KULTURNO
POLITIČNO
"v. .
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klageufurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klageufurt	P. D»
LETO XIX. / ŠTEVILKA 20	CELOVEC, DNE 18. MAJA 1967	CENA 2.- ŠILINGA
V čaru »Miklove Zale"
Tri lepo uspele prireditve »Zale« prosvetnega društva »Rož« pod Golico
Heirnatdienst ohne Maske
Unter dem Titel »Slowenen-Wallfahrt aufs Zollfeld verhindert« veroffentlichten die »Kamtner Nachrichten« vom 13. Mai 1967 (Organ der Freiheitlichen Partei Osterreichs-FPo) einen Bericht, in dem die Verhinderung der Slowenen-Wallfahrt »als durchschlagender Erfolg des Karntner Hei-matdienstes fiir den Frieden im Lande« gepriesen wird. Wortw6rtlich heiBt es in dem Bericht:
»Eine Feier zur Erinnerung an den spa-ter heiliggesprochenen Missionar und Chor-hischof Modestus, der im achten Jahrhun-dert die im Siidkarntner Raum angesiedel-ten Slawen christianisierte, wurde von der kommunistischen Zentrale in Laibach zum AnlaB genommen, eine groBangelegte Wall-fahrt von Glaubigen aus dieser Diozese nach Maria Saal durchzufuhren. Offiziell war als Ziel Maria Saal angegeben, in Wirk-lichkeit solite die Fahrt jedoch zum Her-zogstuhl auf dem Zollfeld gehen.
Der Karntner Heirnatdienst erhob gegen diese Absicht bei der Karntner Landesre-gierung Einspruch, weil durch den Besuch von mehr als 30.000 Jugoslawen auf dem Zollfeld und den damit verbundenen An-sprachen umveigerlich Unruhen unter den heimattreuen Karntnern ausgebrochen waren. Karnten ist ein deutsches und freies Land, der historisch deutsche Boden des Zollfeldes darf nicht fiir kommunistische Hetzpropaganda gegen die deutsche Be-vdlkerung miBbraucht werden.
Die Verhinderung der Slowenen-Wall-fahrt zum Herzogstuhl auf das Zollfeld ist als durchschlagender Erfolg des Kamtner Heimatdienstes fiir den Frieden im Lande zu werten.«
Die Geschichtsfalschung, die Slawen hat-ten im achten Jahrhundert nur den Siid-karntner Raum bewohnt, wollen wir iiber-gehen. Nicht iibergehen konnen wir die Verleumdung, daB eine Feier zur Erinnerung an den spater heiliggesprochenen Missionar und Chorbischof Modestus »von der kommunistischen Zentrale in Laibach zum AnlaB genommen wurde, eine groBangelegte Wallfahrt von Glaubigen aus dieser Diozese nach Maria Saal durchzu-fiihren.«
Der Erzbischof von Ljubljana, der mit den Bischofen von Maribor und Koper die Glaubigen Sloweniens aus AnlaB der 1200-Jahrfeier der Christianisierung der Slowe-nen zu einer Wallfahrt nach Maria Saal aufgemfen hat, von wo aus die Christianisierung der Slowenen ihren Anfang nahm, tvar jahrelang in kommunistischen Ker-kern eingesperrt. Der Sitz des Erzbischofs von Ljubljana ist keine »kommunistische Zentrale«, sondern die Statte, an der Bi-schof Gregorij Rožman, der von den Kom-munisten zu einer Kerkerstrafe von 18 Jahren verurteilt wurde und Erzbischof Anton Vovk, den die Kommunisten anlaB-lich einer Firmung in Novo mesto mit Ben-zin begieBen und anziinden lieBen, gewirkt haben. Dem »katholischen Osterreich« blieb es vorbehalten, Bedenken gegen die Wallfahrt anzumelden und die Verhinderung der Slowenen-Wallfahrt »als durch-schlagenden Erfolg des Karntner Heimatdienstes« ermbglicht zu haben.
Daran andcrt auch die Tatsache nichts, daB die kommunistischen Machthaber im letzten Augenblick den Staatsfeiertag am 9. Mai zu einem Arbeitstag erklarten und den Autounternehmungen in Slowenien die Weisung erteilt haben, an diesem Tag fiir die Wallfahrt nach Maria Saal keine Autos zur Verfiigung zu stellen.
Pred dobrim šestdesetletjem je tajnik Mohorjeve družbe Šimen Janežič ob razpisu večerniške povesti zašepetal profesor-ju-slavistu Jakobu Šketu v Celovcu na uho: »Pojdi med rožanske Šentjakobčane! Tam hranijo starodavno ustno izročilo o dekletu, ugrabljenem po Turkih, kako je po sedemletnem križevem potu našlo pot domov v Rož k svojemu imožu Mirku.« — Dobro je moral pridni profesor nato prisluhniti pripovedovanju starih očancev pod šentjakobsko lipo in pred Serajnikovim domom v Svatnah in oko mu je gotovo zažarelo nav-dulšenja, ko je iz svojih beležk izluščil jedro svoje povesti i»Miklov.a Zala«. Nič se nato ni čudil nenavadnemu uspehu teh Večernic in rojaku Jaki Spicarju je z dovoljenjem dramatizacije te prelepe povesti še zašepetal, da pripravlja podroben opis dramatičnega Zalinaga bega pred divjimi pe-saglavci.
Od tistihmal je bila povest o Zali dvakrat ponatisnjena, špicarjeva igra pa je postala tekom petdesetletja najbolj igrana ljudska igra med Slovenci. Pri tem pomenijo prireditve šentjakobskih igralcev v ljubljanskem in celovškem mestnem gledališču stopnjevanje diletantske igre do čiste ljudske umetnosti na odru.
Častna udeležba
Trikrat so tokrat vabili šentjakobčani, in sicer najprej domačine, nato širše občinstvo s predstavniki, našega narodnega življenja vred in končno še enkrat vse ljubitelje »Zale«, te krasne visoke pesmi ro-žanskega rodoljub ja in domoljubja. Udeležba je bila prirediteljem zadoščenje za ve-
Dva milijona ljudi se je v soboto, 13. maja, zbralo pri svečani božji službi, katero je daroval sv. oče Pavel VI. v Fatimi. Romarji so prihajali že v začetku preteklega tedna iz vseh delov Portugalske peš ali na oslih v znamenito Marijino svetišče. Edina danes še živeča priča Marij inili prikazovanj pred 50 leti, ko se je Mati božja prvič srečala s tremi pastirčki iz vasi Aljustrela pri Fatimi, je sestra Lucija de Jesus Dos Santos.
Sv. oče je na svojem enodnevnem romanju molil skupno s to velikansko množico romarjev za konec vojne in oboroževanja in za odstranitev lakote v svetu, hkrati pa je naslovil mirovni poziv človeštvu.
Papež in njegovo spremstvo — na čelu dekan kardinalskega kolegija Tisserant in državni tajnik, kardinal Cicognani — sta zapustila Vatikan že v soboto zjutraj pred 6. uro in se podala z letalom ma Portugalsko. V letalu je bilo še trideset novinarjev. Ko je bilo letalo nad španskim ozemljem, so tam spustili 200 tisoč golobov-pi-smonošev, v deželi so zvonili vsi zvonovi in v cerkvah so darovali sv. maše za popolni uspeh papeževega obiska v Fatimi. Po pristanku na letališču Monte Real, 30 kilometrov oddaljeno od Fatime, je papež s svojim spremstvom nadaljeval vožnjo z avtomobilom; pred njim se je peljal portugalski predsednik Tomaž. Akoravno je lilo kot iz škafa, je tvorila špalir do Fatime več stotisočglava množica, cela pot pa je bila okrašena s cvetjem in pinijevimi ve-
liki trud: trikrait je bila farna dvorana nabito polna in pri drugi prireditvi je veljal šentjakobski pozdrav posebno številnim duhovnim in svetnim predstavnikom našega narodnega življenja, ki so se vabilu polnoštevilno odzvali. Široki prostor pred župniščem in sredi vasi je bil natrpano poln motornih vozil, gostje pa so došli s skrajnega našega zapada dn vzhoda, z Gorjancev in še preko mejie.
Potek prireditve
Režiser Janko Janežič je položil v igro vso svojo ljubezen in stavil igralcem svoje bogate izkušnje na razpolago. Niso ga razočarali, četudi je tvegal dzvzemši treh igralcev starih prireditev nastop s samimi novinci. Očitno je: vživetje v vloge domačinov Sentjakobčanom ni težko, delno celo smejo igrati same sebe, vlogi Tresoglava dn Almire sta prevzela posebno talentirana igralca, za vloge Turkov pa so služili stari vzori generacije, ki je nekoč služila cesarju v vojaški suknji. Posvetovanje kmetov na Gradišču je bilo eno najbolj uspelih dejanj, razgovor v Serajnikovi lopi in ženitnina najbolj naravni sceni, turški prizori najbolj dramatični. Zala v haremu je izvabljala solze gledalcev še proti njihovi volji, njen povratek v domovino in s tem razvezani vozel Davorinove vrvi'pa je edini pravični konec, možen za gledalca z naravnim čutom za pravico. V čem ostanejo šentjakobski igralci nedosegljivi: v svojem mehkem narečju, v katerem sozvend lepota rožanske pokrajine, visokih Karavank in šumeče Drave. Ne bomo hvalili posameznih nastopajočih, predvsem prva in tretja
jami, zvonovi so zvonili in slavoloki razpeti čez cesto so lepšali okolje.
Ko je sv. oče malo pred poldnevom prispel v Fatimo, je prenehalo deževati. Dva milijona ljudi, ki so vztrajali kljub silnemu dežju, je navdušeno pozdravljalo cerkvenega poglavarja. V svojem velikem govoru se je papež dotaknil vseh žgočih problemov sveta. V večernih urah pa je sv. oče Pavel VI. zapustil Fatimo in se vrnil v Rim.
Močan odmev romanja v svetu
Po zgodovinskem romanju papeža Pavla VI. v Fatimo, te dni mnogo debatirajo po svetu o političnih in teoloških posledicah le-tega. Papež je med svojim obiskom na Portugalskem sicer spodbudil dvemili-jonsko množico za versko navdušenje, o političnih in verskih sporih pa je skrbno molčal.
V Vatikanu vlada po povratku papeža Pavla VI. največje zadovoljstvo, ker je romanje tako lepo uspelo. V poročilih omenjajo, da je sv. oče orisal Devico Marijo v enostavnih svetopisemskih izrazih za boljše pojmovanje drugih Cerkva.
»Papež Pavel VI. se je s tem hotel izogniti pretiravanju Marijinega češčenja,« so dejali v Rimu. V nobenem svojem nagovoru rimsko-katoliški cerkveni poglavar ni omenil deloma še neobjavljene »fatimske poslanice«.
Sv. oče Pavel VI. je sprejel tudi skupino na Portugalskem živečih protestantov. Sovjetski pisatelj Jevtušenko, ki je bil tudi
prireditev sta bili domala brezhibni, krasni oder farne dvorane z okusnim kulisjem, posrečeni domači in turški kostumi in še razkošna tehnika magnetofona in elektrike so prispevali svoje, da je bila dvorana vsakokrat vsa zajeta v čaru Miklove Zale.
Skrivnost lepega uspeha
pa je nedvomno požrtvovalnost posameznih in složnost celotnega odrskega ansambla. Z vzgledom je šel naprej režiser sam in med prireditvami je delovala organizacija tudi ■brez inspicienta brezhibno, pa naj je šlo za postavljanje kulis, kostumiranje in šminkanje, za tehniko zvočnih in svetlobnih efektov, za dirigiranje pevskih točk. Naj velja torej naša pohvala in zahvala poleg režiserju in igralcem še za gledalce nevidnim sotrudnikom Uršlji in Magdi, Flori in Rezki, Andreju in Poldi ju, Tome ju in Mi-heju, Toneju in Petru, Franceju in Jozeju. Vzajemnost celotnega zbora sodelujočih jamči tudi pri odrskih prireditvah za tisto skrivnostno povezanost z dvorano, ki druži oder in gledalce v toplo celoto kulturne družine.
Miklova Zala — barometer kulturne volje
Očitno je postalo v petdesetletju prireditev: Miklova Zala je nekak barometer naše kulturne volje. Dokler se bo še igrala na naših odrih ta romantična povest ro-žanskega dekleta in bo naše ljudstvo še polnilo dvorane zanjo, bo to edinstven dokaz suverenega narodno-kulturnega življenja. Dokler nas bo Zala še zajemala v svoj čudoviti čar, bo svet še moral računati z nami. In če bi nas moralo postati strah za nas, se bomo na poziv slovenskega pesnika-prva-ka spomnili Zale na kolenih in spet upov bomo ognjenih: saj vemo: naj prider kar še koli, za nas še zvesta Zala moli. dro
Zakon o dvojezičnih napisih
Zvezni kancler dr. Josef Klaus je pred kratkim izjavil, da bo dana koroškim Slovencem možnost, da zavzamejo stališče do zakonskega osnutka glede uresničitve manjšinskih določil člena 7 državne pogodbe v zvezi z dvojezičnimi napisi in slovenskim uradnim jezikom.
Čudimo se, da je bil v nemškem tisku osnutek že objavljen, ne da bi bila manjšina doslej seznanjena z besedilom.
Ponovno poudarjamo, da bi bili zakoni o manjšinski zaščiti brez sodelovanja in pristanka manjšine brezpredmetni.
V Sloveniji nova vlada
Za novega predsednika Izvršnega sveia Slovenije je Izvolil republiški zbor Staneta Kavčiča, za podpredsednika Vinka Hafnerja in dr. Franca Hočevarja. V Izvršni svet so bili poleg tega izvoljeni: dr. Vladimir Bračič, Drago Flis, Bojan Lubej, inž. Miran Mejak, dr. Ernest Pezrič, inž. Franc Razdevšek, Viktor Repič, Rino Simoneti, Jožko Štrukelj, Zora Tomič in Boris Vad-njal.
Za novega predsednika republiške skupščine SR Slovenije je bil izvoljen Sergej Kraigher, za podpredsednika pa Jože Brilej in Janko Rudolf. Predsednik republiškega zbora pa je dr. Joža Vilfan.
med romarji, je dejal, da bo spesnil za to priložnost pesem o vtisih tega romanja.
Brezdvoma pa je bil v središču papeževega romanja njegov mirovni poziv človeštvu. Papež Pavel VI. sicer ni neposredno omenil vietnamskega spora, je pa jasno, da je menil tega, ko je v svojem govoru izjavil, da gleda svetovni položaj »s prestrašenimi očmi«.
Sveti oče je poromal v Fatimo
Dva milijona romarjev je navdušeno sprejelo papeža — Močan odmev v svetu
Politični teden
Po svetu...
VELIKA BRITANIJA ZAPROSILA
ZA SPREJEM V EWG
V četrtek, dne 11. maja, je britanski veleposlanik Marjoribanks v Bruslju izročil predsedniku sveta ministrov EGS (Evropske gospodarske skupnosti) Eslandu uradno prošnjo za sprejem Velike Britanije v skupno tržišče. Zato so se dokončno odločili, ko je britanski spodnji dom po tridnevni debati 'S 488 proti 62 poslancem glasoval za vstop Velike Britanije v tri evropske skupnosti: EGS, EURATOM in MONTAN UNION.
Britanska prošnja je jasna' in kratka in vsebuje samo 67 besed. V njej ni nobenih »če« niti »ali«, torej nikakršnih pogojev, temveč je v njej preprosto zapisano, naj bi Veliko Britanijo sprejeli v tri evropske skupnosti šestih držav.
Opazovalci v Bruslju so mnenja, da so britanske možnosti za ugodno rešitev prošnje polovične. Domnevajo, da je pet dežel Evropske gospodarske skupnosti za vstop Velike Britanije, medtem ko je Francija še zmerom rezervirana glede tega vprašanja. London je prepričan, da se pogajanja ne bodo preveč zavlekla in da se bodo pričela še pred počitnicami.
Izjave Velike Britanije izražajo prepričanje, da bo njena prošnja uslišana. Istočasno so dali vedeti, da je to najdlje, do koder je London lahko šel. Opozorili so, da se takšen položaj najbrž ne bi mogel več ponoviti.
London je pojasnil šesterici dve prednosti, ki bi nastale, če bi ga sprejeli v Evropsko skupno tržišče. Pravijo, da bi se v tem slučaju nasprotja v zahodni Evropi, ki so povzročila že dve svetovni vojni, naposled umirila. Drugič, edino članstvo Velike Britanije v EWG lahko Evropi omogoči, da bo v tehnologiji tekmovala z Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo.
MUSLIMAN ZAKIR HUSAIN
INDIJSKI PREDSEDNIK
Dr. Zakir Husain, kandidat kongresne stranke, je bil izvoljen za novega predsednika Indije za prihodnjih pet let. To je prvič, da je za predsednika Indije izvoljen musliman. Husain, ki ima 70 let, je bil do sedaj podpredsednik republike. Kakor je znano, ni -dosedanji predsednik Radakriš-man kandidiral z zdravstvenih razlogov. Izvolitev Husaina pomeni velik uspeh za Indiro Gandi, zlasti še, ker je bil izvoljen -z mnogo več glasovi, kakor so v kongresni stranki pričakovali. Opozicijske stranke so podpirale bivšega predsednika vrhovnega sodišča. Husain je dobil 471.244 glasov, kandidat opozicije Suba Rao pa 363.971. Vodiitelji kongresne stranke so računali na večino 50 do 70 tisoč glasov. Indiro Gandi je poudarjala, da mora kongresna stranka ob tej priložnosti poudariti načelo laičnosti države in je vztrajala pri kandidaturi muslimana Husaina v državi, kjer predstavljajo muslimani samo deset odstotkov prebivalstva.
Zakir Husain je doktoriral v gospodarskih vedah na berlinski univerzi. Velik del svojega življenja je posvetil razvoju indijske muslimanske univerze. Od leta 1957 do 1962 (ko je postal podpredsednik republike) je bil guverner države Bihar. Preden se je posvetil politiki, se je predvsem posvečal kulturi. Kot pristaš Gandija je sprožil vrsto gibanj za kulturno reformo, ko Indija ni bila še neodvisna. Napisal je več ko 50 knjig za otroke.
HALLSTEIN POPUSTIL
DE GAULLU
Predsednik izvršne komisije Evropske gospodarske skupnosti dr. Walter Hallstein je umaknil kandidaturo za predsednika kombinirane izvršilne oblasti EGS, skupnosti za premog in jeklo ter evroatoma. Ta Hallsteinova odločitev pomeni zmagoslavje za francoskega predsednika de Gaulla. De Gaulle namreč sodi, da je Hallstein pobudnik ideje, da bi dali večjo nadnacionalno oblast izvršilni komisiji Evropske gospodarske skupnosti.
Hallsteinov umik bo bržkone odprl pot v hitrejši združitvi izvršilnih komisij EGS, skupnosti za premog in jeklo in evroatoma. O tem utegnejo sklepati 29. in 30. maja, ko se bodo v Rimu sestale članice EGS.
Francosko zastopstvo je zavoljo Hallstei-novih idej bojkotiralo delo organov Evropske gospodarske skupnosti od julija 1965 do januarja 1966.
Profesor Hallstein je eden od utemeljiteljev evropskega skupnega trga. Vodil je zahodnonemško zastopstvo na pogajanjih o ustanovitvi evropske skupnosti za premog in jeklo in postal pozneje predsednik izvršilne komisije evropskega skupnega trga.
Hotel je omejiti nadzor minisitrskega sveta nad skupnim trgom in povečati oblast izvršilne komisije, temu pa se je ostro uprla Francija. Pozneje je de Gaulle nasprotoval temu, da bi bil Hallstein izvoljen na kakršenkoli položaj v zahodnoevropski gospodarski skupnosti.
IZJAVE PREDSEDNIKA JOHNSONA
O VIETNAMU
Predsednik Johnson je na tiskovni konferenci izjavil, da sedaj »ne vidi nobenega upanja« v sporazumno rešitev vietnamskega spora. Zatem je izjavil, da bo v prihodnjih tednih proučil zahtevo generala West-morelanda za pošiljanje okrepitev v Vietnam. Na neko vprašanje je zanikal trditve, da bodo 35.000 ameriških vojakov, ki jih bodo umaknili iz Nemčije, poslali v Vietnam.
Nato je Johnson izjavil, da ni blizu nobena odločitev glede povečanja števila ameriških vojakov v Vietnamu in prav goto-
vo je ne bodo sprejeli v prihodnjih dneh in tudi ne v prihodnjih tednih. Poudaril pa je, da zadevo stalno proučujejo in da je verjetno, da bosta v prihodnjih tednih minister za obrambo McNamara in načelnik glavnega štaba general Wheeler zahtevala od Bele hiše okrepitve za Vietnam, kakor zahteva general Westmoreland.
Generalova zahteva
Vrhovni poveljnik ameriških sil v Južnem Vietnamu general William Westmo-reland je prišel pred dnevi v domovino, da bi zahteval še sto tisoč vojakov. Tako bi se število ameriških vojakov povečalo na 600 tisoč mož. Časnikarski založniki so mu priredili v hotelu Waldorf Astoria v New Yorku svečano kosilo. Na njem je general izjavil med drugim tudi naslednje:
»Vojna je ogorčena, vendar utegne biti še hujša. Imamo uspeh, toda sovražnik se upira. Konca vojne še ne moremo predvidevati. Žal ima sovražnik, ki ne dosega uspehov na bojiščih, večji uspeh v svetovni areni. Tisti, ki v svetu in v Ameriki protestirajo proti vojni in zahtevajo mirovna pogajanja, podpirajo sovražnika, dvigajo njegovo moralo ...«
Westmoreland tudi pojasnjuje, zakaj ne more pristati na prenehanje bombardiranja za pogoj za pogajanje. Po njegovi sodbi je v drugih vojnah prenehanje sovražnosti zelo sprejemljiv ‘pogoj za pogajanje, v tej pa ni, ker koristi samo sovražniku. 'Pravi, da je med prejšnjimi začasnimi premirji sovražnik izkoristil premor tako, da je premeščal svoje enote, jih okrepil in s tem okrepil tudi politični položaj.
in pri nas v Avstriji
POROČILO DESETIH »MODRIH«
ČiBB
Kot znano je prometni minister dipl. ing. dr. Ludwig WeiB naročil lani desetim avstrijskim znanstvenikom, naj bi temeljito in objektivno preiskali državno podjetje Avstrijskih zveznih železnic.
Deset profesorjev-strokovnjakov, ki so izdelali sedaj 910 strani z 210 tisoč besedami obsegajoče strokovno poročilo, zahteva za ozdravljenje avstrijskih državnih železnic sledeče:
•	Avstrijske zvezne železnice morajo postati samostojno podjetje.
•	Upeljati je treba strogo gospodarsko vodstvo po trgovinskih vidikih.
•	Država naj bi plačevala tista bremena, ki so sedaj naprtena avstrijskim državnim železnicam s starostnimi pokojninami, socialnimi in subvencijskimi ceniki iz gospodarskih in socialnopolitičnih razlogov.
9 Izdelati je treba desetletni investicijski program.
»Če se Avstrijske državne železnice ne bodo izmotale iz upravnega aparata, ne morejo nikdar postati moderno podjetje, ki prinaša tudi otipljive gospodarske uspehe,« je dejal profesor dr. Illetschko (Visoka šola za svetovno trgovino, predsednik strokovne komisije, sestoječa iz deset visokošolskih in univerzitetnih profesorjev). Na jasnem si moramo biti, da so Avstrijske državne železnice pristno in izredno bogastvo države (po (poslovnem poročilu iz leta 1964 znaša bilančna vrednost tega podjetja okoli 45 milijard šilingov), katere moramo voditi po trgovskih in gospodarskih vidikih.«
Prvi obračun s finančnim ministrom
Prometni minister dipl. ing. dr. Ludvvig WeiB je jasno povedal, da naj večjo zapreko v okviru programa za saniranje državnih železnic predstavlja vlada sama: »Prišlo je že tudi do prvega spopada s finančnim ministrstvom,« je dejal prometni minister. S sindikatom železničarjev, glede vprašanja ozdravljenja Avstrijskih zevznih železnic, ni nobenih nasprotij. Kot znano je naš list že v 18. številki poročal, da je sindikat v svojem uradnem organu priobčil pozitivno stališče k poročilu profesorjev (glej zgoraj!). Tako je sindikat železničarjev pripravljen sodelovati pri modernizaciji in socializaciji Avstrijskih državnih železnic.
Prof. dr. Illetschko je ugotovil, da je stanje Avstrijskih državnih želenic dejansko boljše, kot pa gre glas o njih med širokimi plastmi prebivalstva. Subvencijski in socialni cenik oškodujeta Avstrijske državne železnice po soglasnem mnenju finančnega in prometnega ministrstva ter Zvezne zbornice, letno za dve milijardi šilingov; skupaj s previsokimi pokojninskimi bremeni znaša 3,5 milijarde šilingov.
O strokovnem poročilu samem je prof. dr. Illetschko menil: »Različna mnenja med »desetimi modrimi« (profesorji-izve-denci), so nastala samo o vprašanjih, pri katerih niso mogli izdelati natančnega poročila, zaradi pomanjkanja odgovarjajočih podlag dejanskega stanja.«
PREOSNOVA AVSTRIJSKE
PODRŽAVLJENE INDUSTRIJE
S 1. marcem letos se je za avstrijsko podržavljeno industrijo začelo novo obdobje. Doslej ločeno delujoča podjetja, ki so bila povsem odvisna od vlade, upravlja sedaj Avstrijska industrijska upravna družba OlG (o tej družbi smo že pisali.) Nova družba naj bi delala zgolj po gospodarskih vidikih in bila neodvisna od vlade oziroma vladajočih strank. Avstrijska javnost in vsi evropski gospodarski krogi napeto čakajo, ali bo s to reorganizacijo rešeno težavno stanje, v katero je zašla podržavljena industrija v Avstriji in ali bo ta kos svoji nalogi, vzdržati konkurenco z industrijo velikih evropskih držav. Za sedanji položaj v avstrijski podržavljeni industriji in za njen pomen za evropsko gospodarstvo in politiko je poučljiv naslednji kratek pregled, sestavljen po posameznih industrijskih panogah: Železarska in jeklarska industrija. V tej panogi zaposlujejo podržavljena podjetja 61.000 oseb in so leta 1965 proizvedla 3,1 milijona ton jekla. Dobiček vseh podjetij je bil lani le še okoli 1 mil. 960.000 dolarjev. Nova družba bo skušala združiti sedanje štiri jeklarne VOEST, Scholler-Blechmann, Bohler in Alpine Montan v en velik racionaliziran o-brat. Industrija neželeznih kovin. Zaposluje okoli 7800 delavcev; leta 1965 je dosegla okrog 78 milijonov dolarjev prometa in je zanjo značilno, da izvozi 45 odstotkov vse proizvodnje. Daleč največje podjetje je »Metalhverk Ranshofer-Berndorf«, ki je samo doseglo blizu tri četrtine vsega prometa. To podjetje bo skušalo pridobiti družabnike v tujini, investirati v štirih letih 84 milijonov dolarjev za nove valjarne in elektrolitično opremo.
Elektroindustrija zaposluje 17 tisoč 900 ljudi in stanje v podržavljenih podjetjih te panoge ni dobro. Pri prometu nad 127 milijonov dolarjev je bilo leta 1965 okoli 5 milijonov dolarjev izgube. Največji podjetji sta »Elin« in »Wiener Starkstrom-werke«. Slabega uspeha so krivi zastareli obrati in premajhne zmogljivosti, tako da iz lastnih moči ni mogoča konkurenca z orjaki kakor so Siemens, Brown,Boveri, General Electric. Zato se je ta panoga nedavno povezala z nemško Siemens.
Mehanična industrija ima v podržavljenih podjetjih 12.000 zaposlenih in je sta-
SLOVENCI
d oni a in po smtii
Zlatomašni jubilej
Pred kratkim je v Šlovrencu v Brdih daroval zlato mašo g. Lojze Kodermac. Zlatomaš-nik Lojze Kodermac je bil rojen 3. februarja 1892 v Hmševlju v šlovrenski župniji na Primorskem. V duhovnika je bil posvečen 3. maja 1917. že 1. junija pa je nastopil prvo službo kot kaplan v Solkanu, a že 22. novembra 1917, je nastopil mesto kaplana v Tolminu. Bilo je sredi vojne, ko je duhovniku pripadala težka naloga tolažiti in duhov, no dvigati narod, ki je krvavel. Dne 24. aprila je g. Kodermac odšel v Volče, kjer je služboval sprva kot župnijski upravitelj, nato pa od leta 1924 kot župnik.
V Volčah je jubilant ostal 40 let, kjer se je kot goreč duhovnik zavzel zlasti za versko-jnoralno obnovo ter temeljito duhovno poglobitev med mladino. Brigal pa se je tudi za estetsko zunanjost cerkva. To pričajo obnovljene hiše božje v Volčah, na Mengorah in pri Sv. Danijelu na volčanskem polju. Njegovo dejanje in nehanje na prosvetnem in gospodarskem poprišču je obrodilo lepe sadove po vsem Tolminskem. Zlatomašnik pa se je po fašističnem terorju, ki je strl in uničil vse upe in nade, umaknil iz Volč v Kožbano v Brdih. Kot zmerom svež, veder in poln živahnosti deluje med svojimi rojaki in kliče zanje božji blagoslov.
Umrl je Franjo Baš
Po daljši in mučni bolezni je pred kratkim v Ljubljani umrl profesor Franjo Baš, zgodovinar in narodopisec štajerske.
Rodil se je 22. januarja 1899 v Kamenčah pri Braslovčah. Študiral je zemljepis in zgodovino v Ljubljani in na Dunaju. Do leta 1932 je bil pro. fesor v Mariboru, nato je postal banovinski arhivar in tajnik mariborskega muzeja. Kot zgodovinar je obdelal štajerska mesta, kot zgodovinar in etnograf štajersko podeželje, kot arheolog žarno grobišče pod Kalvarijo; uveljavil se je tudi kot etnograf in bil stalni sodelavec vseh slovenskih zgodovinskih, geografskih in drugih kulturnih strokov, nih časopisov in revij.
V letih 1948 do 1949 je postavil ptujski muzej. Pred upokojitvijo 1963. leta je bil honorarni predavatelj filozofske fakultete v Ljubljani za muzeologijo in prvi predavatelj tega predmeta na slovenski univerzi.
Priznanje zaslužnemu Slovencu
Prejšnji teden je bila v pokrajinski sejni dvorani v Gorici svečanost, na kateri je predsednik pokrajine dr. Bruno Chientarolli podelil spominske me. dalje večjemu številu pokrajinskih uslužbencev, ki so jih upokojili. Med temi je bil tudi dr. Josip Vrtovec, primarij goriške psihiatrične bolnišnice.
Dr. Josip Vrtovec ima za seboj plodno in zanimivo zdravniško kariero. Po diplomi na graški univerzi 1924. leta se je zaposlil na higienskem zavodu v Ljubljani. Odšel je na specializacijo v Združene ameriške države za socialno medicino ter po povratku organiziral zdravstveni dom v Mariboru. Nem. ci so ga ob svojem prihodu konfinirali v južno Srbijo, od koder je prišel v Gorico, kjer je bil v svojstvu primarija zaposlen od 1942. leta do dneva upokojitve.
nje v njih slabo. Položaj označuje dejstvo, da je pet največjih podjetij med leti 1960 in 1965 imelo izgube nad 16 milijonov dolarjev. Za nujne naloge imajo pridobitev novih licenc in racionalizacijo obratov.
Kemična industrija, nevštevši industrijo nafte, zaposluje 6000 ljudi in dela dobro, največ po zaslugi podjetja »Stickstoffwer-ke« v Linzu, ki je v petletnem obdobju 1960 do 1965 doseglo nad 63 milijonov dolarjev dobička. Po dogovoru z neko britansko družbo je v načrtu gradnja petrokemij-ske tovarne za letno 50.000 ton polietilena pri rafineriji Schvvechat v okolici Dunaja.
Končno rudarska industrija s pridobivanjem premoga, bakra, železa. Tu je stanje najbolj kritično. Vzroki so premajhna izdatnost slojev in rud, slaba proizvodnja in nekonkurenčne cene. Za edini izhod imajo gospodarstveniki opustitev nekaterih obratov. Kakšno je bilo doslej poslovanje, dobro kaže primer premogovnika v Fohns-dorfu, kjer je izguba na leto znašala okoli 2 milijona dolarjev ali blizu 1200 dolarjev na vsakega od 1700 zaposlenih delavcev.
Uspeh nove vodilne organizacije avstrijske podržavljene industrije z obratom na bolje bi imel kar največji pomen za politično in gospodarsko bodočnost Avstrije.
Odlična storitev opernega ansambla iz Ljubljane
Velik uspeh Soročinskega sejma
Ljubljanska Opera gostuje malodane vsako leto' v Celovcu. Ta gostovanja so hkrati tudi vračanje obiska celovške Opere.
Začetek medsebojnega gostovanja obeh opernih hiš sega 17 let nazaj. Takrat j,e ljubljanska Opera prvič gostovala v glavnem mestu Koroške z opero »Ero z onega sveta« J. Gotovca in s Hrističevim baletom »Ohridska legenda«. Od takrat dalje se gledališči v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo redno ^obiskujeta. Lansko leto so celovški umetniki gostovali v Ljubljani z operama »Vesele žene Windsorske«, Otta Nicolaia in Webrovim »Carostrelcem«, medtem ko so Ljubljančani uprizorili na Koroškem Švarov balet »Nino«.
Letos pa je prvo gostovalo v Ljubljani celovško Mestno gledališče v aprilu z opero »Divji lovec« Alberta Lortzinga, pretekli teden, 9. maja pa je prišla k nam v goste ljubljanska Opera s »Soročinskim sejmom« Modesta Petroviča Musorgskega, opero v treh dejanjih.
Ne bomo se ustavljali ob Borisu Godunovu, ob slikah z razstave, ob samospevih. Za nas je predvsem zanimiv čas okrog leta 1874, ko je Musorgski pričel komponirati opero Soročinski sejem. Zanimivo je, da je hkrati tudi s Soročincem pisal Hovan-ščino, v kateri mnogi vidijo najbolj mračno izmed ruskih klasičnih oper. In zanimivo je, da je ob tem temnem delu ustvarjal tako sončno, resnično vedro, šaljivo in v pravem pomenu besede ljudsko opero, komično opero. Prav gotovo mu je delo olajšala nadvse posrečena literarna predloga Nikolaja Gogolja.
V Soročinskem sejmu, v tej najbolj radostni med vsemi klasičnimi ruskimi operami, je komponist hotel dati glasbi ukrajinsko ljudsko barvitost. Nadvse skrbno je proučeval ukrajinske plese in pričel s komponiranjem odlično pripravljen. Ko je s pevko Leonovo potoval po Ukrajini, je znancem igral odlomke iz Soročinca in ponosno pisal prijatelju: »Ukrajinci in Ukrajinke so priznali, da je glasbeni značaj Soročinca povsem naroden, pa tudi sam sem se bil o tem prepričan, ko sem svoje delo preskusil na ukrajinskih tleh. »In res sloni celotni melodijskih sklop Soročinca na ukrajinskih pesmih. V vrsto dogodkov so vpletene ukrajinske narodne melodije, zvečine tudi z ljudskim besediščem. Tako je Musorgski izpolnil svojo nalogo: Soročin-skemu sejmu je dal žar ruske komične opere iz vsakdanjega življenja.
Soročinski sejem je v nasprotju z Borisom in Hovanščino opera malega človeka -ukrajinskega kmeta, poskus komične ope-
1. Poganska doba pri Slovencih
Slovenski narod je, če izvzamemo Lu-, žiške Srbe, ki jih je v sedanji Demokratični nemški republiki okrog Chočebuza in Bu-dvšina nekaj nad 100.000, najmanjši slovanski narod. Slovencev je vseh nekaj nad 2 milijona. Po letih prihoda v evropski prostor (v zapadno podonavsko nižino, vzhodne Alpe in na skrajno severojadransko obalo) in po uveljavljenju v njem so pa Slovenci najstarejši slovanski narod, ki je tudi najdlje prodrl v osrčje Evrope.
Zgodovinski nastop Slovencev se javlja takoj po letu 568, ko so Langobardi zapustili Panonijo in del Norika, zemljo, ki so jo imeli le 40 let zasedeno. Takoj za njimi so izpraznjeni prostor zasegli Slovenci, ki so pa šli še naprej ob vzhodnoalpskih rekah in nekdanjih rimskih cestah. Ob dokončni naselitvi je slovensko ozemlje segalo preko Visokih Tur, na Todtes Ge-birge, do Aniže in Travne in do Donave. Vzhodna meja je bilo Blatno jezero v ogrski nižini, južna pa Jadransko morje in severoitalska ravnina. Slovenski geografski prostor je zavzemal do 75.000 kvadratnih 'kilometrov ali. v zračni črti po dolgem in počez 300 km.
Slovencem so pri naseljevanju stali ob strani vojaško organizirani Obri ali Avari
re, ki pa je seveda v mnogočem prerasla prvotni program. Saj nam daje poleg preprostih kmečkih elementov celo kopico izredno zanimivo obravnavane melodike in genialne fantastike (Noč na Golem brdu).
Ker Musorgski Soročinskega sejma ni dokončal (le 1. in 2. dejanje v originalu ohranjeno), je opera doživela več izdaj. Predelovalci, posebno Čerepin, so izšli iz spoznanja, da je v njej sicer dovolj primitivno kmečkega elementa, da pa ji manjka mirni lirični del, ki si ga vsak poslušalec opere želi kot nasprotje razgibanemu dogajanju. Čerepin je poskušal rešiti problem s kombiniranimi scenami iz pesmi Musorgskega, je pa žal uporabljal le kratke skupaj sestavljene dele, ki ne učinkujejo organsko. Uporabljal je tudi nekoliko tujo instrumentacijo z obveznim klavirjem.
Ljubljanska uprizoritev uporablja kot osnovo šebalinovo izdajo, ki se poskuša držati originala. Za uresničitev manjkajočega ljubezenskega liričnega elementa, ki je bil od Musorgskega očitno zanemarjen — ali morda nedokončan — je ljubljanska izvedba Soročinca uporabila instrumentacijo treh prelepih pesmi Musorgskega. Te pesmi so tudi vsebinsko v celoti in brez predelave popolna lirična scena in zaključek prvega dejanja. S tem se je ljubljanska predstava te opere izognila poskusu, da bi v delo tako genialnega umetnika vključevali tuje elemente in mu zaradi odrsko scenskega razpleta dodajali nekaj, kar ni njegovega.
In sedaj k uprizoritvi sami (vsebino opere glej, v prejšnji izdaji). Mirne duše lahko trdimo, da je bila ljubljanska izvedba Soročinskega sejma za celovško občinstvo odkritje, me samo zato, ker so nam prinesli delo, ki je pri nas neznano, marveč tudi po tem, kakšno homogenost je možno doseči z ansamblom, v katerem niso nosilci le posamezni protagonisti, kakor je običajno na drugih odrih, ker so v ljubljanski predstavi vsi z enako odgovornostjo in vnemo prispevali k umetniški uresničitvi uprizoritve. Celovško občinstvo je navdušilo lepo petje solistov, izredna zvočnost opernega zbora, koreograska izvedba baleta in homogena ter tehnična preciznost orkestra.
Glavna zasluga za izvrstno izvedbo Mu-sorgskcga Soročinskega sejma gre nedvomno Bogu Leskovicu, dirigentu, ki je pri nas v Celovcu že znan po odlično vodenih simfoničnih orkestrih. Bogo Leskovic obvlada oder in orkester s sigurnostjo, zna pa tudi izenačevati efekte in razčlenjevati najbolj komplicirane ritme in kontraste. Tako da, če je treba, solistu na odru prednost, na drugi strani pa tudi orkestru, kar mu gre;
z njih središčem (obrskim hringom) med Donavo in Tiso. Obrskemu kanu ali kaga-nu so Slovenci bili deloma podložni deloma pa njegovi vojni zavezniki. V času naseljevanja in še potem so namreč tudi Slovenci znali sukati meč in bojno orožje kakor večina osvajalskih narodov. Z Obri je tudi slovensko moštvo hodilo na bližnje in daljne bojne pohode. Če je Obre na povratku prehitela zima z zameti in s snegom, so prezimovali kar pri podložnih ali zavezniških Slovenili, ki so jih morali rediti. Za uslugo, ki je pa za Slovenc bila hudo in mučno breme, pa so Obri Slovenom v bojih priskočili na pomoč. Tako je znano, da je leta 596, ko je Slovence v dravski dolini napadel bavarski vojvoda Tassilo, prihitel Slovencem na pomoč sam obrski kan. Prav ta letnica (596) pa pove, da so Slovenci tedaj imeli zasedeno že vso dravsko dolino do izvira Drave in še naprej.
Tudi bitka pri Čedadu leta 611 izpričuje, da so tedaj, čeprav je bil pri Čedadu spopad med Obri in Langobardi in poraz langobardski, naši slovenski predniki že bili gospodarji, sedanje Benečije in kajpak obrski vojni zavezniki odnosno Obri Slovencem vojni pomočniki.
Ko so se Langobardi umaknili v severno Italijo, so Slovenci v Panoniji in v delu
naj lepši primer za to je baletna pantomima »Noč na Golem brdu«, kjer izvabi iz orkestra vse, kar zmore. Orkester, ki je bil do potankosti pripravljen, je igral virtuozno in temperamentno ter je prispeval velik delež k blesku predstave.
Drugi del uspeha je treba priznati pev-cem-solistom, pred vsemi najprej sijajni basist L a d k o K o r o š e c, ki je kot kmet Čerevik ustvaril edinstveno komično figuro. Njegov krasni glas, ki ima moč, ne osvaja samo srca slovenskih ljudi, temveč vsepovsod po svetu, kjer poje in nastopa. Basist Danilo Merlak kot kum, ni le sam užival v podajanju svoje vloge, marveč je delil svoj užitek tudi občinstvu, kar je gotovo višji cilj vsake umetniške kreacije. Mezzosopranistka Božena Gla-vakova je podala strogo in jezljivo Če-revikovo ženo Hivrjo z lepo oblikovanim glasom ter z živahno, dovršeno igro. Zaljubljeni par sta pela sopranistka Vilma Bukovčeva kot Parasja, čerevikova hči in Hivrjina pastorka in tenorist Miro Brajnik, kot kmečki fant Grlcko; oba sta svoji vlogi podala z odlično glasovno tehniko in veliko muzikalno kulturo. Ob strani teh petih protagonistov pa se je le težko uveljavil bariton Franceta Langusa, ki je pel in igral cigana. V manjših vlogah sta se odlikovala še tenorist Slavko Štrukelj — Afanasij Ivanovič, popov sin in baritonist Edvard Sršen kot Černobog.
Izredno lepo, veselo in bogato opero je režiral Elinko Leskovšek (za režijo te opere je bil odlikovan s Prešernovo nagrado). Leskovšek je v Soročinskem sejmu pomaknil baletno skico »Noč na Golem brdu« (Gogoljeva črtica) v središče dogajanj. V Noči utelešena podoba Rdečkastega jopiča je dopolnila slika ljudske vraževernosti in drobnega človeškega strahu. S koreografom Metodom Jerasom, scenografom Viktorjem Molko, kostumografko Marijo Robijevo nam je posredoval nepozabni baletni užitek, h kateremu sta pripomogla solista Mojmir Lasan (Rdečkasti jopič) in Marjeta Klinčeva (Pastirica) ter vobče baletni ansambel.
Vokalna mogočnost zbora, ki ga je naštudiral Jože Hanc, se je pokazala v vsej zlitosti in lepoti.
Na kraju predstave je občinstvo navdušeno ploskalo izvajalcem in priklicalo na oder celo dirigenta.	B. L.
Martin Klopčič snema film „Na papirnatih letalih1'
Za filmom „Zgodba, ki je ni”, ki je pripovedoval o nesposobnosti človeka, da bi oblikoval lastno usodo, je začel slovenski filmski producent Matjaž Klopčič snemati film o krhkosti sreče. Film z našlo, vom „Na papirnatih letalih” snema podjetje Viba film. V glavnih vlogah nastopajo filmski in dramski igralci Snežana Nikšič, Polde Bibič, Dare Ulaga, Štefka Drolčeva, Mirko Bogataj in drugi. Direktor fotografije je Rudi Vavpotič.
Norika našli izvečine prazen prostor. Vendar ne docela. V Noriku (sedanjem koro-ško-štajerskem ozemlju) je bilo še nekaj prejšnjega prebivalstva, rimskega ali romaniziranega ilirsko-keltskega, kolikor ga iz strahu pred »barbari« ni ušlo ali se poskrilo. To prebivalstvo je bilo krščansko, novi naseljenci so pa bili trdovratni in krščanstvu sovražni pogani. Mordg so se prav od Obrov nekdanji Slovenci navzeli srditosti. Vsekakor so ob slovenski naselitvi bila razrušena rimska mesta Panonije in Norika, kot: Ptuj, Celje, Juenna (Globasnica), Virunum (mesto blizu sedanje Gospe Svete), Teurnia (sedanji Sf. Peter im Holz) in še naprej Agunt (pri Lienzu). Uničeno je bilo tudi krščanstvo v njih. Kristjani (Rimljani in Kelti) so se skrivali po deželi v odročnih krajih. Te so Slovenci nazivali »krščenike«. Ker so Slovenci v svojih bojnih pohodih (večkrat skupaj z Obri) nalovili tudi ujetnikov in ujetnic iz krščanskih krajev ter jih privedli domov za sužnje (hlapce in dekle) in so ti tujci in tujke bili krščanske vere, je naziv »krščenik« in »krščenica« pri Slovencih s časom pomenil sužnja ali sužnjo.
Slovenci so od svoje naselitve nekako 200 let vztrajali v poganski veri, čeprav so njihovi sosedje Bavarci in Langobardi bili kristjani in sta dva svetniška škofa (sveti Amand v 7. stol. in sv. Emeram v začetku 8. stoletja) poskušala z misijonstvom pri Slovencih. Slovenci so za krščansko vero bili nedostopni. In to iz več razlogov.
(Dalje prihodnjič)
Sodobni kulturni 9 ■ ■ ■ ■ ■ ■ portret
Vlatko Pavlefič
Vlatko Pavletič se je rodil leta 1930 v Zagrebu, kjer je tudi diplomiral na filozofski fakulteti. Začel je kot pesnik, vendar je njegovo temeljito področje književna kritika in esejistika in vse, kar je s tem povezano. Priznanje je dosegel zelo zgodaj in velja danes za enega najveljavnejših in najplodnejših razsojevalcev na literarnem poprišču pri Hrvatih. Ciklus pesmi pod naslovom »Zvekir u ruci« je tiskal skupaj z Nikolo Miličevičem in Slobodanom Novakom v knjigi »Pjesme« (1953). Z drugimi kulturniki je začel 1952 izdajati revijo mladih »Krugovi«, katero je leto dni tudi urejeval. Pozneje je bil še urednik »Republike«, »Literature«, »Telegrama«, »Izvora«, »Kola« in književnih rubrik pri »Vjesni-ku« in »Vjesniku u srijedu«. Od 1958 je bil dve leti ravnatelj Drame Hrvatskega narodnega gledališča v Zagrebu, ko je bil postavljen za docenta za moderne jugoslovanske književnosti pri Akademiji za gledališko umetnost v Zagrebu, kjer deluje še danes. Obenem pa deluje tudi kot glavni urednik izdaj Založniškega zavoda pri Matici hrvat-ski.
Njegovih nekaj sto člankov, študij, kritik, esejev, literarnih reportaž in podobno je raztresenih po vsem srbohrvat-skem periodičnem tisku. Že s prvo tankočutno analitično knjigo »Sudbina automa-ta« (1955) si je ustvaril ime izjemnega literarnega sodnika. O ustvarjalnem postopku se je tehntno razpisal v knjigi »Kako su stvarali književnici« (1956). Potem je pripravil antologično kritično panoramo »Hr-vatski književni kritičari« v dveh knjigah (1958). Del časnikarskih literarno-kritičnih prispevkov je zbral v knjigi »Trenutak sa-dašnjosti« (1960). Istega leta mu je sarajevska »Svjetlost« izdala tudi priročnik »Hr-vatska modema«. Za njo je izšlo še delo »Analiza bez koje se ne može« (1961). Pavletič je tudi avtor znane pesniške antologije »Hrvatski pjesnici izmedu dva svjetska rata« (Beograd, 1963), kjer je uveljavil svoja antološka načela in o vsakem posameznem pesniku napisal jedrnato karakteristiko. Istega leta je izšla tudi njegova študija o Ivanu Goranu Kovačeviču »Goran njim samim« v Beogradu, ki pa jo je založba izdala samo fragmentarno. Pred leti je dalj časa bival v Parizu in je pred kratkim tiskal več zanimivih prispevkov o francoskem kulturnem življenju.
Značilna za njegovo kritično besedo je študija o Tinu Ujeviču. Ta oznaka nam more služiti za primer, kako naj bi kritik ocenjeval literarno delo in kulturnega zastopnika. Vlatko Pavletič pravi na primer o Tinu Ujeviču:
»Najbolj kompleksna, najbolj kompletna osebnost vse naše modeme poezije, klasik našega modernizma! Poezija Tina Uje-viča je kot morje: gibljiva v vseh smereh, polna neštetih možnosti, skrivnosti in neznank, mračna in blesteča, tiha in viharna, zmožna nas nasititi, pripravljena nas absorbirati, neujemljiva in neizčrpna. Kadar za-pljuska, bistri razum, tepta srce, zakaj Uje-vič vselej zajame celotnost: čustvo in misel. Ne more čustvovati, ne da bi mislil in ne more misliti, ne da bi čustvoval. Kakor vsi veliki pesniki svetovne književnosti zaposluje kritike in se jim vsiljuje: zdaj z enostavnostjo lirskih struktur, zdaj z vratolomnostjo čustev, zdaj z zapletenostjo miselnih sistemov; nikoli in v ničemer pa ne dokončen. Prevladuje njegovo obeležje — težnja po absolutnem. Zavoljo te težnje je Ujevič izgubljal in vnovič našel težišče svojega jaza, trgal in spet vzpostavljal stik s stvarnostjo, bežal v »mistični prostor noči« in se spet vračal k luči, k svetu in ljudem. Duhovno zainteresiran za veliki, čudoviti, skrivnostni Vzhod je bil s temperamentom in z duševno pripravljenostjo krščansko občutljiv za vprašanja morale, greha, vesti. Gotska strogost duha, slovanska duša, budistično uvežbana senzibilnost, racionalistični kriterij — zares čudna mešanica. To pa nikakor niso edine sestavine, povezane z imenom Tina Ujeviča. Edino, kar je vredno trajnega zanosa in žrtve, sta bili Ujeviču poezija in umetnost, ki sta ,religij a in svetinja’. Njegova posebnost je, da v vsem ostane pesnik, neodvisen ustvarjalec: v povsem dognanih pesmih kakor tudi v neurejenem bohemskem življenju ... «
DR. METOD TURNŠEK:
Začefek in višek pokristjanjenja slovenskega naroda
OBJAVA
V	proslavo 10. obletnice obstoja Državne gimnazije za Slovence priredijo dijaki v nedeljo, 28. maja 1967, ob 14.30 v Delavski zbornici v Celovcu slavnostno akademijo. Istočasno bo tudi razstava ročnih del in risb.
Vstopnice za akademijo dobite v šolski pisarni.
Prijave za 1. razred gimnazije so ustne v pisarni ali pa pismene na naslov: Di-rektion des Bundesgymnasiums fiir Slo-wenen in Klagenfurt, 9020 Klagenfurt, LerchenfeldstraOe 22.
Potrebni dokumenti so:
1.	Rojstni list.
2.	Spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
3.	Dokaz avstrijskega državljanstva.
4.	Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na ravnateljstvo gimnazije.
Sprejemni izpiti za 1. razred so prvi dan velikih počitnic, to je v soboto, 8. julija 1967, ob 8. uri zjutraj na šoli.
Sprejemni izpit za 1. razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo in sicer za 4. šolsko stopnjo predvidena snov.
V	zadevi vstopa v višje razrede pa je nujno potreben osebni razgovor z ravnateljem šole.
Ravnateljstvo
Gospodarski kongres v Vrbi proučil
probleme Ireh obmejnih pokrajin
V Vrbi (SchloBhotel) se je v dneh od 10. do 12. maja zbralo veliko število zastopnikov kulturnega in političnega življenja Koroške, Furlanije in Julijske Benečije ter Slovenije, da bi se v predavanjih, ekskurzijah in diskusijah seznanili bliže predvsem z gospodarsko problematiko sosednjih pokrajin. Prireditelj je bila tako imenovana Evropska hiša v Celovcu, ki skuša v skladu z 28 sličnimi institucijami po vsej Evropi gojiti misel na Združeno Evropo.
Zborovanje, ki je bilo pod častnim pokroviteljstvom avstrijskega zveznega kanclerja Klausa, prezidenta furlansko-beneške vlade Berzantinija, koroškega dežel, glavarja Sime ter poslanca Gredlerja, je otvo-ril predsednik kura to rij a Evropske hiše minister dr. Ludwig WeiB. Zatem so se vršili pozdravni govori: de Folin, diplomatski svetovavec generalnega sekretarja Evropskega sveta; namestnik deželnega glavarja dr. Hans Kerstnig, viceprezident videmske regionalne vlade dr. Giansilvero Giacometti, vicqprezident koroške kmetijske zbornice dr. Leopold GoeB, viceprezident koroške trgovske zbornice dipl. ing. Strein, predsednik gospodarske zbornice Slovenije Dra-
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer StraBe 5, tel. 22 51.
go Dolinšek, prezident videmske trgovske zbornice dr. Giancarlo di Maniago, prezident delavske zbornice Hans Scheiber ter končno prezident internacionalne federacije Evropskih hiš (FIME) generalni konzul dr. Bruno Buchvvieser. V vseh govorih so bili naglašeni skupni problemi vseh pokrajin in potreba po še tesnejšem sodelovanju. Med poslušalci, ki so z zanimanjem sledili izvajanjem ter njih prevodom v slovenščino (prevajalec dr. Reginald Vospernik) ter italijanščino (prevajalca gospa dr. Chizzola in dr. Erwin Schatz) so bili tudi vidni politiki v deželi in zastopniki slovenske manjšine na Koroškem.
Med številnimi predavanji naj omenimo zanimiva izvajanja dipl. oec. Rudija Videtiča (Gospodarska zbornica Slovenije) o težnjah Jugoslavije po tesnem sodelovanju s srednjo in zapadno Evropo.
Prireditve te vrste, to je naglasil tudi deželni glavar na sprejemu, ki ga je dal 10. maja zvečer za udeležence v deželni vladi, naj doprinesejo tehten delež za nadaljnjo izgraditev dobrih sosednih odnosov, kajti samo na temeljih teh prvih korakov lahko gradimo v bodoče Združeno Evropo.
Sprejema sta se udeležila tudi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko ter tajnik dr. Reginald Vospernik.
nnasm
Gradišnikove matere trnjeva pot
foškem
Od nežne mladosti do častitljive starosti skoraj devetdesetih let je Gradišnikova mama hrabro, junaško nosila težki tovor kmečke, gorjanske matere in žene. To čudovito mater, Jedrto Skuti, rojeno Štern, smo položili kot dragoceno seme za rast v večno pomlad na božji njivi sv. Andreja drugega dne v maju, na dan dnevnega če-ščenja v libuški podružnici.
Rajna Gradišnikova mama je bila otrok preproste gorjanske hiše, pri Oberu nad Mežico. Kot mlado dekle, komaj doraslo za težko hribovsko življenje in delo na polju in pri živini je morala opravljati najtežja dela doma in na polju. Vsa predana rojstni hiši in polju je nosila dan za dnem tovor na glavi — zvrhano košaro trave, na hrbtu težak koš gnoja. Vižala je oralo, ki so ga težko vlekli voliči, privzdigovala brano, tolka trde grude pred setvijo. Naporni so bili koraki po strmini navzgor in navzdol. Pri tem delu je Jerica zadobila »kilo« (Bruch). A mlada junakinja pod težo razmer ni onemogla. Težak tovor po hudih klancih in drčah je bil njen vsakdanji kruh in njena molitev. Njene sanje pa so bile jasne in veselo se je pripravljala, z močjo telesa, bogastvom duše in v zbranosti vere za bodočnost, ki se ji je nasmehnila na sosednjem hribu, nad Šentjurjem.
Ko je prišel tedaj Gradišnikov sin, gorjanec iz Podpece k Jerici po nagelj, mu ga je rada pripela na prsi v znak, da mu daruje tudi pošteno srce in pridno, delavno roko.
Tako se je v lepem, srečnem zakonu pričelo njeno novo življenje na lepem, visokem hribu pri Gradišniku (Stari ljudje so pravili, da je tam nekoč stal grad, in tej hiši so prej kdaj pravili Gradišč).
Jerica je tu imela svoje kraljestvo, svojo ljubezen in srečo — in — svoj križ, ki ga je voljno nosila. Kila ji je delala težave, a kljub tej težavi je povila Gradišnikovi hiši enajst otrok, od katerih so štirje kmalu umrli.
Ko je prva vojska, 1. 1914 izbruhnila, je moral Gradišnik k vojakom, kjer je ostal do konca vojne. Vrnil pa se je bolan. Med vso vojno je Jerica opravljala vsa dela, ki jih sicer opravljajo moški. Bila je gospodar, hlapec, dekla in gospodinjia. S čvrsto roko je orala, sejala, kosila in žela in opravljala dela matere, gospodinje in kra-varice s pomočjo doraščajočih otrok.
V spominu nam je slika Gradišnikove matere, ko je ob košnji ali žetvi nesla za delavce košaro z malico ali južino na glavi; na hrbtu ji je visel petletni sinek, ki radi bolezni ni še shodil; z roko je vlekla za seboj ali tiščala voziček z malim otročičem, tretjega pa je nosila pod srcem. Tako so se z njo vlekli dnevi, tedni in meseci. Za spremembo so se križi dnevnih nevšečnosti menjavali po velikosti in teži. Težke sence so legale na zeleno ali sneženo hribovje, a sonce upanja, ki je lastno dobremu materinemu srcu, ter ljubezen do družine in Gradiša ji je dajala moč. Verovala je: »Bog usodo vodi!«
Po vojni se je mož vrnil in materi-ženi se je življenje obrnilo na bolje. S skrbjo je spremljala bolezen moža. Za njo pa je prišel nov udarec.
Leta 1919, ko so prve čete volkswehra zasedale naše vasi, je pri nas cvetelo izdajstvo. »Das Ham ist schvvarz!« so podivjani, pijani možje v uniformah, z bajoneti na puškah obiskali mnoge naše družine in vanje prinesli strah in grozo. Oglasili so se tudi pri Gradišniku. Očeta so zastraženega držali na hodniku. Ko so pobrali srebrnino, ure in še kako vrednost ter živila, se je mati Jerica v zgražanju nad takim početjem oglasila z moško besedo. Za tako nezaslišano predrznost pa je vojak nastavil na njene prsi bajonet in puškino cev. K sreči je smrtonosno cev odrinil treznejši vojak. Oče Gradišnik, njegovi konji in voz pa so morali s prodirajočo vojsko proti štajerski. Vrnil se je po nekaj tednih iz Guštanja.
Leta 1925, v aprilu je oče Gradišnik umrl za posledicami, ki jih je prinesel iz italijanske fronte. Gradišnikova mati je morala zopet sama stopiti na trnjevo pot skr-
bi in borbe za življenje. Žuljev na rokah ni preštevala, bolečin ni tehtala. Hribu, domačiji in otrokom je bila sončni žarek, zavetje in dober kruh.
Prišel pa je temni dan v aprilu 1942. Okrutni Hitlerjev borec je surovo ukazal: »Z mano — vsi — za par dni — ni vam treba nič s seboj jemati!«
Tedaj je Gradišnikova družina (bil je sin Franc že poročen, stara mati, sin z družino) bila izseljena v taborišče na Hessel-berg. Vse njihovo imetje, obleke in hrana je ostala doma. Hleb kruha za prvo potrebo so grede dobili od drugih izseljencev.
Sin Štefan pa je bil v Hitlerjevi vojski, kot mnogi drugi iz družin izseljencev. Nekega dne v bolnici je po prestani krizi obojestranske pljučnice sedel pri mizi, ko je došel telegram, da je družina izseljena. Slab, kot je bolnik po prestani hudi bolezni, se je Štefan nezavesten zgrudil pod mizo. Dobrosrčen zdravnik, veren Tirolec se je zanimal zanj in nato, ko je spoznal grobo krivico, izvršeno nad nedolžnimi, je tajno posredoval, da je bil Štefan od vojaščine oproščen.
Tako je Štefan nekoč obiskal svojce na Hesselbergu. Matere ni bilo med drugimi. Iskal jo je in našel v bližnjem gozdiču z malim vnučkom. Mati je klečala pod borovcem in molila rožni venec.
Leta 1945 se je Gradišnikova mati z ostalo družino vrnila na Gradišče. Hrib je bil zelen in sončen, a dom je bil prazen, do kraja izropan. Slika je bila obupna: Zidovi poškodovani, podi iztrgani, okna odstranjena, stanovanje brez pohištva, štedilnik
MLADINSKI DAN
bo v nedeljo presv. Trojice, dne 21. maja, v Št. Jakobu v Rožu.
Ob 11. uri bo mladinska sv. maša na župnijskem dvorišču.
Popoldne ob pol 2. uri je mladinska akademija s pisanim sporedom.
Mladina iskreno vabljenal
Vodstvo katol. mladine
■BHHBBBBBBEBEtlBBSSaBBE&aEHSB
v kuhinji razbit. Težko je bilo upostaviti red za človeka vredno življenje.
Nato so se poročile hčere; umrl je sin posestnik, hči Micka je legla v prezgodnji grob. Uboga mati je s krvavečim srcem polagala svoje drage na žrtveni oltar Bogu v dar. Ostala je duhovno močna. Ni je zlomila usoda, ki jo je z neštetimi biči udarjala po plečih; ni je ustrašil prezir radi narodne zavesti. Vedela je, kdo šteje njene stopinje pri delu, kilometre k vsakonedelj-ski maši in na šentjurski hribček v času, ko so pešale njene moči.
Pred letom dni je po nesreči padla v stanovanju in si nogo zlomila. Iz postelje ni več mogla. Radi ležanja so se pojavile velike, pekoče rane. V strašnih bolečinah je vpila na pomoč: »Marija, ti mi moreš pomagati —!« Domači so ji lepo stregli. Največ v pomoč ji je bil sin Štefan. Ko jo je v nočeh brez spanja, v urah polnih vzdihov, skušal tolažiti, mu je vedno odgovorila:
mama je tako v velikem trpljenju, ki jo je po užilo do kosti in do zadnje kaplje krvi, ugašala...
Štefan pa je bil deležen njenega zadnjega materinskega objema, poljuba in blagoslova; s pojemajočimi močmi je umirajoča zatrdila sinu: »Saj — prideš za menoj! ...« in Gradišnikova mati je nato takoj mirno, tiho zasnivala sen v Bogu, v objemu Kraljice maja.
Lepa je slika Gradišnikove matere — in tako lepe so slike vseh naših mater.
ŠT. VID V PODJUNI
V	nedeljo, dne 2. aprila, so nas obiskali igralci društva »Zarja« iz Železne Kaple in uprizorili igro »Prevara«. V nedeljo, dne 16. aprila, pa so podala dekleta gospodinjske šole iz Št. Jakoba v Rožu igro »Prižgala je luč«. Na materinski dan, 7. majnika, je bila materinska proslava z deklamacijami, petjem in igro »Dve materi«, s katero so nas obiskala dekleta iz spodnje fare in Dobrle vesi.
Vse prireditve so nastopajoči izvrstno podali in zato vabimo vse igralce, naj še in še pridejo.
V	nedeljo, dne 2. aprila, je bila pri fari poroka Štefana Mohar iz Sinče vesi in Hilde Starc iz Proboja. Veselo ženitovanje je bilo pri Jariču v št. Vidu. Novoporočene-mu paru želimo vse dobro na novi življenjski poti.
V	sredo, 19. aprila, je bil pri fari pogreb 65-letnega Tomaža Mokina, Vinklarja v Zgornjih Vinarah. Želimo mu .večni mir, žalujočim sorodnikom pa izražamo naše sožalje.
CELOVEC
Pevska vaja za bivše maturante slovenske gimnazije bo v soboto, 27. maja, ob 14. uri v Delavski zbornici.
CELOVEC
(»Veseli študentje« v Italiji)
Postala je že tradicija, da igrajo »Veseli študentje« na prvomajskem slavju v štever-janu pri Gorici v Italiji. Vas leži na meji med Italijo in Jugoslavijo. Tudi letos so se odzvali povabilu.
V nedeljo, dne 30. aprila, so se odpeljali ob 5. uri zjutraj iz Celovca. Pot jih je vodila preko Jugoslavije. Maši so prisostvovali na Bledu. Grede so se ustavili tudi v Vrbi in obiskali Prešernov dom. Nato je vodila pot naravnost v Gorico, od tod v Števerjan, kjer so jih že težko pričakovali. Svoje kruleče trebuhe so si pomirili v župnišču z obilno in dobro pripravljeno južino.
Po južini so si šestošolci Slovenske gimnazije ogledali Števerjan in okolico. Popoldne pa je bilo majsko slavje. Ko so »Veseli študentje« slišali, da igrajo tudi »Veseli planšarji« iz Bohinja, jim je postalo kar tesno pri srcu. Starejši planšarji so igrali lepe, lahne in umirjene melodije. Vendar je števerjance še bolj dvignilo, ko so nastopili mladi študentje s temperamentnimi in ognjevitimi valčki in polkami. Posebno jim je ugajala pesem o Števerjanskem vinu.
Naslednji dan je vodila pot v Trst. »Veseli študentje« so bili namreč povabljeni tudi tja na prvomajsko prireditev. Slavje •je bilo v Bazovici nad Trstom. Program je bil podoben kot v Števerjanu.
Pot nazaj je šla zopet skozi Jugoslavijo. Mimo Postojne in Ljubljane so bili »Veseli študentje« kmalu v domovini. Hitro so znosili svoje reči v dom in kmalu potem se je čulo le še »žaganje« utrujenih godcev po spalnicah.
Ob 50-letnici dogodkov v FATIMI kupite in širite knjigo
FATIMA, 6. izdaja. Razpošilja jo Družba sv. Mohorja v Celovcu.
Mešalce betona 801 m 4 OOII ^ vsebine, nove po SBI- IbIHIUb
Garažna preklopna vrata raznih velikosti
nudi trgovsko podjetje

LIBUČE, 9150 Bleiburg, tel. 04235-302
Zidajte zdravo - zidajte z

. *
-•t- 'vv-..: - :.c '

V
Vjf:-'

■. ■■fr.:
Zid iz žgane opekendiha”, drži toploto in izolira proti vročini, mrazu in ropotu
žgano opeKo

9

v.
[Zakaj sadno drevo ne
Na vrtu imam veliko jablano, ki vsako leto močno cveti, potem pa vse odpade. Letos smo škropili s parapin oljem. Ali bi škropljenje preprečilo odpadanje cvetov? Sorta mi ni poznana. V bližini ni nobene take sorte.
Najpogosteje so krive vremenske razmere, ki pa jih žal ne moremo" spremeniti. Storimo lahko edino to, da ne sadimo več sadnega drevja v krajih in legah, ki za sadjarstvo niso primerne. Od vremenskih pojavov, ki vplivajo, da se cvetovi ne oplodijo, je najpogosteje kriva pozeba, ki poškoduje cvetove. Tudi suh veter ali pa trajnejše deževje v času cvetenja lahko preprer čita oploditev cvetov.
Čebele in druge žuželke imajo pri prenašanju cvetnega prahu in opraševanju večine sadnih dreves zelo važno vlogo. Brez njih je le malo pridelka. Zaradi tega moramo poskrbeti, da bodo cvetoč sadovnjak obiskovale. Če v bližini ni čebelnjaka, tedaj ob cvetenju postavimo v sadovnjak en ali več panjev. To je važno posebno, če je slabo vreme in čebele ne letajo daleč.
Sposobnost oplojevanja je pri posameznih vrstah in sortah različna. Medtem ko se nekatere lahko oplodijo z lastnim cvetnim prahom in so samooplodne, pa potrebujejo nekatere cvetni prah druge sorte. Tem rečemo samoneplodne sorte. Če v bližini ne raste rorta, ki bi jih lahko oplodila, tedaj sc neoplojeni cvetovi kmalu po cvetenju osipajo in ostanemo brez pridelka. Seveda pa vsaka sorta ni dobra opra-ševalka. Nekatere imajo jalov cvetni prah. Razen tega pa moramo za medsebojno opra-ševanje zbrati take sorte, ki sočasno cve-tijo.
V krajih, kjer je mnogo sadnega drevja, z medsebojnim opraševanjem ponavadi nimamo težav. V večjih nasadih ali sadovnjakih, ki so bolj na samem, pa se nam kaj. rado primeri, da se drevje slabo oplodi. V takem primeru precepimo eno ali več dreves s sorto, ki je dobra opraševalka in bo oplodila sorto, ki nam v sadovnjaku noče roditi. V majhnem, vrtnem sadovnjaku zadostuje, če precepimo na drevesu le nekaj vej. Kadar delamo nove sadovnjake, skrbno izberimo sorte, tako da se bodo medsebojno oplojevale. Tudi samoplodne sorte se večinoma bolje oplodijo s cvetnim prahom drugih sort.
Samoneplodne so vse sorte jablan, hrušk in češenj, precej sort višenj in sliv, jagode, maline in veliko sort ribeza.
Tudi mnoge bolezni in škodljivci nam lahko uničijo velik del cvetja. Marsikatero leto izjejo ličinke cvetožerja notranjost cvetnih popkov pri jablanah, tako da ostane le malo nepoškodovanega cvetja. Tudi gosenice brstnega sukača, ki so čisto majhne in živijo v brstih, znatno zmanjšajo pridelek. Brstju in cvetju pa ne prizanesejo niti druge gosenice. Celo nekatere ptice rade kljujejo cvetne brste. Pri košči-čarjih, posebno pa pri višnjah in marelicah nam marsikatero leto monilija prevleče cvetove in poganjke z belkasto plesnivo prevleko in jih uniči. Pri nekaterih sortah jablan, posebno pri jonathanu, uničuje cvetove in poganjke jablanova plesen.
Že v naravi sadnega drevja je, da precej plodov odpade v juniju, ko so se začeli razvijati. Rečemo, da se drevje trebi, ker se s tem znebi prevelikega števila plodov, ki
OGRAJE
iz aluminija
za vrt in okrog doma
Podjunska trgovska družba
Oiratje OZuta* &
Dobrla ves A-9141 Eberndorf Telefon 04236-281
rodi, čeprav je cvetelo
jih ne bi moglo nositi in prehraniti. Odpadejo predvsem tisti plodovi, ki so slabo o-plojeni in ki dobijo premalo hrane. Včasih je tako odpadanje zelo močno in nam ostane na drevesu le malo jrridelka. Močno odpadajo plodovi predvsem takrat, kadar cvetovi niso bili zadostno oplojeni. Vzrok pa je lahko tudi slaba prehrana dreves. Pri drevju, ki je v minulem letu stradalo ali trpelo zaradi suše, se dostikrat cvetni brsti in cvetovi ne razvijejo do kraja, in so jalovi. Plodovi se sicer začno razvijati,
ZDRAVNIK SVETUJE:
Kaj mora vedeti
Ošpice so izrazito otroška bolezen. Bolezen povzroča virus, ki se prenaša od bolnika na zdravega s kužnimi kapljicami. Sprejemljivost za bolezen je tolikšna, da zadošča le nekaj trenutkov bivanja v bolnikovi sobi, da se otrok, ki še ni prebolel ošpic, okuži. Do šestega meseca so dojenčki za bolezen odporni, ker imajo odpornost po materah, ki so prebolele bolezen. V drugi polovici prvega leta pa odpornost ugaša in zato potekajo ošpice tedaj neizrazito in blago.
Najmanj 10 dni po okužbi na otroku ni opaziti, vidnih sprememb. Nato se telesna toplota nenadoma dvigne tudi do 39°C. Pojavijo se znaki, kakršne opazimo pri prehladu: bolnik kiha, suho kašlja in očesne vejnice so vnete. Otrok se solzi in iz nosu mu teče voden, kasneje gnojen izcedek. Otroci izgube tek in počutje je slabo. Drugi ali tretji dan opazimo na sluznici ust in nasproti stranskim zobem mlečnobele pikice na pordeli podlagi. Posute so posamič ali v skupinah. Imenujemo jih kopli-kove pege. če takšne pege zapazimo v ustih otroka, ki je nenadoma zbolel s prehladnimi znaki, vemo, da ima otrok v resnici ošpice. Preden vzbrsti po koži značilen izpuščaj, temperatura upade in otroku odleže. Četrti ali peti dan pa temperatura ponovno naraste in otrok je ponovno prizadet. Poveča se suh kašelj, vnetje nosnic in nahod. Potem se izrine izpuščaj. Najprej opazimo posamezne rdeče pege za ušesi, nato pa se izpuščaj v obdobju 24 ur razsuje jao obrazu, lasišču in vratu. Naslednji dan se razširi na trup in na to tretji dan na okončine.
Posamezne pege so sprva drobne in svet-lordeče; nato pa so večje,nepravilno omejene in rjavordeče obarvane. Ko je izpuščaj na višku razcveta, so vzbrsti dvignjeni iznad kože. Izpuščaj je torej grob in močno obarvan. Njegovo izrazitost povečuje belina kože, ki je med posameznimi obarvanimi pegami.
četrti in peti dan po pričetku prične izpuščaj bledeti in hkrati izginjajo prehladni znaki in prizadetost. Temperatura pada in po koži vidimo še kakih 10 dni modrikasto rjavkaste pege. Končno se koža olušči v drobnih mekinah.
Takšen je potek običajnih ošpic. Redki primeri potekajo usodno: izpuščaj postane modrikast, bolnik se duši zaradi vnetja v pljučih, je skrajno prizadet in umre v prvem tednu bolezni. Kajti ne pozabimo, da so ošpice kljub navidezni nedolžnosti pomembna in zavratna bolezen. Med obolenjem močno upade odpornost telesa in kaj lahko vzplamtijo vnetja ušes, obnosnih votlin, pljuč in slepiča. Klice, ki jih bolnik nosi v svojem telesu, zadobe premoč in se prično širiti in razmnoževati. Dokler nismo poznali uspešnih zdravil, ki zavirajo rast in pa ubijajo bolezenske klice, je mnogo otrok podleglo opisanim vnetjem.
Znano je, da tuberkulozni bacili zlahka premagajo odpornost prebolevniika po ošpicah in pogostoma preide okužba v težje oblike tuberkuloznega vnetja. Kaj mora-mo storiti, da bomo uspešno preprečevali težje zaplete obolenja?
vendar že kmalu odpadejo. To se zgodi zlasti, kadar je suša in če drevju primanjkuje hrane in vode v času razvoja plodov. Da bi pojav preprečili, moramo drevje dobro gnojiti in poskrbeti, da bo imelo dovolj hrane. Tudi trava, ki je v travniških sadovnjakih, jemlje drevju veliko hrane in vode. Zaradi tega je v sadovnjakih bolje imeti negovano ledino ali pa sadno drevje zastirati.
Precej je vzrokov, da drevo kljub cvetenju ne rodi. če hočemo, da se to ne bo zgodilo, moramo najprej najti pravi vzrok, nato pa ga poskušamo odpraviti. D. H.
mati o ošpicah
Predvsem bomo čuvali pred okužbo z ošpicami otroke, ki se že zdravijo zaradi pljučne tuberkuloze in vse tiste, ki so pravkar preboleli težje obolenje oziroma neprestano bolehajo za kroničnim obolenjem. Če so kljub pozornosti prišli v stik z bolnim otrokom, jih odpeljimo v prvih dneh po stiku k otroškemu zdravniku, ki bo presodil, če jih velja zaščititi z injekcijo posebnih krvnih beljakovin. Bolnemu otroku posvetimo posebno skrb in nego. Namestimo ga v veliko in zračno sobo. Zrak v sobi vlažimo z razvešanjem ožetih, čistih rjuh. Ležišče namestimo tako, da bolnik ne gleda proti oknu. Oči izpiramo z mlačnimi kamilicami in preko noči namažemo roke z borovim vazelinom. Pomembno je tudi čiščenje izsušenih ust.
Hrana bodi tekoča, kašasta in naj vsebuje dovolj vitaminov. Pravilo je, da bolnega otroka z jedjo ne silimo, skrbimo pa, tla popije dovolj tekočine. Čim mlajši je otrok, tem bolj skrbno ga moramo varovati pred izgubo telesne tekočine. Visoka telesna toplota, znojenje, hitro dihanje in
Vxi nas m ICacošiitvn
MARIJA NA ZILJI (Smrt Katarine Kobuaritsch)
Pred kratkim smo pokopali na našem farnem pokopališču Katarino Kobuaritsch v 84. letu starosti. Rajna je bila rojena na Gorenjskem. Kot mlado dekle je prišla okoli začetka tega stoletja v naš kraj. Delala je nad 30 let na Petričevi kmetiji g. Kržišnika na Malem sedlu. V kasnejših letih se je poročila. Kmetje so jo zaradi njene marljivosti in skromnega ter tihega značaja vedno radi klicali kot dninarico.
Rajna »Katra« je bila vse svoje življenje zavedna Slovenka, verna katoličanka in zvesta bralka slovenskih verskih listov. Od svoje rente je rada in mnogokrat darovala za cerkvene potrebe in v narodne namene.
Naj ji bo Bog dober plačnik!
SELE
(Sreča v nesreči)
V sredo, dne 10. maja, popoldne se je prignala huda nevihta z gromom in bliskom. Čolnarjevi na Sajdi so delali na polju. Kar udari strela in iz gospodarskega poslopja se začne dvigati dim. Strela je zažgala. K sreči se je vlil dež, pogasil ogenj in tako preprečil požar.-Zato tudi alarmiranim gasilcem ni bilo treba pohiteti tja. Zares sreča v nesreči!
ŠT. JANŽ V ROŽU
Na velikonočni ponedeljek je praznovala 90-letnico svojega življenja naša najstarejša faranka Helena Permož, pd. stara Pirmanca v Št. Janžu v Rožu. Mnogošte-vilnii njeni sorodniki so se zbrali na ta dan okoli nje in ji voščili sreče in zdravja za nadaljnja leta. V imenu občine sta jo obiskala sam župan in občinski tajnik in ji lizročila posebno darilo.
Slavljenka se je rodila na Mačah, pri pd. Permožu, v občini Bistrica v Rožu, na ve-
pri majhnem otroku driska z bruhanjem, naglo pripeljejo telo do velikih izgub tekočine, ki so lahko usodne za izzid obolenja. Prav zato moramo izgubljeno tekočino sproti nadoknaditi s pitjem čajev, sadnih sokov, mleka, kompotov itd.
Zdravnik, ki ga pokličemo, predpiše zdravila zoper vročino, glavobol in kašelj. V sili si pomagamo s hladnim ovitkom, ki smo ga opisali!
Razumljivo je, da ponovno kličemo zdravnika, če postaja otrok znova prizadet, čeprav je bolezen že preko svojega vrha. Zdravnik med pregledom izključi opisana vnetja; v primeru vnetja pa predpiše antibiotik oziroma otroka takoj napoti v bolnišnico. V oddaljenih krajih je poslednja pot nevarnejša, zlasti, če zdravnik zaradi preobilice dela ne zmore nadzorovati poteka zdravljenja. Zdravnika kličemo tudi ob napadu bolečin v trebuhu (vnetje slepiča) in k otroku, ki bruha in zaužite tekočine ne zdrži v želodcu. Pregled terja tudi otrok, ki po prebolelih ošpicah pokašljuje, bledi in ne napreduje. Spomnimo se, da štejemo tuberkulozno vnetje med kasne zaplete po ošpicah.
Na koncu dodajmo še enkrat: ošpice so lahko zahrbtna in usodna bolezen, zato bolezni ne podcenjujmo in ne oklevajmo pozvati zdravnika k prizadetemu bolniku.
Vsekakor zadržimo v postelji najmanj 10 dni tudi otroka, ki je prebolel le lahko obliko ošpic. Po težjih oblikah pa zadržimo otroka doma še 10 dni po prestanku temperature, zlasti, če ima naporno in dolgo pot do šole. Skrbimo za izdatno hrano in otroka čuvajmo pred prehladom.
Tako premostimo obdobje, ko je telesna odpornost zaradi prebolele bolezni skoraj povsem izčrpana.
In še obet za prihodnost: po svetu preizkušajo cepivo, ki obvaruje cepljene otroke tudi pred ošpicami.	Dr. I. J.
liki petek leta 1877. V prvi svetovni vojni -se je z otrokoma preselila k nam v št. Janž, kjer je podedovala po sorodnikih lepo Birmano vo kmetijo. Ker je ljubila kmečki stan, je postala dobra in vneta gospodinja, •ter vsadila v srce tudi otrokom kmečkega duha. Hud udarec je doživela v drugi svetovni vojni, ko so nacisti vzeli sina Andreja in ga na nečloveški način, z mučenjem spravili s tega sveta. Tudi hči Mojci je umrla v lepi življenjski dobi. Nadvse pa je ljubila in še ljubi materino besedo in molitev. Pod njeno streho je stala zibelka farne prosvete, koliko zborovanj, vaj za igre in tamburaše,- je skozi leta bilo tam. Vselej nas je z veseljem gledala in poslušala, akoravno je prišla večkrat zaradi nas pozno k počitku. Minilo je vse, za slavljenko pa je prišel pozen večer njenega življenja, katerega preživlja večji del v postelji. Naša iskrena želja je, da bi mogla še zdrava in vesela sedeti »pred durmi na klopci« — in se otresti te mučne postelje.
V nedeljo, 7. majnika, sta stopila pred poročni oltar ženin: Jožef Cvarnik, doma iz fare Pustritz, okraj Wolfsberg, nevesta pa: Maria Schweiger, pd. Mežnarjeva Mici iz Št. Janža. Mici nam je že večkrat dejala, da, če se bo enkrat poročila, se bo v maj-niku. Izpolnila se ji je ta želja in na lepo majniško nedeljo, ko vse cveti in se prebuja v mladosti, je stala kot nevesta pred oltarjem njene rojstne cerkve in obljubila svbjemu izvoljencu zakonsko zvestobo. Prav lepo so ju zvezali v zakonski par moža in žene domači g. župnik Vošnjak. Poroka je bila s sv. mašo, pri kateri je lepo prepeval cerkveni pevski zbor. Že na predvečer njene poroke ji je farna mladina priredila podoknico, saj je nevesta bila vsa leta vneta cerkvena pevka in sodelavka farne mladine.
Po poroki smo se ob zvokih godcev in vriska padali k Tišlerju, kjer se je nadaljeval posvetni del. Prav lepo smo se imeli
(Dalje na 8. strani)
KAKO ŠTUDIRATI?
Z/\ MLADINO
IhLPROSVETO
BELEŽKE
Med študiranjem knjig, rarprav in člankov je potrebno glavne misli izpisati. Takšen način dela nas prisili, da simo med študijem kar najbolj pozorni na učno gradivo, obenem pa dobimo odlično sredstvo za ponavljanje. Srednješolci niso navajeni na tako delo. Čeprav bi beleženje tudi njim 'koristilo, pa je na visokih šolah nujno, sicer bi se študent »izgubil« med kopico knjig, skript in razprav.
Zapiski pa na noben način niso prepisi. Samo slab učenec si .dobesedno prepisuje stavke ali odstavke. Prepisovanje je nasploh slaba stvar, ker smo pri tem preveč pasivni.
V zapiske damo samo glavne misli in »ogrodje« sestavka: osnovne podatke, pravila, formule i. pd. Zato so kratki, jedrnati, pregledni in shematični. Včasih v točkah nanizamo gradivo. Izrišemo si tudi nujne diagrame in tabele.
Samo definicije smemo dobesedno prepisati, drugo gradivo pa moramo v skrajšani obliki izraziti po svojih besedah. Celo primere, ki jih navaja avtor, lahko zamenjamo s primeri, ki si jih sami izmislimo. Zapiski so vedno stvaritev posameznikov. V njih je pečat učenčeve osebnosti. Nekdo piše skupaj objektivne podatke in svoje subjektivne pripombe. Drugi piše na dva lista. Ta piše v povezanih besedah, oni uporablja samostalniške stavke. (Nekateri bralci pišejo kar v knjigo, razen tega še križem kražem podčrtavajo stavke. Tak način ni dober, ker uničujemo knjigo, zapiski v knjigi navadno tudi niso pregledni. Ker je na listih premalo prostora, jih stlačimo na rob. Kasneje pa jih ne znamo prebrati.) Beležke hranimo v posebnem zvezku. Če bi jih pisali na lističe papirja, bi jih hitro zmešali ali celo izgubili.
Ločiti važno od manj važnega
Isto velja za poslušanje predavanj. Na visokih šolah predavatelji ne narekujejo gradiva. Kljub temu pa je potrebno, da si poslušalec zapiše poglavitne misli. Pisanje med- predavanjem povzroča mnogim učencem težave, ker ni mogoče zapisati vsega, kar slišijo. A če se nismo vnaprej vsaj bežno seznanili z gradivom, ne moremo vedeti, kdaj bo prišla na vrsto bistvena in kdaj nebistvena snov. Nekateri predavatelji pripravijo pismene teze in jih razde-
lijo slušateljem pred predavanjem. Včasih tudi opozorijo na tozadevno slovstvo. S tem omogočijo slušateljem, da se znajdejo v gradivu.
Skoraj vsak lahko postane z vajo dovolj spreten, da si zapisuje važne stvari in obenem posluša. Mnogi študenti hočejo napisati čim več, kar je popolnoma napačno. Kdor hoče napisati vse, ne zapiše nič, ker ne more slediti predavatelju.
Zapiski po predavanjih niso tako urejeni kot po knjigah. V nji navadno ni subjektivnih pripomb. Poleg tega so vedno pomanjkljivi, pogosto celo netočni. Kljub temu je zapisovanje potrebno, ker sili učenca k budnosti, k temu, da neprestano loči bolj važno gradivo od manj važnega, da išče skupne točke in pravila. Vendar je nujno potrebno, da kasneje pregleda zapiske, dopolni pomanjkljivosti in izloči neskladnosti. Lahko si pomaga s pripomočki, leksikoni in enciklopedijami. Ko dijak zapusti srednjo šolo, mora vedeti, kako gledati v take knjige. Pri tem ima priložnost, da pripravi vprašanja iza razgovore.
Posebni izvlečki
Včasih napravimo še posebne izvlečke (resimeje). V njih so sistematično nanizane poglavitne točke preštudiranega gradiva. Izvlečki so jedro vsebine. Celotna vsebina je v njih skrčena na nekaj stavkov. Učenec jih naredi po knjigah in po zapiskih. V nekaterih knjigah pa najdemo take izvlečke ob koncu poglavja. Izhajajo tudi posebne revije, v katerih so kratki izvlečki strokovnih knjig in razprav. V mnogih strokovnih revijah najdemo izvlečke samo v tujih jezikih. Ti izvlečki služijo marsičemu, toda za učenca so najboljši izvlečki, ki jih je naredil sam, četudi niso brez pomanjkljivosti.
Izvlečke naredi učenec po končanem študiju zaokrožene tvarine. Mnogi študenti imajo navado, da si jih naredijo šele tik pred izpiti, ko tvarina ni več tako sveža, kot takoj po študiju. Seveda so taki izvlečki pomanjkljivi. Posebno če so narejeni na »hitro roko«, so ponavadi površni. Poleg tega ni več časa, da bi z njimi ponavljali gradivo. Glavni namen izvlečkov pa je prav ponavljanje gradiva, študenti jih včasih uporabljajo tudi kot nedovolje-
no sredstvo za osvežitev spomina med pisanjem nalog.
Izvlečki so različno dolgi, včasih so skrčeni na nekaj besed, včasih obsegajo nekaj odstavkov, toda vedno izražajo učenčevo osebnost. Nekdo ima n. pr. navado, da začne s splošnim pravilom, nadaljuje pa s konkretnimi podatki. Drugi gre po nasprotni poti. Mnogi dijaki in študenti imajo navado, da si pomagajo z zapiski in izvlečki svojih sošolcev. Včasih imajo celo »dežurnega«, ki med predavanjem za ves razred beleži gradivo. Toda vsakomur je intelektualno in čustveno najbliže lastno delo. V svojih beležkah se najhitreje znajde. Po njih najhitreje ponavlja. Najbolje si jih zapomni. Najhitreje jih tudi vključi v sklop drugega gradiva. Poleg tega sleherni učenec odgovarja samo za svoje delo. Če pa so v njegovih zapiskih napake in jih izkoriščajo sošolci, se lahko zgodi, da je kriv za neznanje vsega razreda.
čas, ki ga učenec izgubi za sestavljanje zapiskov in izvlečkov, ni nikoli izgubljen. Prej ali slej je bogato poplačan.
Vid Pečjak
Ehrlichova obletnica
26. maja poteka 25 let, odkar je krogla komunističnega morivca na ljubljanski ulici pretrgala nit življenja vseučiliškemu profesorju dr. Lambertu Ehrlichu, roj. 1878 v Žabnicah pod Sv. Višarjami. Od leta 1907 do 1912 je bil tajnik celovškega škofa Kahna. Po vojni je bil v Parizu na mirovni konferenci, nato se je spopolnj eval v študijih na Angleškem. Pozneje je predaval na Bogoslovni fakulteti v Ljubljani. Bil je duhovni voditelj akademskega društva »Straže» in »Slovenske dijaške zveze«, (f 1942.)
Iz življenja tatov
V Claremoru v Kanadi je policija pred kratkim prijela dva tihotapca, ki sta hotela spraviti čez mejo v avtomobilu 400 litrov wh iški j a.
Možaka sta drvela na vso moč in raztrosila po cesti več kilogramov žebljev, napravila asfalt s posebno napravo za brizganje olja spolzek in delala za seboj celo umetno meglo. Kljub temu je policiji uspelo, da ju je dohitela.
*
Dva spretna tatova sta ukradla ponoči iz banke 10.000 funtov šterlingov. Bila pa sta precej presenečena, ko ju je pri izhodu že čakala policija. Nevede sta namreč sprožila prikrito alarmno pripravo.
Ko so ju z avtomobilom peljali na stražnico, sta na lepem skrivnostno izginili pištoli, s katerima sta ugnala bančnega nočnega stražnika. Končno so dognali, da sta orožje pojedla. Pištoli sta bili namreč iz čokolade.	A. J.
ZA NAŠE MALE
BHHagBBaHEHcaaaaEaBBKnmi
cV/č>/‘č o b ^Draoi
Bilo je v maju, ko so se sestali in se odpravili na spomladanski izlet: slamica, fižolček, kamenček in bobek. Šli so iz Kaple proti Celovcu. Seveda so potovali dneve in dneve, predno so se sploh dodobra premaknili z mesta. Nekega dne pridejo do reke Drave. Reka je velika. »Kaj pa zdaj?« vpraša fižolček. Bobek in kamenček sta samo zmignila z rameni, slamica pa, ki je hotela biti vedno najpametnejša, se postavi pokonci in reče »Veste kaj? Jaz sem najlažja. Spustim se v reko in vas na svojem hrbtu prenesem na drugo stran.« Fižolček in kamenček sta bila takoj zadovoljna s predlogom, le bobku ni, bilo nekaj všeč. »Pa pustimo bedaka na tej strani,« reče oholo slamica in zamahne z roko. Naglo se vleže na vodno površino, fižolček in kamenček se ji vsedeta na hrbet in že so plavali proti sredini reke. Prav na rečni sredini pa — joj! Močan val je neusmiljeno prijel slamico ter je dvakrat tako močno pozibal, da sta fižolček in kamenček izgubila ravnotežje in se z njenega hrbta prekucnila v dno reke, kjer se je njuno življenje žalostno končalo. Slamica je opazila, da nevarnost grozi tudi njej. Hitro se je pričela obračati z namenom, da se vrne k bobku, ki je še vedno stal na bregu reke, a bilo je prepozno. V nekaj trenutkih je tudi njo požrla nenasitna reka. Ko je Bobek videl, kako je naduta slamica izginjala v valovih Drave, se je pričel v svoji škodoželjnosti na ves glas smejati. Smejal se je tako dolgo in tako glasno, da mu je od smeha počil trebušček. In od tistega dne, dragi otroci, ima bobek, ki je včasih tako dober — počen trebušček.	L. M.
JHdjnisUa
Ko pride majnik čez ravni, ves lep in svež s preblaženim obličjem, ko slavček' šmarnice zagostoli, ko zali log ponaša se s cvetličjem, ko žemljo krije majniško zelenje, mi vstaja v duši vroče hrepenenje...
Ob Nji, ki ljubim jo na moč, ob cvetu cvet se tiho pogovarja.
Slavi jo dan, slavi srebrna noč, zarana že ji poje rujna zarja.
Vse, vse slavi Njo sveto, Njo veliko, jaz, njen otrok jra zrem le Njeno sliko . . .
Vprašanje, kdo je pravi gentleman, načenjajo v Angliji vedno znova. Te dni je filozof in Nobelov nagrajenec Bcrtrand Russel odgovoril tako: »Gentleman je človek, ki da drugemu čutiti, da je tudi on gentleman!«
Janez Jalen ,	7
MM—I Ograd |
Ker sem imela kar čedno domačijo, me je pa. Prepisala sem jo nanj. Troje otrok sva zredila, prikupila tudi nekaj zemlje in zdražila pohlep oderuškega priseljenega krčmarja in štacunarja Grbuze, ki si je polagoma prisvajal kos za kosom zemljo in hotel postati lastnik vsega Kala. Dedec je vabil pit v svojo gostilno, ženskam je vsiljeval na upanje in kmalu imel vse domačije na vajetih, razen naše. Moža sem tako dolgo in vztrajno svarila, naj se ogiblje Grbuze, da se je ves nejevoljen pridušil. V domači vasi ni prestopil praga gostilne. Tudi sama sem skoraj vse kupovala drugod. če sem pa morala v Grbuzovo prodajalno, sem vsako malenkost pri priči plačala, čeprav je vselej prijazno zatrjeval, da se ne mudi. Vedela sem, da Grbuzo boli najin odpor, pa ni pokazal. Mislila sem si: ,Če se v zemljo potuhneš, nas ne dobiš v kremplje.’
Pa je sam vrag prinesel od nekod še dokaj mlado in kar čedno gosposko nastavo. Nekateri so hoteli vedeti, da je Grbuzova nezakonska hči. Dedci so ji rekli Fanika. Ženske smo jo le redkokdaj, imenovale z imenom. Vse smo ji rekle, še jaz sem bila en dan zavoljo jezika zaprta. Pregnati je nismo mogle. Na pragu je postajala in ta-
ko prijazno in priliznjeno vabila v krčmo, da je le redko kdo šel mimo.«
Kakor bi Zemljakova ne marala obnavljati prestanih bridkosti,, je premolknila. Pavla se je že zbala, da ne bo nadaljevala. Opazovala je muho, ki je sedla na odprto knjigo, in prav ko jo je nestrpno odpihnila, je Johana spet pričela:
»Moj mož se ji je dolgo ustavljal. Ko ga je pa nekoč zvabila čez prag in je prelomil pridušenje, je bil najbolj neugnan. Oh, kako sva se zmerjala in pretepala!« Pavla je slišala pripovedovalko za sabo ploskniti z rokami. Grede je že nadaljevala: »Je res hudič, kadar se star panj vname! Otroci so se pekla naveličali. Odšli so od doma. Dekleti sta sedaj že obe poročeni. Sin je ostal kar pri vojakih za dvanajst let in bo potem dobil cesarsko službo. Prav so naredili. Možu sem hotela vzeti gospodarstvo, pa je Grbuza poskrbel, da se mi ni posrečilo. Tisti večer sva se do krvi stepla. Ponoči, ko je zaspal, bi ga bila ubila, ko ne bi bilo zavoljo otrok.
Dedec je potem še nekaj let posedal v Grbuzovi gostilni. ,Gospod Zemljak’ ali pa celo ,gospod Francelj’, se je lizala okrog njega hudičeva najemnica. Za delo France ni skoraj nikoli več prijel in kadar je, je navadno bolj v škodo kakor v prid. Sama sem vlekla kakor črna živina in upala, da se kdaj obrne, pa se ni.«
Zemljakova je globoko zavzdihnila. Morebiti je še zmeraj čutila v udih utrujenost nikdar spočitega telesa.
»Nazadnje je zavoljo tiste nastave zašel v pretep in jo dobil s kolom po buči. Nato
se je toliko spametoval, da je uvidel svoje napak početje. Prosil me je odpuščanja in je z Bogom spravljen umrl. Hvala Bogu!«
Pavla iz pripovedovanja ni mogla razločiti, ali se Zemljakova zahvaljuje Bogu, da je mož umrl previden, ali zato, da je sploh umrl, ali za oboje. Premišljala je in skoraj preslišala, kako se je Grbuza polastil Zem-Ijakove domačije. »Nič mi ni ostalo, prav nič.« Pavla je spet poslušala od besede do besede. »Najbolj' me je pa pogrelo, ker je Grbuza zapisal domačijo, ki sem jo podedovala po starših, na tisto zvodnico. Ne, nisem mogla prenesti. Zadnji večer sem šla z gorečo petrolejko na skedenj in sem jo vrgla v slamo. Da se mi je zgodila v razburjenosti nesreča, sem se hotela zagovarjati. Štiri leta so mi prisodili in pa, jda moram povrniti škodo. Vraga bom vrnila, če bi do vratu bredla v denarju, bi ne. Gr-6uza naj meni povrne, ne jaz njemu. Prekleti —!«
Zemljakova je obmolknila, kakor bi ne vedela dati Grbuzi vse zaničevanje in vso jezo izražajočega pritikljaja. Od jeze ji je zastala sapa. Prav gotovo ni niti slutila, kako zelo je vznemirila s pripovedovanjem o gosposki nastavi, ki je ujela njenega moža, kaznjenko Andrejčič. Pavla je pričela verjeti v možnost, da prav tako, kakor Zem-Ijaka, tudi Filipa lahko zmoti kaka pre-vejanka. Doslej je bila vedno trdno prepričana, da je prav in plemenito ravnala, ko je prevzela nase kazen namesto moža, sedaj je pa pričela pretehtavati, če bi ne bilo morebiti, pametneje, da bi bil Filip
obsojen. V zaporu za zapahi bi bil varen pred zapeljivostjo žensk, če bi bila sama pri njem, bi se nič ne bala zanj. Pa je celo njena beseda v pismu pristrižena. In če jo pride ob kratkem obiskat, kakor je bil sporočil, bo mogla z njim govoriti samo vpričo sestre. Če bi kdaj celo za trdno vedela, da se je Filip res navezal na drugo, bi mu ne mogla reči prav zavoljo navzoče nune niti besedice. Preji v pismu. Pa tudi ne. K mukam, katerih se ni nabralo malo in jih je težko prestajala, se je pridružila še ena, nova in največja. Vsa leta ne bo odstopila od nje in jo bo spremila tudi na pot iz kaznilnice. V Gorici se pa utegne prevreči v resnico.
»O Bog!«
Pavla je še niže sklonila glavo in spet prisluhnila Zemljakovi, ki je priznavala kaznjenki Ušajevi, da kaj malo občuti težo zapora. Le rožljanje ključev in večno zaklepanje in odklepanje vrat jo jezi. Kakor bi venomer kdo vpil človeku na ušesa, da je zaprt. Drugače je pa z jedjo kar zadovoljna. še dokaj slabše je morala včasih zadnja leta jesti doma, ko je dedec vse zapil. In če ji odrede, da bo opravljala živino ali pa krmila prašiče, se bo kar dobro počutila. Še nikoli, odkar je odrasla, ni imela tako malo skrbi. Eno željo pa ima. Prve dni košnje ji je prišla na misel. Njej kosa reže kakor malokateremu moškemu. Nekaterim pa kaj slabo in dokaj trpe. Ona nekako vodi vse tiste, ki, kose. Pa si je zaželela, da bi ji podredili vse vlačugarice, ki jim težko delo kaj malo diši. To bi jih gnala! Bi jim že pokazala motiti dedce in
	V
oo	1	OO	OO	00	^^1	00	B - R - /\ n 00 J 00 E
HECTOR H. MUNRO-SAKI:

KRATKOČASNA ZGODBA
Bilo je vročega poletnega popoldneva in v železniškem vozu je bilo temu primerno soparno, naslednja 'positaja pa je bil Tem-plecombe, oddaljen skoraj celo uro. Popotniki v vozu so bili majhna punčka, še manjša punčka in majhen fantek.
Teta, ki je spadala k otrokom, je sedela v kotu, v oddaljenem kotu na drugi strani je sedel samski moški, ki ni spadal k njihovi družbi, sicer pa je Bil kupe poln obeh punčk in fantka. Teta in otroci so se pogovarjali enolično, toda vztrajno; pogovor je spominjal na pozornost, kakršno ti posveča domača muha, ki se nikdar ne da odgnati. Zdelo se je, da se večina tetinih pripomb začenja z »ne smeš« in skoraj vse pripombe otrok so se začenjale z »zakaj«. Tujec pa ni rekel ničesar na glas.
»Ne smeš, Ciril, ne smeš!« je vzkliknila teta, ko je fantek začel iztepati oblazinjeni sedež in je z vsakim udarcem vzdignil cel oblak prahu.
»Pridi sem in rajši, glej skozi okno!« je dodala.
Otrok se je obotavljaje pomaknil k oknu.
‘»Zakaj ženejo ovce s tistega travnika?« je vprašal.
»Najbrž jih ženejo na drug travnik, kjer je več trave,« je slabotno rekla reta.
»Pa saj je na tistem travniku zadosti trave,« je ugovarjal fantek. »Saj je tam sploh sama trava.«
»Pa je mogoče na drugem travniku boljša,« je nespametno omenila teta.
»Zakaj je boljša?« se je glasilo hitro, neizogibno vprašanje.
»O, poglej no tistele krave!« je zaklicala teta. Skoraj na vseh travnikih ob progi so se pasle krave in biki, a oglasila se je tako, kot bi opozarjala na kakšno redkost.
»Zakaj je trava na drugem travniku boljša?« je vztrajal Giril.
Nevoljne gube na tujčevem obrazu so se poglobile. To je trd, neusmiljen človek, ga je na tihem presodila teta. Bila je popolnoma nezmožna, da bi prišla do kakšne zadovoljive rešitve glede trave na4 drugem travniku.
Manjša punčka je zabavala družbo s tem, da je začela deklamirati »Na poti v Man-dalay«. Znala je samo prvi verz, a svoje omejeno znanje je do skrajnosti izkoriščala. Ponavljala je verz kar naprej s sanjavim, toda odločnim in zelo slišnim glasom; tujec je dobil vtis, kot da je nekdo stavil z njo, da ne bo mogla ponoviti verza dvati-
sočkrat brez prestanka. Kdor si že bodi je stavil z njo, kazalo je, da bo stavo izgubil.
»Pridite sem k meni, da vam povem povest,« je rekla teta, potem ko je tujec pogledal dvakrat njo in enkrat zasilno zavoro.
Otroci so se ravnodušno pomaknili na tetin konec kupeja. Očitno njenega pripo-vedniškega ugleda niso kdove kako visoko cenili.
S tihim, zaupnim glasom, ki so ga pogostokrat prevpila glasna, nadležna vprašanja malih poslušalcev, je začela nedomiselno in obupno nezanimivo povest o majhni deklici, ki je bila pridna in ki so jo imeli zaradi njene pridnosti vsi radi in ki so jo končno rešili pred podivjanim bikom ljudje, ki so občudovali njen moralni značaj.
»Pa je ne bi rešili, če ne bi bila pridna?« je hotela vedeti večja punčka. Prav to je hotel vprašati tudi tujec.
»No, že,« je onemoglo priznala teta; »vendar pa mislim, da ne bi tekli na pomoč tako hitro, če je ne bi imeli tako radi.«
»To je najbolj trapasta povest, kar sem jih kdaj slišala,« je z neizmernim prepričanjem rekla večja punčka.
»Jaz sem poslušal sploh samo začetek, tako je bilo neumno!« je rekel Giril.
Manjša punčka sicer k zgodbi ni ničesar pripomnila, zato pa je že precej časa spet mrmraje ponavljala svoj najljubši verz.
»Kaže, da nimate kdove kakšnega uspeha s pripovedovanjem,« se je na lepem oglasil tujec iz svojega kota.
Teta se je v trenutku naježila, da bi se postavila v bran nepričakovanemu napadu.
»Zelo težko je pripovedovati take zgodbe, ki bi jih otroci lahko razumeli in cenili,« je rekla suhoparno.
»Nisem vaših misli,« je rekel tujec.
»Mogoče bi jim pa vi hoteli povedati kakšno povest?« se je glasil tetin odgovor.
»Povejte nam povest!« je zahtevala večja punčka.
»Nekoč v starih časih,« je začel tujec, »je živela deklica z imenom Berta, ki je bila nenavadno pridna.«
Zanimanje otrok, ki se je že za trenutek zbudilo, je pri priči uplahnilo; kazalo je, da so vse povesti strašno podobne druga drugi, pa naj jih pripoveduje kdorkoli.
»Naredila je vse, kar so ji rekli, nikoli se ni zlagala, nikoli si ni popackala obleke, mlečne pudinge je jedla, kot da bi bili marmeladne torte, odlično se je učila in vljudno se je obnašala.«
»Je bila srčkana?« je vprašala večja punčka.
®Ne tako srčkana kot vidve,« je rekel tujec, »ampak bila je grozovito pridna.«
Spet se je zbudila naklonjenost do povesti; beseda »grozovito« v zvezi s pridnostjo je bila obetajoča novost. Vnesla je nekak prizvok resničnosti, ki je v tetinih zgodbah iz otroškega življenja ni bilo.
»Bila je tako pridna,« je nadaljeval tujec,-»da je dobila za pridnost več medalj, ki jih je zmeraj nosila pripete na obleki. Medaljo za ubogljivost, medaljo za natančnost in medaljo za lepo vedenje. Bile so velike kovinske medalje in, ko je hodila, so žvenkljale druga za drugo. Noben otrok v tistem mestu ni premogel treh medalj in tako so vsi vedeli, da mora bi ti to posebno pridna deklica.«
(Konec prihodnjič)
Venceslav:
PRAVLJICA JE UMRLA
Danes ni več pravljic. Takrat so pa živele in so se vse enako začenjale: Živel je kralj in je imel tri sinove.
Živel je kralj in je imel tri sinove. Najmlajši je bil bedak in najpametnejši. Pustil je dvor in zlato in čast. Nekje zunaj mesta je zgradil hišico in postal krojač in je pel od jutra do večera, včasih še ponoči. Dobil je sina in ga dal krstiti za Valentina, sam mu je pa pravil Tinče.
Tinče je ras tel in oče mu je umeril novo obleko. Potem ga je posadil na kolena in mu povedal lepo zgodbo. Rekel je, da je pravljica.
»Tinče, velik si že, dovolj, pojdi in poglej, če je pravljica resnična.«
Tinče je ubogal. Vzel je kruh in palico in šel po svetu.
Oče mu je pravil o dvoru in o kralju, ki je imel tri sinove, Tinče je pa šel drugam. Zavil je čez polje, srečal je kmeta in ga je vprašal, če je na svetu še kaj pravljice.
Temno ga je pogledal kmet, pa je videl, da je otrok, in mu ni zameril. Samo čudno je vzdihnil, potegnil iz malhe kos kruha in mu ga dal.
i»To je vsa pravljica, vidiš!«
Tinče je zmajal z glavo in se je lepo zahvalil in odšel naprej. Nekje daleč je srečal berača. Ležal je kraj ceste in vzdihoval. Tinče se je domislil očetovega ukaza in je vprašal po pravljici. Berač se je začudil,
potem se je široko zasmejal in vrgel na cesto svojo popotno palico.
»Lačen sem in to je pravljica.«
■»V romarski palici je skrita pravljica,« je pomislil Tinče. Beraču je dal kruha, vzel je palico in odšel.
Hodil je noč in dan in je prišel na kraljev dvor. Pogumno je stopil pred kralja in vprašal, če je še pravljica na svetu. Sivemu kralju je bil fant všeč, pa je ukazal, da so se zbrali vsi modrijani, da bi presodili, če je pravljica še živa. Prinesli so knjige in listine, premišljevali so tri dni, potem pa so dognali, da pravljice ni več, da je pred toliko in toliko leti umrla.
»Kaj pa zdaj?« je rekel kralj.
»Nič,« se je zasmejal Tinče. »Očetu pojdem povedat.«
In takoj se je obrnil in vrnil domov. Kralj se je pa globoko zamislil. Potem je ukazal služabnikom, naj, gredo gledat, kje je fantič doma. Ljudje so šli, našli vse in povedali, da je Tinče pravzaprav kraljevega rodu. Oče njegov je kraljevič, pa je zdaj navaden krojač.
Stari kralj se je ob tej novici zgrozil in ukazal je sinu, naj se vrne na dvor. Krojač se je pa smejal kraljevim poslancem.
»Ne morem se vrniti. Pravljica je umrla. Ni je več.«
še zmeraj so ga silili. Umiril se je in je rekel:
»Povejte mi pravljico pa pojdem!«
Razveselili so se in so začeli:
»Živel je kralj in je imel tri sinove. Dva sta bila pametna, tretji je bil bedak.«
»Ni res, pravljica je umrla,« je zakričal krojač, »jaz vem za drugačno!«
Začudili so se in ga poslušali.
»Živel je človek in je imel tri sinove. Vsi so bili močni in zdravi. Delali so od zore do mraka. Nikdar niso jokali, ker so bili krepki. Peli so pa neprestano. Pametni so bili vsi enako in ljubili so se med seboj. Taka je pravljica. Pa mislite, da se je kaj velikega zgodilo? Nič. Vojaki niso bili, tudi lovci ne. Potem je prišel od nekod drugačen človek, hudoben in trd, zapeljal jih je v pijačo in greh in jih dobil v svojo oblast. Zdaj mu morajo služiti od jutra do večera, od večera do jutra. Taka je pravljica.«
In krojač se je vzdignil in šel na delo. Ministri in krajevni poslanci so nekaj godrnjali, potem so pa šli pravit pravljico kralju.
Kralj se je zamislil. Dolgo, dolgo je premišljeval. Nato je vstal in je bil ves drugačen. Dal je podreti ograjo okoli dvora in je vse velike vrtove preoral in posejal z žitom. Ministri so si pulili lase in vsa gospoda je jokala. Sivi kralj pa delil žito lačnim množicam in pravil:
»Izpreobmite se, pravljica je umrla.«
razdirati družine in poštene ženske spravljati v zapor.
Pavla sama ni vedela, kdaj se je obrnila in pritrdila: »Zaslužile bi.«
»Kaj je morebiti tudi vašega moža katera zmotila?« je bila radovedna Ušajeva.
Pavla'je bila v zadregi. Obotavljaje se je odgovorila: »Ne, ga ni. Pa —.«
Kakor bi odrezal, je utihnil pogovor kaznjenk. Vse so vstale in v zboru pozdravile sestro prednico', ki je vstopila: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
Sestra pednica je prišla ukazat, da bodo izmed kaznjenk, ki so zaposlene s šivanjem in vezenjem, nekatere nekaj dni hodile nabirat lipovo cvetje za zdravilo zoper prehlade pozimi. Med tistimi, ki so bile odbrane, da bodo smele nekaj časa preživeti v opojnem vonju cvetočih lip, je bila tudi Andrejčičeva. Pavla se je razveselila kakor otrok obljube, da pojde na božjo pot.
Pavla se je vzpela najprej po klinih lestve, potem pa od veje do veje v vrh cvetoče lipe. Sedla je v močno rogovilo, privihala široki predpasnik in si spodnja vogla zavezala zadaj na pasu. Nekajkrat je globoko zadihala. Zrak okrog nje je bil prenasi-čen od sladkega vonja po medu. Roj čebel je šumel v lipi in obletaval gosto s cvetjem ovešene veje. Srčasti zeleni listi so kar tonili v zlatem cvetju.
Pavla je pripognila vejo nad sabo. čebele so ji zašumele okrog glave. Pavla se je zbala, da bi jo utegnila katera pičiti. Neprijetno jo je -streslo po životu. Roke je dvignila pred obraz. Pa je kmalu spo-
znala, da se čebele zanjo kar nič ne menijo. Paziti bo morala samo, da ponevedoma katere s prsti ne pritisne.
Pripognjeno vejo si je Pavla pritegnila na obraz. Dobro ji je tlelo, prav kakor bi jo bila pobožala ljubeča roka. Kar nekako nerada je pričela odtrgavati cvet za cvetom in ga spuščati v privihnjeni predpasnik.
V krošnji lipe je Pavla zagledala v bregu tik pod sabo ciganko Kati. Po močni veji se je prestopala sem in tja, se oprijemala z rokami za šibkejše višje veje, se nalašč pozibavala in kar ni mogla mirovati. Pavli se je zazdela podobna mladi veverici, ki od samega veselja, da ji ni treba več čepeti v temnem gnezdu, neutrudno skače z veje na vejo. Hkrati jo je zaskrbela cigankina brezskrbnost. Tiho je posvarila: »Kati, pazi, da ti ne spodleti!«
Debelaričeva se je ozrla navzgor in se sproščeno zasmejala. Dve vrsti belih zob je blisnilo v sončnem pramenu med sencami vej. Njen mladostni obraz je bil razžarjen. Pavla je videla, da je ciganka v-kroni cvetoče lipe pozabila na svojo trpko usodo. Še glas ji je zvenel vse drugače in ni bil zamolklo otožen kakor sicer. Hitela je pomirjevati skrb svoje gosposke prijateljice: »Nič se ne bojte, gospa. Ne bom padla. Pa če bi, se ujamem spet v vejah spodaj.« Da pokaže, kako dobro se počuti med duh-teč-im cvetjem in šumečimi čebelami, se je Kati prijela z rokami za vejo nad svojo glavo in z bosimi nogami razposajeno za-brcala v praznino pod sabo.
»Debelarič!« Ostro in hkrati zaskrbljeno je zazvenel glas sestre Judite: »Pametno se vedite, če ne, boste morali na tla. Naj se vam kaj pripeti, kdo bo odgovarjal. In preveč govorita z Andrejčičevo. Pazita rajši na delo in nase.«
Pavla in Kati sta obmolknili. Umiriti se pa ciganka ni mogla. Še naprej se je prestopala z veje na vejo in se otroško razposajeno pozibavala. Pričela je celo potihoma peti. Besed Pavla ni razumela, napev se ji je pa zdel kakor odmev topota črede konj, ki splašena od daljnega groma drvi v viharju po pustinji.
Pavla je obrala vse cvetje okrog sebe. Kakor bi se bila tudi nje lotila cigankina drznost, je zlezla prav v vrh lipe. Skozi veje, bogato ovešene s cvetjem, se je mogla od tam razgledovati na vse strani. V lipah naokrog so se pregibale veje. Nekaj drugih kaznjenk je prav tako obiralo lipovo cvetje kakor ona sama in Kati. Vseh za gostimi zagrinjali listja in cvetja ni mogla videti. Nekatere je pa. Nedaleč od sebe je prepoznala nepriljubljeno Lušinovo. Kakor sova, ki se sonca boji, je stala na debeli veji in se stiskala k deblu. Pavla je videla, kako je vzela izza nedrija še nena-čet hlebček kruha, ga poželjivo ogledovala, pa ni ugriznila vanj. Prinesla pa je iz druge strani nedrij prav tako nenačet hlebček kruha kakor prej, ga še bolj poželjivo pogledala, pa ga hitro spustila nazaj, kakor bi se bala, da ne bo premogla skušnjave. Pavla si njenega početja ni znala razložiti. Vedela je samo, da nekaj prikriva, kaj pa namerja, si niti zdaleč ni mogla predstav-
ljati. Pravzaprav bi morala sestro opozoriti na čudno vedenje sokaznjenke. Pa kaj to njej mar? Pavli se je zazdelo, da bi sama sebe umazala, če bi se količkaj po-ukvarjala s to žensko. Niti gledati je ni marala več. Ozrla se je z visoke lipe, ki je rasla vrh brega, na ravnino pod sabo. Oddelek kaznjenk je nakladal spodaj na travniku seno. Par težkih in rejenih volov je bilo vpreženih v voz, okrog katerega je zastavno hodila z lesenimi vilami v roki Johana Zemljak, po vsem obnašanju bolj podobna moškemu kakor ženski. Plasto za plasto je metala z vilami na čedalje više 'naložen voz in se gnala, kakor bi jo podila bližajoča se nevihta, pa jo je le delo samo razvnemalo. Rahel veter je pozibaval s cvetjem preobložene veje. Prinesel je do Pavle v vrhu lipe duh po sušečem se senu.
Popoldansko sonce se je upiralo v mogočno poslopje kaznilnice. Svetlikalo se je steklo v zamreženih oknih, obrobljenih z zelenim kamnom. Na strehi je čepel komaj za dober dimnik velik stolpič in nakazoval, kje v graščini se skriva kapela in v njej Najsvetejše. Pavli se je zdela kaznilnica kakor zakleti grad, v katerem z razkošnimi stropi okrašenih soban niti najvišje poletno sonce ne more prav pregreti. Obrnila se je v drugo stran. Žita so zorela pod njo na prostranem polju, nekatera so bila že požeta in se je sušilo snopje v stogovih. Ob vrhovih okrog Triglava so se zbirali oblaki. Pod noč bo najbrž grmelo in zlija-la se bo ploha.
(Dalje prihodnjič)
Uti nat m Itatašlcem
pri dobri pojedini, ob veselem domačem petju in muziki do ranih, jutranjih ur. Kakor smo slišali in videli, je tudi ženin pošten in priden, tako si bosta sedaj Sepl in Micka brez skrbi kovala na lepem in novem domu svojo zaželeno družinsko srečo.
Dne 4. decembra leta 1926, torej pred dobrimi 40. leti, se je pri spravljanju hlodov v gozdu nad Rutami smrtno ponesrečil Slamnjakov oče Jožef Muller. Zapustil je tedaj ženo vdovo s štirimi otroki, stare od dveh do sedem let. V znak ljubezni in v spomin na ta strašni udarec, mu je Slam-njakova mati postavila na lepem gorskem kraju, tik ob poti, od koder se lepo vidi kraj nesreče, lep leseni križ. Skozi ta dolga leta, se je stari križ začel nagibati in trohneti, tako da se je sin Joži odločil in sedaj postavil novega, še lepšega. Na binkoštno soboto, 13. majnika, smo ob navzočnosti vseh nekdanjih štirih otrok in drugih sorodnikov postavili novi križ na isto mesto, kjer je stal prejšnji. Po opravkih in molitvi za rajnega smo se podali na kratko k Činkovcu, kjer nas je gospodar Boštjan pogostil z domačo kapljico. Zapeli smo tudi pesem, katero je rajni oče tako rad prepeval. O večernem mraku smo se podali v dolino in na domu rajnega očeta, pri bogato obloženi mizi obujali stare spomine. Novi križ je mojstrsko napravil zet Marki iz Sveč. Naj bo ta nadalje v spomin mimoidočim, da je smrt kruta in brez srca, ki ne čaka ne ure ne dneva.
Ču En Laj o kitajsko-vietnamski politiki
Kitajska bi stopila na vietnamsko bojno polje, če bi ameriške vojaške sile vdrle v Severni Vietnam, ali če bi bil Hanoi postavljen pred »bankrotski mir«. To je izjavil rdečekitajski ministrski predsednik Ču En Laj v nedeljo nekemu ameriškemu novinarju revije »Chicago Daily News«.
V	dvoinpolurnem pogovoru s tem novinarjem je Ču En Laj izjavil, da bi bili Kitajci odločeni preprečiti amerikansko zmago v Vietnamu. Komunistična Kitajska bi na zahtevo Hanoia poslala v Severni Vietnam »cele lavine prostovoljcev«, če bi bila ta dežela ogrožena od ameriškega vojaškega vdora. Nadaljnji razlog za kitajsko udeležbo na vietnamskem bojišču je tudi dejstvo, da Sovjetska zveza, čeprav nudi pomoč Severnemu Vietnamu, smatra, da je v njenem interesu, da bi se vietnamska vojna končala s poravnavo, kar bi bilo enako porazu le-tega.
V	Pekingu pa so v torek zanikali, da bi bil Ču En Laj dal amerikanskemu novinarju zgoraj opisano izjavo. »Navedeni intervju j-e enostavna izmišljotina«, so povedali v kitajskem zunanjem ministrstvu. Niti ministrski predsednik Ču En Laj niti drugi visoki kitajski politiki niso sprejeli v nedeljo avtorja omenjenega poročila.
Ai/rtrifaka tdevUdia
NEDELJA, 21. maja:	10.55 Poročila - 11.00
Prenos iz velike dvorane Wiener Konzerthausa: Otvoritveni koncert dunajskih slavnostnih tednov — 16.05 Kratka poročila — 16.10 — 17.15 Prenos iz Wiener Krieau: Konjske dirke — 17.50 Za otro. ke od 5. leta dalje: Ptičje strašilo, senčna igra — Za otroke od 11. leta dalje: Mladinski svet — 18.15
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJŠE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
BRZOPARILNIKE (kotle)
KOTLE ZA ŽGANJEKUHO SADNE STISKALNICE (»preše«) VSEH VRST
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lonček
St. Lipi, Tihoja 2, P. Dobrla res — Eberndorf, Telefon 04237 246
Lahko noč oddaja za otroke — 19.00 Operni vodič: Dr. Marcel Prawy bo predstavil opero „Otel-lo” Giuseppa Verdija — 19.30 Aktualni športni pregled — 21.10 1. večerna poročila — 20.20 „Leni”, ljudska dunajska komedija Juliane Kay — 22.15 Nedelja v Evropi — Atene — 22.40 Druga večerna poročila.
PONEDELJEK, 22. maja: 18.30 Kratka poročila
—	18.35 Tečaj francoskega jezika: Francoščina pri vas doma — 19.00 Londonska svetovna razstava 1851 — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki
—	19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15
šport v ponedeljek —	21.15 77-Sunset strip
(11. nadaljevanje); brhka hčerka — 22.00 Poročila
—	22.05 Nevtralnost in sporazum o prepovedi atomskega orožja? O stališču nevtralne male države v atomski dobi (diskusija) — 22.55 Čas v sliki.
TOREK, 23. maja: 18.30 Poročila - 18.35 An. gleščina — 19.00 Ponoči v živalski trgovini — 19.13 Mathias Wiemann pripoveduje — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Obzorja, razgledi, poizvedovanja, pojasnila — 21.00 Sezonska bilanca —
22.10	Čas v sliki.
SREDA, 24. maja: 10.00 Televizija v šoli: Vas danes — 11.00 Program za delavce — 11.03 77-Sun-set-strip — 17.00 Poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Vreča pohia krožnikov; uprizoritev dunajskega lutkovnega gledališča Urania — 17.45 Za otroke od 11. leta dalje: Na polju in ledini —
18.10	Lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Poročila — 18.35 Francoščina — 19.00 Prizori iz Avstrije — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 čas v sliki —
19.55	Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Vaš nastop, prosim. Aktualni pregled iz opere, operete in drame — 21.00 Očarljivi večer z Robertom Stolzem — 22.00 Čas v sliki.
ČETRTEK, 25. maja: 16.25 Poročila - 16.30 Za otroke od 11. leta dalje: Hal je vzdržal; mladinski film — 17.25 Lahko noč oddaja za male otroke
—	17.30 do 19.15 Evrovizija iz Lisbone: Finalna tekma za evropski pokal — 20.00 Prenos 2. programa nemške televizije: „Der misogyn”, igra po komediji G. E. Lessinga — 21.15 Dediči zgodnje-krščanskega sveta — 22,10 Čas v sliki — 22.30 Lastni portret v obliki glasbenih variacij; k 70-letnici rojstva Roberta Neumanna.
PETEK, 26. maja: 10.00 TV v šob: Kaj lahko postanem? Možje na gradnji — 11.03 Program za delavce — 11.03 Dediči zgodnjekrščanskega sveta
12.00	Očarljivi večer z Rob«rtom Stolzem — 18.30 Poročila — 18.35 Farma beloglavega goveda: film
ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wianergasse 10 (Promenadna cona)
o življenju kavbojev — 19.00 Kuhinja v televiziji — 19.21 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki filmski mozaik — 20.15 Prenos iz L6wingerbuhne: „Lažniva mačka”, burka Maxi-miliana Vitusa — 21.45 Avstrijski portret: Wolfgang Hutter — 22.15 Večerna poročila in v žarometu; Sedem dni svetovnih dogodkov.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 21. 5.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 22. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Za našo vas. — 18.15 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 23. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Športni mozaik. Koroški kulturni pregled. — SREDA, 24. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 25. 5.: 7.30 Poročila, vreme, objave. Spominjamo se... III. del (Odlomki spominske proslave ob 25. obletnici izseljevanja koroških Slovencev). — PETEK, 26. 5.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Žena in dom.
—	SOBOTA, 27. 5.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — 18,00 Solistična glasba (Srečko Zalokar, viola, Jelka Zalokar, klavir).
Televizija Ljubljana
SOBOTA, 20. maja: 9.40 TV v šoli - 14.50 Isto
—	17.55 TV obzornik — 18.15 Vsako soboto — 18.30 Glasbeni magazin — 19.15 Popularna baletna oddaja - 19.40 Cikcak - 20.00 TVD - 20.30 Nepozabni poleti — serij, film — 2L30 Serijski film — 22.20 Zadnja poročila.
NEDELJA, 21. maja: 9.25 Poročila - 9.30 Na obisku v Benečiji — narodno zabavna glasba —
10.00	Kmetijska oddaja — 10.45 Tisočkrat zakaj — 11.30 Pustolovščine z južnega morja — serijski film
—	12.00 Nedeljska TV konferenca (do 13.00) — Ponavljamo za vas — 17.05 Poročila — 17.10 Serijski film — 18.00 Karavana — 18.30 Rezerviran čas —
19.00	Mladinska igra — 19.54 Medigra — 20.00 TV dnevnik — 20.45 Cikcak — 20.50 Želje — zabavno glasbena oddaja — 21.50 Propagandna oddaja —
22.00	Zadnja poročila.
PONEDELJEK, 22. maja: 9.40 TV v šoli - 10.40 Ruščina - 11.40 TV v šoli: Afrika - 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.50 Ruščina — ponovitev —
16.55	Poročila — 17.00 Mali svet — oddaja za otro-
ke - 17.25 Risanke - 17.40 Kje je, kaj je - 17.55 TV obzornik — 18.15 Človek, znanost in proizvodnja — 18.45 Kuharski nasveti — 19.15 Tedenski športni pregled — 19.40 TV pošta — 20.00 TV dnevnik — 20.30 S. Mrožek: Razmejitev (?) — TV drama — 21.30 Biseri glasbene literature — 21.45 Perspektive — 22.05 Zadnja poročila.
TOREK, 23. maja: 16.00 Atletika Beograd:Rim
—	prenos — 18.25 Poročila — 18.30 Torkov večer
—	18.50 Svet na zaslonu — 19.30 TV obzornik —
20.00	Igrani film — 20.30 Beograjska pomlad 67 — festival zabavnih melodij — prenos — 22.00 Kulturna panorama — 22.40 Zadnja poročila.
SREDA, 24. maja: 9.40 TV v šoli - 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Angleščina — ponovitev
—	16.10 Osnove splošne izobrazbe — ponovitev — 17.05 Poročila - 17.10 Lutke - 17.30 Naše prijateljice živali — serijski film — 17.55 TV obzornik — 18.15 Združenje radovednežev — oddaja za otroke — 19.00 Reportaža — 19.30 Mozaik kratkega filma - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak - 20.37 TV igra — 21.35 Jazz festival na Bledu — 22.00 Zadnja poročila.
ČETRTEK, 9.40 TV v šoli - 11.00 Angleščina
—	11.30 Glasbeni pouk — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 16.10 TV v šoli: Afrika — 16.40 Glasbeni pouk — ponovitev — Poročila — Zapojte z nami in pionirski TV studio — 17.30 Lisbona: Nogometni finale za pokal zmagovalca — prenos — 18.15 Mladinska tribuna — 18.55 Pet notnih črt za popevko — 19.05 Dežurna ulica — 19.40 TV prospekt
—	19.54 Propagandna medigra — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Aktualni razgovori — 21.10 Opera —
22.10	TV dnevnik.
PETEK, 26. maja: 9.40 TV v šoli - 10.35 Angleščina — 11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.50 TV v šoli — ponovitev — 15.45 Angleščina — ponovitev — 16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.25 Poročila — 17.30 Oddaja za otroke — Sarajevo —
17.55	TV obzornik — 18.15 Rezerviran čas — 18.35 Operna scena — 19.05 H. de Balzac Izgubljene iluzije - VII. oddaja - 20.00 TV dnevnik - 20.30 Cikcak — 20.37 Celovečerni film — 22.00 Zadnja poročila.
HlaU&ffeva Ittofifracna i/ Celovcu,
IMA SEDAJ TUDI NASLEDNJE
KNJIGE:
Ob 25-letnici izhajanja Svobodne Slovenije je pred kratkim izšel jubilejni Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1967. Od vseh dosedanjih zbornikov je najobšimejši. Ima 440 strani in nad 100 ilustracij ter dve prilogi. Cena: 125.— šil.
Ivan Jontez: Jutro brez sonca, 273 str., vez. Knjiga je posvečena spominu ameriških vojaških letalcev, ubitih, ko je bilo njihovo neoboroženo vojaško prevozno letalo sestreljeno iz zraka nad slov. vasjo Koprivnik 1. 1946. Cena: 65.— šil.
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev.
DARUJTE
za tUk&aai s klad!
■
323 str. vez. Knjiga opisuje starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Celotno delo je razdeljeno v štiri zaglavja: Pomlad — Poletje — Jesen — Zima. Cena: 115.— šil.
Franc Sodja C. M.: Meditacije, br., 103 str. Zbirka je razdeljena na pet oddelkov: Spomini (15 pesmi), Misli (16), Lesene jagode (15), Pred vrati pekla (13) in Sinjine (11). Umetniško in emotivno moč stopnjujejo tudi lesorezi. Meditacije, ki so zrasle iz tradicije, so podoba sodobnega sveta in izraz bolečega bitja človeka pred samim seboj in pred Bogom. Cena: 50.— šil.
Birmanci in birmanke!
Imamo na zalogi sledeče molitvenike:
Mali misal. Rdeča obreza, plastične platnice 44.—. V belo platno vezano 65.—. Zlata obreza, zelo priročna 88.— šilingov.
K Jezusu. Vezano v črno ali belo platno 20.— šilingov.
Večno življenje. Vezano v platno z rdečo obrezo 35.—. Platno, z zlato obrezo 45.—. Usnje, z rdečo obrezo 45.—. Usnje, zlata obreza 55.— šilingov.
Rimski misal. Popolna mašna knjiga, z rdečo obrezo, v rdeče platno vezama 220.— šilingov.
Družba sv. Mohorja v Celovcu Viktringer Ring 9020 Klagenfurt
Soboslikarske vajence sprejmemo. Za hrano in stanovanje poskrbimo. S o b o s 1 i k a r s k i mojster
HANS SCARSINI
KLAGENFURT - CELOVEC, FriedelstraBe 37.
N
vom 19. bis 24. Mai 1967:
Als A&0-Markenware empfehlen wir besonders:
A&O
aus vollreifen
HIMBEERSBFT 9(
Fruchten!	1 Flasche^ 0,51
16." 21."
FRUHSTUCKSFLEISCH ® -
nders delikat!	1 Dose = ca. 198 g US El
GLIS-LIMOBECKER
Viertelliter, mit „Schottendekor''l 6 STUCK
SflLRT- 0.RUBRSCBBSSEL
aus Luran, 0 20 und 25 cm 2 SCHUSSELN
...und aulterdem: 3%A&0-RABATT!
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina maša mesečno 7.— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20,— DM, za Francijo 22.— Ur., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— f. sterL, za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Ra-diše, p. žrelec — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Vlaš tednik