ORNITOLOŠKI POTOPIS
tf«»M<H«M> 5««
Površina: 155.360 km2 kopnega Število prebivalcev: 9.924.742 (julij 2003)
Dolžina obale: 1148 km Najvišja točka: |cbcl Chambi (1544 m) Število opaženih vrst ptic: 373 Število globalno ogroženih vrst: 4
(3 gnezdilke)
Število izumrlih vrst ptic: 9 Število območij IBA: 46
Zanimive vrste ptic: marmornata raca (Mannaroneita angusliroslris), beloglav-ka (Oxyura leucocephala), sinji lebduh (Elanus caeruleus), stepski lunj (Circus maerourus). južna postovka (Falco na-timanni), sultanka (1'orphyrio porphyria), ovratničarska droplja (Chlamydotis un-dulata), tenkokljuni škurh (Numenius te-nuiroslris), sredozemski galeb (I.arus au-douinii), egipčanska podhujka (Caprimulgus aegyplius), atlaška žolna (Picas vaillantii), sredozemski škrjanec (Chersophilus duponli), afriška puščavska penica (Sylvia dcscrii), saharski drozgač (Turdoides fiilvus).
Nekatere izumrle vrste ptic: noj
(Struthio camelus), tekačica (Turnix sylua-lica). deviški žerjav (Anthropoidcs virgo), mala droplja (Tetrax lclrax).
Zanimive živali: antilope (3 vrste iz. rodu GazcUa), fenck (Vulpes zerda), progasta hijena (Hyaena hyaena), severnoafriški gundi (Ctenodaclylus gundi), afriški ježevec (Hystrix eristala), trnatorepa agama (Uromastyx acanthinurus), egiptovska kobra (Naja haje).
Zanimive rastline: hrast plutovec (Qucrcus suber), alepski bor (Pinus hale-pensis), akacija vrste Acacia raddiana.
Zavarovana območja: 8 narodnih parkov v skupni površini približno 200.000 ha (1.3 % površine kopnega).
Viri ogrožanja: širjenje in intenzifikaci-ja kmetijstva, zajezitve rek/graditev jezov, urbanizacija, masovni turizem (obala), lov.
Biomi: mediteranski (severni in central ni del ter obalni pas), saharsko sindski (južni in |Z del).
Tunizija je med Evropejci znana predvsem kot poceni turistična dežela, kamor nas popeljejo tako rekoč vse agencije z različnimi "zadnjeminutnimi" ponudbami. Glavni (in največkrat edini) cilj teh ponudb so megalomanski hotelski kompleksi pri Hammametu, Monastirju, Djerbi in drugod, ki vzdolž sredozemske obale rastejo kot gobe po dežju. Na pravcato falango tipičnih turistov sva naletela že na prenatrpanem letališču, kjer naju je neka sonarodnjakinja vidno začudena vprašala: "A vidva pa ne gresta golfat?" No, na srečo je Tunizija za afriške razmere majhna in s cestami dobro preskrbljena država, tako da lahko z razmeroma malo napora odkrivamo tudi njeno drugačno, manj znano podobo...
Tunizija
//Luka Božič
10 Svet ptic
Zemljevid:
Uporabljeno z dovo Ijenjem »The General Libraries. The Univer sityofTexasat Austin«.
1-6: Slano jezero Chott el lerid, troglo ditska hiša v Mat mati. južni veliki sra koper (Lanius meriilio miliš), jata črnorepih kljunačev (Limosa limosa). »puščavska roža«, črni kupčar (Oenanlhe kucitra). foto: Luka Božič
7: Puščavske gore nad vasjo Tamerza, v ospredju nasad datlje vih palm in suha rečna struga, foto: Luka Božič
Najino štirinajstdnevno potovanje se je začelo sončnega fe bruarskega jutra v Monastirju, v bližini znamenite trdnjave iz 9. stoletja, mnogim najbolj znane po prizorih iz filma »The l.ife of Brian« kultne britanske zasedbe Monty Python. Za uvod v severnoafriško ptičjo favno sem se že ob eni izmed glavnih ulic seznanil z dvema tukaj zelo običajnima vrstama, ki sta me v nadaljevanju spremljali večji del potovanja, saj sta v Tuniziji razširjeni od sredozemske obale do najbolj izoliranih puščavskih oaz. To sta bila črni škorec (Stumus umeolor) in travniški vrabec (Passer hispaniolensis), ki tukaj nadomeščala nam bolj znane predstavnike teh rodov. Čas potovanja sva z Vesno izbrala tako. da se je najin obisk ujemal z gnezdilno sezono večine tamkajšnjih gnezdilk, hkrati pa sva še ujela prezimujoče vrste z evropske celine.
Prva dva dneva sta bila posvečena ogledom stepskih predelov v okolici dveh velikih depresij v vzhodnem delu Tunizije, v trikotniku, ki ga oblikujejo mesta Sousse, Kairouan in Sfax. Osrednji del teh depresij sestavljata dve veliki, plitvi in slani jezeri. V arabskem jeziku imenujejo takšne slane depresije, ki se v poletnih mesecih pogosto povsem izsušijo, sebkhet. V Tuniziji je približno 80 takšnih jezer, južneje ležeči Sebkhet Sidi el I lani je bil v času najinega obiska delno presušen, tako da so bili na robovih dobro vidni izločeni belo sijoči kristali soli. Večji scbkhctiso vsi po vrsti mednarodno pomembna mo-krišča za prezimujoče race, gosi in pobrežnike. Najštevilnejše vrste so duplinska kozarka (Tadorna tadorna), žvižgavka (Anas penebpe), raca žličarica (Anasclypeata), sabljarka (Recurvirostra avosetta) in druge. V letih z ugodno vodnatosljo na mnogih v velikem številu gnezdijoplamenci (Phoenicoptcrus niber). Vendar se dobro znanim vrstam vodnih ptic nisem veliko posvečal. predvsem zaradi nedostopnosti samih jezer. V bližini jezera Sebkhet Kelbia so me najbolj prevzele polslane stepe, kjer na aluvialnih tleh prevladujejo različne slanuše in nizka gr mičasta vegetacija, kamor seže oko, pa zlepa ne vidimo nobenega drevesa. Najpogostejša vrsta tukaj je laški škrjanec
(Melanocorypha calandra), ki gnezdi v zelo visoki gostoti, na bolj golih tleh pa srečamo malega škrjančka (Calandrella rufes-cens). Pridih prave Afrike so dajale črne stepske kokoške (Pte rocles orientalis), ki so območje preletavale v manjših jatah. Obsežne stepe so najpomembnejše prezimovališče žerjava (Grits gnis) v Tuniziji, opazoval pa sem tudi veliko jato sibirskih prosenk (Pluvialisfiilva). Zelo zanimiva je osočniko va penica (Sylvia conspicillata), saj v nasprotju z drugimi vrsta mi penic gnezdi v nizki, največ pol metra visoki vegetaciji. V takšnem habitatu sem opazoval tudi prezimujočo otoško pe-nico (Sylvia sarda), sicer gnezdilko zahodnosredozemskih otokov. Podobno združbo ptic lahko v Evropi srečamo le ponekod v Španiji. Vsekakor pa nikjer v Evropi ne moremo opazovati saharskega drozgača (Turdoides fulvus), drozgom podobnega predstavnika v zahodni Palearktiki skromno zastopane družine timalij, ki ima daleč največje število vrst v JV Aziji. Pokrajina v obalnem pasu vzhodnega dela Tunizije, znana kot Sahel. je sicer precej obdelana. Sredozemska klima zelo godi brezštevilnim nasadom oljk. ki so tukaj prevladujoči tip kmetijske rabe tal. Čim se nekoliko pomaknemo v notranjost, postane klima za gojenje rastlin presuha in prevladovati začnejo pašniki. Tukaj so najpogostejši južni veliki srakoperji (Lanius meridionalis), pred nedavnim kot samostojna vrsta ločeni od sedaj izključno holarktično razširjenega velikega srakoperja (Lanius exeubitor). Potovanje po tem delu Tunizije sva zaključila z obiskom solin pri kraju Thvna, daleč največjih solinah in enih od dveh še delujočih v Tuniziji. Soline so pomembno gnezdišče številnih vrst ptic, njihov pomen pa je še večji v času prezimovanja in selitve. Nesporni vrhunec dneva je bilo opazovanje večtisočglave jate sabljark, ki so kot bel oblak po krivale celotno površino enega izmed solinskih bazenov.
južna polovica Tunizije, z izjemo ozkega obalnega pasu, pri pada puščavi. Ti predeli letno ne prejmejo več kot 1 so mm padavin. najbolj suhi deli Sahare pa ostanejo brez dežja tudi po več let. Količina padavin narekuje različne tipe puščav in pri-
//letnik 10, številka 02. julij 2004
11
8: Maroški pogorel tek (Phttnkurus >ncus■ šifri) je endemična vrsta severnoafriške ga gorovja Atlas, foto: Luka Ho/il
9: Domači striud (Emberiza siriohil«) upravičeno nosi svoje ime. saj je zelo /a upljiva vrsta puščav skih naselij, foto: Luka Bo/it
10: Puščavski škrja nec (AmmomMit^ vrti) živi v najbolj suhih območjih. Naseljuje skalnato puščavo, loto: Luka Božič
11: Čuk (Atliim- "M Uui) je pogosta vrsta vzdolž, vlažnih pašni kov v narodnem parku tchkeul. foto: Luka Božič
hode med njimi. Nekakšen prehod v to regijo je travnata pokrajina s prevladujočo vrsto trave Stipa tenacissima, ki jo danes množično gojijo za proizvodnjo visoko kakovostnega papirja. Na severnem robu prave puščave se razprostirajo ogromne slane ravnice, imenovane chott, ki se občasno napolnijo z vodo, večino časa pa so povsem suhe in zaradi visoke slanosti v glavnem povsem gole. Največja med njimi, Chott el Jerid, meri 5000 km2 in zavzema velik del osrednje Tunizije. Na južni strani slednje se šele začenja takšna puščava, kot si jo predstavlja večina ljudi. To je peščeni del Sahare oziroma tu-nizijski del Velikega vzhodnega erga s tipičnimi sipinami. Prave, speklakularne, sto in več metrov visoke sipine se začnejo pojavljati šele kakšnih 150 km južneje. V samem predelu puščave najdemo tudi nekaj pravih gorskih grebenov, visokih 600-800 metrov. Ti skalnati grebeni so pogosto popolnoma goli. medtem ko sta bili kamnita in peščena puščava ter vse oblike njunih medsebojnih prehodov v času najinega potovanja presenetljivo zeleni in polni pisano cvetočih rastlin.
Najina puščavska pustolovščina se je začela na območju mesta Tataouine ter vasic Chenini in Guermessa v jV Tuniziji, kjer je zelo pogosta vrsta na skalnatih pobočjih in previsih trobentar (Bitccuietes gitfmgineus). V naseljih so zelo pogo sti domači strnadi (Emberiza striolata). Slovensko poimenovanje te vrste je povsem ustrezno, saj se domači strnadi dejansko zadržujejo na strehah in dvoriščih zgradb, včasih pa med iskanjem hrane celo vstopajo v hiše. Večkrat sem opazoval tudi našemu krokarju zelo podobnega puščavskega krokarja (Corvus ruficoUis), medtem ko je bila zelo svetla, puščavska podvrsta južnega sokola (Falco biarmicus erlange-ri) precej redkejša. Število vrst je tu zaradi ekstremnih razmer zelo nizko. V povprečju v enem opazovalnem dnevu nisem zabeležil več kot 10-15 vrst ptic. Omenjenemu območju daje pečal tudi svojevrstna berberska arhitektura. Vasici Chenini in Guermessa izvirata iz 11. stoletja in sta eni izmed najstarejših ohranjenih berberskih naselij. Zgrajeni
sta na strmem, težko dostopnem pobočju, ki je prebivalce varovalo pred vpadi. Osrednji del vseh berberskih naselij je bila utrjena žitnica, v arabščini imenovana ksar, sestavljena iz Številnih prostorov v več nadstropjih, zgrajenih iz kamna ali blata. Drugo obliko berberskih naselij si lahko ogledamo v okolici Matmate. Tukaj je osrednji del hiše nekaj metrov globoka luknja krožne oblike. V stene te luknje so nato izko pane posamezne sobe z različnimi funkcijami. Vhod v osred nji del je običajno ozek tunel, ki vodi z dvorišča. V Matmati še danes precej družin živi v takšnih hišah, ki so ena izmed osrednjih turističnih atrakcij Tunizije.
Za ornitologa zelo zanimivi so postopni prehodi gorske kamnite puščave v skalnato puščavo in nato te v peščeno puščavo. Praktično nobena vrsta ni splošno razširjena, temveč so vse vezane na določen tip puščave ali celo na prehod med njima. Ta prehod lahko najlepše opazujemo pri kupčar-jih. ki so v Tuniziji bogato zastopana skupina ptic. Tako na seljuje beloglavi kupčar (Oenanthe leucopyga) predvsem strma skalnata pobočja, žalobni kupčar (O. lugens) vznožja gorskih grebenov in suhe rečne struge, mavrski kupčar (O. moesta) kamnito puščavo in puščavski kupčar (O. deserti) prehod med kamnito in peščeno puščavo ter čisto peščeno puščavo, kjer je vsaj nekaj nizkega rastja. Podobno je tudi pri nekaterih vrstah škrjancev. kjer sta največja skrajnost puščavski (Ammomanes deserti) in srpasti škrjanec (Alaemon ala-udipes). Slednji sodi v času gnezd i t ve med najbolj opazne ptičje vrste v peščeni puščavi, kjer nase opozarja z značilnimi svatovskimi leti. Pojoči samec se namreč med petjem vsake kitice s tal strmo dvigne nekaj metrov v zrak. nato pa po njenem zaključku z zloženimi perutmi in pahljačasto razširjenim repom navpično pikira na tla.
Največ časa sva na puščavskem jugu Tunizije preživela v znameniti oazi Douz. Tu sem bil posebej vesel puščavskih tekalcev (Cursorius cursor), na neprijazne razmere prilagoje-
12 Svet ptic
~ T • , .
nih pobrežnikov, ki so očitno kar pogosti. Za majhno prese nečenje je poskrbel par selečih se zelenih čebelarjev (Merops persicus). Ta vrsta v Tuniziji sicer ne gnezdi. Naslednja poseb nost je atlaška pcnica (Sylvia deserticola). Ta sicer gnezdi v gr miščih na više ležečih gorskih pobočjih zahodnega dela Tunizije, prezimuje pa v puščavi, kjer se najraje zadržuje v osamelih grmih afriške tamariske (Tamarix africana). V Douzu je največji nasad datljeve palme (Phoenix dactilífera)v Tuniziji s približno 400.000 drevesi. Izjemno pomembna so številna v širši okolici oaze ležeča jezera, ki jih napaja arte-ška voda ali pa voda iz lokatnih izvirov v sami oazi. Slednja so povsem sladkovodna, poraščena z močvirsko vegetacijo in za vodne ptice najpomembnejša. Na enem izmed takšnih jezer sem imel priložnost opazovati 350 osebkov marmornate race (Marmaronetta angustirostris). Večina teh jezer je bila zaradi prezimovanja pomembnega števila globalno ogrožene marmornate race uvrščena na seznam Mednarodno pomembnih območij za ptice (IBA). Tukaj so se zadrževale tudi rjaste kozarke (Tadorna ferruginea), kostanjevke (Aythya ny-roca), plevice (Plegadis falcinellus), jezerski martinci (Tringa stagnatilis) in številne druge, običajnejše vrste ptic.
Iz Douza sva se napotila v puščavske gore v zahodni Tuniziji, ob državni meji z Alžirijo. Čeprav tudi tukaj leži nekaj starih tradicionalnih vasic, pa naju je najbolj pritegnila čudovita pokrajina z vrhovi in gorskimi grebeni nenavadnih oblik ter drugimi geomorfološkimi pojavi. Med njimi še zlasti zbuja pozornost kakih 100 metrov globok, vendar ozek kanjon pri vasici Mides. Pri kraju Tamerza sem se posvetil pregledovanju ogromne skalne stene, kjer je bilo kaj videti. V steni sem odkril tri mogočna gnezda kraguljega orla (Hier aaetusfasciatus), med katerimi je bilo eno aktivno. Na njem se je ves čas opazovanja zadrževal odrasel osebek. V steni je gnezdilo tudi nekaj parov v Severni Afriki zelo lokalno razširjenih malih hudournikov (Apus affinis)\n nekaj parov pla ninskih hudournikov (Tachymarptis melba).
Dolgotrajna vožnja proti severnemu delu države naju je vodi la skozi najbolj rodovitne in obdelane doline, ki so del povod ja Oued Medjerde, edine stalne reke v Tuniziji. Zanimivo je, da se v celotni Tuniziji samo tukaj množično pojavljajo poljski škrjanci (Alauda arvensis). Tukaj živi tudi dokaj številna se-dentarna (neseleča) populacija bele štorklje (Ciconia ciconia). Njihova gnezda so v Tuniziji najpogosteje nameščena na dro gove daljnovodov, čeprav obstajajo tudi pravcate vasi štorkelj, kot je na primer Sejnane s kakimi 20-30 gnezdi. Veliko je tudi osamljenih gnezd na različnih strukturah sredi obdelanih njiv, pogosto le 1-2 metra nad tlemi. Pri znamenitih razvalinah nekdanjega rimskega mesta Dougga je bilo moč združiti spoznavanje zgodovinskega spomenika z opazovanjem ptic. Najštevilnejša vrsta ptice na samih razvalinah so bili maroški pogorelčki (Phoenicurus moussieri). To je sicer ena izmed redkih endemičnih vrst Severne Afrike oziroma gorovja Atlas. Na odlično ohranjenem rimskem gledališču, ki ga je leta 188 zgradil Marcus Quadrutus, je gnezdil par črnih kupčarjev (Oenanthe leucura). Enodnevni postanek sva si privoščila v kraju Ain Draham. v skrajnem SZ delu Tunizije. Kraj leži na nadmorski višini skoraj 1000 metrov, na t.i. Tunizijski dorza-li, kot se imenuje najvzhodnejši del Atlasa. Prevladujoči tip rastja na najvišjih predelih je vednozeleni gozd, kjer prevladuje hrast plutovec (Queráis súber). Te gozdove naseljuje, poleg številnih tudi pri nas običajnih gozdnih vrst ptic, atlaška žolna (Picus vaillantii). Zanimivo je bilo opazovati rdečeglave kraljičke (Regulus ignicapillus)v čistem listnatem gozdu in ru meno obarvano severnoafriško podvrsto meniščka (Parus ater ledouci). V nasprotju z vzhodno obalo je obala Sredozemskega morja na skrajnem severnem delu Tunizije zelo redko poseljena in ponekod praktično neobljudena. Sama obala se pogosto zelo strmo spušča v morje, v zalivih pa najdemo nanose čudovitega belega peska. Zelo številne so morske ptice, med katerimi po številu močno prevladujejo rumenokljuni vihamiki (Cabnectris diomedea). Vihamike lahko pogosto opazujemo kar z obale, pogosti pa so tudi strmoglavci (Morus bassanus). Vsekakor velja omeniti tudi več tisočglavo jato zalivskih gale bov (Laras genei) v laguni Ghar el-Melh.
Pomemben cilj potovanja po severnem delu Tunizije je bilo jezero lehkeul. To 8,$ km2 veliko sladkovodno jezero je bilo nekoč eno izmed najpomembnejših mokrišč v zahodnem Sredozemlju za prezimujoče in seleče se vodne ptice, jezero je biosferni rezervat, uvrščeno pa je tudi na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Ichkeul se med drugim postavlja z več opazovanji kritično ogroženega tenkokljunega škurha (Numenius tenuirostris). Žal so postavitve jezov na dveh rekah, ki napajata jezero, v zadnjih desetih letih močno spremenile njegov značaj. Zaradi manjšega dotoka sladke vode postaja le slabih to km od morskega zaliva ležeče jezero vse bolj slano, kar povzroča propad vodnih makrofitov, zlasti češljastega dri stavca (Potamogeton pcctinatus). Zaradi izginjanja glavnega vira hrane so populacije prezimujočih rac in gosi, ki so nekdaj štele 300.000-400.000 osebkov, močno upadle. Skladna s tem trendom so bila tudi najina opazovanja, tako da je bilo jezero Ichkeul eno izmed redkih razočaranj na tem potovanju.
Potovanje sva zaključila na rtu Bon, skrajni točki 100 km dolgega polotoka vzhodno od glavnega mesta Tunis. Rt je v času selitve ujed, štorkelj in žerjavov pravo »ozko grlo« za te ptice na poti proti Siciliji oziroma Evropi. Območje je po pomenu podobno Gibraltarju in Bosporju, saj ga med marcem in majem redno preleti 20.000-40.000 ujed, pripadajočim 24 vrstam. Midva sva bila za ujede prezgodnja, tako da sva videla proti Italiji leteti le 220 žerjavov. Lepo pokrajino je kazilo le kakšnih 30 vetrnic za proizvodnjo elektrike, ki so se nevarno vrtele v neposredni bližini. •
//letnik 10, številka 02. julij 2004
13