PORABJE V BESEDI IN NA FOTOGRAFIJI
str. 2
OD SOPRONA DO
LJUBLJANE str. 4
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 15. januarja 1998 Leto VIII, št. 1
LETO ODLOČITEV IN VOLITEV
Minili so prazniki in siti materialnih in drugih dobrot se pripravljamo na novo leto. Običajno ob novem letu obljubljamo sebi in drugim, kaj bomo drugače delali v prihajajočem letu. Smo pa tudi taki, ki obljubimo, da se ne bomo spremenili. Za našo organizacijo in za Slovence na Madžarskem bo leto 1998 odločilno.
Spomladi bodo parlamentarne volitve na Madžarskem, na njih bodo lahko narodnosti na Madžarskem dobile svoje poslance. Zaenkrat še ne vemo, kako lahko izkoristimo to možnost mi kot malo-številčna narodnost, oz. kako pridemo do potrebnih glasov. Nenazadnje pa še moramo najti primernega kandidata, ki bi lahko zastopal naše interese v državnem zboru.
Zelo pomembno bo za Porabje in za županijo odprtje Slovenskega generalnega konzulata v Monoštru. Upamo, da bo le-ta prispevek k temu, da se bo izboljšalo stanje na vsakem področju našega življenja. Preobrat pričakujemo zlasti na gospodarskem področju, saj bo konzulat lahko pripomogel k temu, da se pojavi tudi slovenski kapital v Porabju. Avgusta letos bomo končali do zdaj največji projekt za Slovence na Madžarskem, to je Slovenski informacijski in kulturni center. Najbolj pomemben del tega objekta bo nedvomno slovenski radio. Prepričani smo, da bo radio pozitivno vplival na ohranjanje naše materinščine in na potrditev narodnostne zavesti naših ljudi. Upamo tudi to, da bomo lahko preko radia vključili v naše delo mlado generacijo. Pomembno vlogo bosta odigrala tudi slovenska restavracija in hotel. S po-rabskimi specialitetami in kulturnimi programi hočemo
privabiti čimveč turistov iz Madžarske in iz tujine. Upamo, da bo "center" kmalu postal središče znanstvenega in kulturnega življenja v tej regiji.
Po otvoritvi tega objekta pa se že lahko pripravljamo na lokalne volitve. Na volitvah bomo že drugič volili manjšinske samouprave. Prizadevamo si, da bi volili samouprave tudi tam, kjer pred 4 leti tega niso storili. To sta vasi Sakalovci in Verica. Pričakujemo tudi ustanovitev slovenske samouprave v Sombotelu, Mosonmagyaro-varu in Budimpešti. V interesu vseh nas je, da bi izvolili čimbolj sposobne in odgovorne kandidate, ki bi delali in naredili čimveč za volilce. Leto 1998 bomo zaključili z občnim zborom Zveze Slovencev na Madžarskem, ki bo 3. po vrsti. Na tem zboru moramo oceniti 4 letno delovanje naše organizacije, kije od ustanovitve prehodila "dolgo pot".
Spoštovani bralci!
V	tem kratkem pregledu sem Vam nakazal, kaj smo načrtovali za leto 1998. Vsekakor bo to leto zelo naporno za vse nas. Naše odločitve pri volitvah bodo veljale za 4 leta in naše napačne odločitve bomo težko korigirali do naslednjih volitev.
V	imenu Zveze Slovencev na Madžarskem prosim naše bralce časopisa, člane društev in skupin, vse Slovence, ki jih naše delo zanima in tudi naše madžarske sodržavljane, naj nam pomagajo pri našem delu. Iz navedenih ciljev in nalog je razvidno, da nas čaka leto "zgodovinskega pomena".
Torej vsem skupaj! Srečno!
Jože Hirndk predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem
2
Slovenski koledar 1998
PORABJE V BESEDI IN NA FOTOGRAFIJI
Pogovor v Potrni/Laafeldu
MEJA (KLJUB SCHENGENU), KAJ JE TO?
Porabski Slovenci so dobili svoj prvi koledar leta 1986, torej še pred demokratičnimi spremembami na Madžarskem in pred ustanovitvijo Zveze Slovencev. Dotlej so imeli običajno po 30 strani v skupnem koledarju, ki ga je pripravljala Demokratična zveza še za hrvaško in srbsko manjšino.
Med koledarjema leta 1986 je očitna razlika v vsem, v vsebini in grafičnem oblikovanju.
Letošnji se je že približal sicer ne natančno opredeljenemu cilju, kakšen naj bo, da bo privlačen po-rabskim bralcem, katerim je predvsem namenjen, in vsem tistim, ki v Sloveniji in še kje publikacijo vzamejo v roke in jo preberejo, mnogi pa tudi shranijo kot trajnejši dokument. Uredniški odbor si prizadeva za vsebino, ki je najbližja domačim bralcem, zato je večje število tekstov v narečju, ne manjka tudi knjižne slovenščine, zlasti za večino bralcev v Sloveniji.
Še pred pregledom vsebine kaže poudariti, da je na zavidljivo visoki vsebinski in tehnični ravni koledarski del z etnografsko poudarjenimi fotografijami Sandorja Rotha. Na osemnajstih barvnih fotografijah so cvetlice na oknu, že skoraj pozabljen vodnjak, značilna okna na kmečkih hišah, stare kuhinje in še vrsta privlačnih motivov. Soboška tiskarna Solidarnost, ki je koledar natisnila v 1450 izvodih, je s tem delom Slovenskega koledarja dokazala, da je sposobna zahtevnih del iz svojega področja. Vendar mora dobiti odlične fotografije. Bralke in bralce Slovenskega koledarja uvodoma nagovorita Jože Himok, predsednik Zveze Slovencev, in Martin
Ropoš, predsednik Državne slovenske samouprave. Prvi avtor je Ferenc Hajos, slovenski veleposlanik na Madžarskem. Veleposlanik ocenjuje odnos slovenske narodne skupnosti v Porabju z matičnim narodom in naloge, ki so s tem odnosom
povezane in zapiše: "Gotovo z dosežki v letu 1997 v celoti ne smemo biti zadovoljni. Ustvarjalno nezadovoljstvo je eden temeljnih pogojev za napredek in je v manjšinskih zadevah še posebej pomembno. Kljub temu pa moramo ugotoviti, da se je v življenju porabskih Slovencev v tem letu zgodila vrsta pomembnih stvari." To so, po veleposlanikovem prepričanju, prostori za Državno slovensko samoupravo na Gornjem Seniku in v Budimpešti, priprave na odprtje Generalnega konzulata Republike Slovenije v Monoštru: "To je pomembno sporočilo Republike Slovenije, da urejenemu položaju in vsestranskemu kulturnemu in gospodarskemu razvoju porabskih Slovencev pripisuje velik pomen. Porabski Slovenci bodo, glede take oblike povezave z matičnim narodom, izenačeni s slovensko manjšino v Avstriji in Italiji.” Pomembni so dosedanji rezultati pri nastajanju kultumo-informativnega (in
turističnega) centra v Monoštru, v katerem bo deloval tudi radijski studio: "Ko bo slovenska manjšina lahko dnevno nekaj ur poslušala lastne oddaje v maternem jeziku, bo to izjemen prispevek, ne samo k ohranitvi maternega jezika, ampak tudi k utrditvi zavesti narodne identitete."
V koledarju je podrobneje predstavljen tudi Slovenski kulturno-informacijski center v Monoštru, v katerem bo poleg radia tudi konferenčna dvorana, razstavni prostor, pisarne, slovenska restavracija in prenočišča. Pokroviteljstvo sta prevzela predsednika Slovenije in Madžarske Milan Kučan in Arpad Goncz. Objavljen je faksimile njunih pristankov za pokroviteljstvo.
Sicer pa je v Slovenskem koledarju še več tekstov o narodnostnem življenju in sodelovanju med Madžarsko in Slovenijo. Nekaj naslovov: Madžarsko-slovenski manjšinski sporazum - pomemben garant izboljšanja položaja Slovencev na Madžarskem; Brez slik v predstavništvu Državne slovenske samouprave v Budimpešti; Vztrajamo in zahtevamo, da se mejni prehod Čepinci-Verica odpre!; Utrinki iz porabskega narodnostnega šolstva; Ne pozabimo preteklosti; Kak so v Porabji prva iže zidali?; Moji spomini na gospauda Kiihara - Voren Slovenec i dober pastir; Žel(j)e v leti 1848- Več slovenski knig i molitev; Srečanje in sodelovanje s Francem Tothom, uglednim prevajalcem slovenske besede v madžarščino; Pet let televizijske oddaje Slovenski utrinki; Spremljanje medijev slovenske narodne manjšine v Monoštru (1992-1995); Mešani pevski zbor Avgust Pavel je letos 60 lejt star; Sedem lejt s love ns koga društva; Pogovor s profesorjem Ferencem Domo-torom (Domiterom) - Vkrad-nili so mojo lejpo melodično ime... sledijo strani Za duge zimske večere, na katerih so v narečju in knjižnem jeziku objavljene pesmi in krajša proza, obsežna in zgovorna je tudi Fotokronika.
eR
Srečanje - Dialog - Sodelovanje med Avstrijo, Slovenijo in Madžarsko. Lahko tudi Življenjski prostor za sporazumevanje, pri čemer ostane "okvir" treh mejnih držav, predvsem pa regij, enak kot
prej. Martin Krusche: "Konkreten prestop meje. Med besedo in dejanji je razlika, zato dogovor za leto 1998."
Kulturna hiša v Potmi, za njeno obnovo je poskrbelo Kulturno društvo člen 7 štajerskih Slovencev, ne sameva, čeprav bo njena uradna otvoritev aprila ali maja. Najprej razstava slovenskega in domačega likovnega ustvarjalca (27. oktobra lani), nato razstava del mlajše generacije avstrijskih umetnikov (21. novembra lani) in pogovor 20. decembra lani, ki sem ga na nekoliko drugačen način označil v uvodnem odstavku.
Na pogovoru, ki sta ga vodila Norma Bale iz Slovenije in Martin Krusche, se je zbralo okoli dvajset udeležencev zelo različnih poklicev: študenti, slikarji, kiparji, pesniki, in pisatelji, univerzitetni profesorji, samostojni kulturni delavci, arhitekti, gledališki igralci, novinarji - prišla jih je večina, ki so bili povabljeni.
Skupna želja vseh je bila, kako s konkretnimi kulturnimi dejanji "premagati" realnost državne meje; kako navezati stike in jih plodno razvijati, tako med ustvaijalci enega ali več področij.
Na prvem pogovoru se ni bilo mogoče dogovarjati zavezujoče, čeprav je lahko že samo srečanje neke vrste znamenje za pripravljenost sodelovanja. "Življenjski prostor za sporazumevanje" je na videz majhen in nepomemben, v resnici pa v njem nastaja bogata in raznolika umetniška ustvarjalnost, od literature z manj univerzalno govorico, do slikarstva in kiparstva in drugih oblik vizualne in dostopne sporočilnosti.
Raznolika skupina s še pestrejšimi idejami in pobudami ni izoblikovala konkretnega sporočila, je pa njeno dejanje resen poskus, da se razdrobljena (in seveda avtonomna) ustvarjalnost začne med sabo prepletati, kakor jo bodo začeli spoznavati in jo sprejemati njeni "novi interesenti". Zakaj, denimo, ne bi likovne razstave, ki jo pripravi soboška Galerija, videli tudi v avstrijski Radgoni/Bad Radkersburgu, če jo lahko prenesejo v Lendavo ali Ingolstadt. Z nekaj dobre volje lahko "kroži" in "potuje" še marsikaj, nekoliko preprosteje tista zvrst, kjer jezik ni "ovira", z malo več napora pa bi bilo mogoče organizirati tudi druge, zahtevnejše prireditve.
V Potmi smo se zbrali v glavnem tisti, ki bi aktivno soustvarjali programe prireditev ali jih medijsko afirmirali. Zdaj bi morali narediti korak ali korake naprej, v kulturne inštitucije z obeh ali treh strani meja in se pogovoriti o konkretnem. Brez pretiravanja, v okvirih, ki jih postavlja ("vladar sveta") denar in ljudje, ki bi se bili pripravljeni lotiti organizacijskih nalog. Še tako dobra ideja se zelo hitro razblini, če ni konkretizirana, in to lahko naredijo ljudje, ki se ukvarjajo s kulturo. Zdaj je oblik in možnosti seveda mnogo več, tudi denarni viri so lahko različni, vendar se dela "nekdo" mora lotiti in dogovorjen projekt izpeljati.
Koristna pa so že sama druženja ustvarjalcev ob meji, zato kaže prvo srečanje v Potmi uvrstiti med pomembnejše dogodke v kulturni hiši štajerskih Slovencev.
Avtor tega zapisa pa ni naiven, zato se zaveda vseh zaprek, ki bodo spremljale dobre, v Potmi izrečene pobude. Nenazadnje je za racionalni razmislek poskrbela avstrijska policija, ki seje kar nekajkrat "po golem naključju" s službenim vozilom peljala mimo hiše, v kateri smo se zbrali. Zgolj "grobi cinik" bi se "spomnil" na šestdeseta, sedemdeseta in deloma osemdeseta leta in podobna "naključja" v Porabju. "Čudna so pota Gospodova" bi rekel verujoči, kaj pa ostali?
eR
Porabje, 15. januarja 1998
3
Štenjé
"DOMOVI NA, DOMOVINA,
mili moj slovenski kraj, — spejvamo dostakrat. Reči za tau pesem je lüstvo že skor pred 130 lejtami prejk vzelo od slovenskoga pesnika, šteri sé je naraudo na Gorenjskom i sé piso — Simon Jenko (1835-1869). V našoj pesmi je samo par rejči ovak, pa edno kitico (versszak) smo cüdjali:
1.	Žalost mene premaguje, ker zapustil bom svoj dom, šel bom daleč v kraje tuje, več nazaj prišel ne bom.
2.	Starši, ostanite zdravi, spomnite sé kdaj namé, saj na vas bo tud' v daljavi moje mislilo srce.
3.	Zvezde, ki ste mi bleščale, ko sem srečen vasoval,
ve me boste spremljevale, ko bom pred sovragom stal,
1.	Žalost mene premaguje, ker zapustiu bom svoj dom, /:šeu bom daleč v kraje tuje, več prišeu nazaj ne bom:/
3. Starši ostanite zdravi, spomnite sé kdaj na mé,
/:saj na vas bo tü v daljavi, moje mislilo srcé:/
2.	Zvejzde, ki ste mi bleščale, ko sam srečen vzeu slobod /:vej me boste spremlavale, ko bom pred sovragom stau:/
4. Domovina, domovina,	5. Domovina, domovina,
zbogom, zbogom zadnjikrat! mili moj slovenski kraj, Bogve k’tera bo ravnina /: Baug Vej, kera bo ravnina, grob dajala mi enkrat? v grob dejala mene gdaj:/
4. Zbaugom sestre ino bratci, zbaugom luba, lübica,
/:ti bodeš doma ostala, jaz paj morem odvandrati.:/
(Jenko: Pred odhodom)	(Gorenji Sinik)
Simon Jenko je v Novom mesti i v Ljubljani odo v gimnazijo. Sprvoga sé je včiu za dühovnika v Celovci (Klagenfurt), po tistom pa sé je premislo, pa sé je v Beči včiu za fiškališa. Slüžbo je daubo v kancelajaj v Kamniki i Kranji (tü je mrau).
Jenko je največji pesnik slovenskoga realizma in časa med Prešernom in slovensko moderno. Piso je lübezenske pesmi (npr. Obujenke), pesmi o živlenji (Obrazi) i pripovejst tö (Tilka, Jeprški učiteli).
Jenkovo pesem — Naprej zastava slave — so spejvali skor 130 lejt (1860-1987), kak slovensko himno.
Marija Kozar
Od 4. januara 1998 leko poslüšate SLOVENSKI PROGRAM GYŐRSKOGA RADIONA vsakšo nedelo od 9.35 do 10.00 vöre na UKV (URH Kossuth Rádió) pa na srejdnjom vali (stari Petőfi Rádió), ponavlanje nedelskoga programa pa vsakši pondejlek od 21.30 do 21.55 vöre na srejdnjom vali (stari Petőfi Rádió)
ŽE VEČ KAK EDNO LETO...
... ka smo oktobra 1996. v Porabji ustanovili Drüštvo upokojencev. Vsi vejmo -dostakrat smo že od toga pisali tü - ka sé je te cajt v drüštvinom živlenji dosta vse godilo.
4. januara 1998 je drüštvo vküp sedlo, da bi ocenili lanjsko leto, da bi malo stanili, sé spominjali pa slobaud vzeli od leta 1997. Kak šegau majo povedati, nam, malo že Starejšim, je prej že vsakši den dar od živlenja. Tau sé je vidlo na obrazaj naši lüdaj, ki so te den Prišli na srečanje, štero je malo uradno, malo kulturno, no pa veselo bilau.
Ka sé tiče uradni del srečanja, je od toga bio guč, ka je Predsedstvo s svojim poro-čilom račun dalo od lanjskoga dela. Lani aprila je drüštvo sprejelo letni delovni načrt pa proračun. Istina, ka tak načrtovani programi, kak proračun je bio skromen, zatok ka smo cejlak na začetki bili, naprej smo nika nej vidli, samo smo si planirali. Zatok sé je pa leko Zgodilo, da smo te plane cejlak spunili pa ešče zvün-reda smo tü leko od nistarne akcije račun dali. Na kratki smo od toga leko gučali:
- Predsedstvo je v cejlom leti trikrat mejlo djilejš, gde smo pripravili drüštvine programe. Predsedstvo je od vsakšoga člena not pobralo članarine, pa smo srečo meli pri natečaja! tü. Na teltja, ka smo več pejnaz not vzeli, kak smo planirali. Dobro smo gazdüvati, ka smo menje ponücali, kak smo mislili.
- Vsi členi drüštva so sé lani aprila pa Zdaj januara srečali. Meli smo izlet s 75 lüdami v Šopron. Sprejeli smo 45 penzionistov iz Murske Sobote na eden den. Delegacijo smo poslali v Celje na držav-
no srečanje upokojencev v Sloveniji. Dobre stike smo gor držali z Drüštvom upokojencev iz Murske Sobote. Kulturne programe so členi gor poiskali, tak povejmo
"Pesem ne pozna meja", ali lani decembra na D. Seniki, v Slovenskoj vesi pa v Varaša božične koncerte, štere je držo seniški pevski zbor.
Pri tejm so našoga drüštva členi nej samo vöponücali tau, ka so dobili, liki vsakši je za tau aldüvo finančno tü. Etak je leko našo drüštvo edna sploj dobra skupnost gratala. Ka sé v tauj skupini vsi dobro čütijo, svedoči tau tü, da je Zdaj na tom slednjom srečanji Hilda
Čabai sploj lepau gučala. Zavalila je tistim, ki so več delali kak večina. Ka je pa najlepše bilau od nje, prajla je, da je nam tau drüštvo potrejbno pa nam v živlenji dosta znamenüje. Videti je bilau, ka so vsi etak čütili.
Na tom srečanji je zvönredno bilau tau, da je na srečanje prišla iz Murske Sobote dele-gacija penzionistov s pred-sednikom Jožetom Vildom. Oni so tü toplo pozdravili naš občni zbor, nase lüdi pa so nam obečali, da mo letos tadala vküp delali. Že so nam tau tü povedli, da nas letos čakajo na izlet v Slovenijo. Zvönredno je bilau tau tü, ka v napunjenoj gledališkoj dvorani smo nauve obraze tü srečali. V kulturnom programi so gor staupile Varaške ženske z vodjo Marijo Rituper. Marija je Zvün popejvanja eške v smej spravlata lüdi, tak ka sé je večer s tejm tü polepšo. Pod nase pete je pa špilo Ferenc Šulič z G. Senika, ki je vsakšomi najšo njegvo nauto.
V uradnom deli je guč bio od 1998. leta. Predsedstvo je na mejsec april obečalo plan, šteroga do tistoga reda členi
drüštva sprejeli.
Predstavniki Slovenske zveze so nam tü poštenje dali -Jože Hirnök predsednik, Klara Fodor Sekretarka - brez nji eške letos sé tü nemo mogli sami na noge postaviti. Srečanje je znauvič potrdilo, da drüštvo upokojencev žive v Porabji pa sé vsakši den krepši.
I. Barber predsednica drüštva
Porabje, 15. januarja 1998
4
SLOVENIJA - ČLANICA VS OZN
S 1. januarjem je Slovenija tudi formalno postala nestalna članica 15-članskega Varnostnega sveta Združenih narodov. Ta sedež bo imela v letošnjem in prihodnjem letu, zastopala pa bo skupino vzhodnoevropskih držav. Slovenija je bila za nestalno članico VS ZN izvoljena na 52. zasedanju Generalne skupščine ZN 14. oktobra lani. Na tajnem glasovanju je dobila kar 140 glasov. Njena protikandidatka je bila Makedonija, medtem ko se je Belorusija kandidaturi v vzhodnoevropski skupini že poprej odpovedala.
DEVIZNE REZERVE NEKOLIKO VEČJE OD ZUNANJEGA DOLGA Devizne rezerve slovenske Centralne banke in poslovnih bank so konec lanskega oktobra znašale 4 milijarde 467 milijonov dolarjev. Po podatkih Banke Slovenije, objavljenih v zadnji številki bančnega Biltena, pa je zunanji dolg Slovenije ob koncu lanskega oktobra znašal 4 milijarde 263 milijonov dolarjev.
OBISK NEMŠKEGA IN DANSKEGA OBRAMBNEGA MINISTRA
V prvih dneh leta 1998 sta se v Sloveniji mudila najprej nemški obrambni minister Volker Ruehe, potem pa še njegov danski kolega Hans Haekkerup. Ruehe in njegov gostitelj, slovenski obrambni minister Tit Turnšek, sta ob tej priložnosti podpisala dogovor o usposabljanju pripadnikov Slovenske vojske v Nemčiji. Ministra Turnšek in Haekkerup pa sta podpisala memorandum o stikih na vojaškem področju med obrambnima ministrstvoma obeh držav.
59 SEJMOV V LETU 1998 Gospodarska zbornica Slovenije je tudi letos izdala katalog, v katerem so predstavljene vse pomembnejše letošnje sejemske prireditve. Letos bo v Sloveniji organiziranih 59 sejmov v devetih sejemskih mestih: v Ljubljani, Celju, Mariboru, Gornji Radgoni, Kranju, Novem mestu, Novi Gorici, Portorožu in Slovenj Gradcu.
PAUT
Človek si je že inda svejta redo poti. Zakoj so nam potrejbne poti, nikomi nej trbej tomačiti. Če človek malo po svejti odi, gnes-den je že strašno, kak različni rosagi majo vözozidano poti. Pri nas, v našoj državi, je tü vsakšo leto več poti, delajo poštije pa velke autoceste. Če sé človek malo vögene z rama pa si v auto sede, dosta vse vidi pa preživé. Te lejta mi je sploj nauvo bilau tau, ka če so kakšo paut delali ali popravlati, je na velki tabli bilau vöna-pisano, Sto, kakša firma dela tam. Ka sé mi je pa Sprvoga najbole vidlo, na tabli je etak pisalo: "Vam, za Vaše pejnaze". Takšoga reda sam sé furt malo vöpotegnila v autoni pa sam Sama nase tü ponosna bila, tak kak če bi si etak prajla: "Na, vidiš, za tvoje pejnaze!" Pa te sam si malo začnila premišlavati, ka Zakoj ranč za moje, za pejnaze tisti lüdi, steri sé vozimo po tej potaj, po cestaj? Pa te sam Stejla v novinaj, ka je prej pri nas zatok tak fejst dragi bencin, ka je tam že not zračunjeno, ka nauve poti trbej redti pa stare
popravlati. Pa te ešče Zvün toga moreš etakše pa takše porcije plačüvati, pa tau je prej vse za naše poti.
Pa te človek eške malo kaj gleda televizijo, poslüša radio, kaj novine šte, tam pa vidi, čüje, ka v dosti mestaj protestejrajo prauto toga, ka bi na autocestaj tak velko cestnino (útdíj) plačkali, kak v Evropi nin nej. Te sam si pa mislila, te so te autoceste nej za nas, za naše pejnaze bile napravleno?!?
Če človek auto ma, ne more brez toga biti, ka bi nej vse čüjo pa vido, ka vse trbej naprajti Zvün toga, ka ga človek napuni z ben-cinon pa ga čuva, ga popravlati da, če sé ma kaj pokvari. Zdaj bi leko stoj pravo, ka če sé ti kaj po-bonta, če maš kakši karam-bol, nesrečo, maš zava-rovalnico (biztosító), Vej ona ti plača. Zakoj pa te plačüješ?
Tau je zatok tü nej tak. Dvaujafele Zavarovanje geste. Mamo CASCO pa mamo ti. obvezno Zavarovanje (kötelező biztosí-tás). Če komi ti napraviš kvar, tistomi te zavaroval-nica plača. Svoj kvar si pa
plačaš sam, če nejmaš CASCO.
Približava sé nauvo leto, zavarovalnice tak pravijo, ka morejo zdigati plačilo, zatok ka one vsigdar gor-plačajo. Dobro sé baude skrb meti pa nej not skakati v kakši drugi auto, ka ali kaj dobiš ali nej. Kak srečo maš. Tvoja sreča je samo tau, ka leko z veseljem vöplačaš gor zdignje-no Zavarovanje.
No, etak dé našo živlenje, če smo tak nauri pa držimo na svoj račun auto. "Za naše pejnaze, nam," pa prej zidajo dobre poti, pa ka sé te mi tüj paukamo?! Pa rejsan, leko smo zadovolni. Vej pa od Varaša do G. Senika so indasvejta (1960. leta) naprajli asfalt. Toga so od tistoga mau tü pa tam pop-ravlali pa ga popravlajo Zdaj tü. Ranč tak, kak od Varaša prauto Žide v Števanovce so Zdaj tü lepau paut popravili. Človek sé veseli, ka so nam samo v spomini tiste lüknje, stere so na tauj pauti bile, pa če si v te notra prileto, si si leko djezik prejk vdjo. Ka sé ti je leko z autonom Zgodilo, od toga ranč nej trbej gučati. No, te je pa
Zdaj itak vred prišlo vse. Samo ka sé mojomi malomi autoji ešče tü pa tam tau itak ne vidi. Etognauk sam üšla v Števanovce pa sam ga tam po brgaj tak zagnala, kak spiš. Vej je pa tak fajn naredjana paut, Zakoj bi pa müva Zdaj nej veselo lejtala, sam si mislila.
Pa te gnauk je samo moj mali auto začno drgetati pa skakati, ranč tak, kak če bi po staroj pauti odo. Prauto Čmi mlaki je pa že skurok srce, škem prajti, motor vöplüno, tak sé je mlato. Ka je pa te tau? Nika, nika. Že za par mej-tarov je vse vreda, gladko, motor je že pozabo, ka sé ma je godilo. Pa te, gda sva nazaj šla, sva ranč tak zopodila v Slovenskoj vesi, v tom velkom ovinki (kanyar) tü. Paut je vsepovsedik popravlana, gde je pa najbole lagva bila, tam so jo tak njali. Zdaj mi je pa moj mali auto etak nazaj gučo: "Tau je vse zate, za tvoje pejnaze." Te velke lüknje tü?!? Kakši so pa te moji pejnazge? Naj mi nakak povej!
I. Barber
Pred nekaj leti je Júlia Bálint prišla iz Soprona v Ljubljane, da bi na Filozofski fakulteti študirala slovenščino in angleščino. Diplomirala je z odliko in trenutno nadaljuje študij na magistrski stopnji. Zdaj pa držim v rokah njeno prvo knjigo. Pot do nje je bila dolga!
Ne morem skriti svoje ganjenosti in ponosa. Slovar slovenskih homonimov. Vem tudi, da bi bila, brez pomoči in pobud prof dr. Ade Vidovič Muha, pot do slovarja še daljša. Profesorica je napisala uvodno študijo knjige: Razmerja med leksemi in homonimija. V tem pog-lavju je prikazana teoretična podlaga slovarja, nastajanje homonimov in po-jav homonimije v jezikovni zgradbi. Slovar sestoji iz dveh delov. V prvem delu so vsi slovenski slovarski bomo-nimi, tö je 743 homonimnih vrst. Glav-nemu delu slovarja je avtorica dodala še zbirko zvrstno in slogovno nezazna-movanih homonimnih vrst in zbirke homonimnih vrst, v katerih je vsaj ena beseda zaznamovana, npr. knjižno, narečno, publicistično, ironično, redko.
S homonimi (azonos alakú szavak) sé je ukvarjal že znani madžarski jeziko-
slovec Géza Bárczi (A szótári homo-nímia kérdéséhez. Mny LIV 43-52.1.), vendar pa do sedaj še ni bil napisan slovar madžarski homonimov.
Júlia Bálint preučuje osnovni, prvi pomen besed, npr. bóks' usnje iz goveje ali konjske kože in bóks-’ ločen ograjen prostor. Lahko vzamemo kakšen drug primer, ki sé pojavi v madžarskem in tudi v slovenskem jeziku. Homonima rak' in rak1, označujeta grozno bolezen naše dobe in tudi morsko ali rečno žival.
Slovar je zelo zanimiv in skrbno narejen. Mogoče bo kdaj izšla tudi dopolnjena izdaja slovarja, v katerem bodo navedeni tudi stranski pomeni določenih besed, ali pa bo celo narejena študija o neslo-varskih homonimih. Upajmo! Avtorica je še mlada in mogoče bo dobila tudi možnost nadaljevali delo na tem področju.
Pohvala gre tudi založniku, Znanst-venemu inštitutu Filozofske fakultete, ne samo zaradi notranje, ampak tudi zaradi zunanje podobe knjige.
Javnosti je bila knjiga predstavljena na tiskovni konferenci 16. decembra 1997 v Križankah.
dr. Fejes Erzsébet
Porabje, 15. januarja 1998
5
Drejvo je nej mujs vösejčti,
pri’sad, sé tö leko	FRANC KOREN
Balaškin (Hanžek) Feri je rodjeni na Gorenjom Siniki. Zdaj že dugo živé v Budimpešti, pa don ga zato Večkrat Srečamo v Porabji tö, pa na vsefele slovenski kulturni programaj. Napriliko na lanjs-kom srečanji, gda so Porabski Slovenci vküper Prišli iz cejloga vogrskoga rosaga, smo ga tö vidali.
—	Feri, ti sé v tom velkom Varaši tö za Slovenca čütiš?
—	Tau pa vejš!
—	Te tau nej tak, ka si človek misli, ge sam Zdaj v Pečti, tau name, ka je na Gorenjom Siniki pa v Porabji, več nika ne briga?
—	Človek tau ne more pa ne smej pozabiti, gde sé je naraudo pa goraraso. Človek vse puno spominov má z rojstnoga kraja. Stariške mi, na žalost, ne živéjo več, depa na Gorenjom Siniki eške mam enoga brata, pa dosta nekdešnji pajdašov, spoznancovtö...
—	Če v Porabji eno drejvo vosečéjo pa jo odpelajo v Budimpešto, te tista drejva kak drejva na nikoj pride, ka zgibi svoje korenjé. Iz žive drejve mrtvi lejs grata...
—	Tau istina, depa ge sam tak büu, kak drejva, štero so nej vösekli, liki s ko-renjami vred vöskopali pa prejk posadili. Istina, ka sé takša drejva na drugoj mesti vsigder ne primle. Ge sam sé tö nej stau pro-centno primlo v Pešti, depa moje slovenske korenjé tadale živéjo. Meni sé v tom velkom Varaši tö ne vidi vse, depa tau sam si zisko, pa tak more biti. Tau, gda ge z rojstnoga kraja nazaj v Pešto pridem, mi vsigder nauvo mauč dá. Tisto pa sé mi najbole vidi, gda leko doma slovenski gučim.
—	Vejpa v Pešti tö mate eno slovensko drüštvo, pa sé Večkrat srečate, nej?
—	Ja, na leto dvakrat ali trikrat sé Srečamo pa si te kaj pripovejdamo. Kakši dvajsti ali trejsti nas vküper pride. Gestejo Slovenci iz Slovenske vesi, Števanovec, Gorenjoga Sinika...
—	Gda si lani daubo pismo, ka so te zvali v Monošter
(Varaš) na državno srečanje Porabski Slovencov, si nikanej vajo, ka naj bi üšo, ali bi nej üšo?
—	Nej, Včasik sam pravo, ka mo üšo.
—	Ka pa žena cuj toma pravla tvoja madžarsko žena?
—	Una? HaL. Una eške bole rada v Porabje odi kak ge! Njej sé tam vidi, una je moje stariše pa žlato tö rada mejla. Pa brata pa njegvo držino tö fejst poštüje. Njej moja žlata tö poštenje dá. Una je
rodjena bila v Pešti, depa njeni stariške so bili doma z Erdelskoga. Uni so Prišli na Vogrsko v 30-aj lejtaj.
—	Te leko, ka tvoja žena zatoga volo tö bole razmej nas, porabske Slovence, ka je una tö v takšo familijo valon, štera je na Ro-manarskom živejla, kak manjšino?
—Tau ne vejm, ka sé je una že v Pešti narodila, pa je nej dosta ojdla tavö na Romansko, ka so njeni stariške trnok betežasti bili. Gda sé je una narodila, te so mati bili stari 40 lejt, Oča pa 50. Že Večkrat je bilau, ka smo vküper tö steli tavö na Erdelsko titi, depa nam nigder nej cajt vövdaro, tak smo pa te samo na Gorenji Sinik ojdli. Njeni stariške so, na žalost, že tö davnik mrli...
—	Takšo mi pravli, ka gda si lani büu na državnom srečanji Slovencov v Monoštri, pa si üšo k slovenski meši, si tam gor na kauroši prej djouko. Tau istina?
—	Istina.
—	Takši velki pojep?...
—	Normalnomi vözrašče-nomi človeki tö na pamet pridejo pokojni stariške... Zvejkšoga je tak, ka gda dem domau na Gorenji Sinik, te najprva starišov grob gorpoiščem na cintori, nesem rauže ali pa svejče, malo Boga molim, ge slovenski, žena pa sin Vogrski...
—	Takšoga ipa sé v misli kaj pogučavaš tö s starišami?
—Ja, tau pa tisto si brodim, ka sé je z menov Zgodilo,
ka sam naredo, ka sam küpo, skor tak, kak če bi eške živeli, samo nej naglas... Ge njim v misli vse povejm, pa tisto si tö zbrodim, ka bi meni mama ali pa ata pravla, če bi živejla: »Dobro, Feri, prav si naredo.” Meni zato celau falijo moji stariške...
—	Neškem klajfe delati, depa človek svojoga dobroga spoznanca zato leko malo vöovadi. Ti si prej tr-nok-trnok žalosten büu, gda je tvoja mama mrla. Od velke žalosti si si nej mogo pomagati, pa si graubo začno piti...
—Tak je bilau. Takšo velko žalost sam emo, ka sam tau zato nej brodo, ka moja mama leko mrgé tö... Tau sam nej brodo...
—	Si brodo, ka samo druge mame leko mrgéjo?
—	Nej tak nej, liki sam tak brodo, ka de moja mama zato eške duže živejla, Vejpa je samo 61 lejt stara bila! Oča pa je samo 52 lejt emo, gda je odišo s toga
grbavoga sveta... Na žalost, tau je prej nin napisano gé, ka tak more biti...
—Pa te človeki v velki nevoli piti pomaga?
—	Dje kajpa! Samo tak sam si mislo. Tau sé je te začnilo, gda je mama betežna gratala. Tisto me je tak fejst potrlo, ka sam nikak nej znau, kak bi njej leko pomago. Padarge so pravili, ka ne morejo pomagati. Ge sam sé zato fejst vüpo, ka de eške don do svejtkov živejla. Una Sama je meni tö gučala, ka ..Feri, ge več dosta nemam nazaj... "Mi smo znali, una pa je Čütila. Gda sam slednji keden pri njej büu, mi je tak fejst rokau stisnila, kak nigdar ovak. Kak če bi mi slobaud davala... Strašna smrt je Septembra prišla. Vüpo sam sé, ka s pitim bole kaj leko pozabim, depa nej sé je posrečilo nikanej. Samo tau sé je »posrečilo”, ka sam ge tö betežen grato pri srcej, mati pa je za tri mejsece tö mrla...
—	Pa kak si leko tánjau pitvino?
—No, nej sam sploj tánjau, liki Zdaj samo telko pigém, kak normalni lidgé. Tak sam si pravo: No, Zdaj tü stani, ka pri tom več tak ne moreš pomagati! Sam nut-ri privido, ka Zaman mo püu, Zaman mo vrastvo djo, Zaman sé dojbodnem ali kakoli... Tau nika nede pomagalo!
—	Eh. njajmo te žalostne dele! Ti samo tadale odi na slovenske programe v Porabji pa indrik tö, ka tau si vendrak eške malo dužen tö spomini tvojim starišom, sploj pa mami, šteri so tö dosta dali na svojo slovensko materno rejč, pa so dosta naredli tö za slovensko kulturo.
—	Djenau je tak. Če kleti pá baude srečanje Slovencov iz cejloga rosaga, te ge baudem prvi, šteri pridem, pa te mo si vendrak že malo bole Vesele dele gučali.
Besedilo in Slika: Francek Mukič
NATEČAJ
V kratkem bo izšel natečaj Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Sklad podpira predvsem manjšinske otroške in mladinske programe, kolonije, tradicionalne skupinske programe, izobraževanje manjšinskih strokovnjakov. Daje velik poudarek regionalnim ter lokalnim medijem v materinščini. S štipendijami pomaga manjšinskim raziskovalcem in ustvarjalcem. Podpora sklada je namenjena tudi manjšinski založniški dejavnosti ter verskemu življenju v materinščini.
Informacije lahko dobite pri Zvezi Slovencev na Madžarskem (Monošter, Deak F. u. 17), na Državni slovenski samoupravi (Gornji Senik, Glavna u. 5 in Budimpešta. Rumbach S. u. 12).
BUTALCI NA G. SENIKU
10. januarja je Igralska skupina Osem src iz Odrancev gostovala na Gornjem Seniku, kjer se je predstavila s smešnimi zgodbami o Butalcih.
ODPOVED
PREDSEDNIKU
MADŽARSKE
TELEVIZIJE
Kuratorij Javnega sklada madžarske televizije je 7. januarja dal odpoved predsedniku MTV-ja Istvanu Petaku. Funkcijo bo začasno opravljal kot v.d. podpredsednik Lorant Horvath. Kuratorij je odločitev utemeljil s tem, da je dosedanji predsednik večkrat kršil zakon o medijih. Bivši predsednik pravi, da je žrtev političnega lobiranja.
PRIPRAVLJA SE ZAKON O ZAŠČITI NEKADILCEV
Madžarski parlament naj bi še pred letošnjimi volitvami sprejel zakon o zaščiti nekadilcev, ki naj bi prepovedal kajenje v javnih inštitucijah na prevoznih sredstvih, na delovnih mestih, razen v prostorih, ki jih določijo za kadilce. Zakon bo omejil nakup cigaret mladoletnikom. Na Madžarskem umre letno približno 30 tisoč ljudi za posledicami zaradi kajenja.
Porabje, 15. januarja 1998
6
BOŽIČNI KONCERT PA RAZSTAVA V BUDIMPEŠTI
ANEKDOTE
Slovensko društvo v Budimpešti vsakšo leto ma več prireditev. Tau zavisi od toga, kelko pejnaz dobimo na tau. Pejnaz je pa visgdar malo, zatau velke prireditve rejdko mame*. Lansko leto decem-
bra smo Prišli do toga, ka smo meli velko praznovanje v drüštvi. Pripravili smo božični koncert pa šče razstavo smo meli zraven. Na božični koncert smo pozvali pevski zbor z Gorenjoga Senika pa moški kvartet iz Slovenije, Martinja. Razstavo je pa mejla likovna skupina Društva upokojencev iz Murske Sobote. Med gosti smo leko pozdravili veleposlanika Re-publike Slovenije Ferenca Hajósa, predsednika Društva upokojencev v Murski Soboti Jožeta Vilda, predsednika Državne slovenske samouprave Martina Ropoša, predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Hirnöka.
Na prireditvi smo meli veliko gostov pa naši v Pešti so tö lepau vküp Prišli. Tak, ka nas je bilau okoli stau lüdi. Komaj smo mesto meli.
Po pozdravni besedaj je gospod Vild notri pokazo slikara pa razstavo. Slikarji, ki so kejpe farbali, so Emest Bransberger, Profesor Vlado Sagadin pa Lojze Veberič. Razstava je mejla naslov: Slovenski Svet med Müro in Rabo. Tisti, steri so Prišli na tau srečanje, so sé leko počütili doma v Porabji. Seniški pevski zbor, kejpi na stejni -
varaška, dolenjoseniška cerkev, stare iže - če smo je poglednili, so nas pelale v našo preteklost. Eden možak košare plete, drugi kosau kleple - ka je tau, če nej naš rojstni kraj? Potejm žito na
njivi, gauštje v jeseni, püšau rauž v vazi. Vse tau nas spomina na mlada lejta. Senički zbor pa že šest lejt spejva božične pesmi. Letos svetijo 60. letnico spejvanja, deset lejt ga že vodi Marija Trifus. Dosti lejpoga smo že meli na naši srečanjaj, ali tau je nika enkratnoga bilau. Tak smo sé počütili, kak če bi v varaškoj ali seničkoj cerkvi bili. Lejpo doživetje je bilau, nika posebnoga, takšen lejpi program smo šče nej meli. Vsakša slovenska pesem nam
je segala do srca. In moški iz Martinja - ka je moški zbor tüdi nika posebnega, sploj lepau so spejvali. Na konci pesem "Sveta nauč, blajžena nauč"... čüdovita je bila. Tak po tijom smo spejvali vküper z zborom. Gda je konec biu koncerta, nam je bilau žau, da je že konec. Slikar Emest Bransberger pa je podariu slike za samouprave in društvo. Najlepše sé njemi za(h)valjujemo. Predsednik Jože Vild iz Murske Sobote je povedo, ka še pridejo. Morejo priti, vej so šče slike pri nas v Pešti na razstavi. Tak sé februara šče Srečamo na praznovanji slovenske kulture.
Na srečanji je tau tö bilau povedano, da smo sé leko novembra pa decembra srečali zatau, ka so nam slovenske firme v Budimpešti pomagale. Dali so nam pejnaze za opremo (beren-dezés).
Najlepše sé za(h)valjujem obejdvej skupini, da sta nam pripravili čudovit program. Likovni skupini, da so nam pripravili razstavo. Za nas, kak sam že napisala, je tau bilau nika posebnega. Za(h)-valjujem sé Državni slov. samoupravi in Zvezi Slovencev na Madžarskem, da sta nam pomagali pri tejm, da je tau srečanje tak Uspešno bilau. Vsakšomi želejmo srečno, Uspešno nauvo leto.
SRMASTVO
Zdaj, ka so Svetki že za nami, je eden sploj srmački človek prisiljeni bio kaudivat titi. Not še je postavo k ednomi bogatim človeki, pa ga proso, naj ma da par forintov ali kakoli.
Bogati sé je pa tak začno drejti, ka so ešče tretji sausadje tü čüli. Drau sé je pa je tavö gono toga srmaka iz rama. Srmak je pa etak pravo: "Jaj, ka pa tüj iščem, Zakoj sam pa ranč es prišo?" Bola na glas pa ešče telko pravo tomi bogatci: "Naj Potejm tisti pride es k vam, Sto je name es poslo."
Bogat sé pa tadale dere pa etak krči: "Takšo nesram-nost! Stoje pa tau bio, ka je tebe es k nam poslo?" Srmak pa: "Sto, Sto? Vej pa srmastvo."
DESET
FORINTOV
Velki skopac je etognauk v Kermedin üšo na senje. Vse je skauz pogledno, depa nika dosta nej küpo. Sploj si je pa nej vauščo kakšo piti ali gesti küpiti. Tak ka gda je iz senje vöüšo, je že tak žeden bio, ka je mislo od žeje mrejti. Pa te je zagledno edno grüško, stera je puna bila s sadom. Si je etak zdihavo: "Sveti Baug, če bi Zdaj ge leko gor prišo na tau grüško pa bi si leko vzeo par fajn zreii, župnasti grüšk, te bi srmakom dau 10 forintov."
Začne gor plejzili pa ma je tau baukše šlau, kak je mislo. Gda je že tak na pau pauti do grüšek, te etak pravi: "3 forinte bi pa rejsan dau." Gda je že skurok dosegno edno grüško, etak pravi: "Ej, Zakoj bi pa kaj Zaman ta davo. Nika ne dam!"
V tauj minuti skopac doj spadne z drejva, zatok ka sé je vejka vtrgnila. Kak si etak rokau možgi, pravi: "Brž me je doj ličila. Zatok bi nika mogo dati."
__________I.B.
Irena Pavlič
OGLAS
Fotografijo za osebne izkaznico in potne liste takoj po ugodni ceni! Sándor Rőth
Monošter Vörösmarty u. 2. Tel.:;381-058.
HIRDETÉS Igazolványképek azonnal a legkedvezőbb áron!
Rőth Sándor
Szentgotthárd Vörösmarty u. 231
BOŽIČNI KONCERT '97
Lani 21. decembra sta gorenjiseniški mešani pevski zbor Avgust Pavel pa moški kvartet iz Martinja (Slovenija) v dvej Porabski vesi pa v Varaši držala božične koncert«. G. seniški zbor je lani že šestič emo božični koncert, Martinčari pa že peto íeto sodelujejo z nami.
Pevski zbor je dobiu vabilo od samouprave z Dolenjega Senika in iz Slovenske vesi. Zbor za božični koncert etak že ma repertoar, k steromi tü pa tam kakše nauve pesmi vcuj dejamo, nistarne pa vönjavamo. Etak je že zbori nej problem koncert napravili na dukše ali kratše.
Te den smo na D. Seniki v cerkvi začnili. Gospaud Šandor Bence so za našo volo malo na kratše vzeli mešo, etak smo dobili dobre pau vöre za koncert. Puna cirkev nas je poslüšala skauz, lüdje so zadovolno šli domau. Zbor je malo pogostila seniška manjšinska slovenska samouprava. V vrtci smo sé sploj lepo meli.
Na tretjo vöro so nas čakali v Slovenskoj vesi, v kapeli. Kapela je napunjena bila z lüdami. Tüj smo meli priliko cejli program naprej dati, etak je koncert držo cejlo vöro. Manjšinska slovenska samouprava nas je presenetila. Vsakomi pevci so dali edno lejpo redečo raužo. Čütili smo njigvo hvalo pa lübezen.
V pau šestoj smo pa že v Varaši v lejpoj cirkvi stali pred oltarom. Gda smo koncert dokončali, je velka cirkev bila puno lüdi. Etak leko povejmo, da smo sé nej Zaman pripravlali. Dostim in dostim - tak mislimo - smo sprajli lejpe minute, lepše božične svetke.
Tak Martinčari, kak naš zbor ma na programi stare božične pesmi tü. Tiste, štere so gnauksvejta po naši cerkvaj spejvali. Na konci smo sé stavili na edno večerjo v Varaši. Trüdni smo bili, depa veseli. Kak šegau mamo povedati, če človek dar dá komije dvoje veselje. Veseli je tisti, ki leko da, pa je veseli, ki dobi. Mi smo pa koncert našim lüdam za božični dar ponüjali. Lepo je bilau, ka smo ga tak dostim leko prejkdau.
Etak lejpa vala vsakšomi, ki je prišo. Lejpa vala pa tistim, ki so nam tau omogočili. Tau je Manjšinska slovenska samouprava na Dolenjom Seniki pa v Slovenski vesi, posebno zavalimo Zvezi Slovencev na Madžarskem.
I. Barber
predsednica pevskoga zbora
Porabje, 15. januarja 1998
OTROŠKI SVET
INTERKULTURNO IZOBRAŽEVANJE - NAČELO SODOBNE ŠOLE
Pod tem naslovom je sredi decembra v Radovljici v Sloveniji potekal dvodnevni seminar, ki sem ga na povabilo moderatork, prof. Dragice Motik in prof. Irme Veljič z Zavoda RS za šolstvo, udeležila skupaj s štirinajstimi udeleženkami iz vse Slovenije.
Multikulturnost - medkultur-nost? Malce skrivnostna izraza, ki pa sta nam bila po dveh dneh povsem domača in sta nam dala veliko snovi za razmišljanje ter poglabljanje v probleme okolij, iz katerih smo udeleženke prišle. Se sploh zavedamo, kaj pomeni biti pripadnik drugačne kulturne identitete v nekem okolju? Kako to okolje gleda na drugačnost? Nam so najbližji problemi v odnosu večinski narod: manjšinski narod. V preteklosti je ta odnos povezoval pojem postopna asimilacija - pasivna ali aktivna, odvisno od političnih, socialnih ali drugih okoliščin. Sodobna Evropa pa si prizadeva spodbujati ohranjanje različnosti v multikulturnih okoljih, priznavati različnost kot posebno vrednoto in v izobraževalnih organizacijah posvečati veliko pozornosti tem proble-
mom. Gre za izobraževanje otrok in posredno staršev. Interkultumo izobraževanje moramo razumeti kot novo načelo, nov pristop v šolskem delu, ne pa nov predmet. Ta nov pristop pa mora biti za vse učence, ne le pripadnike manjšine. (Madžarski Zakon o pravicah narodnih in etničnih manjšin vsebuje bistveno pomanjkljivost - tu mislim predvsem na poglavja o izobraževanju - načelo multikulturnosti sploh ni upoštevano, oz. je le stvar manjšin, večinskega naroda pa se ne dotika. In kakšna naj bi bila enostranska multikulturnost??)
Interkultumo komuniciranje je definirano kot oblika strateške interakcije, ki vsebuje dva procesa: 1. proces zbliževanja dveh kultur in 2. proces varovanja identitete moči in interesov (F. Vreg). Z interkultumim izobraževanjem ni možno odpraviti vseh problemov v večkulturnih okoljih, lahko pa poskušamo spremeniti stališča in predsodke ljudi. (V prvi vrsti lastne predsodke!)
Skupaj s predavateljem, dr. Levom Kreftom, smo si postavljali različna vprašanja, na primer: Kako razviti pozitiv-
no samopodobo učitelja, ki bo v multikulturnem okolju razvijal pozitivno samopodobo pri učencih z drugačno kulturno identiteto? Kako naučiti starše, da bi svoje otroke naučili, poleg svoje -njihove kulture, sprejemati kulturo večinskega/manj-šinskega naroda?
Naj bodo ta in podobna vprašanja iztočnica za pedagoško delavnico z učitelji; le-ti pa naj te poglede prenesejo v svoja delovna okolja, predvsem k delu s starši. In za konec: multikulturno ne morejo razmišljati le pripadniki manjšine; načelo multikulturnosti morajo sprejeti tudi pripadniki večine in s tem manjšini omogočiti ohranjanje in razvijanje narodnostne identitete. Sodobna Evropa hoče biti Evropa narodov, multikulturnost je torej neizogibna nujnost.
Seminar nam je vsem prinesel veliko novih spoznanj in pogledov, škoda, daje struktura udeleženk bila preveč enostranska (predstavnikov manjšin takorekoč ni bilo) in tako onemogočen še bolj konstruktiven dialog.
Valerija Perger
V križanki se skriva največji pesnik slovenskega realizma s svojimi deli
Prišla je zima, to je čas kolin. Komaj jih že čakam.
Takrat delo pri hišah na veliko teče. Zgodaj zjutraj pripravljajo krop in razne posode. Ko pridejo ljudje, se začenja klanje. Rad imam pražena jetra. Po kosilu delajo krvavice in klobase. Po tistem cvrejo mast, solijo meso. Čez mesec dni meso dimijo. Vedno rad pomagam pri kolinah in tudi mnogo dobrega pojem.
Gabor Ropoš G. Senik
MOJ
PRIJATELJ
Imenuje se Gabor. Je suh in višji od mene. Ima sive oči. Rad igra nogomet. Ima dobro srce. Je moj sošolec. Dobro se uči. Rad ima telovadbo in risanje. Ima sestro. Ime ji je Edina, hodi v osmi razred. Doma se mnogo prepirata. Gabor je moj peti sosed. Doma se tudi veliko igrava. On je moj najboljši prijatelj.
Roland Neubauer G. Senik
MOJA
PRIJATELJICA
Imenuje se Vijola Czuczai, je visoka in suha. Hodi v 4. razred. Ima črne lase in črne oči. Rada je pecivo. Večkrat je vesela. Zelo pridna učenka je in poštena. Zelo rada se igra doma z muco. Stanuje na Dolnjem Seniku. Večkrat sem že bila pri njej.
Andreja Čizmaš G. Senik
NAŠ MAJHEN PES
Nekega dne je moj starejši brat prinesel k hiši majhnega volčjaka. Dolgo smo razmišljali, kako mu bo ime. Nazadnje je postal Reks. Cme in rjave barve je. Zelo rad se igra. Vse odnese z dvorišča. Če kdo pride k nam, malo zalaja in veselo skače pred njim, naj ga poboža. Mačk nima rad, laja nanje in jih preganja. Brat ga uči mnogo vsega, naj se vsede ali naj prinese nazaj stvari. Vsi ga imamo zelo radi.
Bemadett Gyeček G. Senik
BILI SMO V GLEDALIŠČI
Bili smo v Varaši v gledališči. Gledali smo "velkoga čalejra" Oz-a. Dobro sam sé (po)čüto, veseli sam biu. Meni sé samo tisto nej vidlo, da so drugi kričati. Dosta mlajšov je bilau. Od nas je biu prvi, drugi, tretji in četrti razred.
Prauti konci sam že malo žalosten biu, da de konec. Drugo paut mo tö üšo, če mo leko.
Tomaž Mižer G. Senik
Porabje, 15. januarja 1998
SVETI TREJ KRALI
V Sakalovci žive Lučarina tatica (Schrei Józsefné), stera je najstarejša v vesi. Sama živi v enom malom rami. Pa itak tau pravi, ka ona nej Sama. Zato, ka Jezuš svoje svete oči na njej drži. Pa ona tö, gda samo leko, Boga moli. Gda smo taprišli, te tö Boga molila v künji. Pred njej tri-štiri molitveni knjig bilau.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p.p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3.11.1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki ttfrife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine.
Baug daj, tatica. Vejte, Zaka smo Prišli?
"Če puvejš, te bom vedo." Gnes so sveti trej krali. Od tauga bi vas malo spitavali, kak bilau prvin pa kak držijo gnesden?
"Zdaj so nika nej ojdli. Do tejga mau vsikšo leto so ojdli. Zdaj pa nej na Miklaušovo, nej na nauvo leto."
Malo bi nam taprajla kak je tau bilau prvin?
"Trge moški, ali če žena bila nad njimi, te tak so ojdli kaulak po ižaj pa so popejvali. Korone so meli na glavej, iz papira so si gvant napravili. V rdečo, žuto pa v bejlo so sé zravnala Samo taši leko ojdo, Sto vedo popejvati." Ka so popejvali?
"Sveti trej krali kak blajžen vaš den... Zazranka, gda sam gorastanila na trej kralovo, te sam že čüla, kak lupau pupejvajo pa dejo od iže do iže. Gnes sam je Zaman čakala. Vejn pet vöra bila zazranka, te je tü nakak ta üšo po cementa. Čüla sem, kak je stapo. Dja sam kričala: Sto je? Čüdivala sam sé, kak tau, ka tak rano odijo po trejkralej, dapa zato sam rada bila. Poslüšam, poslüšam, pa vse tijo bilau. Nin sé nika nej djenilo. Ej, pa ka je te tau bilau? - si
mislim. Gda je že svaklau bilau, gledam, če so vanej vrata zaprejta. Vrata so zaprejta bila, dapa zato leko vido, kak je nakak odo po dvauri. Zato, ka slana bila, pa so sé stopnje vidle."
Prvin so bole držali te svetek kak gnes?
"Tau gvüšno. Te niške nej delo. Vsakši doma bijo, zazranka pa so šli k meši. Tak so gunčali, ka prej sv. Peter na trejkralovo vöspiše tiste, steri tisto leto mrgéjo. Nikdar ne pozabim, moj mauž je gnauk na trejkralovo v bauto išo. Tam je bila bautošica Anuška Karba. Sploj sé je dobro poznala z mojim možaum pa taša špajsna, hecna bila. Ona je z mojim možaum vsigdar hejc delala. Zdaj je pa prajla: "Na, Šraj bači, ka mi Zdaj povejte, Zdaj na trejkralovo?" "Dja, tebe so ranč vöspi-sali," je njej tak po špajsi pravo. "Tabe so vöspisali, ti najprvin mrdješ." Pa tak je bilau. Za par kednov je mrla."
Ka sé te zgodi, če stoj na trejkralovo mrgé?
"Tisti v nebesa pride," pravijo tatica pa si skonze brišejo z obraza.
(Lučarina tatica na kejpi v objektivi.)
K. Holec
LICIJIN KALENDAR 1998
I. SVEČEN
II. SÜŠEC
III. MALI TRAVEN
IV. VELIKI TRAVEN
V. RISALŠČEK
VI. IVANŠČEK
VII. JAKOBEŠČEK
VIII. MEŠNJEK
IX. MIHALŠČEK
X. VSESVEČNJEK
XI. ANDREJŠČEK
XII. PROZIMEC
megla
mrzlo
oblačno
dež
vadrau
snejg
-mkm-