Año (Leto) XVII (12) No. (Štev.) 23
“E SLOVENIA LIBRE’
BUENOS AIRES, 9. junija (junio) 1960
Zahod odgovorja na sovjetske grožnje
ZSSK in Kitajsha
V	komentarjih o ozadju razbitja pariške vrhunske konference so si bili zahodni strokovnjaki edini v tem, da je skozi usta Hruščeva govoril ne samo Kreme j, pač pa v veliki meri Peking in da je bil verjetno prav Maocetung eden najodločilnejših osebnosti, ki so izza že-vese. vplivale na propad te konference.
Ker so po mnogih znakih, ki jih je bilo opaziti v zadnjih letih v ZSSR, zahodnjaki smatrali, da se Moskva vsaj v neki meri trudi doseči neke vrste sožitje z Zahodom, čeprav seveda iz izključno svojih koristi, pa so na drugi strani opazovalci tudi ugotavljali, da si takega ali kakršnega koli sožitja z Zahodom ne želijo v Pekingu. Zato so začeli razmišljati o možnosti gospodarskega, vojaškega, idejnega ali celo demografskega spora med obema komunističnima velikanoma.
V	ZSSR živi trenutno 208, na Kitajskem pa 600 milijonov ljudi. ZSSR se razteza na površini 22,5, Kitajska pa na 9,5 milijonov km3. Po naravnem prirastku bo čez 25 let v ZSSR ok. 300, na Kitajskem pa nad 1.000 milijonov ljudi.
V	začetku minulega stoletja je bil nemški cesar Viljem II. prvi, ki je izdelal teorijo o rumeni nevarnosti. Ta je skušal prepričati svojega nečaka ruskega carja Nikolaja II. da mora biti Rusija branik Evrope pred navalom ljudstev iz Azije, že pred Viljemom II. je ruski car Peter Veliki izjavil, da je “ruski obraz obrnjen v Azijo, hrbet pa v Evropo”.
Komunizem je prišel na oblast na Kitajskem s pomočjo ZSSR. Moskva je Pekingu pomagala tudi finančno ter je v desetletju 1950/1960 poslala tja nad 4 milijarde dolarjev. Številka je visoka, vendar za Kitajsko nizka, ker je prišlo povprečno na vsakega Kitajca le pol dolarja letne pomoči. Toda skupaj z Moskvo Peking predstavlja silo današnjega komunizma.
Po Stalinovi smrti je Moskva spremenila taktiko prodiranja - komunizma. Namesto z vojaškimi hoče zaenkrat svet osvojiti z “mirnimi” sredstvi, dokler se ne bi Kitajska toliko opomogla, da bi postavila na noge do zob oboroženo, doslej največjo vojaško silo na svetu, ki bi v današnjih razmerah mogla šteti vsaj 70 milijonov mož. Takrat bi se obe vojski, sovjetska in kitajska mogli zagnati na vojaško osvojitev sveta. Moskva bi se v tem slučaju v mnogo večji meri mogla ogniti razdejanju, kakor pa Kitajska, s čimer bi tudi po koncu pustošenja ostala prva potenca. Zato je namen sovjetske pomoči Kitajski napraviti jo nevarno Zahodu in preprečiti, da bi postala nevarna Moskvi.
Toda v desetih letih si je Kitajska zgradila vsaj deloma samostojno industrijo, prav tako pa so se spremenile razmere v Kremlju. Pojavile so se idejne razlike med Pekingom in Moskvo.
Hruščev je deloma zavrgel Stalinovo teorijo o nesožitju s kapitalističnim svetom in začel politiko tkzv. koeksistence. Maocetung pa se je postavil za tolmača in edinega pravilnega izvrševalca Stalinove teorije ter nasprotuje sporazumom, čeprav začasnim, z Zahodom. Tudi v državi je prešel takoj na nadaljno stopnjo komunizma z uvajanjem ljudskih komun. Peking je prav v trenutkih največjih naporov Hruščeva pa koeksistenco z Zahodom izvajal vojaške izpada proti Tibetu, Indiji
Prav tako se je pojavil med Moskvo in Pekingom problem prvenstva. Lenin je določil, da bo sovjetska KP vodilna komunistična stranka za vse druge komunistične stranke, kar je mogel storiti, ker je bila takrat sovjetska KP največja in najmočnejša. S komunizaci-jo Kitajske je prvenstvo v številu prešlo na Kitajsko KP, tako da sovjetska KP že ne more več trditi, da je prva med enakimi. Z eno besedo: Moskva, kakor je poudaril Hruščev na 20. kongresu KP, smatra, da splošna linija mednarodnega komunizma temelji na marksistično-leninističnih načelih, medtem ko Peking trdi, da mora ohraniti formulo marksizma-leninizma-staliniz-ma.
Toda kljub temu, da bi mogla biti vsa zgoraj omenjena nesoglasja med Moskvo in Pekingom samo navidezna; da bi mo-
Napetost, ki jo je povzročil Hruščev z razbitjem pariške vrhunske konference, se je med Vzhodom in Zahodom nadaljevala in še poostrila pretekli teden.
Vrhovni sovjetski poveljnik maršal Malinovski je v prisotnosti Hruščeya objavil, da je dal' raketnim enotam sovjetske vojske ukaz streljati z raketami na vsa oporišča, s katerih bi priletela vohunska letala nad ZSSR.
Washington je na to izzivalno objavo takoj odgovoril, da bo USA izpolnila vse svoje obveznosti do svojih zaveznikov, ki bi jih napadla ZSSR z raketami ali z drugim orožjem.
Po vsem svobodnem svetu so državniki razpravljali na tiskovnih konferencah in v govorih O’ izzivalnem nastopanju Hruščeva in drugih sovjetskih komunističnih vodij.
Macmillan
Macmillan je v parlamentu izjavil, da meni, da se v Moskvi razvija resna politična kriza in da sovjeti še ne vedo, kaj nameravajo storiti. Toda vse, kar je Hruščev s svojimi izpadi dosegel je to, da so se zavezniki povezali v trdno enotnost, kakršne doslej po vojni še niso dosegli.
Acheson
Bivši severnoameriški zunanji minister Dean Acheson ugotavlja, da ZSSR na vsak način hoče razdvojiti Evropo od USA. Toda Evropa in USA predstavljata silo, ki je edina zmožna zoperstaviti se sovjetskemu nasilju. Svobodi je zmaga zagotovljena, toda mora imeti svoj prostor in ta prostor je Zahodna Evropa in USA. če svoboda obstane na tem prostoru, potem ji je zagotovljen tudi obstoj v Afriki in Aziji. Sovjeti to vedo ter je zato njihov glavni namen razdeliti Evropo in USA.
De Gaulle
De Gaulle je mnenja, da polet letala U-2 ni bil zadosten vzrok za razbitje vrhunske konference. “V dobi, ko nebo križajo sateliti, rakete in letala, ki morejo poslikati zadnji košček zemlje in trositi atomsko smrt kjer koli, je nujno potrebna kontrola teh strojev. “Novi sovjetski satelit 18-krat dnevno preleti zahodne države in nihče ne namerava protestirati. Zato je odveč vsak protest Moskve, če sovjetsko ozemlje preleti en sam U-2. “če je Hruščev hotel postavljati pogoje za nadaljevanje konference, ali ne bi bilo bolje, da bi ostal v svoji prestolnici, dokler ne bi bili njegovi pogoji izpolnjeni na en ali drug način?” De Gaulle je tudi poudaril, da se mu zdi, da je metodično diplomatsko delo več vredno, kakor pa bučne propagandistične seje v ZN.
Nixon
Nixon je poudaril, da je treba z ZSSR postopati odločno, toda brez rožljanja z orožjem, najresneje pa je opozoril Hruščeva na izjave, prežete s psovkami. “Te namreč morejo dvigniti svetov-
gla biti dobro preračunana dogovorjena igra za zavajanje svobodnega sveta, pa obstaja med njima nujno demografski problem (problem naraščanja prebivalstva), kateremu se ne moreta izogniti in ki izgleda v današnjem trenutku za njiju nerešljiv.
Dejstvo je namreč, da Kitajska predstavlja za Moskvo nevarnost zaradi ogromnega človeškega potenciala in zaradi neizogibne nujnosti po osvojitvi novega življenjskega prostora. In ta življenski prostor je za Kitajsko Sibirija.
Drugo dejstvo je rasno sovraštvo med ruskim in kitajskim prebivalstvom, ki ga komunizem v štiridesetih letih ni mogel odpraviti. Dolga stoletja je bila Rusija izpostavljena navalom iz Azije. Najbolj se je zavedla rumene nevarnosti v porazu v vojni z Japonsko leta 1905. Kljub temu, da živi milijone rumenih ljudi v ZSSR, ostaja ruski človek nezaupen in sovražen do takih svojih sodržavljanov, kar dokazuje tudi dejstvo, da kljub štirim desetletjem komunizma v ZSSR skoro ni mešanih zakonov med belo in rumeno raso.
Komunizem tudi ne more spremeniti pohlepa lačnih Kitajcev po novih ozemljih. Edina meja, ki ne bo mogla vzdržati pritiska človeške eksplozije na
no temperaturo do vrelišča in sprožiti svetovno vojno.” Tudi Nixon je mnenja, da bo boljša redna diplomacija, kakor pa vrhunske konference in ugotavlja, da kljub izzivalnim nastopom Hruščev še vedno ni stopil na tako nevarno pot, po kakršni vztrajno hodi Peking, kateri ob vsaki priliki z besedo in dejanjem hujska na vojno.
Strnjenost v USA, toda Hruščev žali naprej
V ameriškem kongresu so nadaljevali z raziskavo incidenta z U-2, toda z vso mirnostjo in v kolikor mogoče zajamčeni tajnosti, da ne bi’ dali sovjetom s katero koli izjavo možnosti za nove izpade. Skoro enoglasnd republikanci in o-pozicionalni demokrati ugotavljajo, da so bili poleti U-2 nad ZSSR potrebni in da ni bila izvršena nobena resna napaka. Ugotovili so samo, da je bilo premalo koordinacije med organizacijami, ki se bavijo s tozadevnimi postopki in med predsedstvom vlade.
Mnenje senatorjev in poslancev obeh strank je tudi, da se Hruščev moti, če misli, da bo USA na znotraj razdvojil S svojimi žalitvami Eisenhowerja in drugih ameriških državnikov. Senator Lyndon Johnson je tudi izjavil, da Hruščev s tem, ko žali Eisenhowerja, žali ves a-meriški narod, ker je ta narod dvakrat zaporedoma izbral Eisenhovverja za svojega predsednika.
Hruščev je medtem priredil v Moskvi tiskovno konferenco, na kateri je pred 600 sovjetskih in tujih časnikarjev objavil nov načrt za razorožitev. Po tem načrtu naj bi najprej uničili vsa sredstva, s katerimi je mogoče odmetavati bombe, izstreljavati rakete itd. Pojasnil je, da v prvi vrsti misli na oporišča, ki jih je USA zgradila v obroču okoli ZiSSR. Kontrolo nad izvajanjem tega načrta naj bi imela posebna komisija v okviru ZN, toda v njej bi ZSSR obdržala pravico veta, “kjer sicer ne bi mogla preprečiti tuje špijonaže na svojem ozemlju.” Ko bodo podrli oporišča in uničili izstreljevalna sredstva, pa “Eisenhower, Herter, Dillon in seveda Nixon ne bodo mogli nikogar več raniti,” je zarohnel Hruščev.
Na konferenci je Hruščev poskušal znova zasejati razdor med zaveznike, ko je izjavil, da mu je Eisenhower v Camp Davidu dejal, da je tudi on nasproten združitvi Nemčije. Ponovno je izlil ploho žalitev na Eisenhowerja, ko mu je o-čital, da nima volje za vodstvo države, da je nevaren na predsedniškem mestu in da bi mu zato v ZSSR dali kvečjemu vodstvo otroškega vrtca. Žalil je tudi Adenauerja, ko je rohnel, da bi ga bilo treba obleči v prisilni jopič in vreči v norišnico.
Nemški časnikarji so s konference takoj sporočili Adenauerju zlasti opazko Hruščeva glede Eisenhowerjeve izjave o Nemčiji. V Washingtonu so takoj ura-
Kitajskem je 6000 km dolga sibirsko kitajska meja.
Ni dvoma, da se Moskva in Peking dobro zavedata teh dejstev in da se trudita, če že ne odpraviti, pa vsaj odmakniti čim dlje v dobočnost vpad kitajskih množic v Sibirijo, že danes morajo sovjetski svetovalci na Kitajskem živeti v sklenjenih skupinah zaradi sovražnega razpoloženja prebivalstva, ki jih smatra za kolonialne uradnike Rusije in ne ZSSR. Res je, da v vrhovih sovjetske in kitajske PK ni rasnega sovraštva, toda komunisti so v obeh državah manjšina: v ZSSR 6 milijonov (3% prebivalstva) in na Kitajskem 13 milijonov (2% prebivalstva), in ne morejo mnogo spremeniti, kadar gre za naravna, skoro biološka nagnenja ljudskih množic.
Zahod se zaveda, da bi živel v iluziji, če bi mislil, da bi danes moglo priti do spopada med ZSSR in Kitajsko. Hruščev in Maocetung se dobro zavedata, da bi tak spopad pomenil konec svetovnega komunizma in bosta brez dvoma storila vse, da do njega ne bo prišlo. Toda dejstvo je tudi, da razlogi in vzroki za bodoči in neizogibni spopad obstajajo ter je naloga Zahoda, da razvoj dogodkov med tema silama budno zasleduje in ostaja v stalni pripravljenosti za odločen poseg v danem trenutku.
dno izjavili, da Hruščev laže in da je popolnoma spremenil smisel razgovorov, ki jih je imel z Eisenhowerjem.
V Washingtonu so na te zadnje žalitve Hruščeva tudi objavili, da ne bodo odgovarjali nanje, ker ni vredno. Eisenhower se je samo dotaknil vseh dosedanjih izpadov in žalitev Hruščeva, ko je izjavil, da “se nihče ne upa napasti USA in ZSSR to dobro ve.” Pozval je mlade Amerikance, naj se zanimajo za
vodstvo naroda, “da ne bi kdaj v USA prišlo do tega, da bi v Beli Hiši sedela vlada, ki je v sebi popolnoma prazna in katere vodje bruhajo v svet ploho psovk, žalitev in laži.” Zavezniki so se danes najtesneje združili v dobi, ki jo hoče o-značiti z dobo razburkanosti. Besede kriza noče uporabljati. USA je odločena ostati močna, znanstveno, gospodarsko in vojaško. Ta odločnost temelji na načelih človeškega dostojanstva.
Napetost med USA in Kubo vedno veega
Ameriška vlada je pred dnevi ostro protestirala proti vztrajni propagandistični ofenzivi kubanske vlade proti USA in zaradi vrste protiameriških dejanj, ki jih je sedanja kubanska vlada izvršila doslej.
V protestni noti ameriška vlada pravi, da se je kubanski predsednik Dor-ticos podal na potovanje po južnoameriških državah z namenom propagande proti USA. V noti ameriška vlada poleg drugih našteva devet dejanj, ki dokazujejo načrtno kampanijo Castra in njegove vlade proti USA:
1) Zaplemba ameriške imovine; 2) Za zaplenjeno imovino oškodovanci niso dobili odškodnine. Castrov režim je doslej zaplenil že nad 300 milijonov dolarjev a-meriškega imetja na Kubi; 3) Kuba ni plačala že nad 100 milijonov dolarjev za uvoženo blago iz USA v zadnjih mesecih; 4) Kubanski gospodarski diktator Che Guevara trdi, da predstavlja ameriški način kupovanja kubanskega sladkorja posebno obliko suženjstva na Kubi. Toda kubanska vlada ni odgovorila na vprašanje Washingtona, če Gueva-
IZ TEDNA V TEDEN
Direktor biv. neodvisnega kubanskega dnevnika “Diario de la Marina” v Havani, José Ignacio Rivera, ki živi v emigraciji v Limi v Peruju, je naslovil poslanico svobodnemu tisku v svetu. V njej se mu zahvaljuje za vso podporo, ki jo je izkazoval prizadevanjem za ohranitev svobodnega tiska tudi na Kubi. Končno naglasa, da mu je neprijatelj svobode sicer odvzel list, toda klica po svobodi in borbe zanjo ni mogel zatreti.
Kubanskega predsednika dr. Dortico-sa v posameznih južnoameriških državah nič več radi ne sprejemajo, ker povsod nastopa kot navaden propagandist sedanje Castrove levičarsko usmerjene vlade. Tako je univerza v perujski Limi ostala nedostopna za levičarske predloge, naj bi mu podelili častni doktorat, iz Venezuele so pa dr. Dorti-cosu sporočili enostavno naj njegovo bivanje v tej deželi, če so bo odločil za njen obisk, ne traja več kot samo 48 ur ter naj bo vezano zgolj na prestolnico Caracas. Pa je kljub tej omejitvi, s katero je venezuelska vlada jasno pokazala, da ji njegov obisk ni ljub, dr. Dorti-cos vseeno tudi to deželo obiskal.
V	nedeljo so imeli predsedniške volitve v Boliviji in Ekvadorju. V Boliviji je zmagal kandidat vladne stranke dr. Paz Estensoro, v Ekvadorju pa kandidat tkzv. velaskizma José Maria Velasco Ibarra.
V	Washingtonu so se zbrali na sestanku zun. ministri azijske obrambne skupnosti SEATO, ki jo sestavljajo Avstralija, Nova Zelandija, Filipini, Pakistan, Tajlandija, Velika Britanija, Francija in Severna Amerika.“ Na sestanku je Eisenhower poveličeval to daljnoazijsko o-brambno skupnost kot zelo učinkovito sredstvo za preprečitev nadaljnjega prodiranja komunizma v tem delu sveta. Ameriški podpredsednik Nixon je v govoru zahteval odločnejše nastopanje proti komunizmu, Hruščeva je pa označil za saboterja zadnje pariške vrhovne konference. Ameriški zunanji minister Herter je ponovil zagotovilo ameriške vlade, da bo Severna Amerika izpolnila vse vojaške obveznosti do svojih zaveznikov. To zagotovilo je dal z ozirom na zadnje grožnje iz Moskve, da bodo sovjeti z raketnimi izstrelki napadli sleherno ameriško oporišče v svetu, s katerega bi odletala ameriška letala na polete čez sovjetsko področje. Angleški zunanji min. Selwyn Lloyd je pa naglasil, da je SEATO pokazal svojo učinkovitost najbolj s tem, da se od njegove ustanovitve pa vse do danes na pod-
rova izjava predstavlja uradno mnenje Havane ;5) Castro je lažnjivo obtožil USA, da hoče namerno gospodarsko škodovati Kubi s svojim novim gospodarskim načrtom; 6) Kubanska vlada je ponovno trdila, da povezanost z USA škoduje Kubi; 7) USA je vedno preprečevala nezakonite polete ameriških letal nad Kubo; 8) Eksplozije na francoski ladji v Havani niso povzročili ameriški agenti, čeprav kubanska vlada trdi nasprotno; 9) Castrova vlada ni odgovorila na protest USA, da je neki kubanski patrolni čoln izvedel neizzvan napad na neko ameriško podmornico na visokem morju.
Razvoj na Kubi gre še bolj v komunistično smer, ko je Castrova vladd objavila, da bo na obisk v Havano prišel Hruščev, z ali za njim pa še kitajski Čuenlaj. Hruščev je vabilo takoj sprejel, prav tako čuenlaj. Moskva in Peking si s tem korakom nameravata postaviti trden temelj za razširjanje komunizma po južni Ameriki. Tudi je znano, da se je Hruščev pred nedavnim trudil dobiti vabila za obisk še iz drugih južnoameriških držav, a doslej v tem še ni uspel. * V
ročju, za katerega je bil ustanovljen, ni zgodilo ničesar, kar bi resno ogrožalo svetovni mir.
Pogreb velikega ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, ki je s svojim znanim romanom “Dr. Živago” obsodil tudi ko-muinstično nasilje nad ljudmi in narodi, je bil 2. junija na podeželskem pokopališču v okolici Moskve. Pri pogrebu seveda ni bilo nobenega zastopnika Kremlja in tudi ne Društva sovjetskih pisateljev, pač pa je bilo več pokojnikovih prijateljev tudi iz sovjetskih pisateljskih vrst. Tako je padlo vsem v oči, da je na pokojnikov mrtvaški oder položila velik šopek tulipanov in vrtnic žena znanega pisatelja Ehrenburga. A-meriška sekcija Pen kluba je Pasternaku položila na oder velik venec ž napisom “Velikemu pisatelju Borisu Pasternaku”. Pasternak je bil 70 let star, bolehal je za rakom, v zadnjem času mu je tudi močno oslabelo srce.
V Tibetu je prišlo do novih uporov svobodoljubnega ljudstva proti kitajskim komunističnim nasilnikom. Preprosto ljudstvo je pod vodstvom menihov napadlo kitajske vojaške postojanke ter jim povzročilo velike izgube. Kitajski komunisti so nato nad ljudstvom izvrševali strahovite represalije. Več sto tibetanskih upornikov se je s pobegom v državo Skim in Butan rešilo gotove smrti. Veliko jih je tudi prebežalo v Indijo. Prebežniki so povedali, da je pri kitajskih komunistih padel v nemilost tudi sed. duhovni vodja Tibetancev Pan-čen Lama. Na ta položaj so ga sicer postavili komunisti, toda ni mogel več molčati, ko je videl kako so kitajski komunisti začeli načrtno ropati tibetanske samostane ter iz njih odvažati razne dragocenosti.
Na Daljnjem vzhodu so izdali zelo stroge varnostne ukrepe za obisk ameriškega predsednika Eisenhowerja. Tako so nad Formozo zelo pojačali letalsko kontrolo, še bolj jo bodo 18. t. m., ko se bo v Taipehu mudil predsednik Ei-senhower. Tokijska policija ima polne roke dela, da bo kos levičarskim elementom, ki že sedaj po Tokiju prirejajo demonstracije zaradi podpisa ja-ponsko-ameriške medsebojne obrambne pogodbe, ki bo stopila v veljavo 19. t. m., t. j. ravno tisti dan, ko bo prišel v Tokio predsednik Eisenhower. Visokega gosta bo sprejel cesar Hirohito. Oba se bosta nato vozila v zaprtem avtomobilu, ki je varen pred kroglami. Vsestranske so tudi varnostne odredbe z,a Eisenhowerjev obisk v Okinavi ter v Južni Koreji.
SLOVENSKI NARODNI ŽALNI DAN
Tri glavne slovenske prireditve na področju Vel. Buenos Airesa so vsako leto zelo številno obiskane: Slovenski dan, vseslovensko romanje v Lujan in vsakoletna spominska prireditev za protikomunistične žrtve. Na prvi se zberejo rojaki na slovenski pristavi v Moro-nu dopoldne pri skupni maši in kulturni prireditvi, popoldne pa na družabni prireditvi, da s svojo udeležbo podpro-onemogle med sabo ter se navdušijo za nadalnje skupno delo; vseslovensko ro-
manje daje vsako leto rojakom priložnost, da pred milostno podobo Lujanske in Brezjanske Matere božje požive v sebi vero svojih očetov in mater ter u-trde zvestobo Mariji, Kraljici Slovencev. Spominska proslava v Bs. Airesu je pa vsako leto izraz zahvale svobodnih Slovencev slovenskim junakom in vsem ostalim žrtvam komunistične revolucije, ki so s svojimi življenji polagali slovenskemu narodu temelje, na katerih bo zrasla nova, prava in resnična svoboda.
SPOMINSKA PROSLAVA ZA SLOVENSKE 'ŽRTVE
Letošnja spominska proslava je bila v nedeljo 5. junija t. 1. ob 16. uri v dvorani San Jose, ul. Azcuenaga 160 v Bs. Airesu. Prostrano dvorano os rojaki povsem zasedli. Bilo jih je okoli 1.000. Oder je za proslavo preprosto, toda u-činkovito priredil Jure Vombergar. V ospredju je bila velika argentinska zastava, ozadje odra je pa tvorila velika slovenska narodna zastava, na kateri je bila na modrem polju narisana puška, nad njo pa številka 15.
Proslavo je ob napovedani uri začel predsednik Društva Slovencev prof. Lojze Horvat. Dejal je, da so se rojaki zbrali, da skupno počaste spomin žrtev komunistične revolucije ter druge svetovne vojne in slovenskih junakov ob 15. letnici Vetrinjske tragedije. Navajal je, da so slovenski protikomunistični junaki s pesmijo na ustih hodili v boj, pa tudi v smrt. Zato bodo rojaki njihov spomin počastili tudi s pesmijo.
Zatem se je začel koncertni program. Venček domoljubnih pesmi za dvo in triglasni dekliški zbor in klavir pod naslovom Slava domovini v priredbi A. Kosa je izvajal zbor Slovenske dekliške organizacije pod vodstvom gdč. Anke Savellijeve. Dekleta so z občutjem ter nežnostjo zapele naslednje pesmi: Kdor ima srce, O ti moj dom, Oj hišica očetova, Kje prijazne ste višave, Plavaj barčica, Slovenska zemlja in Triglav.
Za dekliškim zborom je nastopil Mladinski zbor Gallusa, ki ga vodi gdč. Nuša Kristanova. Fantiči in dekliči so na odru dobro pripravljeni odpeli pod vodstvom dr. Julija Sevellija pesmi Tom-čevo Sočo in narodno Kje so tiste stezice.
Po nastopu Mladinskega zbora Gallus je povzel besedo govornik na letošnji spominski proslavi
Albin Magister ml.
ter je imel v spomin slovenskim protikomunističnim žrtvam vsebinsko zelo lep govor, v katerem je med drugim izvajal naslednje:
Stojimo ob petnajstletnici naše žalo-igre; obletnica tistih dni, ko so borci ne minljivega spomina izkrvaveli na oltarju svobode in pravice. Bog je dopustil bolečino, ki nam je segla v srce, in mi sami smo bili postavljeni na prelomnico naše osebne in skupne usode. Nedopovedljiva žalost, ki nam je zagrenila tiste dni, je začasno marsikomu preokre-nila njegovo mišljenje, voljo in čustvovanje. Prvi tragični odnos do naših mrtvih, ki je silil v jok, je lek časa ublažil, da danes s ponosom in velikim spoštovanjem trezno premišljujemo njihovo življenje in njih konec in trdno sklepamo: borili so se za svete vrednote narodne in osebne svobode.
Stojimo ob mejniku naše petnajstletnice; ob našem žalnem dnevu, ki naj nam bo vsakoletno svetlo znamenje ob poti, ko se ozremo na prehojeno pot, si živo pred- oči prikličemo izvor naše bitnosti, pretehtamo težo naših izročil, uravnamo svojo smer, osvetlimo svoj cilj. Ne lepih in praznih besed, za ta dan nam je treba globokih spoznanj in pravilnih presojanj, pa misli iskrenih in trdnih sklepov — si želimo. In ko bodo mrtvi prijatelji iz onostranstva, prisotni po moči naše vere, gledajoč naše napore strnili z nami vred svoje vrste, nas bo zopet prešinila zavest nerazdružljive skupnosti, nas bo presunila moč, ki izvira iz nezmagljive krščanske ideje človeškega dostojanstva in poslanstva, da bomo spet taki kot tedaj, ko smo šli “pisat v kri pravico, ki terja jo naš dom.”
Malodušneži med nami govorijo: Ne bodimo vročekrvneži in priznajmo, da je tisto o borbi “za vero in narod” samo prazna krilatica ali pretveza, v resnici pa smo branili le svojo udobnost, premoženje in ugodje.. Jaz pa slovesno pribijam in vem, da bodo soglašali z mano vsi tisti protikomunistični borci — in taka je bila večina, ki so v dneh druge svetovne vojne, na deželi ali pa na ljubljanskih ulicah, dejansko pozabili nase in delali ter trpeli, prepojeni z ideali slovenstva in krščanstva: borili smo se
za večne vrednote vere in časne dobrine slovenskega naroda.
Res je, da je bilo veliko trenj med slovenskimi političnimi strankami v času pred drugo svetovno vojno, med njimi so obstojala navidezno nepremostljiva svetovnonazorska nasprotja, razlikovale so se v izbiri sredstev za dosego svojih ciljev, ljudje so bili opredeljeni za ta ali oni tabor, kar je bilo za nekatere že slabo, je bilo za druge še dobro — težko je pač včasih, pa najsibo v politiki ali kulturi, v zasebnem ali javnem življenju, ostro začrtati meje med dobrim in zlim in si biti popolnoma svest take presoje. Na koncu koncev pa stoji kot strog in nepodkupljiv klicar zapoved božja: Ne ubijaj. Spoštuj nedotakljivost človeške osebe, ne omejuj in ne krati človekovih naravnih, osnovnih pravic. Pusti mu svobodo.
In ko je med nami Kardelj z zločinsko lahkotnostjo zavpil svojim oprični-kom: “Kar ni naših, vse pdbijte!”, je bila za poštene in pravične ljudi odprta samo ena pot: stopiti je bilo treba v obrambo krščanske kulture, kajti komunisti, katerim je bil umor sestavni del njihovega sistema, so načeli temelje, na katerih sloni sožitje krščanske družbe. In na teh temeljih smo zavestno ali nezavestno gradili svojo srečo tako “klerikalci” kot “liberalci”, socialisti in drugi; kloniti pred tako grožnjo bi bilo nečastno, sramotno in strahopetno za vse. Ali se vam ne zdi torej nesmisel trditi, da so možje, ki smo jih, hvalabo-gu, takrat imeli, prelivali svojo kri samo zato, da si bi ohranili imetje. Ali pa so se vodili borci iz Vaških straž, iz Legije Smrti, domobranci, primorski stražarji, četniki in drugi protikomunistični borci po besedah pesnika: “umreti, bratje, ni težko; umirati dolgo, počasi in suženj umreti, to je težko”. In kaj drugega kot počasno umiranje sužnja je življenje doma za tiste, ki cenijo ne samo snovne, ampak tudi duhovne dobrine.
Govorim o zgodovini našega križevega pota in naše slave ne samo zato, da si približamo in oživimo podobe padlih soborcev mi, ki smo z njimi več ali manj delili njihovo usodo, mladini predvsem bi rad povedal tole:
Je popolnoma naravno, da človek ne more vzljubiti zemlje, ki je domovina njegovih prednikov, tako kot bi jo, ko bi mu vsaj zibelka tekla tamkaj in bi svoja mlada leta preživel v domačih krajih; je razumljivo, da bo drugačen vaš odnos do zemlje, s katero smo bili mi vzraščeni in iztrgani iz nje, pa jo vi poznate samo po slikah in pripovedovanju drugih; je opravičljivo nihanje med okoljem, ki vas vsrkava, in domom, ki vas priteza nase. Neodpustljiv pa bi bil greh, ko bi popolnoma in za vedno pozabili, da ste slovenske krvi, da smo vašo svobodo, ki nam je bila ljubša kot sužnost na slovenski zemlji, odkupili s potoki krvi tistih, ki se jih danes spominjamo; greh bi bil, ko bi pozabili na izročila in navade svojih staršev, ki so vam bila vcepljena že od mladih nog. Želje materine in hrepenenje očetov je, da bi otroci bili njihovi ne samo po krvi, ampak tudi po jeziku, mišljenju in čustvovanju; ne dopustite torej, da bi vaši starši šli z grenko mislijo odtujenega rodu v grob. Lahko pa jim bodo stekle zadnje ure, če si bodo gotovi, da bodo v otrocih dalje živele njih želje, stremljenja, upanja in trdna volja po dobrem in našem.
Zemljo smo dali v zameno za našo in vašo prostost, a se nismo odrekli pravice do nje; in s sabo smo nesli domačnost besede, lepote, pristnost in starodavnost slovenskih navad, dobroto krščanskih načel, zvestobo do naših junakov. Ne zavrzite teh naših svetinj.
Vem, da . mladina za vzore si hoče junakov, neustrašenih in nezmagljivih, ki so jih polne revije izmišljenih zgodb; če hočete slišati zgodbe resničnih junaštev, vprašajte ljudi, ki so bili priče domobranskih podvigov; med nami žive preživeli iz pomorjenih bataljonov, ki so bili strah in trepet rdečih brigad, in vam bodo vedeli povedati o prvih borcih iz štajerskega bataljona, peščici junakov, ki je zmagovito kljubovala rde-
či poplavi, pa o zadnjih dneh v boroveljskih grapah, ko je Rupnikov bataljon razbil partizanske bahače. In nočem trditi, da je bil pogum izključna last naših edinic, a znano je dejstvo, da laže zre smrti v oči, ki je čiste in mirne vesti in ve, da se bori za pravično stvar, kot tisti, ki živi iz sovraštva in le v obupu najde gonilo za drzna dejanja.
Pred smrtjo krivec trepeta, pravični moli. Molitev vdana spremljala je domobrance v smrt..: Za temelje doboČe sreče slovenskega rodu je pokopanih tisoče junakov in ljudi nedolžnih v naši zemlji. Prepričani bodimo, da iz te prsti, po volji in pravici božji mora vzkliti sad svobode.
In ko tako v spominih smo si osvetlili skupno cilj, v preteklosti spoznali težo naših izročil, pojdimo v naše dni — in smer si uravnajmo:
Ni dolgo tega, ko je nekdo sprožil pametno misel, ki jo danes ponavljam, rekoč; po petnajstih letih po vojni še vedno iščemo med nami krivcev za tragičen konec slovenske protikomunistične vojske, namesto da bi iskali in razčistili vzroke; jaz pa dodajam: kot da bi vsi naši vodniki med vojno iskali samo sebe in način, kako narod pahniti v nesrečo. In so zelo redki, ki našim politikom, dajo priznanje za vse žrtve, ki so jih v dobi tuje zasedbe in komunističnega prevrata doprinesli s čistim namenom narodovega blagra. Kot da bi kriv bil tisti, ki je bil žrtev roparskega napada in ne brezvestni morilec.
Po drugi strani pa spet pretiravamo, ko zatrjujemo, da smo Slovenci skupnost, ki se največ kregamo in prerekamo. Ne vem, odkod je priletela ta krilatica, ki jo prav radi in srečni širimo od ust do ust. Stvarno gledano, nismo nič slabši in morda nič boljši od drugih; le poglejmo tuje narodnosti, ki nam zavidajo našo povezavo, pa bomo imeli povod in priliko za boljše mnenje o sebi. Vsaj ne želimo si v napakah biti prvi*
Politik je danes na splošno za ljudstvo slaba beseda, ali pa vsaj nič dobrega ne more biti; kakor da niso odborniki vseh naših društev konec koncev večji ali manjši politiki,; ki se trudijo za duhovno, kulturno ali gospodarsko blago-' stanje naše skupnosti. Ali smo morda izgubili zaupanje v naše politike, ki so v veliki večini, če že ne vsi, pošteni in dobromisleči, ker smo izgubili vero sami vase? Kdor o sebi dvomi, rad o drugih dvomi. In če mladi rod danes ne priznava z žrtvami politikov in javnih delavcev-priborjeno avtoriteto, ki jim po naravnem razvoju pripada, ali nismo kri-
vi vsi, ki tako nezaupanje hote ali nehote pospešujemo in tako slabeč naše vrste, prinašamo nered in zmedo v medsebojne razmere, če je še kdo, ki hitro sodi dejanja in odločitve naših vojaških in političnih voditeljev med vojno, naj vsaj ne pozabi, da je vedno več bilo na svetu zgodovinarjev kot pa prerokov”.
V nadaljnjih izvajanjih je govornik naglašal potrebo po trdni skupnošti, po veri vase kljub maloštevilnosti ter nujnosti neprestanega dela tako za izseljensko skupnost, kakor tudi za trpeči narod doma, ki je v komunistični sužnosti ter ne more svobodno govoriti svetu o krivicah, ki se nad njim dogajajo.
Svoja lepa in miselno globoka izvajanja je Albin Magister zaključil z naslednjim pozivom vsem svobodnim rojakom v svetu:
Besede moje bi bile le prazen zvok — brez haska naj utonejo v pozabo — ko bi gotov bil, da bo zgodovina pravično sodbo pisala o nas, o našem rodu, o naših borbah, naših žrtvah, naših mrtvih. A kaj, ko to je druga fraza, ki nas lahko zapelje v lagodno brezdelje. Nobenega poroštva ni, da bo brez nas pisala zgodovina pravo sodbo. Zato skrbimo, da bo resnica vsa prišla na dan, zapisana, izpričana, ki bo rešila naših mrtvih lik pozabe.
Danes stojim na odru jaz, ki sem bil majhna priča velikih dni; pred leti so stali govorniki, neustrašeni in prekaljeni borci iz prvih vrst in iz prvih dni; za mano bo v letih bodočih, tukajle ali kjerkoli že, govoril fant, ki me danes kot otrok posluša, vsi pa bomo pričali o veliki zgodovinski resnici slovenskih protikomunističnih oddelkov: borili so se za vero drago in padli za svobodo slovenskega naroda.
Spominske besede Albina Magistra, bojnega tovariša padlih slovenskih junakov in znanega našega pesnika so na vse napravile globok vtis.
Naslednje tri točke je zopet izvajal štiriglasni dekliški zbor Slovenske dekliške organizacije. Dekleta so v spomin slovenskim žrtvam zapele Bučarjevi pesmi “Vsi so prihajali” in “Vse rožice rumene” ter Tomčevo “Pojdem u Rute”, izvedbo zadnjih peterih točk je pa prevzel Slovenski pevski zbor Gallus. ‘Najprej je zapel Foersterjevo* ’’Ljubezen do domovine”, zatem Bajukovo “Dekle na vrtu zelenem sedi” s sopran solom gdč. Nuše Kristanove, nato pa še Adamičevo “Lipo”, Doktoriče-vo “Našo bol” in Jordanovo “Soči”. Zbor je vse pesmi občuteno zapel pod vodstvom dr. Julija Savellija, nakar so vsi rojaki zaključili spominsko proslavo s pesmijo Oče, mati.
MAŠA ZA SLOVENSKE ŽRTVE
Po sponinski proslavi je bila v zavodski kapeli maša za vse slovenske žrtve. Imel jo je direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar, med njo je pa pel na koru Slovenski pevski zbor Gallus. V miselno lepem govoru je g. Orehar poudarjal: Naše žrtve nam govorijo iž binko-štnega evangelija: “Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval” — če imate nas zares radi kot na spominskih proslavah poudarjate, živite in delajte tako kot smo vas nii učili s svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo: Delajte z idealizmom za skupni blagor Slovencev, naj vas ne plaši, da ne dobite priznanja
in pohvale. Idealizem naj vas nagiba, da boste žrtvovali svoje dobro za skupno korist. Ostanite združeni v ljubezni, kakor smo se mi združili v revoluciji; ljudje različnih stanov in nazorov, da bi rešili domovino. V skupnosti boste rešili sebe: varujte se razkrajanja, ki vam ga prinašajo neprijatelji ter ohranite to, za kar smo se mi borili in vam v varstvo izročili: vero in svobodo.
Po maši je g. Orehar ob asistenci gg. Gregorija Malija ter Stanka škrbeta in bogoslovcev iz Adrogueja opravil za slovenske žrtve tudi molitve Reši me.
KOROŠKA
Slovenski kmetijsko-gospodinjski šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu in v Št. Jakobu v Rožni dolini sta zaključili šolski leti z razstavami kuharskih izdelkov in ročnih del ter z zaključnimi akademijami.
V triindevetdesetem letu starosti je 20. marca umrl starosta duhovnikov ljubljanske in krške škofije gospod Alojzij Železny. Rodil se je 1. 1867 na Mora vskem, po maturi pa se je odzval vabilu tedanjega ljubljanskega škofa Missie in vstopil v ljubljansko bogoslovje. Novo mašo je imel v domači fari na Moravskem leta 1889, nato pa je kaplanoval v Srednji vasi v Bohinju, v Šmartnem pri Kranju, šel za ekspo-zita v Trnovo na Krasu, nato je bil župnik v Ihanu, leta 1925 pa je cdšel na župnijo Goriče pri Kranju. Nacisti so ga junija 1941 zaprli, nato izgnali v Sremske Karlovce. Od tam je prišel v Stično in nato v Ljubljano. Maja 1945 pa se je umaknil na Koroško, kjer je od leta 1949 dobil zatočišče pri šolskih sestrah v Št. Petni v Rožu.
Skupina slovenskih romarjev iz krške škofije je bila sprejeta v splošni avdienci pri papežu Janezu XXIII. Papež Janez XXIII je naprej v italijanščini po-
zdravil vse prisotne. Po čitanju imen prisotnih skupin je papež govoril v italijanščini in francoščini, kratko vsebino govora pa je tolmač povedal v angleščini. V nemščini pa je omenil na prvem mestu slovensko skupino iz krške škofije, ob koncu pa je poudaril, da “sveti oče še prav posebno pozdravlja slovenske romarje in jih vzpodbuja k vstraj-ni vernosti”.
UTRDITEV TURŠKE VLADE
Turška revo’ucionama vlada gen. Dželala Gursela je za svojo utrditev izdala vrsto strogih varnostnih ukrepov. Tako so poleg biv. predsednika republike Dželala Bajarja in predsednika vlade Menderesa zaprli skoro vse vladne poslance ter jih poslali v internacijo na otok v Marmorskem morju. Delovanje političnim strankam je začasno prepovedano, v večini krajev je tudi še vedno v veljavi obsedno stanje. Biv. predsednik Bajar je v zaporu že dvakrat poskušal izvršiti samoumor, notranjemu ministru se je pa to posrečilo. Predsednik vlade gen. Gursel je izjavil, da bodo vsi, za katere bo posebna komisija ugotovila, da so kršili ustavo in zakone, prišli pred sodišče. Za kršitev ustavnih določil lahko dobe tudi smrtno kazen.
ARGENTINA
Predložitev zakonskih osnutkov o poostritvi kazenskih predpisov za teroristična dejanja ter o imenovanju komisarja v provinci Córdoba sta najvažnejša politična dogodka prejšnjega tedna.
Že v zadnji štev. smo omenjali zahtevo vojaških oblasti, da je treba spremeniti zakonske predpise v tem smislu, da bo vojska, ki je prevzela nase nalogo in odgovornost za zadušitev terorizma v državi, mogla učinkovito nastopati proti teroristom. Vlada je to storila ter je sredi prejšnjega tedna predložila poslanski zbornici v odobritev zakonski osnutek, s katerim je zelo postrila kazenske predpise. Za teroristična dejanja, pri katerih izgubi življenje kaka oseba ali so močno poškodovane javne naprave, da je ogroženo življenje ljudi ter je v nevarnosti javni red in mir, predvideva tudi smrtno kazen z ustrelitvijo. Poleg smrtne kazni so predvidene tudi dosmrtne zaporne kazni. V zvezi s tem zakonskim osnutkom je vlada že tudi naročila ravnateljstvu kazenskih zavodov, da mora za teroriste takoj pripraviti zapore na samotnem otoku Los Estados.
Za zakonski osnutek o postritivi kazenskih predpisov za teroristična dejanja zahteva vlada nujni postopek. Določba o uvajanju smrtne kazni je pa med poslanci sprožila razna mnenja. Opozocionalni poslanci so takoj nastopili proti, njim so pa sledili v večini tudi vladni poslanci ter so na klubskem sestanku sprejeli sklep, da so proti u-vedbi smrtne kazni, pač pa za poostritev ostalih kazenskih predpisov za pobijanje terorizma. Razprava o tem zakonskem osnutku, ki bo dal vojski večjo možnost za nastopanje proti teroristom, se je v poslanski zbornici začela včeraj.
Še večjo pozornost in politično aktivnost je pa sprožil zakonski osnutek o postavitvi komisarja v provinci Córdoba. Vlada ga je predložila v soboto v razpravo in odobritev senatu. Nujnost postavitve komisarja v tej provinci utemeljuje z ugotovitvijo, da je v njej onemogočeno delovanje ustavnih oblasti.
Do predložitve tega zak. osnutka je pa prišlo iz naslednjih razlogov: Kot znano, je vojska obtožila visoke funkcionarje v provincijski vladi v Cordobi, da ne samo, da niso nastopali proti teroristom in pomagali vojski pri izsledova-nju nevarnih zločincev, ampak so jim bili celo v pomoč in so celo od policije dobivali orožje ter razstrelivo. V zvezi s temi očitki so imenovali celo ime guvernerja te province dr. Zanichellija. Od tega trenutka naprej je vprašanje njegovega nadalnjega obstoja na guvernerskem položaju na dnevnem redu. Opozicija v Cordobi je v provinc, parlamentu proti njemu zahtevala političen proces, vladni poslanci so to zahtevo zavrnili. Guverner je tako ostal še naprej na svojem položaju, vojska je pa zapirala naprej visoke policijske funkcionarje v Cordobi v zvezi z odkritji, do katerih je prihajala po zasliševanju priprtih teroristov. Tako je bilo očivid-no, da je na eni strani vojska, na drugi strani pa guverner, ki ni hotel odstopiti. Položaj je postajal vedno težji ter je bil tudi predmet razgovorov na sestanku 35 generalov v drž. tajništvu za vojsko prejšnji teden. Navzoči so bili poveljniki vseh armadnih zborov ter divizij ter poveljniki vseh vojaških enot na področju Vel. Bs. Airesa. Sestanek je trajal polne 4 ure. Sklepe generalskih razgovorov sta naslednji dan sporočila drž. tajnik za vojsko gen. Larcher in poveljnik vojske gen. Severo Toraazo Montero, ki je tudi poveljnik za izvrševanje vojaškega načrta Conintes, predsedniku dr. Frondiziju. Listi so v tej zvezi z.apisali, da ne odgovarjajo resnici trditve nekaterih listov, da obstoja nesoglasje med vojsko in predsednikom, pač pa, da so v poročilu o sestanku vojaških poveljnikov zahteve, da je treba gotova vprašanja — med temi je tud» vprašanje Cordobe — razčistiti in rešiti predno odpotuje dr. Frondizi na o-bisk v evropske države.
Predsednik dr. Frondizi je imel zatem več razgovorov s tajniki vojaških resorov, z min. za narodno obrambo ter notranjim ministrom, ter s številnimi poslanci in senatorji. Rezultat teh posvetov je bil ta, da je predsednik vladne intran-singentne radikalne stranke senator Alfred Carcia odšel v sanatorij v Bs. Airesu, v katerega se je prišel zdravit eordobski guverner ter ga je nagovarjal naj odstopi. Guverner dr. Zanichélli je pa trmastp vztrajal pri svojem stališču, da po njegovem mnenju ni nobenega razloga na njegov odstop. Pri takem njegovem zadržanju vladi ni preostajalo drugega, kakor da je pripravila zakonski osnutek za državni kongres, v katerem ga prosi za odobritev, da lahko postavi komisarja v provinci Cordoba.
Ilovice tz
V podeželju se komunizem še vedno ni mogel zasidrati. To je razvidno iz pritožb na seji občinskega odbora ¡Soc. zveze delovnega ljudstva v Novem mestu, da je po raznih obratih še veliko delavcev, ki niso včlanjeni v tej kom. organizaciji. Tako so navajali, da v obratu Novoles v Straži 42% delavcev ni članov Soc. zveze del. ljudstva, v Novo-teksu 34.5%, v Krki pa 24%,. Ugotovili so, da so to delavci, ki zvečine stanujejo na vasi. Nad njimi so se hudovali takole: “Namesto, da bi prinašali na vas napredni duh, je večkrat obratno, da
SLOVENCI
V ARGENTINI
se bo lahko zbližal z vami, vam povedal z besedo svojo umetnino, vas zbližal z domovino. Naši pevski zbori bodo lahko stopili pred vas s pesmijo, ki vam bo pričarala naše domove, približal dalj-nje ljubljene spomine. Lahko boste poklonili svojim dragim pesem, ki jim bo kot voščilo preko etra prinesla vašega iskrenega hotenja.
Z eno besedo: Reden slovenski radijski program je zagotovljen z vašim sodelovanjem. Slovenska beseda bo zazvenela, slovenska pesem bo kot daljnja romarica prišla v vaše domove. In takrat se bomo tihi spomnili svoje domovine, ki nam jo bo pričarala naša beseda in pesem.
Se Vam ne zdi, da smo dolžni podpreti podjetje, ki je to oddajo omogočilo? Ne z žrtvami, pač pa s tem, da z nakupom potrebščin za hišo in dom, ki jih sami potrebujemo, omogočimo našo redno tedensko slovensko oddajo.
Ivanu Preglju v spomin je veljal tretji kulturni večer Slovenske kulturne akcije, ki je bil v soboto dne 4. junija v dvorani Bullrich. Prireditev je bila v okviru literarnega odseka in jo je vodil njegov vodja dr. Tine Debeljak. Žalni in slovenski trak sta krasila sliko pisatelja, ki je visela na glavni steni.
Večer je začel Tine Debeljak ml., ki je recitiral aforizme. Za njim je spregovoril predsednik SKA pisatelj Ruda Jur-čec, ki je v zgoščenih besedah podal pisateljski lik Ivana Preglja. Izvajal je svojo glavno misel iz primere med Ivanom Cankarjem in Ivanom Pregljem ter s tem označil zgodovinsko mesto in pomen Pregljevega dela v slovenski literaturi. Pisatelj Zorko Simčič je zatem prebral odlomek iz Pregljevega romana Tolminci. Branje je bilo dejansko prava recitacija in je zelo učinkovala.
Sledi je odmor, ko so si udeleženci večera mogli ogledati pisateljevo ostalino rokopisov in beležk, ki jih je zbral pokojnikov prijatelj dr. Tine Debeljak. Zaklad spominov je res nad vse bogat in bo gotovo zelo važen za slovensko literarno zgodovino, zlasti pa za vsako študijo o Preglju.
V drugem delu je Tine Debeljak ml. prebral spet nekaj aforizmov in misli iz Pregljevih del, nakar je podal sliko pisatelja v okviru svojih spominov in srečanj s Pregljem njegov dolgoletni prijatelj in urednik njegovih zbranih spisov dr. Tine Debeljak. Za zaključek je Božo Fink prebral novelo Gospoda Matije zadnji gost.
Večer je res lepo uspel, le škoda, da udeležba ni bila tolikšna, kakor je o-bičajno. Krivda je verjetno v tem, ker zaradi zamud na pošti mnogi niso prejeli pravočasno Glasu, ki opozarja na prireditev z okvirnim uvodnikom in pojasnili o sporedu. Poleg drugih središč Slovencev v svetu je tudi Buenos Aires proslavil spomin velikega pisatelja in pesnika, ki se je rodil na Goriškem in oblikoval posebno novo dobo v slovenski književnosti.
BUENOS AIRES
PRIREDITVE
JUNIJ
Sobota, 11. — Ob 18. uri v Slovenski hiši, R. Falcon, članski sestanek Slov. kat. akad. starešinstva.
SKAD bo imelo ob '18. uri v Slovenski hiši debato o delovanju Društva Slovencev.
Družabna prireditev Slovenskega planinskega društva ob 21. uri v prostorih Kluba Excelsior, c. Patricios 457, Santos Lugares.
Ob 22. uri slovenska polurna radijska oddaja na LS6 Radio del Pueblo. Nedelja, 12. — Po slovenski maši v San Martinu v tam. cerkveni dvorani sestanek članic Slov. dekliške organizacije iz San Martina.
Po slov. maši v San Martinu sestanek za Slov. dom.
0‘b 16. uri pop. v Don Boscovem zavodu, R. Mejia, nogometna tekma med moštvoma Mladinski dom in Bačka. Sobota, 18. — Ob 18. uri polurni koncert kvarteta Fink na Državni ra dij-ski postaji.
Ob 19. uri v dvorani Bullrich, Saran-di 41, Capital, IV. kult. večer SKA. Predaval bo Marijan Marolt o abstraktni umetnosti.
Ob 22. uri polurni slovenski program na LS6 Radio del Pueblo.
Nedelja, 19. — Po maši v Slovenski hiši sestanek članov Društva slovenskih protikom. borcev s predavanjem Radi-voja Riglerja o temi “Ali je bil neizogiben naš zlom leta 1941.”
V Slovenski hiši po maši sestanek članic Slov. dekliške organizacije. Alojzijeva proslava slov. šolske mladine ob 16. uri pop. v cerkvi in župni dvorani v Ciudadeli.
Ob 17. uri predavanje v Poljskem domu, Serrano 2076, Cap., dr. Milana Komarja pod okriljem FEDECE o temi “Poslanstvo intelektualca v modernem svetu.”
Sobota, 25. — Ob 22. uri polurna radijska oddaja za Slovence na- LS6 Radio del Pueblo.
Hodil po zemlji sem naši...
to je naslov slovenski radijski oddaji. Je to prvič ko stopamo Slovenci z rednimi radijskimi tedenskimi oddajami pred slovenske poslušalce. Prvič imamo možnost izraziti svoje kulturno hotenje, svoje probleme, svoje čutenje in slišati slovensko pesem, slovensko besedo, ki nam jo je kot najdražjo doto podarila naša slovenska mati.
Slovenski pisatelj, pesnik, kulturnik,
—gw——
Franc Lakner umrl
Ob zaključku lista smo dobili sporočilo, da je v domovini umrl ugleden član slovenske kolonije v Bs. Airesu Franc Lakner. V Slovenijo je odšel meseca aprila zaradi ureditve svojih premoženjskih zadev.
9
V ČILSKEM POTRESNEM PODROČJU
Bariloche, 29. V. 1960.
vnašajo v kolektive drobno lastniško miselnost”.
Grosistično trgovsko podjetje Centro-merkur v Ljubljani je dobila pred časom iz varaždinske tovarne “Vis” 300 ženskih svilenih dežnikov. To je bil za Ljubljano tako važen dogodek, da so ga morali objaviti v listih z veselim sporočilom, da bodo dežniki “kmalu na prodaj”.
Proračun mariborske mestne občine za letošnje proračunsko .leto dosega višino ene milijarde 967 milijonov dinarjev dohodkov ter prav toliko izdatkov.
(Nadaljevanjema 4. strani)
Dež ponoči je opral strehe in nanosil pesek v žlebove. Zjutraj so ljudje, čeprav je nedelja, kidali mivko iz zatrpanih strešnih okrajkov in se ozirali v sivo, svinčeno težko obzorje. Šele popoldne se je zjasnilo.
Lepota južnih jezer je zaspala pod o-dejo vulkanskih izpljunkov. V torek, menda se je pisalo 24/5, je 2 - 3 cm visoka plast peska pokrila Bariloche, v soboto — včeraj — se je čez pesek naletelo za prst debelo mehkega pepela.
Bariločani so preplašeni in vsakovrstne brezmiselne govorice se širijo kot povodenj. Večkrat se mi prikrade misel, da ti ljudje po večini niso preživeli vojnih let in torej niso doživeli ne partizanov in državljanske vojne, ne zračnih napadov. Vendar sem včeraj srečal nekoga — mladega fanta iz aviacije — ki mi je rekel trezno in pametno besedo:
“Človek se kar ne more načuditi, kako poceni smo jo odnesli.”
Onstran meje gre škoda v stotine milijonov, človeške žrtve v tisoče. V Ba-riločah so ob nedeljskem potresu (22.5.) le redke hiše ujele kakšno razpoko in
da ni razbesnelo jezero pobralo dvoje življenj — med njimi odbornika andin-skega kluba Julia Frattinija — bi se iz mazali samo s strahom in čenčami. Pri-rodne katastrofe so včasih neverjetno protirečne: premaknil se je ves južni rep kontinenta, pa so Čilenci plačali skoraj ves težki davek. V Comodoro Ri-vadavia, na prastarem zemeljskem podstavku, se sismično premikanje, ki je o-pletlo Novo Zelandijo, Havaje in Japonsko, sploh ni zaznalo.
Valovito gibanje je v Bariločah trajalo kakih pet minut. Tresla se je v enakomernem ritmu vsa zemeljska skorja, majali so se Lopez, Catearal, Tronador. Z gorskih grebenov so se poslovile vse razmajane skale, jezera so pljuskala kot voda v spodnesenem umivalniku, a skalnata formacija je vzdržala ogromni sunek in se ni nikjer posebej preklala. Samo ob jezerskem bregu je.voda spodkopala naneseni prod in ga odnesla v globino, z njim pa tudi bariloški pomol, ki je pred leti zgorel in so ga pravkar spet dogradili. Povsod so se tudi valovi poigrali z. ladjicali in čolni, jih nametali na suho ali jih pogoltnili. “Mo-desta Victoria”, bariloški ponos, se je že drugič na izredno srečen način rešila.
Alojzijeva proslava
bo letos v nedeljo dne 19. junija t. I. ob štirih pop. v župni cerkvi v Ciudadeli s sv. mašo in skupnim 'obhajilom slovenske šolske mladine. Po maši bo v cerkveni dvorani zanimiva' luktovna predstava, ki jo pripravljajo dijaki škofovega zavoda v Adragueju. Za kritje stroškov bodo pobirali prostovoljne prispevke.
Osebne novice
Družinska sreča. Na binkoštno nedeljo
5.	junija se je v družini Andreja Makeka in njegove žene ge Polonce, roj. Marolt v Palomarju rodila hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Lucija. Srečni družim naše čestitke.
SAN JUSTO
V	mesecu maju je bilo družabno življenje v San Justu zelo živahno. Dne 15 maja je bila v prostorih “Našega doma” živahna in zelo dobro obiskana prireditev trgatve grozdja, katero je priredil odbor s sodelovanjem Farnega odra. Na praznik 25. maja je odbor Našega doma povabil Mendoški pevski zbor, ki je pod vodstvom svojega dirigenta ravn. Marka Bajuka zapel tudi nekaj pesmi. Obiskovalci so bili presenečeni- nad prostori, ki jih ima “Naš dom” in so Sanjuščanom čestitali, da so si v tako kratkem času pridobili tako udobne in primerne prostore. Odbor je goste pogostil in smo v prijetni družbi kramljali pozno v noč.
V	nedeljo dne 29. maja pa je Slovensko planinsko društvo priredilo skioptič-no predavanje Dinka Bertonclja o Antarktiki, ki je bilo izredno zanimivo in so se rojaki predavatelju zanj prisrčno zahvalili. Po predavanju Bertonclja je ga. Danica Petriček pokazala slike iz Koroške, Ljubljane, Trente in Trsta. Pred predavanjem je vse, zlasti še slov. mladino opozorila, da je naša domovina tako lepa, ne samo v slikah, ampak tudi v resnici, da je ne smemo nikoli pozabiti, ampak jo moramo vedno nositi v svojem srcu, ker je vredna naše ljubezni. Tudi gej. Petričkovi so se vsi navzoči zahvalili za njeno predavanje. Upamo, da bomo še večkrat lahko sprejeli v svojo sredo člane S.P.D., da nam bodo pokazali življenje in delo naših planincev doma in po svetu. Predavanje samo je bilo zelo lepo obiskano in so se zadovoljni razšli tako prireditelji, kakor občinstvo. RAMOS MEJIA
Nogometno moštvo Mladinskega Doma je v nedeljo odigralo zanimivo tekmo z moštvom klubu Austria B. Rezultat je bil 4:0 za Mladinski Dom. Moštvo iz kluba Austria je igralo samo z 9 člani, toda kljub temu, da niso bili polnoštevilni, so se dobro držali. Seveda je bila premoč na strani Mladinskega Doma. Sedaj je moštvo Mladinskega Doma že odigralo 5 iger, od katerih je 2 izgubilo, 3 pa dobilo.
Prihodnja tekma bo zopet v nedeljo 12, t. m. popoldne ob štirih v Don Boscu med moštvoma kluba Bačka in Mladinski Dom. Vse, ki se zanimajo za nogomet, vabimo, da pridejo na .tekmo. SLOVENSKA VAS*
•J Fralnc Jemec
Dne 1. junija t. 1. je prenehalo biti srce Jemčevega očeta v Slovenski vasi v Lanusu. V četrtek 2. junija smo ga položili k zadnjemu počitku na pokopališču v Lomas de Zamora. Bil je prvi vaščan, katerega truplo je bilo preneše-no v novo cerkev Marije Kraljice, pri kateri gradnji je mnogo sobot požrtvovalno pomagal. Vaščani so ga prihajali trumoma kropit. Najboljši dokaz njegove priljubljenosti pa je bilo dejstvo, da je nad 30 mož-gospodarjev pustilo službo in ga spremilo na zadnji poti poleg velikega števila ženskega sveta in otrok.
Pokojni se je rodil 16. oktobra 1894 v Dolskem pri Domžalah. Življenska pot mu ni bila lahka, saj je samo 4 leta star
Že v nedeljo zvečer so klicali iz čila. Vojaštvo in Club Andino so krenili v ponedeljek zjutraj čez mejo. Letalstvo je odpovedalo, zanesti smo se morali na lastna sredstva. Kamor smo prišli, smo mogli prav malo opraviti: na ppbočjih Osorna in v vasici Puntiagudo so zemeljski plazovi zahtevali številne žrtve. Ni nam preostalo drugega kot izkopavanje mrličev. Le zdravniki so mogli nuditi nekaj več: ljudje brez strehe so namreč zboleli na influenci in otroci na ošpicah.	f
Ko smo se vračali, so bljuvali vulkani. Veter je nekajkrat zanesel njihove izmečke v Bariloče. (Opomba: Od tu iz-gleda, da je vulkan samo eden: Puye-hue ali kakšen krater severno od njega). Tudi aviacija se je slednjič znašla na mestu. A vreme se je pokvarilo in mašine so obtičale z redkimi izjemami do danes na bariloškem letališču. Za težko prizadeta mesta in vasi z onstran Kordiljere se zbira pomoč v gotovini in blagu in tukajšnji gasilci so vsaj begunce v Peulli že v sredo zvečer založili z najpotrebnejšim.
Ko to pišem spet sije običajno jesensko sonce nad deželo jezer. Le na severu, preko Trafula in Cuyin Manzana se vlečejo temni oblaki vulkanskih izbruhov.	V A
že izgubil očeta in mater. Takrat ga je vzel k sebi njegov stric na Rudnik pri Ljubljani. Na Rudniku je ostal vse do leta 1945. V prvi vojni so ga poslali na rusko fronto, kjer je bil dvakrat ranjen. Leta 1920 se je poročil s Heleno roj. Dremel in si s trdim delom začel urejati svoj dom. V srečnem zakonu se jima je rodilo 5 otrok, od katerih so 4 še živi. Služboval je najprej pri cestni železnici, nato pa dolga leta v Tobačni tovarni. Begunska leta je prebil v taborišču v Spi-talu ob Dravi, odkoder je emigriral v Argentino in se naselil v Lanusu, kjer si je skupaj s sinom Stanetom postavil nov dom.
Bil je globoko veren in zaveden Slovenec. Udejstvoval se je v mnogih društvih. Bil je soustanovitel in večkratni predsednik gasilskega društva na Barju, organizator in dobrotnik nove cerkve na Barju in mnogo je delal tudi v Slovenski ljudski stranki, na katere listi je bil leta 1938 -tudi izvoljen za ljubljanskega mestnega svetnika. Vendar pa je njegova glavna delavnost skozi vse življenje ostalo — krščansko strokovničarstvo. Tajnik Družabne pravde Maks Jan je iz tega področja njegove delavnosti ob njegovem odprtem grobu, med drugim, povedal sledeče:
“S teboj lega v grob eden neposrednih Krekovih učencev. Že v zgodnji spomladi krščansko socialnega gibanja si se pridružil mladim delavskim organizatorjem, ki so hoteli imeti svet urejen po načelih pravičnosti in ljubezni. Solidna dr. Krekova vzgoja te je prekalila v trden značaj, ki nikdar ni bil pripravljen popuščati v krščansko socialnih načelih. Pod tem značajem pa se je skrivala mehka slovenska duša, popolnoma prepojena s krščansko ljubeznijo. Ko se je v Jugoslovansko strokovno zvezo, ki je nekako do leta 1935 še vedno veljala kot predstavnica slovenskega krščanskega delavstva, zaril rdeč strup, si bil med prvimi pionirji nove organizacije “Zveze združenih delavcev”, ki je z vsem, kar ni bilo krščanskega, ostro odsekala. Med drugo vojno, ko je organizacijo okupator razpustil, si ves čas z njo sodeloval v podzemlju, kjer si bil med prvimi, ki je začel širiti program stanovsko urejene Slovenije. Po prihodu v Argentino si takoj poiskal stik s svojimi nekdanjimi sodelavci, ki so medtem ustanovili Družabno pravdo in si se takoj včlanil vanjo. Bil si nam vsem v gibanju živ zgled zvestobe, saj si mu pripadal tako-rekoč od zibeli do groba.
—Več , desetletij si bil predsednik ljubljanskih tobačnih delavcev, večkrat član osrednjih odborov Jugoslovanske strokovne zveze in Zveze združenih delavcev, večkrat član plenuma Delavske zbornice v Ljubljani in tudi član njenega upravnega odbora, toda Ti si častna mesta vedno odklanjal, vztrajal na delovnih mestih in nas učil, da gibanje ne rabi samo generalov in višjih častnikov, temveč zlasti dobre podčastnike in vojake. Vsa leta svojega javnega dela si ■tako ostal kot marljiva čebela, ki je znašala plod svojega dela v skupno satovje gibanja — v svetal zgled mlajšemu rodu!”
Od pokojnika se je ob odprtem grobu v imenu vikarije Marije Kraljice poslovil g. Ladislav Lenček CM, ki je posebej poudaril pokojnikovo bogoljubno življenje in g. Janež Lužovec, ki se mu je v imenu Društva Slovencev zahvalil za požrtvovalnost in zvestobo.
S pokojnim Francem Jemcem je legla v grob ena markantnih osebnosti našega starejšega rodu, izklesan javni delavec, mož, ki se je zavedal pravilnosti reka, da ne samo to, kar veleva mu stan, temveč, kar more, to mož je storiti dolžan.
Naj počiva v miru, njegovim preostalim naše sožalje.
Desetletnica prve slovenske službe božje v Lanusu
Združeno z letnim žegnanjem smo v Slovenski vasi proslavili desetletnico slovenske službe božje za vaščane. Slavnost je imela ožji značaj zaradi popoldanske prireditve za padle borce, katero je v Buenos Airesu priredilo Društvo Slovencev.
Že pred prvo službo božjo ob sedmih zjutraj je pokanje rtiožnarjev opozorilo vaščane na slovesnost. Ob pol deseti uri je daroval župnik g. Janez Hladnik slovesno peto sv. mašo ob asistenci gg, Janeza Petka in Ladislava Lenčka CM. Na koru je domač pevski zbor pod vodstvom g. Mirka Špacapana dovršeno prepeval Vodopivčevo mašo Srca Jezusovega. V pridigi je g. Hladnik posegel nazaj v zgodovino in povedal, da je baš te dni tudi 24 let, odkar se je začela redna slovenska služba božja na Avella-nedi. Ob tisti priliki je želel veliko u-spehov in posebej blagoslovil začeto delo Don Orione blaženega spomina in
HLADILNIK
isEaEaD
JE NAJFINEJŠI IN NAJCENEJŠI.
Ako ga še nimaš, si ga nabavi sedaj z malim predplačilom pri
Cerrito 2245, Lomas del Mirador
Poleg vseh hišnih potrebščin, nudim prVovrtna kolesa za odrasle in otroke, primerna za darila. Po naročilu tudi-motorna kolesa.
Vsak teden ena
NJEGA NI... .
Simon Gregorčič
Rožen je na vrtu plela, pela pesmico glasno, živo v lice zarudela. \ ko je stopil on pred njo.
"Daj mi cvetko, dekle zalo, da na prsi jo pripnem, za spomin cvetico malo, predno v tuje kraje spem."
Kito cvetja mu je dala, s cvetjem dala mu srce, sama v vrtu je ostala, on po svetu šel od nje.
Rože je na vrtu plela, pesmi pela je glasno •— kaj da vrta več ne dela, kaj ne poje več tako?
Deklica glavo poveša, vene obraz, prej cvetoč, nekaj nje srce pogreša, solz ji potok lije vroč.
Čez ograjo vrtno gleda, mnogo mimo vre ljudi; -—-deva bleda, deva bleda, njega od nikoder ni! * V
dozdeva se, da blagoslov tega svetniškega moža še danes plava nad verskim življenjem slovenskih emigrantov v južnih predmestjih Buenos Airesa. Po pregledu začetka, nadaljevanja in sedanjega stanja duhovne oskrbe slovenskih rojakov v tem okolišču, je prosil vaščane naj ne opuste ničesar, kar bo v večjo slavo božjo in našo narodno ohranitev do poznih rodov.
Takoj po sv. maši je bila pripravljena v Slovenskem domu pogostitev v počastitev g. Hladnika, ki je pred 24. leti začel slovensko cerkveno opravilo na Avellanedi, pred 10. leti pa pri sv. Jožefu v Pompeo in, ki je tudi ustanovitelj naše slovenske vasi. Ob čaši vermuta je spregovoril prvo napitnico krajevni vikar g. Janez Petek CM, ki se je slavljencu zahvalil za neštevilne žrtve, s katerimi je oral ledino, ki obeta plodno žetev. V imenu cerkvenega odbora je nazdravil g. Ignacij Glinšek, ki je posebej pozdravil številno zastopstvo slovenskih staronaseljencev in se jim iskreno zahvalil za pomoč, katero so nudili tako nesebično novi koloniji. Tajnik društva Slovenska vas Ludvik Šmalc je nato v dolgi, napolšaljivi pesmi prikazal celotno delovanje slavljenca v Lanusu. Pesem, delo vaščana, je žela burno odobravanje.
Med pogostitvijo je domači pevski zbor dvigal razpoloženje z lepimi narodnimi pesmi, vaščani pa so se spontano zahvaljevali g. Hladniku za vse njegove napore. Končno je spregovoril tudi počaščeni, ki je v svoji skromnosti vse storjeno označil kot delo božje Previdnosti, sebe pa le kot njeno orodje.
Konec slavnosti je bil pospešen, ker se je večini vaščanov že mudilo v mesto na proslavo padlih portikomunistič-nih žrtev.
Proslava protikomunističnih žrtev
V	nedeljo 29. maja je bila v Slovenski vasi lepa proslava v spomin naših padlih. Udeležila se je je skoraj kompaktno vsa vas, številni so bili zastopniki odbora Zveze slov. protikomunističnih borcev udeležil s,e je je tudi celotni odbor Družabne pravde, ki je v tem času imel svojo sejo v Slovenski vasi. V idealni scene rji Slavka Revna je bil oder opremljen s simbolično sliko v grob padajočega junaka.
Pri posameznih točkah gladko tekočega sporeda je nastopil znani mladinski pevski zbor pod vodstvom ge. Zdenke Janove z več točkami. Domači pevski zbor je to pot namesto obolelega pevovodje Mirka Špacapana vodil Lovre Jan. Režiser celotne prireditve Slavko Reven je za to priliko pripravil dva krajša o-derska prizora, ki sta na navzoče napravila globok vtis. Kot slavnostni govornik, je prvič v naši sredi, nastopil urednik domobranskega “Vestnika” Pavle Rant, ki je posrečeno na zgled našega prvega junaka ing. Fanouš Emerja naslonil vso našo nadaljno borbo in tragedijo. Njegova izvajanja so na poslušalce napravila globok vtis.
Pred proslavo je bila ob pol deseti uri dopoldne v cerkvi Marije Kraljice sv. maša za pokojne žrtve. Opravil jd je vikar g. Janez Petek CM, ki je imel tudi globoko zamišljen priložnostni cerkveni nagovor. Cerkvena nabirka med obema slovenskima službama božjima je bila namenjena za sv. maše za padle žrtVe in za pomoč potrebnim njihovim svojcem.
Rojstvo
V	družini Staneta Jemca in njegove žene ge. Rezke, roj. Zajc, se je rodila hčerka isti dan, ko je umri njen stari oče. Naj bo staršem v uteho in veselje!
SLOVENCI
ZDA
Na predlog clevelandskega nadškofa Hobana je papež Janez XXIII. imenoval za Monsignora in svojega hišnega prelata župnika slovenske fare Sv. Vida v Clevelandu Louisa Baznika. Msgr. Baznik je slovenskim naseljencem znan še iz begunskih let v Italiji, ko je zanje kot am. vojaški kurak storil veliko dobrega. Dne 1. maja je v svoji župni cerkvi slavil tudi 25. letnico mašništva. K imenovanju za papeževega hišnega prelata kot k srebrni maši iskreno čestitamo.
Slovenski šoli v farah Marije vne-bovzete in pri Sv. Vidu v Clevelandu sta priredili 8. maja materinski proslavi. V farni dvorani v Collinwoodu so otroci nastopili z igro “Sirota Jerica”, pri Sv. Vidu so se pa postavili s pravljično igro Triglavska roža.
Bogdan Osolnik, tajnik zveze za kulturo in informacije iz Ljubljane gotovo ne bo več poskušal govoriti novim slovenskim naseljencem v Sev. Ameriki, kajti pred Veliko nočjo jo je med njimi pošteno izkupil. V Slovenskem narodnem domu v Clevelandu so namreč na-
P O SVETU
povedali predvajanje filma “Domovina v slikah”. V dvorani se je zbralo kakih 200 ljudi in med njimi je bilo tudi precejšnje število novih slov. naseljencev. Ko bi se predvajanje filma moralo začeti, so organizatorji prireditve povedali, da filma iz tehničnih vzrokov ne morejo predvajati, da pa jim bosta govorila funkcionar sed. komunistične oblasti v Ljubljani Bogdan Osolnik ter Titov konzul iz Pittsburgha Drago Novak. Navzoči slovenski novi naseljenci so tedaj zagnali krik ter odločno protestirali. Izjavljali so, da so prišli v dvorano gledat predvajanje filma “Domovina v slikah” ne pa poslušat komunistično propagando in hvalisanje dela sedanjih komunističnih nasilnikov. Osolniku so postavljali tako zasoljena vprašanja, da je možakar sprevidel, da je bolje, da jo hitro pobere, kakor pa da bi se spuščal v debato z ogorčenim občinstvom. V spremstvu policije jo je zato hitro pobral iz dvorane.
V Barbertonu so v fari Presv. Srca Jezusovega blagoslovili novo šolo. S to slavnostjo je bil združen tudi srebrno-mašniški jubilej tamošnjega župnika Jožefa Celesnika.
ČILSKA POTRESNA TRAGEDIJA
Potresna tragedija, ki je zadela Či-' le 22. maja, se kaže vsak dan v strahot-nejših oblikah. V potresnem področju je skoro vse uničeno. Materialna škoda je ogromna, človeške žrtve izredno visoke. Oblasti so podvzele najstrožje sanitetne predpise, kajti ponekod ni pitne vode, ne električne razsvetljave, hiše porušene, kanalizacije poškodovane. Ljudje so navezani na pomoč države. Oblasti so v potresnih krajih zamrznile cene živilom na višini, ki je bila pred potresom; vojska, pripravlja na deset in deset tisoče obrokov hrane za ljudi; mizarje in tesarje so mobilizirali. Sanite-ne misije — domače in inozemske —• zlasti severnoameriške in argentinske ter iz ostalih ameriških držav so človekoljubno na delu noč in dan, da lajšajo trpljenje hudo prizadetemu prebivalstvu.
Pri tej potresni katastrofi se je res pokazalo, kako vsa Amerika, od skrajnega severa do skrajnega juga, sočustvuje s prebivalstvom v Čilu. Ogromna materialna pomoč prihaja iz teh dežel v Čile. Iz Kanade bodo poleg visokih denarnih zneskov poslali moke in žita v vrednosti 1 milijon dolarjev, iz Severne Amerike so dali Čilencem v gotovini že nad 2 milijona dolarjev, žita, moke, olja pa v vrednosti nad 3 milijone dol. Ameriški rdeči križ je po vsej Ameriki organiziral pododbore za zbiranje pomoči Čilu.
Pri tej akciji sodelujejo vsi: od predsednika Eisenhowerja do navadnega delavca. Iz Severne Amerike noč in dan odhajajo letala v Čile ter ljudem, ki so v potresni katastrofi izgubili vse, prinašajo živila, obleke, obutev in zdravila. Isto se dogaja v Argentini, kjer iz Buenos Airesa odhajajo vlaki s pomočjo zla čile proti Mendozi in Bariločam, odkoder spravljajo argentinsko pomoč Čilu z letali v potresna področja. Pomoč pa odhaja iz Bs. Airesa v Čile tudi z ladjami. Isto delajo ostale južnoameriške države.
Ko ameriške, pa tudi razne evropske države tako velikodušno pošiljajo pomoč od potresa porušenim krajem v Čilu, je Sovjetska zveza poslala živil in zdravil samo 7 ton, Madžarska pa v vrednosti 12.000 dolarjev.
V potresnem področju pa nevarnost še ni minila, kajti skoro vsak dan imajo nove potresne sunke. Zelo močan je bil potres v ponedeljek 6. junija v pristanišču Eden. V največji nevarnosti je pa mesto Valdivia. Grozi mu poplava iz jezera Rinihue. Potres 22. maja je namreč v planinah sprožil ogromne zemeljske plasti, ki so zajezile odtok vode
JAVNI NOTAR
Franduo Raul (aseante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2. Cangallo 1642
T. E. 35 - 8827	Buenos Aires
iz omenjenega jezera po reki Sv. Petra. Sedaj v jezeru voda vedno bolj narašča in grozi mestu Valdivia, da ga bo zalila. Zato je vojska začela kopati tri nove odtoke, po katerih nameravajo omogočiti odtok vode iz jezera v reko Sv. Petra.
Mornarica je za vsak slučaj že pripravila ladje za izselitev vsega prebivalstva iz ogroženega mesta. Žene in otroke so ¡z mesta že začeli odvažati.
NOVICE IZ SLOVENIJE
Svet za šolstvo LRS je na eni zadnjih sej sklenil, da bodo učenci zadnjih letnikov na srednjih šolah že letos delali zaključne izpite namesto dosed, matur po določilih novega zakona o srednjih šolah. Tako bodo morali že med šolskim letom izdelati samostojne domače naloge. Teme bodo določili profesorji iz stroke, kateri je šola namenjena, dijaki si jih bodo pa lahko sami izbirali. Drugi del izpita bo obsegal zagovor domače naloge pred izpitno komisijo in odgovore na vprašanja članov izpitne komisije v zvezi z vsebino domače naloge. Razen tega bodo morali obsolventi pisati še pred izpitno komisijo naloge, ki bo ob^ segala snov s področja družbeno-eko-nomskih predmetov, na gimnaziji tudi znanosti in umetnosti.
Umrli so. V Ljubljani: Vida Jerina, krojaška pomočnica podjetja Obrtnik, Karel Žibert, uslužbenec Splošne bolnišnice, Franc Otrin, pleskar, Marija Vala-šek, vdova tisk. ravnatelja, Elizabeta Iglič, roj. Rudi, Lucjan Lojze Kenda, upok., Ana Škafar, roj. Sabotin, Karel Ham, hišni pos. in upok., Franc Vakselj, Ivan Lenarčič, knjigoveški mojster, France Pacheiner, prof. Višje pedagoške šole, Marija Kek, roj. Starič, Vinko Miklič, upok., Jože Skribš, žel. upok., Amalija Kvas, roj. Jošt, Marija Virant, roj. Kolman, Rudolf Haibicht, žel. upok., Frančiška Sterniša, roj. Dimnik, Marija Zanoškar, roj. Pekle, Marija Simončič, učit. v p., Ana Senjak, Bogomir Čokelj,
Lojze Novah
izključno zastopstvo
B U M A R, SRL
Av. DE MAYO 302, RAMOS MEJIA T. E. 658-7083
sporoča
slovenski javnosti, da bo v soboto, 11. junija ob 10. uri zvečer začel na Radio LS6 Radio del Pueblo Z REDNIM TEDENSKIM SLOV.
RADIJSKIM PROGRAMOM Poslušali boste slovenske plošče, ki jih je velikodušno dalo na razpolago Jadran SRL.
Vabim sva slovenska kulturna društva in ustanove k sodelovanju. Slovensko javnost pa naprošam, da se podjetju BUMAR SRL, ki to slovensko radijsko oddaje omogoča, oddolži s tem, da vse potrebščine za dom kupuje izključno pri njem, kajti samo na ta način bomo mogli trajno ohraniti to slovensko radijsko oddajo.
SLOVENSKI PEVSKI ZBOR "GALLUS"'
KONCERT
V PROSLAVO STOLETNICE SLOVENSKE NARODNE HIMNE
10. julija 1960
Dvorana Yapeyú 132
Frančiška žužek, roj. Bihar, Jože Pezdir in Janez Oblak pos. v Riglju, Marija Poplatnikova, roj. Burgarell, učit. v j?-pri Tomažu pri Ormožu, p. Ferdinand Stadler, kartuzijan v Pleterjah, Marija Koprivšek v Moravčah, Alojz Kržišnik v Polhovem Gradcu, Mihael Cvetrežnik v Celju, Jože Toman v Trbovljah, Miloš Dolinšek v Hrastniku, Marija Justin, biv. pos. in hotelirka Dobrni, Martin Langus, biv. trgovec v Češnjici, Štefan Čoh v Rogaški Slatini, Anton Prednik, strojnik elektrarne v Vuhredu, Anton Petelin, upok. v Zg. Kašlju, dr. Janko Klepec, zdravnik v Rogaški Slatini, Oti-lija Korene, farmacevtska tehničarka v Šempetru pri Gorici, Edo Ferenčak, komercialni vodja Mesarije v Škofji Loki, Jako čižek v Kranju, Ivan Peterlin v Ortneku, Mimi Mohor, roj. Svetina v Preddvoru, Andrej Grilc, pletilec v Dvo-rj'u, Mimo Žumar, roj. Koren v Radovljici, Marija Janžekovič, roj. Jakopič v Celju, Antonija Alič, roj. Teskan v Sostrem, Marička Kozole v Brestanici, Anton Meden v Podnanosu, Janez Stušek v Tržišču, Minko Zajc v Zg. Zadobrovi, Elizabeta Tropan na Vrhniki in Zofija Ribarič v Mariboru.
PO športnem svetu
Nov argentinski višek v skoku v višino je postavil E. Fassi z 1,96 m. Dober čas na 400 m z 49,5 jfe postavil mladi Dyrzka, ostali rezultati na dvodnevnem turnirju “Calificación” pa so bili več ali manj povprečni.
V	Bukarešti je Elvira Ozolina (ZSSR) izboljšala svoj nedavno postavljeni višek v metu kopja s 60,63 m.
Kolesarska dirka “Giro dTtalia” je v polnem teku. V devetnajsti etapi iz Tre-visa do Trsta, dolgi 147 km, je zmagal Italijan Dino Bruni v času 3:24,2 (povprečno 43,2 km na uro). Francoz An-quetil pa je tudi po tej etapi obdržal svetlprdečo majico kot prvi v splošni klasifikaciji.
JuVentus iz Torina je letos osvojil že enajstič naslov državnega nogometnega prvaka. Tekme za italijansko prvenstvo se igrajo že 61 let, Juventus pa je osvojil naslov v letih 1905, 1926, 1931, 1932, 1933, 1934, 1935, 1950, 1952, 1958, in 1960. Drugo mesto je zasedla Florentina, slede pa Milan, Inter in Bologna. Iz prve. lige izpadejo letos Alessandria,' Palermo in Genova. Ta je razen tega še kaznovana z odbitkom točk, tako da bo v B- ligi pričela tekme z negativnimi točkami. Nogometna zveza je kaznovala Genovo zaradi podkupovanja. Vendar je huda kazen precej razburila duhove v Italiji, predvsem, ker ni dokazana krivda kluba iz Genove. Prihodnje leto bodo v prvi ligi igrali Torino, ki je lani ižpadel iz prve lige, Lecco in Catania. Lecco je še pred dvema letoma igral v C-ligi.
Olimpijsko vas v Rimu so svečano blagoslovili, obredu, ki ga je opravi! kardinal Traglia, je prisostvoval ministrski predsednik Tambroni s člani vlade. Vas ima 1348 stanovanj, ki jih bodo po koncu olimpijskih iger dali v najem državnim uradnikom.
V	“Poletu” smo brali, da je “Partizan-Narodni dom”,, “društvo, ki bo čez tri
LOJZE NOVAK
IZKLJUČNO ZASTOPSTVO
B n m a r, SRE
Av. de Mayo 302 — Ramos Mejía T. E.: 658 - 7083
Vam nudi vse to najboljše kakovosti in najboljših znamk na dolgoročno odplačevanje brez jamstva drugih oseb.
Kličite po telefonu in se boste prepričali. Pridem tudi na dom. In ne pozabite: Nudimo samo prvovrstno blago.
SLOVENCI IZ
SAN MARTINSKEGA OKROŽJA
Caseros, Villa Bosh, Santos Lugares, San Andrés, Villa Ballester, José León Suárez in San Martín, ki ste pripravljeni sodelovati pri ustanovitvi slovenskega doma v San Martinu, ste vabljeni na prvi sestanek, ki bo v nedeljo dne 12. junija t. 1. po slovenski maši v cerkveni dvorani v San Martinu.
(Tisti, ki na. prvi sestanek ne bi mogli priti, lahko pridete na drugega, katerega datum bomo pravočasno sporočili).
Društvo slovenskih protikomunističnih borcev vabi vse rojake k Requiemu za vse padle in k predavanju g. Radivoja Riglerja v nedeljo 19. junija na Ramón Falcón 4158.
Requiem bo po maši ob pol 10, zatem pa predavanje.
leta praznovalo 100-letnico obstoja”, pripravilo v veliki dvorani Gospodarskega Razstavišča telovadno akademijo v počastitev 15-letnice “osvoboditve”. Na sporedu je bilo 18 točk. Nekaj sestav je bilo delo dr. Murnika, “ki so še vedno lepe in dinamične, čeprav jih poznamo že nekaj desetletij. Prav take ali precej podobne pa so bile vaje prof. Vazzazove in Ugarkovičeve.” Polet pa je napisal, da se strinja z mnenjem predsednika. “Partizana Slovepije” Ribičiča, da so bile te vaje nekoliko predolge, pretežke in zato utrujajoče. Ribičič je dejal, naj ta akademija ne bo vzorec, ko bodo druga društva sestavljala programe za podobne akademije.
Gledalci so nagradili izvajalce, prav posebno orodne telovadce Cerarja, Tro-jarja, Prusnikovo in Pogačnikovo, za njihov trud in eleganco z obilnim ploskanjem.
Nov svetovni višek na 400 m ovire je postavil Gert Poitgieter iz Južne Afrike s časom 49,3!
OBVESTILA
četrti kulturni večer Slov. kult. akcije bo v soboto dne 18. junija ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41, Bs. As. Predaval bo Marijan Marolt o abstraktni umetnosti, ki jo bodo pojasnjevale slike z epidiaskopom.
Slovenska pesem na buenosaireški Državni radijski postaji. Tercet in kvartet Finkovih bo imel 18. junija ob 18 uri (sobota) polurni koncert na Državni radijski postaji (Radio nacional) in sicer v oddaji “Jóvenes concertistas argentinos”. Poleg Musorgskega, Palestrine in Paribenija so na sporedu dve skladbi Petelina - Gallusa (Ecce quomodo mori-tur iustus in Gebet in Todesnot), obe v izvedbi kvarteta, Geržiničev solospev za bariton Jesenska pesem, Marija Kogoja Zvončki v izvedbi terceta ter Venček slovenskih narodnih v priredbi Alojzija Geržiniča. Samospeve bo pri klavirju spremljal prof. Geržinič.
Slov. kat. akademsko društvo bo priredilo v okviru Združenja srednjeevropskih študerftov (FEDECE) predavanje dr. Milana Komarja “Poslanstvo intelektualca v modernem svetu.” Predavanje bo v kasteljanščini v Poljskem domu, Serrano 2076, štiri kvadre od Plaza Italia v nedeljo dne 19. t. m. ob 17 uri. Vabljeni vsi akademiki in starešine.
Društvo slov. protikomunističnih borcev vabi vse člane in prijatelje k udeležbi Requiema, ki bo za vse rajne borce v nedeljo 19. junija v Slovenski kapeli na Ramón Falconu 4158, po maši, ki bo ob pol 10. Zatem bo predavanje strokovnega načelnika DSPB g. Radivoja Riglerja o temi: Ali je bil neizogiben naš zlom leta 1941?
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Milos Store Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires Argentina
CORREO ARGENTINO Central B	FRANQUEO PAGADO Concesión NR 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N7 *824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 650854	
Naročnina Svobodne Slovenije za leta 1960 za Argentino $ 340.—. * V
Padlih domobrancev se bo Slovenska fantovska zveza še posebej spominjala. Zanje bo sv. maša, na sestanku se jih bomo spominjali z domobranskimi pesmimi, bivši domobranec bo pa pripovedoval svoje doživljaje. Vsi člani in prijatelji vabljeni. Kraj in čas bomo še pravočasno sporočili.	Odbor
Odbor Slovenske besede je na svoji zadnji seji sklenil darovati Vincencijevi konferenci 250.—, slovenski mladini, ki je izdala brošuro “Slovenija” tudi znesek $ 250.—, od Slovenske izseljenske zveze pa odkupiti nekaj stenskih koledarjev. Ves ostali dobiček zadnje družab^ ne prireditve pa gre v sklad za lastni dom v San Martinu.
POIZVEDBA
Svojci v domovini iščejo Franca Miklavca, rojenega 4. maja 1897 v Idrskem. Kdor ve zanj, naj ga opozori, da sporoči svoje sedanje bivališče ali na Društvo Slovencev, Ramón Falcon 4158, Buenos Aires, ali pa na Servicio Internacional, Paseo Colón 255, Planta Baja, Buenos Aires. Prav tako je naprošen vsak, ki ve za njegovo bivališče ali njegovo usodo, da to sporoči na enega gornjih naslovov.
V štev. 22 z dne 2. VI. 1960 je bilo v zaglavju “Brali smo”' zapisano, da je Vestnik “glasilo slov. protikom. borcev v Argentini”, sedaj nam pa iz. uredništva te revije sporočajo, da je Vestnik “glasilo vseh protikomunističnih slovenskih borcev, raztresenih po širnem svetu in organiziranih bodisi v Zvezi slov. protikomunističnih borcev (Cleveland in Toronto) odn. Društvu slov. protikomunističnih borcev s sedežem v Buenos Airesu, nad katerimi je skupen odbor — Zvezin s sedežem v Clevelandu.”
Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno novico, da je 1. junija 1960 umrl m bil 2. junija 1960 pokopan v 65. letu starosti, okrepčan s tolažili sv. vere, naš dobri mož, oče, stari oče, brat in tast,
■2V-'
gospod FRANC JEMEC
Zahvaljujemo se preč. g. Janezu Petku CM za podelitev sv. zakramentov za umirajoče, g. Jakobu Sušniku, ki mu je stal ob strani ob zadnji uri, preč. gg. Ladislavu Lenčku CM in Ivanu Janu CM, Jožetu Mejaču CM in Janezu Hladniku za opravljene molitve ob krsti in odprtem grobu, govornikom ob odprtem grobu: preč. g. Ladislavu Lenčku CM, ki se je poslovil od pokojnika v imenu vikarije, g. Maksu Janu, ki je govoril v imenu Družabne pravde in g. Janezu Lužovcu, ki je prinesel zadnji pozdrav Društva Slovencev, rodbini Zajc za venec, sosedom, ki so prečuli noč ob krsti, nosilcem krste in vsem rojakom, ki so v tako velikem številu prišli kropit in molit za pokoj njegove duše.
Naj vsem Bog stotero poplača!
Helena, žena; Stane in Fralnc, sinova; Mari, por. Zabukovec in Joži, por. Zajc, hčeri; Rezka, roj. Zajc in Eva, roj. Wein-sauer, snahi; Franc Zabukovec in Karol Zajc, zeta; Janez, brat; Kati, sestra; vnuki in ostalo sorodstvo.
Slovenska vas v Lanusu, London (Kanada), šiška pri Ljubljani, Domžale, 2. junija 1960.
Dne 1. junija 1960 je umrl član Društva Slovencev
gospod FRANC JEMEC
Bil je požrtvovalen in zaslužen javni delavec, zvest idejam in vodilom velikega Janeza Ev. Kreka, odločen katoliški mož. Njegov zgled nam bodi v spodbudo, trajno lep bo med nami njegov spomin, njegova duša pa naj bo deležna naših molitev.
Buenos Aires, 9. junija 1960.
DRUŠTVO SLOVENCEV
I
V 82 letu starosti nam je umrla naša ljuba mama, babica in prababica
Marija Repar, roj. Tekavee
vdova po trgovcu.
K zadnjemu počitku so jo položili dne 19. maja 1960 v Jami pri Dvoru. Prijateljem in znancem jo priporočamo v molitev in blag spomin.
Žalujoči:
sin Jože z družino; hčerke: Antonija, por. Gliha, Marija, por. Videnič, Angela, por. Volič; zetje, vnuki in pravnuki ter ostalo sorodstvo.
Buenos Aires, Jama pri Dvoru, žužemberg, Izlake pri Zagorju-Kočevje.