteni. Zato najdemo sredi zolte Istre večkrat obsežne travnike, polja, gaje in celo gozdove... Med globokimi jarugami (erozijski jarki, opomba avtorja) se vijo kačasto potoki, poloznejši obronki pa nosijo travnike, njive, vinograde in tu pa tam celo listavce...«.
Že Lorenz (1891, 24) piše, da je »... preperiv 'tassello' podvrzen neprestanemu preoblikovanju, kru-šenju in odplavljanju. V tem območju neko stalnost oblik kazejo le ravnine, na katerih ne prihaja do odplavljanja, pa tudi oblike v tršem peščenjaku ali na izdankih apnenca...«. Po Lorenzu (1891, 24) so zato ponavadi ». sklenjena naselja le na takšnih stabilnejših višinah, nasprotno pa so strmejša, stalno krušljiva pobočja gola. Manj strma pobočja imajo obilna ilovnata tla... in zato v rumeni Istri pogosto najdemo travnike, polja in gozdove...«.

^Pula/Pulj
Legenda
J Bela Istra HI Siva Istra I I Rdeča Istra
Avtor zemljevida: Matija Zorn © Geografski inštitut Antona Melika
ZRC SAZU
Slika 1: Pokrajinska delitev Istre (Lončar2005,249).
Slika 2: Med Kremenjem in Marušici (Hrvaška) je na južnem robu porečja Dragonje meja med Sivo Istro (zgoraj; rumenkasta prst na flišu) in Rdečo Istro (spodaj; rdečkasta prst (terra rosa) na apnencu).
Na recentne erozijske oblike v flišnem delu Istre (Zorn 2007a; 2007b; 2008) je v največji meri vplival človek, ki je z delovanjem na območju z »labilnim« naravnim ravnovesjem pospešil erozijo (Lazare-vic in Miličevic 1983, 58). Z izsekavanjem in požiganjem gozdov je povečal pašnike in obdelovalna zemljišča, zlasti za vinogradništvo, s čimer je podrl krhko naravno ravnovesje (Lazarevic in Miličevic 1983, 61).
2 Preučevanje erozijskih procesov na erozijskih poljih
Prevladujoč geomorfni proces v flišni Istri je vodna erozija. Izraža se v različnih oblikah, na primer kot površinsko spiranje (v največji meri na neporaslih območjih), žlebična in jarkovna erozija ter kot hudourniška erozija vodotokov (Jurak in Fabic 2000, 603, 611).
Erozija, ki jo povzročajo padavine, je v Istri po Juraku in Fabicu (2000, 605) izrazito sezonskega značaja. Sproščanje je največje poleti (julij in avgust) v času intenzivnih padavin, kar še posebej velja za neporasla območja. V času vegetacijske dobe od aprila do septembra se sprosti kar od 60 do 80 % gradiva.
Mihljevic (1996,200) piše, da je »... povprečno letno denudacijsko zniževanje površja...« v»... istrskem gričevju...« 0,64mm, s tem, da je ponekod tudi nekajkrat večje, na primer na območju hudournika Skopljak v porečju Raše znaša kar 12,5 mm. Isti avtor piše še o »klimatomorfološkem mehanizmu«, ki naj bi bil temelj za razvoj reliefa v tem gričevju.
Preglednica 1: Erozijsko-denudacijski procesi in reliefne oblike vflišnem delu Istre (prirejeno po Juraku in Fabiču 2000, 607).
oblika erozijsko-denudacijskega procesa	reliefne oblike
dežna erozija	površinsko spiranje	strma pobočja (stene) z razkrito kamninsko podlago
	žlebična erozija globinska erozija jarkovna erozija	rebrast relief; nastajanje rečne
hudourniška erozoja	globinska in bočna erozija	mreže nižjega reda
rečna erozija	bočna erozija	strmi bregovi stalnih vodotokov
termodinamična erozija	sproščanje	na vseh neporaslih območjih, zlasti na strmih pobočjih
plazenje	zemeljski plazovi	nepomembno; skoraj ni plazenja, le ponekod plitvo odkrivanje prsti
2.1 Meritve vAbramih
Intenzivnost sproščanja gradiva v hrvaškem delu flišne Istre so dalj časa merili na erozijskih poljih v Abramih v porečju hudournika Bračana (porečje Mirne), 4km severovzhodno od Buzeta (na primer Rula 1972, 880; Kisic in ostali 1999, 16).
Preglednica 2: Naravne značilnosti območja meritev erozije v Abramih (Rula 1972, 880).
površina območja	25ha
nadmorska višina	od 60 do 130 m
povprečni naklon	od 14 do 20°
letne padavine (obdobje: 1958-1968)	od 992 do 1323 mm
povprečna letna temperatura	12,8 °C
kamninska sestava	eocenski fliš
prst	plitva gozdna prst, v kateri prevladuje drobni pesek (0,2-0,02 mm);
	razmerje med peskom in glino je 32,5 : 67,5
prostorninska masa prepereline	od 1,18 do 1,92 g/cm3
prostorninska masa brez por in votlinic	od 2,60 do 2,77 g/cm3
poroznost	od 30,2 do 54,7%,
vegetacija	prehodi od gozdnih združb raznih vrst gabrov do slabo
	poraščenih kamnišč
Z meritvami v Abramih so želeli ugotoviti odvisnost erozije od padavin, rastlinstva, naklona in prsti ter preveriti delovanje protierozijskih ukrepov in odtekanje vode z melioriranih in nemeliori-ranih zemljišč (Rula 1972, 881). Rezultati teh meritev so pomembni, saj kot pišeta Jurak in Fabic (2000, 603) omogočajo oceno specifičnega sproščanja tudi za ostala flišna območja v Istri. Kot piše Tomic (1983,45), rezultati teh meritev »... na žalost niso bili izkoriščeni...« za še uspešnejšo borbo proti eroziji, čeprav prenos podatkov na ostala flišna območja Istre zaradi podobnih kamninskih in podnebnih
Slika 3: Erozijsko polje 1 v Abramih v hrvaški	Slika 4: Erozijsko polje 2 v Abramih v času meritev
Istri veliko 15,08m2.	v sedemdesetih letih 20. stoletja (Rula 1972, 881).
razmer ne bi smel biti vprašljiv. Dejstvo je, da »... so bile raziskave (potekale so med letoma 1956 in 1977/78, opomba avtorja) vodene iz Beograda...« in zato na Hrvaškem ni izvirnih podatkov teh raziskav, »... ki so po razpadu bivše Jugoslavije ostali v lastništvu Inštituta J. Cerni...« (Kisic in ostali 1999, 16). O kakovosti posameznih erozijskih polj in o dobljenih rezultatih so nekateri avtorji (na primer Bakota, Stajduhar in Mičetic 1983, 80) imeli sicer pomisleke, a je vseeno prevladalo mnenje, da so podatki (glej Rula 1972; Rula in Stefanovic 1977; Rula in ostali 1977) dovolj natančni (Jurak in Fabic 2000, 604).
Na pobudo Fakultete za gradbeništvo Univerze v Zagrebu se meritve od leta 1999 nadaljujejo (Pe-traš, Holjevic in Kunštek 2007).
Med letoma 1971 in 1977 so na šestih erozijskih poljih z različnimi pedološko-vegetacijskimi značilnostmi zbrali 948 vzorcev sproščenega gradiva, ki so nastali ob 158 erozivnih padavinskih dogodkih (Jurak in Fabic 2000, 605). V preglednici 3 lahko vidimo, da je bilo največje sproščanje na erozijskem polju 1 (gola matična kamnina z velikim naklonom), kjer je bilo sproščanje več kot 8000-krat večje kot na erozijskih poljih 3 in 4, prekritih s prstjo. Tako veliko sproščanje na erozijskem polju 1 je posledica padavin in termodinamičnih procesov. Slednji so neodvisni od padavin in potekajo prek celega leta (Jurak in Fabic 2000, 605), na drugih erozijskih poljih pa niso bili tako pomembni.
Meritve v Abramih so pokazale, da je zaradi pogostejših neviht večje sproščanje v poletnih mesecih (preglednica 4; Rula 1972, 883).
Meritve na teh erozijskih poljih so ponovno stekle leta 1999. Prve primerjave obdobja 1971-1977 in obdobja 2003-2006 kažejo na precejšnje zmanjšanje površinskega odtoka, kot tudi samega sproščanja gradiva z izjemo erozijskega polja 1. Zmanjšanje je vidno tako na letni ravni, kot na ravni posameznih padavinskih dogodkov. Večje zmanjšanje je seveda na erozijskih poljih, kjer ugotavljajo primernost pro-tierozijskih (melioracijskih) ukrepov (Petraš, Holjevic in Kunštek 2007,13).
Preglednica 3: Sproščanje gradiva v Abramih med letoma 1971 in 1977 (Jurak in Fabic2000, 605; *1 erozijsko polje ustreza erozijskim poljem Zorna (2007a; 2008; Zorn in Mikoš 2008) na strmem flišnem pobočju v slovenski Istri, *2Rula (1972, 883) piše, da je to erozijsko polje »brez vegetacijskega pokrova (polje 2)«, * Petraš, Holjevicin Kunštek (2007, 8) za to erozijsko polje navajajo podatek 160m3/km2 na leto).
vir: Rula	in ostali 1977							prirejena Gavriloviceva enačba (Lazarevic		1985)
erozijsko polje	kamninske, prstene oziroma rastlinske značilnosti	stanje okolja	tlorisna (reducirana) površina (m3)	naklon (°)	meritve 1971-povprečno letno sproščanje gradiva (m3/km2)	1977 indeks	kategorija	stopnja razvitosti erozijskih procesov opis koeficient erozije (Z)		letno sproščanje gradiva (m3/km2)
1*1	popolnoma gola matična kamnina - fliš z vodoravnimi plastmi	naravno okolje	15,08	60	5380	8677	I.	območje pospešene mešane erozije -neporasla območja in neporasle brežine hudournikov	1,20	10.000
2*2	plitva, ponekod neporasla prst; popolnoma degradirano rastlinstvo, zgolj travne krpe	naravno okolje	84,75	31	590	951	II.	območje močne mešane erozije - strma pobočja brez rastlinja s plitvo degradirano prstjo	0,80	3500
3	degradiran gozd belega gabra in hrasta na globoki prsti	naravno okolje	93,25	24	0,62	1	V.	območja z zelo majhno erozijo ali brez nje -poljedelska in gozdna	0,10	od 0 do 50
4	gradoni, zasajen bor, brnistra in trava	protierozijski ukrepi	102,40	30	0,62	1	V.	zemljišča na ravnih območjih (terase, temena slemen) in travniki z bujno travo	0,10	od 0 do 50
5	zelo plitva in degradirana prst s ponekod odkrito podlago; borovci	protierozijski ukrepi	98,57	17	41,6 *3	67	III.	območja z srednjo površinsko erozijo -območja, deloma porasla z redkim grmičevjem	0,40	1250
6	plitva prst, gradoni; posajeni borovci	protierozijski ukrepi	122,70	15	1,4	2,2	IV.	območja z majhno površinsko erozijo -ostanki gozda, mestoma spiranje	0,20	500
Slika 5: Iztok iz erozijskega polja v Abramih.
erozijsko polje 2
o	800
	700
	
"S	600
<u	500
a	
>b	400
o	300
	200
	
'S	100
o,	0
n n n 11
o\ a\ O'. a\ a\
O O O f^o o o o oo
O	
"H	1,8
	1,6
JI	1,4
	1,2
	1
o	0,8
	0,6
a	0,4
	0,2
	0
erozijsko polje 4
n n
r> r-v r-v	r-v-nr-vO o o or^o
0\ G\ ON G\ G\ ONf-vONO o o ooo
'o'	
i	3-
i	2,5
'ci	2
"o	1,5
	1
C £	0,5
K.	0
erozijsko polje 3
lil
iiiL
O O O ff^O O O O oo
erozijsko polje 6
m
HJ1
n n
O O O ff^O O O O oo
Slika 6: Meritve sproščanja gradiva iz erozijskih polj 2, 3, 4 in 6 v Abramih med letoma 1971 in 1977 ter med letoma 2003 in 2006 (Petraš, Holjevič in Kunštek 2007).
^ 1
i 0
Preglednica 4: Koeficient odtoka ter sproščanje gradiva med julijem in marcem iz erozijskih polj vAbramih (Rula 1972, 882-883).			
erozijsko srednji polje koeficient odtoka		meseci (t/km2)	
	julij-september	oktober-december januar-marec	
1 -2 0,296	ni podatka 1490,0	14,3 62	20,5 6,4
3 0,027	12,6	0,2	0,6
4 0,038	29,0	0,9	0,3
5 0,192	175,0	77,2	13,5
6 0,029	27,0	1,4	1,0
Preglednica 5: Primerjava specifičnega letnega sproščanja v hrvaški Istri, ugotovljenega po različnih metodah (Jurak in Fabič2000, 610).			
vir območje preučevanja	metoda	čas specifično preučevanja sproščanje gradiva (m3/km2/leto)	opombe
terenske meritve			
Rula in ostali (1977), erozijsko polje 1 Rula in Stefanovic v Abramih (1977)	lovljenje gradiva	1971-1977 5380	le dežna erozija
Petraš, Kunštek in erozijsko polje 1 Gajski (1999, 1035) vAbramih	terestična fotogrametrija	1995-1997 20.000 (30 mesecev) 48.108	površina vpogledu reducirana (tlorisna) površina
kartiranje porečja po izkustvenih (kvalitativnih) kategorijah razvitosti erozijskih procesov			
Čulinovic in ostali porečje nad (1964; po Juraku pregrado Grobnik in Fabicu 2000)	Gavrilovi}eva (1972) metoda 1400		-
Jurak, Baric porečje nad in Fabic (1989) pregrado Grobnik	po podatkih Rule in ostalih (1977)	450	izključno dežna erozija
Lazarevic in porečje nad Miličevic (1983, 57) pregrado Butoniga	prirejena Gavriloviceva metoda 2108 (Lazarevi} 1985)		-
Barbalic, Bagic porečje nad in Petraš (1999) pregrado Butoniga	GIS	1716	izhajajoč iz karte erozije po prirejeni Gavrilovicevi metodi (Lazarevic 1985)
ocena na podlagi količine gradiva odloženega za pregradami akumulacijskih jezer odloženo gradivo (m3/leto)			
Rubini} in ostali pregrada (1999) Boljuncica (Letaj)		1972-poletje 1993 20.500	povprečno odlaganje gradiva
Miceti} (1997) pregrada Boljuncica (Letaj)		1972-1988 -930	groba ocena odlaganja gradiva iz flišnega dela porečja
Miceti} (1997) porečje Rase		520	-
Miceti} (1997) porečje Boljunčice		590	-
Pri uporabi podatkov iz Abramov se moramo zavedati, da so bili zbrani na razmeroma majhnih površinah (nekaj m2), njihovi rezultati pa so bili preračunani na mnogo večje površine, na primer na ha ali km2 (Jurak in Fabic 2000, 610). Racz (1997) opozarja, da so kljub prednostim, ki jih imajo izmerjeni podatki, ob ekstrapolaciji na cela porečja vedno možne napake. Kljub temu tak način kvantifikacije procesov ni daleč od priporočil Griesbacha in ostalih (1997; po Juraku in Fabicu 2000, 610).
Rezultate terenskih meritev je treba vedno kritično pretresti in jih primerjati z meritvami v istih razmerah (na primer podnebnih, geoloških...) drugod in z drugimi metodami (Jurak in Fabic 2000, 610-611). Takšni primerjavi je namenjena preglednica 5, ki kaže, da enotna metodologija za izračunavanje sproščanja gradiva na ravni porečja še ne obstaja. Sproščanje, ugotovljeno po različnih metodah, se močno razlikuje, kar po Juraku in Fabicu (2000, 611) »... ni nepričakovano, saj je sproščanje gradiva v porečjih težko nadzorovati....« Poleg tega je za boljšo primerljivost rezultatov potreben daljši časovni niz meritev.
Po mnenju Lazarevica in Milicevica (1983) so erozijska polja v Abramih najbolj reprezentativna za I. in II. kategorijo razvitosti erozijskih procesov (po prirejeni Gavrilovicevi metodi (Lazarevič 1985); preglednica 3), ki ju predstavljata erozijski polji 1 in 2 (Jurak in Fabic 2000, 608).
Nekaj primerov uporabe meritev iz Abramov je bilo na Hrvaškem (na primer Jurak in Fabic 2000), v Sloveniji pa jih niso uporabljali. Pri nas tudi niso širše poznani. Po nam znanih virih jih citirata le Petkovšek (2002, 65) in Zorn (2007a; 2008).
2.2 Fotogrametri~ne meritve
Preglednica 6: Primerjava meritev erozije na golih in strmih flišnih pobočjih v hrvaški in slovenski Sivi Istri (Petraš, Kunštek in Gajski 1999, 1035; Petkovšek 2002, 57, 63; Jurak, Petraš in Gajski 2002, 57; Petraš, Holjevič in Kunštek 2007, 9; Zorn 2007a; Zorn 2007b; Zorn 2008; *1 na podlagi 158 erozivnih padavinskih dogodkov, *2 zgornja tretjina originalne površine iz sedemdesetih let 20. stoletja, * obdobje: 10.2.2005-8.2.2006, *4 obdobje: 28.4.2005-26. 4.2006).
erozijsko polje	metoda	obdobje meritev	sproščeno gradivo (m3)	površina v pogledu (m2)	tlorisna (reducirana) površina (m2)	povprečno letno sproščanje gradiva (m3/km2/leto)	
						površina v pogledu	tlorisna površina
Abrami*1 -erozijsko polje 1	lovljenje sproščenega gradiva	1970-1976; 76 mesecev	- 1,024	- 30	15,08	- 2690	5380
Abrami -erozijsko polje 1	terestična fotogrametrija	1995-1997; 30 mescev	0,445	8,9*2	3,7	20.000	48.108
Sveti Donat	terestična fotogrametrija	1995-1997; 30 mesecev	215	3856	2191	22.303	39.251
Sveti Donat	terestična fotogrametrija	1997-2001; 38 mesecev	361	4239	2292	26.890	49.733
Rokava -Škrline	terestična fotogrametrija	27.9.200127.8.2002; 11 mesecev		3685	2682	40.000	50.000
Rokava -Marezige	lovljenje sproščenega gradiva	10.2.200526.4.2006; 15 mesecev	0,43	- 11,34		45.205,67*3 49.215,11*4	
Erozijske procese na erozijskih žariščih so v hrvaški Istri preučevali s pomočjo terestrične fotogrametrije. Tako so erozijo merili na štirih erozijskih žariščih: na erozijskem polju 1 v Abramih, pri Sv. Donatu, v Medveji pri Sv. Petru in dolvodno od pregrade Butoniga (Jurak, Petraš in Gajski 2002, 50). Pri zadnjih treh je bilo začetno stanje fotografirano 12. 6. 1995, naslednji fotografiranji pa sta bili 11. 12. 1997 in 12.2.2001 (Jurak in ostali 2002, 51-52). Podobne meritve je v slovenskem delu Sive Istre v porečju Rokave (erozijsko žarišče na Skrlinah) izvajal Petkovšek (2002, 63).
Razlika med meritvami na erozijskem polju 1 v Abramih, merjenimi s terestično fotogrametrijo, in meritvami (lovljenje gradiva) Zorna (2007a; 2007b; 2008; Zorn in Mikoš 2008) v porečju Rokave je kar za faktor 17 oziroma 18. Primerjava hrvaških rezultatov terestične fotogrametrije pa kaže, da so dobljeni rezultati znotraj istega reda velikosti (Jurak in ostali 2002, 58). Podatki Zorna (2007a; 2007b) pa so zelo podobni fotogrametričnim meritvam Petkovška (2002, 57, 63). V Abramih velike razlike med obema metodama pripisujejo deloma dejstvu, da so meritve v sedemdesetih letih 20. stoletja »... zajele le vodno erozijo, ne pa tudi posipne (hrvaško osulinska, opomba avtorja) erozije...«, ki je tudi prisotna na erozijskem polju. Razlike deloma pripisujejo še dejstvu, da se je v dvajsetih letih močno spremenil mikrorelief erozijskega polja. Naklon se je povečal na zgornji polovici erozijskega polja in zmanjšal na spodnji polovici zaradi odlaganja gradiva z zgornje polovice (Petraš, Kunštek in Gajski 1999, 1035). V zgornjem delu prevladuje erozija kot posledica termodinamičnih procesov, v spodnjem pa prevladuje dežna erozija (Jurak, Petraš in Gajski 2002, 57).
3 Odlaganje gradiva v akumulacijskih jezerih
V flišnem delu Istre je šest večjih vodotokov: Rižana, Dragonja, Mirna, Pazinski potok, Boljunči-ca in Raša, na katerih so zaradi njihovega hudourniškega značaja zgradili več pregrad.
O hudourniškem značaju Istrskih vodotokov v Slavi vojvodine Kranjske piše že Janez Vajkard Valvasor. Za vodotok Boljunčica je zapisal: »... Ob dezju zelo naraste, postane divja in nevarna ter poplavlja...« (Holz 1999, 177).
3.1 Akumulacijsko jezero na Boljun~ici
Akumulacijsko jezero na Boljunčici je nastalo leta 1970 za pregrado Letaj z namenom, da bi pred poplavami zaščitili Cepicko polje (Blaževic 1994, 69; Rubinic 1994, 31; Rubinic in ostali 1999, 133). Porečje nad pregrado meri 71 km2 in ni povsem flišno (le 57%). Za pregrado je prostora za 6.500.000 m3 vode, od tega je 2.250.000 m3 rezerviranega za velik poplavni val, preostali prostor pa je namenjen za zadrževanje vode (namakanje) oziroma za odlaganje erodiranega gradiva. Rinjene plavine (oziroma prod; Radinja 1979, 114) deloma zadržijo že pregrade pred jezerom, suspendirano gradivo pa se v celoti odlaga v jezeru. Od leta 1970 se je na dnu jezera, kjer je odlaganje največje (tam je bila struga vodotoka), nabrala od 8 do 10 m debela plast mulja. Leta 1988 so ocenili, da se je od zgraditve pregrade v jezeru odložilo 296.000 m3 gradiva (oziroma po Rubinicu in ostalih (1999, 133) med letoma 1971 in 1988 264.000 m3), za pregradami pred jezerom 91.000 m3 gradiva, v podzemlje pa naj bi ga s ponikalnicami izginilo 12.000 m3. Iz teh podatkov in nekaterih ocen so izračunali, da se v porečju letno sprosti 57.000 m3 gradiva (803m3/km2 na leto), v jezeru pa se letno odloži okrog 25.000 m3 ali 44% gradiva (352m3/km2 na leto) (Mičetic 1993, 22). Rubinic in ostali (1999, 133) navajajo podatek, da naj bi bilo med letoma 1972 in 1988 iz porečja odplavljenega 399.000 m3 gradiva (seštevek gradiva odloženega v jezeru, gradiva odloženega za pregradami pred jezerom in ocene gradiva, ki naj ga akumulacija ne bi zadržala). Blaževiceva (1984, 229) navaja, da štirideset potokov in hudournikov v porečju Boljun-čice letno odplavi 58.000 m3 gradiva.
Leta 1993 so akumulacijski prostor znova izmerili in ugotovili, da se je njegova prostornina zmanjšala za 42.000 m3. Oktobra tega leta so bile v Istri visoke vode s povratno dobo 150 let, ki so se najbolj
razdivjale prav v porečju Boljunčice. Visoke vode so v delu jezera, kjer je bila prej rečna struga, nanesle toliko gradiva, da se je dno dvignilo za 10 cm (Rubinic in ostali 1999, 134).
Omenili smo, da del gradiva izgine v podzemlje. V hrvaški Istri je namreč precej kontaktnega krasa. Posledica je kalnost izvirov, med katerimi so tudi vodooskrbni. Ob ekstremnih dogodkih vsebujejo vzorci vode na izvirih veliko suspendiranega gradiva. 7. 5. 1991 je imel vzorec vode iz izvira Rakonek kar 24.400 mg/l suspendiranega gradiva, kar je največja izmerjena vrednost med vsemi izviri v Istri (Rubinic in ostali 1999, 127, 129, 136).
Preglednica 7: Suspendirano gradivo v istrskih vodooskrbnih izvirih med letoma 1981 in 1990 (Rubinic in ostali 1999, 135).
izvir	razpon suspendiranega gradiva (mg/l)	delež (%) dni v letu, ko je bilo več kot 5 mg/l suspendiranega gradiva
Gradole	<5 do 390	74
Sveti Ivan	<5 do 2000	88
Kožljak	<5 do 80	4
Plomin	<5 do 31	10
Kokoti	<5 do 190	40
Fonte Gaia	<5 do 110	6
Rokonek	<5 do 24.400	19
Puljski izviri	<5 do 40	0 do 9
V izviru Sveti Ivan v Buzetu voda kar 88 % dni v letu vsebuje več kot 5 mg/l suspendiranega gradiva, 15 % dni v letu so koncentracije višje od 100 mg/l, 2 % dni v letu pa presegajo 1000 mg/l (Rubinic in ostali 1999, 136).
Za izvir Rakonek so na podlagi opazovanj med letoma 1971 in 1989 ugotovili, da se skrajna kalnost čez 3000 mg/l pojavlja skoraj vsako leto med oktobrom in aprilom. Koncentracije več kot 100 mg/l se pojavljajo povprečno 23 dni (6 %) na leto, koncentracije čez 1000 mg/l pa 4 dni (1 %) na leto (Rubinic in ostali 1999, 136). Izvir ima povprečni letni pretok 0,412m3/s, minimalnega 0,2m3/s in maksimalnega 2m3/s (Rubinic in Ozanic 1999, 5).
3.2 Akumulacijsko jezero Butoniga
Akumulacijsko jezero Butoniga je bilo leta 1987 zgrajeno na levem pritoku reke Mirne zaradi zaščite pred poplavami in vodne oskrbe. Skupna prostornina akumulacije je 17.700.000 m3 (oziroma 19.500.000m3 (Rubinic in ostali 1999, 132), 2.200.000m3 je »mrtvega prostora«). Po Pavleticu in ostalih (1993, 30; Milotic 2004,41) je hidronim Botonega oziroma Bottonega beneškega izvora in se nanaša na veliko poplavnost območja oziroma na hudourniški značaj Butonige. Zgodovinarji se s tem ne strinjajo in trdijo, da je hidronim keltskega izvora (keltsko butepomeni 'reka'; glej Milotic 2004, 41-42).
Porečje nad pregrado meri 73 km2 in je v celoti flišno (Mičetic 1993, 22). Povprečna letna temperatura zraka je 12,5 °C, povprečna letna količina padavin pa 1130 mm, pri čemer lahko dnevni ekstremi presežejo 100 mm na dan. Glavni tok Butonige od povirja do pregrade meri 11 km. Za zgornji in srednji del porečja so značilni globoki erozijski jarki, dolinsko dno pa je zasuto z gradivom, kar je posledica preteklih erozijskih dogodkov. S kartiranjem po prirejeni Gavrilovicevi metodi (Lazare-vic 1968) so ugotovili, da se letno sprosti 143.577m3 gradiva (2107,69 m3/km2 na leto), 80.535 m3 pa se ga odloži v jezeru (1103,23 m3/km2 na leto). Odplavljenega je 56% sproščenega gradiva (Lazarevic in Miličevic 1983, 51, 53,56). Za primerjavo navedimo, da so Zemljič, Blažič in Pirnat (1970) za porečja
primorsko-istrskih vodotokov v Sloveniji izračunali, da se v njihovih porečjih letno sprosti 397 m3/km2 gradiva.
Leta 1981 je bil izdelan zemljevid erozije v porečju reke Butonige (Lazarevic in Miličevic 1983, 51). Ugotovljeno je bilo, da erozija poteka na 93,31 %, akumulacija pa na 6, 69 % porečja. Največjo površino zavzema IV. kategorija razvitosti erozijskih procesov (preglednica 8; Lazarevic in Miličevic 1983, 51, 53).
Preglednica 8: Erozija v porečju Butonige, določena po prirejeni Gavrilovičevi metodi (Lazarevic in Miličevic 1983, 53).
velikost	delež glede sproščanje	delež glede	velikost	delež glede	sproščanje	delež glede
območja (km2)	na porečje (%) gradiva (m3)	na porečje (%) območja (km2)		na porečje (%)	gradiva (m3)	na porečje (%)
	I. kategorija			II. kategorija		
13,281	18,90 68.204	47,51	11,236	15,39	32.688	22,77
	III. kategorija			IV. kategorija		
14,423	19,76 22.756	14,46	27,945	38,28	21.698	15,11
			območje,	delež glede	območje,	delež glede
			kjer poteka	na porečje	kjer poteka	na porečje
			sproščanje	(%)	akumulacija	(%)
	V. kategorija		gradiva (km2)		gradiva (km2)	
1,231	1,69 211	0,15	68,116	93,31	4,883	6,69
skupaj						
velikost	delež glede	sproščanje	specifično	odplavljanje		specifično
območja (km2)	na porečje (%)	gradiva (m3)	sproščanje	gradiva (m3)		odplavljanje
			gradiva			gradiva
			(m3/km2/leto)		(m3/km2/leto)	
72,999	100,00	143.577	2107	80.535		1103,23
Rezultate, ki so navedeni v preglednici 8, so primerjali z rezultati meritev v Abramih. Rezultati so primerljivi za I. in II. (erozijsko) kategorijo, medtem ko so meritve za ostale kategorije v Abramih dale višje rezultate. Ali povedano drugače, sproščanje gradiva na ogolelih flišnih območjih (I. kategorija) in vinogradniško-njivskih zemljiščih ter v močno degradiranih gozdovih in pašnikih (II. kategorija) je podobno po obeh metodah, medtem ko so pri drugih erozijskih kategorijah določene razlike. Slednje Lazarevic in Miličevic (1983, 56) razlagata z ugotovitvijo, da neposredna primerjava niti ni mogoča, saj meritve v Abramih za te kategorije niso najbolj reprezentativne.
Ugotovili so tudi, da se z golih površin (te so neposredno izpostavljene spremembam vlažnosti zraka, dnevnih temperatur, zmrzovanju in odtaljevanju ter vetru), ki zavzemajo 18% porečja, sprosti okrog 47 % gradiva. Ob takšni hitrosti nanašanja gradiva v jezero bo »mrtvi« prostor zasut v tridesetih letih (Mičetic 1993, 22; Pavletic in ostali 1993, 33). Zanimivo je, da so ob projektiranju akumulacije predvideli odlaganje okrog 22.000 m3 gradiva (Rubinic in ostali 1999, 132) oziroma 300m3/km2 na leto (Lazarevic in Miličevic 1983, 56), kar bi pomenilo, da bi se »mrtvi« prostor zapolnil v stotih letih.
Podatki o letnem odlaganju gradiva v jezeru Butoniga se precej razlikujejo od podatkov za pregrado Letaj. Odstopanja so posledica dejstva, da smo za Letaj navedli merjene podatke, za Butonigo pa izračune (Mičetic 1993,22), saj podatki kontrolnih merjenj zapolnjenosti jezera zerodiranim gradivom niso razpoložljivi. Po Rubinicu in ostalih (1999, 132) je bilo kontrolno merjenje izvedeno leta 1998.
Koncentracije suspendiranega gradiva (preglednica 9) so najnižje med avgustom in septembrom, najvišje pa med marcem in junijem (Rubinic in ostali 1999, 132).
Preglednica 9: Delež trajanja povprečnih mesečnih in letnih koncentracij suspendiranega gradiva v jezeru Butoniga med letoma 1990 in 1995 (Rubinič in ostali 1999, 133).
mesec	povprečno mesečno in letno trajanje koncentracij suspendiranega gradiva (%)
	>2 (mg/l)	>5 (mg/l)	> 10 (mg/l)
januar	72,1	30,7	1,1
februar	80,9	29,2	2,4
marec	89,2	35,5	26,9
april	91,4	61,5	10,3
maj	96,1	71,8	10,0
junij	97,3	59,8	10,8
julij	83,3	33,3	4,3
avgust	65,1	8,1	0,0
september	60,5	3,9	0,6
oktober	73,7	19,4	3,8
november	78,3	30,0	6,1
december	80,1	22,6	3,8
letno	80,7	34,1	4,6
Slika 9: Pregrada in jezero Butoniga.
Koncentracije suspendiranega gradiva v istrskih vodotokih (preglednica 10) so med 0 in 17.355 mg/l, kolikor so namerili 25.7.1972 na postaji Dubravica. Tudi povprečne letne koncentracije se močno razlikujejo (od 14,8 mg/l v Abramih do 92,3 mg/l v Pengarih; višja je le vrednost za Letaj, a glede na kratkotrajnost opazovanja ta podatek ne more biti reprezentativen, kot tudi ne podatek za akumulacijo Butoniga). Po zgraditvi pregrade Butoniga so povprečne letne koncentracije manjše kot prej (Sculici), saj se dobršen del gradiva odloži že pred merilno postajo (Rubinic in ostali 1999, 131).
Preglednica 10: Izmerjene koncentracije suspendiranega gradiva na merilnih postajah istrskih vodotokov (Rubinic in ostali 1999, 129).
koncentracija suspendiranega gradiva (mg/l)
merilno mesto vodotok obdobje meritev povprečna standardna			minimalna	maksimalna	povprečni	povprečni letni
	letna	deviacija	izmerjena	izmerjena	letni minimum	maksimum
	koncentracija povprečne		dnevna	dnevna		
		letne	koncentracija	koncentracija		
		koncentracije				
Dubravica	Pazinski potok 1971-1995 30,4	23,9	0	17.355	1,84	2278
Lovrečici	Borutski potok 1971-1976 51,5	10,4	0	5512	0,16	3491
Potpican	Raša 1976-1995 36,5	10,3	0,04	2466	3,68	274
Pengari	Rečina 1971-1989 92,3	57,2	0,07	13.758	1,69	1508
Abrami	Bračana 1976-1995 14,8	5,8	0,13	3644	1,97	186
Sculci	Butoniga 1971-1976,					
	1986-1987 39,6	17,8	0,07	5487	3,82	535
akumulacija						
Butoniga	Butoniga 1989-1995 5,1	1,9	0,13	73	2,03	11
Letaj	Boljunčica 1961-1962 225,9	-	0,003	5304	0,01	4483
Preglednica 11: Delež (%) suspendiranega gradiva v istrskih vodotokih (Rubinic					in ostali 1999, 131)	
po posameznih obdobjih.						
merilno mesto	Dubravica Lovrečici	Potpican	Pengari	Abrami	Sculci	akumulacija
(vodotok)	(Pazinski potok) (Borutski potok)	(Raša)	(Rečina)	(Bračana)	(Butoniga)	Butoniga
koncentracija	1971-1995 1972-1975	1977-1995,	1972-1988	1986-1995	1971-1975,	1989-1995
(mg/l)		brez 1981			1987	
>1	92,1 92,3	98,8	91,7	98,2	96,9	97,5
>2	83,2 88,4	95,1	82,0	90,0	93,5	82,8
>3	70,9 83,9	91,6	77,6	76,9	88,6	65,7
>5	53,3 80,6	84,1	56,7	57,6	80,2	38,3
>10	28,6 47,1	66,1	33,5	28,4	57,2	7,5
>20	13,4 22,3	40,7	20,1	10,0	25,9	1,4
>30	9,5 15,7	28,2	16,4	5,1	14,8	0,6
>50	6,4 10,7	14,9	12,8	2,9	8,5	0,1
>100	3,5 6,9	6,4	8,6	1,3	5,0	0
>200	2,2 4,4	2,8	5,9	0,7	3,0	0
>300	1,6 3,2	1,5	4,7	0,4	2,2	0
>500	1,1 2,1	0,6	3,4	0,3	1,2	0
>1000	0,6 1,2	0,1	2,1	0,1	0,6	0
>5000	0,02 0,07	0	0,4	0	0,05	0
> 10.000	0,01 0	0	0,6	0	0	0
4 Odlaganje gradiva v spodnjih delih dolin in na ustjih rek
Po ocenah se kar 93 do 95 % gradiva, ki ga reke letno nanesejo v morje, odloži ob rečnih ustjih, le manjši del pa prispe do globljega morja (Janekovic, Juračic in Sondi 1995, 225). Odlaganje gradiva ob ustjih je povezano s procesi, ki so značilni za stik sladke in slane vode. Zaradi povečane koncentracije soli se namreč zaradi procesov flokulacije oziroma kosmičenja, to je »... izločanja majhnih delcev iz koloidne raztopine ali prahu iz plina v obliki kosmičev...« (Slovar... 2005, 219), hitrost usedanja gradiva poveča, s tem pa tudi hitrost napredovanja ustja nasproti (v primeru istrskih zalivov) estuariju (Milotic 2004, 7; Sondi, Juračic in Pravdic 1995, 777), »... za plovbo primernemu rečnemu ustju lijakaste ali cevaste oblike, kamor seze morsko plimovanje in kjer se mešata sladka in slana voda...« (Geografija 2001, 92).
Mnogo vodotokov v hrvaški Istri je bilo reguliranih, tako da po Rubinicu in ostalih (1999, 128) danes največ suspendiranega gradiva konča v morju, zato so procesi sedimentacije najintenzivnejši prav na ustjih rek. Po pisanju Rubinicain ostalih (1999, 128) je to značilnost vseh štirih glavnih istrskih vodotokov: Mirne, Raše, Boljunčice in Dragonje, oziroma zalivov, kjer imajo te reke svoja ustja: Tarska vala ter Raški, Plominski in Piranski zaliv.
O hitri sedimentaciji priča dejstvo, da sta bila še v zgodovinski dobi na ustju Mirne in Dragonje »... prostrana in globoka morska zaliva...«. V sodobnosti sta že povsem zatrpana z gradivom, ki sta ga nasuli reki (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 475).
4.1 Reka Mirna in Tarska vala
Mirna je s 53 km dolgim tokom najdaljša istrska reka (Blaževic 1984, 229). Njeno porečje meri 380 km2 (oziroma 450km2 po Miloticu (2004, 44) ali 402,9km2 po Blaževicevi (1984, 229)), predpostavljeno
Slika 10: Regulirana reka Mirna, v ozadju Motovun.
hidrogeološko porečje (zaradi kraških izvirov) pa je veliko okrog 800 km2 (Milotic 2004, 5) oziroma 583,5 km2 (Blaževic 1984, 229). Ob njenem spodnjem toku so pri Motovunu s pomočjo ugotavljanja starosti z ogljikovim izotopom 14C presodili, da je od začetka 14. stoletja povprečno letno odlaganje gradiva znašalo kar od 0,9 do 1 cm na leto. Z zgraditvijo pregrade Butoniga ter z regulacijo Mirne in pritokov se je proces dviganja dolinskega dna praktično zaustavil, kljub nekaterim protierozijskim ukrepom pa se ni bistveno zmanjšala erozija v porečju, le odlaganje gradiva se je prestavilo na ustje Mirne (Rubinic in ostali 1999, 128).
Porečje Mirne v večjem delu sestavlja fliš, le spodnji del porečja je v karbonatnih kamninah, ki ne prispevajo mnogo k skupni količini odplavljenega gradiva. To potrjujejo tudi mineraloške analize odloženega gradiva v zalivu, ki potrjujejo njegov izvor v eocenskem flišu. Gradivo se odlaga v estuariju Mirne in se zaradi majhne energije plimovanja, valov in morskih tokov ne prestavlja globlje v morje. Zato lahko pričakujemo, da se bo estuarij sčasoma zapolnil in se bo ustje Mirne spremenilo v delto. Ker količina odloženega gradiva ni enaka količini gradiva, ki ga odplavi v odprto morje, je estuarij reke Mirne tako imenovani »neuravnoteženi estuarij« (Janekovic, Juračic in Sondi 1995, 225-227).
Na ustju Mirne so na podlagi primerjave več topografskih zemljevidov od druge polovice 19. stoletja do danes ugotovili premik obalne črte za 350 m proti morju (Benac in ostali 2007, 277).
Ob srednjem in spodnjem toku ima Mirna obsežno poplavno ravnico, na kateri se zdaj (zaradi regulacijskih del sredi 20. stoletja) odlaga manj gradiva. Prej je Mirna vsako leto jeseni in zgodaj spomladi poplavljala in na poplavni ravnici odlagala gradivo. Manjše odlaganje je povezano tudi z depopulaci-jo in posledičnim opuščanjem obdelovalnih zemljišč na območjih, kjer je intenzivno sproščanje gradiva. Glavnina gradiva se zdaj odlaga ob rečnem ustju (Milotic 2004, 7, 9-10). Srednji in spodnji del doline imata zelo majhen naklon (manjši od promila), saj je nadmorska višina Mirne pri okrog 35 km od morja oddaljenem Buzetu 41 m, pri Kamenih vratih okrog 30 km od morja 35 m, pri Istrskih toplicah okrog 25 km od morja 20 m, pri Motovunu okrog 20 km od morja 13 m, nedaleč od Velikih vrat pa 8 m, kar je posledica intenzivnega odlaganja gradiva v dolini (Blaževic 1984, 229; Milotic 2004,17).
V	19. stoletju so zgodovinarji sklepali, da je bila v antiki raven doline Mirne nižja od današnje. Mor-teani (1895; po Miloticu 2004, 12-14) je opazil, da posamezna stebla hrastov propadajo, ker je reka v 55 letih odložila do 80 cm gradiva. Leta 1818 je na ta način propadlo okrog 26.000 debel. Piše tudi, da bi 40 potokov ob srednjem toku Mirne nasulo do 1 m gradiva, če ne bi Benečani vzdrževali proti-poplavnih kanalov. Omenja tudi, da naj bi bila raven doline Mirne v antiki za okrog 20 m nižja. Citira Fannia, ki je na podlagi hidroloških raziskav v 19. stoletju trdil, da naj bi proti sodobnosti intenziteta poplav progresivno naraščala.
Kandler (1897; po Miloticu 2004, 13, 24) je na podlagi podatkov o ribolovu na območju srednjega toka Mirne sklepal, da je v 10. stoletju morska voda segala vsaj do Motovuna, v 16. stoletju pa so ladje pristajale pri Svetem Juriju okrog 3,5 km od zdajšnje obale, kjer je v času Rimljanov stal svetilnik.
V	te trditve je podvomil Sonje (1978; po Miloticu 2004,13), po katerem je bila raven antične in srednjeveške doline višja kot v poznejših obdobjih. Svoje mnenje je podkrepil s trditvijo, da so hudourniki odnašali gradivo in zniževali površje. Oprl se je na Fannijeve podatke o vse močnejših poplavah proti sedanjosti.
Ob raziskavah leta 1994 so na območju, ki je dandanes 9 m nad morsko gladino, v sedimentih našli ostanke posekanega hrastovega gozda, in to na globini okrog 4,5 m pod zdajšnjo morsko gladino. Z ogljikovo izotopsko analizo so ugotovili, da so bila drevesa posekana v beneškem obdobju okrog leta 1535 ± 65 let. V naslednjih 500 letih se je torej dolinsko dno dvignilo za 4,5 do 5 m oziroma v povprečju približno 1 cm na leto ob predpostavki, da je bila dolina v rimskih časih nižja celo do 20 m (Milotic 2004, 17-18). Ob tem je treba pripomniti, da gre le za eno datacijo in da ni upoštevan vpliv dviga morske gladine v zadnjih dveh tisočletjih, kot tudi ne morebitno tektonsko dviganje (ali spuščanje) površja. So pa geološke raziskave potrdile, da je morje nekdaj segalo do območij, ki so zdaj 10 (morda tudi več) m nad morsko gladino, saj sedimenti v dolini vsebujejo ostanke morskih organizmov. To pomeni, da je morje v antiki segalo do sten pri Svetem Stefanu (Sveti Stjepan), morda pa tudi dlje (Milotic 2004,18-19).
Viri omenjajo morski kanal, ki so ga Rimljani uporabljali za plovbo po dolini navzgor. Zgodovinarji iz 19. stoletja domnevajo, da je bil kanal po propadu rimskega cesarstva opuščen in ga je reka zasula (Milotic 2004, 20).
V	dolini je mogoče procese dvigovanja dna zaradi nasipavanja opazovati tudi s pomočjo mejnih kamnov iz obdobja vladavine Habsburžanov. Mejniki, ki so bili ob postavitvi višji od človeka, so danes popolnoma zasuti oziroma so opazni le njihovi vršni deli. Milotic (2004,17) domneva, da so bili habsburškim oblastem procesi intenzivne sedimentacije znani, zato so tako velike mejnike postavili z namenom, da bi se lahko obdržali več stoletij. Procese sedimentacije v dolini lahko spremljamo tudi pri cerkvah na dnu doline. Srednjeveški cerkvici Matere Božje v Baštiji so zaradi dvigovanja dna doline že večkrat dvignili temelje. Njeni zdajšnji temelji so več kot 10 m višje od srednjeveških (Milotic 2004, 17).
V	avstrijskem obdobju je leta 1896 nastal projekt za ureditev hudournikov in za zaščito pred erozijo v porečju Mirne, ki so ga leta 1902 tudi uresničili. Projekt je izdelala Služba za urejanje hudournikov in snežnih plazov s sedežem v Beljaku, ki so jo za dežele Notranje Avstrije ustanovili leta 1884. Takrat je začel veljati tudi zakon, ki je predpisoval preventive ukrepe za neškodljivo odvodnjavanje gorskih vodotokov (Gesetz... 1884; Jesenovec 1995,5). Zgradili so 465 km hudourniških pregrad, 5630 pragov, 20,3 km zidov, 13,6km prepletov, pogozdili pa 210 ha zemljišč (Pavletic in ostali 1993, 30).
4.2 Reka Ra{a in Ra{ki zaliv
Na ustju reke Raše (tudi pri njenem ustju gre za neuravnotežen estuarij; Juračic in ostali 1995, 267; Sondi, Juračic in Pravdic 1995, 779) je Bakota (1986; po Juračicu in ostalih 1995, 266) na podlagi bati-metričnih podatkov pomorskih kart iz let 1938 in 1968 ocenil, da se je odložilo okrog 2.000.000 m3 gradiva. Na podlagi natančnejšega vrednotenja teh podatkov so ocenili, da je bilo v tem obdobju odloženega 1.450.000 m3 gradiva oziroma da reka letno odloži 48.500 m3 gradiva, kar pri povprečni specifični gostoti »nekonsolidiranega mulja« okrog 1,4g/cm3 znaša okrog 78.0001 (Juračic in ostali 1995, 266).
V	nekaterih delih estuarija je hitrost sedimentacije tudi do 15 cm na leto. Juračič (1992, 56, 60) ta podatek primerja s podatkom iz estuarija Krke v Sibeniškem zalivu, kjer je sedimentacija sredi Pro-kljanskega jezera »samo« 0,26 mm na leto, na izhodu iz njega pa le še 0,06 mm na leto. To razlaga z dejstvom, da se večina gradiva reke Krke zaustavi že za pregradami iz laporja (slapovi Krke), tako da večino gradiva v zaliv ne prinese Krka, pač pa desni pritok Prokljanskega jezera Gaduča, ki ima porečje v flišnih kamninah. To je verjetno tudi razlog, da se strugi paleo-Krke lahko sledi do izobate 100 m, Kvarnerski zaliv, v katerega se izliva Raša, pa je zapolnjen z »recentnimi« sedimenti in je globok le od 45 do 50 m (Juračic 1992, 57-58).
Ugotovili so, da se je ustje Raše zaradi takšne sedimentacije v zadnjih 240 letih premaknilo za 4 km (slika 11; Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 490; Rubinic in ostali 1999, 128). Ob njenem ustju pri Brši-ci so izmerili, da se je v obdobju med letoma 1950 in 1980 dno dvignilo za 4 do 5 m (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 479).
Raziskave so pokazale »možno povezavo« med kvartarnimi kolebanji morske gladine in intenzivnostjo rečne erozije (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 477). Na intenzivnost erozije so v kvartarju vplivali tudi tektonski premiki (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 489). Zadnja sedimentacijska faza se je začela, ko je ob koncu pleistocena gladina Jadranskega morja začela znova naraščati. Po Sego-ti (1968; po Miloticu 2004, 6) je bila gladina najnižja (okrog 96,4m pod zdajšnjo) pred okrog 25.000 leti, pred okrog 10.000 leti pa je bila od zdajšnje nižja še za okrog 31 m. Pred nekako 4000 do 6000 leti je za transgresijo značilna blaga stagnacija. Po Benacu (1996; po Miloticu 2004, 6) se je gladina od začetka našega štetja dvignila za okrog 2 m in je morje zalilo nekdanjo rečno dolino. Na dvig gladine morja za približno 2 m od rimskih časov lahko sklepamo tudi na podlagi tako imenovane rimske terase, ki je danes ob slovenski obali okrog 2 m pod morsko gladino (Sifrer 1965; Orožen Adamič 2002, 150). Globina 2 metra lahko pomeni, da se je slovenska obala v zadnjih 2000 letih povprečno pogrezala za približno 1 mm na leto. Takšno hitrost pogrezanja obale severnega Jadrana so Lambeck in ostali
Slika 11: Spremembe obalne črte v Raške zalivu zaradi odlaganja gradiva reke Raše (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 482).
(2004, 1567, 1580, 1591) za obdobje holocena ugotovili za območje delte reke Pad, za območje Gra-deža (Grado) in Ogleja (Aquilleia) pa so ugotovili pogrezanje za približno 0,3 mm na leto, pri Trstu pa za približno 0,15 mm na leto. Spremembe morske gladine v holocenu pripisujejo evstaziji, izo-staziji in tektoniki.
Največja debelina odloženega gradiva v Raškem zalivu je okrog 70 m in se proti koncu zaliva zmanjšuje (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 490; Rubinic in Ozanic 1999, 2-3). Po Bakoti (1986; po Juračicu in ostalih 1995, 266) kar 91,5 % gradiva prispe do ustja kot suspendirano gradivo. Del gradiva prispevajo kraški izviri v spodnjem delu doline, na primer izvir Rakonek, katerega voda je, kot smo že omenili, 7. 5.1991 vsebovala kar 24.400 mg/l suspendiranega gradiva (Juračic 1992, 59). Sedimentološke analize v estuariju reke Raše so pokazale, da se v njegovem zgornjem delu odlaga bolj drobnozrnato gradivo, v spodnjem delu pa bolj grobozrnato (Sondi, Juračic in Pravdic 1995, 777).
Porečje Raše meri 205 km2 oziroma 164 km2 brez porečja Boljunčice, od koder vode od leta 1932 skozi umetni predor odvajajo proti Plominu. V zgornjem delu, kjer se sprošča večina gradiva, ki se odlaga v estuariju, je površje flišno, v srednjem in spodnjem delu s kanjonom pa karbonatno. V srednjem in spodnjem toku je veliko holocenskih naplavin, ki so ob zgornjem delu zaliva debele do 93 m. Predpostavljeno hidrogeološko porečje meri 450 km2 (Juračic 1992, 55-56; Juračic in ostali 1995, 265; Sondi, Juračic in Pravdic 1995, 770). Reka je dolga 23 km (Blaževic 1984, 229), njen maksimalni pretok je 185 m3/s, minimalni pa 300 l/s (Benac, Arbanas in Pavlovec 1991, 479); povprečni letni pretok je 5,3 m3/s.
Slika 12: Današnje ustje regulirane reke Raše.
Slika 13: Območje, kjer je bilo do leta 1940 Krapanjsko jezero (glej sliko 11).
4.3 Reka Boljun~ica in Plominski zaliv
Od leta 1932 so problemi z odlaganjem suspendiranega gradiva tudi v Plominskem zalivu, kjer je po odprtju predora Cepic-Plomin ustje Boljunčice. Ker med letoma 1938 in 1997 zaliva niso čistili, je nekdaj prometno plominsko luko popolnoma zasulo. Obalna črta se je proti morju premaknila tudi za več kot 50 m. Med letoma 1997 in 1998 so iz Plominskega zaliva odstranili okrog 300.000 m3 gradiva (Rubinic in ostali 1999, 128-129).
5	Sklep
Siva Istra je zelo »hvaležno« območje za preučevanje geomofnih procesov (za pregled slovenskega preučevanja na tem območju glej Zorn 2007a; Zorn 2008), saj erodibilne flišne kamnine in prsti omogočajo intenzivne erozijske procese in s tem veliko »nestalnost« reliefnih oblik. Na hrvaškem te procese v flišnem delu Istre preučujejo že več desetletij; pri čemer so v ospredju predvsem gradbeniki (vodarji) in geologi. S prispevkom želimo bogate hrvaške izkušnje na tem področju predstaviti slovenskih bralcem ter omogočiti lažje razumevanje geomorfnih procesov in s tem posredno pojasniti razvoj reliefnih oblik tudi v slovenskih flišnih pokrajinah.
6	Viri in literatura
Bakota, M., Stajduhar, R., Mičetic, G. 1983: Opis puta II. susreta bujičara Jugoslavije. Erozija - struč-
no-informativni bilten 11. Beograd. Barbalic, D., Bagic, A., Petraš, J. 1999: Analiza bujičnog sliva akumulacije Botonega korištenjem GIS-a.
Hrvatske vode od Jadrana do Dunava. Zbornik radova: 2. hrvatska konferencija o vodama. Dubrovnik. Benac, C., Arbanas, Ž., Pavlovec, E. 1991: Postanak igeotehničke osobitosti doline izaljeva Raše. Pomorski zbornik 29-1. Rijeka.
Benac, C., Arbanas, Ž., Pavlovec, E. 1991: Postanak igeotehničke osobitosti doline izaljeva Raše. Pomorski zbornik 29-1. Rijeka.
Benac, C., Rubinic, J., Ružic, I., Celija I. 2007: Geomorfološka evolucija riječnih ušca na istarskom poluo-toku. 4. hrvatska konferencija o vodama: Hrvatske vode i Europska unija - izazovi i mogucnosti. Zagreb.
Blaževic, I. 1994: Geomorfološka obilježja i hidrološki resursi Istre. Gospodarstvo Istre 7, 1-2. Pula. Blaževic, M. 1984: Istarske rijeke. Priroda 72-8. Zagreb. Geografija: Tematski leksikoni. Tržič, 2001.
Gesetz vom 30. Juni 1884, betreffend Vorkehrungen zur unschädlichen Ableitung von Gebirgswässern.
Reichsgesetzblatt 117. Wien, 1884. Griesbach, J. C., Ruiz Sinoga, J. D., Giordano, A., Berney, O., Gallart, F., Rojo, L. 1997: Guidelines for Mapping and Measurement of Rainfall-induced Erosion Processes in the Mediterranean Coastal Areas. Split.
Holz, E. 1999: Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske. Stari krajepisi Istre. Koper. Janekovic, M., Juračic, M., Sondi, I. 1995: Sedimentacijske osobitosti rijeke Mirne (Istra, Hrvatska).
Zbornik radova: 1. hrvatski geološki kongres. Zagreb. Jesenovec, S. (ur.) 1995: Pogubna razigranost: 110 let organiziranega hudourničarstva na Slovenskem: 1884-1994. Ljubljana.
Juračič, M. 1992: Sedimentation in some Adriatic karstic river mouths (Are they estuaries or rias?). Proceedings of the International Symposium »Geomorphology and Sea« and the Meeting of the Geo-morphological Commission of the Carpatho-Balcan Countries. Zagreb.
Juračic, M., Sondi, I., Rubinic, J., Pravdic, V. 1995: Sedimentacija u neravnotežnom estuariju pod utjecajem rijeke: krški estuarij Raše (Hrvatska). Zbornik radova: 1. hrvatski geološki kongres. Zagreb.
Jurak, V., Baric, R., Fabic, Z. 1989: Inženjerskogeološka istraživanja za ostvaranje akumulacije »Grob-nik«. Rudarsko-geološko-naftni fakultet Sveučilišta u Zagrebu. Zagreb.
Jurak, V., Fabic, Z. 2000: Erozija kišom u slivu bujičnog vodotoka u središnjoj Istri. Zbornik radova: 2. hrvatski geološki kongres. Zagreb.
Jurak, V., Petraš, J., Gajski D. 2002: Istraživanje ekscesivne erozije na ogoljelim flišnim padinama u Istri primjenom terestrične fotogrametrije. Hrvatske vode 10-38. Ljubljana.
Kisic, I., Bašic, F., Nestroy, O., Butorac, A., Marušic, J., Sabolic, M., Mesic, M. 1999: Zaštita tla od erozije s motrišta održivog gospodarenja tlom. Hrvatske vode 7-26. Zagreb.
Lambeck, K., Antonioli, F., Purcell, A., Silenzi, S. 2004: Sea-level change along the Italian coast for the past 10,000 yr. Quaternary Science Reviews 23, 14-15. New York.
Lazarevic, R. 1968: Erozija u slivu Gvozdačke reke - prilog metodi za izradu karte erozije. Glasnik srp-skog geografskog društva 49-2. Beograd.
Lazarevic, R. 1985: Novi postupak za odredivanje koeficijenata erozje (Z). Erozija - stručno-informa-tivni bilten 13. Beograd.
Lazarevic, R., Miličevic, S. 1983: Erozija u slivu Botonege. Erozija- stručno-informativni bilten 11. Beograd.
Lončar, N. 2005: Geomorfologija. Istarska enciklopedija. Zagreb.
Lorenz von Liburnau, J. R. 1891: Landschaftliche Schilderung Istriens. Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild: Das Küstenland (Görz, Gradiska, Triest und Istrien). Heft 10. Wien.
Melik, A. 1960: Slovensko primorje. Ljubljana.
Mičetic, G. 1993: Erozija u slivovima akumulacija srednje Istre. Hrvatska vodoprivreda 2-7. Zagreb.
Mičetic, G. 1997: Erozija u Istri - pripremljeno za prezentaciju sustava akumulacije Letaj. Arhiv Hrvatske vode. Rijeka.
Mihljevic, D. 1996: Procesi prekomjerne denudacije i njihove posljedice u Istarskom pobrdu. Zbornik radova: 1. hrvatski geografski kongres. Zagreb.
Milotic, I. 2004: Dolina Mirne u antici. Zagreb.
Orožen Adamič, M. 2002: Geomorfološke značilnosti Tržaškega zaliva in obrobja. Dela 18. Ljubljana.
Pavletic, B., Santin, G., Bratulic, D., Kvastek, K. 1993: Namjena i gospodarsko značenje akumulacije Botonega-Butoniga. Hrvatska vodoprivreda 2-1. Zagreb.
Pavlovec, R. 1975: Flišne kamnine v službi človeka na Primorskem. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1975. Gorica.
Petkovšek, G. 2002: Kvantifikacija in modeliranje erozije tal z aplikacijo na povodju Dragonje. Doktorsko delo, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Ljubljana.
Petraš, J., Holjevic, D., Kunštek, D. 2007: Measurements of soil erosion production on the investigation plots »Abrami« on flysch in Central Istria (Croatia). Proceedings: 10th International Symposium on Water Management and Hydraulic Engineering. Zagreb.
Petraš, J., Kunštek, D., Gajski, D. 1999: Primjena terestričke fotogrametrije u istraživanju ekscesivnih erozijskih procesa. Hrvatske vode od Jadrana do Dunava. Zbornik radova: 2. hrvatska konferen-cija o vodama. Dubrovnik.
Racz, Z. 1997: Pregled novijih istraživanja erozije tla u Mediteranu i mogucnosti njihove primjene u Hrvat-skoj. Hrvatske vode 5-20. Zagreb.
Radinja, D. 1979: Pomembna, a tudi sporna publikacija vodarstva. Geografski vestnik 51. Ljubljana.
Rubinic, J. 1994: Hidrološki aspekti gospodarenja akumulacijskim vodnim prostorima u Istri. Hrvatska vodoprivreda 3-26. Zagreb.
Rubinic, J., Bušelic, G., Kukuljan, I., Kosovic, M. 1999: Hidrološka analiza suspendiranog nanosa u istar-skim vodama. Hrvatske vode 7-27. Zagreb.
Rubini}, J., Ozani}, N. 1999: Influence of the Sedimentation Process on the Raša River Mouth on the Outflow Regime of Coastal Springs. Proceedings: XXVIIIIAHR Congress. Graz. Medmrežje: http:// www.iahr.org/membersonly/grazproceedings99/pdf/D119.pdf (27.6.2005). Rula, B. 1972: Prilog istraživanju intenziteta erozije na demonstracionoj površini »Abrami« kot Buze-
ta u Istri. Vodoprivreda 4, 15-16. Beograd. Rula, B. in ostali 1977: Rezultati istraživanja površinskog oticanja i spiranja sa ogleda »Abrami« - period
od 1970-1977. godine. Institut za vodoprivredu »Jaroslav Cerni«. Beograd. Rula, B., Štefanovi}, P. 1977: Prikaz istraživa~kog rada iz oblasti erozije i razvoj delatnosti u Odseku za
zaštitu slivova. Saopštenja Instituta za vodoprivredu »Jaroslav Cerni«. Beograd. Rutar, S. 1896: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: prirodoznanski, statisti~ni, kulturni in zgodovinski opis, Zvezek 1. Slovenska zemlja: opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statistiškem, kulturnem in zgodovinskem obziru, II. del. Ljubljana. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 2005.
Sondi, I., Jura~i}, M., Pravdi}, V. 1995: Sedimentation in a disequilibrium river-dominated estuary:
the Raša River Estuary (Adriatic Sea, Croatia). Sedimentology 42-5. Amsterdam. Sifrer, M. 1965: Nova geomorfološka dognanja v Koprskem primorju. Geografski zbornik 9. Ljubljana. Tomi}, A. 1983: Erozioni procesi u prostoru Istre. Erozija - stru~no-informativni bilten 11. Beograd. Zemlji}, M., Blaži}, J., Pirnat, M. 1970: Stanje, problemi i suvremene metode za borbu protiv erozije i bujica. Zvezek 5, SR Slovenija. Odsek za erozijo Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Zorn, M. 2007a: Recentni geomorfni procesi na re~no-denudacijskem reliefu na primeru pore}ja Dragonje. Doktorsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Zorn, M. 2007b: Ali se zavedamo hitrosti erozijskih procesov - primer iz slovenske Istre. Dela 28. Ljubljana.
Zorn, M. 2008: Erozijski procesi v slovenski Istri. Geografija Slovenije 18. Ljubljana. Zorn, M., Mikoš, M. 2008: Umikanje skalnih pobo~ij na erozijskih žariš~ih v slovenski Istri. Geologija 51-1. Ljubljana.
7 Summary: Erosion processes in the Croatian part of »Grey Istria«
(translated by the author)
Flysch part of the Istrian peninsula is due to its looks called »Grey Istria«. In this way it is distinguished from the »White Istria«, where (white) limestone prevails on the surface as well as from the »Red Istria«, characterized by bauxite-rich reddish soil (terra rossa).
High erodibility of flysch rocks and soils results in intensive erosion processes. The article presents continuous and long-term research of these processes in the last decades in the Croatian part of Grey Istria. For example, measurements on closed erosion plots in Abrami (near the town of Buzet) are described into detail. In Abrami specific yearly sediment production of 5380 m3/km2 was measured on bare flysch cliff with exposed bedrock in the 1970s. On other erosion plots soil erosion under different land uses was measured. Soil erosion on bare soil (590 m3/km2 per year) was more then nine hundred times higher than erosion in forest (where some anti-erosion measures were taken). In the last decade measurements on bare flysch cliffs have also been conducted with the help of terrestrial photogram-metry. The results are considerably higher (48.108 m3/km2 per year) comparing to those mentioned before.
In the paper sedimentation behind dams and at the river mouths is also presented. Sedimentation behind the Letaj dam (Boljun~ica River) and in the Butoniga Lake (Butoniga River) is described. In the first case specific sediment production in the river basin behind the dam is estimated to be 803 m3/km2 per year, while it is about 2107 m3/km2 per year in the second case.
Different historical and dating methods were used to study sedimentation at the river mouths. The analysis of historical topographic maps at the mouth of the river Rasa revealed that the river mouth moved some 4 km towards the see in the last 240 years while the mouth of the Mirna River has moved for some 350 m since the second half of the 19th century. Sedimentation rate of around 1 cm/year was calculated with the help of 14C dating method at the mouth of the Mirna River.