recenzija
Mirjana Ule, Vlado Miheljak(1 995), Prihodnost mladine. Ljubljana: DZS
Tako imenovane »empirične raziskave« v
okviru družboslovja ali humanističnih
ved so kajpak dvorezen meč. Po eni
strani vsaj formalno zadovoljujejo tisti
kriterij »znanstvenosti«, zaradi katerega
so — po zgledu na naravoslovje — sploh
vpeljane. Po drugi strani pa ima vsaka, še
najmanj sicer akcijska raziskava, kup po-
manjkljivosti, ki so tudi že znane in dodo-
bra prediskutirane, zato se na tem mestu,
če ne bo nujno potrebno, ob njih ne bom
obregoval. V obravnavani knjigi pred-
stavljeni empirični podatki — kar je glede
na način pridobivanja, torej z anketo z
zaprtim tipom vprašanj, razumljivo — da-
jejo zlasti odgovore, ki bi jih lahko umes-
tili v kontekst razprav na makro ravni.
Torej splošni, globalni družbeni trendi.
Za mikro raven raziskovanja, recimo vse-
binska vprašanja, vezana na določeno
subkulturo, pa bi bila seveda ustreznejša
metoda odprtega vprašalnika, še bolje:
akcijska raziskava s strukturiranimi in-
tervjuji. Mimogrede, avtorja kljub temu
opravita tudi slednje, torej analizo na
mikro ravni. Med drugim namreč posku-
šata opredeliti osebnostni profil mladih v
devetdesetih v Sloveniji ter vrednostne in
interesne usmeritve mladih. Mogoče je
prav ta del najšibkejši, čeprav je treba v
isti sapi pripomniti, da omenjena publi-
kacija ni niti zgolj sociološka niti zgolj
psihološka. Gre namreč za še eno dobro-
došlo interdisciplinarno analizo.
Knjiga Prihodnost mladine ni zgolj
poročilo o dani raziskavi. Tudi ni zgolj
dorečena in kompetentna analiza le-te.
Kar polovica knjige je namreč teoretski
tekst, ki raziskavo ustrezno in celostno
umešča v kontekst. V kontekst, ki mu la-
hko rečemo tudi »teorija o mladini«. Ter
dodamo: »in nanjo vezanih (sub)kultur«.
Navede in obdela namreč kopico, kar
večino — vsaj meni znanih — dostopnih
prispevkov o mladini, vključno z vso ter-
minološko zmedo v tem prostoru razis-
kovanja. S salomonsko potezo se avtorica
tudi izogne pasti, da bi se diskurz zapletel
v neplodno razvozlavanje omenjene ter-
minološke zmede. Tiste zmede, povzroče-
ne najprej zaradi ohlapnosti pojma »mla-
dost« samega po sebi, nato pa še dodatne
zmede, znane iz kulturologije. Namreč:
ali naj govorimo o mladinskih kulturah ali
raje o subkulturah? Ali pa je morebiti
natančneje reči množična kultura? Ali kaj
tretjega? Avtorica — ne zgolj preprosto —
povzame omenjene in druge pojme, jih
na kratko obdela, opiše, nato pa (v opom-
bi) opredeli tukajšnjo (pragmatično) ra-
bo vsakega od njih. Glede na to, da gre za
analizo raziskave o stališčih mladih in ne
za kulturološko študijo, je ta poteza avto-
rice seveda najbolj ustrezna.
Naj se vrnem na začetek, k izho-
diščnemu vprašanju. Kaj je mladost? Zgolj
prehodno obdobje med otroštvom in
odraslostjo? Prehodno obdobje, ki je v
vseh kulturah na ta ali oni način prepre-
deno z rituali, z iniciacijo? Obdobje, ki
mu teoretiki na Zahodu že nekaj časa
rečejo »socialni moratorij«? Pač zato, ker
pride do določenega odloga pri prevze-
manju vseh tistih družbenih vlog, ki so
vezane na tako imenovano odraslost. Od-
log pa bi naj ne bil zgolj »prazni tek«, pre-
dah. Nasprotno, nabit je s ključnimi
procesi, ki (lahko) odločilno opredelijo
nadaljnjo pot mladostnika, človeka na
»postajališču« na poti v odraslost. Na
postajališču, ki pa nikakor ni počivališče.
No, ta prostor, čas, obdobje, ki ga
imenujemo mladost, seveda na razne
načine odslikava, razkraja, predeluje
57
RECENZIJA
konkretne družbene/kulturne procese
danega okolja. S tega vidika tudi avtorja
pristopata k analizi obravnavane raziska-
ve. Raziskave, narejene z vprašalnikom
leta 1993 na vzorcu slovenskih srednje-
šolcev. Mimogrede, že sama avtorja po-
udarjata nepopolnost vzorca. Izpadla je
mladina, ki se ne šola več, vključena ni
bila niti zaposlena mladina, še manj tista
»na cesti«. Vendar je lahko tovrsten, če-
prav še tako »luknjast« vzorec, vsaj po-
memben dokument o sledenju trendom.
Že primerjava, ki sta jo avtorja opravila z
rezultati (takrat še) jugoslovanske razi-
skave Mladina '85, pa tudi primerjalna
analiza z raziskavo Slovensko javno mne-
nje ('91 in '94) sta dali zanimive podatke.
Podatke, od katerih so se nekateri ujemali
s teoretskimi napovedmi, narejenimi na
podlagi kopice podatkov o (recimo)
nemški mladini, ali o zakonitostih tako
imenovanih tranzicijskih procesov, skozi
katere gredo vzhodnoevropske države.
Ko že govorim o geografskem okviru, je
menda jasno, da se raziskava, pa tudi teo-
retski okvir v prvem delu knjige, osredo-
točata zlasti na evropski in ameriški
družbeni in kulturni prostor,
S tega vidika je pojem »mladost«
določen in omejen le na nakazan teoret-
ski in nasploh kulturni kontekst, kar se
mi zdi pravzaprav edino možno in
smiselno. Na ta način tudi govorjenje o
spodnjih in zgornjih starostnih mejah tis-
tega, čemur rečemo »mladost« v smislu
družboslovnega (analitskega) pojma, do-
bi konkreten in s tem »realen« pomen.
Realen v tem pomenu, da govorimo o
analitsko artikulirani in razmeroma
natančno opredeljeni entiteti. Seveda en-
titeti, ki nikakor ni enoznačna ali mono-
litna, temveč je izredno razvejana stru-
ktura, ki jo lahko obdelujemo z različnih
vidikov in na različnih ravneh. To sta sto-
rila tudi avtorja, ki sta razmeroma raz-
pršene podatke, dobljene z raziskavo,
prav s svojima teoretskima prispevkoma
povezala v celoto. Še več, k njej, torej k
raziskavi, sta pristopila z vso potrebno
previdnostjo, nezaupanjem do odgovo-
rov ali vsaj do njihove enostranske,
površne interpretacije.
Vsekakor obravnavana analiza omo-
goča »znanstveno utemeljeno in argu-
mentirano« govorjenje o slovenski mla-
dini, upoštevajoč vse pomisleke, od ka-
terih sem nekatere vsaj bežno že omenil;
ob tem pa avtorja s svojo analizo in opaz-
kami kar dobro onemogočata zlorabe in
napačne interpretacije izsledkov.
Ena od možnih diskusij, vezanih na
pojem mladosti, ki me tudi osebno naj-
bolj zanima in na katero se v pričujočem
zapisu osredotočam, je tista o medseboj-
nem razmerju, povezanosti mladine in
določene ustvarjalnosti. Ustvarjalnosti, ki
je osnova za posamezne (nove) umetni-
ške/kulturne prakse, usmeritve. Natanč-
neje: o povezanosti določenega (ne zgolj)
starostnega obdobja in (pojavnosti) no-
vih izraznih oblik.
Ena od parcialnih opazk, ki bi jih la-
hko postavil iz tega zornega kota, torej os-
redotočenja na vprašanja v zvezi z mla-
dimi in sodobno kulturo, imenovano tudi
»množična«, »popularna« ali »rock«, se
nanaša na — po mojem mnenju na videz
drobno, a pomembno — nejasnost v
vprašanju. Eno od vprašanj iz poglavja o
prostočasnih dejavnostih se je namreč
glasilo »Kako pogosto opravljaš naslednje
dejavnosti: /.../ Obiskujem rock/pop kon-
certe, disko« (str. 206). Vprašanje, postav-
ljeno na ta način, ni diferenciralo med
pojmoma »rock« in »pop«, kar je v neka-
terih študijah o mladini in sodobnih kul-
turnih praksah postavljeno v ospredje.
Težava, ki jo imam v mislih, se je v tem
primeru manifestirala ob poskusu grupi-
ranja mladih v skupine na podlagi stilno-
scenskega okolja. V štirih po tem kriteriju
razmeroma zaokroženih skupinah mladih
(prilagojeni oziroma »odraslo-centrični«
mladi, alternativno usmerjeni mladi, he-
donistično usmerjeni mladi in libertarno
usmerjeni mladi) se je omenjena variabla
znašla v tretji, torej hedonistični skupini
(str. 87). Drži, če pomislimo na pop in
disko, rock pa bi naj bil po definiciji »o
družbenih dogajanjih ozaveščena kul-
turna praksa«, ki bi jo prej pripisali drugi,
torej alternativni (še zlasti tako imeno-
vani »alternativni rock«), in četrti, torej
libertarni (še zlasti tako imenovana
58
M. Ule, V. Miheljak(1995): PRIHODNOST MLADINE
kontrakultura iz druge polovice šestde-
setih) skupini. Opisanim nejasnostim bi
se — vsaj na formalni ravni — izognili s
preprostim diferenciranjem, s postavit-
vijo dveh ali celo treh vprašanj: »Poslušaš
rock glasbo?«, »Poslušaš jazz in sodobno
improvizirano glasbo?«, »Poslušaš pop
glasbo?« In lahko bi dodali še vprašanja o
obiskovanju te vrste koncertov.
V redu, morebiti so nakazane
opazke res videti obrobne, kar brezpred-
metne, vendar so z mojega zornega kota v
določenem kontekstu kar odločilne. Re-
cimo, pri razmišljanju o enem od izsled-
kov raziskave. O tistem, ki kaže na večjo
navezanost mladine na družino. Analiza
in interpretacija, ki jo opravita avtorja, je
zares natančna in celovita, tako da je
naslednja pripomba mišljena predvsem
kot dopolnitev, mogoče tudi kot poskus
usmerjanja pozornosti na posamezne
manj osvetljene vidike sicer dobro
znanih in večkrat obdelanih družbenih
procesov v zadnjih desetletjih, torej od
druge svetovne vojne maprej. Eden od
vidikov ali poudarkov, ki ga imam v mis-
lih, je naslednji in spet vezan na vprašanja
medsebojnega razmerja med pojmoma
»mladi« in »novi kulturni stili«. Tisto tako
imenovano »vrnitev k družini« bi si lahko
namreč razlagali tudi tako: Velika dru-
žbena sprememba (tudi) v načinu živ-
ljenja, torej vpeljava bolj ali manj radikal-
nih kulturnih praks ali načinov življenja,
se je začela v petdesetih in izvršila v šest-
desetih letih. Na tem mestu se ne morem
spuščati v celovitejšo opisovanje takrat-
nih procesov, vendar bi lahko na kratko
rekel, da se je nova generacija mladih na
razne načine in z različnimi stopnjami in-
tenzivnosti vezala na družbene in kul-
turne procese, ki jih lahko poskusimo
opredeliti (in jih ponavadi tako tudi opre-
delimo) kot subkulture, mladinske kul-
ture ali kontrakulture (to deUtev uporabi
tudi avtorica). Omenjene kulture so na
različne načine vezane na jazz in im-
provizirano glasbo ter na rock and roll.
Najbolj manifestna, čeprav seveda ne naj-
pomembnejša razlikovanja, tako imeno-
vani »medgeneracijski konflikt« in po-
dobno, so se artikulirala (zdelo se je tako)
prav na ravni kulturne prakse, torej
glasbe, ki se je poslušala, in nanjo vezanih
stilov, imidžev. V petdesetih in šestde-
setih je torej prihajalo do nekakšnega
(simbolnega?) soočenja dveh generacij,
dveh različnih življenjskih stilov, dveh
različnih pojmovanj mladosti in (naj-
manj) dveh različnih kulturnih oblik,
podob. V sedemdesetih se je — v istem
smislu — že lahko zgodil prvi »medgener-
acijski konflikt« znotraj tako opredel-
jenega kulturnega prostora, torej med — v
tem primeru — »starejšo« generacijo
»rockerjev«, tistih iz šestdesetih, in
»mlado« generacijo »punkerjev«, za katere
so bili rockerji že »dolgočasni stari prdci«.
Vendar omenjeni konflikt že ni bil niti
približno tako oster kot tisti v šestdesetih.
Moralna panika, ki je spremljala pojav
punka konec sedemdesetih, je bila (vsaj
posredno ali latentno) usmerjena proti
rocku nasploh. Nenazadnje je punk del
rock and rolla, če se lahko izrazim na
kratko in nekoliko poenostavljeno. V
osemdesetih, natančneje konec osemde-
setih in v začetku devetdesetih, je že nas-
topila nova generacija mladih, za katero
pa je — zdi se tako — značilen nekakšen
pluralizem ali eklekticizem stilov. Razno-
razne oblike kulturnih praks, znanih iz
tako imenovane rock and roll zgodovine,
sobivajo druga ob drugi, te vrste »strp-
nost« pa pomeni tudi hkratno soobsta-
janje svetov, ki so (ne zgolj nostalgično)
usmerjeni v kulturne prakse šestdesetih,
in tistih, ki se opirajo na kulturne prakse
sedemdesetih ali osemdesetih. Še bolj po-
enostavljeno rečeno: mladi sedaj (skoraj
dobesedno) poslušajo glasbo in derivate
glasbe, ki so jo poslušali njihovi starši. In
še: ti mladi imajo s svojimi starši vsaj na
tej ravni (pa če jo umestimo v sfero
prostega časa — kar se mi sicer zdi poe-
nostavljanje — ali ne) več skupnega, kot
so imeli njihovi starši s svojimi. Z mojega
zornega kota lahko tudi ta vidik po-
jasnjuje del tistega, čemur rečemo
»vračanje k družini«, hkrati pa tovrstne
procese postavlja v (lahko tudi bistveno)
drugačen kontekst.
In še podobna pripomba. Interpre-
tacija enega od odgovorov v zvezi z
59
RECENZIJA
odnosom do obstoječih Subkultur, tis-
tega, ki se je glasil »Vseeno mi je zanje«
(str. 79), je lahko tudi drugačna od tiste,
navedene v knjigi: »Zdi se, da je za so-
dobno generacijo mladih v Sloveniji bolj
kot karkoli drugega značilna tretja od
navedenih potez, namreč kompleks resi-
gnacije, apatije in umika v zasebnost« (str.
79). Upoštevamo lahko namreč, da v
bistvu od zadnje zares »animacijsko-
agitatorske« subkulture, torej punka s
konca sedemdesetih, ni bilo splošno
razširjenega gibanja med mladimi, ki bi
mu lahko pripisali vsaj določeno občost.
Medel pojav tako imenovanega »grungea«
konec osemdesetih ni bil usmerjen v »ak-
cijo« v klasičnem smislu, temveč je zasto-
pal ali v ospredje postavljal druge
vrednote. Več introvertiranosti, politično
pasivnost na podobni simbolni ravni, kot
so nekatere prejšnje subkulture vse-
bovale politično aktivnost prav tako
(zlasti) na simbolni ravni. Ne glede na to,
da se je iz njihovega okrilja ali v povezavi
z njimi razvilo tudi kakšno realno poli-
tično (ne nujno zgolj mladinsko) gibanje.
Vključno s slovenskim primerom iz osem-
desetih, ki je imel razne zveze s sloven-
skim punkom. Skratka, v devetdesetih v
svetu (še) ni subkulture na globalni ravni,
ki bi lahko delovala kot katalizator, oblika
povezave, mobilizacijski dejavnik in po-
dobno. Obstaja kopica raznolikih (vsaj na
površini) stilskih oblik, imidžev, ki jih
mnogi mladi pojmujejo kot odraz indi-
vidualnosti, z natančnejšo analizo pa bi la-
hko verjetno našli skupne imenovalce
med njimi. Vendar se mi zdi, da ne gre
toliko za razpršenost, bolj za nekakšno za-
tišje, za »strukturen pojav«, po katerem
lahko pričakujemo v naslednjih letih pro-
dor izrazitejše (sub)kulture, ki bo morda
za krajši čas spet združevalni dejavnik. Pa
čeprav na simbolni ravni. Podobno inter-
pretacijo navaja tudi avtorica, saj meni, da
»sedanje apatije in večinskega nezani-
manja mladih za dejavnejše poseganje v
svet okoli njih ne moremo pripisati
neposredno mladim, temveč celotnemu
družbenemu kontekstu, v katerem teče
življenje mladine« (str. 80).
S takimi delnimi opazkami bi lahko
verjetno nadaljevali tudi z drugih zornih
kotov, recimo s stališča ženskih študij ali
z vidika politoloških analiz bodočega
volilnega telesa. Slednje sta avtorja tudi
opravila, še zlasti, ker je nekaj stališč
mladih, predvsem tistih, ki so povezana z
občutljivimi vprašanji mednacionalnih
odnosov, blago rečeno radikalnih. Ali pa
so vsaj tako izražena. Avtorja namreč
natančno poudarjata, da stališča mladih
niso zgolj »naravnost povedano tisto, kar
odrasli mislijo«, temveč da gre za bolj zap-
letene interpretacije sveta. Navsezadnje,
kar ni nepomembno, so lahko nekateri
odgovori mladih podani na specifično
»zafrkantski« način, kot omenja avtor v
sklepu knjige.
Prej nakazana specifična vprašanja
pa zgolj znova potrjujejo pomen in upo-
rabnost obravnavane publikacije, saj
omogoča tehtnejšo razpravo o kopici
vprašanj v zvezi z mladino. Povrhu bi la-
hko bila katera od opazk raziskovalcem v
opozorilo, da bodo vključili dodatna ali
drugače strukturirana vprašanja v nasled-
nji vprašalnik za raziskavo. Mladina 2005.
Milko Poštrak
60