na ša zvezda
Naglepse jaslice
Še nekaj dni in božični zvonovi bodo oznanjali rojstvo Kristusu Gospoda.
I saka krščanska družina si bo postavila jaslice; ob njih bo preživela božični večer, ob njih bo v duhu obnavljala skrivnosti prve svete noči. Ne moremo si misliti svetega večera brez jaslic in pastirčkov, ki kleče pred novorojenim božjim Detetom. Naj bodo jaslice majhne in papirnate ali velike in umetniško izrezljane, vsake so nam drage, vsake nam ogrejejo srce in ga razplamle v ljubezni do \ j ega. ki je hotel biti v največjem uboštvu rojen, da je tudi najnižjemu od nas postal enak in brat.
Najlepše so jaslice v Betlehemu. To so tiste jaslice, v katerih je ležal nekoč naš Odrešenik, ko se je rodil kot majhno dete.
Morda si, draga deklica, že kaj slišala o teh jaslicah. Če ne, potem pojdi z menoj v duhu v Betlehem. Še danes je Davidovo mesto tam, kakor je bilo pred 1900 leti, le nekoliko večje je. Na višini v jugovzhodnem delu mesta gospoduje cerkev Kristusovega rojstva. Skozi nizek vhod vstopiva vanjo. Častitljiva je ta cerkev, šestnajst stoletij je že šlo mimo nje. a še vedno stoji ponosno nad votlino Kristusovega rojstva, čeprav je že dokaj zgubila od tiste lepote, s katero jo je leta 130. obdal cesar Konstantin.
Po nizkih stopnicah prideva v podolgovato skalno votlino. To je betlehemski hlevček, približno 12 m dolg. 3 m širok in prav toliko visok. Tu je bil pred devetnajstimi stoletji rojen Kristus. Petdeset svetilk razsvetljuje noč in dan podzemski prostor, do katerega nikdar ne prodre sončna svetloba.
Ob vznožju stopnic stoji oltar Kristusovega rojstva. Preprost je in nizek. Pod njim je pritrjena pozlačena zvezda z latinskim napisom:	-pili c de
v i r g i n e M a r i a les u s C lir i s 1 u s nat u s e st« (Tu je bil iz Device Marije rojen Jezus Kristus). Pobožni romarji kleče pred oltarjem, zatopljeni
o	tiho molitev. Poklekniva še midva mednje, opraviva kratko zahvalno pobožnost in poljubiva sveto mesto, na katerem se je zate in zame rodil božji Sin. Prostor, na katerem klečiva, je svet. Tu sta klečala nekoč pred božjim Detelom Marija in sv. Jožef, tukaj betlehemski pastirji, za njimi pa še milijoni in milijoni: sveti škofje in duhovniki, mogočni kralji in knezi, pobožni romarji z vseh delov sveta, zastopniki vseh narodnosti, ki so na zemlji. Dolga, nepregledna vrsta jih je bila, vedno novi še prihajajo in bodo prihajali; nobena sila ne bo ustavila tega loka.
Razglejva se še po votlini. Nekoliko korakov vstran je kapelici podobna obokana vdolbina, za dve stopnici nižja kot ostali prostor. To je oltar svetih Treh kraljev, u poleg njega pri tleh jaslice. Na tem mestu je položila Murija božje Dete v jasli, tu sem so prišli pastirji in se kol prvi poklonili Zveličarju sveta. Jasli niso bile lesene, ampak v podobi korita v skalo vsekane; sprednji
(Nadaljevanje na 2. strani spodaj!)
Živi s Cerkvijo
18. dec.	PRIČAKOVANJE MARIJIN«
Danes se prično v cerkvenih dnevnicah tako imenovane »velike antifone«. Vsebujejo hrepenenje po Zveličarjevem prihodu.
1'.). december ČETRTA ADV. NEDELJA
Evangelij sv. Luka 3, 1.—6. — »Pripravite pot Gospodovo! Vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža ... (Izaija.) Stene našega življenja bi bile ravne, ko bi se odzivali milosti, kakor nas k temu vabi Sv. Duh. Toda naša objestna samovolja grmadi ob nas bližnjemu nevšeč-ne griče, dolbe doline. Vsako pomanjkanje ljubezni je vrzel. Doline, o katerih Izaija govori, more le ljubezen izpolniti. — Dobrote si najbolj želimo — sami smo pa hrapavi in raskavi...
21. december	SV. TOMAŽ
Apostol, f v 1. stoletju. — Oznanjal je evangelij v Indiji. Zaradi vere ga je neki malikovalec prebodel s sulico. Sv. Gregor pravi o njem: "Njegova nejevera je veri več koristila ko naglo zaupanje drugih apostolov, ker s tein, da se je dotaknil Kristusovih ran, so tudi iz naših duš izginili vsi dvomi.«
25. deccmber	BOŽIČ
Evangelij sv. Luka 2, 1—14; 15—20; sv. Janeza 1, 1—14. — Sv. Cerkev se danes s trikratno daritvijo sv. maše zahvaljuje treni božjim osebam za milost odrešenja. Tri sv. maše spominjajo tudi trojnega rojstva Kristusovega: večnega iz Očeta, človeškega iz Marije in duhovnega v srcih vernikov.
S psalmistom nazivljemo danes malega Jezusa: »Čudoviti, Bog, knez miru, oče prihodnjega veka.« In evangelist pojasnjuje: »Luč sveti v temi in tema je ni sprejela.« »V svojo lastnino je prišla, njeni je niso sprejeli. Vsem pa, ki so jo sprejeli, je dala pravico, da postanejo otroci božji.« — Pač nedostojno, še mnogo več ko nedostojno je sprejela zemlja Sina božjega v prvi božični noči in ga še vedno tako sprejema. Zato pa Bog s tem večjimi milostmi obsipava tiste, ki ga ljubijo — dviga jih do otroštva božjega. Nič ni nujnejšega, nič lažjega, kakor biti otrok nebeškega Očeta. — — —
Mnogi si z raznimi filozofskimi sistemi mukoma utirajo pot do resnice, ki se je preprostim pastirjem nenadoma razodela v sv. noči. Preprosta srca so Bogu prijetna
bivališča.---------Presv.	Trojica je najvišja
realnost — in vendar, kako preprosto je njeno bistvo: en sam akt je! Ubogi ljudje pa smo komplicirani. In čim ožji je naš ob-zor, tem bolj smo komplicirani...
Vse drugače Marija! V mesecih njenega skritega materinstva je bila roža skrivnostna, pesem, ki ji noben zemljan ni znal pri-pevati. — Z Detetom v naročju je nebeško očarljiva kraljica nebes in zemlje, delilka vseh milosti. Preprostost je privlačna poteza njene čarovite lepote: Srce ji polni ena sama ljubezen — Dete Jezus!
VII. leto — 15. decembra 1937 — št. 6 Posamezna številka stane 50 par
Gantarjevi Daniei v spomin
2(1. december
SV. STEFAN. MUČENEC
Kdor je poznal tihi, vedri značaj Gantarjeve Danice, šestošolke II. drž. realne gimnazije v Ljubljani, njeno vsestransko zanesljivost in njeno plemenito rezerviranost, jo je moral ceniti in spoštovati. Do take dušne dozorelosti se more šestnajstletno dekle dijakinja povzpeti samo v nadnaravni šoli Marijanske kongregacije.
Rodila se je 18. januarja 1921 v Kranju. Oče je finančni preglednik, zdaj že upokojen, in živi z gospo in še eno hčerko v Ljubljani. Danica je bila kot otrok tako priljudna in ljubezniva, da je bila takoj ljubljenka ne samo staršev, ampak vseh, ki so jo spoznali. Ko je štiriletna morala v bolnišnico na operacijo, bi jo bile bolniške strežnice najrajši kar pri sebi obdržale, tako dober in potrpežljiv otrok je bila.
Svoje starše je prisrčno ljubila. Zelo je želela čimprej dobiti službo, da bi jim pomagala na starost. Še bolj pa je ljubila svojo nebeško Mater. Že s poldrugim letom je rada molila zdravamarijo. Njen odnos do Marije je bil vseskozi najzaup-nejši; z njo je obravnavala in urejala svoje zadeve. S sedmim letom se je vpisala v Marijin vrtec; iz njega je pozneje prestopila v kongregacijo dijakinj in ostala v njej do smrti. Zadnji dve leti je posebno rada hodila v cerkev v Križanke, ki je posvečena Materi božji in ima v posebni kapeli znano sliko Matere milosti. Še kot ljudskošolska učenka v Žireh, kjer 'so starši dalj časa živeli, je redno skrbela za Marijino kapelico sredi vasi; bila je že precej zapuščena, a Danica jo je hodila čistit in lepšat. Svoje male prijateljice je rada vodila tja. Meseca majnika je bila ta njena kapelica še posebno lepo okrašena. Marijine podobe in kipe je tudi pozneje, ko je dorasla, negovala z vidno ljubeznijo.
Kot dobra kongreganistinja je svoje učenje jemala še tembolj vestno. Ni šla prej spat, dokler ni bilo za drugi dan vse urejeno. Zato je pa tudi vedno bila med najzanesljivejšimi dijakinjami. Pri vsem svojem delu je pa vsako jutro našla dovolj časa, da je šla k sveti maši in k svetemu obhajilu. Kot gojenka internata Marijanišča v Kranju je posebno rada recitirala sveto mašo; skrbno se je vselej pripravila, da je s svojim lepim glasom svojo pobožno nalogo tem lepše izvršila. Tudi ko je že bolehala, ni nikoli opustila delavnisko svete maše in tudi iz šole ni izostala, dokler je še količkaj mogla.
Ko je ob resni pobožnosti in dosledni vestnosti pri učenju duhovno čedalje bolj zorela, je imela svoje oko vedno odprto tudi za svoje tovarišice. Součenke so jo imele zelo rade, ker je bila tako skromna in prijazna. Kjer je mogla, jim je rada pomagala pri učenju. Še bolj pa je bila skrbna, če je videla, da je ta ali ona v nevarnostih. Takrat se je pokazala vsa njena plemenita, apostolsko misleča in čuteča duševnost. Če ni šlo drugače, je dobrohotno opozorila predstojnike, naj uredijo pereče vprašanje.
V začetku majnika je Danica začela tožiti, da jo zelo boli glava. Ni pa hotela opustiti šole, dokler se ni nekoč nezavestna zgrudila ob postelji. Poklicani zdravnik ni mogel spoznati bolezni; šele v bolnišnici so ugotovili, da ima nevarno vnetje možganske mrene. Svoje silne bolečine je tiho in voljno prenašala. Polagoma ji je oslabelo tudi srce. V sredo, 19. maja, je zjutraj prejela sveto obhajilo — zadnje v življenju. Na pol nezavestno so jo prepeljali na dom staršev. Molče je stegovala oslabelo roko po podobi njenega prvega svetega obhajila; ko so uganili to zadnjo željo in ji podobo dali, se je je krčevito oklenila. Preko obličja se ji je razlila globoka spokojnost, začela je poredkeje dihati, dokler ni mirno zaspala za ta svet.
Letošnji 19. maj je bil Daničin smrtni dan, dan preselitve k Bogu in k božji Materi. Pokopali so jo v 10. grobu 22. vrste na ljubljanskem pokopališču. Na njem so vklesane prisrčne besede: »Naša Danica«.
Sama plemenitost je je bila v življenju; tudi po smrti si je pač ostala zvesta. Nuj torej prosi za slovenske dijakinje, zlasti za članice kranjske in ljubljanska kongregacije dijakinj. Te naj se je pa spominjajo v molitvah.
Dobra Danica, na svidenje!	Dr.	Fr. Jaklič.
Evangelij sv. Mateja 23, 34—39. — Čin heroičnega odpuščanja, ki se je prvemu mučencu izvii iz srca, se ponavlja dandanes po evropskih in srednjeameriških mučeniških pozoriščih.
27. december	SV.	JANEZ
Apostol-evangelist. f okoli leta 100. -Hodil se je v Betsajdi v Galileji. Apostol ljubezni je. Pri zadnji večerji se je je navzel na Jezusovem srcu. In Mati sv. ljubezni, za katero je smel sinovsko skrbeti, ga je usmerjala na pota ljubezni. Še ko se je vrnil iz pregnanstva na otoku Patmu, kjer je njegov duh zrl tajne prihodnosti in onostranstva, je bil njegov najljubši opomin vernikom: .Otročiči, ljubite se med seboj!«
1. januar	NOVO	LETO
Evangelij sv. Luka 2, 21. — Osmi dan po rojstvu je bil Jezus obrezan. Zdi se mi, da naše duše vse prepovršno hodijo mimo misterija Kristusovega obrezovanja.
Njegovo v bolečini drhteče telesce je zadoščalo za naslade in nečistost bodočih mladih rodov. — Toliko našega doraščajočega dijaštva se pogreza v najgrši greh... Misel na zadostilno trpljenje Sina božjega bi mlade ljudi obvarovala izgredov.
2. jan. PRAZNIK IMENA JEZUSOVEGA
Evangelij sv. Luka 2, 21. — »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je vendar tvoje ime po vsej zemlji!« Na zemlji ni bil še nihče tako osovražen kot Kristus — in nihče tolikanj ljubljen ... Mama, ata, Jezus, Marija, to so navadno prve besede čebljajočega otroka. Jezus — je ona oživljajoča beseda, ki razrešuje naše dvome ter nam pomaga preko borb in viher. Z imenom Jezusovim na ustnah umirajo milijoni. Kar je največjega, najtrajnejšega na zemlji, je nastalo v Jezusovem imenu in zaradi njega. V težkih urah verniki radi kličemo Jezusovo ime. Da bi ga hvaležno, otroško tudi v sreči! Našega trpljenja nihče tako ne razume kot Jezus, a tudi nihče z nami ne zna tako deliti sreče - kot Bog večne sreče ...
ti. januar RAZGLAsKNJE GOSPODOVO
Evangelij sv. Mateja 2, 1—12. — Resnica je samo ena, in to so iskali Modri iz Jutrove dežele! Našli so jo, ker jih ni zmotilo bedno bivališče novorojenega Kralja. — Brez vodilne zvezde: ideala bi težko živeli polno življenje. Izberimo si za naše nesmrtne duše vreden ideal! Ob iskanju pa se zavedajmo, da je »luč samo ena, ena — in več ko enega življenja vredna«.
9. januar	SV.	DRUŽINA
Evangelij sv. Luka 2. 42—52. — Nekatere asketične knjige opisujejo sv. Družino tako, da se ji kar z neko bojaznijo bližamo. Ker čutimo, da je nad vse zemsko vzvišene like nemogoče posnemati.
Ne pretiravajmo! Nazareška družina je bila revna delavska družina. Srca vseh treh družinskih članov so gorela v edinstveni ljubezni do Boga. In v tej ljubezni in zaradi te ljubezni so vršili Jezus, Marija in Jožef Očetovo voljo. V tem je bila vsa njihova svetost... Toda težo zataje, žrtev Jezusova človeška narava ni manj občutila, kot jih naša občuti! Zato se moremo s polnim zaupanjem predati sv. Družini^ proseč jo, naj pronikne s svojim duhom naše družine.
del je bil narejen iz ilovice. Že so. Helenu je ilovico nadomestila z '/latom in srebrom. Danes so jasli obložene z marmorjem. Dolge so lm. globoke 30 cm. Navadno so prazne. Na božični praznik pa pride patriarh iz Jeruzalema, prinese v naročji, iz bližnje katoliške cerkve .so. Katarine umetniško izdelan kip božjega Deteta in ga položi v jasli.
Jaslice v tvoji domači hiši. draga deklica, so samo skromen posnetek betlehemskih jaslic. T endar so' ti ljube in drage, kajne. Saj ti prikličejo v spomin toliko lepih do-
godkov. toliko globokih skrivnosti sv. vere. Imej jih vedno v čislih, ne le sedaj, ko še študiraš, marveč tudi o poznejših letih. Ako ti bo kdaj v srcu začela vera pešati, ti bo ob jaslicah zopet oživela. In srečna boš. T.e kadar boš s tisto vero pokleknila pred jaslice, s katero so nekoč preprosti pastirčki upognili kolena pred novorojenim Detetom, boš občutila vso gorkoto in vso globino angelskega speva: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji!	Andrsn.
Dekliški tipi
Po L. Doxie: Em Lebensbuch fiir junge Madehen. — M. S.
3. Kras 11 a.
Komaj dve pedi od tal seže. Pa bi bila rada krasotica ...
Ni še dolgo od tega, kar se je zavedela svoje lepote. Vsa vzradoščena je zaklicala ob tem novem odkritju svoji materi:
•Mama, jaz sem pa lepa!
In od tedaj prebije Krasna — tako je ime naši novi znanki — uro za uro 3 pred zrcalcem na steni?. Vedno znova občuduje in ogleduje snežno belino svoje polti, češnjeva usteča in zlate kodre.
Tudi idealov lepote išče. Na vogalu onele visoke hiše pravkar lepi lepakar zadnjo novost za zobno kremo. Gigantski obraz mlade dame s sladkobnim smehljajem in z velikimi sanjavimi očmi preseneti mimo idoče radovedneže.
Med njimi je naša Krasna. S široko razprtimi očmi bulji v lepotico na papirju. Nič ne čuti sunkov mimo idočih, tako jo je prevzela čudovita podoba. Pozorno proučuje potezo za potezo. Ničesar ne prezre od ozko pristriženih obrvi začenši pa do blestečih se zob.
Ne pride ji na misel, da je ustvarila ljubki obraz živahna domišljija reklamnega slikarja. Niti tega ne ve, da je živemu bitju nemogoče posnemati mrtve like. ..
Pa še druge vzore lepote ima naša Krasna. Na dnu svojega predala čuva kot dragocen zaklad album s fotografijami —' filmskih div. Samo njene najbolj zaupne prijateljice vedo za to javno tajnost. Najlepši trenutki so zanjo pač tisti, ki jih preživi v družbi oboževanih bitij na papirju. Takrat zastonj prosi slovenska slovnica njene pozornosti. Tudi zgovorna in zanimiva zgodovina nič ne opravi. In celo matematika s svojimi grožnjami z dvojko mora umolkniti, ne da bi dosegla zaželeni uspeh. Duh naše Krasne se mudi v kraljestvu njenih sanj ...
Kakšna sreča za Krasno, če sme v kino! Na filmskem platnu spremlja korak za korakom oboževano divo. In če ima diva »Ita Rina« lase prav take barve ko ona, če imata enake oči in obrvi, če sta celo enako veliki ali pa enako pritlikavi, potem more pri kipeti občudovanje do nevarne napetosti.
Noben gib ne uide njenemu pogledu. Točno ve, kolikokrat se je »Ita Rina« dražestno nasmehnila. Kolikokrat je v obupni žalosti nagnila ljubko glavico. Ali pa, kolikokrat je z mrzlim pogledom nemilo odslovila svoje občudovalce. 0 da, Krasna ima čudovit spomin. Marsikdo bi jo zavidal zanj.
Doma, med štirimi stenami, pa skuša posnemati »Ito RiiMK. Obleka mora
biti seveda prav taka, kakor jo nosi filmska igralka. Tudi prav take gube mora imeti in prav toliko. Posnema jo v stoji in hoji. Gibi glave in rok se morajo kar najbolj ujemati z onimi »Ite Rine«. Tudi trepalnice skuša zapirati in odpirati kakor dela to njen vzor. In če ji tovarišice zagotavljajo, da med njo in filmsko divo ni nobene razlike več ali pa le še prav malo, tedaj je Krasna na višku sreče.
Kakor Krasna, tako si želimo lepote tudi ti, jaz, mi vsi... Naravno. Saj je Stvarnik sam zanetil v naših srcih hrepenenje po večni Lepoti. Kako naj jo dosežeš, vprašuješ. Naj bo! Zaupati ti hočem svojo skrivnost. Že nekaj let me osrečuje pogled nanjo, ki je najvernejši odraz božje Lepote, ki sv. Cerkev vzklika o Nji: »Vsa si lepa, Marija, in madeža izvirnega greha ni na tebi- Njo, ki je nosila v svojem naročju Boga samega, je Vsemogočni odlikoval pač tudi z največjo telesno lepoto.
Glej, Ona je moj vzor, Ona naj bo tudi tvoj vzor. Vzor nas vseh, ki hrepenimo po lepoti.
Pravijo, da si postaneta ljubeči se bitji sčasoma podobni tudi v kretnjah, celo v potezah na obličju... Mislim, da se ne motijo.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Gospod je s Teboj
® Ria o sl o vij e n e božične prašnike
in srečno novo leto 1938!
Osemnu jstega decembru praznil jemo lihi vrhunec Marijinega adventa, praznik pričakovanja . . . Skrito, skoraj ne opaženo gre mimo nas, kakor da je skrivnost, ki jo obhajamo ta dan. prevelika in prerahla, da bi mogla prenesti jedko zemeljsko luč. Ta dan je molčeč kakor malokateri vsega cerkvenega leta. Ne obdaja ga plameneči sijaj, skozi katerega valove blaženi vriski strmenja in neutešne radosti — kakor n. pr. praznik Brezmadežnega spočetja. Ničesar ne vidimo IS. decembra, samo molčečo, zastrto, brezmejno pokrajino, iti sredi nje enega samega človeka: mlado, nežno Mater, ki čaka ... Njeno negibno telo zasla-nja vso zapuščeno pokrajino naše zemlje in zaslanja vse nebo. I se. kar je, je ta tihi dan v senci njenega lelesa. 1' se je la dan obstalo, zadržalo dih in se ne gane. In vse. kar je, čuti in ve la dan, da prodira skozi šibko mlado telo nepojmljiva, žgoča, silna zarja, ki od njene luči trepetajo vse mračne, osamljene daljave. Kakor večni simbol hrepenenja stoji Marija la dan sredi zapuščene, brezkrajne pokrajine: gledamo jo, in naš a srca so raztrgana, razcefrana od nečloveškega čustva zapuščenosti. Gledamo jo, molčečo mlado Mater, in vidimo, da ima oči nekam vase uprte, v neko Središče, ki je danes v njej. Vpili, bi, rjoveli bi od bolečine. tako smo zapuščeni, a ta vase obrnjeni Marijin pogled se nežno in
blesteče utrinja od notranje zarje, in ne moremo si pomagali: moramo se smehljati in si misliti: »— še teden dni...:, moramo, čeprav bi vpiti, rjoveli...
l	ase gledaš, Marija. Ta tihi dan .. 'Tvoja prozorna, uboga mladost se šibi pocl težkim kraljevim škrlatorn. angelski knezi stoje z zakritimi obličji ob Tebi in Te podpirajo, da se Ti ne zdrobe nežna ramena pod strahovitim Bremenom. Vase gledaš in kakor da ne živiš več, kakor da Te je do kraju použil Ogenj.
Vase gledaš. Marija, hi se ne ganeš... 'tvoje misli hodijo v daljavah kjer zveni božji dih kakor smrtni mir. in Ti veš: to so m o j e daljave. Tu ne bom srečala nikoli nikogar. V teh daljavah sva samo moje Pričakovanje in jaz .. .
Vase gledaš, Marija. Niti solze niti smehljaja ni na Tvojih upadlih licih. Kakor mrtva prisluškuješ drobni pesmi o sebi: Srce utriplje, ki ni Tvoje ... In angelski knezi Te ohranjajo z roso božje pomoči, da se Ti srce ne razdrobi v prah ob teh drobnih, drobnih udarcih .. .
Vase gledaš, Marija. Danes si kristal, ki je zbral v sebi vso luč. Danes je vse zapuščeno in temno, nebo in zemlja, ker .se je vate ujela vsa luč.
Ali še dihaš, Marija? Ali Ti ni notranjost upepeljena od luči?
Ko Te gledam, Marija, .imam občutek, da bom umrla. Tako silna je danes Tvoja podoba. Dan je tako tih in nebo je mračno, in moje oči vidijo samo še Tebe. Trpim zaradi Tvoje lepote. Srce se mi. šibi. ne more prenesti. Kakor da si mrtva, Marija: udržala si dih in okamenela; vase gledaš in veš samo eno, samo eno še: da je Gospod s Teboj ...
O, Marija, Marija! Bil je s Teboj od prve ure Tvojega življenja, s svojo popolno milostjo Te je spremljal. A danes si dočakala vrhunec svojega življenja: vso luč imaš sama —. Kako Ti je danes, na praznik pričakovanja, ne ve nobeno srce in ne bo nikoli vedelo.
Gledam Te in ne morem odtrgali oči od Tebe. Sredi puščave stojiš, Obljubljena, in iz Tvoje neomadeževane krvi je zrastel Sad, ki nam je vsem v življenje. Marija, ali moje srce umira? Tako čudno mi je: gledam Te in Tvoj molk buči kakor vihar: »■— še nekaj dni...«
Čakaš in veš: »— še nekaj dni... in si Kelih: Gospod je v Tebi, in kamor greš, je Gospod s Teboj.
Marija, Hrepeneča, ali moje srce umira?	a—s
»Ali meniš, Mara, da bi si polagoma z dobro voljo ne mogla tudi tukaj ustvariti tako življenje, ki bi te zadovoljilo in ti prineslo veselja?«
»Jaz — mama, naj poskusim v svetu!«
»Kaj pa, oe si ti bo stožilo po domu?«
»Tedaj — bom pač stisnila zobe.«
Ni li doktor pravkar pomenljivo za-kašljal? Maro je pretreslo.
»Mama, če mi rečeš, da me potrebuješ, če brez mene dela ne zmaguješ ...
Tedaj pa so kakor v zboru zarjuli fantje, tudi Drago je pomagal: »Mama! Mama naj tebe potrebuje! No, veš kaj! Taka domišljavost! — Neumna Mara, je zadnji izbleknil Peterček.
Mara pa je zardela do ušes, iz oči so ji švigali bliski in stisnila je pesti — da, to je storila.
»Sram vas bodi, pobjek je mati strogo zavpila v bojni hrup. »Do dam vedno vljudni, to je vrhovno pravilo.«
Pa vihar bi se bil skoraj ponovil. Mara — dama! A kadar je bila mama takale, ni poznala šale. Zato so rajši vsi molčali.
■Vprašala si, če te potrebujem, Mara. Mati otroka vedno potrebuje. Vendar pa brez tebe tudi opravim, vsaj zdaj še, ko je še Lenka tako krepka, pa tudi jaz...«
Le zakaj se je doktor spet odkašljal? Mara ga je skoraj jezno pogledala, pa brž oči povesila, ko so srečale njegove, ki so jo resno in neprikrito opazovale. Le zakaj jo tako gleda? Mati —
A ta je zopet spregovorila: »Mara, premislila sem vso to stvar. Kar poskusi, kako je zunaj v svetu! Morda boš potem domovino znala bolje ceniti.
Toda mati, kako moreš kaj takega! : so zavpili fantje. »Pomisli vendar, da bo takoj pod kakim vozom, takle zaletel! Jaz je že ne bi puščal same. Takole zabito frkljok
Materine oči pa so se jim hudomušno smejale. »Fantje, le vljudno! Kaj sem vam rekla?
A že jo je nekdo burno objemal, jo poljuboval na roko, potem na usta in obraz, kamor je pač priletelo; in slišala je hripav, pritajen šepet:
»Mama, tega ti nikoli ne pozabim! Oh, kako naj se ti zahvalim?«
»Mara, rada bi videla svojega otroka veselega in zadovoljnega. Mati misli nase najmanj. Je prav tako, punčka moja?« Pogledala je Mari globoko v oči.
»Mama, tako si dobra!« je premagalo Maro.
»Torej, fantje, naša Mara pojde v Benetke,« je zaključila mati, »to se pravi, če jo bo tisti gospod hotel, kar pa še ni gotovo.«
»Pa povejte nam vendar kaj več!« je silil Drago. »Saj še nič ne vemo!«
Mati je povedala, kako in kaj. Mara pa je še vedno klečala pred njo in ji božala roke.
> Smešno, da je Mara hodila k posebnim uram prav k staremu Italijanu, ki bi bil skoraj od lakote umrl! In kako smo jo dražili, da je vso svojo privatno blagajno za to porabila, je pripomnil Drago.
Dobro delo se vselej poplača, na nas ali pa v nas,« je rekel doktor in Mara ga je zato prvič lepo pogledala.
In pa ropotulja!« je viknil Saša. Kako smo zabavljali čeznjo, ko je ragljala od jutra do večera in nas motila pri delu! Brez nje pa zdaj Mara na Benetke še misliti ne bi mogla!«
Meni se zdi, da dekleta vendarle niso tako neumna,« se je modro oglasil Petrček.
Tako burno so se mu smejali, da jih je minula vsa ganjenost.
»V Benetkah imam prijatelja, mladega doktorja, ki ima službo v arhivu. Ali naj mu pišem, da pozve, kako je s tem gospodom? Če bodo pozvedbe ugodne, lahko stopi k njemu in za gospodično Maro reče dobro besedo. Ustno priporočilo včasih dela čudeže.«
»Gospod doktor, zelo Vam bom hvaležna! Saj vendar ne morem otroka pustiti kar na slepo v prvo poljubno hišo! Kamen ste mi odvalili od srca. Vašim rokam izročam vso zadevo.«
Materi se je videlo, da si je kar oddahnila. Mara pa ni zinila ne besedice; tudi ni doktorja pogledala, kajti v srcu je slišala glas:	Mati svojim silam ne
more nič dodati!« Bile so doktorjeve besede, ki so jo strogo opominjale. A Mara se je zoper nje zakrknila, enako tudi zoper doktorjeve oči, ki so jo prav teko opominjale.
»Zdaj pa v boljšo sobo! je nagajivo rekla mati in pokazala proti rdečemu žametu. »Lenka in Mara pospravita mizo, potem pa bomo pri obedni mizi igrali srečolov, prinesla sem dobitke.
Fantje so jo navdušeno objeli; zdaj jih rdeči žamet ni plašil.
Igrali so. Učeni doktor Hilt in nastopni akademik Drago sta bila prav tako za igro vneta kakor mlada fanta. Veselo so vikali ob vsakem dobitku, kakor so stokali vselej, kadar jim je ušel. Trajalo je precej dolgo, mlajših fantov se je lotevala zaspanost.
Na materino besedo sta torej oba od-ropotala spat. Pri ostalih pa se veselje tudi ni moglo več vžgati. Mati je bila hipoma videti tako bleda in trudna, da je to opazila celo Mara in jo zaskrbljeno vprašala:	Mati, ali ti ni dobro?
»Nihče ne more preko svojih moči, je rekel doktor Hilt pomenljivo in se takoj nato neprisiljeno zasmejal. »Tudi jaz moram počivat, gospa profesorjeva; slavnosti utrudijo in se jih mora človek šele navaditi. Knjižni črv, kakršen sem jaz, jih ni vajen. Prisrčno se zahvaljujem za lepi večer in vem, da se ga lMnno radi spominjali, prijatelj Drago in mi vsi.«
Mati je rahlo vzdihnila in mimogrede pogledala Maro, ki se je med doktorjevim poslavljanjem obrnila proč. On pa je materin pogled videl, se sklonil nad njeno roko in jo čvrsto stisnil.
»Vse se bo dobro izteklo, verjemite mi!« je rekel tolažeče.
Mati ni odgovorila nič, le roko mu je stisnila. Od Mare se je poslovil doktor le z nemim poklonom, ta pa mu je na pol pokazala hrbet in mu komaj pokimala. Drago je brž poljubil mater in sestro ter stekel za njim. Ob večerih je s starejšim prijateljem kaj rad še malo pokramljal.
Mara in mati sta ostali sami.
Kaj imaš zoper njega?« vpraša mati.
Mara jo je takoj razumela. Zoprni so mi ljudje, ki vse bolje vedo.« Mračno je gledala. Vedno se dela tako modrega!«
Saj tudi je, Mara, da veš!«
Ta je trmasto odvrnila: »Briga me! Tak svetnik!
»Mara!« Zdaj pa je bila mati zares huda.
Mara jo je objela: »Pusti ga, mamica! Jaz mislim samo nate in kako si dobra!«
Ker ravnam po tvoji volji?«
Ker me imaš rada in nič ne misliš nase!« To so bile prave besede za materino srce.
Pobožala je svojo Maro po laseh in ji toplo pogledala v oči. »Otrok, nikoli ne pozabi, da ti je mati najboljši prijatelj!
Nato sta odšli še sami počivat. Dogodkov polni dan v družini Faller je minil. V naslednjih dneh pa so zoreli sadovi, ki so bili vzklili na ta dan. —
(Dalje sledi.)
Rešitev križanke iz št. 4
Vodoravno: 2 bor, 4 pamet, 6 dan, 7 Čop, U siv, 10 ara, 12 pek, 14 lan, 15 Anica, 17
koš, 19 len, 20 Ana, 21 alt, 23 sto, 25 Po Mariji k Jezusu, 26 jek, 28 Aca, 30 rek, 31 ali. 32 žir, 34 Aljeh(in), 35 ega, 36 pok, 38 tek, 39 ura, 40 vrt, 42 eta, 43 frula, 44 osa.
Navpično: 1 Po Mariji k Jezusu, 2 ban, 3 reč, 4 pav, 5 top, 6	din,	8 pek,	9	san,
10 Ana, 11 Aca, 13 kos,	14 lemež, 15	Anica,
16 Aljeh(in), 18 štula, 19 loj,	20 ara,	22	tek,
24 ost, 27 kip, 29 alt, 30	rek,	31 aga,	33	rov,
35 era, 37 Krt, 39 uta, 41 tro-, 42 Ela.
Vseli rešitev je bilo poslanih 42. Pravilno so pa rešile sledeče dijakinje: Tomažič Fr., Šinkovec Vida, Potokar Fanči, Snoj Marjanca, Kapš Alojzija, Dobravec Nada, Martinjak Valerija, Peterlin Anda, Praper Bogdana, Škofič Marija, Martinšek Olga, Pleško Alojzija, ltoblek Marija, Zupanc Marjanca.
Izžrebane so bile: Šinkovec Vida iz Kranja, Peterlin Anda iz Ljubljane, Roblek Marija iz Ljubljane, Škofič Marija iz Maribora, Praper Bogdana iz Ptuja.
»Naša Zvezda«
Izdaja jo škofijsko vodstvo DMK v Ljubljani in Mariboru (dr. T. Klinar).
Urejuje jo dr. P. Simončič, stolni vikar.
Izhaja ločeno za dijake in dijakinje, 14 dnevno med šolskim letom, 1. in 15. dne v mesecu.
Stanc celoletno 1937/38:
po pošti za dijakinje....................8	Din
za nedijakinje..........................15	Din
posamezna (ločena številka)
po znižani ceni za dijakinje ... 50 par.
Uprava: Ljubljana, Streliška ul. 12/11 (Ljudski dom).
Rokopise naslavljajte na: Uredništvo »Naše Zvezde«, Ljubljana, stolno župnišče, Someniška ulica 2/II.
Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč).