Jugoslovanska driavna prosvetna politika Avtoriteta reda naj se skuša pri državljanih zidati na dobro državljansko vzgojo, ne pa samo na zakone in policijska sredstva. — Prosvetno politiko naj vodijo šolski in pedagoški strokovnjaki. — Potreba ustanovitve dobrih pedagoških stolic na jugoslovanskih univerzah. Drag. P. Dordevič, senator in bivši pomočnik prosvetnega ministra Pod goimjim naslovom bomo prinašali važnejše programatične govore gg. senatorjev iz zadinjega zasedanja senata, v kolikor nam jih bodo dali na razpolago gg. senatorji. Bivši pomočnik min. prosvete gosp. .sanator Drag. P. Dordevič nam je dal na razpolago oba svoja večja govora, s katerima pričnemo zanimive razprave. (Govor gosp. Dragoslava P. Dordevida, senatorja in bivšega pomočnika prosvetnega mi- nistra, v senatu 22. marca 1934.) VZGOJNI PROBLEMI SO VAŽNEJŠI OD OSTALIH. Gospodje senatorji, vzgojni problem je važnejši od vseh ostalih, ikajti dokler se bavijo vsi ¦dirugi profolemi s to ali ono panogo državnega življenja, s tem a!li onim interesom enega ali drugega družabnega raizreda, s to ali ono potrebo, priložinostjo ali nezgodo posameznika iin skupin, se bavi vzgoja s človekom samim, s čiovekom »kot takim. S človekom, radi katerega ofostoja vse, kar obstoji v drružbi in državi. S človeikom. gospodje senatorji, čigar moralno, intelektualno In splošno duhovno spopolnjevanje skupno z njegovim gmotnim blagostanjem predstavlja smoter celokupne zgodovine, celokupne sedanjosti, celokupne naše kulture. Kakor je olovek nad vsem ostalim, kar je on v zgodovini ustvaril, ker vse to mora služiti le mjemu, fako je tudi vzgoja, ki se bavi z njim samim, z njim kot takim, važnejša od vseh drugih človeških funkcij. Da se ta ¦nesnica v praksi navadno ne prizna v pravi meri, izvira iz tega, ker se rezultati dobre ali slabe vzgoje ne dosezajo in ne opažajo tako (dvajset ali trideset let je treba za popolno duhovno izoblikovanje človeka), a ljudje so po svoji naravi naginjeni k temu, da bolje cenijo otio, česar dobre ali slafoe posledice takoj opažajo. VZGOJNI PROBLEM JE TEŽJI OD OSTALIH. Gospodje senatorji, vzgojmi problem je tudi težji, ker je kompliciranejši od vseh oistailih. To je radi tega, ker se bavi vzgoja z oblikovanjem življenja, človeškega materiala, z oblikovanjem živega človeškega duha, po v naprej določenem načrtu, za že določeni smoter. Glavna karakteristika človeške duše je, da on ravno zato, ker je živ, svoboden in večno aktiven, kaže največjo odpornost napram načrtnemu in siistematičnemu oblikovanju, ki ise druigače imenuje človeška vzgoja. Niti najmočnejša mrtva materija ne pokaže takega odpora -napram svojem-u dblikovanju, kot to dela živa Sloveška duša. Z druge strani se za razliko od mrtve materije nič lažje ne kvari, ako se izpoiStavi nepovoljnim vplivom, kot se kvari živ človeški material. To povzroča glavno težkočo v vzgoji. Človek je kot duhovno bitje rezultat mnogih činiteljev: hereditarnih, socialnih in zgodovinskih. Radi tega se je modenna pedagoška veda danes tafco razvila, tako diferencirala, — še posebno v Ameriki, kjer so ljudje pogledali najgloblje v vzgojni prohlem, — da je postala veda, ki po&ega globoko v območje drugih ved, kateirim nudi z ene strani nove profoleme v rešitev, a z drmge strani jim odvzema rezultate njihovih teoretičnih raziskovanj in jih nadalje praktično obdeluje in uporablja. Od psihologije normalnega in nenormalnega človeškega bitja, anatomije, fizidlogije, kemije, splošne biologije, etike, politične in kulturne zgodovine do zgodovine človeške filozofske misli, so vse to vede, na katerih danes bazira pedagogika. V pedagogiki ni več laičnega beganja in tipanja po rmraku, ni več naslanjanja ina slučajni pedagoški talent, na ^lu<Sajne in nepreizkušene pedagoške izkušnje. Danes je postala pedagogika sistematična filozofska znanstvena disciplina, za katere raz- umevanje se zahteva strokoven, resen in temeljit študij. To poudarjam, da bom kasneje. pokazal, kako je pri nas. PROBLEM VZGOJE JE TUDI BOU PEREČ OD OSTALIH. Potrebno je pogledati na vzgojni problem iz znanstvemega stališča in reči, da je vzgoja bolj pereča od drugih človeških poslov. Vzemimo primeir! Kako korist imamo od najboljših zakonov za pravosodje, ako ni dober človeški material, ki naj te zakone uporablja? Kakšno korist imamo od najboljšega zakona o kontroli nad narodnim poislovanjem, ako je potrebna kontrola tudi onim, ki kontrolo vršijo? Kakšno korist imamo tudi od najboljšega zakona o državnem računovodstvu, ki se z njim skušajo onemogočiti vse zlorabe pri nabavah za državo in občine, ko pa bo vsa ljudska volja, nemorala posameznikov, ravno ta zakon obnnila v zaščito ničvrediieižev? (Znano je iz praktičnega življenja, kako se pasamezni krivci mnogokrat skrivajo za poročila in mišljenjakomisij. V Subotici imam nekega malopridneža, ki ga ne morem pustiti zapreti, ker se že več let skriva za mišljenjem komisije.) Smoter omenjenih zaikonov ni samo vzbujati strah pred kaznijo in staviti zapreke in jezove slaibim ljudskim navadiam, marveč je njihov namen uničiti v človeku slabo nagnenje. Ni zakona, ki se ne da izigrati, vsaj v nekaterih določbah, ako se ga hoče izigrati. Ni zakona brez izjeme in ni izjeme, ki je ne bi zlobneži izrabili. Uničiti slaba nagnenja in ustvariti moralno voljo, moralne karakterje, ki ne delajo slabega zato, ker nočejo slabo delati in nei zato, ker se bojijo kazni. — To je najvišji smoter vsake pedagoške teorije in to mora biti najbolj pereči smoter pedagoške prakse, vsake. v tem primeru službene prosvetne politike. Pokazati vam hočem neki za naš primer kairakterističen moment iz svetovne vojne. Na solunski fronti ismo vodili dve leti vojno v strefekih jarkih. Približali smo se sovražnikom toliko, da so bili naši jarki večkrat le sto in tudi manj metrov oddaljeni od sovražnih. A vendar ,so bili iz tako. blizu izkopanih jarkov poslani vojaki za izvidnike, ki so se morali ponoči utrditi, kolikor so mogli in to na ta način, da so si napravili iz kamenja nekako gnezdo, iz katerega so z budnim očesom spremljali visako sovražnikovo premikanje. Gledali so navadno skozi periskop. Ti vojaiki so bili, v besede pravfem pomenu, obsojeni na smrt, ker jih je vsak napad sovraž,nikovih napadalnih oddelkov formalno zbrisal iz zemeljskega površa. Kar je pri tej stvari važno, je to, da ni mogel podnevi priti k tem vojakom nihče, kajti sovražnikove strojnice in posebni strelci, ki so od tod stalno na nas pazili, bi ga zravnali z zemljo. Pred konoem vojne, ko se je začela pojavljati tudi pri naših vojakih telesna in duševna utrujenost in jim je 'razjedal dušo obup radi negotove usode injihovih sorodnikov pod sovražno okupacijo, so začeli sovražniki še posebej pritiskati na njegovo dušo. Metali so letake, dvigali pred svojimi jarki velike table z ogromnimi napisi in nazadnje so začeli z besedami pozivati naše vojake, naj odložijo orožje. Kot artilerijski opazovalec v strelskem jarku sem veokrat slišal, posebno ponoči, ko se je vse umirilo, kako je nekdo, ki je bil zato posebej določen, klical v čistem srbskem jeziku: »Lačo, bračo, zašto se boriš, zašto stradaš? Zašto se boriš za bradatog Pašiča i propale Francuze? Zašto za drugoga propadaš? Zašto uzalud gineš? Ostavi pušku i dodi ovamo. jer rat je za vas izgubljen. Dodi ovamo, gdje te očekuje tvoje selo, majka, žena i drugi tvoji Tiajmiliji!« Gospodje senatorji, lahko vam rečem, da smo imeli moralne krize med našimi vojaki, pa so oni vendarle ostali na svojih mestih. Ostajali so vsi in tudi oni spredaj, ki so, ponavljam, formalno bili obsojeni na smrt, katerim se ni mogel nihče živ približati, katerim ne bi mogel nihče živ preprečiti, posebno ponoči, da odvržejo orožje in v nekoliko skokih pobegnejo k sovražnikom, ki so jih tako vabili in slepili. Ostali so tudi oni, dasi so na ta mesta bili postavljeni izven pravil človeških zakonov, izven vsake človeške oblasti! Kateri starešina, kateri general, katera vrhovna komanda bi mogla preprečiti tem vojakom da ne bi izvršili svoje zlonamernosti, če bi jo imeli? A kaj je ustvarilo ono dobro voljo, ki je povzročila, da so oni, tudi pod takimi pogoji. izvršili svojo dolžnost do koinca? Vzgoja, ki je počela v zibelki in s pesmijo uspavanko ter se je nadalje razvijala s pomočjo gosli, v šoli, cerkvi, vojašnici, potom časopisov, književnosti in celokupnega državnega in družabnega našega življenja. Taka volja, ustvairjena z vzgojo, ne povzroča izjem v zaikonih, ta volja se ne izmika skozi zakonske izjeme, ta volja napravlja vse pisane zakome za nepotrebne. Pri Airnavtih, ki jih mnogi smatrajo za divjake, je »besa« nepisani zakon. Ampak v civiliziramem svetu ni pisanega zakona, ki bi se tako striktno izvajal kot nepisani zakon arnavtske »bese«. Zakaj? Ker je morala teh Ijudi močnejša od najtršega jekla, ker je moralna volja, ki ta zakon vrši, čista, zdrava in neomajana. Taka volja dela pisane zakone v resnici za nepotrebne. Ako pade ta moiralma volja, ako naša tako renomirana zapadna civilizacija razje moralo tega naroda, pa ne bodo tudi pri njem, prav tako kot pri drugiji, veljali niiti najstrožji pisami človeški zakoni! Gospodje senatorji! Vsi zakoini, vse uredbe, vsa pravila, ki jih ljudje sprejemajo, vse to je, četudi je dobro, samo okvir, samo forma; vse to je samo »vanitas vanitatum« — brez človeka. Šele olovek kot moralna osebnost daje vsebino in vrednost tej formi, temu okvirju. In ker stvar tako stoji, je najbolj pereča dolžnost vsake vlade, da organizira in do malcsima izkoristi vse intelektualne, etične in strokovne moči vsake igeineracije, kakor tudl vsa ma^teriallna sredstva, da predvsem reši osebni človeški problem, t. j. problem njegove vzgoje. Med tem se v praksi, dasi morda to tako ne izgleda, nikoli ne irazumeva vsa važnost, vsa kompliciranost, vsa nujnost vzgoje. Dokaz temu je novi državni proračun, ki je v resoru prosvetnega ministrsitva komaj tolikšen, da, prepros.to rečeno, prosveta duše ne izpusti. MI NIMAMO SISTEMATICNO OBDELANE PEDAGOŠKE VEDE. Pri nas ne uživa pedagogika onega priznanja, ki ji pripada. Ne uživa ga iz razloga, ker ni pri nas obdelana kot zaokrožen znanstveni sistem, v katerem bi bili teoretično rešeni vsi splošni in vsi specialni vzgojni problemi. Vzrok temu je, ker nismo imeli skoro nikolli pedagoške stolice na naši univerzi dostojno zastopane. (Tu mislim predvsem na beograjsko univerzo.) NAM MANJKA, GOSPODJE SENATORJI, V PEDAGOGIKI CVIJIČ. Manjka nam Cvijič, ki bi na um<iverzi organiziral in uredil pedagoško stolioo, da bi dvignila pedago&ko vedo na pristojno višino, ki bi ji pridobila odgovarjajoče priznanje tudi pri merodajnih faktorjih, pri Ijudstvu in pri mladini. Meni se je kot pomočniku prosvetnega ministra pritoževal neki mladenič, kako so se norčevali iz njega njegovi tovariši, ker se je odločil za studij »te neumne pedagogike«. In ti njegovi tovariši so bili idijaki filozofske fakultete, to je bodoči praktični pedagoški delavci — profesorji srednjih šol. MI NIMAMO DOVOLJ PEDAGOŠKIH STROKOVNJAKOV. Kot prva posledica slabo zastopane pedagoške stolice je, da nismo imeli in nimamo zadostnega števila pedagogov - strokovnjakov. Mi nimamo generacije strokovnih pedagogov. Potrebne so nam generacije pedagogov, kot jih imamo v drugih strokah, da bi se vpllv pedagogike kot teorije in pedagogov kot strokovnjakov občutil v našem praktičnem vzgojnem življenju. Pedagpgika je veda, a je iudi umetnost. Za vedo je potreben zdrav in močan intelekt, a zaumetnost taiknt. Pedagogika, odnosno vzgoja kleše človeške duše ravH|o tako kot kleše kipar marmor. Radi teiga je treba imeti poleg neizbežne strokovtne sposobnosti tudi talent. Kaj bi bilo iz inašega Meštroviča, če bi bil osrtal vse svoje življe- nje pri kozah in ovcah, a kaj je postalo iz njega, ker je svoj talent kultiviral in spopolnij na najvišjih umetriiških šolah. Toda talentov ne srečujemo pri vsakeri). koraku. Da se javljajo. je treba imati cele generacije strokpvno izobraženih pedagpgov. Šele v gotovem številu pedagogov bi se našli talenti, ki bi z cne strani dvignili pedagoško vedo, a z dru.ge strani bi ustvanli ip vodilj praktične pedagoške pakrete," praktično pedagoško življenje. PRI NAS SE REŠAVAJO VZGOJNI PROBLEMI NESTROKOVNO IN NEZNANSTVENO. Radi tega, ker je ostala pri nas pedagoška veda nerazvita, ker inismo imeli .niti zadostnega števila pedagošKih strokovnjakov, niti mcd njimi močnib osebnosti, zato'se jfe moglo dogoditi, da so pri nas strokovna pedagoška vprašanja več ali manj nesltrokovno in neznanstveno rešavana. Danes je povsod, in tudi pn nas, splošno veljav.no naeelo, da naj rešujejo strokovna vprašanja strokovnjaki. Nihče ne oporeka načelu, da naj rešujejo tehnične probleme tehniju, finančne finančniki, pravne pravniki, medicinSke zdravniki itd. Mi laiki, ki stojimo ob strani, se moramo za vsa ta vprašanja zanimaiti, ker nas tangirajo, a voditi in reševati, pravilno reševati jih morejo edino, ali prvenstveno, le strokovnjaki. Danes je izven vsakega spora, da se bolezni človeškega orrtanizma nc morejo zdraviti z vražami in sličnimi načini. Danes se noben kulturen človek ne naslanja na nepreizkušene mistifikacije in narodne vraže, nego vsakdo zahteva zdravnika z najvišjimi medicinskimi sposobnostmi, zbira one s specialpimi sposobmostmi za specialne bolezni. Piri drugih strokah je ravno tako, le pjri pedagogiki ne. Pri nas se je mnogo rotilo in čaralo, da bi se našlo zdravilo tej ali oni nezgodi vzgoje; pri nas je bilp mnogo vraž, zdravnikov in ranocelnikov, ki so za vsako bol pri vzgoji imeli jn nudili kako posebno zdravilno travico. Pri nas nismo imeli znanstvenega »sighta« za šolstvo, pouk i,n vzgojo. Pri nas se je, seveda z izjemami, v teoriii paberkovalo a v pfaksi poizkušalo in tipalp po mraku. Radi tega jc tako zelo zaostalo spopolnjevanje osebmosti, dasiravno se je tudi v tem nekoliko napredpvalo, medtem, ko smo na vseh drugih straneh napredovali bitrejše in boljše. ORGANIZIRATI JE TREBA PEDAGOŠKO STOLICO NA UNIVERZI. Kje naj se pedagogika bolje uveljavlja kot znanost, kje naj pride do cdgovarjajoče veljavnosti in odločilnega vpliva na praktično vzgojo, ako ne na univerzi in iz univerze. Radi tega je kot prvo potrebno: organizirati pedagoške stolice na univerzi. Tej stolici je treba. gospodje senatorji, iuiditi največjo morakio in materialno porhoč. Iz te stolice naj se vzpositavi centralna stolica na filozofski fakulteti. Zakaj? Univerza ima v splošnem dvojno nalogo. Z ene strani samostojnjo obdeluje in pOiSpešuje znanost, a z druge strani pripravJja prakfične delavce za razne poklice: in|enjerje, zdravnike, veterinarje, soidnike, advokate administrativne uradnike itd. Filozofska fakulteta ima s svojimi bogato difcrencirainimi grupami in odseki ravno tako dvojno nalogo. Vršiiti mora to. kar Angleži imenujejo »research«, samostojna znanstvena raziskovanja za obogatitev znano^ti, a z druge strani, da izobražuje praktične šolske dclavce profesorje raznih srednjih šo\. Ker postanejo vsi dijaki, ki dbvršijo filozofsko fakulteto, srednješolski profesorji, z izjemo malega procenta, postanejo vsi praktični p&dagoški delavci. Vsled tega ni zadosti. da se oni spopolrjijo ma pniverzi v spoznavanju posameznih v6d: matemaitike. fizlke, zoologij-e, botanike itd., nego je potrebno, da se oni tudi poglobijo v spoznavanje pedagoške vede. Ako bi po do-končani univerzi ne postali srednješolski profesorji, nego bi v življenju nadaljevali s samostoj.nim znanstvenim raz- iskovanjem, da bi qa ta ¦način spopolnjevali znanost, bi jim študij pedagogike rie bil potteb.en. Toda oni postanejo, kot se|n fekej, skoro vsi profesprji, ki |jodo predavalj matenjatiko, predavali keraijo, predavali b<rtaniko ir^ tako daljc. j^avno radj tega je treb^ resno preštudiratr vedo, katere iiamen je raziskovati in predavati način, metodo podavanja raznih učnib predi^efov v ŠQilah, jjti so jiižje kot univerze. Lahko je kdo doktor matematike, lahko je renomiran fizik, slav.ni geograf, profesor zopjojije na univerz.j, pa je kljub temu lahko zelo slab učitelj teh predmetov v prvem razrodu gimnazije! Kajti, eno je znati predmet, a povsem nekaj drugega je znati predavati mladitn gjavicam, ki s svojimi prestrašenimi očmi gledajo na na§ na kateder iz malih lesenih klopi. In spretnost podajanja je delo, s katerim se bavi pedagogika. Ampak to je tudi delo, s katerim ^e naši dijaki ne bavijo. Radi tega začnejo Drez vsake pedagoške priprave, pedagoško delo, ter kot profesorji večkrat pretvorijo učilnico v mučilnico za ofcroke in zase. (To, kar pridobijo oni na univerzi v pedagogiki, to absolutno ne zadostuje, izvzemši dijake, ki jim je pedagogika ožja stfoka. Pedagoški stolici na ijniverzi je treba nuditi največjo moralpo in rpaterialp-o pompč. KAKO ORGANIZIRATJ PEDAGpŠKO STOLICO. To mi vse! Za organizacijo pedagoške stolice z vsemi njenimi pomožnimi stolicami je treba imeti predvsem vsaj dva ali tri renomirane pedagoge večjega stila. Takih avtoritet na pedagoškem polju nimamo v naši državi. Vsi naši pedagogi, izvzemši profesorja dr. Bazale, ki je angažiran tudi v drugih filozofsko znanstvenih predmetih, so ljudje, izmed katerih bi se moglo izbrati precejšnje število asistentov in docentov, ki bi bili dobri svetovalci šefu pedagoške stolice, toda nihče med injimi, — naj mi ne zamerijo te odkritosrčnosti. — ne bi mogel voditi te stolice. Za spopplnitev tc praznine bi bila možna dva načina. Prvi bi bil >težje in počasneje došegljiv, a drugi krajši in hitrejši. POSLATI GOJENCE ZA ŠTUDIJ PEDAGOGIKE V INOZEMSTVO. Prvi način bi bil: Čimprej poslati v inozemstvo večje število gojencev, ki bi študirali pedagogiko pri vel|kih, svetovnih nedagoških avtoritetah. Pravim večje število, ker bi bila tedaj večja verjetnost, da bi se med njimi našlo potrebno število mlajših ljudi z osebnimi talenti, ki bi, naslainjajoč se na svoj talent in oboroženi z znanjem moderine pedagogike, bili sposobni organizirati pedagoško stolico na univerzi, da pospešijo pedagoško vedo in izvršijo reformo šol&ke in izvenšolske vzgoje pri nas na znanstveni podlafi. DOVESTI PEDAGOŠKE AVTORITETE IZ TUJINE. Drugi, mnogo kraiši in hitrejši način bi bil, pripeljati iz tujine einega ali dva Tenomirana znanstvenika in pedagoga, ko*t se je to, morda iz manje stvarne potrebe, naredjlo za druge stroke. (Imarn tu nekatere konkretne predloge, toda sedaj ni čas za tp, da jih omenjam.) Vse to radi tega, iker se celokupna vzgoja pri nas ne more postaviti na znanstveno podlago, dokler se pri nas ne obdela predvsem znanost o vzgoji sami. Gospodje senatorji! Kot ste videli, sem se v svojem govoru zadržal le pri generalnem in teoretičnem opazovanju ppuka, šolstva in vzgoje v splošnem. Samo na koncu sem omenjal, kaj bi bilo treba ukreniti, ka| vse začeti, da bi se zgradba vzgoje že začela dvigati iz temelja in na znanstvenih principih. KonkTetne probleme in eventualne konkretne sugestijo sem pustil, kot sem v početku omenil, za specialno debato.