Vsaka prava umetnost po svoji naravi — dasi iz-venestetsko — človeka duševno blaži in plemeniti; v tem je poleg estetskega »eminenten biološki pomen umetnosti«  (323).                                                    A. U.
Šibe Miličič: Borovi i masline. Beograd, Izda-vačka   knjižarnica  Gece   Kona,   1926.   (Str.   115.)
Ditirambični pesnik kozmičnih radosti in začudenj, Miličič, ki je pred par leti vzbudil pozornost s »Knjigo radosti« in s »Knjigo večnosti«, s pesmimi-livalnicami, široko    razmaknjenimi    in    objemajočimi    nebo    in zemljo,  se je  zdaj  uvrstil med noveliste  in  še  celo med realiste. V svoji najnovejši zbirki treh novel se je   pokazal   odličnega   slikarja   življenja   med   ljudstvom,  kot   ga  je  opazoval  na   dalmatinskih  otokih. V   srbohrvatski   književnosti   se   je   pojavilo   že   več pisateljev, ki so snovno zajeli iz dejanja in nehanja livarskih  otočanov,  v zadnjem časn  tudi nam znani Niko  Bartulovič  (»Ivanjski krijesovi«).  Saj pa  mora to  življenje  zanimati  vsakega  pesnika,  ki  išče  ele-mentarnosti,   kajti   prebivavci   teh   otokov   so   si   v večnem, trdem boju s skalno naravo oblikovali prav tako   kamenito   svojstvenost,   ki   je   čisto   nasprotna vsaki   mehkobnosti   in   čuvstvenosti.   Miličič   je   tak moški   tip   najbolje   izklesal   v   bogatem   posestniku »Amerikancu« Ivanu v noveli  »Agnec  božji«.  Ivanu. ki predstavlja vaškega sebičneža,  čigar  edini zmisel življenja je širjenje bogastva, ki bi ga nekoč zapustil svojemu    sinu,    stoji    nasproti   njegova    žena   Mara, popolnoma pasivno bitje, pravi »agnec božji«, vdantt svojemu   tiranskemu   možu,   žrtvujoča   se   poslanstvu materinstva. Ko je dala življenje svojemu sinu, mora umreti, kakor, da se je s to žrtvijo izpolnila naloga njenega  življenja. Novelo odlikuje  jedrnata dikcija, osredotočenost   dejanja   in   mirnost   pripovedovanja. V drugi povesti  »Zidanje hrama«, ki pa zaostaja  za prvo,    je   pisatelj    skušal   razgrniti    sliko    razmerja vaščanov do cerkve, vaščanov, ki jim je njihov svečenik  v  resnici  predstavnik   božji,  katerega  gledajo kot   vzvišenega   človeka^   Fabula   prikazuje   dvoboj dveh svetov: duha in telesa, božjega in demonskega. In  ko   demon  v  podobi  dekleta  Margarite  premaga duha,  sledi  dramatično  napeta  scena oproščenja,  ki si   ga   svečenik   prosi   od   zbranih   seljakov.   Zadnja povest v zbirki pripoveduje o »Blodnem sinu«, ki se je združil z izgubljenko, kar mu je v sramoto pred celo vasjo.
V splošnem je Miličičeva knjiga izraz resnega pripovednika naturalističnega kova, ki mu sicer primanjkuje pesniškega zanosa, a ga zato odlikuje poštenost   in  vernost  umetniškega  poslanstva.
Miran   Jarc.
BELEŽKE.
Novi prevodi naših del v italijanščini. — Leta 1924. si je ustanovil ozek krog mladih italijanskih razumnikov v abruškem mestecu Lanciano svoje glasilo >I n o s t r i q u a d e r n i« (Naši zvezki), ki naj seznanja Italijo »z mišljenjem in slovstvom drugih narodov Evrope in sveta in prispeva na ta način k medsebojnemu poznanju in k medsebojni ljubezni raznih narodov«. To plemnito delo vrše »I nostri quaderni« že tretje leto s prinašanjem prevodov in informativnih člankov raznih pesnikov in pisateljev, predvsem slovanskih. Tako  je julijska številka II.  letnika   (1925)
priobčila člančič o Francetu Bevku izpod peresa drja. Wolfganga Giustija, mladega Florentiuca, ki sem ga za svojih florentinskih študij uvajal v slovanski svet misli in lepote in ki sedaj nadaljuje slavistične nauke v Pragi z izrednim uspehom. »France Bevk,« piše Giusti (str. 202—203), »je originalen in zanimiv novelist. Neglede na svojo mladost, zavzema v moderni slovenski literaturi eno prvih mest.« Najbolj značilna za Giustija je »Anuška pred poroto«, kjer se »razvija nova morala, še ne popolnoma jasna, a katera napolnjuje z grozo vse one, ki verujejo v dobrino starih načel: krivda se nam pokaže kot pravica, kot resnica, zavita v otroško in naivno preprostost, krivda se nam zdi mnogo manj ,krivda' od uradno pripoznane ,kreposti'«. »V »Sovki«, nadaljuje Giusti, »so psihološko analizirane najbolj tajinstvene plati moderne duše; »Most samomorilcev« je v svoji kratkoči mala umetnina prve vrste. Velika vojna je globoko vplivala na Bevka in nje odmev čutimo v mnogih njegovih novelah. Vojne Bevk ne opazuje z uradnim retorično-patrijotičnim pojmovanjem, ki je tako mrzlo, kadar ni smešno, in tako daleč od umetnosti kot od resnice; niti je ne smatra kot logičen pojav sedanjega kapitalistično-meščanskega režima. »Vse to,« pravi Giusti, »ne postane nikdar umetnost. Bevk vidi v vojni tragedijo, ali bolje, tragedije posameznikov, in zato ni razširjevavec kake politične ideje, ampak umetnik... Dobro in slabo, čednost in krivda se nam prikažejo v novi luči; novo resnico slutimo, čeprav ta še ni jasno opredeljena. Močan je vpliv ruske umetnosti, toda Bevkovo delo ima popolnoma oseben pečat.« To je slika, ki si jo je Giusti ustvaril iz »Faraona« o Bevku.
V letošnji januarski številki iste revije priobčuje Giusti sledeče prevode: »Most samomorilcev« in »Rablje« Franceta Bevka ter »Ranjence« in »Zaklenjeno kamrico« Ivana Cankarja, o katerem pa netočno poroča, da je »prepričan realist, a se s svojim realizmom popolnoma loči od mrzlega zolajevskega tipa in se približuje Dostojevskemu«. Človek je prevodov vesel: z vestnostjo in ljubeznijo se poglablja Giusti v d u h a. jezika, v njega tajne in posebnosti, kar ga usposablja za izbornega prevajavca. Tudi v italijanščini ohrani izvirni spis svoj posebni čar, svojo posebno slikovitost in iz prevoda ti zadiši opojnost slovenske besede. Tu pa tam kaka nebistvena netočnost, ki pa ob gladkem in lepem prevodu ne moti.
Veliko pot ima dr. Wolfgang, ali kakor se sam najraje imenuje, »Vuk« Giusti pred seboj: ko se vrne> iz Prage, znanja in izkustva bogat, pričakuje od njega njegova domovina sistematičnega dela pri spoznavanju, umevanju in vpoštevanju kulturnih slovanskih vrednot. Njegovo dosedanje delo jamči uresničenje najlepših nad.                                Alojzij Res.
Italijani o Župančiču. — Poleg kratkih obrisov Cankarja in Bevka in nekaterih prevodov njunih črtic, ki sem jih omenil v prejšnji notici, je dr. Wolfgango Giusti priobčil v isti reviji (»I nostri quaderni«, Lanciano, 1924, I, str. 317—324) tudi informativno studijo o Župančiču. Uvodoma omenja nekatere vzroke našega stoletnega kulturnega molka: turške vpade, bolezni in suženjstvo naših kmečkih mas. »Slovenci so tedaj imeli eno samo literarno iz-