Političen list za slovenski narod. Po poStl prejeman Tcljtl: Za celo leto predplaea 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za en meseo 1 gld. 40 kr. "" - ...... . . -..... V administraciji prejeinau veljil: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za ^ leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija Poljanska cesta št. 32. vee I^aznauila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se no sprejemajo. YredništTO je na Poljanski cesti h. št. 32. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in pi-aznike, ob '/,6. uri popoludne. Stev. 40. V Ljubljani, v ponedeljek 25. februvarija 1884, Letnik XII. „Paiiizlaiiiizeiii^^ Narodnostna ideja je sedaj v Evropi velicega pomena; je namreč ona silna moč, ki druži narode enega jezii^a in je v zadnjih desetletjih povzročila že celo vrsto krvavih in nekrvavih bojev. Ta ideja je pa pri pol divjih Turkih po prostranih vzhodnih pokrajinah malega ali celo nobenega pomena. Toda druga ideja oživlja politično onemogli izlam, namreč verska. Ta ideja druži mohamedance zoper vedno rastočo krščansko omiko. Koliko da vpliva verska ideja na turške vernike, o tem nas pouči stoletna zgodovina. Vsi turški mesije so bili vojeviti poveljniki, ki so izlam razširjali z mečem in ognjem. Tudi sedanji izlam potrebuje kacega mesije, da bi združil 150 milijonov mozlimov, kterih dve tretjini živi pod krščanskimi vladarji. Kalif v Carigradu je opešal, njegovo kraljestvo se je skrčilo, in nekdaj mogočni sultani morajo poslušati povelja evropskih velesil. Kar sultan ne more, to hočejo doseči novi preroki. Že začetkom sedanjega stoletja se je rodila v Arabiji ločinka vahabitov, ki naj bi prenovila in prerodila strohneli izlam. L. 1810 je imela ta verska družba že v svoji oblasti Meko iu Medino. Sultan spozna nevarnost ter pošlje zoper nje svojega namestnika T Egiptu, Mehemeda Alija. Po dolgih bojih so bili vahabiti razpodeni v gore, toda njih družba ni nehala, in 1. 1879 je štel njihov poglavar 6000 zvestih tovarišev. Abdallah, tako se namreč imenuje sedanji načelnik, je neki hraber, fanatičen, vztrajen mož srednjih let. Njegova vojska je dobro izurjena ter oborožena z novimi puškami. Tu je toraj nakopičenega precej netila; le iskre je treba, da ga vžge, in sultan kakor Angleži imajo dosti sitnosti. Pred kacimi tridesetimi leti je pričel svoje delo prerojenja izlama neki drugi regenerator v severni Afriki, namreč Mohamed-es-Senusi. Deloval je najprvo v Aleksandriji ter vstanovil red „senusi". Iz Egipta pa se je moral kmalo umakniti se svojimi tovariši v Tripolis, od koder so ga zopet potisnili nižje dol v puščavo. Tukaj blizo onega kraja, kjer je nekdaj stal tempelj Jupitra Amona, je sedaj središče tega turškega reda, ki slovi kakor stara Meka. Si-Senusi jo sicer umrl že 1. 1860, toda o njegovem sinu Mohamedu je bilo prerokovano, da bode dopolnivši štirideset let nastopil kot „mahdi" ter proslavil pravo mohamedovo vero. Teh 40 let je z 1.1883 preteklo. Prerokovanje se sicer ni spolnilo, a resnica je, da je ta red po mnogih podružnicah lazširjeu v prostranih pokrajinah, da je v Tripolisu mogočneji od turškega sultana in da je dal pred kratkim časom Francozom precej opraviti v Algiru in Tunisu. In ko je „egipčanski Garibaldi", Arabi-paša, vodil svoje čete proti Angležem, pisalo so je sploh: Senusi bode pripeljal iz Tripolisa mnogobrojne čete Arabiju v pomoč. Senusi se sicer ni prikazal, morda ker so Angleži prehitro ukrotili upornike. Zadnji čas se je iz Egipta poročalo v London, du se Senusi zopet giblje in hoče združiti z novim mesijo, Mahdijem. In to bi ne bilo ravno nemogočo, kajti v 15 ali 20 ■)lneh je Senusi lahko z velblodi čez puščavo v Don-goli ali celo pred Aleksandrijo. Sicer moramo priznati, da mogočna Anglija, če so resno dola loti, Senusija lahko popolnoma vniči, ali vedno odlašanje le povekšuje nevarnost. Najnovejši zastavonoša panizlamizma je paMahdi, nekdanji tesar iz Chartuma, Mohamed Ahmed. Pred kakim poldrugim letom je bilo po Evropi komaj znano njegovo ime, a sedaj se ž njim že resno pečajo evropski državniki. Prvi vspehi tega novega proroka niso iznenadili samo egipčanskega podkralja, temveč tudi v zadrego spravili angleško ministerstvo. In če se oziramo na zvezo vseh delujočih sil, razumemo bojazen, s ktero je pisal Baker-paša v London: „v Sudanu nastalo gibanje je strahovita versko-po-litična vstaja, ktere pravi značaj naj bi v Evropi še o pravem času spoznali." Sicer piše „Berl. Allg. Ztg.", in kar tudi drugi večinoma priznavajo, da je verska stran le bolj izgovor kakor povod vstaje v Sudanu. Vzrok vstaje, tako pišejo, je samosilstvo in grabežljivost egipčanskih paš, ktere je podkralj pošiljal iz Kahire v zgornji Egipt. Dalje trdijo, da je vstaja delo trgovcev z robovi, ker njih nesramno in nečloveško kupčijo ovirajo evropske vlade, posebno Angleška. Med temi trgovci niso le domačini, ampak tudi Evropejci, oso-bito Portugizi in Francozi, in ti se skrivajo za Mahdijem. Moramo sicer priznati, da je tudi to mnogo pripomoglo k vstaji, ker egipčanski paše so sploh znani kot pravi odrtniki naroda. Vendar je le verski značaj, na kterega seje pripravljal Mohamed Ahmed, sedanji „Mahdi", kot dijak na višji šoli El-Aghar v Kahiri in kot puščavnik v Dongoli. In kot preroku mu je bilo mogoče, da je zbral toliko vernih sobojevnikov. Saj so morali tudi Arabija njegovi pristaši proglasiti prerokom, da je postal poljuden. Tudi priprosto turško ljudstvo je začelo čutiti politično onemoglost svojega Kalifa v Carigradu in se ozira raje na Mahdija, posebno ker se opira na neko prerokovanje Mohamedovo, da bode koncem 13. stoletja (po našem št. 1883) nov prerok vstal ter šel skoz „vrata raja" (Damask). Sicer Mahdi ni prišel iz Medine, niti šel skoz Damask, vendar narod veruje, da je prerok. Naj že bo, kakor hoče, možje, ki poznajo Egipt in Sudan, kot Baker paša in general Gordon, ki je več let služboval v Sudanu, trdijo, da se Mahdije-vemu navalu morajo zapreti zatvornice, inače poplavi celo Egipt. Gordon trdi, če se Mahdiju prepusti Sudan, je Egipt v nevarnosti. In ruski državnik Giers se je nedavno izjavil v Švici: „Prodaja Chartuma je nemogoča in bila bi strahovit dogodek." In Giers kot nekdanji poslanik v Egiptu pozna ondašnje razmere. „N. Pr. Pr." je imela iz Londona 4. jan. 1. 1. ta-le dopis: ,,Ne gre le za škodo Egipta, s kterega kulturo so evropske koristi v tesni zvezi in po Mah-diji v nevarnosti; v veliko veči meri gre še za gibanje, ki se hoče prijeti celega mohamedanskega sveta in nevarno pripravlja ljut boj med izlamom in zapadnimi kulturnimi narodi. Vsa Evropa jo tako v nevarnosti. Francija in Španija bote imeli obilo posla, če vzbukne mozlemitska vstaja. Anglija bi imela v Indiji in Adenu, ne glede na Egipt, s pomirjenjem svojih izlamitskili podanikov tako nalogo, ki bi morala zelo skrbeti njeno državnike. Preganjanje kristi-janov v evropski in azijatski Turčiji bi pa vse kulturne evropske narode prisililo, da rešijo vzhodno vprašanje, in splošna vojska jo gotova. Fanatiki v Carigradu, tako se nam dozdeva, skoraj prevladujejo nad modrimi svetovalci v svetovalstvu sultanovem in v Yildiz-Kiosku so neki, kakor „Standard" poroča, že načrti kujejo za splošno panizlamitsko vstajo. Ulemi so nedavno sklenili v zboru, poslati poslance iz najboljših in najomikanejših krogov na vse strani, tudi v Indijo, da pripravljajo skupno vstajo in prepovedujejo sveto vojsko. Vlada sama se ne more nikakor odločiti; ne ve, na ktero stran bi jo v tem važnem slučaji krenila, in za sedaj ne bo najbrž ničesar storila ter dogodke pustila, da se razvijajo." Sultan, se ve, je v veliki zadregi. Mahdi ga je pred vsem izlamom osramotil kot odpadnika in ne-vernika, Egipt, ena njegovih najlepših pokrajin, je v nevarnosti, in slednjič mu pridejo še Angleži na glavo. Ti namreč so nameravali Sudan in zgornji Egipt prepustiti Mahdiju ter za-se pridržati le spodnji Egipt kot naselbino. A kaj hoče sultan brez denarja? Ker so pa Angleži prevzeli nekako vartsvo Egipta in jim Evropa molče pusti prosto roko, čemur se moramo čuditi, bi ti kupci zelo grešili sebi in Evropi na škodo, ko bi se pobotali z Mahdijem. Ze iz prvih desetletij tega stotetja so Nubija, Dongola, Darfur, Kordofan in Senaar združeni z Egiptom. Na prigovarjanje Angležev so se vojskovali egipčanski podkralji, da, celo Angleži sami so jim pomagali v boji proti Abesiniji. Chartum je bil dolgih 30 let središče omike, ki se je po misijonih širila v notranje dežele. Darovalo je svoje življenje mnogo za vero in omiko vnetih mož, ki so gladili pot evropski civilizaciji. Tudi do tisoč evropskih trgovskih hiš je raztresenih po Sudanu, v Chartumu do 7000 Evropejcev. In ti naj bi se prepustili divjim četam Mahdijevim na milost in nemilost! Anglija je Egipt posedla in njena skrb v prvi vrsti mora biti, da naredi mir. Ali do najnovejšega časa je igral Gladstone zelo žalostno ulogo glede na te homatije, prav kakor nekdaj vzhodno-rimski cesarji nasproti Turkom. Še le ko je Gladstone sprevidel, da se vsled neodločnosti maje njegovo ministerstvo, začel je resneje misliti na vstajo ob gorenjem Nilu. Ni se nam sicer treba bati, da bi še kedaj turška kopita teptala naša tla, ali na dnevni red zna zopet priti večno „vzhodno vprašanje", ki se je še vselej reševalo z jeklom in ognjem. H-t-b-r. Ijrovor posl. dr. Toiiklija, poročevalca državnozborske večine glede od-stave porotnih sodnij za Dunaj in okolico. Visoka zbornica! Tudi pri obravnavi te določbe, oziroma predloga odborove večine, se je mnogo govorilo, kar ne spada k stvari. Postavo od 23. maja 1873 imamo in ta postava ima svoje gotove pogoje v § 1.; ako se ti pogoji spolnijo, ima vlada pravico porotne sodnije začasno odstaviti. Dogodki, ki nam jih je vlada predložila, so takega značaja in so po prepričanji večine odbora in nadjam se, da tudi cele hiše, tako dokazani v poročilu v prejšnjem predlogu, da jo to v vzajemnosti z drugimi razodetji nas vse prepričalo, da so tisti pogoji iz § 1. resnično nastopili. Ce so pa pogoji § 1., postave od 23. maja 1873 tukaj, je dolžnost odborova, da preiskuje, če so je li visoka vlada držala kalupa, kakor ga zapoveduje postava aH ne, in se je postopalo v dotičnem okvirji ali ne. Postava predpisuje, da za vsak tak slučaj skupno ministerstvo po zaslišanji najvišoga sodnega dvora na svojo odgovornost dotično določbo postavi. Vi- soka vlada je tako ravnala, ter si dala od uajviSjega sodnega zbora poročati; daljo je postavi s tem zadostila, da je izjemno določilo omejila na čas, kakor ga postava sama veleva, vsled čegar bo določba do 31. decem. 1884 trajala. Kakor je sedaj, ni bilo drugače mogoče, kot da so je večina odborova za to izjavila, da se določba na znanje vzame. Da so pa pogoji resnično tukaj, priznava poročilo manjšine s svojimi navedenimi dogodki, ki nikakor niso tako nedolžni, kakor so ondi naslikani. Dokaze imamo, da so so pisala žugalna pisma, kterim so kTvavi dogodki sledili. Gospoda moja! to vendar ni gola nedolžnost! Dalje smo opozorili, da se je zaslišal najvišji sodni dvor, ki je to vse pripoznal po pregledu podanih mu dogodkov; še več! najvišji sodni dvor zaslišal je tudi generalproknratorja, bivšega pravosodnega ministra Glaserja, ki je vendar brez dvoma prostomišljen človek. Nikakor toraj ni mogoče misliti, da bi bil ta mož podpiral in priporočal določbo, po kteri bi se bila reakcija vrinila. Razmotrovanja govornikov na levici sem pazno poslušal. Gospod poslanec baron Oppenheimer pečal se je le s prvimi izjemnimi določili, temu toraj ni treba več odgovarjati, ker je razprava že dognana. Le glede enega vprašanja, namreč, kar se tiče zaupanja do vladne izjave, bi opomnil, -da je pri tej določbi že povedano, kako dolgo bode trajala, ter je to tudi postavno predpisano. Gospod predgovornik, podžupan dunajski, je trdil, da ta določba žali dunajsko prebivalstvo. To, gospoda, moram odločno zavrniti, kajti znano je, da se pri vsakem izžrebanji porotnikov nekaj njih odvrže ali odvreči zamore po državnem pravdništvu, nekaj pa od strani zagovor-ništva. Porotniki se odmetavajo, ne da bi se jim vzroki naznanjali. Če bi bilo to resnično, da je dunajsko mesto žaljeno, bi se morali tudi vsi tisti porotniki žaljene čutiti, ki so pri eni ali drugi obravnavi odleteli, in vendar tega do sedaj še ni nihče trdil. Kar se pa sploh javnega mnenja dunajskega prebivalstva tiče, ono tukaj ni nikakor merodajno, kajti tukaj zapoveduje edino le potreba. Ako se visoki vladi potrebno zdi, da odstavi porotne sodnije, mora se to zgoditi in na javno mnenje se tu ni ozirati. Eesnica pa je, da se je porotnikom žugalo. Da tisto žuganje ni nobenega vpljiva imelo, in da se porotniki niso tresli pred njimi, to trdijo govorniki na levici, dokazali pa tega niso. Ce se pa porotniki res na policijo obrnejo, ji žugalna pisma kažejo, ter jo pomoči prosijo, se to zgodi le zaradi osobne varnosti in zarad ničesar druzega. Eekli ste, gospod baron Giovanelli ni imel prav, ko je trdil, da se Dunajčani boje in ne žele med porotnike vvrsteni biti. Jaz si usojam pri tej priložnosti opomniti na ukrep mestnega odbora dunajskega mesta. Mestni odbor jako dobro pozmi moč in veljavo peticij, ter se jih je obilno posluževal, kadar se mu je primerno zdelo. Sedaj se mu je predlagalo, naj napravi peticijo na državni zbor, da se omeje določila izjemnega stana, kar se pa mestnemu odboru ni primerno zdelo ter je predlog s 65 proti 21 glasovi odbil. Jaz mislim, da je to dosti jasen dokaz od najodličnejih Dunajčanov, da mestni odbor ni hotel nobene odgovornosti prevzeti glede omejitve izjemnega stanu ter jo je rajši izvrševalni oblasti prepustil. Kar se pa tiče trditve spoštovanega poslanca dr. Weebera, da se je po teh dveh izjemnih določbah nazadnjaštvo vpeljalo, moram na to opozoriti, da je vlada že večkrat take določbe vpeljala. Gospoda moja, ta določila opirajo se na postavo od o. maja 1869 in na ono od 23. maja 1873. Obe tisti postavi ste prednici današnjima določbama, ter ste jima pot pripravljali. Tisti gospodje, ki so glasovali za obe dotični postavi, so resnično nazad-njaštvu pot pripravljali in so ustavne naprave spodkopavali, zajedno pa tudi spodkopavali ustavo in prostost. To je posledica, ki je tukaj mogoča, druge ni! Ako niste marali za nazadnjaštvo, kaj pa ste mu pot gladili? Protiviti bi se bili morali onim postavam po načelu: „Principiis obsta!" Ako so pa enkrat tukaj, potom ima pa vlado pravico posluževati se jih, kedar jih potrebuje in to je ona tudi storila. Nečem se dalje spuščati v to zadevo ter le še enkrat povdarim, da je večina odborova prepričana in nadjam se, da tudi visoka zbornica, da je tukaj skrb, da ne bi se pri porotnih sodnijah pristranost in odvisnost šopirili in da je bilo toraj potreba porotno sodnije odstaviti v obeh sodnijskih okrožjih. Predlog večine toraj visoki zbornici priporočam, da se sprejme. (Pohvala na desni, — Gez nekoliko.) Prosim za odpuščanje, ako še nekaj omenim. Gospod poslanec dr. Weeber se je izrazil rekoč (bere): „Njih ekscelencija gospod minister in vodja pravosodnega ministerstva izrazil se je sicer v odboru, da bode to določbo le za tiste pi-estopke porabil, ki so v zvezi se socijalističnimi nakanami in prekuci." Jaz nisem bil le član odborov, temveč tudi zapisnikar ondi ter sem skrbno pazil na obravnave. Odločno moram priznati, da jaz take izjave nisem slišal in da je gospod vodja pravosodnega ministerstva že zarad tega ni zamogel oddati, ker si je v nasprotji z določbo. Pač pa je se čitalo iz predloga to-le (bere): „Vladi se je zdelo potrebno, delavnost porotnih sodnij v okrajih, ki so v največi nevarnosti, odstaviti in to toliko, kadar se gre za prestopke, o kterih se sme trditi, da bi jih bili pristaši te stranke v doseg svojih namenov morda včinili", s čemur smo teroriste menili. Ta izjava se je oddala, in mogoče, da jo je gospod poslanec zamenil z izrekom gospoda vodje pravosodnega ministerstva. Politični pregled. v Ljubljani, 25. febr. Jfotranje dežele. Izjemna določila prišla bodo pred poslednji sodni stol — pred gosposko zbornico. Kakor se čuje, se jim tudi v gosposki zbornici levica protiviti meni in ondi je levica ravno Schmerlingova stranka, čuden bo prizor, ako se res vsa levica s Schmer-hngom na čelu proti izjemnim določbam dvigne; ker je Schmerling kot predsednik najvišega sodnega dvora za nje glasoval in Schmerling kot dosmrtni ud gosposke zbornice bi se pa proti njim obrnil, toraj Schmerling proti Schmerlingu. Ees čuden prizor! Gotovo bode nekaj levičarjev tudi ondi proti glasovalo, vendar se je pa nadjati, da bo število onih, ki jo bodo med glasovanjem popihali, toHko zdatno, da se ne bo nobenega prevrata bati. Kakor se iz Dunaja čuje, se bode postava o duhovniški plaH še letos vravnala, vsaj večina državnega zbora že na to deluje, da se tudi tukaj zboljša stan marsikterega duhovnika, ki svojemu stanu in svojim študijam popolnoma neprimerno plačo dobiva, zraven pa za življenje v dandanašnjih okolišinah nezadostno. Odbor za kongrno imel je 20. t. m. sejo v državnem zboru. Pri tej priložnosti je minister Konrad večkrat poprijel za besedo stališče vlade označevajoč. Minister je rekel, da predlog odborov vladni predlog za cel milijon goldinarjev presega in da je vlada pri volji, oslabelim duhovnikom na leto dajati podpore nekaj več kot 300.000 goid., kar se bo pri sedanjem denarnem stanu v državi tudi lahko dalo. Take podpore pa, pravi minister Konrad, kakor jo odbor priporoča, država ne mora dajati, če bi se ob enem tudi dohodki ne povišali. Še enkrat priporoča vladne predloge, kajti na te se sme zanesti, da se bodo izvestno sprejele. Konečno je še omenil na neko dotično vprašanje, da se res peča z mislijo o vpeljavi katastra za preskrbnino, po kterem bo vravnal dohodke oslabelih duhovnikov in ob enem odmeril svoto, ki se bo vsakemu v podporo dajala. Za izpeljavo te misli pa potrebuje postavnega načrta, kataster sam pa misli na podlagi dotične določbe vstanoviti. Nova postava o kongrui stopi 1. januvarija 1885 v veljavo. Železnični opravilni uradi, ki se bodo ob priliki decentralizacije po nekterih mestih ustanovili, dobili bodo samoupravno oblast, kolikor se je sploh kakemu uradu dati zamore, da ne trpi skupnost škode, psebno kar se tiče enojnega ravnateljstva, ktero je pa pri železnici več kakor kjer koli drugod potrebno. Hrvaška bo na o(ferskl deielni razstavi uradno zastopana in zarad toga ban grof Khuen noče odpovedi predsednika deželne komisije grofa Jos. Draškoviča sprejeti. Po Slovoniji nabirajo razstavljavcev. Na 0uuajska borza. 23. februvarija. Papirna renta po 100 gld.....79 gl. 65 kr. Sreberna „ „ „ „ . . . . 80 „ 70 „ 4% avstr. zlata renta, davka prosta . . 101 „ 45 „ Papirna renta, davka prosta . . . 95 „ 05 ,. Ogerska zlata renta 6% . . . . 121 „ 75 „ „ ... . 90 „ 30 „ „ papirna renta 5% . . . 87 „ 85 „ Kreditne akeije . . . .160 gld. 307 „ 20 „ Akcije anglo-avstr. banke . . 200 gld. 115 „ — „ avstr.-ogerske banke . . . 845 „ — „ „ Liinderbanke.....112 „ 70 „ „ avst.-oger. Lloyda v Trstu . . 607 „ — „ državne železnice .... 311 „ 80 „ Tramway-dru8tva velj. 170 gl. . . 234 „ 75 4% državne srečke iz 1. 1854 . 2.50 gl. 123 „ 2b „ 4% „ „ „ „ 1860 . 500 „ 135 „ 50 „ Državne srečke iz 1. 1864 . . 100 „ 172 „ 40 „ „ „ „ 1864 . . 50 „ 172 „ - „, Kreditne srečke . . . . 100 „ 173 „ 25 „ Ljubljanske srečke . . . . 20 „ 23 „ — „ Rudolfove srečke . . . . 10 „ 20 „ - „ Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice . . 106 „ 60 „ „ „ Ferdinandove sev. „ . . 105 „ 20 „ štajerske zemljišč, odvez, obligac. . . 104 „ — „ London.......121 „ 50 „ Srebro.......— „ — „ Ces. cekini.......5 „ 71 „ Francoski napoleond......^9 „ 61 „ Nemške marke......59 „ 25 „ M. SKRABEO, V Ljubljani, Šelenburgove ulice. Prevzema vse v stavbeno stroko spadajoča dela, tudi mazarijo; dalje se oskrbujejo vsakovrstne poprave kar najhitrejše, najboljše in po nizkih cenah. (3) Izdelovanje črk iz kovine za napise. O0!Sl>0