Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) Bolje bi torej bilo, ako bi znale matere prav ukazovati in poučevati, kajti le napačno ravnanje z otroci — napačna vzgoja je kriva, da ne uboga otrok na prvo besedo. Mnogokrat najbolj ljubeznjivi stariši s svojimi otroci pretrdo, da, še celo presirovo ravnajo edino le zato, ker se niso učili gospodovati. Taki stariši dajo svojim otrokom tako težke ukaze in postave, kojih pri najboljši volji ne morejo izpolnjevati in potem jjh kaznjujejo zaradi nepokorščine. N. pr.: Mati in otrok sedita na vrtu. Deček si igra in razveseljuje, kakor ve in zna. Sedaj prične mati s svojimi nauki, kakor bi jih iz koša stresala, nekako tako-le: nNa travo ne sedaj!" — nNe skakaj po pesku!" — BNe igraj se z vodo pri ribniku!" — nNe plezaj na drevol" — BNe stavi kamenčkov v slamnik!" — nOh, kakšne so tvoje hlače!" i. t. d. Takih pridig ni konca, ne kraja. Ubogi otrok sedaj ne ve, kaj sme početi in kako se mu je obnašati; in če odkritosrčno govorimo, mati tudi sama kaj ne ve. Ona želi samo, da bi se njeni sinček razveseljeval, pa ne vč, kako. — To je važno vprašanje. Glavni vir teh brezštevilnih prepoved je skrb za dečkovo obleko, da bi se ne pomazala ali še celo raztrgala. Deček je namreč prav čedno oblečen in nališpan, da bi ga ljudje občudovali, kako je lep, ali bolje rečeno, da bi ljudje občudovali mater, ki zna svojega sinčka tako lepo in okusno oblačiti. — Otroška obleka pa mora biti praviloina prav priprosta, trpežna in vender okusno narejena. Če je obleka priprosta, otroku ni treba ničesar druzega prepovedati, kakor to, kar je nenravno in telesnemu zdravju škodljivo. Le v posebnih slučajih, n. pr., če gre v cerkev, k šolski svečanosti, k sorodnikom i. t. d., naj obleče nprazničnoB obleko. Ta vzgled uči, da prepogosto ukazovanje več škoduje, kakor koristi. Mnogo je takih družin, v kojih po ves dan na otroka vpijejo. Pri takih ljudeh bivati je zelo neprijetno in take otroke pomiljujemo, in ni čuda, če se vesele, kadar pridejo k tujim ljudem. Taki zaslepljeni vzgojitelji se pa čestokrat hvalijo, da obračajo vso skrb za vzgojo svojih otrok. nMi ne puščamo otrokom proste volje, neprenehoma jih opominjamo iu poučujemo, pa vender ne ubogajo" i.t. d. sliši se pogosto v takih družinah. Ubogi otroci, lastni stariši grenijo vam mladostna leta! Torej: nmalo ukazujte in le malo prepovedujte!" Mnogo nepotrebnih ukazov si prihranimo, če otroka zgodaj na red navadimo. Če ve otrok, da se mora umiti, predno gre spat, da mora svoje igrače spraviti in oblcko lepo zravnati, na boljem smo už<$ za tri ukaze. Tako je treba gledati tudi na vsa druga otrokova opravila. Če pa otrok tu pa tain slučajno pozabi, svoje delo zvršiti, ga ni treba takoj karati, ker izgubi vsled tega mnogokrat veselje do dela. V takih slučajih ga le prav začudno poglejrao, če je res mogoče, da je to ali ono po/.abil in ni storil. Ce smo pa vender prisiljeni, da mu kaj ukažemo ali prepovčrao, storimo to z malo besedami. Cim manj besedi, temveč uspeha. Nikdar pa ne smerno preveč naenkrat ukazovati, ampak vselej samo po malem in še to mora biti tako, da otrok to lehko izpolni. nPospravi svoje igrače!" — veli mati svojemu otroku in toži, da ne more svojih igrač v redu imeti, ne pomisli pa, da je ta naloga otroku silno težavna, zato ker vmes pozabi na ukaz ter si dalje igra. Nazadnje je vse še v večjem neredu, kakor je bilo poprej. Otroku treba je tako povelje olajšati in razdeliti v majhne naloge, n. pr.: BSpravi konjičke!" Drugokrat: nObesi klobuk na obešalo!" Zopet drugokrat: nPrinesi očetovo palico!" Take posainezne naloge otrok lehko in prav rad zvršuje, zato ker takoj spozna, da jih lehko zvrši. Sedaj pride najbolj važno pravilo na vrsto, koje mora vsak otrok izpolnjevati in sicer: Vztrajno moramo obstati na tem, da otrok gotovo izpolni to, kar smomu ukazali in pa opusti, karsmomuprepovedali. Važno je to pravilo, posebno radi tega, ker se pregrešijo o tem oziru premnoge matere — žalibog tudi mnogi očetje in učitelji. Zakaj pa? Zato, ker je izpolnjevanje tega pravila čestokrat dolgotrajno, neljubo in dolgočasno. N. pr.: Mali deček igra se s fižoli in potrese ž njim vso sobo. nPoberi hitro fižol", pravi inati, Bpotem greva na vrt, na polje!" Deček prične pobirati fižol po sobi. Razume se, da se mu delo zelo počasi odseda. Mati je uže jiripravljena, da bi šla in vidi, da je komaj polovico fižola pobranege. nTi si prepočasen, prcdolgo bi te morala čakati" oglasi se mati in začne sama pobiiati; v par minutah vsega pobere in potem gresta s sinkom na prosto. Mali ljubljenček si to dobro zapomni. Kadar mu potem mati zopet naloži kako delo, je vedno prav počasen, ker ve, da bode mati nepotrpežljiva in mu pride pomagat. Ali pa, deček pobere navidezno ves fižol, le, kar ga je pod posteljo in omaro skritega, ga ne pobere. Mati tega ne ve in sinka za to navidezno pokorščino še pohvali. Ni čuda, če si deček v pribodnje svoje delo še bolj polajša. če torej ukazujemo, moramo strogo gledati na to, da se vsi ukazi, naj bodo še tako malovažni, točno in natančno zvršujejo. Kako pa naj ravnamo z nepokornim otrokom? Triletnega Ivana kličejo mati, da bi ga umili; tega se pa sinček zbojf in se skrije. nČe ne prideš sera, se bodem pa jokala", pravi zaslepljena raati in v resnici se to tudi večkrat pripeti. Deček se omehči in pride k materi. Ali pa: nPiidi, pridi k meni, ti bodem dala zato košček sladkorja!" To na otroka še bolj vpliva; hitro teče k materi in pnstf, da ga umije. Drugokrat pa zahteva otrok uže naprej košček sladkorja in potem šele uboga. Ali je to prava pokorščina? Gotovo ne! Dovolj žalostno, če dobi otrok za tako pokorščino še plačilo. Za pokorščino, ki otroku gotovo koristi, ne smemo nikdar plačila obljubiti; da, še pohvaliti ni treba otroka za to. Taka mat', ki na ta način vzgojuje svoje dete k pokorščini, doseže prav nasproten uspeh; — otrok postane nepokoren, in vrhu tega navadi se še sladkosnednosti. če otrok prvič ne uboga, našvrkajmo ga brez pomisleka s šibo; to je najboljše zdravilo za nepokorščino; žuganje ali grožnja ni na pravem mestu. Ko smo ga našvr- kali, moraino mu prav mirno, kakor bi se ničesar ne zgodilo, zopet ponoviti ukaz. Otrok posluša potem nenavadno pazljivo. Prvi udarec nnj bode resen, tudi če stariši sami več čutijo, kakor otrok. Res je sicer, da otrok pri prvi nepokorščini še ne zasluži hude kazni, ker morebiti še ne vš, da je napačno ravnal; pa prvi udarec ima čestokrat tako blagodejne nasledke, da ni otrok potem nikdar več nepokoren ter si dobro zapomni, kaj se pravi ubogati. S preziranjem in pomilovanjem vzgojuje se le nepokorščina, katera se o poznejših letih nikdar več ali pa le z rjajvečjo silo more iztrebiti. Zelo nespametna je navada, ako se otroci z opominvanjem vadijo k pokorščini, kajti mnogokrat otrok opoiuinovarjja ne razumi ali ga pa tudi ne sliši; taka opominovanja nimajo nikakega uspeha. Primeri se pa tudi, da otrok opominovanje razumi in ga prav zvesto posluša; potem je modrejši; bolji pa ni, ker taka opominovanja otrokom niso prijetna, in čisto naravno je, da neprijetnosti nihče z veseljem ne izpolnuje, najmanj pa otrok, ker še ne zna ceniti oporainov. Kadar pa ukazujemo, ne smemo nikdar groziti ali žugati; n. pr. stariši ne smejo nikdar tako-le govoriti: Bče ne bodeš priden, ne bodeš šel z menoj na vrt". Otrok ta pogoj koj napačno tolmači. Grožnje imajo tudi to slabo stran, da jih prav malokateri stariši vztrajno zvršujejo; če pa kazen zažugamo, jo moramo tudi zvršiti, če š e tako neradi. Pri grožnjah moramo biti tudi jako previdni, kajti mnoge so take, da se niti zvršiti nedajo; predno žugamo, moramo torej dobro vsako besedo premisliti. Bče takoj ne ubogaš, ne smeš z nami na vrt", pravijo oče. Deček vender ne uboga, moral bi torej doma ostati. nNo", oglasi se mati, Botrok vender ne more cele tri ure sam ostati, zgodi se mu lehko kaka nešreča!" — — »Torej danes naj gre še z nami", pravijo oče, Bče pa v prihodnje ne bode ubogal, bode moral sam doma ostati!" Iz tega slučaja si je deček to-le zaponinil: 1. Če prav ne ubogam, grem vsejedno s stariši. 2. Saj ni mogoče, da bi me samega doma pustili. 3. Oče niso mož beseda, ker niso izpolnili, kar so obljubili, oziroraa zažugali. 4. Mati so na moji strani, oče jih pa ubogajo. 5. Prihodnjič bodem šel gotovo zopet s stariši, če tudi ne ubogam. Veljava starišev se s takimi slučaji popolnoma podkoplje. Konečno moramo si pa še to-le zapomniti: BPraviIno vzgojen otrok ne potrebuje po četrtem ali petem letu nikake kazni, t. j. ni nikdar več nepokoren".