Mea culpa
Mesec, ki se je bil skril  za nekaj časa za oblaček, je zopet posijal skozi   okno   in   lil   svojo  bledo luč na  podobo,   ki  je visela ob mojem vzglavju. Bila je to podoba, ki mi je bila najdražja, naj-Ijubša   na   tcm svetu.   Gledal   sem jo dolgo . . ,   In zazdelo se nii je, da se njene oči oživljajo, ustnice govorijo kot nekdaj . . .
»Ne bodi žalosten in piši večkrat!«
Mati moja, zakaj se ti trese roka, ko mi jo podajaš v slovo ? In kakor da bi vedela za moje misli, si se trudila, da bi me pogledala bolj pogumno in da bi sc nasmehnila. PosreČilo se ti je, toda v potezah na obrazu sem uzrl pritajcno bolest, v očeh solze, kt so hotele na dan, a jim je branila ljubezen. In moj Bog! —- Spoznal sem, da so te besede hladnc samo na videz, ta pogled in nasmeh — umeten in da tvoje srce trpi, zclo trpi tudi zaradi tcga, ker zatajuješ svojo bol, da bi dala s tem meni poguma.
»Toda hiteti moraš, kcr vlak gre že ob sedmih!« —- In nasmehnila si se vdrugič še z vecjim trudom in večjo težavo.
Obrnila   si   se   vstran,   jaz  pa sem  hitcl   vun, kajti  vedel sem . , .
Ko pa sem stopal doli po vasi, sem se ozrl še enkrat nazaj in zagtedal pri oknu tebe in vse objokane so bi!e menda tvoje oči.
V zvoniku je bila ura polnoč.
Tudi takrat si slišal biti polnočno uro, veš, takrat v tisti septem-brovi noči, ko si ležal pod kozolcem, ko si kljuboval njej, ker te je pokarala.
Da, da, že vem. Mislil sem, da sera bil sam, toda ko je posvetil mcsec, sem se ozrl naokrog in ne daleč od mene, na kupu sena jc sedela—ona. Še sedaj jo vidim, kako ima glavo podprto, kako globoko vzdiha,
»Pojdi doraov, prehladil se boš, ker nisi navajen zunaj spati !« — In potegnila mc jc nalahko za obleko.
Jaz sem molčal.
»Greš ?«
V-Pojdite sami,« sem se razjezil. »Jutri grem po svetu*.
Ona je pa zopet sedla na kup scna in si zopet podprla glavo z rokami . . .
Gledal sem jo . . . In čudno: česar bi ne opravila jeza, je opravila njena ijubczen. Pri srcu me je začelo nekaj boleti in spoznal sem, da sem storil greh, grd greh. Zasmilila se mi je mati in najrajši bi bil po-kleknil pred njo ter \o prosil odpuščenja- A ta moja mladostna strast! ..
14
V tem sem zaspal in ko sem se prebudil, je bila ura polnoč. Željno sem se ozrl tja, kjer je poprej ona sedela. A tedaj je ni bilo več tam. Solze so mi prišle v oči.
Kmalu je prišla po stezi neka oseba. Stopala je počasi in se tesno zavijala v ruto, kajti noč je bila precej mrzla.  Bila je — mati.
»Greš sedaj?!«
• Grem!« sem odgovoril navidezno hladno. Če pa bi bil povedal to, kar mi je bilo v srcu,  bi bil to vrisk, izliv vse moje vzradoščene duše.
Mirao in tiho je bilo po vasi. Le tu pa tam je zapel kak petclin svojo jutranjo pesem. In nebo je bilo nasuto z zvezdami. Molče sva stopala z mater'10 . . .
Ko pa sva prišla pred hišo, se nisem mogel vcč zmagovati. Stopil sem tesno k nji in ji zašepetal:  »Mati, ali mi odpustite ?«
Zunaj je zalajal pes. Dol s stene pa \e zrla namc mati in v me-sečini se mi je zdelo, da se mi je nasmehnila, da mi je pokimala. Po licu mi jc zdrsnila solza. —
Letos mi je mati umrla. Ko zdaj odhajam od doma, ni nikogar več, da bi gledal s solzami v očeh za menoj. In če zopet kam zablodim, kot zabtodijo včasih mladi ljudje, ni nikogar več, ki bi prišcl k meni in rai dahnil v dušo luči jn v srce hrepenenja po svetih vzorih, po višjih ciljih.                                                                         R. Pečjak