38/3,4 1998 (•hišnik slovenskega etnološkega društva ballet in of the s/ovene ethnologieal society ■ - .j Glasnik Slovenskega etnološkega društva 38/1998, št. 1,2 Bulletin of Slovene Ethnological Society 38/1998, No. 1,2 UDK 39/497.12(05) ISSN 0351-2008 I z d aj nie\\l Publisher Slovensko etnološko dmliwo j Slovene Ethnological Society, zanj dr. Duša Krnel-Umek Urednici/Editors Tanja Roženbergar Šega (glavna urednica/managing editor) Mateja Habinc (odgovorna urednica/editor-in-chief) Uredniški odbor/ Editorial Board dr. Duša Krnel-Umek, Polona Sketelj, Tanja Holmec, Aleš Gačnik, dr. Naško Križnar, dr. Zmago Šmitek, Mojca Račič Simončič Lektorica/Lunguage editor Andreja Lavrič Korektorji/P;Y)o/7'iWm Dan Podjed, Tanja Hohnec, Mateja Habinc Prevodi angleških povzetkov/7>anv/«r/o« ofEnglish Summaries Darja Hoenigman Damodar Frlan (Zdenka Sertič) Oblikovanje/Dev/ene/-Lilijana Praprotnik Zupančič Fotografija na naslovnici/Core/- p/iotographv Vinko Skale Računalniški stavek/Layout ENTER d.o.o., Dejan Jenko \\skjPrinted by SO-RA d.o.o., Celje Naklada/A«//;/)('/• printed 700 izvodov Naslov uredništva/^rfress Metelkova 2, 1000 Ljubljana, Slovenija telefon: (+386) 61 1325-403, telefax: (+386) 61 1325-377 Revijo subvencionirata Ministrstvo za znanost in tehnologijo in Ministrstvo za kulturo. Prispevke svojih sodelavcev subvencionira tudi Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Izid številke sta omogočili tudi Mestna občina Celje, Oddelek za družbene dejavnosti in Zveza za tehnično kulturo - Gibanje znanost mladini. Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-591/92 sodi publikacija med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Napotki avtorjem 1. Prispevke, namenjene objavi, pošljite na disketah, v programih Word 2.0 - 7.0 in v dveh natisnjenih izvodih. 2. Med vrsticami je dvojni razmak, velikost pisave 12 pik (oziroma 14 za naslov). 3. Naslov članka, priimki avtojev, katerih dela so navedena v seznamu virov in literature, so izpisani z velikimi tiskanimi črkami in krepko natisnjeni. Ime in priimek avtorja besedila in mednaslovi pu naj bodo izpisani z malimi tiskanimi črkami. Podčrtave, krepki natisi besed, poševni tisk in zamiki odstavkov niso zaželjeni. 4. Fotografije, diapozitivi, skice in risbe na) bodo priložene v posebni kuverti, označen? s številko, v izpisu pa mora biti določeno, kam sodijo. Podnapisi naj bodo že v tipkopisu glavnega besedila in na disketi. 5. Besedilu naj avtorji pripišejo svoje podatke (ime, priimek, funkcija oziroma delovno mesto, naslov) 6. Avtorski prispevki (razprave, znanstvena in strokovna besedila) naj poleg zgoraj navedenega vsebujejo: - na začetku besedila tudi krajši izvleček in na koncu dve do tri strani dolg povzetek (če je možno že v angleščini), - citiranje literature in virov mora biti v skladu z uveljavljenimi pravopisnimi normami, možna pa je uporaba sprotnega ali / in ameriškega načina citiranja, - na koncu prispevka, pred povzetkom v angleščini je seznam virov in literature - avtoiji citiranih prevodov iz tujejezične literature naj bodo navedeni poleg citata 1 oklepaju, prvikrat s polnim imenom in priimkom prevajalca, nato z inicijalkami- December 1998 UVODNIK Muzejsko konservatorski odsevi Tokratna dvojna številka Glasnika SED je tematsko namenjena etnologiji, vpeti v muzejsko - konservatorske okvire. Različni rouzeji in zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine (v Sloveniji deluje okoli 80 muzejev ter 7 zavodov), so edine institucije, ki naši znanosti nudijo varno Zavetje po celi Sloveniji in v katerih kustosi 'n konservatorji opravljamo odgovorno nalogo varovanja naše premične in nepremične etnološke dediščine. Evidenti-ranje in dokumentiranje, obnova in zaščita s° temeljna izhodišča našega dela. V muzejski praksi jim dodajamo še hranjenje m razstavljanje ter izobraževanje. Prva znanja o metodologiji, širini in Pomenu muzejskega in konservatorskega e'a Prejniemo že v okviru študija, obstoja Pa kar nekaj možnosti (predvsem na Področju muzeologije) dodatnega izobraže-vanja. Že desetletje je med slovenskimi tuzealci priljubljeno poletno izobraževanje na Mednarodni šoli muzeologije v Brnu ( SSOM). Šola nudi udeležencem iz celega Vela vP°gIed v teoretična in praktična znanja o muzeologiji. Aktivno je tudi vensko muzejsko društvo, ki v okviru uzeoformov, s ciklusi predavanj mednaro-strokovnjakov, že nekaj let ^ rj^2a- najnovejših informacij in V^ian^ s po^čja muzejske pedagogike. dokumentacije, zakonodaje, politike razstavljanja in podobno. Poleg društva, ki vsaki dve leti organizira zborovanje ter muzejski sejem, deluje v Sloveniji še Skupnost muzejev Slovenije ter slovenski nacionalni komite mednarodnega sveta muzejev (IGOM). V okviru Evrope pa se etnološki muzeji združujejo v Mreži evropskih etnografskih muzejev (NET). Umeščenost slovenskih muzejev v mednarodne tokove nam dokazuje tudi skorajda vsakoletna udeležba na izboru za najboljše evropske muzeje leta (EMYA), ki jo vsako leto organizira Evropski muzejski forum. Prav prihodnje leto, ob deseti obletnici prvega slovenskega Nagrajenega muzeja (Tobačni muzej), bo Ljubljana gostitelj te eminentne prireditve. Vodilo pri ocenjevanju muzejev je t.i. “public quality”, kategorija, ki poleg kvalitete same razstave oz. razstavljenih zbirk, obsega tudi celostno ponudbo muzeja. Z bogatim spremnim gradivom, muzejskimi trgovinami in kavarnicami, dostopnostjo invalidom... naj bi muzej obiskovalcem omogočal čim bolj prijeten in popoln obisk. Vloga muzejev v sodobni družbi se spreminja, njihova moč raste in prav etnologiji v muzejih se odpirajo nove razsežnosti - ne samo znotraj razstavnih prostorov, temveč tudi v okviru muzejskih trgovinic s privlačno ponudbo muzejskih spominkov in kavarnic z bogato ponudbo iz naše kulinarične dediščine. Teh prednosti se moramo zavedati in jih še pravočasno izkoristiti. Delo konservatorjev pa je javnosti na nek način bolj in hkrati manj vidno. Slovensko konservatorsko društvo ter neformalna skupina slovenskih etnologov konservatorjev, ki ima svoja redna delovna srečanja po celi Sloveniji, skrbita za aktualnost stroke ter reševanje skupnih nalog in problematike. Različni izobraževalni tečaji potekajo v okviru mednarodne organizacije za spomenike in znamenitosti (ICOMOS). Pred leti smo v Glasniku SED že govorili o muzejsko-konservatorski problematiki (predvsem na primeru muzejev na prostem), tudi v Etnologu so tej temi namenjene etnomuzejske strani. Pestri prispevki v tokratni številki, ki so jih v večini prispevali kustosi in konservatorji dokazujejo, da se na področju varovanja etnološke dediščine veliko naredi, a se o tem morda premalo govori in piše. Zato upam, da bodo zanimive prispevke o novih etnoloških stalnih zbirkah in razstavah, začrtanih programih, obnovah etnoloških spomenikov z zanimanjem prebrali ne le strokovnjaki, temveč tudi vsi drugi, saj govorimo o področju, ki pravzaprav zadeva vsakega izmed nas. Zaradi novih pogojev Ministrstva za znanost in tehnologijo, da celotni letnik izide še v letu 1998, nam je bil za izdajo številke zopet odmerjen prekratek čas. Morda smo zato izpustili nekatera zanimiva dogajanja v okviru muzejsko konservatorske teme. Opozorite nas nanje, prispevke pa bomo objavili v prihodnji številki. Zahvaljujem pa se vsem, ki ste pokazali dobro voljo in svoja razmišljanja ter svoje delo prelili na papir. “Ekskluzivno” objavljamo tudi novi študijski program na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter izrekamo iskrene čestitke Murkovima nagrajencema, dr. Gorazdu Makaroviču in mag. Janji Žagar. Brez oddiha pa naj povabim k pisanju za pomladno številko, ki bo v širšem smislu namenjena problematiki manjšin zamejcem, izseljencem, manjšinam v Sloveniji in na tujem, Romom... Do takrat pa želim prijetno in zanimivo branje ter ustvarjalno prihajajoče leto 1999. Tanja Roženbergar Šega, glavna urednica RAZGLABLANJA Anja Zalta ANIMISTIČNI ELEMENTI V BURMANSKEM BUDIZMU Katka Grzinčič TRŽENJE MUZEJEV NA PRIMERU SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA 12 AKTUALNO dr. Jane: Bogataj DOLGO VROČE POLETJE ali nastajanje novega vzgojno izobraževalnega programa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Slovenija) Uredništvo PODELILI MURKOVE NAGRADE Aleš Gačnik SODOBNO OBLIKOVANJE IZ KORUZNEGA LIČJA / EKSTRAVAGANTNA OBLAČILA IN TAPISERIJE STANISLAVE VAUDA TEMA Katka Grzinčič MUZEJI NA INTERNETU Aleš Gačnik REGIONALNA KULTURA MASK IN MASKIRANJA V MUZEJU / POT K STALNI POSTAVITVI ZBIRKE MASK V POKRAJINSKEM MUZEJU PTUJ Jože Hudales NASTAJANJE NOVEGA MUZEJA PREMOGOVNIŠTVA V VELENJU Tadeja Primožič PRENOVA STALNE ZBIRKE “KLEKLJARSTVO NA LOŠKEM” V LOŠKEM MUZEJU V ŠKOFJI LOKI Inga Miklavčič Brezigar NASTAJANJE RAZSTAVE “SPOMINI NAŠE MLADOSTI Zlatko Mileusnič O RAZSTAVI ZDENKA SERTIĆ IN ETNOGRASKI MUZEJ V ZAGREBU (TRIJE DOKUMENTI O MUZEJSKI OKUMENTACIJI) Polona Sketelj VEČ OD ZLATA IN SREBRA NAM SADNO DREVJE DA... Leda Dobrinja KRAJEVNA ZBIRKA V LOPARJU Vito Hazler AVTORSKA PREDSTAVITEV DOKTORSKE NALOGE “ZGODOVINSKI RAZVOJ, ANALIZA IN MODEL ETNOLOŠKEGA KONSERVATORSTVA NA SLOVENSKEM” Zvezda Delak Koželj IZHODIŠČA ZA NACIONALNI PROGRAM VARSTVA NEPREMIČNE ETNOLOŠKE DEDIŠČINE Tanja Holmec PRENOVA STANOVANJSKE HIŠE PRI ZGORNJEM ŠTOBERJU Eda Benčič Mohar ABITANTI Nova možnost prezentacije naselbinskega spomenika Božena Hostnik ETNOLOŠKI SPOMENIKI IZGINJAJO-MAR NE? Irena Destovnik PREDSTAVITEV “NARODOPISNE ZBIRKE SLOVENSKE PROSVETNE ZVEZE” IZ CELOVCA J“7 Andrejka Ščukovt J/ DOMAČIJA FAVETTI V SKRILJAH PRI AJDOVŠČINI Alenka Čas, Zala Fras, Vesna Moličnik, Tadeja Primožič, Nataša Rogelja in Andreja Šipek KAKO SPREGOVORIJO PREDMETI 61 OBZORJA STROKE gradivo Benjamin Bezek ZGODBE VSAKDANA poročila Helena Rožman Raziskovalna delavnica PODSREDA ‘98 91 Helena Rožman STARI VZORCI PLETENIN IZ BAVARSKE IN IZ Kozjanskega parka / ALTE STRICKMUSTER AUS Bayern und dem kozjanski park Vesna Moličnik POROČILO Z MEDNARODNE Q Q KONFERENCE OB 15 LETNICI 7 0 AUDIOVIZUALNEGA LABORATORIJA ZRC SAZU “POMEN VIZUALNIH INFORMACIJ V ZNANOSTI”, LJUBLJANA, 27. IN 28. OKTOBER 1998 Martina Piko ZABLATNIKOV DAN 1998: POSVET O ETNOLOGIJI V VZGOJNEM PROCESU Natalija Vrečer IZUMLJANJE TRADICIJE: Poročilo iz prve kulturno-äntropoloske poletne šole Srednje evropske univerze (Budimpešta, 20.7. - 31.7.1998) Inga Miklavčič Brezigar letno poročilo etnološkega oddelka Goriškega muzeja za LETO 1997 Janja Žagar tkani vzorci evrope (o mednarodnem PROJEKTU RAPHAEL “einen on net”) Vlasta Voda Rožnov pod radhoštem GEŠKI muzej na prostem SKOZI ŠTUDENTSKE OČI ocena razstave Irena Keršič POHIŠTVO NA HRVAŠKEM Etnološki pogled na notranjo ureditev doma. Razstava Etnografskega muzeja v Zagrebu. ETNOLOGIJA JE POVSOD Dan Podjed, Tanja Roženbergar Šega FOTOGRAFIJA JE KRONIKA TRENUTKA Jure Krašovec PETNAJST LET OBUJANJA IN PRIKAZOVANJA STARIH LJUDSKIH ŠEG IN DELOVNIH OPRAVIL V LAŠKI OBČINI Mateja Habinc O SIMPOZIJU ETNOLOŠKI IN ANTROPOLOŠKI VIDIKI PREUČEVANJA SMRTI Vera Poličnik DEJAVNOST TURISTIČNEGA DRUŠTVA REČICA OB SAVINJI NA PODROČJU OHRANJANJA KULTURNE DEDIŠČINE SUMMARY Katka Grzinčič MARKETING IN MUSEUMS; THE EXAMPLE BEING SLOVENE ETNOGRAPHIC MUSEUM Zdznka Sertič ON EXHIBITION ZDENKA SERTIČ AND ETHNOGRAPHIC MUSEUM IN ZAGREB (THREE DOCUMENTS ON MUSEUM DOCUMENTATION) ETNOMANIJA Barbara Ravnik-Toman, Katarina Toman KAJ DELA MUZEJČICA Anja Zalta ANIMISTIC ELEMENTS IN BURMESE BUDDHISM 108 ANIMISTIČNI ELEMENTI V BURMANSKEM BUDIZMU Anja Zalta V poletnih mesecih leta 1998 sem prepotovala jugovzhodno Azijo z namenom, da se podrobneje seznanim s teravadsko tradicijo budizma. Posebno pozornost sem namenila burmanskemu budizmu, za katerega velja, da je močnejši kot budizem v katerikoli teravadski budistični deželi. Bivanje v Mjanmaru (Myanmaru), kakor se Burma imenuje po letu 1989, predstavlja problem, saj je gibanje po državi zaradi nenehnega vojaškega nadzora omejeno, turistična viza pa velja le en mesec. Ves čas bivanja v Mjanmaru me je spremljal U Win Nainga Naanu, ki so mi ga na mojo prošnjo za spremstvo dodelili na Turistični zvezi v Yangonu. Potovanje z Naanujem je pomenilo premostitev mnogih preprek, predvsem jezikovnih, saj je burmanščina prevladujoči in obenem uradni jezik v državi. Z njegovo pomočjo sem lažje navezovala stike z domačini in se spoznala z budističnim menihom U Ti Law Kajem v budističnem samostanu Kyauk-Gu v Baganu. Oba, tako Law Ka kot Naanu, sta bila moja glavna informatorja, saj je zaradi zaostrenega političnega stanja v državi odpadla kakršnakoli oblika stacionarne metode. Na posameznih lokacijah sem lahko preživela največ teden dni, a sem tudi tako dobila določen vpogled v geografski obroč Yangon - Pyay - Nyaung U - Mandalay - Tangoo - Bago. Na tem področju predstavljajo večinsko prebivalstvo Burmanci, zato, ko govorim o burmanskem budizmu, ne prispevam k marginalizaciji vseh Neburmancev, temveč sledim dejstvom, ki so hote ali nehote zaznamovala zgodovino Mjanmara. Kratek očrt Mjanmara Prvi prebivalci na območju današnjega Mjanmara so bili Moni (ok. 3000 let pr.n.št.). V 7. st. je Monom sledilo ljudstvo Pju iz osrednje Azije, nato pa je v 9. in 10. st. iz Tibeta prišla največja etnična skupnost, ljudstvo Burmancev. Burmanci so si izbojevali prevlado in si prisvojili najbolj rodovitno ozemlje. Druga ljudstva so se bodisi asimilirala bodisi naselila na oddaljenih gorskih obronkih. Mjanmarska populacija se danes deli na 4 glavne etnične skupine: Tibetansko-Burmansko, Mon- Khmersko, Tajsko in Karensko. Tibetansko-Burmanska skupina predstavlja večino burmanskega prebivalstva in več kot 30 manjšinskih plemenskih skupin, vštevši Kacine, Rakine, Čine, Lisu, Lahu in Akha. Vlada priznava 67 plemenskih skupin, ki se delijo na sedem etničnih skupin. To so: Šani, Moni, Kareni, Kayahi, Čini, Kačini in Rakhini. Burmancev je 65%, Šanov 10%, Karenov 7%, Rakhinov 4% ter Činov, Kačinov in Monov okoli 2.3% vsakih. Kitajcev, Indijcev in drugih manjšin je manj kot 1%. Zastavitev naloge V nalogi me je zanimalo dvoje: 1. na kakšen način lahko teravada budizem kot predstavnik strožje in “čistejše” smeri budizma iz kontemplativne elitnosti preraste v množično religijo in 2. na kakšen način teravadski budizem asimilira nebudistične oblike čaščenja, v Mjanmaru je to animistično čaščenje duhov «atov. Nalogo sem razdelila na dva dela. Prvi ima naslov Kdo so teravadini. V njem sem skušala opisati državno religijo, teravadski budizem, kot način življenja določene družbe. Prvi del sem razdelila na štiri poglavja. Prvo ima naslov Zgodovina burmanskega teravadskega budizma in kako je postal državna religija. V njem se ukvarjam s teravadskim budizmom v Jugovzhodni Aziji, predvsem na območju Mjanmara iz zgodovinskega zornega kota. Opisujem dve glavni šoli budizma, teravadski in mahajanski budizem, ki sta nastali kot rezultat velikega ideološkega razkola približno 1000 let po smrti Gautame Siddharte, utemeljitelja budizma. V drugem poglavju z naslovom Pet moralnih predpisov opisujem pet posvetnih pravil, ki se jih mora držati vsak pravi budist. ^ tretjem, dokaj obširnem poglavju z naslovom Budistični menihi v Mjanmaru, želim prikazati način življenja, ki zaznamuje mjanmarsko družbo. ^ Mjanmaru se od vsakega moškega pričakuje, da bo šel vsaj dvakrat v življenju za krajši čas v samostan, prvič kot samanera, menih novinec, drugič pa kot pongvi, t.i. popolni menih. Zanimalo me je. kakšna so pravila, ki se jih morajo držati tako eni kot drugi, kakšna so njihova oblačila in pribor, ki ga smejo nositi s seboj in kako je z ženskimi redovnicami. Drugi del naloge ima naslov Animistični elementi v burmanskem budizmu. Tudi ta del sestavljajo štiri poglavja, in sicer: Kult natov, Dobro in zlo v mjanmarskem panteonu, siholočki koncept verovanja v nate in množična religija ter Razlaga. V tem delu skušam razložiti, kdo so duhovi “nati”, ki še danes predstavljajo večino religioznih Predstav, kakšna je njihova funkcija v ružbi, kakšna je njihova zgodovina in akšne so oblike njihovega čaščenja, animata me tudi psihološki koncept verovanja in odnos med animističnim kultom ter budizmom. Zakaj raziskovanje tradicij Vzhoda? Rhys Davids je leta 1896 napisal za tisti čas ■zredno popularno knjigo z naslovom Muddhism: Its History and Literature. u izem je predstavil kot razumno, celo znanstveno religijo, kar je v nasprotju s rscanskimi) kritikami tistega časa, ki nV^0 budizem predvsem kot ateistični in 1 lsbčni način življenja. Davis meni, da lahko študij budizma pripomore k temu, da se kot dediči grške misli otresemo prepričanja o njeni edinosti in se zavemo zgodovinskega dejstva, da “so bile velike epohe intelektualnega razvoja tiste, ki so iz dveh različnih, celo nasprotujočih si miselnih sistemov ustvarjale enake ideje.«”(Davis 1896, 221). Množično zanimanje za vzhodne religiozne sisteme in filozofske ideje je na Zahodu vzniknilo v 19. stoletju, ki na splošno velja za stoletje, v katerem so luč sveta ugledale mnoge akademske discipline, med njimi tudi t.i. “orientalizem”. Tega so s svojimi študijami orientalskih jezikov, običajev in literature zaznamovali njegovi pionirji, kot so bili Anquetil Duperron, Sir William Jones in Thomas Colebrooke. Vzrokov za tako množično zanimanje je seveda več, trgovska ekspanzija in politična ambicioznost Zahoda sta zgolj dva, ki pa sta poleg imperialističnih apetitov ponudila še odprtost in razširitev prostora. Vzrok je prav gotovo tudi romantični metafizični entuzijazem. Pojavljati se je pričel kot odgovor na pozitivistično in materialistično filozofijo in je vzpodbudil tudi intenziven porast orientalističnih društev ter univerzitetnih oddelkov, ki so se ukvarjali z raziskovanjem tradicij Vzhoda. Obdobje, ki je sledilo, je bilo prežeto s prevodi in komentarji klasičnih religioznih tekstov, npr. Svete knjige Vzhoda Friderika Maxa Miillerja iz leta 1879, Filozofija starodavne Indije (1897) Richarda Garba, knjiga Paula Deussena Sestav Vedante iz leta 1883 itn. Religija je tudi pri nas v obdobju ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja postala glavno in skoraj edino merilo vrednotenja tujih kultur, s tem pa, kot pravi Zmago Šmitek, “tudi kazalec našega odnosa do njih.” (Šmitek 1986, 153). Proti koncu 19. stoletja je budizem postajal vse bolj popularen v Zahodni in Srednji Evropi ter v Severni Ameriki in se je ponekod pojavljal kot resen tekmec krščanstvu. Vzroke za to Šmitek pripisuje boljši informiranosti o azijskih kulturah, h kateri so pripomogle znanstvene raziskave, prevodi klasičnih verskih in literarnih del, po drugi strani pa omajano zaupanje v zahodno kulturo in krščanstvo, posebno pri delu inteligence.” (Šmitek 1986, 160). Širitev budizma v evropsko kulturo devetnajstega stoletja je v veliki meri zagrešil Brian Hodgson, ki je kot uradnik vzhodnoindijske družbe v Nepalu dobil v last 400 doslej neznanih budističnih rokopisov, napisanih v sanskrtu in v tibetanščini. Leta 1837 jih je razposlal v Kalkuto, London in Paris, kjer so rokopise prevedli. Eden izmed zaslužnejših prevajalcev in komentatorjev rokopisov je Francoz Eugčne Burnouf (1801-52), ki v svoji knjigi iz leta 1844 Introduction r l’histoire du bouddhisme indiene (“Uvod v zgodovino indijskega budizma”) že jasno loči dve smeri, tj. severno in južno vejo budizma, ter daje prednost starejši, “čistejši” verziji Budovega učenja, ki ga predstavlja južna teravadska tradicija. “Burnouf naj bi tako nehote vplival na to, da je severna mahajanska šola budizma ostala prezrta do konca stoletja, medtem ko je v drugi polovici 19. stoletja cvetelo zanimanje za množične prevode teravadskih tekstov.” (Clarke 1997, 74) Kdo so Teravadini? Zgodovina burmanskega teravadskega budizma in kako je postal državna religija Teravada budizem ni, za razliko od npr. hinduizma, judaizma, islama ali krščanstva, teizem, saj se ne osredotoča na boga oz. bogove, temveč bazira na psihološko -filozofskem sistemu, ki pokriva širok spekter interpretacij osnovnih predstav. Te temeljijo na razsvetlenju Siddharthe Gautame iz severne Indije.1 Tisoč let po Gautamovi smrti je nastal razkol, ki je pripeljal do tega, da danes poznamo dve glavni šoli budizma, tj. teravadski in mahajanski budizem. Teravada ali ‘nauk prednikov’ vsebuje prepričanje, da ohranja prvotni Gautamov nauk, ki se nahaja v najzgodnejših budističnih spisih. Teravadini so prepričani, daje za dosego nibbane (nirvane), kar je cilj vsakega budista, potrebna osebna prizadevnost in marljivost; vsak posameznik je odgovoren za svojo lastno usodo. Mahajana ali ‘veliki voz’ pa pravi, naj se posameznik odpove izkušnji nibbane, dokler ni celotno človeštvo pripravljeno na odrešitev. Cilj je postati bodisatva, tj. tisti, ki bo dosegel razsvetlenje in postal Buda, vendar pa naj bodisatva odloži svoj cilj na čas, ko bo rešenih čim več ljudi. (Metz 1991, 226-243) Mahasangiki, predstavniki mahajanske šole, ne zavračajo druge šole, temveč trdijo, da so jo razširili. Teravado pogosto imenujejo “hinajana” ali “mali voz”, kar pa se zdi teravadinom žaljivo in neprimerno.2 Teravadini v mahajanskem budizem vidijo napačno razumevanje Budovega učenja. Mahajana ponuja “mehkejšo varianto', ki temelji na zaupanju v vero, medtem ko je teravada strožji in bolj asketski. Mnogi pravijo, da je težji za izvrševanje. Budizem se je na območje današnjega Mjanmara razširil v dveh valovih. Prvi val je zajel deželo v 3. stoletju pr.n.št, ko je indijski kralj Ašoka, veliki imperator in budistični spreobrnjenec, poslal misijonarje v Suvannabhumi ali “Zlato deželo’ območje rodovitnih rečnih delt, ki danes spadajo pod Mjanmar, Tajsko in Kambodžo. Drugi val je sledil med 6. in 10. stoletjem z misijonarji iz današnje Sri Lanke. V 9. stoletju je ljudstvo Pyu iz zgornjega Mjanmara združilo teravadski budizem z Budistični menihi pri kosilu. Mandalay, foto: Peter Šenk, julij 1998. elementi mahajanskega in tantričnega budizma, ki so jih prinesli s seboj iz svoje domovine ob Tibetanski planoti. Ko so Burmanci iz Bagana izpodrinili Pjuje, so od njih prevzeli obliko budizma, ki združuje vse že zgoraj omenjene elemente. Vendar pa predstavlja mejnik v zgodovini teravadskega budizma obdobje kraljevine burmanskega kralja Anawrahte, ki je leta 1056 združil Burmo v enotno kraljevino in razglasil teravada budizem za nacionalno religijo. Anawrahta se je odločil, da budizem očisti vseh tujih primesi, vendar pa se burmanski budizem ni nikoli osvobodil mahajanskih, tantričnih, hindujskih, predvsem pa animističnih elementov. Na vprašanje, zakaj budizmu ni uspela ločitev od animističnih kultov, bom skušala odgovoriti v nadaljevanju. Pet moralnih predpisov Predani burmanski budisti se držijo petih Posvetnih pravil oziroma moralnih Predpisov {sila), ki zahtevajo prepoved: L ubijanja, 2) kraje, 3) nečistovanja (v glavnem se nanaša na zakonsko prešuštvo), 4) laži in 5) prepoved uživanja omamnih substanc. Skupaj z moralnimi in filozofskimi zapovedmi budizem poudarja ljubezen, sočutje/usmiljenje, nenasilje in strpnost do drugih religioznih sistemov. Ta strpnost je v ntnogih primerih pripeljala do asimilacije z drugimi religijami ah z animističnimi kulti (kot npr. v burmanskem budizmu). Teravadski budizem je v Mjanmaru absorbiral že obstoječe kulte in verovanja v nate. Danes je teravada budizem razširjen na Šri Lanki, v Laosu, Kambodži, na Tajskem in v Mjanmaru, mahajana budizem pa v Vietnamu, na Japonskem in Kitajskem, med kitajskimi budisti na Tajvanu, v Singapurju •n v Hong Kongu. Obstajajo tudi bolj ezoterične oblike budizma, kot so nepalski 'n tibetanski tantrični budizem s hindujskimi vplivi in zen budizem na Japonskem, vsi pa so v svojih osnovah različne oblike mahajanskega budizma. ečina budistov v Mjanmaru danes pripada teravada budizmu; število zagovornikov mahajana budizma je manjše od 1%, od teh Je večina kitajskega porekla.1 2 3 Budistični menihi v Mjanmaru Danes se v Mjanmaru od vsakega moškega Pričakuje, da bo za krajši čas, vsaj dvakrat v življenju, odšel v samostan. Prvič bo v samostanu kot samanera ah menih novinec, in sicer v starosti med petimi in petnajstimi leti, drugič pa po dvajsetem letu kot pongyi, popolni menih. Skoraj vsi moški in fantje, mlajši od dvajsetih let, se udeležijo shinpvu, ceremonije, ki jo priredi družina takrat, ko njihov sin obleče meniško haljo. Takrat družina uživa izjemeno čast in spoštovanje. Samaneri oziroma novinci se morajo držati deset predpisov oziroma obljub, ki poleg običajne prepovedi ubijanja, kraje, laži, omamljanja in spolne aktivnosti, vsebujejo tudi skupaj prepoved uživanja hrane po 1 Sidharta Gautama se je rodil okoli leta 560 pr.n.št. in umrl star približno 80 let. 2 Izraz izhaja iz nekega mahajanskega spisa, “v katerem svet primerjajo z gorečo hišo. Prebivalci se hočejo rešiti iz nevarnosti in pokličejo voz, v katerega je vprežena žival. Toda na vozu je prostora le za nekaj pravih vernikov in ne za vse človeštvo”.(Metz 1991,239) 3 Med nebudističnimi Burmanci je še 5% animistov, 4.5% kristjanov, 4% muslimanov in 1.5% hindujcev. Večina muslimanov in hindujcev, pa tudi kristjanov, je indijskega porekla. Molitev pred podobo nata figovega drevesa. Figovo drevo je simbol Budovega razsvetlenja. Yangon, foto: Anja Zalta, avgust 1998. poldnevu, poslušanja glasbe in plesanja, prepoved je nošenja nakita, okrasja ali dišav, prepoved spanja na visokih posteljah in sprejemanja denarja za lastne potrebe. Novinska doba navadno traja teden ali dva, nikakor pa ne devet dni.4 Kasneje naj bi moški preživel v samostanu tri mesece kot pongyi, in sicer v obdobju budističnega posta (fVaso), ki se začne v juliju in sovpada z deževnim obdobjem. Za mnoge moške je primernejši čas med januarjem in aprilom, ko se konča žetev riža. Izmed teh, ki so v samostanu začasno, se jih večje število posveti zdravljenju, ljudski magiji in t.i. “nat eksorcizmu”. Menih mora vse svoje stvari darovati meniški skupnosti. Ob posvečenju se novemu menihu podari komplet treh pokrival - spodnje, notranje in zgornje. Svetlo rdeča pregrinjala so navadno rezervirana za novince, ki so mlajši od petih let, temnejše barve pa ogrnejo starejši menihi. Prepovedana je vsa lastnina razen britvice, skodelice, filtra za vodo (ki pitno vodo brani pred insekti), dežnika in sklede za pobiranje miloščine. Sklede so po navadi črne lakaste posode, ki jih izdelujejo v Avi ali Sagaingu. Menihi jih nosijo s seboj, da vanje naberejo svoj dnevni obrok hrane. Tega jim vsak dan darujejo različna gospodinjstva iz okolice, ki sodi pod samostan.5 Ženske v samostanih Teravadski budizem pozna tudi samostansko vejo, namenjeno ženskam. Tradicija bhikkhun se je začela na Šri tanki približno 200 let po Budovi smrti, ko je hči kralja Ashoke ustanovila ženski budistični red. Tradicija je na Šri Lanki izumrla, vendar se je ohranila v Mjanmaru, kjer ženske živijo samostansko življenje kot dasasila ali “nune desetih predpisov”. Burmanske nune si obrijejo glave, nosijo rožnate halje in spoštujejo podobna pravila kot moški menihi, vendar pa ne hodijo dnevno prosjačiti hrane. Živež zberejo na določenih lokacijah vsakih petnajst dni ali pa vsak teden. Žensko redovništvo ni tako prestižno kot moško meništvo; burmanski budist se potrdi z donacijo menihom, medtem ko je nunam namenjena bistveno manjša pozornost, in sicer tudi zato, ker je moški menih mnogo bolj prisoten v javnem življenju. Budistične menihe srečuješ na vsakem koraku, medtem ko sem dasasile srečala le v Mandalayu in v Mingunu, ki je od Mandalaya oddaljen le nekaj kilometrov. Animistični elementi v burmanskem budizmu Anawrahta je leta 1056 združil Burmo v enotno kraljevino in je, kot sem že omenila, razglasil teravada budizem za nacionalno religijo. V deželi je takrat že obstajalo večje število verskih kultov, med katerimi je bilo najbolj razširjeno čaščenje duhov natov. Kult natov igra v burmanskem verovanju še danes odločilno vlogo. Med Burmanci kroži reklo: “Ljubi Budo, toda boj se natov.” Kult natov Duhovi nati so po predstavah domačinov antropomorfne oblike, kar je lepo razvidno iz kipcev in legend, kijih nazorno opisujejo in pravijo, da vsak nat predstavlja točno določeno zgodovinsko osebnost. Zanimivo je, da nisem nikjer našla celotnega popisa natov in tudi ljudje, s katerimi sem prišla v stik, poznajo le tiste nate, ki so najbolj razširjeni ali pa so zanje najpomembnejši (npr. določeni lokalni nati, ki imajo na ljudi neposreden vpliv in katerih čašenje se Prenaša iz roda v rod). Tako bom v nadaljevanju opisala tiste nate, ki sem jih bodisi zasledila v literaturi bodisi srečala na terenu. Burmanska beseda nat izhaja iz besede natha iz palija6 in sanskrta, ter pomeni 'gospodar” ali “čuvaj”. (Htin Aung 1962, 6) Beseda vsebuje idejo, podobno fevdalističnemu gospostvu: nat je duh, ki ima nadvlado nad skupino ljudi ali točno določenim predmetom, npr. drevesom, vasjo ali določenim geografskim območjem ' natova oblast je, kot vidimo, lahko teritorialna ali osebna.7 * Dokler ni kralj Anawrahta v 11. stoletju dobil nadvlado v Baganu, takratni burmanski prestolnici, je bilo za Burmance značilno, da so gradili majhne kapelice/svetišča. Te “hiške za duhove” so bile namenjene nalom, ki so jih “pregnali” °b postavitvi hiše, samostana ali drugih zgradb na prostoru, ki je bil v lasti določenega nata* Lastnik ali najemnik poslopja, zgrajenega na območju, ki je bilo v lasti določenega nata, je temu natu vsak dan daroval hrano, cvetje in prižigal kadila, da bi ga pomiril. V začetku so bili nati, ki so jih ljudje častili, večinoma lokalni, kot npr. nati določenih dreves, hribov in jezer ter nati, čuvaji vasi. Kasneje pa se je pojavilo šestintrideset nacionalnih natov, katerih čaščenje se je razmahnilo po vsej deželi in je izpodrinilo vpliv lokalnih natov. Najpomembnejša izmed teh šestintridesetih sta bila Mahagiri-nat, “Gospodar velike gore” in njegova sestra “Gospa z zlatim obrazom”.9 Njuno bivališče, tako kot tudi bivališče drugih štiriintridesetih najbolj vplivnih natov, predstavlja gora Popa, ugasli vulkan v centralnem Mjanmaru, ki še danes velja za enega glavnih romarskih središč. Že od 9. stoletja so natom na Popi vsako leto decembra, na dan polne lune, žrtvovali več sto živali. Ljudje so prihajali od daleč, se napili in ekstatično poplesovali ter verjeli, da so jih obsedli nati. Po Anawrahtovem verskem preobratu so bili zatrti vsi predbudistični kulti, z njimi tudi čaščenje natov, obredno žrtvovanje živali in ekstatična razuzdanost. Kult natov se je iz javne sfere preselil v zasebno. Nova svetišča/kapelice so jim ljudje postavili v svojih domovih. Ko je kralj ugotovil, da je ljudi odvrnil od budizma in ne od čaščenja natov, je te asimiliral v budizem.10 Dovolil je, da njihove podobe in svetišča postavijo pri vznožju pagod. Sam je za začetek postavil podobe šestintridesetih natov iz Pope za osnovo zedija v Shwezigonu, v Baganu. Tem splošno priznanim šestintridesetim natom je sam dodal še enega, sedemintridesetiega, po vzoru hindujskega božanstva Indre, imenovanega Thagyamin, ki ga je okronal za "kralja vseh natov’’. Thagyamin je na ta način izpodrinil prejšnjega kralja natov, Mahagiri-nata (“Gospodarja velike gore”) iz Mt. Pope. “Ker v tradicionalni budistični mitologiji Indra izkaže spoštovnje Budi, se samoumevno razume, da se nati podredijo budizmu.” (Myo Chit 1995, 65) Dobro in zlo v budističnem panteonu Druščina v mjanmarskem panteonu je silno pisana, saj vsebuje mnogo natov, ki so podvrženi alkoholizmu. Izstopajo predvsem Thagyamin in Thurathati, ki sta prevzeta iz hinduizma ter U Min Kyaw, imenovan tudi Ko gyi Kyaw ali “Veliki brat Kyaw”, lokalni nat pijanosti in razuzdanosti, ki ga bomo srečali v nadaljevanju, ko se bomo lotili natovskega festivala Nat pweja. V natovi lasti je palma, iz katere izdelujejo posebno pijačo, neke vrste liker, ki ga množično uživajo na omenjenem festivalu. Na drugi strani pa je dobri nat U Shin Gyi, čuvaj rečnih delt, prijeten mladenič, abstinent in vegetarijanec. Je tudi glasbeni^, zato ga prikazujejo s harfo v rokah. Legenda pripoveduje, da "je nekoč spremljal čolnarja, ki je s svojim čolnom šel po les. Ker je bil U Shin Gyi premlad za delo, je čolnarju 1 Sidharta Gautama se je rodil okoli leta 560 pr.n.t. in umrl star približno 80 let. 2 Izraz izhaja iz nekega mahajanskega spisa, “v katerem svet primerjajo z gorečo hišo. Prebivalci se hočejo rešiti iz nevarnosti in pokličejo voz, v katerega je vprežena žival. Toda na vozu je prostora le za nekaj pravih vernikov in ne za vse človeštvo”.(Metz 1991:239) 3 Med nebudističnimi Burmanci je še 5% animistov, 4.5% kristjanov, 4% muslimanov in 1.5% hindujcev. Večina muslimanov in hindujcev, pa tudi kristjanov, je indijskega porekla. 4 Število devet velja v Mjanmaru kot število duhov natov, zato se ga uporablja le ob izjemnih priložnostih, da se nati ne ujezijo. 5 Samostanske skupnosti se imenujejo kyaungtaik, pongyi-kyaung ali na kratko kyaung. Najpomembnejša strukturna zasnova samostana je thein (v Paliju šema), posvečena dvorana, kjer se izvaja obredna dejavnost. Kyaungs se lahko združujejo z enim ali več zedijev (stup) ali s phatosom (trgom, kjer so v ograjenih hodnikih ali majhnih dvoranicah Budove podobe.) Vernikom, ki se zberejo med različnimi praznovanji in slovesnostmi, je namenjen paviljon, imenovan zayap. 6 Pali je umetna tvorba knjižnega jezika, imenovana tudi “jezik tekstov”. Več o tem Veljači 1992, 223. 7 Nat, čuvaj določene vasi, je imel moč in nadzor nad vsemi, ki so se v tej vasi rodili ali so se rodili ljudem iz te vasi, kjerkoli že so bili. Prav tako je imel nat moč nad vsemi, ki so v vas prišli, in je trajala vse dokler so v njej ostali. 8 Hiške za nate so postavljali tudi ob posaditvi riža... 9 Imena zanjo v burmanščini nisem zasledila, saj jo na splošno, tudi na gori Popa, imenujejo kar Lady with the Golden Face. 10 Kot osnovno literaturo za razumevanje baganskega obdobja (11. stoletje) sem uporabila knjigo Glimpses of Glorious Bagan, Myanmar 1996. Budistični novinec, imenovan samamem, z meniško skledo. Mandalay, foto: Peter Šenk, julij 1998. kuha! kosilo in pazil na čoln. Čolnar mu je prepovedal igranje na harfo, ki jo je imel na čolnu, vendar ga mladenič ni poslušal. Njegovo igranje so slišale gozdne nimfe in bile nad njim tako navdušene, da jim je fant obljubil, da bo ostal pri njih in zanje igral. Ko je prišel čas odhoda, so nimfe zahtevale, da jim čolnar prepusti fanta. Ker se čoln ni premaknil je fant skočil v vodo in se utopil. Tako je postal nat.” (Khin Myo Chit 1995, 71)" Natu se daruje riž, kokosovo meso, čaj, sveče in cvetje. Praznovanja, ki so mu namenjena, se odvijajo v mnogih mestih ob rečnih deltah med novembrom in decembrom. Anawrahtova shema postavlja na vrh pagode Budo, vendar se ne glede nižji položaj natov v budističnem panteonu njihovo čaščenje ohranja enako temeljito in z enako mero fascinacije kot nekoč. Burmanci so glede na hierarhično razporeditev pagode razvrstili tudi svoja darovanja in molitve; k Budi se obračajo s prošnjami za prihodnja življenja, medtem ko se na nate obračajo s prošnjami za reševanje problemov, ki se nanašajo na sedanjost. Najpogosteje prosijo za dobro letino, zdravje in kako naj se ubranijo nasprotnikov. V Baganu pri pagodi Shwezigon sem opazila celo majhen zedi, pri katerem si posameznik zaželi, da bi zmagal na loteriji, darovanje natu Thurathati (v sanskrtu Saraswati), ki je zaščitnik izobrazbe, pa pomaga študentu pri opravljanju izpita... Kljub temu, da je čaščenje in darovanje različnim natom še danes močno razširjeno, pa za mnoge Burmance predstavlja edino redno darovanje natom darovanje čuvaju hiše, t.i. Eindwin - Min Mahagiri ali “Gospodarju velike gore, ki je v hiši”. Velja prepričanje, da tega nata častijo od takrat, ko je Anawrahta prepovedal vse zunanje oblike čaščenja, vendar pa je ta navada starejša in sega nazaj v četrto stoletje. Legenda pripoveduje, da je “obstajal kovač, ki je bil tako močan, da mu je njegovo moč zavidal sam kralj. Iz ljubosumja je kralj zanetil ogenj, v katerega je pahnil kovača. Za njim pa je skočila tudi njegova sestra. Skupaj sta postala duhova oz. nata in se pojavila pred kraljem z zahtevo, da jima dodeli mesto, kjer bi lahko živela. Kralj jima je dovolil, da živita pod streho v vsaki hiši, v vsakem gospodinjstvu. ” (Myo Chit 1995, 69) V večini domov se zato kot simpatetična daritev pojavlja zelen kokosov oreh, katerega sok zdravi opekline. Oreh visi v hiši, ogrnjen v rdeč trak, imenovan gaung-baung. Ob njem so še rože in pahljača, ki predstavljajo daritev, nikoli pa se ne podarja sveč, kadil oz. ničesar, kar gori. Čas za novo daritev je na prvi dan novega leta in ob posebnih družinskih priložnostih, npr. ob poroki, rojstvu otroka ali ob smrti družinskega člana. Drugi nad, predvsem v centralnem Mjanmaru, imajo svetišča v pagodah ali samostanih in zahtevajo darovanja le ob posebnih priložnostih, npr. ob prazniku ali ob polni luni... Nekatere nate, kot npr. nate dreves, častijo na prostem in ne v pagodah ali doma. Drevesnim natom postavijo svetišče ob vznožju spoštovanega in čaščenega starega drevesa, da bi imel nadzor nad bližnjo sosesko. Najbolj razširjena so svetišča pod t.i. “indijskimi figovci” (Ficus religiosa), ki veljajo za simbol Budovega razsvetljenja. Darovanje natom figovcev predstavlja zato dvojno darovanje, tudi budistično. V vsaki vasi, kjer sem bila, je leseno svetišče, majhna hiška, namenjena natom, čuvajem te vasi. Njen položaj prerokuje in določi lokalni Saya. “Izraz Saya v burmanščini pomeni nekaj takega kot 'mojster, učitelj’ določene spretnosti, npr. Saya šole, Saya univerze, Saya medicine, Saya magije, Saya astrologije, Saya tesarstva, zidarstva, lončarstva in podobno.” (Htin Aung 1962, 7) Psihološki koncept verovanja v nate in množična religija Ob določenih priložnostih se čaščenje natov spremeni iz preprostih spravnih daritev duhovom v vsesplošno zaklinjanje. Najpogostejšo obliko javnega zaklinjanja izvajajo s posebno glasbeno prireditvijo, imenovano nat pwes. 11 12 13 Nat pwe je navadno del raznolike glasbene. Plesne in dramske prireditve, ki traja od mraka do zore. Nati obožujejo glasno in slikovito glasbo, zato glasbeniki na nat pwe festivalu igrajo z vso glasnostjo. Glasba naj bi privabljala nate na kraj, kjer se ceremonija odvija, vendar pa je za njihovo materializacijo potreben nat-gadaw, (kar dobesedno pomeni “natova žena”). Nat-gadawi so večinoma moški ali ženski transvestiti, ljudje z družbenega roba, ki so svoje življenje namenili soočanju s transom. Podobni so sibirskim šamanom. Nat-gadawi Pojejo in plešejo posebne plese, s katerimi Privabijo nate, da jih obsedejo. Ko se jih nati polastijo, nat-gadawi padejo v trans ter nadaljujejo s petjem in plesom. Navadno izvajajo ob tem še določene spretnosti, da bi dokazali, da ima duh nadvlado nad njimi, npr. plešejo z veliko posodo vode na glavi in Podobno. Obstaja pa nevarnost, da duh obsede enega izmed gledalcev. Omenila sem že Ko Gyi Kyaw-a, nata pijanosti, ki se odziva takrat, ko se darovalci napijejo likerja. Za gledalčevo obsedenost je seveda kriv nat in ne liker. Način, s katerim se človek znebi obsedenosti, je postopek eksorcizma, ki ga izvaja starejši budistični menih. Postopek traja dneve, lahko celo tedne. Če se proces •zganjanja ne izvrši, je posameznik za celo življenje označen, npr. dekle ostane neporočeno ipd. Obsedenost z duhovi - psihološka ali ntetafizična - je v Mjanmaru realen fenomen. Kljub temu, da med mlajšo generacijo zamira vedenje o kompleksnosti natov, pa se še danes, tako v mestih kot na deželi, čuti vPliv in nepojasnjen strah, ki ga povzročajo nati. Npr. vozniki, tako mladi kot stari, si na stranska ogledala navežejo rdeče in bele 13 trakove iz blaga, da bi jih ti zaščitili pred "ati. Tisti, ki se na splošno bojijo natov, ne Jedo svinjskega mesa, za katerega verjamejo, a je v svetu duhov nezaželjen. Strah izhaja 'z prepričanja, da lahko, duh vstopi v telo Posameznika in se polasti njegovega uma. ako prisili, da se začneš v javnosti vesti nekontrolirano in se ga zato posamezniki začnejo izogibati. Neomajni burmanski budisti trdijo, da ne posvečajo natom nobene pozornosti; da za njih sploh ne obstajajo. Po daljšem spraševanju pa kljub vemu zatrdijo, da se jih ne bojijo zato, ker spoštujejo budistične zapovedi. Dokler se budist drži petih zakonov, ki prepovedujejo laganje, krajo, ubijanje, kvarne spolne odnose in omamljanje, je izven dosega natove moči. Razlaga To, da se posameznik brani pred pogubnim vplivom natov, je podlaga konstruktu zavesti, ki vzpostavi družbeni nadzor. Konstrukt JAZ-MI se lahko v strahu po drugačnem psihičnem stanju, ki sledi kršitvi določenih zakonov ali moralnih norm, preoblikuje v konvencionalnost, prilagajanje in v zaključni fazi v podreditev (izgubo?) jaza. Vse to vodi v kolektivno zavest, ki pa jo množična religija (nujno) potrebuje. Različne prepovedi in družbene sankcije, ki sledijo, če posameznik te zapovedi krši, tvorijo obrambni sistem neke družbe. Nate razumem kot psihično dejstvo; spominjajo na temne substance v človeški psihi, ki se jim je treba zoperstaviti in jih premagati. Kot pomoč tukaj nastopi budizem. Darovanje natom v času, ko so jim na Popi žrtvovali živali, spominja na indijsko darovanje boginji Kali v Kalkuti. Tudi njej so na festivalu, imenovanem Durga purdža, obredno žrtvovali vole, koze in celo ljudi. Anawrahtov budistični preobrat poleg tega, da odpravlja žrtvovanjske obrede, vpeljuje soteriološko religijo, ki ponuja nauk o odrešitvi in zveličanju in s tem tudi možnost izbire, ki jo animistični kult natov ne pozna. Človek v Mjanmaru lahko pri budizmu izbira med individualno kontemplativnostjo in med množično religijo, ki v marsikaterem pogledu zaide v praznoverje. Seznam uporabljene literature: CLARKE, J.J. 1997: Oriental EnligMenment. London. DAVIDS, T.W. Rhys 1896: Buddhism: It’s History and Literature. New York. DOWSON, John 1993: A Classical Dictionary of Hindu Mythology & Religion. New Delhi. PTIN AUNG, Maung 1962: Folk Elements in Burmese Buddhism. London. HUMPHREYS, Christmas 1996: The Buddhist Way of Life. New Delhi. IGANAKI, H. 1980: Budizem v jugovzhodni Aziji. V: Ljudstva sveta 4. Ljubljana, str. 366 - 370. MEDH1DHAMMAPORN, Phra 1988: Sartre’s Existentialism and Early Buddhism. Bangkok. MY1NT, Daw (ur.) 1996: Glimpses of Glorious Bagan. Yangon. MYO CH1T. Khin 1995: Colourful Myanmar. Yangon. METZ, Wulf 1991: Razsvetljeni budizem. V: Velika verstva sveta. Koper. str. 226 - 246. SKINNER, C. 1980: Burmanci. V: Ljudstva sveta 4. Ljubljana, str. 386 -400. ŠMITEK, Zmago 1986: Klic daljnih svetov. Ljubljana. VELJAČIČ, Čedomil 1992: Ločnice azijskih filozofij, L knjiga. Ljubljana. 11 Legenda o tragičnem koncu U Shin Gya je podlaga odrske uprizoritve, pri kateri mladenič igra na harfo, ob njem pa pleše roj gozdnih nimf. 12 Če je na razpolago dovolj denarja, na večer pred nat pwejem priredijo še budistično ceremonijo shinpyu, na kateri menihi v svoje vrste sprejemajo novince, ki tako dobijo še blagoslov natov - ni izkjučeno, da na določeni stopnji tudi ne prosijo natov ali ti spoh dovolijo, da novinec vstopi v meniške vrste. 13 Rdeča in bela barva sta barvi natov. Katka Grzinčič IRZENJE MUZEJEV NA PRIMERU SLOVENSKEGA ETNOGRAESKEGA MUZEJA Trženje muzejev je trend, ki je v Ameriki že dobro zasidran v zavesti ljudi, zaposlenih v naprofitnih organizacijah. Pri nas je ta veda med muzeologi, kustosti in vsemi zaposlenimi v muzejih še vedno nekaj novega in jo sprejemajo le počasi. V prispevku, ki je nastal na podlagi diplomske naloge pod mentorstvom izr. prof. dr. Janeza Bogataja, avtorica na kratko predstavlja teorijo trženja muzejev, značilno za ameriške muzeje. Njihov razvoj primerja s slovenskimi muzeji. Osredotočila se je predvsem na Slovenski etnografski muzej, ki je ravno letos praznoval prvo obletnico selitve v nove prostore na Metelkovi ulici, zato je bila to idealna priložnost, da pridejo na dan njegovi enoletni rezultati in dosežki. Trženje muzejev je v ZDA že dobro zasidrano v zavesti ljudi, ki so zaposleni v muzejih. Pri nas je ta veda med muzeologi in kustosti še vedno nekaj novega in jo zaenkrat sprejemajo le počasi. V prispevku, ki je nastal na osnovi diplomske naloge, napisane v študijskem letu 1997/98 pod mentorstvom izr. prof. dr. Janeza Bogataja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, na kratko predstavljam teorijo trženja, značilno za ameriške muzeje. S pomočjo najnovejše tuje literature in lastnih izkušenj, ki sem jih pridobila med opravljanjem prakse v lokalnem muzeju v Missouriju, s pogovori z različnimi informatorji in s pomočjo njihovih raziskav ter na podlagi lastnega opazovanja, primerjam trženje ameriških muzejev s slovenskimi, predvsem s Slovenskim etnografskim muzejem. Ta je ravno letos praznoval prvo obletnico selitve v nove prostore na Metelkovi ulici v Ljubljani, to je bila torej idealna priložnost, da se pokažejo njegovi enoletni rezultati in dosežki. Poslanstvo muzejev kot osnova muzejskega trženja Naloga sodobnih muzejev danes, je razvidna iz pravilnika The Scottish Museums Council, v katerem piše, da “muzejsko delo temelji na petih stvareh: zbiranju, shranjevanju, dokumentiranju, predstavljanju in interpretiranju materialnih dokazov in z njimi povezanih informacij za dobro javnosti. Sprememba, ki jo je v zadnjih letih povzročilo delo profesionalcev in vloga javnosti, nalaga muzejem nove odgovornosti - spremeniti in dopolniti funkcije tako, da muzeji služijo javnosti, ki jih tudi podpira. Da bi to dosegli, mora vsak muzej določiti svoj namen ali poslanstvo in pripraviti osnovni načrt, ki predstavlja bodoče programe delovanja na petih področjih: konservatorstva, raziskav, interpretacij, trženja in finančnega načrta.” (Lewis 1994, 217: prevod Katka Grzinčič). Zadnji besedi navedenega citata sta zelo pomembni. Kažeta, da je tradicionalni pristop konservatorstva, raziskovanja in interpretiranja v muzejih treba ohraniti, a jih obenem dopolniti z novima vedama - s trženjem in finančnim menedžmentom. Vseh pet področij naj bi imelo enakovredno težo. Izraz muzejski profesionalizem je tu več kot očiten. Poslanstvo muzejev naj bi torej temeljilo na izobraževanju in izpopolnjevanju obiskovalcev. Vprašanje je, kako muzeji to poslanstvo izpolnjujejo. Po izjavah, ki jih je zbral Midddleton kar devet od desetih muzejev v nobenem smislu ni uporabnih in namenjenih za javnost. Zanimivi so za bolj izobražene srednje razrede in le malo ali celo neprivlačni za nižje socialnoekonomske sloje. Po avtorejevem mnenju bi lahko rekli, da muzeji še danes delujejo po principu tako imenovanega “intelektualnega elitizma”, saj so še vedno “zaprti” za tiste, ki nimajo dovolj znanja, da bi lahko izkoristili obisk muzeja ali galerije za nadgradnjo svojega intelekta (Middleton 1994, 249). Konkurenca, kot so zgodovinske in rojstne hiše, kulturni centri in mediji, takšnih napak ne počne. Danes so ljudje s televizijo, časopisi, komercialnimi razstavami in trgovinami navajeni na visoke standarde predstavitev in komunikacij, ki jih zahtevajo in pričakujejo tudi od muzejev. Hočejo se zabavati in informirati na način, na katerega so to že navajeni početi, in Pričakujejo enostaven pristop do informacij (Hatton 1994, 150-151). Napačen koncept služenja javnosti je po mnenju Middletona tudi pri obiskovalcih - turistih v nasprotju z domačimi obiskovalci. V Londonu so od desetih obiskovalcev več kot štirje turisti. In vsaj trije izmed desetih obiskovalcev so domačini, ki so prišli iz bolj oddaljenih krajev. Izven turističnih krajev je obisk turistov temu primerno manjši, vendar vsaj dva od treh obiskovalcev nista domačina. To pomeni, daje v Veliki Britaniji leta 1990 služenje javnosti dejansko pomenilo služenje obiskovalcem, od katerih so mnogi bili turisti. Na splošno Middleton pravi, da ‘ideal muzejev - služiti javnosti - ni napačen. Napaka je v tem, da ta ideal ni dosežen.” (Middleton 1994, 249-254; prevod K.G.). Kaj muzej kot neprofitna organizacija lahko trži? Proizvod je beseda, ki se ji še danes v velikem loku izogibajo mnogi muzeji. Še vedno je pojmovana kot komercializacija muzeja, čeprav se pod njo skriva skupek vseh doživetij v muzeju, ki je za obiskovalca Slavni motiv, da se sploh odloči za obisk muzeja in zanj tudi plača vstopnino. Doživetje v muzeju se začne z zavedanjem, ko obiskovalec zaradi publicitete in motivacije stori korak v notranjost muzeja, m z njegovimi prvimi vtisi, ki so mu tam na razpolago: z vidom, sluhom, vonjem in Prvimi stiki z zaposlenimi. Doživetje se razvije, ko se obiskovalec sprehodi skozi razstavo in se odziva na razpoložljivo interpretacijo. V doživetje je lahko Aljučena vmesna prekinitev z zaposlenimi, k' nudijo vodenje in informacije o razstavi. Doživetje se konča z obiskom trgovinice, kavarne ali sanitarij. pri proizvodu je pomembna tudi njegova embalaža . V neprofitnih organizacijah je t0 podoba muzeja. Prestiž in prepoznavnost sta pomembna elementa neprofitnih organizacij in lahko zvišata konkurenčnost ponudbe. Na žalost pa so v neprofitnih organizacijah manj natančni pri izdelavi in preizkušanju novih pa tudi izpolnjevanju in posodabljanju starih proizvodov, programov in ponudb. Svojim uporabnikom ponujajo manjše zagotovilo za učinkovitost programov. To opravičujejo z izgovorom, da so muzeji organizacije, ki niso usmerjene v proizvod, ampak v svoje poslanstvo. Mnoge neprofitne organizacije so celo ponosne nase, češ da ne proizvajajo za porabnike, ampak vplivajo na vzgojo porabnikovega okusa. To pa večkrat vodi v organizacijsko kratkovidnost in čez nekaj let se lahko zgodi, da izdelek organizacije ni več konkurenčen (Middleton 1994, 252-253). Prednosti in nevarnosti pri uvajanju trženja v muzeje Ena izmed prevladujočih teorij pri trženju je t.i. “tržno komunikacijski splet”, ki se krajše imenuje tudi “teorija štirih Pjev" (product, promotion, priče in place).' Imela je pomembno vlogo pri razvoju trženja v profitnem okolju, ko pa sojo hoteli prenesti v neprofitnega, želenega uspeha ni prinesla. Teorijo, ki je bila izoblikovana za določeno okolje, je namreč težko prestaviti v drugo.* 2 3 4 Komercialni konteks, v katerem je bila teorija trženja izoblikovana, je tako popolnoma drugačen od konteksta muzejev in galerij. Muzeji so omenjeno teorijo brez kakršnekoli kritičnosti prenesli, kar je sprva izzvalo nesmiselne rezultate in kritične opazke. Kasneje so osnove teorije trženja priredili in skozi poskuse in napake predstavili primere dobrega poslovanja. Te dobre izkušnje danes prevzamejo tudi drugi muzeji (Wolf 1990, 126; Combe McLean 1994, 247). Kako se trženje v muzejih izraža danes in kakšne prednosti ter nevarnosti prinaša vanje nova veda, je skušal ugotoviti Peter Ames v svojem prispevku A challenge to modern museums management: meshing mission and market (Ames 1994, 15-21). Ugotovil je, da v večjih muzejih, kjer delujejo oddelki za trženje že nekaj let, zasledijo podobne rezultate: • povečanje števila in velikosti začasnih razstav, ■ povečanje števila obiskovalcev - fizična kapaciteta (število obiskovalcev, s katerimi lahko muzej še normalno deluje) postane osnovni problem muzeja, • dramatično povečanje pomožnih aktivnosti, kot so restavracije, trgovinice in najem prostora za različne dogodke, • zmanjšanje muzejskega prostora na račun pomožnih aktivnosti, • glavni dejavnik pri odločanju postane tisto, kar naj bi najbolj privlačilo občinstvo, • vsaj vsakih nekaj let je predvidena velika razstava, ki naj bi pritegnila množico ljudi, • tržno usmerjen dobiček, pridobljen z vstopnicami in pomožnimi aktivnostmi, poveča delež celotnega proračuna. Povečan promet muzeja je prispeval k večjemu dobičku in k boljšemu delovanju institucije, vendar pa je negativno vplival na njeno poslanstvo. Prostor, ki je bil prvotno namenjen razstavnim in drugim muzejskim dejavnostim, so zasedle trgovinice ali restavracije, ki ponekod strežejo hrano dobesedno sredi galerije. Množice ljudi postanejo tako velike, da postane “komunikacija” z razstavo ali določenim objektom in posameznikom nemogoča. Nekateri prostori so med delovnim časom za javnost nedostopni, ker so oddani za zasebne aktivnosti. Pripomočki za učenje so odmaknjeni zaradi večjih potreb množice. 1 Z vidika trženja so pomembni štirje elementi (Wolf 1990, 126): /. proizvod (izdelek) ali v primeru neprofitne organizacije program in ponudba, 2. promocija proizvoda, programa ali ponudbe, 3. cena proizvoda ali udeležbe in 4. prostor ali kje so izdelki, programi in ponudba dosegljivi. 2 Tržne teorije so izšle iz empiričnih poskusov predvsem v Severni Ameriki, medtem ko je evropski okvir povsem drugačen; iz velikih korporacij, medtem ko so muzeji majhne organizacije; namenjene so predvsem izdelavi dobrin, ne pa nudenju storitev in organizacijam, ki ustvarjajo dobiček, medtem ko so muzeji neprofitne ustanove; namenjene so homogenemu trgu, medtem ko je muzejski trg heterogen in zasebni dejavnosti, medtem ko so muzeji javne ustanove, odvisne od javnega financiranja in podpore. Pregled muzejskih razmer jasno kaže, da je treba upoštevati dejavnike, ki so značilni za muzejsko področje in jih v tržni literaturi ne bomo zasledili (Vončina 1996, 10). Kakovost izobraževanja se lahko slabša, če obiskovalec ne razume njegovega namena, če je razstava za določenega obiskovalca neprimerna ali pa ga nasprotno tako prevzame, da spomin doživetja prekrije sporočilo razstave. Včasih trženje s svojim oglaševanjem brez pravih meril povzroči med obiskovalci tudi razočaranje, saj ti v velikem pričakovanju in kasnejšem razočaranju ne dojamejo pravega sporočila razstave. Če poslanstvo in tržne sile med seboj ne sodelujejo, se v muzeju pojavijo zgoraj opisani problemi. Celotno kulturno poslanstvo muzeja ni več v ravnovesju, kar prinese številne negativne posledice. Izobraževanje je namreč proces, ki se začne z motiviranjem posameznika, nadaljuje s sprejemanjem in posredovanjem določenih informacij in konča z razumevanjem (t.i. aha! efekt)3. Muzeji naj bi kot celota izpolnjevali vse tri ravni, komercialne razstave pa izpolnjujejo le prvo, to je spodbujanje javnosti, da razstavo oziroma muzej obišče. Cilj, da se ljudje tudi nekaj naučijo, izgine. Namesto, da bi trženje služilo kot dopolnilo poslanstvu muzeja, postane njegov gospodar. Fiona Combe McLean je muzejem prilagodila poseben tržni model, tako imenovani tržno komunikacijski splet (a contextual museum marketing framework), ki zajema: muzejsko zbirko, muzejsko stavbo, muzejsko osebje, organizacijske mehanizme in javnost (obiskovalce) (Combe McLean 1994, 237). Središče tržno komunikacijskega spleta je še vedno muzej, kot celostna podoba, vendar pa je ta podoba odvisna od njegove zbirke, stavbe, osebja, organizacijskih mehanizmov in javnosti. Opisani tržno komunikacijski splet Fione Combe McLean sem uporabila tudi za analizo Slovenskega etnografskega muzeja (v nadaljevanju SEM). Analiza tržno komunikacijskega spleta za Slovenski etnografski muzej 1. Muzejska zbirka (razstava) Prvi dejavnik oglaševanja je muzejska zbirka. Brez nje muzej ne more obstajati, saj mu daje pomen in identiteto ter je tista, ki privablja ljudi. Zaradi nje, njene razlage in predstavitve, se obiskovalci odločijo obiskati določen muzej. To ne pomeni, da medijska publiciteta, literatura o muzeju in "dober glas" proizvedejo predhodna sporočila V to vzbudi pričakovanja za sporočila na kraju samem, ki jih pustijo: znamenitost sama, zbirka, raznovrstnost programov in stiki zaposlenih v muzeju z obiskovalci kar vpliva na postsporočila "dobrega glasu", ki temeljijo na dojemanju vtisov (kako so bila pričakovanja izpolnjena, nesporazumi, dobra ali slaba zabava, ipd.) V kar ponovno proizvede predhodna sporočila Muzejski tržno komunikacijski splet (vin Combe McLean 1994, 237). so drugi deli muzeja za obiskovalce nepomembni. Nasprotno, gre le za ugotovitev, da je zbirka pomemben nosilec identitete in ugleda v javnosti in kot taka za trženje najpomembnješa (Combe McLean 1994. 237-238). Trženje muzejske zbirke z etnološkega zornega kota nudi velike možnosti, med katerimi izstopa predvsem prodaja izdelkov za vsakdanjo rabo, spominkov ali pa izdelkov kot promocijskih, poslovnih in protokolarnih daril. V tujini muzeji in njihovi oddelki za trženje že uporabljajo kataloški način prodaje, ki kupcem ponuja izdelke lastne trgovske znamke in ostale izdelke, ki tržijo muzejsko kulturo. Tako je na primer predstavljen portret cesarice Katarine Velike in si ga obiskovalci muzeja, ki izdaja katalog, lahko tudi ogledajo. Prodajni trik pa ni kopija portreta cesarice, temveč njen nakit, s katerim se je dala portretirati. Prav takšne kopije ogrlice in para uhanov, kot jih je nosila cesarica Katarina Velika, lahko ljudje tudi kupijo. Gotovo SEM-u ne bi bilo pravično očitati pomanjkanja kataloške prodaje lastnih spominkov in daril, a kot vse kaže, da v slovenskih muzejih takšnega načina trženja še nekja časa ne bo. Prav gotovo pa bi veljalo na tem mestu omeniti, da trženje muzejev ni delo kustosov, temveč za to posebej izobraženih ljudi. Tega se v večini slovenskih muzejev še ne zavedajo. 2. Muzejska stavba Če hočemo, da je trženje uspešno za razstavo in osnovno dejavnost muzeja, je nujno tudi trženje same muzejske hiše kot zgradbe. Stavba in njen videz sta za obiskovalce edina dokaza za obstoj muzeja. Zato je treba poskrbeti, da se obiskovalce privabi skozi muzejska vrata in jim pokazati, da je v notranjosti nekaj zanimivega (Vončina 1996, 14-15). Vendar se je pri takšnem trženju treba zavedati vloge varstva zbirke, zaradi česar se muzej ne sme osredotočiti le na prihod obiskovalcev ter večanje njihovega števila. Muzej lahko poveča vrednost razstave, če predmet približa javnosti. Javnosti lahko nudi tudi vpogled v postopek restavriranja in konserviranja predmeta, njegove raziskave itd.4 Muzej danes namreč ni več le kraj, ki hrani in varuje predmete. Mnogo sodobnih muzejev ima kavarne, trgovinice ipd., ki skušajo ustvariti določeno vzdušje in hkrati ustvarjajo dodaten dohodek (Combe McLean 1994, 239-241). Podoba muzeja kot ustanove lahko v tržnem smislu postane tudi zaviralni dejavnik, če le-temu ne uspe spremeniti splošnih predstav o muzeju kot razpadajoči in zaprašeni ustanovi. Raziskava SEM-a iz leta 19975 kaže, da je za etnografski muzej slišalo skoraj 75 odstotkov vprašanih, vendar pa jih 30 odstotkov ni vedelo povedati, kje se muzej nahaja (takrat še v Narodnem muzeju), 10 odstotokov pa je pokazalo na napačno stavbo (Narodno galerijo, sodišče ali NUK). Zanimivi so bili tudi rezultati ciljnih skupin. Za lokacijo SEM-a ni vedelo največ upokojencev in družin, ti pa so poleg študentov prav tisti obiskovalci, ki v največji meri obiskujejo SEM. Vsekakor so ti Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 15 RAZGLABLJANJA tfl rezultati vredni premisleka predvsem v zvezi s posvečanjem pozornosti oglaševanju v bodoče (Mikuž 1997, 21, 22, 27). S Preselitvijo SEM-a je ta naloga še posebej težka, čeprav se v muzeju se zavedajo, da jim je selitev na Metelkovo ulico prinesla ne le dobre, temveč tudi slabe stvari. Te se izražajo predvsem z imenom lokacije. Pojem “Metelkove” je bil še pred Preselitvijo muzeja povezan z vojašnico jugoslovanske vojske, po njihovem odhodu Pa je “Metelkova” postala kraj alternativne scene, študentov in pripadnikov “Mreže za Metelkovo”, ki ponekod še vedno bivajo v izjemnih razmerah (brez vode, elektrike ipd.). Kulturna ustanova sredi takšnega okolja ljudem ne daje ravno občutka varnosti. Imena “Metelkova” se še vedno drži stari pridih, zato bo moral SEM temu Posvetiti posebno pozornost. Judi naslednji problem, ki je povezan z imenom etnografskega muzeja, sproža nekatere pomisleke. Gre namreč za sam Prilastek “etnografski”, ki lahko pri tuj in ludi domačih obiskovalcih vzbuja napačne Predstave o tem, kaj naj bi bilo v muzeju moč videti. SEM je dobil svoje današnje ime v šestdesetih letih. To desetletja uveljavljeno ime nacionalne muzejske inštitucije so po besedah Inje Smerdel zaradi njegove tradicije ohranili. “Zaradi tradicije in zaradi različnih zgodovinskih, Prostorskih in teoretičnih pojmovanj etr>ografikega smo ohranili tudi ta temeljni vsebinski pridevnik v imenu muzeja, čeprav b* ga lahko na osnovi opravljenega dela, delovnih ambicij in vsebine zbirk nadomestili s širšim vsebinskim Pridevnikom, etnološki muzej, ali pa ga °značili celo kot antropološki muzej.” (Smerdel 1996, 18). Toda, tako kaže, vsaj slovenskih potencialih obiskovalcev to Poimenovanje ne moti. Iz že omenjene raziskave je v tem kontekstu zanimivo vprašanje: “Kakšni predmeti na razstavi bi Pr‘iegnili obiskovalčevo pozornost?" Anketiranci so med sedmimi možnostmi lahko izbrali tri. Odgovori so bili naslednji: 1- če bi mi približali način življenja (delo, °bičaji, šege ) - 65 odstotkov -■ če bi bili predmeti nenavadni, kakršnih se nikoli nisem videl - 63 odstotkov J če bi mi približali človeka, ki jih je uporabljal - 56 odstotkov (Mikuž 1997, 28) Te rezultate je mogoče pripisati dejstvu, da so bili odgovori že dani, anketiranec pa je moral med njimi izbrati tri. Zanimivo pa bi bilo izvedeti, kaj si večina ljudi z besedo “etnografski” sploh predstavlja. V zunanji privlačnosti muzejske stavbe ima SEM nekaj prednosti, saj sta stavba in njeno okolje v celoti prenovljena. Stavba je na videz prijetna, vendar pa hkrati prav zaradi ■ te “deviškosti” zbuja občutek grotesknosti, saj so njene sosede zanemarjene. Nekoliko težje najdemo glavni vhod, vendar panoji na zunanjem pročelju potrjujejo, da si na pravem mestu. Dvorišče pred vhodom daje obiskovalcu občutek zavetja in miru, pred vstopom v muzej pa se lahko vsakdo vsede na klop ali na kamnite kocke pod lipo. Ob misli, da to dvorišče hkrati predstavlja parkirišče za avtomobile obiskovalcev ali celo turistične avtobuse, se celotno ozračje poslabša. Ocenjevanje trenutnega stanja v upravni stavbi, ki je začasno postavljena tudi v vlogo razstavišča, se mi zdi nesmiselno, razen seveda, če bo tako ostalo predolgo. S tem si bo muzej nabral negativne točke ali, še huje, popolno nezanimanje obiskovalcev, predvsem večjih šolskih in drugih skupin. Zunanjost stavbe in okolice je znal SEM v nekaterih primerih tržiti že na stari lokaciji, kjer je izreden uspeh doživela razstava lončarstva iz leta 1968. Pred vhodnimi vrati muzeja je SEM gostil tudi lončarje, ki so prikazovali celoten delovni proces izdelovanja lončenih posod in drugih glinenih izdelkov. Vsi izdelki so bili tudi na prodaj. Predstavitev delovnega procesa od začetnega materiala do končnega izdelka in povezava tega z delavnicami in tečaji je danes verjetno najbolj razvita tržno-pedagoška dejavnost SEM-a. Svoje akcije sicer dobro zastavijo, manjka pa jim večje in pogostejše medijsko oglaševanje. Tako so se obiskovalci delavnic in tečajev dosedaj lahko naučili izdelovati pustne maske, okraševati sveče z voskom, barvati pirhe, izdelovati cvetnonedeljske butarice, batik in senčne lutke. Novi trg pred vrati SEM-a pa so na bolšjem trgu preizkusili že prodajalci starin, s svojimi “žurkami” so se zabavali “Filovci”, ob gledanju lutkovne igrice pa so uživali otroci. Omeniti je treba, da bi lahko SEM, vsaj v poletnih mesecih, večkrat izkoristil svoje dvorišče tudi za delavnice na prostem. 3. Muzejsko osebje Najpomembnejša zmogljivost ustanoveso njeni ljudje. Zaposleni, prostovoljci in drugi delavci ustvarjajo podobo organizacije. Odgovorni so za njeno učinkovitost in uresničitev njenega poslanstva, programov in aktivnosti. Vloga zaposlenih je zato pomembna tudi pri trženju. Če muzej med svojimi zaposlenimi na področju notranjega komuniciranja ni uspešen, bo ta neuspeh neposredno vplival tudi na njegovo zunanjo podobo. Dobro oglaševanje v javnosti vpliva na delavce in jim daje občutek, da je njihovo, delo pomembno in obratno; dobro notranje komuniciranje slej ko prej pride tudi v javnost kot izraz odličnih pogoje-' dela (Vončina 1996, 16-17). V SEM-u so zaposleni predani svojemu delu in si med seboj izredno pomagajo, saj po preselitvi v večje in boljše prostore javnost od njih kmalu pričakuje stalno razstavo. Delo je v polnem teku in za zaostajanje ne bo veliko izgovorov. Zaposleni so verjetno pod velikim pritiskom, čeprav pa jim takšno 3 4 5 3 Primer “aha! efekta”: v muzeju so odprli razstavo o načinu življenja starih Egipčanov. Naloga trženja je privabiti čim večje število obiskovalcev, zato skuša muzej predstaviti razstavo kot zabavno doživetje, kjer je med drugim na ogled tudi prava egipčanska mumija. Svoj namen so dosegli, ko se obiskovalec na podlagi njihovega oglaševanja razstavo odloči obiskati. Dejansko pa ta korak za kustose pomeni le začetek izpolnjevanja njihovega poslanstva. Obiskovalcu morajo podati čim več informacij o življenju starih Egipčanov, med drugim tudi razložiti zakaj so Egipčani mumificirali, potek in pomen mumificiranja, kaj je to Egipčanom pomenilo itd. Razlaga mora biti čim bolj enostavna, tako da jo bo obiskovalec razumel in nove informacije v prihodnosti znal tudi uporabiti. 4 Takšen način trženja in izobraževanja ljudi je spretno izkoristil Conservation Centre iz Liverpoola, ki je letos prejel nagrado za najboljši evropski muzej leta. V kontekstu muzejske ustanove Conservation Centre sploh ni muzej, saj v njem ne gre za prezentacijo v pravem pomenu besede. V njem restavratorji delajo kot v vseh podobnih ustanovah, le da so v ta proces vključili tudi obiskovalce. Obiskovalci imajo stik s konservatorji in restavratorji ter takojšnjo razlago, kaj pravzaprav ti počnejo. Težišče konservacije torej ni več delavnica, temveč obiskovalec, pri katerem je treba prav tako razviti zavest o ohranjanju. Ta center je prebil dve oviri in si po mnenju Tomislava Šole tako prislužil zmagovalne točke (Brejc 1998b, 22). 5 Marjeta Mikuž iz SEM je izvedla evalvacijo o potencialnih obiskovalcih Slovenskega etnografskega muzeja. Zanjo so se v muzeju odločili ob načrtovanju postavitve nove stalne razstave, pri čemer so hoteli zbrati čim bolj natančne informacije o obiskovalcih muzeja. stanje omogoča razvijanje lastnih idej, pridobivanje izkušenj in rast njihove osebnosti. Z novimi prostori so se pojavile tudi potrebe po nekaterih novih muzejskih dejavnostih in s tem po novem muzejskem osebju. Za zaposlene pomenijo nova delovna mesta konkurenco, ki jih prisili k povečevanju kakovostnega dela, hkrati pa se prav zaradi na novo zaposlenih njihovo obsežno delo zmanjša in se lahko bolj posvetijo eni stvari. V tujini posebno poglavje pri delovanju muzeja predstavljajo prostovoljci. V Sloveniji še ne poznamo organizirane prostovoljne muzejske službe ali uradnega načrtnega združenja prijateljev muzejev, ki s svojimi osebnimi interesi pomagajo ustanovi pri varovanju gradiva oziroma njegovi zbiralni politiki. Evropa in ZDA sta s tovrstnim delom preplavljeni, zato muzejski poklici oziroma naloge komunikacije z javnostjo, animacijska in varnostna služba niso težki. Tudi dolžina odpiralnih časov ne predstavlja težav. (Rihter 1998, 4). V ZDA je medsebojno sodelovanje izpopolnjeno do najmanjše podrobnosti. Na nekaterih univerzah takšno delo od študentov celo pričakujejo, pri nekaterih predmetih pa so ocenjeni le na podlagi opravljenega števila ur prostovoljnega dela v določeni neprofitni organizaciji. S tem pridobivajo tako imenovani “kredit”, ki jim bo kasneje pripomogel pri iskanju službe. Takšen sistem ima v tujini že tradicijo, pri nas pa prostovoljnega dela na takšni stopnji ne moremo pričakovati niti od muzealcev niti od prostovoljcev. Nerazumljivo pa je, da se zaposleni v muzeju s prostovoljci niso niti pripravljeni ukvarjati. Izgovarjajo se na prezaposlenost, toda del bremena bi jim lahko prevzeli prav prostovoljci. Za neplačano mentorstvo je resda potrebno veliko volje in energije, vendar če bi se študent odoločil za prostovoljno delo, bi moral mentor to izkoristiti in del nalog, ki bi jih moral opraviti sam, prepustiti prostovoljcu. Prostovoljec opravi delo, za katero bi bil mentor plačan. Mentor zato ni upravičen do dodatnega plačila, čeprav je res, da je včasih mentorstvo težje in bi mentor lahko vso nalogo opravil veliko hitreje sam. Vendar pri tem ne gre pozabiti na poslanstvo muzejev - izobraževanje, v tem primeru študenta, ki se je odločil za prostovoljno delo. Izobraževanje prostovoljca je odvisno od njegovih želja in organizacijskih potreb. Začelo naj bi se s pogovorom o pričakovanjih v zvezi z delom: kakšno je, zakaj je potrebno, kakšen je njegov namen in kako pripomore k delovanju ostale organizacije, kako naj bo opravljeno, koliko časa naj bi bilo zanj potrebnega (ur, dni, mesecev), kdaj naj bi prostovoljec to delo opravljal itd. Če se prostovoljec odločil za delo v določenem muzeju, naj člani vodstva in osebja ne bi razmišljali o njegovih motivacijah. To pa je tudi največja napaka zaposlenih: iščejo tisto, kar trenutno potrebujejo, na želje prostovoljcev pa pozabijo. Če hočejo njihovo pomoč, jih morajo motivirati, njihovo delo pa jemati resno in odgovorno. Če že delajo zastonj, naj vsaj počnejo tisto, kar jih veseli. Način, kako pridobiti prostovoljce, je preprost: v zameno za njihovo pomoč jim je treba ponuditi nekaj, kar bodo sami v bodoče lahko dobro vnovčili. To so lahko tudi izkušnje, ki jim pridejo še kako prav pri iskanju prve ali nove službe. 4. Organizacijski mehanizmi Termin organizacijski mehanizem zajema vso organizacijsko strukturo muzeja: notranjo, ki se lahko med posameznimi muzeji razlikuje, in zunanje službe, ki na muzej vplivajo. Vzpostavitev dobrih odnosov s tistimi, ki krojijo splošno mnenje ali nanj lahko vplivajo, npr. s turističnimi agencijami, je lahko zelo pomemben dejavnik za povečanje muzejskega ugleda (Vončina 1996, 19). SEM sodeluje z različnimi organizacijami, med katerimi ima trenutno najpomembnejšo vlogo mednarodni raziskovalni projekt Evropske komisije Raphael, ki vključujeseminarje o koreninah evropskih platnenih vzorcev z naslovom Platno na mreži (Brejc 1998a, 13). Jeseni je SEM izvedel tudi nekaj lutkovnih predstav, ki so jih pripravljali v soorganizaciji z Mednarodnim lutkovnim festivalom 98’. SEM sodeluje kakovostno na strokovni ravni, moral pa bo izboljšati sodelovanje z organizacijami na področju turizma. Tako na primer SEM s Turističnimi informativnimi centri komunicira le toliko, da jim posreduje reklamno gradivo in nekatere informacije, ki so objavljene v brezplačnem biltenu Kam? Prav tako nima dogovora s turističnimi agencijami, ki bi SEM vključevale v turistično ponudbo celodnevnega izleta. Za uspešno oblikovanje tržne strategije je treba ugotoviti prednosti in slabosti organizacije. V tujini je razširjena tako imenovana SWOT analiza, ki ugotavlja prednosti (strengths), slabosti (weaknesses), priložnosti (opportunities) in grožnje (threats) določene organizacije, za njeno izdelavo pa je treba najeti strokovnjake, za kar pa SEM nima denarja. Na prvi pogled pa bi za SEM lahko ugotovimo naslednje prednosti in slabosti: - prednosti: zaradi nove lokacije v SEM-u drugačen utrip, ki pa se je spremenil tudi v odnosu do mesta Ljubljana(postal naj bi bodoči kulturni center Ljubljane); z novimi prostori so si izboljšali pogoji dela, povečalo bi se število prireditev, dobri delovni odnosi, možnosti izobraževanja, sodelovanje z drugimi muzeji in sorodnimi ustanovami, sodelovanje v mednarodnih programih). - slabosti: stalna razstava še ni postavljena, nove lokacije ljude še ne poznajo; “duh vojašnice”; delitev prostora z alternativno sceno, pomanjkanje kadrov. - priložnosti: postavitev nove muzejske razstave s sodbnimi in privlačnimi prijemi za različno publiko, pilotske raziskave obiskovalcev, raziskovanje potreb in želja javnosti, trženje novih storitev, vzpostavitev nove podobe muzeja; odprtje novih delovnih mest, nudenje kakovostnejših študentskih praks, konkurenca drugih muzejev bo izboljšala kakovost ponudbe, - grožnje: možne težave s sosedi (Mrežo za Metelkovo), predolgo obnavljanje razstavne palače in depojskih prostorov, v prihodnosti pomanjkanje parkirnih prostorov, konkurenca drugih muzejev. 5. Javnost (obiskovalci) Obiskovalci obiščejo muzej zaradi različnih razlogov: radovednost, izobraževanje, zavetje pred dežjem, obisk kavarne v muzeju. Neglede na to je treba vsak obisk upoštevati enakopravno. Odnos med muzeji in obiskovalci se je v zadnjih letih izboljšal. V preteklosti je imela javnost le malo možnosti za svoje mnenje, danes pa je postalo njeno mnenje odločilno. Če se je muzej osredotočil na obiskovalce, mora vedeti, zakaj ga obiskujejo in kaj naj bi bil razlog temu. Kaj pričakujejo od obiska? Upoštevati je treba razliko med ljudmi, ki muzej obiskujejo in se mogoče kdaj vanj tudi vrnejo, in med tistimi, ki muzej sploh nikoli ne obiščejo. Naloga trženja je prepričati obiskovalce, da je muzej vreden njihovega obiska. Čeprav obstajajo muzeji že zelo dolgo, je namenjenost javnosti za muzeje novost. Po Podatkih AAM, se je število obiskovalcev v muzejih v ZDA od leta 1965 do leta 1984 podvojilo iz 200 na 400 milijonov in se ustavilo na 500 milijonih v zadnjih nekaj letih. Številke še vedno rastejo (Falk 1992, kiv). Podoben trend naraščanja števila obiskovalcev lahko opazimo tudi v slovenskih muzejih. Leta 1997 je po Podatku Uprave za kulturno dediščino obiskalo stalne, občasne, gostujoče razstave ter muzejske prireditve in aktivnosti 866.000 obiskovalcev (Rihter 1998, 15). Zakaj ljudje obiskujejo muzeje? Prvi korak k razumevanju obiskovalčevega muzejskega doživetja je vprašanje, zakaj se milijoni ljudi izmed vseh možnih ponudb individualne ali družinske porabe časa odločijo za obisk muzeja. Odločitev za obisk muzeja je odvisna od osebnega in socialnega interesa posameznika ter od fizičnega konteksta in ponudbe muzeja. Za odločitev sta pomembna dva elementa: Poraba časa in denarja. Večina muzejev računa vstopnino, zato cena tu ni tako Pomembna.6 Največji muzejski “strošek” je cas, in sicer čas, ki ga potrebujemo, da pridemo do muzeja, in čas, ki je potreben za njegov ogled. Dodatni razlog za odločitev je udobje - kako (ne)enostavno je priti do muzeja. Obiskovalci ta vprašanja različno Pretehtajo (Falk 1992, 12-14). Za večino je obisk muzeja zabaven način za Preživetje prostega časa z družino ali Prijatelji. To nas nehote spomni na Disneyland. Ideja, da naj bi muzeji postali zabaviščni parki, je razdvojila muzealce, ki Pozabljajo, da muzejem z Disneylandom ni Potrebno tekmovati, sprejeti pa bi morali dejstvo, da tekmujejo za dragocen prosti čas obiskovalca in da morajo upoštevati potrebe 'n želje svojih porabnikov. Čeprav podatki kažejo, da občasni obiskovalci res tehtajo med obiskom zabaviščnega parka in muzeja, raziskave o prostem času potrjujejo, da se ljudje zavedajo, da so namenjeni za drugačne potrebe in drugačno izpolnjevanje prostega časa.6 7 Obiskovalec to tudi pričakuje in bil bi razočaran, če v muzeju ne bi dobil izobraževalnega užitka (Falk 1992, 141-142). Sodelovanje med muzejem in obiskovalcem naj ne bi bilo omejeno le na razstave, temveč bi se moralo razširiti tudi na muzejske trgovinice, ponudbo hrane in vsa področja muzeja. Zanimivi so podatki tržne raziskave SEM-a, ki kažejo da kavarna in trgovinica na Slovenskem še nista postali nepogrešljiva dela muzejske ponudbe. Potencialnim obiskovalcem SEM-a se zdijo v muzeju najbolj nepogrešljive naslednje storitve: vodstvo po razstavah (skoraj polovica vprašanih), prikaz izdelovanja predmetov (preko 40 odstotkov vprašanih) in prospekt - katalog - vodič po razstavi (37 odstotkov vprašanih). Sledijo: dejavnosti za otroke in odrasle, predavanja in pogovori, video in filmske predstavitve in uporaba računalniške tehnologije. S tržno raziskavo so v SEM dobili tudi dragocene odgovore na vprašanje: “Kaj je tisto, kar bi potencialne obiskovalce najbolj privlačilo v etnografskem /Mf/ze/f//'” Najbolj so izstopali: 1. zbirka oblačil, narodne noše, njihova izdelava, njihove značilnosti glede na različne pokrajine, 2. razstava, ki bi približala način življenja, vso kulturo in kulturno dediščino, 3. razstava o razvoju zgodovine Slovencev (od mostiščarjev, Keltov, Slovanov, Rimljanov do Karantanije, Habsburške monarhije ter prve in druge svetovne vojne). Iz odgovorov anketirancev lahko sklepamo, da vprašani SEM povezujejo z znanimi stereotipi - čipke - način življenja - šege -navade in da ti predstavljajo tudi vsebino, ki si jo želijo ljudje ogledati na novi razstavi v SEM (Mikuž 1997, 23, 30). Kdo obiskuje muzeje? Rezultati raziskav AAM kažejo, da večina ljudi obišče muzej z družino. Največ obiskovalcev je starih med 30 in 50 (otroci med 8 in 12) let. Večina je belcev, srednjega razreda, visoko izobraženih (Falk 1992, 20). Značilno je, da imajo ljudj'' v različnih obdobjih življenja različne želje in aktivnosti, ki izoblikujejo njihov življenjski stil. Na primer: mnogo ljudi poveže obisk muzeja s svojim otroštvom, ker so ga obiskali skupaj s starši, ko so bili še otroci. Ko odrastejo, se osredotočijo na druge (atletske, klubske ipd.) aktivnosti. Z vlogo staršev pa se zopet vrnejo v muzej, tokrat zaradi potreb svojih otrok. Pri obisku muzeja ima velik vpliv izobrazba (ta je v večini primerov visoka). Pomembnejša je od dohodka, zaposlitve ali hobija. Ljudje iz višjega ekonomskega razreda redno obiskujejo različne vrste muzejev. Ljudje iz srednjega ekonomskega razreda so usmerjeni na obiskovanje le določenih muzejev in še to neredno, ljudje iz nižjega ekonomskega sloja pa obiščejo le najbolj priljubljene muzeje, kot so živalski vrtovi, nacionalni parki, in še te le redko. Lahko bi rekli, da so ključne značilnosti, ki določajo obiskovalca muzejev, starost, izobrazba, dohodek, rasa, muzejsko doživetje, specifični interesi, ki jih muzej pokriva s svojimi razstavami, socialne odgovornosti, kot so družina ali obisk sorodnika (Falk 1992, 21-24). Rezultati tržne raziskave SEM-a kažejo, da SEM najpogosteje obiskujejo družine, upokojenci in študentje, zelo malo pa dijaki in učitelji (Mikuž 1997, 22). SEM velja opozoriti, da vsak muzej, ki ima manj kot dvajset odstotni delež šolskih otrok, v svojem poslanstvu propade. Muzeji morajo zagotoviti, da njihov glas seže do šol in učiteljev (Lewis 1994, 228). Pri obisku SEM-a letni čas anketirancem ne pomeni posebne ovire (41 odstotkov), zagovarjajo 6 Prav takšne rezultate je pokazala tudi tržna analiza SEM-a, po kateri je prost vstop pomemben le petnajstim odstotkom anketirancev (Mikuž 1997, 23). Vprašanje vstopnine etnografski muzej rešuje uspešno, saj je ob nedeljah za obiskovalce možen prost vstop, brezplačni ogled pa nudijo tudi vsem lastnikom muzejskih kartic, študentom z mednarodnimi izkaznicami, predšolskim otrokom in otrokom v spremstvu staršev. Posebni popusti veljajo tudi za študente, upokojence, skupine nad 10 oseb in družine (Internet, www.etno-muzej.si). 7 Iz ankete o interesu potencialnih obiskovalcev SEM-a je razvidno, da je večina anketirancev menila, da sta muzej ali galerija ustanovi, kjer lahko marsikaj izveš in koristno preživiš dve uri prostega časa (Mikuž 1997,21). pa konec tedna (38 odstotkov) in popoldanski čas (43 odstotkov) (Mikuž 1997, 23). Ponovno lahko pohvalim SEM, saj je verjetno delno tudi po zaslugi tržne raziskave odprt tako ob sobotah kot nedeljah tudi popoldne. Oglaševanje SEM Ustno vabilo prijateljev ali sorodnikov, ki so že obiskali muzej, je glavni, če ne že primarni vir informacij, ki privabi obiskovalce in jim ustvari določene predstave. Ugotovljeno je, da je ustna komunikacija sedemkrat bolj učinkovita kot časopisi ali revije, štirikrat bolj od osebne prodaje in dvakrat bolj od radijskega sporočila. Na splošneje ustna komunikacija pomemben vir informacij, saj jo ljudje proizvajajo, prodajajo ali distribuirajo brezplačno. Prijatelji in sorodniki svetujejo ljudem obisk muzeja zato, ker verjamejo, da bo ta izkušnja pozitivna (Falk 1992, 28-29). Sporočilni krog ustne komunikacije, ki ustvarja muzejsko podobo (naloga zaposlenih v muzeju je, da se potrudijo izpolniti pričakovanja obiskovalcev, ki so dobili informacijo o muzeju preko medijev ali brošur, še posebej pa od prijateljev. Pričakovanje mora biti izpolnjeno tako pred kot med obiskom, pa tudi po njem. Če tega, kar muzej oglašuje, uslužbenci ne morejo izpolniti, prinese to muzeju več škode kot koristi. Oglaševanje je ustvarilo izkrivljeno, pretirano in neresnično podobo muzeja, zato je obiskovalec lahko razočaran in se nikoli več ne vrne, slab glas pa ponese tudi med ostale potencialne obiskovalce; vir: Adams 1983, 3-4). Zaradi nesistematičnega pristopa k oglaševanju in še vedno prisotne miselnosti, da mora zanj poskrbeti nekdo drug, večina slovenskih muzejev za oglaševanje nima izdelane strategije in finančnega proračuna, zato tudi Ministrstvo za kulturo za oglaševanje ne namenja namenskih sredstev. Med muzealci je premalo prisotna zavest, da imajo obiskovalci temeljno vlogo pri doživljanju muzejske izkušnje in jih je treba v muzej privabiti z načrtnim motoviranjem, kjer ima oglaševanje glavno vlogo (Vončina 1996, 25). Med dodeljevanjem novih prostorov v Mladiki je bil SEM deležen velike pozornosti medijev. Njegovo ime se je ljudem vtisnilo v spomin in nekateri so šele takrat spoznali, da imamo v Ljubljani etnografski muzej, ki se sooča s hudo prostorsko stisko. Za nove prostore na Metelkovi so zaslužni zaposleni v SEM, somišljeni, javnost in mediji, zdi pa se, da ljudje nove lokacije še ne poznajo. Ob otvoritvi prostorov SEM na Metelkovi ulici so v muzeju izoblikovali zgibanko “Selimo se” v štirih jezikih in jo razdelili različnim naslovom po Sloveniji (pri tem jim je bil v pomoč distributer Kompasa, ki je bil s tem neke vrste sponzor). Zgibanki so kasneje sledili štirje informacijski listi in plakati, ki so z različnimi slogani (Zakaj SEM?, Mislim, torej SEM; Jaz SEM. Pa ti? itd.) opozarjali ljudi na novo lokacijo. Pohvale vreden je krožni letak - “Novo domovanje”, ki že navaja nekaj razlogov, zakaj naj bi se splačalo priti v SEM. Na sprednji strani sta narisana zemljevid in pot, ki nas vodi iz stare na novo lokacijo muzeja, vrata z napisom SEM pa se simbolično odpirajo v notranjost, kjer lahko vidimo nekaj predmetov, ki si jih je v muzeju možno ogledati. Na drugi strani zloženke je vabilo - napis, s katerimi so otroci povabljeni na muzejske delavnice. Ob obisku muzeja prejmejo obiskovalci tudi vstopnice, ki delujejo kot kazala za knjige in so hkrati tudi promocijsko gradivo. Na vsaki od štirih različic vstopnic je fotografija enega od predmetov, kijih hrani muzej. Poleg nje je v slovenskem in angleškem jeziku kratka razlaga, na primer o polšji pasti, harfi s strunami iz rastlinskih vlaken, gorjači ali limanicah. Vstopnica je narejena iz tršega kartona, za daljšo trajnost, zato je na njej napisano, naj vstopnico obiskovalci potrpežljivo hranijo in uporabljajo med branjem dobre knjige. Ob dokončanju obnove razstavne palače bo s to vstopnico možen brezplačen ogled stalne razstave. SEM ob posebnih dogodkih v časniku Delo bralce z oglasom opozori, kaj vse si je trenutno v muzeju možno ogledati. Promovira se tudi z brezplačnim oddajanjem prostorov različnim društvom. S tem postaja SEM neke vrste sponzor drugim kulturnim ustanovam, hkrati pa seznanja ljudi s svojo lokacijo, s svojimi prostori in svojo ponudbo. Vidimo torej, da je bilo oglaševanje SEM-a ob selitvi načrtno in dobro zamišljeno. Bolj pa bi se lahko osredotočil na novo lokacijo, to je na ime Metelkova, saj jo po aferi z vojašnico večina prav dobro pozna in tudi ve, kje je. SEM bi lahko to dejstvo izkoristil sebi v prid in opozoril obiskovalce, da se je s selitvijo v obnovljeno stavbo pričela prva faza izgradnje novega ljubljanskega kulturnega centra, v katerega bodo vključeni še Narodni muzej. Moderna galerija in druge kulturne ustanove. Žal SEM ne vodi podrobnejše statistične obdelave obiskovalcev muzeja. Trenutno se zanese še na raziskavo Marjete Mikuž, ki pa temelji na anketiranju potencialnih obiskovalcev SEM in ne na obiskovalcih, ki so že bili v SEM-u. To bi lahko storil že z anketnimi listi, ki bi jih delili ob prihodu v muzej in pobirali ob izhodu. Obdelava takšnih anket gotovo zahteva velika finančna sredstva, vendar je analiza obiskovalcev osnovni podatek, na katerem sloni nadaljnje oglaševanje muzeja. Brez tega je celotno promoviranje muzeja le “streljanje v slepo”. Vloga muzejev v prihodnosti Predmeti oziroma zbirke so glavni del muzeja. Povezujejo ljudi z njihovo kulturo in ostalim delom sveta. Naloga muzejev je, da to povezavo kritično predstavijo. Takšno vlogo morajo muzeji ohraniti tudi v prihodnosti (Ferren 1996, 135). Glavna naloga muzeja bo še vedno uporanost za javnost. Tradicionalen način muzeja bo treba ohraniti, vendar pa bo ta moral svoje informacije širiti drugače kot sedaj. Muzej naj bi postal kraj aktivnega učenja, poslušanja zgodbic, menjave informacij o različnih kulturah in ustvarjanja povezav med ljudi - center v skupnosti. Postal naj bi kraj, kamor bodo ljudje zahajali in z delom spoznavali svojo preteklost, jo pomagali interpretirati in jo predstavljati tudi drugim. Poskušal naj bi igrati pomembno vlogo tako za posameznika kot za celotno družbo in vsem dajati čim več informacij o njih samih. Muzej naj bi postal kraj, kjer bodo Posamezniki ponovno srečali svojo identiteto.8 Vlivanje zaupanja pri obiskovalcih naj bo ena izmed glavnih nalog muzeja v prihodnosti. Na področju Profitnih organizacij to že velja, saj na zaupanju temelji ime podjetja. Kupci kupijo izdelek zato, ker podjetju zaupajo. Enako naj bi veljalo za muzeje. Vsak muzej bo moral jamčiti za svoj izdelek, drugače bo izgubil smisel svojga poslanstva (Skramstad 1996, 39). Po rezultatih analize tržno komunikacijskega spleta za SEM lahko trdim, da muzej zaenkrat uspešno sledi evropski in ameriški muzeologiji. Vendar pa je pri nadaljnjem vzpostavljanju nove lokacije muzeja, njegove podobe in identitete ter pri postavitvi nove stalne razstave treba zaposlene in vodje SEM-a opozoriti, da ne smejo slepo slediti in povzemati rezultate drugih evropskih in ameriških muzejev, temveč morajo pokazati nekaj svojega, izjemnega in posebnega. Z novimi prostori in z bodočo stalno razstavo se SEM-u ponuja enkratna priložnost, da vse to tudi pokaže. Svojo ponudbo bi lahko SEM povečal tako, da bi poleg različnih dejavnosti za otroke organiziral tudi Posebne programe za odrasle in upokojence. Izobraževanje in “zabavanje” M se moralo usmeriti tudi na dvorišče muzeja, ki je pri SEM-u več kot primerno. V Prihodnosti bi moral SEM povečati tudi svoje sodelovanje z mednarodnimi in domačimi organizacijami, predvsem na Področju turizma, svoje oglaševanje pa razširiti tudi s pomočjo študentov, ki bi jim v okviru obvezne prakse lahko ponudili sodelovanje pri postavitvi stalne razstave. Slovenskim muzealcem nova smer v muzeologiji, ki je v Združenih državah Amerike in v Evropi že krepko zakorakala v drugo tisočletje, torej ni neznana. To kažejo tudi njihova številna izobraževalna Izpopolnjevanja v tujini. Ko so muzeji začeli SVoj podjetniški pohod, se je pojavila bojazen, da bo trženje postalo tisto, kar določa muzej in njegovo delovanje. Ta strah Je Pri slovenskih muzealcih in kustosih še kako prisoten. Vsekakor ni neupravičen, saj so v tujini že vidne razlike med težnjami tržno usmerjenih ljudi in kustosi, vendar pa jih v večini muzejev uspešno rešujejo, saj vidijo, da drug brez drugega ne morejo uspešno delovati. Če povzamem misel, kije bila izrečena ob zaključku simpozija ob 150-letnici Smithsonian Instituta, danes velja, da muzeji na splošno niso (na razočaranje nekaterih) nepogrešljive organizacije, vendar tudi ne (na razočaranje drugih) nepotrebne organizacije. Njihova glavna naloga v prihodnosti bo uporabnost za posameznika in celotno družbo ter ponujanje obojim čim več informacij o njih samih. Svojo nalogo bodo najbolje opravljali takrat, ko bodo postali kraj, ki skuša prikazati ljudem njihovo različnost in posebnost. Viri in literatura: AMES, J. Peter 1994: A challenge to modern museum management: meshing mission and market. V: Kevin More (ur.), Museum management. London, str. 15-21. ADAMS, G. Donald 1983: Museum public relations. Nashville. BREJC, Irena 1998a: Lan in platno ujeta v mrežo. V: Dnevnik 48/87. Ljubljana, str. 13. BREJC, Irena I998b: Muzeji so najprej hiše idej, šele potem predmetov. V: Dnevnik 48/192. Ljubljana, str. 22-23. COMBE MCLEAN, Fiona 1994: Marketing in museums: a contextual analysis. V: Kevin More (ur.), Museum management. London, str. 232-248. FALK, John Howard & ÜILRKING, Lynn Diane 1992: The museum experience. Washington D.C. FERREN, Bran 1996: New tools to help museums perform their work. V: Museums for the new millennium. Washington D. C., str. 125-153. GHOSE, Saroj 1996: Evolution and international perspectives into the future. V: Museums for the new millennium. Washington D. C., str. 99-118. HATTON, Alf 1994: Current issues in museum training in the United Kingdom. V: Kevin More (ur.), Museum management. London, str. 148-155. LEWIS, Peter 1996: Museum and marketing. V: Kevin More (ur.), Museum management. London, str. 216-231. MIKUŽ, Marjeta 1997: Evalvacija potencialnih obiskovalcev Slovenskega etnografskega muzeja. (Slovenski etnografski muzej. Tipkopis.) Ljubljana. MIDDLETON, Victor 1994: Irresistible demand forces. V: Kevin More (ur.), Museum management. London, str. 249-255. RIHTER, Andreja 1998: Uvodni referat za področno razpravo o kulturni politiki za razvoj muzejske dejavnosti. Tipkopis. Ljubljana. SKRAMSTAD, K. Harold 1996: Changing public expectations of museums. V: Museums for the new millennium. Washington D. C., str. 33-52. SMERDEL, Inja 1996: Projekt, imenovan Slovenski etnografski muzej. V: Etnolog 6. Ljubljana, str. 17-49. VONČINA, Dejan 1996: Predstavitev muzeja Novejše zgodovine v Ljubljani, njegove identitete in imidža. (Fakulteta za družbene vede. Univerza v Ljubljani. Tipkopis.) Ljubljana. WOLF, Thomas 1990: Managing a nonprofit Organization. New York. ŽAGAR, Janja 1996: Podobe neke kulture ali predmeti o ljudeh - idejni osnutek razstavne zgo Jbe. V: Etnolog 6. Ljubljana, str. 59-74. 8 Saroj Ghose je na simpoziju ob 150-letnici Smithsonian Instituta dejal, da so muzeji izredno pomembni za družbo. Po razglasitvi neodvisnosti ali po kakšni drugi radikalni spremembi ljudje iščejo svojo identiteto - družbeno, kulturno, politično ali nacionalno. Odgovor na te stvari najdejo ravno v muzejih (Ghose 1996, 102). dr. Janez Bogataj DOLGO VROČE POLETJE ali nastajanje novega vzgojno izobraževalnega programa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Slovenija) S študijskim letom 1998/99 začenja svoja srečanja z etnologijo in kulturno antropologijo nova generacija študentov, in sicer po novem programu, ki je nastajal od prvih pobud, z vmesnimi prekinitvami, korekturami in podobnim, vse od januarja 1993. Program prav gotovo odraža dogajanja v etnologiji in kulturni antropologiji v navedenem obdobju, še zlasti v okviru a. Uvaja samostojen etnološki in (ali) kulturno antropološki študij. To pomeni, da ukinja nekdanji A in B študij. b. Po skupnih prvih dveh letnikih ponuja študentom v tretjem letniku svobodno odločitev za nadaljevanje študija v etnološki ali kulturno antropološki smeri. Na tej stopnji se programa začneta razlikovati po predmetih, kijih poslušajo študentje v 3. in 4. letniku na eni ali drugi smeri. Po končanem študiju dobijo študentje različna akademska naziva in imajo različne možnosti za zaposlovanje, kar je prednost za bodoče diplomante ene ali druge smeri. Nastajanje novega programa ima seveda svojo zgodovino1. V prispevku bom navedel le nekaj najpomembnejših dejstev, ki so privedla do njegove dokončne oblike. Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, posredno pa tudi v širšem strokovnem delovanju. Novi program ni kompromis, ampak v bistvu zelo velik uspeh, če upoštevamo zakonsko določene urne omejitve na eni in velike apetite sestavljalcev programa na drugi strani. Program ima dve temeljni značilnosti: Na oddelčnem kolegiju 25. 1. 1993 je Slavko Kremenšek sprožil vprašanje revizije študijskega programa. Temu vprašanju je bil zato posvečen oddelčni kolegij 5. 3. 1993, na katerem je bila najprej izpostavljena sinhronizacija samostojnega in A ter B programa. Slavko Kremenšek je tudi poudaril, da sta etnologija in kulturna antroplogija dve stvari. Sledili so najrazličnejši predlogi za uvajanje novih predmetov, ki so že takrat močno presegali meje realnega. Nekaj predlogov pa je bilo tudi povsem realnih in konkretnih. Ti so takoj postali veljavni. Tako je npr. Božidar Jezernik na seji kolegija 16. 3. 1993 predlagal spremembo naziva predmeta Etnologija južnih Slovanov v Etnologijo Balkana. Vzporedno z razpravami na oddelku so potekali tudi pogovori z vodstvom fakultete. Tako nam je bilo na sestanku pri dekanu, dne 30. 3. 1993, posredovano stališče vodstva fakultete, da se moramo usmerjati k modernemu dvopredmetnemu študiju. To je pomenilo, da moramo najprej združiti samostojno in A smer študija, nato pa še B smer obravnavati kot enakovredno oz. kot enakovredni drugi predmet. V tem letu se je po zaslugi (!) Oddelka za sociologijo kulture v vseh možnih razsežnostih odprlo vprašanje (interdisciplinarnega) študija kulturne antropologije na FF in v zvezi s tem tudi ustrezna razmerja s podobnim študijem v okviru Univerze (npr. na FDV). Antropološki študij na naši fakulteti seveda ni bil potrjen in s tem tudi ne razpisan, kar je razvidno iz razpisov za študijski leti 1992/93 in 1993/94. Dne 12. 5. 1993 je Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo soglasno sprejel sklep oz. pobudo, naj se reševanje študija kulturne antropologije rešuje v postopnem osamosvajanju oziroma ustanavljanju samostojnega oddelka za kulturno antropologijo. Pred odhodom na poletne počitnice je bilo 29. 6. 1993 tudi sklenjeno, da se jeseni opravi razprava o razmerju med etnologijo in kulturno antropologijo na našem oddelku. Vendar do te razprave ni prišlo, za kar je bilo verjetno več objektivnih in subjektivnih vzrokov. Jeseni se je oddelek namreč preselil v nove prostore na Zavetiški ulici 5. Poleg selitve so bila v ospredju takratnega dogajanja predvsem nekatera gmotna in kadrovska vprašanja. Razprava o razmerju med etnologijo in kulturno antropologijo v študijskem programu oddelka se je intenzivneje nadaljevala od 7. 3. 1995 dalje, ko je Božidar Jezernik poročal o pripombah fakultetne študijske komisije k predloženemu oddelčnemu Programu. Sprejet je bil sklep, da se čimprej naredi nova Programska shema oddelka. Seveda ta pobuda ni bila Posredovana le s strani oddelka, ampak je tudi fakultetni senat uradno zahteval razčiščenje tega vprašanja, ki gaje na senatu sprožil Slavko Kremenšek. 13. 3. 1995 so se na kolegiju pokazale tri možne rešitve, in sicer revizija obstoječega programa, razdelitev na dva programa z dvema ločenima katedrama (za etnologijo in kulturno antropologijo) ali popolna razdružitev. Slednja možnost je že 12. 5. 1993 dobila podporo, kot je razvidno iz Povedanega. Ob teh treh možnostih moram seveda Poudariti nekatera konkretna dejstva, ki so izvirala iz obstoječega stanja. Urnik predmetov in ur je bil v dotedanjem osnutku novega programa prenasičen. Glede razdelitve ur in bodočih nosilcev predmetov so se kazale zelo slabe razvojne možnosti. To je bilo povezano tudi z zelo slabimi možnostmi za nastavitve novih kadrov. Predvsem je bila zelo zapostavljena, glede uvajanja najrazličnejših antropoloških vsebin pa zelo ogrožena t.i. domača problematika ter rdeča nit s Pozitivnimi etnološkimi tradicijami”, ki bi morale biti središče bodoče zasnove. Po zelo dinamični razpravi je Bil sprejet predlog S. Kremenška, da se pripravijo Predlogi o bodočem razvoju oddelka, s tem pa tudi nov Program. Poudaril je izhodišče v slovenski etnologiji in konfederalno” obliko oddelka. Podprta je bila tudi misel Božidar Jezernika, da je ob raznih načrtih in težnjah po samostojnem kulturno antropološkem študiju “naš oddelek matičen za razvijanje kulturne antropologije”. Na naslednjem kolegiju oz. svetu oddelka, 1. 9. 1995, je Bilo sklenjeno, da oblikujemo osnutka za program etnologija in program kulturna antropologija, ki bosta izhodišči za nadaljnjo razpravo in oblikovanje novega Programa. Osnutka programov sta bila izdelana in obravnavana na seji sveta oddelka, 13. 10. 1995. Kljub temu, da so bili nekateri do dveh smeri v programu skeptični, se je prav na tem svetu pokazala pozitivna ustnost celotnega prizadevanja, saj je končno prišlo do Pogovora, ki bi ga morali na oddelku že davno pričeti, zrečenih je bilo veliko zanimivih misli, tudi za nazaj in dejanja, ki so bila storjena. Tako je npr. Ingrid Slavec-radišnik ugotavljala, da pred leti uvedeni dodatek k nazivu oddelka, namreč kulturna antropologija, “sploh ni bil nujno potreben”. Z njo se je strinjal tudi Božidar Jezernik in menil, “da sam naziv etnologija popolnoma zadošča, vendar je treba dodatek z nazivom kulturna antropologija ohranjati zaradi imperializma FDV in Oddelka za sociologijo kulture na FF, ker posegata na naša področja”. Slavko Kremenšek je opozoril tudi na nekatere druge stroke, ki so se razdružile oz. osamosvojile (npr. primerjalna knj'ževnost). Študijski program smo v naslednjih mesecih ustrezno dopolnjevali. Upoštevati je bilo treba vse nove normative in shemo za sestavljanje študijskih programov na univerzi ter pripraviti opise posameznih predmetov z navedbami obveznosti šmdentov in drugimi potrebnimi elementi. Pri tem so sodelovali sodelavci oddelka in tudi nekateri zunanji avtorji, strokovnjaki za posamezna področja. Seteda to ne pomeni, da bodo v bodoče vsi sodelovali tudi pri izvajanju študijskega programa, saj so se zlasti v letu 1998 razmere glede zunanjih predavateljev na Univerzi močno spremenile, da ne rečem zaostrile. Tudi sicer bo treba v večji meri razmišljati o vključevanju mlajših kadrov v pedagoški proces. Za to bodo potrebne tudi zakonsko določene minimalne urne obveznosti. Razmerje med nosilci predmetov z oddelka in zunanjimi je v programu zelo negativno (4:16), kar zmanjšuje tudi naše raziskovalne možnosti. O samostojnem študiju etnologije oz. o študijskem programu na samostojni smeri smo prvič razpravljali na seji sveta oddelka 19. 2. 1996, na seji 3. 3. 1997 pa sprejeli sklep, da jo z naslednjim študijskim letom tudi uvedemo. Vendar je imel novi program še vedno preveliko število predmetov in s tem tudi število ur, kar je bila posledica pretiranih širitev na samih začetkih postavitve novega sistema. V študijskem letu 1997/98 je bil tako nov študijski program v proceduri. Ob sprejemanju je bila poudarjena njegova zgledna zasnova in urejenost v vseh elementih, ki jih zahteva zakonodaja. V študijskem letu 1998/99 je začel veljati nov študijski program, ki ga v nadaljevanju tudi objavljamo. Sodelavci na oddelku sedaj pripravljajo še točkovanje programa po kreditnem sistemu, kar pa je tudi element prenove visokošolskega izobraževanja, povezanega z evropskimi poenotenji. 1 1 Gradivo za pričujoči zapis povzemam iz nekaterih zapisnikov sej sveta(kolegija) oddelka in iz mojih osebnih dnevnikov. IfiSSi AKTUALNO Vzgojno izobraževalni program' ETNOLOGIJA IN KULTURNA ANTROPOLOGIJA - VII/1 1. Uvod Prizadevanja za prenovo programa segajo v leto 1995 in so posledica disciplinarnega razvoja. Dosedanji program je zdrueval sorodni vedi, t.j. etnologijo in kulturno antropologijo, njuno vse izrazitejše profiliranje pa zahteva tudi ustrezno preoblikovanje študija obeh disciplin. Prenovljeni program omogoča študij etnologije in kulturne antropologije na enopredmetni smeri. Temeljna značilnost novega programa je skupni, t. j. uvodni del študija v 1. in 2. letniku, ki posreduje temeljna znanja s področja etnologije in kulturne antropologije. V 3. letniku se študij razdeli na program Etnoloških študij in program Kulturnoantropoloških študij, zaključi se s 4. letnikom. Tudi podiplomski program (magistrski študij) je razdeljen na etnološke in kulturnoantropološke študije. Študij torej ponuja kakovostno splošno etnološko in kulturnoantropološko izobrazbo. V okvire etnološkega programa sodijo tudi nekatera specializirana znanja, npr. folkloristika, etnološka muzeologija in etnološko konservatorstvo. Sestavine temeljnih znanj s področja etnologije in kulturne antropologije v 1. in 2. letniku vsebujejo uvodni teoretični predmeti {Zgodovina slovenske etnologije, Uvod - struktura in viri, Zgodovina etnoloških in antropoloških teorij, Splošna etnologija in kulturna antropologija ter Uvod v folkloristiko in primerjalna mitologija). O temeljnih metodah in tehnikah raziskovalnega dela se študentje seznanijo pri predmetu s tem naslovom. Metodične vidike s specifičnimi znanji dopolnjuje predmet Vizualna antropologija. Regionalna etnologija je zaobseena pri predmetih Kultura in način ivljenja Slovencev, Etnologija Balkana, Etnologija Evrope in Neevropska etnologija. Splošna znanja poglobijo študentje e v 1. in 2. letniku pri nekaterih specialnejših predmetih (npr. Politična in ekonomska antropologija. Etnologija in zgodovina. Družbena kultura in Uvod v družbene znanosti). V 1. in 2. letniku morajo študentje opraviti po 10 dni prakse. Program se v 3. letniku razdeli na Etnološke in Kulturnoantropološke študije. Etnološke študije sestavljajo predmeti, ki bodočim diplomantom posredujejo kakovostno etnološko izobrazbo. Poleg temeljnih predmetov {Kultura in način življenja Slovencev, Folkloristika, Metode in tehnike etnološkega raziskovalnega dela. Etnologija Balkana, Etnologija Evrope in Neevropska etnologija) študente vpeljujejo v posebna disciplinarna in strokovna znanja predmeti Etnologija in zgodovina. Splošna etnologija in kulturna antropologija (izbrana poglavja), Urbana etnologija. Etnološka muzeologija, Etnološko konservatorstvo. Folkloristika (posebna specialistična znanja). S kulturo in načinom ivljenja Slovencev po svetu se študentje seznanijo pri izbranih poglavjih predmeta Kultura in način življenja Slovencev v 3. in 4. Letniku. To je edini predmet s takšno vsebino v okviru visokošolskega izobraževanja na Slovenskem in obravnava vse Slovence po svetu, od manjšin do izseljencev in zdomcev. Študentje spoznanja dopolnjujejo pri izbirnih predmetih, kijih obiskujejo na oddelkih Filozofske fakultete ali oddelkih katere druge fakultete, v skladu z izbranimi temami seminarskih nalog ali diplomske naloge. Kulturnoantropološke študije sestavljajo predmeti, ki bodočim diplomantom zagotavljajo kakovostno kulturnoantropološko izobrazbo. Poleg temeljnih predmetov {Splošna etnologija in kulturna antropologija. Etnologija Balkana, Etnologija Evrope, Neevropska etnologija. Teorija kulture) se študentje seznanjajo s posebnimi znanji pri predmetih Urbana etnologija, Antropologija religije, Antropologija spola in spolnosti, Psihološka antropologija. Antropologija in individuum, Evolucijska antropologija in primatologija. Antropološka lingvistika, Medicinska antropologija, Antropologija časa in prostora. Metodološko-metodične poglobitve prinašata predmeta Metode in tehnike raziskovalnega dela in Vizualna antropologija. Dopolnitve so mogoče pri izbirnih predmetih, ki jih študent izbira med predmeti oddelkov Filozofske ali katere druge fakultete, na osnovi konsultacij z mentorjem pisnih nalog. 1.1 Lik diplomanta Po zaključku študija dobi študent naziv diplomirani etnolog, če se je v 3. in 4. letniku odločil za Etnološke študije, ali naziv diplomirani kulturni antropolog, če si je izbral Kulturnoantropološke študije. Diplomirani etnologi se zaposljujejo v Slovenskem etnografskem muzeju, v etnoloških oddelkih pokrajinskih muzejev, na Inštitutu za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, na zavodih za varstvo kulturne dediščine, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter na tistih visokih šolah, ki potrebujejo etnološko izobražene sodelavce. Diplomirani etnolog lahko uspešno deluje na delovnih mestih v turizmu, drubenem planiranju, urbanizmu, urejanju podeželja, na področjih domače in umetnostne obrti, sodelovanja s Slovenci po svetu, kmečkega turizma, v protokolarnih službah, v propagandi in promociji ter na področju vizualnih komunikacij. Uspešno lahko rešujejo tudi najrazličnejše ekspertne naloge, ki so povezane s kulturo in načinom življenja. Diplomant je že med študijem in z obveznostmi (seminarske naloge, diplomske naloge, terenske raziskave) neposredno povezan z družbo in okoljem oz. spoznava razmerja med človekom in njegovim naravnim ter kulturnim okoljem v Sloveniji, primerjalno pa tudi z drugimi območji po svetu. Diplomirani kulturni antropologi so strokovnjaki za splošna in posebna vprašanja razmerij med kulturo in 1 Izvleček je za objavo priredilo uredništvo Glasnika S.E.D. človekom. Prav zato se lahko zaposlijo v vseh tistih raziskovalnih, kulturnih in drugih ustanovah, ki se ukvarjajo s temi vprašanji. Kot poznavalci kulturnih razsenosti človekovega delovanja uspešno delujejo pri raziskovanju jezika, spolov, človekovih pravic, zdravstvene kulture, religij, življenja v urbanih okoljih, mnoične kulture in drugih. Diplomanti se lahko zaposlijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na vseh tistih visokih šolah, ki potrebujejo strokovnjake s področja kulturne antropologije ali razvijajo kulturnoantropološko znanstveno-raziskovalno in pedagoško usmeritev. Zaposlijo se lahko tudi v nekaterih navedenih ustanovah, ki potrebujejo kulturnoantro-pološki profil diplomantov za posamična specialistična področja (npr. za neevropska področja v Slovenskem etnografskem muzeju). Kot poznavalci splošnih in posebnih zakonitosti o človeku in kulturi lahko delujejo tudi v nekaterih segmentih državne uprave (npr. stiki države s svetom). 2. Splošni podatki o programu 2.1 Šifra programa : VIP - VII/1 2.2 Ime in vrsta programa: Etnologija in kulturna antropologija -nepedagoška: enopredmetna smer 2.3 Povezanost z drugimi programi v usmeritvi Vrsta: SR Stopnja: V Naslednji zahtevnejši program: magister etnologije magister folkloristike magister kulturne antropologije magister etnološke muzeologije magister etnološkega konservatorstva 2.4 Strokovni naslov: diplomirani etnolog, diplomirani kulturni antropolog 2-5 Trajanje študija: redni študij 4 leta (8 semestrov) in 1 leto (dva semestra) absolventskega staža 2-(> Usmeritev: humanistična Pogoji za vključitev v izobraževanje 2- 1 Splošni pogoji: Pogoj za vključitev v izobraževanje za Program etnologije in kulturne antropologije je uspešno končano srednješolsko izobraževanje. 3- 2. Način določanja ustrezne predizobrazbe: Kandidat dokaže ustrezno predhodno šolsko izobrazbo s spriče-valom o opravljeni maturi s splošnoizobraževalnima Zbirnima predmetoma oziroma z uspešno opravljenim Preizkusom znanja, če ni končal ustrezne usmeritve ali prednje šole. Sprejemni izpit za magistrski študij za andidate, ki niso diplomirali iz programa Etnologija in uurna antropologija, vključuje pregled snovi vseh 'rih let iz predmetov Splošna etnologija in kulturna antropologija in Kultura in način življenja Slovencev. 4. Predmetnik in študijski načrt Skupni predmeti I. let II. let. III. let. IV. let. Telesna vzgoja 60 ur 60 ur 60 ur * Sociologija 30 ur * Filozofija 30 ur * Politologija 30 ur * Študent obiskuje predavanja pri e.iem od predmetov in pri njem opravi izpit v času do prijave k zagovoru diplomske naloge. 4.1 Razpored po smereh in letnikih 4.1.1 Samostojna smer 4.1.1.1 1. in 2. letnik 1. letnik Predmet P S V Uvod - struktura in tehnike 4 2 Zgodovina slovenske etnologije 1 Etnologija in zgodovina 2 Kultura in način življenja Slovencev 2 Etnologija Evrope 2 Neevropska etnologija 2 Politična in ekonomska antropologija 2 Uvod v družbene znanosti 6 Tuji jezik (*nem„ *ital.,*madž.) 4 Skupaj (tedensko) = 27 ur 21 6 Skupaj (letno) = 810 ur 2. letnik Predmet P S V Zgodovina etnoloških in 2 2 antropoloških teorij Splošna etnologija in kulturna 4 2* antropologija Etnologija in zgodovina 2* Uvod v folkloristiko in 3 primerjalna mitologija Vizualna antropologija 2 2* Politična in ekonomska 2* antropologija Kultura in način življenja 2 2* Slovencev Etnologija Balkana 2 2* Etnologija Evrope 2 2* Neevropska etnologija 2 2* Tuji jezik (*nem.,*ital., 4 *madž.) Skupaj (tedensko) = 27 ur 19 4 4 Skupaj (letno) = 810 ur AKTUALNO AKTUALNO 4.1.1.2 Etnološke študije 4.1.1.3 Kulturnoantropološke študije 3. letnik Predmet P S V Kultura in način življenja Slovencev 3 2+2 * Etnologija Balkana 2 2* Etnologija Evrope 2 2* Neevropska etnologija 2 2* Folkloristika I 2 2* Etnologija in zgodovina 2* Etnološka muzeologija 2 Etnološko konservatorstvo 2 Vizualna antropologija 2* Politična in ekonomska antropologija 2* Metode in tehnike raziskovanja 1 1 Izbirni predmet 2 Skupaj tedensko = 30 ur 23 4 3 Skupaj (letno) = 900 ur 4. letnik Predmet P S V Kultura in način življenja 3 2+2 Slovencev * Emologija Balkana 2* Etnologija Evrope 2 2* Neevropska etnologija 2 2* Folkloristika II 2 2* Emologija in zgodovina 2* Splošna emologija in kulturna 6 4* antropologija Etnološka muzeologija 2 Etnološko konservatorstvo 2 Vizualna antropologija 2* Politična in ekonomska 2* antropologija Metode in tehnike 1 1 raziskovanja Izbirni predmet 2 Skupaj (tedensko) = 27 ur 18 8 1 Skupaj (lemo) = 810 ur 3. letnik Predmet P S V Emologija Balkana 2 2* Etnologija Evrope 2 2* Neevropska emologija 2 2* Splošna emologija in kulturna antropologija 5 2+2 * 2 Vizualna antropologija 2* Antropologija religije 2 2* Antropologija spola in spolnosti 2 Politična in ekonomska antropologija 2* Psihološka antropologija 2 Teorija kulture 2 Metode in tehnike raziskovanja 1 1 Izbirni predmet 2 Skupaj (tedensko) = 29 ur 22 4 3 Skupaj (lemo) = 870 ur 4. letnik Predmet P S V Emologija Balkana 2* Etnologija Evrope 2 2* Neevropska emologija 2 2* Splošna emologija in kulturna 4 2+2 antropologija * Urbana emologija 2 2* Vizualna antropologija 2* Antropologija religije 2* Evolucijska antropologija in 2 1 primatologija Antropološka lingvistika 2 Medicinska antropologija 2 Antropologija časa in 2 prostora Metode in tehnike 1 1 raziskovanja Politična in ekonomska 2* antropologija Simbolna antropologija 2 2* Izbirni predmet 2 Skupaj (tedensko) = 27ur 21 4 2 Skupaj (lemo) = 810 ur 5. Obveznosti študentov, usmerjanje in zaključek študija 5. 1 Prestopni pogoji Za vpis v II. letnik Izpiti: Uvod - struktura in tehnike (dvodelni izpit) Zgodovina slovenske etnologije Etnologija in zgodovina Politična in ekonomska antropologija Kultura in način življenja Slovencev Etnologija Evrope Neevropska etnologija Uvod v družbene znanosti (tridelen izpit) Tuji jezik Kolokviji: Etnologija in zgodovina Uvod v družbene znanosti Tuji jezik - trije pisni kolokviji Pisne naloge: Uvod - struktura in tehnike Neevropska etnologija Uvod v družbene znanosti Terensko delo: Terenske vaje - 20 dni Terenska praksa - 10 dni Za vpis v III. letnik Izpiti: Kolokviji: Pisne naloge: Terensko delo: Zgodovina etnoloških in kulturnoantropoloških teorij Uvod v folkloristiko in primerjalna mitologija (izpit je dvodelen) Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja Vizualna antropologija Kultura in način življenja Slovencev Neevropska etnologija Tuji jezik Tuji jezik - dva pisna kolokvija Seminarska naloga I - pri izbranem obiskovanem seminarju Zgodovina etnoloških in kult .antrop. teorij Neevropska etnologija Vizualna antropologija Terenske vaje - 10 dni Terenska praksa - 10 dni Etnološke študije Za vpis v IV. letnik Izpiti: Folkloristika I Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja Etnološka muzeologija Etnološko konservatorstvo Kultura in način življenja Slovencev Etnologija Balkana Neevropska etnologija Koiokviji: Metode in tehnike raziskovalnega dela Pisne naloge: Seminarska naloga II - pri izbranem obiskovanem seminarju Neevropska etnologija Metode in tehnike raziskovalnega dela žensko delo: Terenske vaje - 20 dni Terenska praksa - 10 dni prijave k zagovoru diplomske naloge Izpiti: Folkloristika II Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja (tridelni izpit) Kultura in način življenja Slovencev -izbrana poglavja Neevropska etnologija 0 okviji: Metode in tehnike raziskovalnega dela 'Plomski izpitnSplošna etnologija in kulturna antropologija Kultura in način življenja Slovencev ■ Etnologija Evrope lrni izpiti: Študent obiskuje dva izbirna predmeta, enega v III. in enega v IV. letniku in pri njiju opravi predpisane obveznosti. Pisne naloge: Diplomska naloga - pri izbranem obiskovanem seminarju Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja Etnološka muzeologija Etnološko konservatorstvo Etnologija Evrope Neevropska etnologija Metode in tehnike raziskovalnega dela Terensko delo: Terenske vaje - 20 dni Terenska praksa - 10 dni Kulturnoantropološke študije Za vpis v IV.Ietnik Izpiti: Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja Antropologija spola in spolnosti Antropologija religije Psihološka antropologija Etnologija Balkana Neevropska etnologija Pisne naloge: Seminarska naloga II - pri izbranem obiskovanem seminarju Antropologija religije Neevropska etnologija Do prijave k zagovoru diplomske naloge Izpiti: Splošna etnologija in kulturna antropologija - izbrana poglavja Teorija kulture & Antropološka lingvistika Medicinska antropologija Antropologija časa in prostora Evolucijska antropologija in primatologija Neevropska etnologija Kolokviji: Antropološka lingvistika Diplomski izpiti: Splošna etnologija in kulturna antropologija Etnologija Evrope Izpit iz izbranega diplomskega področja Izbirni izpiti: Študent obiskuje dva izbirna predmeta in pri njiju opravi predpisane obveznosti Pisne naloge: Diplomska naloga pri izbranem obiskovanem seminarju Etnologija Evrope Evolucijska antropologija in primatologija & Antropološka lingvistika - seminar & = Študent opravi ali seminarsko nalogo ali izpit. Terensko delo: Terenske vaje - 30 dni do prijave k zagovoru diplomske naloge 5. 2 Vpis v višji letnik in pogoji zu ponavljanje letnika Študent se vpiše v naslednji letnik po opravljenih predpisanih prestopnih pogojih, ali če mu manjka eden od spregledljivih prestopnih pogojev in v skladu s 161.členom Statuta Univerze v Ljubljani. Študent lahko ponavlja letnik v skladu s 162.členom Statuta Univerze v Ljubljani. 5. S Svetovanje in usmerjanje med študijem Študent dobi strokovne informacije o študiju ob vpisu, med študijem pri predstojniku in profesorjih/mentorjih ter strokovni tajnici. AKTUALNO 4 6. Podiplomski študij ETNOLOGIJA IN KULTURNA ANTROPOLOGIJA - VII/2, 2 MAGISTER 6.1 Lik podiplomskega študenta Kandidat, ki konča podiplomski študij po individualnem študijskem programu za pridobitev magisterija, je s poglobljenim teoretskim in metodološkim znanjem usposobljen za samostojno znanstveno-raziskovalno delo na izbranem področju. Kandidat, ki konča podiplomski študij za pridobitev magisterija, dobi lahko enega od naslednjih nazivov: • magister etnologije • magister folkloristike • magister kulturne antropologije • magister etnološke muzeologije • magister etnološkega konservatorstva • magister neevropske etnologije 6.2 Splošni podatki o programu 6.2.1 Študijska področja in študijski programi Podiplomski program etnologije in kulturne antropologije ima smeri: Slovenska etnologija Folkloristika Etnološka muzeologija Etnološko konservatorstvo Neevropska etnologija Kulturna antropologija Primerjalna mitologija Predmetnik sestavlja največ 6 predmetov (predavanja in seminarji). Program obsega največ 300 oz. 450 ur v celotnem študiju. Med stalnimi skupnimi predmeti so: Etnologija Slovencev, Izbrana poglavja iz sodobne etnološke metodologije. Etnologija in sodobna slovenska družba. Težnje v sodobni evropski etnologiji, Splošni seminar. Predmetnik se oblikuje za vsakega kandidata posebej in sicer iz treh skupin predmetov: • predmeti, ki so skupni za vse kandidate podiplomskega študija etnologije ali kulturne antropologije in si kandidati pridobijo z njimi splošna znanja s poglobljenim študijem širših metodoloških vprašanj v okviru teme magistrske naloge, • predmeti, ki so skupni za vse kanmdidate na posamezni izbrani smeri, • predmeti, ki so izbrani za posameznega kandidata glede na temo magistrske naloge. Predmeti iz prve skupine zajemajo teorijo in metodologijo ter načine raziskovalnega dela v etnologiji in kulturni antropologiji. Predmeti druge skupine so poglobitev in usmeritev teh vprašanj v okvirih izbrane smeri, predmeti tretje skupine pa uvajajo kandidata v temo magistrske naloge. Predmeti v programu so vertikalno in horizontalno povezani. To ne velja le za skupne predmete, ampak tudi za izbirne oz. predmete, ki so neposredno povezani s temo naloge. Delež prakse je v programu prisoten in neposredno povezan s temo naloge. Načini izvajanja pa so lahko različni, in sicer: • praktični del opravi kandidat v okviru terenskega dela, ki je del programa, • praktični del opravi kandidat na ustanovi, kjer je zaposlen, • praktični del opravi kandidat na drug način, ki je povezan s temo njegove naloge. 6.3 Pogoji za vključitev Na podiplomski študij programa etnologije in kulturne antropologije se lahko vpišejo kandidati, ki imajo diplomo visokošolskega študija navedenega programa ter aktivno in pasivno obvladajo vsaj dva svetovna jezika. Če imajo visokošolsko diplomo druge stroke, morajo uspešno opraviti diferencialna izpita in v teku prvega semestra podiplomskega študija opraviti seminarsko nalogo (podrobnosti so navedene pri vsakokratnem javnem razpisu za vpis na III. stopnjo). Splošni pogoji za vpis so: • povprečna ocena prav dobro (8) dosežena na dodiplomskem študiju, • šest mesečne delovne izkušnje (pri tem štejejo udeležbe na raziskovalnih terenskih delavnicah, praksa, ki so jo opravili v času dodiplomskega študija, sodelovanje pri raziskovalnih projektih, študentske nagrade za raziskovalno delo itd.). 6.4 Študijske obveznosti V višji letnik študija se lahko vpišejo kandidati, ki so opravili vse obveznosti, predpisane z individualnim študijskim programom, plačali šolnino ali priložili potrdilo, da so plačila šolnine oproščeni. Z uspešnim zagovorom magistrske naloge dokažejo usposobljenost za nadaljnje strokovno oz. znanstveno-raziskovalno delo. 6.5 Pogoji za izvajanje programa Kadrovski pogoji: Pri izvajanju programa sodelujejo habilitirani univerzitetni učitelji in strokovnjaki specialisti (glede na temo naloge) za posamezna področja, ki imajo doktorat znanosti iz etnologije ali kulturne antropologije. Glede na temo naloge se lahko vključijo v izvajanje programa tudi habilitirani univerzitetni učitelji ali strokovnjaki z doktoratom znanosti in specialisti z drugih sorodnih področij. Uredništvo PODELILI MURKOVE NAGRADE Vsako leto ob podelitvi Markovih priznanj in listin pretresemo strokovno in znanstveno delo ter izberemo etnologe, ki so svoje delo posvetili etnološki vedi. Priznanje podelimo za življenjsko delo in za delo, ki je v preteklem letu prineslo novosti v stroki. Želimo, da bi v prihodnje podeljevali Murkova prizanja in listine tudi za tako imenovano organizacijsko delo, ki sedaj ni deležno enakovredne obravnave, pa je ninogokrat najpomembnejše za razvoj stroke. Pomembno je, da ga opravljamo znotraj stroke, ker ga ne moremo in ne smemo Prepustiti drugim, če hočemo razvijati inštitucije in strokovno znanje v njih. Pred etnologijo kot eno od nacionalnih ved se vedno znova postavlja vprašanje o njeni vlogi v nacionalnem in državnem prostoru. Ohranjanje in razvijanje etnološke dediščine pomeni prenašanje znanja, ki se je stoletja nabiralo v rodovih, ki so tukaj živeli, tudi na mlajši rod. Iskanje in novo oblikovanje nacionalne identitete je ponovno prisotno v evropskih deželah. Etnološka dediščina je sestavni del vsake nacionalne identitete. Slovenci imamo vse možnosti, da izkoristimo svoje zgodovinske in naravne prednosti in damo enakopraven prispevek v svetovno zakladnico. Tako bomo obogatili sebe in druge. Letošnjima nagrajencema v svojem imenu in v imenu SED iskreno čestitam! Duša Krnel-Umek Predsednica Slovenskega etnološkega društva Strokovna utemeljitev ob podelitvi: DR. GORAZD MAKAROVIČ -MURKOVO PRIZNANJE Dr. Gorazd Makarovič, muzejski svetnik in kustos za ljudsko umetnost v Slovenskem etnografskem muzeju, je s štiridesetletnim delovanjem v najstarejši slovenski etnološki ustanovi, z delom na etnološkem, muzeološkem in umetnostnostnozgodovinskem področju v veliki meri prispeval k novim spoznanjem, ugledu in uveljavitvi etnološke in druge kulturne dediščine v domačem in širšem evropskem prostoru. Z izvirno metodologijo je definiral pojem in pomen ljudske umetnosti, s katero se je največ ukvarjal, in ga označil s terminom likovna umetnost na kmetijah. Načenjal je tudi teme, ki ne sodijo v ta krog, kot so fenomen kiča, arhitektura, stanovanjska kultura višjih slojev v srednjem veku, ljudska prehrana, problematika časa itd., v katerih je z interdisciplinarnim pristopom na svojski način razkrival mnogo manj znane sestavine življenja. Njegovo delo Slovenska ljudska umetnost, ki je izšlo leta 1981, je temeljni priročnik za poznavalce in ljubitelje ljudske umetnosti, za študente in muzejske delavce; za vse, ki jim je etnološka dediščina delovno področje. Dr. Gorazd Makarovič sodi med tiste muzealce, ki jih poznamo kot brezkompromisne zagovornike muzejske esss AKTUALNO Na slavnostni podelitvi v Vili Podrćžnik, 18. 11. 1998 (foto: Irena Keršič). stroke. To dejstvo ne potrjujejo le zgledno urejene ter vešče in večplastno sestavljene kolekcije, za katere skrbi, temveč tudi zelo odmevne razstave, ki jih je postavil v Slovenskem etnografskem muzeju in v drugih muzejih. Občudovanja vredna je njegova bibliografija, v kateri kar nekaj razprav sodi med temeljna dela slovenske etnološke in umetnostnozgodovinske misli. Po njegovi zaslugi smo del naše dediščine predstavili nekaterim glavnim evropskim mestom in tako omogočili afirmacijo slovenske kulturne dediščine in Slovenije v širšem evropskem okviru. Dragoceni so tudi njegove študije in katalogi, ki spremljajo razstave in ki so rezultat poglobljenega interdisciplinarnega dela. Članki in razprave dr. Gorazda Makaroviča posegajo tudi na področja socialne kulture, urbanizma, ikonografije itd. S številnimi strokovnimi in poljudnimi članki s področja ljudske umetnosti pa je veliko prispeval tudi k vzgoji mladih. Dr. Gorazd Makarovič je sodeloval tudi pri velikih projektih, ki so združevali večino slovenskih etnologov, od Vprašalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja, do Enciklopedije Slovenije in pri pripravi Slovenskega etnološkega leksikona. Sodeloval je tudi v uredništvih muzejskega glasila Slovenski etnograf in Knjižnice SEM. MAG. JANJA ŽAGAR -MURKOVA LISTINA Murkovo listino je prejela mag. Janja Žagar, višja kustodinja v Slovenskem etnografskem muzeju, za pripravo razstave Vrata kroga, o rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Razstava je ena od treh razstav, s katerimi je Slovenski etnografski muzej junija 1997 odprl vrata nove upravne stavbe v obnovljenih muzejskih prostorih. Od vseh prikazanih razstav je ta doživela največji odmev, tako med etnologi kot tudi med nestrokovnim občinstvom. Razstava Vrata kroga ponazarja rojstvo in prva leta življenja, hkrati s tem pa tudi vstop v življenjski, letni, dnevni ipd. ciklus ter začetek zgodbe o človeku, ki naj bi bila v vsej svoji raznolikosti del bodoče stalne razstave muzeja. Časovno je vsebina ujeta v začetek 19. stoletja. Zgodba teče od obdobja pred rojstvom do obdobja odraščanja. Avtorica je spregovorila o vrednotenju spolnih odnosov in neplodnsoti, o obdobju nosečnosti, o načinih kontracepcije, porodu, sprejemu novorojenčka v družino in širšo družbeno skupnost, o varovanju in vzgoji otrok, o igrah in igračah, o šolanju, o delovnih obveznostih otrok ter razlikah v vrednotenju otroštva glede na družbene sloje. obiskovalcih spodbudila občutek skrivnostnosti z možnostjo pogleda skozi okno v hišo, kjer naj bi se pravkar rojeval nov član namišljene družine. Z ambientalno predstavitvijo je postavila obiskovalce v samo središče dogajanja in jim še intimneje približala obravnavano vsebino. Razstava je zasnovana na več nivojih, tako da omogoča ogled širokemu krogu obiskovalcev, ne glede na njihovo starost, izobrazbo, poklic in predhodno znanje o obravnavani vsebini. Mag. Janja Žagarje izbrala sodoben muzeološki pristop, ki je v obiskovalcih spodbudil zanimanje za obravnavano vsebino, muzejsko delo in bodoče razstave Slovenskega etnografskega muzeja, kot tudi želje po večjem številu tovrstnih občasnih razstav in stalni razstavi. Ob razstavi je izšla tudi brošura, ki sledi posameznim vsebinskim sklopom, prikazanim na razstavi. Predlagatelji Avtorica razstave je združila muzeološki in etnološki znanstveni pristop v zaokroženo celoto. Izbrano vsebino je prikazala jedernato, nazorno in učinkovito, z ne preveč številnimi, a preudarno izbranimi predmeti, kijih je smiselno uvrstila v posamezne vsebinske sklope. Podrobnejši razlagi raznolikosti predmetov posameznih vsebin je namenila dotikalni ekran, ki omogoča, da se obiskovalci samostojno sprehodijo po poljubno izbranih vsebinskih sklopih in tako tudi sami aktivno sodeljujejo na razstavi. Avtorica jih ne obremeni s prepodrobnim Prikazovanjem obsežnosti in raznolikosti zbirk Predmetov, temveč pusti, da spregovorijo o zgodbi nekega rojstva skupaj s pisano besedo in številnimi fotografijami. Avtorica je spretno izrabila prostor in v Aleš Gačnik SODOBNO OBLIKOVANJE IZ KORUZNEGA LIČJA / EKSTRAVAGANTNA OBLAČILA IN TAPISERIJE STANISLAVE VAUDA Ko prevozimo Slovenijo v poletnem in jesenskem času po dolgem in počez,se zavemo, da potujemo po koruzni Sloveniji. Stanislava Vauda, 1998 Jesen označuje čas velikih pričakovanj, veselja in bridkosti, zmage in porazov nad naravo in njenimi darovi. In prav ta čas je bil na svojstven in simboličen način zaznamovan tudi s l. oktobrom leta 1998, ki si ga bomo zapomnili kot dan, ko smo v razkošnih prostorih romanskega palacija na Ptujskem gradu pospremili na pot nekonvencionalno “modno revijo ” in razstavo, ki priča o odličnih in izvirnih dosežkih sodobnega slovenskega oblikovanja. In to takšnega, ki je obeleženo s pridihom lokalne in nadnacionalne kulture, ki je zazrto tako v preteklost kot v prihodnost. Mlada oblikovalka Stanislava Vauda' s Ptuja, diplomantka Oddelka za oblikovanje oblačil in tekstilij (Tekstilna fakulteta. Univerza v Ljubljani), je na inovativen in domiseln način izdelala tapiserije in oblačila iz koruznega ličja. Na otvoritveni slovestnosti so nas v ličje odete plesalke in manekenke nagovorile v obliki igrive “modne revije”, in to kot gibajoče se skulpture oziroma umetnine. V svet ekstravagantnega glamurja so nas zapeljale na tako poseben, idejno izviren in občuten način, da je večina prisotnih gostov zapadla v nekakšno prijetno ekstazo, napolnjeno s soncem in ličnatim esprijem. V okolju razkošne grajske arhitekure so med “sončnimi” tapiserijami, razobešenimi po romanskem zidovju, bosonoge lične gospodične in kraljične delovale kot prelepa bitja iz sanj, kot nevsakdanje, prvič videne boginje lepote in koruze hkrati. K tej premišljeno vzpostavljeni atmosferi med nastopajočimi ličnimi gospodičnami in obiskovalci je pripomoglo veliko drobnih detajlov, posebno še duhovita koreografija, izbor glasbe in usmerjena reflektorska svetloba.2 Dan po otvoritvenem spektaklu smo mojstrovine iz ličja lahko občudovali “le” še na muzejski razstavi3, in to kot neme ter negibne figure oziroma kot nevsakdanje muzealizirane kuriozitete. Oblikovalka se je poigrala s skrivnostnimi strukturami in barvami, z navidezno monokromijo koruznih listov, z njihovim prekrivanjem pa je ustvarila teatralične kostume, ki so kljub okornim in trdim materialom delovale mehko, igrivo in predvsem elegantno - ekstravagantno. Po večletnem sušenju ličja, filigranski selektivnosti in obdelavi, zlasti likanju in šivanju, je Stanislava Vauda oblikovala inovativno gospodična, foto Igor Benčevič M Eden izmed desetih igrivih modelov iz ličja Stanislave Vauda, foto: Igor Benčevič kolekcijo desetih oblačil4 in osmih tapiserij iz koruznega ličja. Na koeksistenco kostumografskih oziroma oblačilnih kreacij s človekom, na prefinjeno funkcionalnost in teatralnost so opozarjale k oblačilom pridane barvne risbe kostumov in fotografije, posnete v idiličnem naravnem okolju v stilu nekakšnega naturalističnega “neo-kiča”. Razstava Lične gospodične je kot sodobna pravljica o Krištofu Kolumbu, ki je skupaj z nekaterimi drugimi raziskovalci prinesel koruzo iz Amerike v Evropo in nenazadnje tudi v deželo na sončni strani Alp. Kljub temu, da koruza ni slovenska avtohtona rastlina, je močno (so)oblikovala podobo slovenske krajine, še zlasti pa našo pridelovalno in predelovalno tradicijo, prehrambene navade, pletarske izdelke domače in umetnostne obrti itn. Lahko bi dejali, da je koruza naš tihi, a nepogrešljivi sopotnik skozi vsakdanje življenje. Oblikovalki Stanislavi Vauda je uspelo ustvariti nekaj težko predstavljivega. Koruzo oziroma koruzno ličje je povzdignila s hlevske stelje, vsakdanje hrane za ljudi in živali na umetniški nivo, brez predsodkov in odvečnega realizma. Njene lične kreacije niso folkloristično osladne, romantično nostalgične in ne poveličujejo trpljenje slovenskega kmeta. Prav nasprotno. S pridihom “eko & etno” likovnega izraza poveličujejo sodobno umetniško in oblikovalsko kreativnost, ki išče izzive v privzeti, a vendarle “udomačeni” kulturi. Njene kreacije so svojstven izziv različnim modnim trendom na področju oblikovanja oblačil in modnih dodatkov, posredno pa tudi dosedanji kreativnosti pri oblikovanju številnih, zlasti uporabnih predmetov iz koruznega ličja kot npr. copatom, “cekarjem” ali predpražnikom, pa tudi nekaterim dekorativnim predmetom kot npr. miniaturnim figuricam, ki prikazujejo tradicionalna kmečka opravila slovenskega podeželja itn. Inovativnost, kreativnost in duhovitost, ki presegajo ceneno klišejsko modno oblikovanje, so tiste vrednote, ki postavljajo oblikovalska snovanja Stanislave Vauda v sam vrh sodobnega slovenskega oblikovanja in prepričan sem, da prav kmalu tudi evropskega. V času, ko večina ljudi razmišlja le o visokih tehnologijah, novih materialih ipd., nas prav te kreacije na sodoben in času primeren način vračajo v nek pozabljen svet materialov in kultur, ki so sooblikovale našo identiteto in življenjski slog. In še nekaj. Na področju globalnih modnih in splošnih umetniških trendov lahko zaznamo vse večje vračanje k dediščini posameznih ljudstev in narodov. Tudi med desetimi svetovnimi globalnimi strukturalnimi megatrendi, ki bodo zaznamovali način življenja v 21. stoletju, napovedovalci prihodnosti uvrščajo tudi tistega, ki napoveduje splošno in globalno vračanje k lokalnim tradicijam in kulturam. Od skice do modela (razstava), foto: Aleš Gačnik Lične gospodične in njih oblikovalka Stanislava Vauda, foto: Aleš Gačnik. Razstavo “Lične gospodične / Tapiserije in oblačila iz koruznega ličja” moramo uvrstiti med najpomembnejše ptujske projekte na področju umetniškega in oblikovalskega ustvarjanja v zadnjih desetletjih. Le želimo si lahko “vladarjev” na ministrstvih, občinskih upravah, na fakultetah in akademijah, v kulturnih, raziskovalnih, izobraževalnih in drugih institucijah, ki bodo želeli in znali koristiti ter izkoristiti takšne ustvarjalce in takšne priložnosti za mednarodno prepoznavno promocijo slovenske kreativnosti in inovativnosti. Razstava nam odpira oči, kako lahko na sodoben način povezujemo tradicijo s prihodnostjo in kako lahko “stare” ter pozabljene materiale uporabljamo v povsem novih kontekstih, izven utečene dekorativne, aranžerske in oblikovalske prakse. Projekt Stanislave Vauda predstavlja invencijo in inovacijo na področju sodobnega oblikovanja in razumevanja dediščine, zato jo kaže razumeti kot odličen smerokaz ali model pri sodobnih snovanjih na področju domače in umetnostne obrti ter tiste modne, umetniške in obrtniške ustvarjalnosti, ki se oplaja ali išče navdih v lokalnih tradicijah in kulturah. Razstava je vzorčni model, ki nas opozarja na dane in ponujene priložnosti, kako lahko koristimo bogastva naše naravne in kulturne dediščine kot element lastnega regionalnega in svetovno primerljivega razvoja. In to takšnega, ki gradi svojo vizijo prihodnosti na mednarodni prepoznavnosti, inovativnosti in kreativnosti! Lična kraljična - prototip sodobnega slovenskega oblikovanja, foto: Igor Benčevič. 1 Stanislava Vauda se je rodila leta 1970 na Ptuju, v okolju, ki je zaznamovalo njeno umetniško ustvarjalnost. Kljub historični preobremenjenosti mesta ji uspeva vzpostavljanje svojstvene interakcije med dediščino primarnega kulturnega okolja in sodobnimi trendi na področju modnega oblikovanja oblačil in tekstilij. Razpeta je med delom kostumografinje v slovenskih gledališčih (MGL Ljubljana, SLG Celje, SNG Maribor, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Ptuj in Gavella Zagreb), raziskovalko oblačilne kulture, zlasti 19. stoletja in modno oblikovalko, polno sanjavosti, iskrivosti, duhovitosti in barvitosti. 2 K celostnemu doživetju svojevrstnega performansa so pripomogli tudi koreografinja Majda Fridl, frizer Sašo Fenos, vizažist Andrej Gabron in svetlobni mojster Tomaž Bezjak. Za tehnično ozvočitev je poskrbel Davorin Jukič, za premišljeno izbrano glasbo pa Igor Benčevič in mag. Darja Koter. Razstavo je otvorila mentorica Stanislave Vauda, profesorica Vera Sešlar Založnik iz Oddelka za oblikovanje oblačil in tekstilij s Tehnične fakultete v Ljubljani. 3 Razstava, ki jo je omogočilo osem sponzorjev, je bila na ogled v prostorih romanskega palacija na Ptujskem gradu od 1. do 19. oktobra 1998. MUZEJSKO KONSERVATOR Katka Grzinčič MUZEJI NA INTERNETU “Deskati” po internetu danes ni več stvar prestiža, temveč že kar nuja vsakega aktivno pišočega posameznika. Računalnik za marsikoga še vedno ni tako dostopen, kot je telefon, vendar pa se v Sloveniji že pojavljajo cyber-cafeji, ki nudijo poleg običajne pijače tudi računalnik z internetom. Kakšno veliko znanje za brskanje po mreži ni potrebno, vendar pa mora hiti posameznik kar spreten oziroma trdno odločen, da iz ponujene množice nekoristnih informacij dobi tisto, ki jo zares potrebuje, in se ne prepusti užitkom zapeljevanja drugih, mogoče (malček) mikavnejših ponudb. Ni treba veliko in že lahko iz spletne strani muzejske zbirke v Narodnem muzeju pristaneš na športni strani celjskih rokometašev, kjer so predstavljeni vsi igralci, njihove fotografije in posebnosti. Internet je zasvojil ljudi, tako je postal enakovreden medij časopisu, radiu in televiziji. Po besedah Brana Ferrena je internet postal pomemben tudi za promoviranje muzejev in njihovih izdelkov (Feren 1996, 126). Lahko bi se celo reklo, daje internet učinkovitejši od drugih medijev, saj spletna stran določenega muzeja na internetu pokaže, da muzej uspešno sledi sodobnim smernicam razvoja. Razlike med spletnimi stranmi muzejev na internetu so velike. Računalniška grafika, njena izdelava in tehnika so tako napredovali, da ni več tako pomembno, ali je muzej na internetu ali ne, temveč, kako se v okviru navedenega medija predstavlja. Začetna stran s fotografijo stavbe muzeja, ki ji sledijo splošne informacije, nekaj strani opisov, kaj muzej počne in kaj vse zbira, ni več dovolj. Spletna stran muzeja mora biti oblikovana tako, da predstavlja čim realnejšo podobo muzeja. Tridimenzionalne fotografije, kratki podnapisi, čim večja izbira ikon oziroma poglavij in podpoglavij, različne teme in sveže informacije morajo virtualnega obiskovalca pritegniti tako, da ostane na spletni strani muzeja čim dlje, kar skuša muzej doseči tudi v realnosti, z resničnimi obiskovalci. Archives & Museum Infonnatics so letos že drugič zapored organizirali konferenco na temo Muzeji in internet, ki je potekala v Kanadi, v Torontu, od 22. do 25. aprila. Na tridnevni konferenci so razpravljali o uporabi interneta v muzejih, problemih in napakah, predstavili so nove tehnološke izboljšave in ponudbo. Muzealci so se lahko vključili tudi v številne delavnice, v katerih so se lahko naučili specifičih znanj o uporabi interneta na svojem področju. Tudi letos so na tej konferenci izbrali najboljše spletne strani muzejev, ki so bile razdeljene v šest kategorij: najboljša spletna stran muzeja za virtualno razstavo, za pridobivanje novih članov, za strokovnjake v muzejih, za izobraževanje, za raziskovanje in najboljša spletna stran muzeja na splošno. Lahko si jih ogledate na www.archimuse.com/mv98/frame-best.html. Posebno vredna ogleda muzejska stran je nagrejena virtualna razstava španskega muzeja El Pais (diarioelpais.com/muva2/). Imeli boste občutek, da se zares sprehajate v njem. Ustvarjalci spletnih strani slovenskih muzejev se bodo morali še precej potruditi, da bodo dosegli takšen nivo, kot so ga predstavile zmagovalke najboljših spletnih strani muzejev na konferenci v Torontu. Pohvalno je, da ima večina večjih slovenskih muzejev spletno stran na internetu, vendar je ta preskromna tako po videzu kot vsebini. Muzeji so predstavljeni kot referat, v katerem je na nekaj straneh opisana njihova dejavnost, predstavljene so zbirke z nekaj fotografijami, napisane pa so še osnovne informacije, kdaj je muzej odprt in kolikšna je vstopnina. Naslov vseh slovenskih muzejev lahko najdete na www.2.arnes.si/~ljprirodm6/, kjer pa vam je na voljo še mnogo drugih naslovov svetovnih muzejev, predstavljenih na internetu. Slovenski etnografski muzej najdete pod naslovom www.etno-muzej.si. Njegova spletna stran je poleg Muzeja novejše zgodovine. Narodnega in Prirodoslovnega muzeja ena izmed boljših spletnih strani muzejev v Sloveniji, v svetovnem pogledu pa sodi v povprečje, mogoče za nacionalno institucijo celo podpovprečje. Spletna stran SEM obiskovalcu nudi splošen vpogled v dogajanje muzeja. Predstavljene so lastne in gostujoče razstave ter razstave SEM, ki ■ -'InM File Edit View Qo Favorite? Help > . .J ^3 Address |«J iiiip / TTi, Ti i:ei si/ Stop Refresh Home Search Favontes Histoiy Channels Fullscreen r T N O C/ R A F S K ! Nacionalna muzejska ustanova s kulturno, znanstveno in pedagoško vsebino - Osrednji etnološki muzej, plod zorenja etnološke in antropološke misli na Slovenskem. - Najstarejša slovenska etnološka institucij?, ustanovljena 1923. - Muzej z nacionalno in evropsko pomembnimi zbirkami pričevalnimi zlasti o tradicijski kulturi na Slovenskem in o vsakdanjem življenju zlasti kmečkega prebivalstva, a tudi muzej z nekaterimi podobno pomembnimi zunajevropskimi zbirkami - Muzej kulturnih mdentitet. vez med preteklim in sedanjim, med tradicijsko in sodobno kulturo, med naravo in civilizacijo, med svojo in tujimi kulturami. obiskov od 9. oktobra 1998 ®] http://www.etno-muzej.si/index html '.0 Internet zone tujini se že poslužujejo različnih “trikov”, ki ponudnikom prinašajo dragocene podatke o njihovih uporabnikih. Lep primer je anketa, ki jo večina rada izpolnjuje. Z anketami bi lahko muzeji poleg že omenjenih podatkov o uporabnikih prejemali tudi razne predloge, kritike in pohvale. Po besedah Jarrattove se v tem scenariju za muzeje lahko pojavi ena sama nevarnost. V svetu podob, računalniških informacij oziroma interneta lahko postanejo muzeji tako imenovane “steklene hiše”. Od trenutka, ko muzej ustanovi spletno stran na internetu, se “razgali” pred vsem občinstvom. Vse nadaljnje delo vodstva, kustosov, osebja v odnosih z javnostjo, oddelka za trženje in drugih, je na ogled celotni “cyber” javnosti. Resda trenutno uporablja internet le določena skupina ljudi, vendar pa se bo to v prihodnosti zagotovo spremenilo. Prav vsak bo lahko izvedel tisto, kar želi ali potrebuje vedeti. Iz kupa ponujenih informacij pa se bo uporabnikom interneta pojavila nova težava, in sicer vprašanje, kaj je resnično in kaj ne (Jaratt 1996,26). gostujejo po drugih muzejih v Sloveniji. Obiskovalec lahko dobi informacije o trenutnih dogodkih ter preteklih in bodočih muzejskih delavnicah. Muzejske zbirke so le naštete, tu in tam pa so vključene še fotografije zanimivih predmetov. Poglavje o muzeju (oddelkih in dejavnostih, zgodovini in muzeju danes in jutri) še pripravljajo. Pohvalno je, da se je SEM odločil tržiti svoje publikacije tudi preko interneta. Nudijo seznam katalogov razstav, ki so dostopni v knjižnici, na žalost pa se jih ne da kupiti. Spletna stran je napisana v slovenskem in angleškem jeziku. Zanimivo je, da potencialne obiskovalce tudi na internetu opozarjajo, da se je muzej preselil na novo lokacijo, na voljo pa je tudi zemljevid, ki kaže zarisano pot do institucije. Če si ogledamo vse slovenske muzeje na internetu, lahko opazimo, da nobeden ne izpolnjuje svojega poslanstva v celoti. Po besedah Brana Ferrena bodo muzeji v prihodnosti morali na internetu vzpostaviti novo avtoriteto, ki bo temeljila na istem nivoju in isti konkurenci, kot jo ima zdaj muzej zunaj računalniške domišljije. Muzealci se bodo morali zavedati, da na internetu ni več pomembno, kje določeno slavno sliko vidiš in v katerem muzeju se nahaja, saj jo lahko vidiš v tem trenutku, na računalniku. Ljudje si celo z lastnimi spletnimi stranmi ustvarjajo svoje muzeje, ki dobivajo večje število obiskovalcev kot prave spletne strani slavnih muzejev. Tako imenovani “kvazi muzeji” so si ustvarili svoj muzejski izdelek, svojo podobo in svojo identiteto. To pomeni, da bodo ljudje tudi s pomočjo interneta vzpostavljali muzejsko doživetje, poskrbeti pa bo treba, da bo pravo (Feren 1996, 144). Glavni namen interneta je dvosmerna komunikacija med uporabnikom in ponudnikom. Večina slovenskih muzejev internetu tega ne priznava ali pa tega dejstva ne Zr|a izkoristiti. Slovenski etnografski muzej sicer nudi splošni e-mail, na katerega lahko nasloviš vsa možna vprašanja, kakšnih drugih informacij pa muzealci s strani obiskovalcev na internetu ne morejo dobiti. Svojih virtualnih obiskovalcev niti ne napotijo k temu, da lahko svoje predloge in mnenja pišejo na določen naslov. V Seznam literature: - FEREN, Bran 1996: New tools to help museums perform their work. V: Museums for the new millennium. Washington - JARRATT, Jennifer 1996: External factors affecting organisations. V: Museum for the new millennium. Washington MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEV Aleš Gačnik REGIONALNA KULTURA MASK IN MASKIRANJA V MUZEJU / POT K STALNI POSTAVITVI ZBIRKE MASK V POKRAJINSKEM MUZEJU PTUJ Na Ptuju, natančneje v Pokrajinskem muzeju Ptuj, smo po skoraj štirih desetletjih številnih strokovnih prizadevanj naposled le dočakali odprtje tako težko pričakovane stalne muzejske postavitve o prežitkih iz regionalne ljudske kulture na področju Ptuja, Ptujskega in Dravskega polja, Haloz in Slovenskih goric. Znotraj le-teh še posebej izstopa kultura mask ter maskiranja in prav tej tematiki je posvečena vsebina razstave z naslovom Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah. Otvoritvena slovestnost je potekala v prostorih romanskega palacija na Ptujskem gradu dne 19. februarja 1998. Številne navzoče sta najprej nagovorila avtorja razstave; Andrej Brence je podal kratek pregled osnovnih tradicionalnih pustnih likov, Aleš Gačnik pa je opozoril na kronologijo dotedanjih strokovnih prizadevanj, ki so naposled le pripeljala do stalne muzejske postavitve. V svojem nagovoru je razmišljal o fenomenu mask in maskiranja, predstavil pa je tudi o osnovna izhodišča muzeološkega scenarija razstave. Razstavo je odprl slavnostni govornik prof. dr. Janez Bogataj, predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V svojem govoru je opozoril na dve dimenziji te razstave, na t.i. etnološko in muzeološko razsežnost, izpostavil pa je tudi' prispevek tega projekta pri razvoju etnologije. Melos otvoritvene slovestnosti je zaokrožil skladatelj in multiinstrumentalist Lado Jakša, ki je na sodoben in inovativen način glasbeno interpretiral nekatere tradicionalne pustne like iz naše regije. Kultura mask in maskiranja Zgodbe o njih nas vodijo k drugačnemu razlaganju in dojemanju sveta, odstirajo nam večen boj človeka z naravnimi in nadnaravnimi pojavi, ki si jih vedno na novo razlaga z občutkom nemoči, v obliki strahu, upanja, priprošnje in zahvale. Maska omogoča ljudem na zemlji, da vzpostavljajo vezi z bogovi in demoni, duhovi rajnih prednikov, z nadzemeljskimi bitji v človeški, živalski ali rastlinski podobi. Tradicionalne maske označujejo večno prisotnost “božjega” na zemlji in prizadevanje človeka, da bi se približal in prevzel lastnosti boga in drugih nadzemeljskih bitij. Pod masko je človek drugačen. Vzvišen, skrivnosten, svoboden in svobodomiseln. Pogled na svet skozi masko ni pogled bojazljivega, vase zazrtega človeka, temveč pogumnega in komunikativnega, s pridihom premoči nad navadnimi smrtniki. Maska hipnotično vpliva na tistega, ki si jo nadene. Ta “zaigra” novo vlogo, onemi ali spremeni glas, gibanje, obnašanje itn. Še danes lahko prisluhnemo številnim pričevanjem tistih, ki so si nadeli tradicionalno pustno masko, npr. masko kurenta, da so takrat v hipu postali nekdo drug ter občutili neizčrpljivo energijo in pogum. Medtem ko je bila nekoč tradicionalna maska predvsem grda, zastrašujočega videza in obnašanja, pa postaja danes čedalje lepša in prijaznejša. Priča smo velikim spremembam v tradicionalni pustni kulturi: miti tonejo v pozabo, obrednost se izgublja v običaju in ta v navadi. Nekdanje obredne vsebine preraščajo v zabavo, ki ni značilna za tradicionalne pustne like in njihovo tostransko poslanstvo. Burkaštvo, satira, veselje, ples, zabava ipd. so namreč sestavine urbanega karnevalskega V prepletu različnih medijev in z njihovo nekonvencionalno soodvisnostjo smo želeli koketirati s principi razstavljanja gradiva v t.i. kabinetih kuriozitet. Ob opredmeteni muzealiji (kurentiji) tvorijo celostno informacijo še dokumentarne in novodobne fotografije, ki to muzealije postavljajo nek možen časovni in prostorski kontekst. Ob tem smo razstavili še sliko z motivi kurentov Borisa Žoharja ter grafiko Franceta Miheliča. Foto: Aleš Gačnik. obnašanja, ki sloni na drugačnih pravilih igre, kot tradicionalno pustno izročilo podeželske province. Podoba tradicije postaja vse bolj zamegljena. Nejasno postaja v sodobnem času poslanstvo tradicionalnih šemskih likov, ki so prav v zadnjih desetletjih izpostavljeni tako pozitivnim kot negativnim procesom folklorizacije in banalizacije. V novejšem času, zlasti v obdobju po osamosvojitvi Republike Slovenije, smo priča povečanemu zanimanju za našo ljudsko kulturo, na žalost pa tudi nesentimentalni komercializaciji le-te, ki se kaže v nekontroliranih in nenasitnih apetitih delavcev v turistični industriji. Ti v tradicionalni pustni kulturi iščejo predvsem atrakcije, ki so zanimive za najširši krog ljudi. Pri tem pa skoraj praviloma Pozabljajo na krhkost in občutljivost tradicionalne pustne kulture, ki jo moramo varovati, ohranjati in razvijati. Muzejski ritem / Na poti h kustosovim sanjam Odprtje vsake stalne zbirke v slovenskem muzealstvu je zaradi okostenelosti sistema in narave muzeja kot institucije že samo po sebi velik dogodek. Količina vložene energije je v primerjavi z rezultati dela še vedno v nelogičnem in neracionalnem sorazmerju, saj je pot od 'deje ali projekta do njegove realizacije s stališča minljivosti in omejenosti individualne ustvarjalnosti vse Predolga in nestimulativna. Nemara prav zato številne dobre ideje kreativnih in inovativnih, zlasti mlajših muzealcev, ostajajo zgolj na papirju, ki z leti postane zaprašeno arhivsko ali muzejsko gradivo, pomembno le za tiste, ki se ukvarjajo z zgodovino institucije ali posamezne znanstvene discipline v muzeju. Na to, da se stvari tako zaradi objektivnih kot subjektivnih in sistemskih razlogov v muzealstvu spreminjajo resnično prepočasi, nas opozarja tudi stalna zbirka o regionalni pustni kulturi na Ptuju. Kot etnolog sem skoraj desetletje delal v enem od pokrajinskih muzejev v Sloveniji ter si vedno znova zastavljal temeljno in univerzalno vprašanje, ki presega konkretne potencialne probleme le »našega« muzeja. Ali se bogastvo regionalne kulture na primeren način odraža tudi v muzejskih postavitvah v različnih pokrajinskih muzejih, ki naj bi se v prvi vrsti ukvarjali prav z dokumentiranjem, raziskovanjem, varovanjem in predstavljanjem prežitkov lastne regionalne kulture? Priznam, velikokrat sem se znašel v zadregi, ko sem si skušal odgovoriti na to vprašanje. Vse bolj me je begala iz tedna v tedna, iz leta v leto itn. Lahko govorimo o nekakšni ekskomunikaciji ljudske ali regionalne kulture v pokrajinskih muzejih v primerjavi z vsemi tistimi kulturami in dediščinami, ki to po svoji naravi niso? Kako je mogoče, da v »kurentovi deželi« dajemo večjo prioriteto tistim predmetom in zbirkam, ki ne pričajo tako intenzivno o naši regionalni identiteti, pa naj bodo le-ti še tako lepi, dragoceni in redki? Nemara se vse to dogaja zaradi nekakšnega institucionalnega avtomatizma, že utečenih kolesij, kadrovskih in programskih, po katerih se premikajo zgodovine posameznih muzejev in muzealcev, ki delajo MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI za nekakšen »narodov blagor«, kar je vse prepogosta univerzalna floskula za imaginarnega naročnika in »trg«. Ali poznate pokrajinski muzej, ki je aktivno vpet v strategijo lastnega regionalnega razvoja? In navsezadnje še kdo pripomni: «Zakaj naj bi se muzealci ukvarjali še z razvojem, če še preteklosti ne moremo proučevati dovolj temeljito in predvsem ne dovolj dolgo?! Prav malo muzejev na Slovenskem ima izdelano jasno vizijo in strategijo lastnega institucionalnega razvoja, ki je v kompleksnih, zlasti pokrajinskim muzejih, nujno povezan z razmahom interdisciplinarnosti in regionalizma. Tudi zato sta položaj in status kustosa v slovenski družbi prej marginalizirana kot cenjena. Postavimo si lahko še veliko podobnih vprašanj, ki bi odstirala probleme in dileme muzejskega ritma, ritma individualne in timske kreativnosti v muzejih. Za veliko manj vprašanj pa smo sposobni najti ustrezne strokovne odgovore. Ta razmišljanja navajam predvsem zato, da zlasti tistim etnologom, ki niso bili nikoli zaposleni v muzejih, galerijah in podobnih institucijah, vsaj bežno orišem nekaj utrinkov iz muzejske stvarnosti na Slovenskem, znotraj katere se odvijajo raznovrstni projekti, med drugim tudi postavitve t.i. stalnih in občasnih razstav. Pogled na muzeje in muzealstvo »od zunaj« se v številnih primerih bistveno razlikuje od pogleda »od znotraj«.1 To, kar je za obiskovalce, ki vstopajo v hrame muz, samo po sebi razumljivo in potrebno, ni povsem samoumevno za muzealce, saj je npr. razstava, ki vsaj na prvi pogled ne izgleda nič posebnega, lahko pravi organizacijski in tudi strokovni podvig. Vse to zakulisje je v prvi vrsti problem muzejskih profesionalcev in ne muzejskih obiskovalcev, ki jih mora zanimati »čisti produkt sam po sebi«. Razblinjanje muzejskih zakulisij naj ne bo le predmet koluarskih pomenkovanj ob kavi, kjer se rojeva alibi za nekakšno muzejsko potuho. Muzejsko zakulisje mora postati predmet javnega polemiziranja, strokovni problem stalnica, ki ga moramo proučevati budno, racionalno in predvsem profesionalno. Le tako bomo pripomogli k spreminjanju podobe in statusa muzejev in muzejske dejavnosti ter k družbenemu ugledu muzejskih profesionalcev. Razstava zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah ■ Avtorja razstave: Aleš Gačnik, Andrej Brence • Muzeološki scenarij razstave: Aleš Gačnik • Postavitev razstave: Andrej Brence, Aleš Gačnik in muzejska tehnična ekipa • Grafična podoba razstave: studio Botas • Izdelava napisov: Iztok Kukovec (Studio K) • Barvna podoba razstavnih prostorov: Metka Kavčič Takač, Aleš Gačnik • Fotografije: Andrej Brence, Aleš Gačnik in fotografska dokumentacija iz fototeke Oddelka za etnologijo Pokrajinskega muzeja Ptuj • Video gradivo: videoteka Oddelka za etnologijo in Pedagoškega oddelka • Vodja projekta: Aleš Gačnik Ob arheološki in kulturnozgodovinski dediščini Ptuja, s katero sta, vsaj tako se zdi, preobremenjena mesto in muzej, se pogosto zastira pomen ljudskega izročila. Prežitki regionalne ljudske kulture, znotraj katere sta še Uvod v razstavo je ob kolofonu razstave povezan še z informacijami o dosedanjih muzejskih projektih na temo maskiranja, o osnovnih poimenovanjih tradicionalnih pustnih likov, o nacionalnih filatelističnih projektih na temo mask itn. Razstavljene so tudi štiri grafično obdelane fotografije, ki zaokrožajo serijo posterjev pod sloganom Kultura mask in maskiranja. Foto: Aleš Gačnik. posebej zaznavni kultura mask in kultura vina, so naša resnična, mednarodno primerljiva prednost na področju tradicij in kultur. Prav ljudska kultura v najširšem pomenu besede je tista, ki nas dela drugačne in prepoznavne, ki definira našo regionalno zavest, identiteto in ponos.1 2 Po več kot štirih desetletjih številnih strokovnih prizadevanj različnih raziskovalcev in muzealcev smo naposled le dočakali odprtje »stalne« zbirke mask v Pokrajinskem muzeju Ptuj. Svoje novo “muzejsko življenje” živijo številni pustni liki s Ptujskega in Dravskega polja ter iz Haloz, podobo regionalne pustne kulture pa zaokrožajo tudi omaterializirani utrinki s pustovanj, kurentovanj in karnevalov na Ptuju. Razstava je postavljena v vzhodnem krilu mogočnega Ptujskega gradu, v petih med seboj povezanih razstavnih prostorih v drugem nadstropju. Zavoljo štukaturno obdelanih stropov v nekaterih prostorih se narava razstavljenega gradiva »bije« z naravo prostorov ter vsebinsko in simbolno identiteto gradu. A to so Postulati, ki jih je potrebno upoštevati, vzeti v zakup in z njimi narediti potreben muzeološki kompromis, ki nam nudi alibi za naša prihodnja početja.. Če se namreč Pričnemo spraševati, katere zbirke sodijo v grajske sobane in katere ne, lahko izgubimo strokovna tla pod nogami, saj je večina razstavljenih zbirk po slovenskih gradovih in dvorcih takšne identitete, ki ne zagotavlja kontinuitete grajske kulture. Toda to je »lažna dilema«, ki je lahko predmet igrivega muzeološkega poigravanja, ne pa predmet resnega muzealskega projektiranja. Kljub temu, da je vsaj začasen domicilj zbirke mask na razkošnem Ptujskem gradu, pa smo imeli to srečo, daje zbirka prostorsko ločena od drugih grajskih soban. Samostojen vhod in izhod v razstavne prostore, predvsem pa njihova sklenjenost, so nam omogočili ureditev zbirke v smeri krožnega obhoda in gibanja, kar smo v strukturi muzeološkega scenarija izkoristili pri oblikovanju muzejskega doživetja regionalne pustne kulture. Nizkoproračunski muzejski projekt je od nas zahteval nehvaležne in racionalne odločitve, od katerih ni nobena resnično dobra. Potovanje od ideje do realizacije je zato kot romanje od kompromisa do kompromisa, ki nas naposled le pripelje do želenega cilja. Med problemi in dilemami, ki so spremljali realizacijo projekta, bom izpostavil le nekatere: • Kako lahko v prekratko odmerjenem času, ki nam je bil na voljo od odobritve financ za zagon projekta do planiranega dneva otvoritvene slovestnosti, izpeljemo projekt dovolj korektno in profesionalno? • Kako naj porazdelimo dodeljena sredstva, da bo efekt čim večji: • Ali naj se odrečemo nujnim in prepotrebnim odkupom novih muzealij, s katerimi bi naposled le prišli do reprezentančne zbirke o naši regionalni pustni kulturi na račun ekskluzivnejše muzejske postavitve z neprimerno manjšim številom predmetov a z boljšo in primernejšo tehnično podporo razstave (svetloba, zvok, razstavno pohištvo itn.)? 1 Različnost t.i. pogleda od zunaj in znotraj na muzejsko razstavo je potrebno upoštevati pri muzejski kritiki in pri kritiki muzejskih razstav. V nasprotnem primeru sem nam lahko kaj hitro pripeti, da vzpostavimo ne le analitičen, temveč tudi idealističen odnos do muzejskih dejavnosti. 2 Aleš Gačnik, Razstavi na pot / Muzeološka izhodišča razstave in pogled v prihodnost, V: Zgodbe o tradicionalnih pustnih MORSKI MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI • Ali naj se v dobro muzejske postavitve odrečemo težko pričakovanim strokovnim besedilom v katalogu o naših tradicionalnih in novodobnih pustnih likih, fašenkih in karnevalih itn. Odločili smo se za tisto opcijo, ki se nam je zdela v danem trenutku najmanj škodljiva, dolgoročno pa najbolj optimistična. Prioriteto smo namenili: • Formiranju reprezentančne zbirke tradicionalnih pustnih likov in nakupu nekaterih pomembnih novodobnih mask in šemskih rekvizitov, ki zaokrožajo podobo naše regionalne pustne kulture. • Izdali smo vsebinsko, dokumentarno in oblikovalsko obsežen strokovni katalog v slovenskem in angleškem jeziku, kar nam omogoča, da populariziramo našo regionalno pustno kulturo tudi izven meja naše države. Najzahtevnejši del projekta je bil povezan s postavitvijo razstave. Zanjo smo imeli malo finančnih sredstev, ki so nam še ostala od nakupa novih muzealij in izdaje kataloga. Pri snovanju muzeološkega scenarija smo prioritetno pozornost namenili izdelavi takšnega koncepta postavitve, ki bi razstavi omogočil počasno staranje in socialno izstrošenost, na drugi strani pa bi zagotavljal nadaljnji fleksibilni in dinamični razvoj zbirke. Želeli smo izdelati takšen koncept, ki bi bil kljub številnim, zlasti tehničnim pomanjkljivostim, mednarodno prepoznaven in primerljiv. Pri muzeološkem scenariju razstave smo upoštevali tako preteklost kot tudi sodobnost. Iz mogočne zgodovine evropskega muzealstva in muzeologije smo se odločili, da se pri snovanju razstave opremo na nekatere temeljne principe, ki so bili povezani s t.i. “kabineti kuriozitet” oz. “zbirk čudes”. Gre namreč za koncepte muzejev in zbirk iz obdobja med 16. in 19. stoletjem, ki pa jih mi nadgradimo z aktualnimi in preizkušenimi trendi v sodobnem muzealstvu. Ta preplet historičnih stilov s sodobnostjo je na razstavi prisoten v uporabi nekdanje in že pozabljene razstavne opreme, v uporabi barve ter sodobne trendovske grafike, predvsem pa v zanimivih, celo kontraverznih načinih prikazovanja predmetov, ki se v takšnih kombinacijah lahko znajdejo drug ob drugem le na muzejski razstavi, upoštevajoč tako preteklost kot tudi sedanjost. Z razstavo želimo potrditi tezo, da je prihodnost evropskega muzealstva povezana predvsem z domišljijo, znanjem in dobrimi koncepti, ne pa le z denarjem ter sodobno tehnologijo. A v bližnji prihodnosti nas čaka prav to, da razstavo' razkošneje in ustrezneje podpremo s sodobno AV opremo, kar je v prvi vrsti vprašanje denarja in ne več globalnega koncepta. • •' Tematika in vsebina razstavljenega gradiva sta nas silili k interdisciplinarnemu pristopu v razmišljanjih o kulturi mask in maskiranja, ki navsezadnje odseva v samem izboru muzealij za razstavo. Ob tradicionalnih pustnih maskah, ki zavzemajo dominantno mesto na razstavi, si lahko ogledamo še nekaj novodobnih, zlasti otroških mask ter maske, ki so v preteklih letih nastale v muzejskih likovnih delavnicah. Vrhunec razstave je povezan s predstavitvijo kontraverzne dediščine kurenta oz. koranta, nekakšnega kralja med tradicionalnimi pustnimi maskami na Slovenskem. Njegova nenadkriljivost v evropski kulturi maskiranja se kaže predvsem v neverjetnem številu transformacij, modifikacij in metamorfoz, tako kurentovih podob kot njegovih pomenov. Zasledimo ga lahko v znaku Rotary kluba Ptuj, kako bdi nad rotarjanskim kolesom, ptujska vojašnica ga uporablja za svoj razpoznavni • znak na številnih dokumentih in predmetih, na Ptuju si lahko privoščite tri vrste piva kurent, vino kurent ali korant itn. Na nekaj tovrstnih transformacij tradicionalne pustne kulture opozarjamo tudi na sami razstavi, kar se nam zdi še kako pomembno, saj smo s tem želeli nagovoriti obiskovalce razstave z mislijo, da je pustna dediščina živ in nenehno spreminjajoči se pojav. Celostno muzejsko doživetje dediščine kurentov v t.i. »kurentovi sobani« tvori tudi sodobna avtorska ambientalna glasba za razstavo z naslovom Mit o kurentu, ki jo je na osnovi predhodnih raziskav na CD plošči pripravil komponist in multiinstrumentalist Milko Lazar. Informacijsko podobo o kulturi maskiranja zaokrožajo številni posterji pod sloganom “Kultura mask in maskiranja”, bogato fotografsko in video gradivo ter številni drobni predmeti najrazličnejših vrst. Kot zanimivost naj povem, da so najmlajši med njimi bili na dan odprtja razstave stari le dan ali dva, kar nam govori o metodološki naravnanosti projekta, ki ne upošteva le preteklosti, temveč tudi aktualno sedanjost. Ta dejstva pričajo še o družbeno angažirani zbirki in drugačnemu vrednotenju ter izboru predmetov za etnološko razstavo. Na razstavi pripovedujemo zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah ter zgodbe o spreminjanju tradicionalne pustne kulture. Tradicijo soočamo s sedanjostjo, s čimer želimo pripomoči k nenehni aktualnosti in živosti stalne postavitve ter k njenemu družbenemu pomenu in ugledu. S tem, ko je razstava postavljena in na ogled obiskovalcem, se muzealizirane zgodbe o maskah pravzaprav šele pričenjajo!3 Dvojezični katalog ob razstavi ■ Predgovor: dr. Janez Bogataj • Avtorja besedil: Aleš Gačnik, Andrej Brence • Izbor fotografij: Andrej Brence, Aleš Gačnik • V katalogu smo uporabili grafike Franceta Miheliča iz » zbirke v Miheličevi galeriji na Ptuju • Lektor: Franc Vogelnik • Prevod V angleščino: Aleksandra Pal • Grafično oblikovanje: studio Botas • Črkovne vrste: Triplex Bold, Tripley Light, Triplex Light Italic, Remedy Double (vse Emigre) • Filmi: Alten Reprostudio • Tisk: Pomurski tisk ■ Založil: Pokrajinski muzej Ptuj in Znanstvenoraziskovalno središče Bistra Ptuj • Natis kataloga so omogočili Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ptuj in Znanstvenoraziskovalno središče Bistra Ptuj V zanimivo strukturiranem, preglednem, obsežnem. Ploharji iz Cirkovec, razstavljeni v obliki novo pridobljenih muzealij, dokumentarnih fotografij, posterja in minimalnih tekstovnih informacij. Foto: Aleš Gačnik. barvitem in grafično odlično oblikovanem katalogu ob razstavi je šest samostojnih poglavij, ki zaokrožajo pripoved o regionalni kulturi mask in maskiranja ter muzejski postavitvi le te. V dvojezičnem katalogu z več kot 80 barvnimi fotografijami je šest relativno samostojnih poglavij z naslednjimi vsebinami: • dr. Janez Bogataj: Predgovor: O pustu so zrele neveste, o postu pa preste / Ob vizualizaciji zgodovinskega spomina ali muzeološki predstavitvi regionalne dediščine mask, ■ Aleš Gačnik: Uvod v tradicionalno lokalno -regionalno pustno kulturo, ■ Andrej Brence, Aleš Gačnik: Tradicionalne pustne maske na območju Ptujskega in Dravskega polja ter Haloz, ■ Andrej Brence: Ptujsko kurentovanje in druge organizirane pustne prireditve, • Aleš Gačnik, Andrej Brence: Kronologija dosedanjih prizadevanj na področju dokumentiranja, raziskovanja in razstavljanja mask, ■ Aleš Gačnik: Razstavi na pot / Muzeološka izhodišča razstave in pogled v prihodnost. Z izborom fotografij in strokovnimi besedili v katalogu smo želeli opozoriti na drugačnost v etnološkem in muzeološkem vrednotenju kulture mask in maskiranja v muzejih. Epilog Postavitev stalne zbirke o kulturi mask in maskiranja nas navdaja z optimizmom, prepričanjem in žlahtnim Upanjem, da bomo v prihodnji razvojni strategiji lokalne skupnosti in Pokrajinskega muzeja Ptuj namenili neprimerno več pozornosti raziskavam in razstavam s področja naše regionalne ljudske kulture. Zavedamo se, da se znotraj Evrope regij naša resnična mednarodno primerljiva prednost skriva prav v bogati zakladnici regionalne ljudske kulture, ki nam omogoča, da lahko tudi z barvito kulturo mask in maskiranja ponovno umestimo Ptuj z okolico v širši evropski prostor na sebi lasten in prepoznaven ter mednarodno primerljiv način. Z razstavo Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah se na kreativen in prepoznaven način uvrščamo tudi v mrežo pomembnih evropskih muzejev in zbirk, ki govore o našem planetu kot o planetu tradicionalnih in sodobnih mask ter maskiranja.3 4 3 Ibidem, str. 82. 4 Kot vodja projekta Zgodbe o tradicionalnih pustnih maskah se tudi ob tej priložnosti zahvaljujem vsem sodelavcem, s katerimi smo v kratko odmerjenem času uresničili naše velike sanje in zamisli. Še zlasti se zahvajujem vsem izdelovalcem mask in šemskih rekvizitov, nato dr. Štefanu Čelanu, direktorju Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra Ptuj, ki je k projektu pristopil kot sozaložnik kataloga, lektorju kataloga Francu Vogelniku, prevajalki Aleksandri Pal, oblikovalcu kataloga, plakata in vabila Boštjanu Botasu Kendi in ustvarjalni ekipi studia Botas, glasbeniku Ladu Jakši za njegov kreativen doprinos pri oglasbitvi razstave ter seveda prof. dr. Janezu Bogataju, da je z veseljem sprejel naše povabilo k sodelovanju, da je napisal izredno tehten predgovor v katalogu ter nas v nadaljevanju počastil tudi s slavnostnim nagovorom. MUZEMO KONSERVATORSKI ODSEVI MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSE Jože Hudales NASTAJANJE NOVEGA MUZEJA PREMOGOVNIŠTVA V VELENJU Velenjski muzej je bil ustanovljen pred nekaj več kot štiridesetimi leti (3. novembra 1957) kot muzej slovenskega premogovništva, prvič pa so premogovniško zbirko postavili na ogled javnosti skoraj deset let kasneje. Zbirka se je ob otvoritvi leta 1966 precej oddaljila od zanimivega koncepta Franja Baša, ki je botroval ustanovitvi muzeja in je želel v zbirko vključiti tudi “prikaz osebnega življenja rudarjev”. Nastala je predvsem na temelju raziskav dr. Jožeta Šorna o zgodovinskem razvoju premogovništva do leta 1848, nato pa je sledil prikaz razvoja svetil, jamskega zračenja, odkopnih metod, jamskega podporja ipd. Leta 1979 sem takoj po zaposlitvi v Muzeju Velenje začel snovati novo postavitev premogovniške zbirke, v kateri sem želel dodati zgodovinskemu pogledu na razvoj premogovništva še etnološki vidik, ki naj bi zagotovil predvsem premik pozornosti raziskovalca in obiskovalca s stvari (muzealij) na njihove nosilce (premogarje). Glede na naše tedanje vedenje o razvoju premogovništva, predvsem pa glede na obvladovanje jezika muzeologije in muzeoloških prijemov sem tako “etnologizacijo” zbirke zasnoval predvsem na verbalnem nivoju, v obliki legend, ki so govorile tudi o načinu življenja v kolonijah, o premogarjevem običajnem delovnem dnevu, deloma pa tudi s postavitvijo dobršnega dela muzealij v njihovo “naravno okolje” - v diorame ali v muzejsko maketo premogovnika v naravni velikosti.1 Zbirka je bila ob svoji otvoritvi 1982 atraktivna in sodobno zasnovana ter je tudi po muzeološkem konceptu spadala med lepše slovenske muzejske zbirke. Po dobrem desetletju od postavitve nove zbirke je sredi devetdesetih let prišlo do pobude o postavitvi novega muzeja slovenskega premogovništva v prostorih Starega jaška, ki jih je leta 1885 začel graditi tedanji lastnik premogovnih pravic v Velenju, Daniel von Lapp. Prvi idejni osnutek scenarija novega muzeja sva s sodelavcem prof. Tonetom Ravnikarjem pripravila decembra 1995, nato pa sva do leta 1998 po mnogih dogovorih in usklajevanjih s strokovnjaki - premogarji iz Premogovnika Velenje pripravila obširen scenarij postavitve, ki ga tukaj deloma predstavljam. Scenarij predstavlja že izvedbeno fazo za tisti del muzeja, ki bo postavljen v opuščenih jamskih prostorih premogovnika in sega od začetkov premogovništva v Velenju konec 19. stoletja do najnovejših dni. Glavne značilnosti projekta Muzej je v prvi fazi koncipiran kot “muzejsko-scenska” postavitev 36. različnih jamskih prostorov, v katerih obiskovalci najbolj nazorno, predvsem pa pod zemljo -na globini okrog 180 m, “doživljajo” razvoj premogovništva v zadnjem stoletju in pol. Temu “jamskemu delu muzeja, ki bo predvidoma dokončan sredi leta 1999, naj bi se v kratkem pridružil še “klasično” urejeni muzej, ki bo v nekaj prostorih uprave starega jaška Skale. Tu bi na panojih in v vitrinah s predmeti in drugim ilustrativnim gradivom prikazali vse tisto o slovenskem premogovništvu, česar zaradi narave postavitve v jami ni bilo mogoče. Muzejske scene ne bodo opremljene z legendami; največji del informacij bo zato posnet kot neke vrste avdio-vodič, ki bo hkrati povezan s svetlobnim parkom. Svetloba v jami bo praviloma “naravna”, se pravi, da bodo scene praviloma v temi, šibko bodo osvetljene le pohodne poti med posameznimi scenami. Obiskovalci si ne bodo sami svetili z rudarskimi svetilkami, ker bi te motile predvidene svetlobne efekte. Reflektorski park v vsaki sceni bo služil za usmerjeno osvetljevanje posameznih elementov v jami, kot to zahteva scenarij. Izjemi bosta tisti del jame, v katerem prikazujemo delovanje premogovnika po letu 1950 in hodnik, po Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 43 TEMA katerem obiskovalce popelje železnica. Tretji del informacijskega sistema bo predstavljen vizualno z multivizijo oz. na televizijskih ekranih na nekaterih scenah. Za usklajeno delovanje vseh treh informacijskih potencialov muzeja (svetloba, zvok in video) bodo vsi sklopi sprožani preko daljinskega upravljalca, ki ga bo upravljal vodič ob spremljanju skupine obiskovalcev po jami. S tem bomo pridobili potrebno časovno usklajenost posameznih sklopov, ki ga bo vodič lahko sam določil, glede na gibanje skupine. Preko daljinskega upravljalca bo možno tudi doziranje posameznih močnejših efektov. Te bo lahko vodič izbiral glede na strukturo skupine, ki jo vodi in na njene reakcije (strah!) na utesnjujoče podzemske prostore, ki jih ne prenašajo vsi enako dobro. Rdeča nit zgodbe bosta v starejšem delu jame (prvih 16. prostorih) Anton Aškerc in njegova "Delavčeva pesem o premogu.” Kmalu po izgradnji premogovnika v Velenju je bil Aškerc namreč kaplan v bližnjih Skalah. Omenjena pesem je naš prvi primer socialno-kritične pesmi in prav primerno ilustrira dogajanje v jami, izjemno dramatično opiše največjo nesrečo v velenjskem premogovniku, ter zelo natančno oriše socialno-kulturno podobo rudarskega življenja na prelomu stoletja. Med najbistvenejšimi elementi prikaza premogovništva v tem času pa bodo poleg originalnih predmetov (svetila, orodja, stroji in naprave ter vozički in transportna sredstva itd.) lutke rudarjev, konja itd. Večina lutk bo izdelana s portretno natančnostjo, saj bomo obraze lutk, njihovo držo oz. položaje in obleko posneli po sočasnih fotografijah in risbah ter tako še povečali verodostojnost scenskega prikaza. K verodostojnosti prikaza bodo prispevali tudi ostali elementi postavitve; vsi prostori (tako tisti, v katerih se odvijajo posamezni deli zgodbe kot povezovalni hodniki) bodo podprti z ustreznim podporjem. V prvem, starejšem delu jame bo zato podporje povsem leseno in relativno nizko, pri čemer bo treba vendarle zagotoviti kompromis med historično verodostojnostjo in muzejsko prehodnostjo prostorov. V povezovalnih hodnikih bodo postaviljeni leseni voziči -hunti ter nakazan pritisk na leseno podporje. ki bo tu in tam že rahlo polomljeno - kot da popušča. Povezovalni hodniki ne smejo biti samo povezovalni hodniki, temveč morajo služiti kot del celotnega dogajanja. Tudi zvočni efekti bodo bistveni del celotne postavitve. Poleg efektov, ki so določeni za vsak prostor posebej, bodo obiskovalca spremljali tudi “splošni" efekti jamskih zvokov: žvenket orodja, ropot vozičkov, oddaljen govor, ki nikoli ne bodo povsem izginili. V posameznih Prostorih, kjer poteka del zgodbe, se bodo zvočni efekti povsem podredili zgodbi, medtem ko bodo v Povezovalnih hodnikih prevzeli vodilno vlogo. Tudi v hodnikih se bo s spreminjanjem jakosti zvoka ustvaril občutek, da se zvoki bližajo in oddaljujejo, oz. da se od njih bližajo ali oddaljujejo obiskovalci sami. čas do leta 1900 so jamski prostori (scene 1-7) izdelani z lesenim “slepim podporjem”, lahko v obliki poligona, tam kjer so bili večji pritiski, sicer pa s t.i. poljskim načinom podpiranja, t.j. s stojkami profila 2 m širine spodaj in okrog l,5m zgoraj ter višine 2,5 m. Višina je lahko v našem muzejskem prikazu morda celo nekoliko nižja. Za izdelavo podporja uporabljamo na več mestih že uporabljen jamski les ali vsaj les, ki mu je potrebno dati videz nekajletne uporabe v jami. Na nekaterih mestih je treba postaviti podporje, ki ga stropni ah pa bočni pritiski že močno lomijo. Sicer pa morajo biti prostori polni različnega materiala (zlasti lesa), zabojev za orodje ipd. Na nekaterih mestih vzdolž hodnikov oz. v bližini prostorov 4 in 5 je treba postaviti tudi jamska prenosna stranišča (okrog leta 1900 so jih imeli 10). Tudi sicer mora ureditev jamskih prostorov (izven ambientov) dajati vtis prisotnosti premogarjev. To bomo dosegli z odvrženo lopato ali kakim drugim orodjem, z obešenim suknjičem, telovnikom ali hlačami ter kakim drugim kosom oblačila. Na daljših ravnih odsekih lahko obiskovalcem tu in tam nasproti poblisne lučka premogarja itd. Ta vtis prisotnosti rudarjev pa bo nenehno izdajala tudi zvočna kulisa s posameznimi klici, zvoki udarcev s “šremerji”, obsekavanja stojk s sekiro, ter občasnimi oddaljenimi zvoki detonacij ob odstreljevanju lignita. V jamskih prostorih bomo na nekaterih mestih, kjer bo to mogoče, poskušali doseči tudi učinek “vertikalne razgibanosti" prostora. Tako naj bi se obiskovalci bolj zavedali, da si ogledujejo le eno etažo premogovnika, rudarji pa v istem trenutku delajo tudi na etažah nad in pod njimi. To bomo dosegli z izdelavo “slepih jaškov” navzgor in navzdol. Nad slepe jaške, ki vodijo na nižje etaže, bomo postavili ročne vitle z vrvjo, ki vodi v “globino”, v slepe jaške, ki vodijo na višje etaže pa bomo postavili lestev s premogarjem - lutko, ki se vzpenja na gornjo etažo in bo zato vidna le spodnja polovica telesa. Premog so spočetka prenašali v koših, po jaških so ga dvigovali z ročnimi vitli. V drugi polovici 19. stoletja (marsikje pa seveda tudi že pred tem) so premog prevažali v majhnih vozičkih brez tračnic do hodnika, kjer so ga pretovarjali v večje vagončke - hunte. Po 7 glavnih izvoznih hodnikih v jami so premog prevažali konji. Odkopni prostor so deloma zapolnili s kamenjem. V tem času so v jami že uporabljali parne črpalke in parni izvozni stroj. Zato bodo na vseh poteh položeni tiri za prevoz z lesenimi vozički, ki so bili 1100 litrski in so držali okrog 730 kg premoga. Ohranjeni so še trije taki leseni vozički - hunti, ki so jih uporabljali v velenjskem premogovniku od začetka obratovanja. Poleg lesenih vozičkov so uporabljali tedaj še “cicke” za prevoz jamskega lesa, imeli pa so tudi vozičke s sodi za prevoz pitne vode v jamo. Na vpadniku (poševni rov) bomo izdelali še drugo vrsto Ureditev jamskih prostorov V scenariju je posebej podrobno definiran izgled 1 J°že Hudales, Raziskovalni projekt “Način življenja Slovencev jamskih prostorov v treh različnih obdobjih; do leta 20' stoletja'’ in muzejske zbirke- ^Zbornik s posvetovanja Način '900, v prvi polovici 19. stoletja in današnje stanje. Za življenja Slovencev 20'stoletja' Ljub,jana 1980'Str ^32' MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSETl transporta, ki so jo v tem obdobju veliko uporabljali -drčo. Drčo so uporabljali tako za transport materiala kot tudi ljudi. Drča za transport ljudi (ti so se po drčah vozili z rudarskimi predpasniki iz svinjske kože, ki so si jih obrnili na hrbte oz. podložili pod zadnjo plat) mora biti izdelana posebej skrbno iz glajenega lesa, ki mora biti nato še s premazom tako obdelan, da kaže sledove dolgoletne uporabe. V prvi polovici 19. stoletja (premogovnik Velenje je resneje začel z delom šele po letu 1885) je bilo značilno izdelovanje hodnikov in drugih jamskih prostorov predvsem z uporabo ročnega orodja: zasekači in lopato. Delno so premog pridobivali tudi z odstreljevanjem s črnim smodnikom. Za strelne luknje so uporabljali ročne svedre in polnila iz gline. V tem času so delovišče osvetljevali s svetilkami na olje - “repičnicami”. Vsa ta orodja in oprema bodo zato predstavljena na posameznih scenah, predlagana prizorišča pa bodo prikazala predvsem odkope z ročnim pridobivanjem premoga, konjski hlev v jami in prevoze s konji, prav tako pa se bodo navezala na veliko rudarsko nesrečo leta 1893. Zunanji izgled prostorov se v obdobju od leta 1900 do 1950 v marsikateri podrobnosti ni veliko razlikoval od splošne podobe jamskih prostorov iz prejšnjega obdobja. Jamski prostori so bili podprti v lesu, podobno kakor smo podporje opisali že prej, nekateri deli jamskih poti so bili obzidani z betonskimi zidaki. Tudi v tem delu jame bomo pazili na uporabo starega oz “postaranega” lesa ter na videz “neurejenosti” - podobno kot ga zelo živo lahko zaznamo iz značilnih pripomb rudniškega obratovodje v tem času - Jaroslava Špička. Ta je 1926. leta v Raportni knjigi zapisal, da je “nujno potrebno enkrat že, odpravitev dostikrat nepotrebno mučenje vozačev in kopačev po samih progah...Vozač se muči z vozičkom. Ne more ž njim ne naprej, ne nazaj, ker ga zadržuje ven stoječi stojka ali pa stena... Po stari navadi še en čas kleje, potem si gre po sekiro, stojko malo odseka in dobro je seveda za eno uro in klenje in mučenje na novo”. O snagi v jami je Špička na istem mestu zapisal tole: “Snago... morajo vzdrževati tam zaposleni vozači med pavzami, na primer v začetku šihta in po nočnih tretinah, namesto da tam spavajo. Princip pa je, da ima v prvi vrsti pazništvo zmisel in veselje do reda v jami in pri vsaki priliki delavstvo v tem zmislu poučuje in se ne zadovoljuje s tem starim velenjskim ‘ja’.” Neurejenost jamskih prostorov je torej bila prej pravilo kot izjema. Tudi v tem delu jame so po vsej dolžini položeni tiri. Ker pač ni mogoče kronološko povzeti vseh drobnih premikov v načinu jamskega pridobivanja premoga v skoraj polstoletni dobi, ki so se seveda odražali tudi v izgledu jamskih prostorov, se večina zaznavnih sprememb, podobno kot tudi celotna zgodba, ki se odvija pred obiskovalci jame, odvija predvsem v času po letu 1930. Nekatere spremembe, ki jih bomo uvedli v tem delu jame, se sicer pojavijo že takoj na začetku obdobja, druge pač šele po letu 1930, mi pa jih bomo uvedli oz. uvajali na celotnem delu jamskih prostorov, od prostora 8 do 14. Tako bomo v tem delu jame na določenih mestih ponazorili oz. poudarili zračenje, ki seje izboljšalo takoj po veliki nesreči leta 1893. Zato bodo na posameznih mestih postavljeni električni jamski ventilatorji, na primernih mestih bodo postavljena zračilna vrata -“vetertiri” s kovaško izdelanim okovjem in postavljena poševno, tako da so se vedno sama zapirala v smeri dotoka svežega zraka ter z značilnimi odbojniki, ki so omogočali, da so vozaču vrata odpirali kar vozički. Po nekaterih delih jame bodo razpeljani tudi pločevinasti zrakovodi - žlote, dimenzije 300 mm. Izdelane so bile iz navadne “črne” pločevine, ki jo bo treba pred uporabo umetno postarati (nekajdnevne solne kopeli). Naslednja novost tega obdobja je uvedba elektrike v jame. Elektriko so v glavnem uporabljali za razsvetljavo na nekaterih mestih v jami, za električne vrtalne strojčke, elektromotorje za pogon vitlov in ventilatorjev. Elektrika je bila po jami razpeljana tako, da so električne kable z “drotom” preprosto privezali na “štemple” -leseno podporje, ali pa so v podpornike zabili lesene kline, na katerih so viseli kabli. Na delovnih mestih, “na urtih”, so nato na kratkih lesenih “fosnih” pripravili po dva električna voda ter nanju direktno uvezali električni vrtalni strojček in električno luč. Le na nekaterih mestih v jami so imeli podolgovate oklepne Siemensove “šalterje”. Na vsaj enem mestu, kjer je kak “ausbajh” oz. kjer je dovolj prostora, bo izdelan delni zaklon - jamsko stranišče - v katerem bo napol pokrit “kibl”, preko njega pa položena “fala” - krajnik. V bližini “kibla” so se posebno rade zadrževale podgane. Podgane, ki so bile redne obiskovalke premogovnikov, bodo nagačene postavljene tudi na nekaterih drugih dobro vidnih mestih v posameznih prostorih. Pri lutkah bomo posebej pozorni na njihova oblačila. Delovno obleko so si morali rudarji še dolgo časa po II. svetovni vojni preskrbeti sami, le okrog leta 1935 so nekateri premogarji v konzumu dobili delovne obleke iz francoskih uniform s solunske fronte. Sicer pa so ponavadi v jamo nosili stare ponošene in raztrgane hlače, srajce ali “lajblče”, ki so bili največkrat “cota pri coti”. Na najbolj vročih odkopih so delali le v kratkih hlačah in goli do pasu. Čelad takrat v glavnem še niso imeli, nosili so le kape in redki klobuke, še redkeje pa so si nekateri premogarji (npr. pri klobučarju Arzenšku iz Šoštanja) dali narediti nekakšne usnjene čelade (ohranjeni primerki v Muzeju Velenje). Namesto nogavic so vsi premogarji nosili “šufece”. Tudi čevlje so si morali kupovati sami, zato so mnogi v jamo hodili v cenejših coklah. Nadzorniki so v jamo prihajali v rudarskih uniformah ter so s sabo običajno nosili tudi ure na verižicah. Tudi kateri od rudarjev je imel skromnejšo žepno uro, ki jo nosil v žepu “lajbiča.” Potek obiska v muzeju Obiskovalci bodo v vstopnem prostoru (najprimernejši prostor zanj je nekdanja prizivnica, kjer so se rudarji zbrali pred pričetkohm “šihta”) dobili vstopnice, vodnik po muzeju, reklamno literaturo itd. Prostor bo treba nekoliko preurediti, tako da bo spet spominjal na določeno fazo razvoja velenjskega premogovnika. Najlažje bo seveda ponazoriti oz. konzervirati današnje stanje, z vsemi napisi, navadami ob pričetku dela, s čajem na pipi, ki si ga obiskovalci lahko natočijo za popotnico itd. Rekonstrukcija starejšega stanja bi bila precej težje izvedljiva zaradi pomanjkanja predmetov iz tega obdobja. V prizivnici se obiskovalci, medtem ko čakajo na odhod v jamo, z multivizijo že prvič seznanijo s podzemnim svetom, v katerega vstopajo, z razvojem premogovništva v Sloveniji v primerjavi s tedanjim stanjem v Evropi in predvsem z zgodovino premogovnika Velenje. Tu bi se tudi prvič srečali s figuro, ki bo vodila ogled jamskih prostorov; z Antonom Aškercem, ki je bil v bližnjih Skalah štiri leta kaplan (1894-1898). V teh štirih letih se je srečeval s problemi in težavami premogarskega življenja. To življenje in velika nesreča, ki se je zgodila ravno eno leto pred njegovim prihodom v Skale sta gaje tako prizadeli, da je svoje občutke zlil v izvrstni “Delavčevi pesmi o premogu”, katere dele bi uporabili kot vodilne misli v posameznih muzejskih sklopih. V garderobi in lamparni bo vsak obiskovalec dobil opremo za spust v jamo: površnik in čelado ter odšel do dvigala. Od tega trenutka dalje mora dobiti obiskovalec občutek, da se je že preselil za “sto” let v preteklost in da ga res čaka dobesedni spust v čas. Ta občutek bo še povečalo dvigalo s svojim arhaičnim izgledom, ki ga bomo še nekoliko utrdili z rekons.rukcijo po fotografijah iz časa okrog leta 1900. Po prihodu iz jame se bodo obiskovalci muzeja lahko ustavili še v muzejski trgovini, kjer bodo lahko kupili vso obstoječo literaturo o premogovništvu, več vrst spominkov (Velenje, premogovništvo) itd. Ob koncu obiska bodo obiskovalci imeli tudi možnost počitka, okrepčila in preprostega obroka hrane v primerni okrepčevalnici, ki bo urejena bodisi v obliki “socialistične menze” z inventarjem iz tega časa, ustrezno glasbo, “razglasno postajo” itd. ali pa gostilne “Pri Barbari”, z inventarjem starih gostiln iz časa pred II. svetovno vojno. Tadeja Primožič PRENOVA STALNE ZBIRKE "KLEKUARSTVO NA LOŠKEM'' V LOŠKEM MUZEJU V ŠKOEJI LOKI V Loškem muzeju v Škofji Loki drugo leto zapored, v skladu s finančnimi možnostmi, poteka prenova stalnih zbirk obrti na Loškem. Za klobučarsko in glavnikarsko sta bili tokrat na vrsti “čipkarska ” in sitarska zbirka. Dosedanja zbirka “Čipkarstvo” v Loškem muzeju, ki jo je v 80. letih skrbno postavila muzejska svetovalka Meta Stele, dipl. etn., je nastala v skladu s tedanjimi dognanji muzeološke stroke in poznavanjem te obrti. Predstavljala je zgodovino klekljarstva na Loškem, klekljarsko orodje oz. pribor in čipke, ki so jih tu ■zdelovali predvsem v 1. polovici 20. stoletja. (Foto št.2). Prenova zbirke je trajala več mesecev in je bila plod skupinskega dela. Vsebinski koncept zbirke sta pripravili višja kustosinja v Loškem muzeju Mojca Šifrer -Bulovec, dipl. etn., ki je bila vodja projekta, in Tadeja Primožič, dipl. etn. ki je bila strokovna sodelavka. Zbirko je oblikovala d.i.a. Mojca Turk. Namen zbirke je bil predstaviti zgodovinski razvoj klekljarstva, klekljarsko orodje oz. pribor, tehnološki in oblikovni razvoj klekljanih čipk in njenih aplikacij ter trgovino oz. trgovanje na področju nekdanjega freisinškega gospostva. Nekateri pomembni cilji nove postavitve so bili: zbirka po vsebini ne sme bistveno odstopati od že prenovljenih zbirk, vključevati mora nove muzeološke pristope, v skladu s finančnimi možnostmi mora upoštevati specifične lastnosti postavitve in predstavitve klekljanih čipk, zadovoljiti mora tako manj kot bolj zahtevne obiskovalce, prikazati mora kontinuiteto te obrti od njenih začetkov do danes, predstaviti želi oba največja klekljarska centra na tem področju, Žiri in Železnike itd. Ob pregledu materiala, ki ga je hranil Loški muzej, je bilo ugotovljeno, da bo za uresničitev prvotnega koncepta potrebno opraviti še kar nekaj terenskega dela. Prav tako je bilo treba dosedanjo zbirko čipk nujno MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODS MUZÖSKO KONSERVATORSKI ODSEVI obogatiti z novimi eksponati. Zaradi skromnih prostorskih in finančnih možnosti smo pridobivali predvsem tiste nove primerke, s katerimi bi zapolniti dosedanje vrzeli. “Čipkarska zbirka” ni doživela le vsebinske prenove, ampak je dobila tudi ustreznejše ime, “Klekljarstvo na Loškem”. Prikazuje namreč zgolj eno od tehnik ročno narejenih čipk na omejenem geografskem področju, in sicer tisto, ki se izdeluje s pomočjo klekljev, zato bi bila uporaba termina “čipkarstvo” ali njegovih izpeljank preveč široka. Zbirka je dobila tudi svoj simbol oz. “nosilno” čipko. Izbrana je bila čipka v tehniki širokega risa, za katero se je ohranilo ljudsko poimenovanje “gobice”. Za to čipko smo se odločili zato, ker je bila in je še vedno prav ta tehnika na Loškem zelo razširjena. Omejitev in hkrati izziv novi postavitvi je predstavljal že sam prostor. Ne ravno veliko površino si klekljarska zbirka deli s sitarstvom. Zbirko je bilo torej treba zasnovati tako, da nobena od obeh postavitev ne bi bila okrnjena, hkrati pa naj bi prostor zaživel tudi kot celota. Zaradi prehodnosti tudi ni smel biti pregrajen, čeprav bi na ta način lahko pridobili dodatne razstavne površine. Oblikovalka Mojca Turk je sledila dosedanji praksi, da ima vsaka prenovljena zbirka oz. obrt svojo nosilno barvo; za klekljarsko je bila izbrana modra, za sitarsko pa oranžna barva. Na ta način je sobo vizualno razdelila in se hkrati izognila fizičnim pregradam. Klekljarski zbirki je bil namenjen prostor, ki naj bi v gradu predstavljal t.i. kmečko sobo. Tu se nahajata kmečka peč in strop. Pri postavitvi razstave to ni bilo težko upoštevati, saj je bilo z vključitvijo vsega tega mogoče predstaviti ambient, v katerem so se čipke nekoč izdelovale. Peč s klopjo, stoli in stojalom za sušenje perila se je tako spremenila v “klekljarski kotiček”. Na ta način so predstavljeni nekateri klekljarski pripomočki (blazina, vreteno, kolovrat itd.), stojalo za sušenje perila nad pečjo pa lahko občasno, ob pomanjkanju razstavnih površin, postane “vitrina” za prikaz različnih aplikacij klekljanih čipk. Povečava fotografije “preje“ (skupinskega klekljanja) iz Žirov iz obdobja med obema vojnama obiskovalcu še bolj približa ta dogodek, hkrati pa služi tudi kot kulisa. (Foto št. 3) Za predstavitev klekljarskega pribora oz. orodja je bil uporabljen zamik v steni, ki se je spremenil v vitrino. Kot ozadje služi povečava fotografije klekljarice, klekljarsko orodje oz. pribor pa je predstavljen na policah v različnih nivojih (npr. blazina in vzorec se nahajata na spodnji polici, v nivoju klekljaričinih rok se nahajajo kleklji, bucike, kvačka in škarje, na polici višje sukanec ter na zgornji polici očala, ki so za večino klekljaric nepogrešljiva). Povečava vzorca, ki ga klekljarice imenujejo “polžki” in se nahaja pod vitrino, ponuja zelo zgovorno asociacijo. Le-ta naj bi obiskovalca spomnila, da ročno klekljana čipka nastaja s tako “hitrostjo” kot se premika polž. Predstavitev je torej zelo simbolna in hkrati nakazuje tudi sam proces izdelave. Posebna pozornost je posvečena tehnološkim in oblikovnim značilnostim klekljanih čipk in aplikacij v različnih obdobjih. Prvi pano predstavlja delitev klekljanih čipk ter osnovne klekljarske tehnike in elemente. Zaradi pomanjkanja prostora so naslednji panoji premični in hkrati zasnovani tako, da potešijo radovednost tudi bolj zahtevnim obiskovalcem. Vsak izmed panojev predstavlja določeno obdobje: najstarejše ohranjene čipke pri nas, obdobje od konca 19. stoletja do 20. let tega stoletja, obdobje med obema vojnama, obdobje od 50. do konca 80. let ter čas po osamosvojitvi. Ti panoji se delno prekrivajo, vsak izmed njih pa vsebuje nosilno čipko, ki simbolizira glavne značilnosti klekljanih čipk v tem obdobju ter kratek tekst. Bolj zahtevni obiskovalci lahko izvedo še kaj več s premikom posameznega panoja, saj vsak izmed njih skriva še podrobnejši tehnološki in oblikovni prikaz razvoja Foto št. 3, avtor Tadeja Primožič klekljanih čipk. Kljub pomanjkanju prostora so na spodnjem robu nekaterih panojev tudi fotografije, ki prikazujejo čipke na nekaterih aplikacijah (cerkveni prti in albe). (Foto št. 4) V vitrini, ki ločuje “klekljarski in sitarski” del prostora, je predstavljena trgovina oz. trgovanje s klekljanimi čipkami na Loškem ter nekatere njene aplikacije (peča, ovratnik, prtič). (Foto št. 1) Lepoto klekljanih čipk na svojstven način predstavlja tudi podoba igralke Ite Rine v klekljani obleki v naravni velikosti. Ta podoba deluje kot sapica, privid ter obenem poveže bistvene nosilce klekljarstva: risarje oz. ustvarjalce vzorcev, klekljarice oz. izdelovalce, trgovce oz. posrednike in kupce oz. uporabnike. Poleg eksponatov in besedila ima pri novi postavitvi pomembno vlogo tudi bogat slikovni material: fotografije (npr. najstarejša fotografija klekljaric iz Železnikov iz leta 1903, učenke prvega razreda klekljarske šole v Žireh leta 1906/1907), zemljevidi (npr. kraji z območja klekljarskih šol v Železnikih in Žireh, zemljevida sveta z označenimi državami, ki so uvažale klekljane čipke s tega področja), letaki, oglasi itd. Slikovni material služi kot odlična ponazoritev in bogat vir informacij, hkrati pa razbija nekatere stereotipe (npr. fotografija klekljarja). Zbirka “Klekljarstvo na Loškem” je trenutno najsodobnejša in hkrati tudi najbolj strokovno postavljena stalna zbirka klekljanih čipk v slovenskih muzejih. Loški muzej načrtuje, da bodo novi postavitvi stalne zbirke “Klekljarstvo na Loškem” v prihodnje sledile tudi druge dejavnosti, ki bodo lepoto klekljanih čipk še bolj približale obiskovalcem. Med prvimi nalogami bodo vsekakor prevodi oz. povzetki besedila v tuje jezike. Ljubitelji in poznavalci klekljanih čipk, vljudno vabljeni na ogled! Foto št. 4, avtor Tadeja Primožič MUZEJSKO KONSERVATORSKI MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI Inga Miklavčič Brezigar NASTAJANJE RAZSTAVE "SPOMINI NAŠE MLADOSTI" Etnološka eksperimentalna razstava Goriškega muzeja »Spomini naše mladosti« s podnaslovom “Življenje pod zvezdami” je bila postavljena v zgornjem nadstropju razstavnih prostorov gradu Kromberk v Novi Gorici aprila 1998. Sama razstava je vzbudila razmeroma veliko zanimanja in odmevov v dnevnem časopisju, zame kot etnologinjo in avtorico pa je najdragocenejša ocena dr. Marije Makarovič v Razgledih (13. 5. 1998) - poleg spomina na njen prihod na otvoritev razstave ter besede vzpodbude, za kar se ji tudi na tem mestu ponovno iskreno zahvaljujem. Sama sem se na pobudo Aleša Gačnika iz govori. Teoretična baza osnovnih smernic, ki naj prispevek obdržijo znotraj etnološke stroke, je bila jasna: gre za način življenja določenega ljudstva v prostoru in času po drugi svetovni vojni, za etnološki pogled na določena dogajanja v slovenski ljudski kulturi goriškega prostora, ki so bodisi enaka ali primerljiva z dogajanji in spremembami v širšem primorskem, pa tudi slovenskem prostoru po drugi svetovni vojni. Na prvi pogled povsem enostavne parametre etnologije kot vede o ljudski kulturi in značilnostih njene materialne, socialne in duhovne kulture je bilo treba konkretizirati s primeri, ki naj osvetlijo, v čem in kako se ljudska kultura odraža v določenem prostoru in času in katere so tiste splošne uredništva Glasnika odločila etnološki publiki predstaviti predvsem proces nastajanja razstave. Raziskava O razstavi na to temo v Goriškem muzeju najprej sploh nismo razmišljali in torej ni bila načrtovana. Kot etnologinji mi je izziv predstavljalo že povabilo na zgodovinski mednarodni simpozij ob petdesetletnici priključitve Primorske k matični Sloveniji oz. Jugoslaviji, ki ga je od 25. do 27. septembra 1997 organiziralo Znanstveno-raziskovalno središče iz Kopra v Kopru in Novi Gorici. Ko sem pristala na predlagani delovni naslov prispevka »Etnografski (ki sem ga prevedla v etnološki) pregled povojnih dogodkov na Goriškem« pravzaprav še ni bilo povsem jasno, o čem naj prispevek značilnosti vsakdanjega načina življenja ljudstva v najširšem pomenu besede, s katerimi lahko označimo posamezne faze. Prispevek na simpoziju je bil zame torej sondaža etnološkega razmišljanja v povsem drugačnih okvirih - etnologija bližnje preteklosti in že tudi sodobnosti, prestavitev etnoloških elementov v zgodovinsko obdobje po drugi vojni in sinteza dogajanj na etnološkem nivoju oblikovanja razpoznavnih identifikacijskih značilnosti. Poleg tega me je zanimalo, kako se odražajo in kako vplivajo dogodki in odločitve t. i. »visoke politike«, ki nekako sodi v sfero zgodovinskih proučevanj, na življenje »navadnega ljudstva«. V prizadevanjih po jasni določitvi »ljudskosti«, torej življenja na nivoju »navadnega ljudstva«, v kontrastu s politično privilegiranimi sloji v komunistično-socialistični družbi povojne Jugoslavije sem si pomagala s knjigo Slavenke Drakulič »Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali« (Rotiš, Maribor 1992). Avtorica je uspela preko esejev o posameznih banalnih zadevah vsakdanjega življenja ujeti vzdušje življenja ljudskih množic v tedanji Jugoslaviji. Ob njenem eseju o Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 49 TEMA Iti punčki sem lahko obnovila lasten spomin na znamenito »bambolo«, ki mi jo je nekako konec petdesetih let mama kupila na Andrejevem sejmu v »stari« Gorici (v nasprotju z Novo Gorico smo tako rekli Gorici na italijanski strani). Tako sem tudi v svojem prispevku poskusila preko asociativnih situacij rekonstruirati vzdušje dobe petdesetih do devetdesetih let, obdobja torej, ki je v razstavni obliki predstavljeno pod naslovom »Spomini naše mladosti«. V tekstu se vrsta asociativnih elementov združi v sintezo, ki je mogoče preveč splošna in zahteva dodatne raziskave, vendar mi je tako pri predstavitvi teksta na simpoziju kot kasneje pri oblikovanju razstave služila kot okvir za umeščanje posameznih, prepletajočih se značilnosti oblikovanja identitete tega prostora v povojnem času. Tako se v osnovi razkrivata dve fazi oblikovanja te identitete. V prvo fazo - povojni čas od 1945 do 1947 sodi borba za priznanje slovenstva teh krajev in s tem povezana priključitev k matični domovini. Primorci, ki so bili od konca prve svetovne vojne pod Italijo, so zelo občutili italijansko raznarodovalno politiko pod fašističnim režimom, zato so v prepričevanje zavezniških komisij, da bi v prid Slovencem ustrezno določili novo državno mejo, vložili vse svoje politične in ljudske moči ter za to uporabili tudi posamezne etnološke elemente. Prav tako pa v to fazo sodi tudi Prvo srečanje z zahodnjaško anglo-ameriško družbo in njenimi posebnostmi. V drugo fazo sodi dolgo obdobje življenja pod Jugoslavijo od priključitve leta 1947 do osamosvojitve leta 1991. V tem času sta potekala dva procesa: spreminjanje tradicionalne kmečke kulture (kmetov in malih obrtnikov ) v delavsko kulturo (zaposlenih v industriji) in poskus spreminjanja slovenske ljudske kulture v jugoslovansko ob paroli »bratstva in edinosti« z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Etnološki elementi teh sprememb so razvidni v vseh treh parametrih etnološkega določanja kulture - v materialni (sprememba bivališč, noše, prehrane...), socialni (sprememba vloge žensk, novi družinski odnosi, kolektivizem ter ob spremembi standarda in uvedbi samoupravljanja tudi novi družbeni odnosi...) in duhovni kulturi (sprememba tradicionalnih, s krščansko religioznostjo prežetih praznikov v t.i. komunistične, državne in ateistične praznike). Preko njih lahko določimo novo družbo, v kateri je npr. prvi proces (spreminjanje tradicionalne kmečke kulture v sodobno delavsko) uspel, drugi proces (poskus spreminjanja slovenske ljudske kulture v jugoslovansko) pa ne in je posledično vodil tudi v politično razvidne težnje po odcepitvi od Jugoslavije in osamosvojitvi naroda v nacijo (ideja o tem je med »ljudstvo« prvič prišla s filozofskimi in sociološkimi razpravami in eseji slovenskih kulturnikov v Novi reviji 57, 1987 ter s polemičnimi odmevi nanje). Prenos teksta v razstavo Naključja včasih rodijo najboljše stvari. Tako je tudi do prenosa raziskave za prispevek na simpoziju v razstavno obliko prišlo po naključju. Ko smo se v restavratorskih delavnicah Goriškega muzeja pogovarjali o prispevku in s sodelavkami obujale spomine na svojo mladost, medtem ko so sodelavci na humoren način razlagali svoje vojaške dogodivščine, se je rodila ideja o razstavi. MUZEJSKO KONSERVATOIM Na razpolago sem dobila razstavne prostore v zgornjem nadstropju gradu Kromberk in direktoričino navodilo naj naredimo nekaj »brez denarja«, kar seveda pomeni, da za razstavo nismo dobili posebnih sredstev. Nizek proračun se postavitvi seveda pozna, za uspeh pa si lahko štejemo, da pri vsebinskem dojemanju razstave ne moti. Najpomembneje je, da sem pri razstavi dobila vso pomoč in podporo sodelavcev. Največjii uspeh razstave je pravzaprav to, da smo jo delali »z dušo« in se pri tem zabavali. Spomini na mladost naših generacij, ki je zdaj v zgodnjih in poznih srednjih letih, so bili torej temeljno vodilo prenosa teksta v razstavno obliko, spomini na lepe in manj lepe stvari in dogodke bližnje preteklosti, postavljeni ne z nostalgijo ali odporom do tistih časov, pač pa z vedrim pogledom in pozitivno naravnanostjo. Ta se kaže v specifičnih drobnih prijemih, ki oblikujejo in izražajo avtorski pristop k razstavi. Na primer: vse obdobje, ki ga zajema razstava (1945-1991) obvladuje pravzaprav vojska, najprej zavezniški vojaki, nato jugoslovanski vojaki na meji (z brzostrelkami in psi), obveznost služenja vojaškega roka za vse fante in torej izkušnje slovenskih vojakov v jugoslovanski vojski ter slovenska teritorialna obramba. Na razstavo smo za ponazoritev prisotnosti vojaščine postavili kar tri lutke vojakov: ameriškega vojaka-črnca, jugoslovanskega vojaka na meji in obveznika JLA, ki asociativno vzbujajo spomine na militariziranost tedanje družbe. Vendar sem pozitivno naravnanost razstave kot avtorica in ženska poskušala nakazati s tem, da vojaki nimajo orožja in na razstavi niti enega kosa orožja. Oblikovalec pa je v razdelku JLA na pano »za vzorec« obesil skice orožja. Na srečo in z veliko dobre volje sva se z oblikovalcem, sodelavcem Borisom Blažkom, dobro ujela v ključni postavki razumevanja med avtorjem in oblikovalcem pri prenosu sinteze raziskave, torej besedila v materializacijo raziskave, torej razstavo. Tako on kot drugi notranji in zunanji sodelavci so pomagali z dodatnimi spomini in pobudami, arhivskim materialom, fotografijami in zbiranjem eksponatov. Tako je razstava pridobila dodaten emocionalni naboj, saj gradivo kljub navidezni anonimnosti, s katero včasih postavimo predmet ali fotografijo v vlogo splošnega »vzorca«, ni anonimno, pač pa ima svojo zgodovino in s tem svoj značaj, svoje »ime«, ki daje predmetu dodatno vrednost, čeprav ni razvidno. Tako lahko npr. »bambolo« postavimo na sredo zakonske postelje, s katero nekako začenjamo razstavo. »Bambola« ni le anonimna lutka iz petdesetih let, saj jo je mati sodelavke z ljubeznijo hranila vsa ta leta, ko ni bilo več »moderno« krasiti zakonske postelje z bambolami ter jo je za našo razstavo posebej očistila prahu, ji oprala in zlikala krilce. Zunanja sodelavka , lastnica gostilne v gradu Kromberk, nam je z navdušenjem zbrala kolekcijo oblačil iz šestdesetih in sedemdesetih let ter gostilniško opremo iz tistih časov, s katero smo opremili stiliziran ambient »buffeta«. Takih primerov je veliko. Obiskovalci razstave tega ne vedo, vendar začutijo. Tako se razstava približuje spominom »slehernika« naše generacije ter mu ob zvočni spremljavi narodnih in popularnih pesmi asociativno pričara vzdušje tistih časov. Vsebina razstave Kljub prilagoditvi postavitve razstavnemu prostoru smo poskušali čimbolj slediti osnovnemu tekstu raziskave, ki je v povečavi na panojih, z manjšimi črkami pa so izpisane opombe. Ostalo gradivo, bodisi fotografije, časopisni članki, arhivsko gradivo ali predmeti pa ilustrirajo opombe in tekst. Razstava je postavljena v dveh prostorih. V manjšem, začetnem prostoru je stilizirana ambientalna postavitev notranje stanovanjske opreme iz petdesetih in šestdesetih let, ki sodi v stil »delavskega« stanovanja. V uvodni »veži« tako vidimo značilen »divan« z okrasno tkanino na steni in radiom na polički nad divanom, kuhinja s »kredenco« je že malce modernejša, saj je opremljena z modernim umetnim materialom »ultrapasom«, poleg je še Gorenjev štedilnik in hladilnik Obodin, zanimiva pa je vrsta drobnih predmetov, ki vsak na svoj način pripovedujejo zgodbo časa. Tako nam »ekonom« lonec govori o zaposleni ženski - gospodinji, ki je morala obroke za družino skuhati »na hitro«, ko se je ob treh ali štirih popoldne vrnila z dela, beneška gondola na kredenci kot značilen spominek o začetkih turizma, bodisi poročnem potovanju bodisi sindikalnem izletu v Benetke, petrolejka na steni (čeprav nova) o električnih prekinitvah, stajica z otroškimi igračami o novem odnosu do otrok ... Nasproti kuhinje sta ambienta spalnica (s pohištvom solkanskih mizarjev in seveda značilno bambolo na sredi s »kovjarto« pregrnjene zakonske postelje) in dnevna soba, ki ju deli vitrina z značilnimi oblačili. V dnevno sobo smo poleg garniture kavča in dveh foteljev ter nizke mizice postavili tudi značilno rožo tistih časov, aspidistro - ščitovko, ki so ji rekli tudi »roža lene gospodinje«, saj raste v vsakršnih pogojih. Ko sem rožo iskala po cvetličarnah, so mi povedali, da ni več v prodaji, saj preprosto ni več »moderna«. Dobila sem jo pri teti, ki jo goji in občasno razmnožuje že več kot dvajset let. Prof. dr. Jožetu Vogrincu sem dolžna zahvalo za opozorilo, da je aspidistra, ki sicer izvira iz Japonske in so jo zaradi njene trpežnosti in uspevanja ob plinski razsvetljavi veliko gojili v angleški viktorijanski dobi, tudi roža angleškega delavskega razreda v dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja. Pri nas je bila ščitovka značilna okrasna roža delavskih blokovskih stanovanj v petdesetih in šestdesetih letih. Drugi razstavni prostor s kolekcijsko postavljeno razstavo uvaja postavitev v predprostoru, ki ilustrira čas °d 1945 do 1947, torej čas zavezniške vojaške uprave in delitve primorskega prostora na cono A in B, ko so zavezniške komisije določale državno mejo med Italijo in Jugoslavijo. V prostor stopimo skozi stiliziran slavolok, posvečen boju primorskega ljudstva za Priznanje njegove slovenske identitete. V ta namen so ljudje uporabili določene značilne etnološke elemente, ki naj bi naredili viden slovenski značaj teh krajev: med njimi npr. napise v slovenskem jeziku (»Tu smo Slovenci«, »Tu je Jugoslavija«, »Živel Tito«...) po zidovih hiš, ki so ponekod na Goriškem še vedno ohranjeni, značilne slavoloke iz slovenske ljudske tradicije, okraševanje z zelenjem, postavljanje »prionov« za mladoporočence in mlajev ob vaških praznikih, pa tudi uporabo posebne ženske noše v slovenskih barvah (bela bluza, rdeče krilo in modre naramnice z našito rdečo zvezdo) na manifestacijah in demonstracijah. Kot primer uporabljanja mlajev smo predstavili »majenco«, značilen vaški praznik vasi Dolina pri Trstu, ki je ostala v Italiji in ji ta praznik pomeni izraz njene slovenske identitete. Predprostor je razdeljen na dve strani. Na eni strani je za ilustracijo spomina na zavezniške vojake in srečanja z zahodnjaško kulturo postavljen »ameriški vojak« v značilni ležerni drži z nogami na mizi, ki v spominu naših ljudi označuje »Amerikance«. V spominu so prav tako ostale dobrine zahodne kulture, s katerimi so se srečali predvsem otroci: čokolada, žvečilni gumiji »čingumi«, medtem ko so si starejši zapomnili prve dobre cigarete Camel, Lucky strike in Chesterfield. Za otroke in odrasle primorskega prostora pa je bilo zanimivo tudi srečanje z značilnimi anglo-ameriškimi kletvicami, ki so kasneje postale del pogovornega jezika primorskega ljudstva. Obiskovalci se večinoma muzajo ob seznamu kletvic iz knjige Bernarda Nežmaha Kletvice in psovke (Ljubljana, 1997) in priložnostno nabranih domačih kletvicah, ki naj ilustrirajo tudi ta vidik narodne identitete. Nasproti zaveznikom posvečeni vitrini je postavljena ilustracija velike proslave, posvečene dokončni določitvi meje in priključitvi Primorske Sloveniji - Jugoslaviji, ki jo je organizirala tedanja politična oblast in so se je udeležile ljudske množice iz vse Slovenije pa tudi Jugoslavije. Proslava je predstavljena s fotografsko dokumentacijo v sekvencah (v tehniki stripa) iz dokumentacije Muzeja novejše zgodovine Ljubljana, nova stvarnost državne meje pa z »jugoslovanskim vojakom«. Primorsko ljudstvo seje tedaj prvič srečalo s kulturo jugoslovanskih narodov, ki se je v okviru proslave predstavila z značilnimi etnološkimi elementi, torej z nošo, glasbo in plesom, prestavljenimi v folklorno obliko. Srečalo pa se je tudi z življenjem v novi Jugoslaviji, ki mu je posvečen naslednji razstavni prostor. Kolekcijska postavitev tega dela razstave je izbor subjektivno izbranih tem, ki seveda sledijo tekstu. Za obiskovalca, ki teksta ne pozna oz. mu ne sledi po priloženem spremnem besedilu in po panojih, je tako postavljena razstava lahko nepregledna in nepovezana. Te težave smo se zavedali in jo poskušali reševati s kolikor je mogoče zaključeno zastavljenimi »predelki«, ki so med seboj rahlo ločeni s stoječimi panoji. Obiskovalci ta del razstave različno dojemajo in jih, kolikor lahko opažam, razdelitev ter izbor tem ne moti preveč. Sledijo bodisi tekstu in tako poteku razstave ali pa opazujejo posamezne drobce eksponatov, razstavljenih v vitrinah. Največja težava tega prostora je bila nevarnost prenatrpanosti in določene, sicer MUZEJSKO KONSERVATORSKI OD MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI zanimive eksponate, je bilo treba izločiti. Vendar se v tem delu razstave ponovi rdeča nit raziskave: predstavitev sprememb v materialni, socialni in duhovni kulturi ob prehodu iz »kmečke« kulture v »delavsko« preko razdelkov o novem statusu žensk in družinskih odnosih, o delovnih brigadah in gradnji Nove Gorice, o življenju ob meji, o zaposlovanju kmetov in gradnji industrije, o višanju standarda in odprtosti družbe v šestdesetih letih, o začetkih turizma in o novih praznikih pa tudi predstavitev sprememb, ki naj bi »jugoslavizirali« slovensko družbo preko razdelkov o šoli (»Za domovino, s Titom naprej«), o gradnji prog Šamac-Sarajevo in drugih po Jugoslaviji, o Jugoslovanski ljudski armadi in srečanju slovenskih fantov z njenim režimom, ki je privedel do »upora v Mladini«, medtem ko nove čase nakazuje vitrina z naslovom »Rock, pop in ZSMS...«. Razstavo zaključujemo s predstavitvijo tranzicijskega obdobja konca osemdesetih let. Z zgodbico o odstranitvi velike aluminijaste rdeče zvezde, ki je bila od leta 1947 postavljena na strehi novogoriške železniške postaje, poskušamo predstaviti irelevantnost ideoloških simbolov na nivoju »ljudske kulture«. Zgodba gre takole: z okna svojega blokovskega stanovanja sem leta opazovala to rdečo zvezdo, simbol naše komunistično-socialistične stvarnosti nasproti kapitalistični stvarnosti sosednje Italije. Prav tako smo leta opazovali čudežno razsvetljeno staro Gorico ob božičnih praznikih, medtem ko smo mi bili v temi in začeli mesto okraševati natanko 26. decembra. Po prvem javnem božičnem voščilu, ki gaje Jože Smole kot eden najpomembnejših političnih funkcionarjev prebral v televizijskem nastopu ob božiču 1988, smo tudi na tedaj jugoslovanski strani začeli okraševati javna poslopja in ulice že pred božičem. Tako so najprej z lučkami osvetlili tudi rdečo zvezdo na strehi železniške postaje. Ob na trenutke kar vročih časopisnih polemikah za in proti odstranitvi rdeče zvezde kot simbola, ki nima več pravega političnega pomena, je bilo zanimivo opazovati, kako so naslednje leto »malo za hec« pritrdili zvezdi še rep in tako je postala »zvezda repatica« - torej krščanski simbol. Nato so jo odstranili. Kljub vsem poskusom strokovne objektivnosti le ne morem mimo osebne »vzgojiteljske« poante. Ta primer sem zato porabila za izraz svoje želje in sem ob zaključku razstave zapisala, da »umik ideoloških simbolov (pri tem ne gre za spomenike) iz javnega življenja kaže na toleranco družbe, ki je sposobna prenašati in spoštovati različna mnenja, ideologije in razlike v demokratičnem sistemu sožitja«. Naš oblikovalec Boris Blažko je zvezdice, ki jih je naše ljudstvo srečevalo v različnih oblikah, tako kot zvezde na ameriški zastavi, rdečo zvezdo komunističnega režima, zvezdice božje krščanske vere in končno rumene zvezde Evropske skupnosti, uporabil za podnaslov razstave »Življenje pod zvezdami«. Ker je tako z besedami kot s slikami težko opisati »vzdušje« razstave, vabimo tudi etnologe na ogled postavitve in na obisk v grad Kromberk. Zlatko Mileusnić h /Druščine prevede/ Tone Kregar O RAZSTAVI ZDENKA SERTIC IN ETNOGRAFSKI MUZE] V ZAGREBU (TRIJE DOKUMENTI 0 MUZEJSKI DOKUMENTACIJ!) Razstava Zdenka Sertič in Etnografski muzej v Zagrebu se gotovo dotika najobčutljivejših področij muzejske dejavnosti, kijih zajema termin muzejska dokumentacija. V spremnih vsebinah razstave (katalog in računalniški multimedialni program) so kritično raziskani in predstavljeni načini uporabe muzejskega gradiva - muzejskega predmeta kot nosilca in izvora osnovnih informacij, njihove diseminacije in nadaljnje usode. Etnografski muzej v Zagrebu je delo na pripravi in predstavitivi razstave izkoristil tudi kot priložnost za pogled v preteklost in sicer na organiziranje Oddelka muzejske dokumentacije, deloma pa tudi za ovrednotenje tega dela. Začetki segajo v sam osnutek Muzeja 1919. leta, odkar se ta dejavnost kontinuirano odvija v skladu z najsodobnejšimi tehničnimi možnostmi in zahtevami stroke. Z začetki te dejavnosti sta neločljivo povezana tudi akademska slikarka Zdenka Sertič ter največji del njenega obsežnega likovnega opusa. Kot pripadnica ozkega kroga akademsko izobraženih likovnih umetnikov na slovanskem Jugu (Saša Šantel, Vladimir Karin), ki so svojo inspiracijo iskali ter našli v kulturni dediščini etnografskega značaja, je Zdenka Sertič z etnografskimi elementi prežela skoraj svoj celoten opus. S svojim pristopom je istočasno zaznamovala pionirsko obdobje v muzejski dokumentaciji in popularizaciji muzejske dejavnosti. Med 17. julijem in 30. oktobrom 1997 si je razstavo lahko ogledala zagrebška publika, med 29. januarjem ter 23. februarjem 1998 pa'v omejenem obsegu, ki so ga določali razstavni prostori, tudi celjska. Zdenka Sertič seje rodila 16. januarja 1899 v Sv. Ivanu Zelini. V osnovno šolo je hodila v rojstnem kraju ter v Karlovcu, v zagrebškem Ženskem liceju pa je končala štiri zadnje, višje razrede. Zrelostni izpit je leta 1917 opravila na Kraljevski I. realni gimnaziji v Zagrebu, v letih 1917-1921 pa je obiskovala ter končala Kraljevsko višjo šolo za umetnost in obrt v Zagrebu v razredu profesorja Ljuba Babiča. Oktobra leta 1921 je opravila izpit za učitelja v srednjih šolah Kraljevine Hrvaške in Slavonije in nadaljevala šolanje na zagrebški Likovni akademiji. Tam je diplomirala iz dekorativnega slikarstva, z ožjo specializacijo kaligrafije in paleografije. Leta 1922 seje študijsko izpopolnjevala na Umetniški akademiji v Berlinu in leta 1925 v Parizu, MUZEJSKO KONSERVATORSK MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI a Ir- v/!# ' ■ obenem pa je obiskovala še Filozofsko fakulteto Univerze v Zagrebu. 6. julija 1921 se je kot nadomestna učiteljica zaposlila v Etnografskem muzeju, od leta 1924 pa je do upokojitve tam delala kot risarka, slikarka, akademska risarka in likovna sodelavka. Ob vseh zahtevnih muzejskih obveznostih je Zdenka Sertič samostojna avtorica in v sklopu razstav Muzeja sodelovala tudi na številnih mednarodnih razstavah, od katerih je treba še posebej izpostaviti Pariz (1925), Leipzig (1927), Köln (1927), Barcelona (1929), Kfbenhaven (1930), Pariz (1937), Berlin (1938), Zürich (1950), Bruselj, Haag, Rotterdam (1952). V sklopu svoje muzejske službe je svoja likovna dela objavljala v domačih in tujih znanstvenih in strokovnih publikacijah kot so Narodna starina, Etnološka biblioteka, Leksikon Minerva, Vjesnik Etnografskog muzeja u Zagrebu, MAN - A Mothly record of Antropological Science (London), Societe d’ Ethnographie (Pariz), Paideuma- Mitteilungen zur Kulturforschung (Frankfurt/M). Povod za razstavo je bila nepričakovana ponudba za odstopitev velikega števila muzejske in strokovne zasebne dokumentacije Zdenke Sertič. Dokumentacija je, tako kot zapuščina Zdenke Sertič, danes v zasebni lasti njenih naslednikov. To gradivo obsega 511 inventiranih del v različnih slikarskih tehnikah, 16 zvezkov različnih rokopisov ter fotografije, skice in časopisne izrezke. Gradivo je bilo v varstvo ter uporabo predano septembra 1996, ko so se začele tudi tehnične priprave za njegovo muzejsko in računalniško obdelavo. Po svojem obsegu ta razstava predstavlja tudi svojevrstno retrospektivo likovnega opusa Zdenke Sertič. Službovanje Zdenke Sertič se jasno kaže v arhivskm materialu, ki ga hranita Hrvaški državni arhiv in arhiv Muzeja ter v strokovnem gradivu Oddelka za dokumentacijo, ki mu pripadajo ilustrativno gradivo, fototeka, poročila ter rokopisi s terenskih etnografskih raziskav. Tokrat iz njih izločamo tri dokumente, ki vsak iz svojega zornega kota prikazujejo Zdenko Sertič. Prvi jo prikazuje kot akademsko slikarko, drugi kot muzejsko uslužbenko, tretji pa je lastna ocena njenega prispevka Muzeju in stroki nasploh. Arhivsko raziskavo je izčrpno izvedla Ivanka Ivkanec, muzejska svetnica, medtem ko je s sodobno informatično tehnologijo, s katero Muzej razpolaga, omogočen vpogled tudi v tisti segment del in dokumentov o Sertičevi, ki ga zaradi obsežnosti ni bilo moč razstaviti. Za to priložnost je bil prilagojen računalniški program, s katerim je omogočeno iskanje in pregled teh dokumentov. Dela pa so v programu razdeljena v naslednje skupine: Zdenka Sertič; Dokumenti; Noša; Kroji; Ornamenti; Blago ročne izdelave; Arhitektura; Kompozicije. S tem programom smo obiskovalcem želelo približati sodobne tehnološke možnosti pri obdelavi, uporabi in prezentaciji muzejskega gradiva. Razstavljanje strokovnih publikacij, ki predstavljajo muzejsko gradivo, nas vrača v dvajseta leta 20. stoletja, ko je Zdenka Sertič začenjala s svojim delom. To obdobje ni pomembno samo v zgodovini Muzeja, temveč tudi v novejši zgodovini hrvaške etnologije. Takrat seje Etnografski muzej začel profilirati v ugledno ustanovo s profesionalno upravo in uglednim muzejskim osebjem, kmalu za tem pa so na zagrebški Univerzi ustanovili Katedro za etnologijo, s katero je Muzej vzpostavil trajno znanstveno in strokovno sodelovanje. Poudariti je treba, da je pri obeh omenjenih dogajanjih sodeloval tudi dr. Milovan Gavazzi, nekdanji kustos Muzeja in vodilna osebnost hrvaške etnologije. Prav po njegovi zaslugi, so Muzej začeli opremljati s tehničnimi pripomočki za sodobno dokumentiranje etnografske dediščine (fonografi, fotografski aparati itd.), in to na mestih njenega izvora, kar je bilo v skladu z novim pristopom v zbiranju in sukcesivnemu dokumentiranju etnografskega gradiva. Ti začetki, polni poleta, entuziazma, znanstvene radovednosti in celo pustolovščin, so odpirali nove poglede v dediščino hrvaške vasi oz. v njeno še vedno živo barvitost, ki jo je veljalo na ustrezen način predstaviti javnosti. Zagrebška publika je to obdobje dejavnosti Muzeja lahko spoznala na dveh razstavah Etnografskega muzeja: Pokupska sječanja - Etnografska ekspedicija 1923. (Zagreb 1993) in Milovan Cavazzi - proživijeno stolječe (Zagreb 1995) Od leta 1923 je pri teh raziskavah sodelovala tudi Zdenka Sertič, ki je zbirala etnografsko gradivo od bližnje in daljne okolice Zagreba, Velike Gorice, Žumberka, Karlovca, Koprivnice, Varaždina in Ivanca do Crikvenice, Novega Vinodolskega, otoka Paga, Brača in Hvara. Njeno delo pri dokumentiranju muzejskega gradiva ob nedvomni kvaliteti zaznamuje tudi zanesljivo povezovanje dokumentov z muzejskim predmetom. Skoraj vsa njena dela so opremljena s signaturo inventarne številke, nekatera pa spremlja tudi izpis relevantne literature. V nasprotju s tem pa so dela z datumom izdelave zelo redka, zato je njenemu interesu in delu kronološko težko slediti in se ga ne da zanesljivo določiti. Vendar pa, ob primerjanju z muzejskimi raziskavami in akvizicijami v dvajsetih letih lahko rečemo, da njeno delo sledi aktivnosti Muzeja. V njenem likovnem opusu umetniško in dokumentarno ostajata naločljiva, zato so se odnosi med potrebami ustanove in željo po osebni umetniški uveljavitvi vse bolj zaostrovali. Kot kaže, je v tridesetih letih prav ob vprašanjih muzejskega in osebnega statusa prišlo do določenih razhajanj, ki so tudi v nadaljnjih desetletjih občasno kalili profesionalne odnose. Zdenka Sertič je bila oseba izjemne delovne energije, saj je svoje delo iz muzejske Pisarne nosila tudi domov in ga v domačem ateljeju opravljala naprej. Muzejska uprava za to ni kazala razumevanja. S tem jo je leta 1937 odločno seznanil tudi upravnik Muzeja (...) Že nekajkrat sem od Vas tudi Pismeno zahteval, da morate v ilustrativni oddelek predati vse risbe in slike, ki ste jih naredili v muzeju, imate pa jih doma(...) in zahteva, da vse slike in risbe preda vodji ilustrativnega oddelka(...) ki jih bo inventariziral, oštevilči! ter spravil v arhivf..) V omenjeni Ilustrativni oddelek so bili takrat uvrščeni: Fotografski arhiv, Zbirka diapozitivov, Zbirka klišejev, Zbirka risb in slik ki ilustrirajo narodne noše, ornamentiko, kroje in življenje ter Zbirka filmov. Žal je v Oddelku za dokumentacijo, kljub dolgoletni muzejski službi Zdenke Sertič, ostalo ohranjenih malo njenih del (Inventarna knjiga ilustrativnega gradiva beleži komaj 79 številk) in le nekaj zapisov ter poročil o objavljenih terenskih raziskavah (Hraščina - Trgovišče, Sv. Nedjelja in Malo Grablje na Hvaru, Donji Humac na Braču, Resnik pri Zagrebu, Sv. Nedjelja pri Samoboru). Z odhodom v pokoj je Zdenka Sertič s sabo odnesla vsa druga terenska poročila in zapise (število ni zanemarljivo); tako je tudi to postalo del njene privatne zapuščine. Ni treba posebej izpostavljati pomembnosti, ki se pri znanstveno orientiranih raziskavah namenja zanesljivosti in dostopnosti muzejske dokumentacije. Za etnološke interpretacije posameznih aspektov kulturne dediščine ni bil spodbujevalen le bogati fundus ustanovitelja Muzeja - Salomona Bergerja, temveč tudi sukcesivne muzejske akvizicije na terenu. Tudi analize ljudske umetnosti, ki jih v dvajsetih in tridesetih letih objavlja Mirko Kus- Nikolajev, kustos Etnografskega muzeja, spremljajo dela Zdenke Sertič. Njun profesionalni odnos se na tem področju nadaljuje tudi v naslednjih letih. Kot odličen poznavalec njenega slikarskega opusa je Nikolajev za eno od samostojnih razstav Sertičeve napisal naslednjo recenzijo: Slikarka Zdenka Sertič je svoj celotni ustvarjalni opus izgradila ne eni - in edini - temi: narodni, folklorni, ruralni ali »ljudski« umetnosti. Ta usmeritev, še več, ta vokacija duha je njen slikarski rokopis vodila skozi vse regije hrvaške narodne umetnosti /Severozahodna Hrvaška, Dinarska zona, Jadranski pas/ in skozi vse fakture, v katerih se je ta umetnost uresničila. Zdenki Sertič predstavljajo enak izziv tekstilno oblačilo, mimo KONSERVATORSKI ODSEVI rezbarjen les, oblikovana keramika ali lectarski predmet s simboli, katerih prvotni pomeni so se izgubili ali vsaj preslojili. Zdenka Sertić na enak način spoštuje celoto /folklorni kostim/ in fragment /primerek veziva/, pri tem pa vsaki svoji kreaciji podari pečat avtentičnosti. Opus Zdenke Sertič ni uporaba, on s specifičnim jezikom transformacije ustvarja neko novo in neponovljivo umetniško delo. Navidezna statičnost njenih risb - v najboljšem smislu te besede - kaže na razumevanje umetnosti, ki je v svojem bistvu ornamentalna in ne figurativna. Poudarjamo, da njen umetniški opus ne asocira niti z uporabno umetnostjo niti s suvenirjem, pa najsi bo le ta tudi tisti najboljši oziroma točneje, vrhunski. Ni težko ugotoviti, da je Zdenka Sertič s svojim likovnim pristopom zasedla prvo mesto na celotnem jugoslovanskem prostoru. S polno odgovornostjo priporočamo ta opus javnosti. Njeno muzejsko delovanje je povzeto orisano in ocenjeno v delu mr. Nade Gjetvaj, muzejske svetnice in dolgoletne voditeljice Oddelka za dokumentacijo Etnografskega muzeja: Akademska slikarka Zdenka Sertič je v dolgih letih obogatila našo likovno kulturo s svojim lastnim originalnim likovnim prispevkom. Njena dela so rezultat študija našega ljudskega izraza in ambienta. Ob natančnem prenašanju narodnih ornamentov in motivov sta moč in lepota njene umetnosti rezultat striktno izvedene stilizacije elementov, komponiranih v nedeljive celote. Njene risbe se nahajajo skoraj v vseh izdajah muzejskih publikacij, del skic in akvarelov pa je ohranjen v dokumentaciji Muzeja. Svoje bogato znanje, pridobljeno pri koriščenju muzejskega etnografskega gradiva, prof. Zdenka Sertič prenaša v lastno umetniško delo. Njen slikarski opus obsega veliko del, ki jih lahko razdelimo v nekaj skupin: likovna dela kot spremni material ob razstavah, likovne priloge tiskanih strokovnih del, prispevki v Enciklopediji Jugoslavije Leksikografskega zavoda, čigar stalni sodelavec je, izdelava dveh serij znamk s folklornimi motivi, od katerih je serija tiskana ob dvajsetletnici vstaje 1941 - 1961, doživela največja priznanja. Z nekaj zbirkami razglednic z narodnimi nošami je na popularen način spoznala javnost z delom bogate narodne tradicije. Umetniški opus Zdenke Sertič je v zasebni lasti, samo majhen del pa je ohranjen v Muzeju. Razstava »Narodna umetnost Jugoslavije«, ki je bila leta 1952 v Bruslju, Haagu in Parizu, je opremljena z risbami Zdenke Sertič. V Rotterdamu, v Muzeju za geografijo in etnologijo, je bila prirejena samostojna razstava akvarelov v okviru Mednarodnega kongresa zgodovinarjev. Prikaz lastnega dela, opravljenih muzejskih nalog ter tistih, ki so šele sledile, pa se vendarle najasneje razbere iz tretjega dokumenta, ki je nastal ob zaključku njenega tridesetletnega dela, ko je dopolnila pogoje za upokojitev. Ker bi ji le-to onemogočilo vse umetniške in strokovne obveznosti, je leta 1951 na Svet za prosveto, znanost in kulturo - Odbor za kulturo in umetnost naslovila prošnjo za podaljšanje dela v Muzeju. Tega leta sem napolnila 30 /trideset/ let neprestanega službovanja v Etnografskem muzeju v Zagrebu ter s tem pridobila pravico za upokojitev. Vendar pa te pravice ne bi želela izkoristiti, saj verjamem, da s svojim delom še lahko služim interesom kulturnih prizadevanj svoje domovine. Tako kot do sedaj sem dorasla vsaki obveznosti, ki jo zahteva moje strokovno delo v muzeju. To delo sestoji iz umetniškega izdelovanja legend, risb, napisov in kart ob eksponatih ter iz sodelovanja pri postavitvi eksponatov samih. Razen tega sem izdelovala noše, predmete materialne kulture, naselbine, tipe naselij in vasi, ki so redno služili kot ilustrativni material, bodisi v samih zbirkah bodisi v znanstvenih publikacijah. Dejstvo je, da sem vsem tem delom dajala maksimum umetniškega oblikovanja. V okvir mojega muzejskega dela, ki je doseglo posebno publiciteto sodi tudi prikaz navad, družbenega življenja in kolektivnih duhovnih izrazov /obredi, povorke ipd./ vasi. Ob stalnem izpopolnjevanju sem si prizadevala primitivni primitivni psihiki vasi dodati adekvatni umetniški izraz. Tudi moje izvenmuzejsko delo je bilo vedno tesno povezano z muzejem in njegovimi zbirkami. Odhod v pokoj bi zame pomenil praktično prekinitev z vsemi mojimi dosedanjimi in bodočimi umetniškimi prizadevanji, da življenju vasi podam njegovo odgovarjajočo obliko. Naj omenim, da se mojih izkušenj in dela poslužujejo naslednje ustanove: UNESCO, Svet za znanost in kulturo v Beogradu, Predsedstva vlade v zvezi z G.N.O. v Zagrebu, Kmečka sloga. Organizacija Narodne fronte. Akademija in druge strokovne šole, gledališča, turistične ustanove, prireditveni odbori folklornih skupin in razstav v tujini itd. Vse to delo sem mogla in ga v bodoče lahko opravljam samo takrat, ko imam polno možnost uporabe muzejskih zbirk in arhiva. Samo dokler sem aktivni uslužbenec imam prost pristop v muzej in s tem k njegovim zbirkam, ki so nepogrešljiv sestavni del mojega umetniškega in strokovnega dela. Vse to so razlogi, ki vodijo moja prizadevanja, da s svojim delom v muzeju nadaljujem in da tudi vnaprej prispevam k znanstveni in kulturni izgradnji svoje domovine. Zaradi tega tudi naprošam naslov, da mi omogoči nadaljnjo dejavnost v muzeju. Svojo hvaležnost se bom trudila izraziti v svojih bodočih delih in še posebej v delu o kulturno-umetniškem življenju naše vasi, ki ga pripravljam. Na poziv Informativnega urada pri Predsedstvu vlade ta čas izdelujem reprezentativno kolekcijo narodnih noš za inozemstvo. Obenem sem obvezana, da dopolnim našo folklorno razstavo za Francijo, ki je dosedaj že obšla severno in srednjo Evropo. Z njo v zvezi moram izdelati tudi ilustrativni material za posebne izdaje o naši kmečki umetnosti /čipkarstvo, rezbarstvo, keramika itd./ Istočasno sodelujem tudi pri pripravi mape narodnih noš za ULUH, kakor tudi ilustracij za monografijo o Medimurju. /tekst V. Žganec./ Prof. Zdenka Sertič Prošnja je bila odobrena in tako je Zdenka Sertič svoje dolgoletno službovanje zaključila 31. marca 1959. leta. Umrla je v Zagrebu 1986. leta. Med svojo delovno dobo, ki je bila izjemno dolga in nadvse plodna, je Zdenka Sertić prepletala dve komponenti: likovno in strokovno s posebno navezanostjo na muzejsko gradivo. Ustvarjala je raznovrstno in včasih tako kompaktno tkivo, da v njem ni lahko razločiti osnove od votka. Dejstvo, da njena dela izvirajo iz etnografskega gradiva, katerega največji del je ohranjen v Muzeju in s katerim zato za vedno ostajajo povezana - ne glede na njihovo trenutno pripadnost, kakor tudi dejstvo, da je celoten opus Zdenke Sertič obeležen s preteklostjo in pričevanjem dejavnosti, uvršča njena dela in tudi ves muzejski fundus v skupen korpus hrvaške kulturne dediščine. S tem, ko je del te dediščine dostopen javnosti, se del njenega opusa in njeno delovanje v Muzeju razstavljata s kritičnimi presojami tistih, ki se s to dediščino ukvarjajo. Kolofon razstave: Avtorja koncepta razstave in kataloških tekstov: Ivanka Ivkanec, Zlatko Mileusnić Avtorica likovne postavitve razstave: Diana Heide, višji preparator Avtor mnltimedialnega programa: Zlatko Mileusnič Irena Destovnik PRfDSTAVlIfV "NARODOPISNE ZBIRKE SLOVENSKE PROSVEINE ZVEZE" IZ CELOVCA Avtorica v svojem prispevku predstavi zgodovino “Narodopisne zbirke Slovenske prosvetne zveze” iz Celovca, ki obsega 539 predmetov koroške ruralne kulture in je bila zbrana v petdesetih letih pod vodstvom Jerneja Šušteršiča. Zbirka je bila v osemdesetih letih konservirana in restavrirana, vsebinska ureditev, ki ima za c‘(i postavljanje tematskih razstav o načinu življenja koroških ljudi in poglobljene lokalne in tematske raziskave, pa sega v leto 1996. Takrat je bila prvič postavljena tudi tematska razstava z naslovom “Ko bo cvetel lan ”, ki trenutno gostuje po Sloveniji, kjer bo ostala vse do konca leta 1999. Avtorica v zvezi s tem opozori tudi na odgovornost avtorja za promocijo razstave. Kratka zgodovina zbirke Predmete koroške ruralne kulture, ki sestavljajo “Narodopisno zbirko Slovenske prosvetne zveze” iz Celovca, so koroški in ljubljanski dijaki ter študentje na predlog in pod vodstvom takratnega študenta etnologije in filozofije Jerneja Šušteršiča zbrali v času od leta 1951 do 1953 na celotnem dvojezičnem območju južne Koroške. Cilj njihovega zbiranja je bil postaviti muzej koroških Slovencev in s tem, kot so zapisali, afirmirati identiteto slovenske narodne manjšine v Avstriji. Iz začetnega navdušenja nad opravljenim delom seje kaj hitro razvil mačehovski odnos tistih, ki so o usodi zbirke odločali, vsi načrti zbiralcev v zvezi z njeno postavitvijo pa so naleteli na gluha ušesa. Predmeti so bili vse do leta 1978 povsem neprimerno shranjeni v prostorih Kulturnega doma v Žitari vasi v Podjuni in kasneje v prostorih Slovenske kmetijske šole v Podravljah. Leta 1993 so dobili stalne prostore v “K&K” - Kulturnem in komunikacijskem centru, ki ga je Slovenska prosvetna zveza odprla v Šentjanžu v Rožu. V osemdesetih letih je bilo pod vodstvom Franceta Goloba iz Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane restavriranih in konserviranih okoli 430 predmetov. Restavrirani predmeti so bili v letih od 1984 do 1991 skupaj s konservatorsko dokumentacijo predstavljeni na petih različnih razstavah, ob katerih so izšli tudi razstavni katalogi. MUZEJSKO KONSERVATORSK Vsebinska ureditev zbirke Z “Narodopisno zbirko SPZ“ sem se seznanila konec leta 1993 kot študentka etnologije, in sicer pri predmetu Muzeologija. Slovenska prosvetna zveza, ena od obeh osrednjih kulturnih organizacij koroških Slovencev, seje za sodelovanje pri postavitvi razstav obrnila na Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Dr. Janez Bogataj je med petimi predlogi za postavitev priložnostne razstave ob otvoritvi Kulturnega in komunikacijskega centra leta 1995 izbral predlog takratne študentke Ane Šundov, postavitev pa sva pripravili skupaj z Mojco Ramšak. Ob tej priložnosti je bilo razstavljenih le nekaj izbranih predmetov iz zbirke, ki pa so med obiskovalci iz vrst domačinov sprožili bogate komentarje. Niso govorili o razstavljenih predmetih, temveč o življenju, ki je bilo povezano z njimi. Treba je vedeti, da se je v tem območju kmečki model gospodarjenja obdržal še tja do šestdesetih let 20. stoletja, kar omogoča raziskovanje s predmeti iz zbirke povezanega življenja tudi s pomočjo ustnih virov. Ker sem se prav tiste dni odločala o vsebini diplomske naloge, odločitev ni bila več daleč. Cilji vsebinske ureditve zbirke Za cilj vsebinske ureditve zbirke sem si postavila do te mere spoznati materialni, ekonomski in družbeni kontekst posameznih predmetov, da bodo pripravljeni za postavitev posameznih tematskih razstav. Z muzeološkim jezikom bi se reklo, da so me zanimale “življenjske zgodbe” posameznih predmetov. Z njihovo pomočjo postavljene razstave naj bi govorile o pogojih in kvaliteti načina življenja ljudi določenega območja v določenem zgodovinskem obdobju in ne o predmetih kot takih. Predmeti naj bi bili le nosilci zgodb o življenju njihovih izdelovalcev in uporabnikov. Zbiralci so pred petinštiridesetimi leti za vsak pridobljeni predmet na takoimenovani inventarni karton zapisali najbolj temeljne podatke o posameznem predmetu, to je številko, naziv, mere, material in pa tudi podatek o imenu darovalca in kraju izvora. To so bili podatki neprecenljive vrednosti in zelo mi je žal, da so se vsi drugi zapiski teh študentskih ekip izgubili. Sprva sem nameravala raziskovati po istih vaseh ali celo hišah, kjer so bili predmeti pridobljeni, pa se ta načrt ni izkazal kot najboljši, minilo je namreč preveč časa. Sledila sem napotkom ljudi, ki so vedeli, kdo lahko o posameznem področju največ pove. Pri delu sem si pomagala tako, da sem v depoju fotografirala vse predmete in pri pogovorih z ljudmi uporabljala kontaktne fotografije. Na temelju razgovorov z ljudmi in ustrezne literature sem za vsak posamezen predmet iz zbirke izdelala takoimenovani predmetni zapis ali karton. Teh kartonov je 457, čeprav sem v seznamu po zaporednih številkah upoštevala 539 predmetov. (Kartonov namreč nisem izdelala za 82 panjskih končnic, s katerimi se je podrobno ukvarjal in o njih tudi pisal dr. Gorazd Makarovič iz Slovenskega etnografskega muzeja.) Na prvi strani kartona so podatki o etnološki klasifikaciji predmeta, namembnosti, materialu, velikosti, izdelovalcu in času izdelave, stanju ohranjenosti v sedanjem času ter fotografija. Na drugi strani kartona je poleg opisa predmeta zapisana “življenjska zgodba” z vsemi podatki, ki predmet umeščajo v prostor in čas, neke vrste zapisan scenarij, ki se ga da za vsako posamezno postavitev prevesti v ustrezen muzejski jezik. Po etnološki klasifikaciji so predmeti razvrščeni na 19 etnoloških področij, in sicer na prehrano, čebelarstvo, vinogradništvo, poljedelstvo, živinorejo, lov, rokodelstvo in obrt, gozdno gospodarstvo, promet, notranjo opremo, industrijo, nošo, vrtnarstvo, stavbarstvo, pravne norme, letne šege, likovno umetnost, branje ter igro odraslih in otroško igro. Tematska razstava “Ko bo cvetel lan ” Med vsemi možnimi temami sem si za postavitev prve razstave izbrala celovito predstavitev lanu in ovce. Obe surovini sta mi namreč omogočili, da sem izpostavila ne le medsebojno povezanost vaške skupnosti in delitev dela med spoloma, temveč tudi tri najpomembnejše značilnosti kmečkega načina gospodarjenja: da so znali iz maloštevilnih surovin svojega okolja pridobiti vse najnujnejše za preživetje; da so vse surovine, ki so jih imeli na razpolago, znali izrabiti brez preostanka; da so stvari, ki so jih potrebovali, znali izdelati z najenostavnejšimi pripravami in postopki. Vsaka od obeh surovin je na razstavi najprej celovito Predstavljena. Tako lan kot ovca nista dajala le surovin za oblačila in tekstilne izdelke, temveč sta tako kot vse maloštevilne surovine, ki jih je ponujalo neposredno okolje, morala zadovoljevati še druge, povsem različne potrebe kmečkega človeka. Iz lanenin semen so stiskali laneno olje, tako olje kot semena pa so uporabljali v ljudskem zdravilstvu. Z lanenimi tropinami, ki so ostanek pri stiskanju olja, so krmili živino. S pezdirjem, olesenelimi ostanki lanenega stebla, so zapolnjevali odprtine v čebelnjakih in ga nastiljali živini. S slabšim lanenim predivom, kije bilo za prejo neuporabno, so polnili odeje, konjske komate in podiže (blazine, ki se uporabljajo za vpreganje volov). Ovčje meso so uporabljali v praznični prehrani. Z ovčjimi kožami so se pokrivali, iz njih šivali kožuhe, iz ovčjega strojenega usnja pa so šivali irhaste hlače in vreče za žito. Iz ovčjega mleka so kuhali ovčji sir ter skuto. Ovčji gnoj so cenili kot najboljše gnojilo, z iz ovčjega loja ulitimi svečami so si svetili. Ker pa so tako lan kot ovco kmečki ljudje gojili in redili predvsem zato, da sta jih oskrbovala s surovinami za oblačila in tekstilne izdelke, sem za rdečo nit razstave izbrala prikaz delovnih postopkov, s katerimi so iz obeh surovin pridobivali prejo. Ker sta bila oba delovna postopka za pridobitev lanene in volnene preje zelo različna, ju skupaj s predstavitvijo preostale namembnosti obeh surovin na razstavi predstavim prostorsko ločeno. Po pridobitvi obeh vrst preje prične teči enoten delovni postopek, kar prikažem tudi s prostorsko združitvijo. Preden združim obe vrsti delovnih postopkov, pri lanu predstavim sejanje, puljenje, smukanje, sušenje, godenje, trenje in česanje, pri ovci pa strižo ovac, pranje in sušenje ter česanje volne. Šele z ročno prejo na kolovratu ali s pomočjo preslice se mimo KONSERVATOR za obe vrsti preje delovni postopek poenoti. Obe vrsti preje se na kolovratu ali s preslico sprede v laneno ali volneno nit, se opere in s pomočjo različnih motovil pripravi za tkanje ali pletenje. Za ponazoritev trditve, da so stvari, ki so jih potrebovali, znali izdelati z najenostavnejšimi pripravami in postopki, izmed različnih možnosti nadaljnje uporabe izberem predstavitev najpreprostejšega načina tkanja s tkalsko deščico ali brdalom. Na temelju originalnega predmeta so bile izdelane štiri replike, z njihovo pomočjo pa si obiskovalci razstave iz barvnih volnenih niti v muzejski delavnici lahko stkejo pas, zapestnico ali kaj drugega. Razstava je postavljena s pomočjo predmetov iz zbirke in dopolnjena s fotografijami, besedili in rekonstrukcijami. Dopolnjuje jo še osem kratkih filmov iz produkcije slovenskega programa RF iz Celovca in delavnica tkanja trakov s tkalsko deščico. Koncept razstave sem zastavila kot knjigo, razdeljeno na 18 različnih poglavij, ki prostorsko zahtevajo razdelitev na tri glavne dele. Samostojna dela razstave sta delavnica in video kotiček. Ob razstavi sta Slovenska prosvetna zveza in Založba Drava iz Celovca izdali katalog razstave. Promocija razstave Prva postavitev razstave je bila v Kulturnem in komunikacijskem centru v Šentjanžu v Rožu, in sicer v času od 13. 7. 1996 do 10. 2. 1997, v aprilu in delu maja 1997 pa je bila postavljena v Kulturnem domu v Žitari vasi v Podjuni. Oktobra 1997 je bilo le “eno poglavje” razstave postavljeno na turističnem sejmu v Mariboru, kjer so se predstavile vse zamejske kulturne organizacije. Posledica te predstavitve je bil dogovor za postavitev na Srednji tekstilni šoli v Mariboru ob njeni 50-letnici v maju 1998. V času od 8. 8. 1998 do sredine februarja 1999 je razstava postavljena v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, ki spada h Gorenjskemu muzeju Kranj. Razstava se bo na Koroško vrnila šele konec leta 1999. Načrtujem, da se po Bohinjski Bistrici vrne v Maribor, nadaljuje v Celju, se za kratek čas preseli v Italijo, in sicer v Kraško hišo v Repentabor, se vrne v Slovenijo, in sicer v Trento, jeseni pa se preseli v Novo mesto. Upam, da se bo razstava, preden se vrne na Koroško, predstavila tudi v Ljubljani. ■H lei> und Wall, Zeugnisse Tudi če razstavo po vseh gostovanjih v letu 2000 čaka samo še depo, bi lahko rekla, da je imela “razstave vredno življenje”. Razstavo sem postavljala prvič in na začetku so se mi vsa nadaljnja gostovanja zdela takorekoč samoumevna. Razlika je le v tem, da se je le nekaj stvari zgodilo samih od sebe in da je bilo treba vzeti pobudo v svoje roke, na različne načine navezati stike z odgovornimi ljudmi in sedaj skupaj z njimi realiziram idejo o gostovanjih v različnih krajih Avstrije, Slovenije in Italije. Tudi na obveščanje različnih medijev v času gostovanj se ne sme pozabiti, saj dogodka na nek način ni, če se o njem ne poroča v medijih. Kot avtorica razstave čutim odgovornost ne le za vsebino razstave, temveč tudi za njeno vsakokratno postavitev, izgled in vzdrževanje. Želim poudariti, da imam ob tem vso podporo in zaupanje sodelavcev iz Slovenske prosvetne zveze. Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 61 TEMA 1.11 Vesna Moličnik KAKO SPREGOVORIJO PREDMETI Študentske izkušnje ob postavljanju 12. razstave domače in umetnostne obrti v Slovenj Gradcu (17. - 26. 4. 1998) in v Ljubljani (8. - 31. 5. 1998) Razstava domače in umetnostne obrti se Zgodi vsaki dve leti. Do leta 1994 jo je gostilo mesto Slovenj Gradec, od tega leta dalje pa se razstava seli še v prostore ljubljanskega gradu. Letošnja 12. bienalna razstava domače in umetnostne obrti je bila v Slovenj Gradcu odprta od 17. do 26. 4., nato pa še skoraj ves mesec v Ljubljani (8. - 31. 5.). Razstavo bi lahko uvrstili med tako imenovane “kolekcijske”, saj je bil v središču pozornosti predmet, tj. izdelek domače ali umetnostne obrti. Njen osnovni namen je prikaz izdelkov, nastalih v zadnjih dveh letih, za katere so izdelovalci prejeli pozitivno mnenje strokovne žirije, ki deluje v okviru Obrtne zbornice Slovenije. Pridobljen certifikat zagotavlja obiskovalcem razstave kvaliteto razstavljenih izdelkov, njihovim izdelovalcem pa manjšo obdavčenost izdelka domače ali umetnostne obrti ob prodaji. Vodilo razstave naj bi bila torej kvaliteta in ne kvantiteta. Zaradi omejenega prostora in velikega števila razstavljalcev - letos jih je na razstavi sodelovalo kar 206 - je bilo treba izdelke, ki naj bi predstavljali posameznega izdelovalca, še posebej tehtno izbrati. KONSERVATORSKI MUZEJSKO KONSERVATORS!* Teden dni pred otvoritvijo razstave DUO je slovenjegraška razstavna galerija izgledala približno takole: po sredini galerije so bile vzdolž prehoda, ki vodi iz enega razstavnega prostora v drugega, v vrsti postavljene škatle in škatlice, napolnjene s predmeti, ki so bili zaviti v gore časopisnega papirja; trije fantje, ki se jim je nasmehnila sreča na študentskem servisu, so raznašali bele in črne kubuse po prostorih; Franček, nepogrešljivi hišnik galerije, pa je že spraševal: "Punce, kaj potrebujete?” Res. Kaj pravzaprav potrebuješ, da pričaraš govorico predmetov? Najprej seveda predmet oz. izdelek domače ali umetnostne obrti, ki je materializacija ideje. S svojo obliko, barvo, materialom, iz katerega je narejen, lahko izraža uporabno, statusno, estetsko, religiozno ali kakšno drugo funkcijo. Da pa lahko spregovori, ga je treba umestiti v premišljen kontekst - v prostor, ki gledalcu omogoča odkrivanje posameznih predmetov in njihovih zgodb ter ne izniči celovite podobe razstave. Zapoved številka ena se torej glasi: preprostost. Predmet mora biti izpostavljen. Razstavni prostor, dekoracija, vse mora podkrepiti zgodbo predmeta, ne pa je prekričati ali celo zadušiti. Predmet je postavljen v vlogo pripovedovalca o ljudeh, uporabnikih, izdelovalcih. Poleg tega, da sporoča vsebino, mora ustvarjati še občutek “resničnega sveta”. Vsak predmet ima svojo zgodbo in če nima primernega položaja, ne spregovori. Da primerno predstaviš predmet, ti mora biti ta najprej všeč. Kot pri izbiri teme za seminarsko ali diplomsko nalogo, je tudi tu osebni interes ena nujnih sestavin, ki omogoči živo, zanimivo in privlačno predstavitev predmeta. Zato smo se na podlagi osebnih interesov in poznavanja razdelile na skupine po materialu, iz katerega so bili izdelki narejeni - les, kamen, glina, steklo, tekstil... Namen razstave je bil prikazati produkcijo na področju domače in umetnostne obrti v zadnjih dveh letih. Pri izbiri izdelkov smo skušale slediti temu načelu, zato smo izbirale tiste izdelke, ki so v danih možnostih najbolje prikazovali razvoj posamezne panoge v tem obdobju. Želele pa smo prikazati tudi čimveč različnih tehnik izdelave, oblikovanja, uporabnosti, materialov ipd. Razporeditev posameznih eksponatov je bila zasnovana po posameznih tehnikah oz. sklopih, a se je zaradi različnega razstavnega prostora razlikovala. V Slovenj Gradcu je večji razstavni prostor omogočal prikaz v smiselni celoti, obenem pa je bilo predstavljenih več izdelkov. V Ljubljani je bilo treba število eksponatov še dodatno omejiti ter v enem prostoru z ustrezno postavitvijo povezati različne tehnike. Da bi razstava dobila svojo celovito podobo, smo skušale pri razporeditvi predmetov upoštevati tudi ostale dejavnike, npr. barvno usklajenost posameznih izdelkov, značilnosti drugih izdelkov itd. Eden od pogojev pri izbiri eksponatov je bil, da je moral biti vsak izdelovalec predstavljen vsaj z enim izdelkom. To pa je v nekaterih primerih zniževalo kvaliteto celotne razstave, saj je posamezen izdelovalec lahko poslal več kvalitetnih izdelkov, ki so zaradi pomanjkanja prostora morali biti izločeni, medtem ko je bil predstavljen manj kvaliteten izdelek nekega drugega izdelovalca. Problem govorice razstavljenih predmetov je v tem, da morajo govoriti širokemu krogu ljudi. Kako naj predmet torej govori o ljudeh in za ljudi? Pomembni so osredotočenje, čim ožja in kar najbolj jasno določena tematika. Razstavni prostor ne deluje kot fotografija, ki ima trdno določeno kompozicijo. Predmet je postavljen v tridimenzionalen prostor, zato gledalcu ne moremo določiti zornega kota, ampak moramo pripoved razstavljenih predmetov toliko bolj usmeriti, saj s tem obiskovalcem olajšamo komunikacijo. Naslednji vprašanji, na kateri je treba odgovoriti, sta: Kakšno je sporočilo, ki ga želiš preko predmetov in izbranega načina predstavitve le-teh prenesti obiskovalcem? Ali se to ujema z interesi in njihovimi pričakovanji? V primeru razstave DUO je bilo sporočilo, ki naj bi ga s seboj nosili razstavljeni predmeti, predvsem predstavitvene, izobraževalne in tržne narave. Ob tem si nehote zastaviš vprašanje, ali za reprezentacijo domače in umetnostne obrti, ki glede na število letos razstavljenih predmetov ni zanemarljiva, ne bi bilo dobro, da je razstava uvrščena v kulturno dogajanje še v kakšnem drugem slovenskem mestu. To si gotovo zasluži. Kljub temu, da vzporedno potekajo manjše razstave (Hiša obrti v okviru mednarodnega obrtnega sejma v Celju, Sejem keramike in lončarstva v Ljubljani itd.), je bienalna razstava domače in umetnostne obrti prikaz dvoletnega dela slovenskih ustvarjalcev na tem področju. Podeljevanje certifikata izdelkom domače in umetnostne obrti spodbuja pri izdelovalcih inovativnost in samokritičnost. Promocija Slovenije je nekaj, kar je pogosto predmet oglaševalskih kampanij, turističnih agencij, društev in posameznikov. Razstava DUO je po svoji funkciji MUZEJSKO KONSER lahko tudi promocija Slovenije tako za domačine kot tujce. Letošnja pa je vrata zaprla ravno tedaj, ko je začelo v državo prihajati največ turistov. Obisk razstave je bil številen tako v Slovenj Gradcu kot v Ljubljani, in sicer tudi zaradi vlakca, ki je ljudi iz stare Ljubljane popeljal na grad. Zakaj torej postavljati največjo razstavo domače in umetnostne obrti na domačih tleh za dober mesec dni, ko pa bi lahko čez poletje privabljala tujce, ki bi z razstavljenimi predmeti lahko dobili vpogled v del naše dediščine. Ob vsem naštetem ne smemo pozabiti, da razstava ni le delo enega človeka, temveč je skupinsko delo. Pomembni pri tem so prav vsi: razstavljale!, vodja postavitve, ekipa, ki stvar realizira, hišnik, ki ti priskoči na pomoč s tehničnimi rešitvami, snažilka, vratar, ki ne priganja živčno že pol ure pred iztekom delavnika, pomembno pa je tudi vzdušje v skupini. In kako je minilo letošnje delo na razstavi? Z veliko smeha, dolgimi nočnimi pogovori v slovenjegraškem hotelu, utrujenostjo od prenašanja zadnjih škatel, s proslavljanjem rojstnega dne, sadnimi kupami, zamujenimi slaščicami v slovenjegraških slaščičarnah... in še čim. FOTOGRAFIJE: Vesna Moličnik, Slovenj Gradec, 15. - 17. 4. 1998 tfl 1 3. generalna konferenca evropskih etnografskih muzejev - NET 10, -12. februar 1999 La Mariagnu (Wpion, N am ur, Belgija) Kotizacijo 1200 FB / 60 DEM / 30 ECU nakažite prav tako do 15. januarja na račun 091-2111085-06 s pripisom: inscription NET + ime in priimek. Za ekskurzijo je potrebno vplačati še dodatnih 600 FB/ 30 DEM/15 ECU. Potne stroške in stroške bivanja si plača vsak udeleženec sam. Okvirne cene bivanja v hotelih so: za enoposteljno sobo 1800 FB do 2200 FB, za dvoposteljno sobo pa od 950 FB do 1400 FB. Nadaljnje informacije pri: Irena Keršič, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2 Ljubljana (e-mail: irena kersic@etno-muzej.si). Rok zu prijavo je 15. januar 1999. Polona Sketelj VEC OD ZLATA IN SREBRA NAM SADNO DREVJE DA... Samostojna razstava Slovenskega etnografskega muzeja na Slovenski razstavi sadja v Cekinovem gradu od 2. do 11. oktobra Oktobra letos je bila v Cekinovem gradu v Ljubljani odprta Slovenska razstava sadja, ki sta jo v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem pripravila Kmetijski inštitut Slovenije in Strokovno sadjarsko društvo Slovenije. Najprej je bilo predvideno, da bo Slovenski etnografski muzej predstavljene vsebine s področja sadjarstva obogatil s posameznimi etnološkimi predmeti. Zamisel je prerasla svoje prvotne okvire. Izvedena je bila samostojna raziskava sadjarstva na Slovenskem, katere plod sta bila katalog in manjša, vsebinsko sklenjena razstava oziroma etnološka razstava v okviru sadjarske razstave. Avtorica vsebinskega dela razstave in kataloga je Polona Sketelj, oblikovnega pa arhitektka Mojca Turk, s katero Slovenski etnografski muzej sodeluje Že vrsto let. Tako razstava kot tudi spremljajoča publikacija sta bili razvrščeni v štiri samostojne vsebinske sklope. V prvem je bil prikazan razvoj sadjarstva kot gospodarske dejavnosti v posameznih časovnih obdobjih in na posameznih območjih. Prikazati smo želeli pomen sadjarstva kot gospodarske panoge na Slovenskem, pri tem pa smo upoštevali regionalne razlike. V drugem delu kataloga in razstave z naslovom Od rojstva drevesa do plodu so bile genetično prikazane temeljne sadjarske tehnike, razvrščene od peške do plodu oziroma od zasaditve drevesa do obiranja plodov. V tretjem sklopu z naslovom Več od zlata in srebra nam sadno drevje da je bila prikazana raznolikost uporabe sadnega drevja v preteklosti in sodobnosti, in sicer kot dreves, lesa in sadežev. Podrobneje so bili obravnavani načini sušenja sadja in priprave, sadnih pijač, predvsem žganja in mošta v posameznih časovnih obdobjih in na posameznih območjih. Samostojno poglavje z naslovom Vrata v svet je bilo namenjeno prodaji sadja. Vrata v svet zato, ker je prodaja sadja mnogim slovenskim pridelovalcem odprla pot v svet. Z namenom, da bi opozorili na močno simboliko sadja v preteklosti in danes, smo predstavili tudi to, prav tako pa tudi pojavnost sadja v ljudskem izročilu in sicer v številnih šegah ter navadah življenjskega cikla, letnih časov in ob delu, v pravljicah, pripovedkah ter drugem duhovnem izročilu po različnih območjih Slovenije. Pod naslovom Čigavo je drevo smo v katalogu prikazali še razvoj pravnih norm v zvezi s sadnim drevjem. Razstava je bila oblikovana v krogih, ki so simbolizirali nenehno obnavljanje drevesa v posameznih letnih časih in njegovo biološko obnavljanje od semena, drevesa, plodu in znova do semena (nenehen razvoj od brstenja do nastanka plodu ter potem znova od začetka -obnavljanje življenja). Zunanji krog je prikazoval razvoj sadjarstva kot gospodarske panoge kot tisti okvir, znotraj katerega so se lahko razvijale posamezne sadjarske tehnike. Notranji krog s središčem pri drevesu v posameznih letnih časih pa je bil namenjen osnovnim sadjarskim tehnikam in njihovemu razvoju v posameznih obdobjih ter od semena do plodu. Neposredno nanj se je navezoval in mejil krog, ki je ob upoštevanju časovnega vidika sledil predelavi in uporabi plodov. Samostojni del razstave je bil tudi sklop o sadju v ljudskem izročilu. S tem sklopom smo želeli opozoriti na močno simboliko, ki jo je imelo in jo ima sadje v našem življenju. Razstava je temeljila na predmetih in slikovnem gradivu iz zbirk Slovenskega etnografskega muzeja. Tehniškega muzeja Slovenije, Goriškega muzeja Nova Gorica in Posavskega muzeja Brežice. Z razstavljenimi predmeti smo skušali oblikovati zgodbo o človeku, sadnem drevju in sadju. Predmete smo primerjali s podobnimi predmeti glede na prostor in čas, v katerih so jih ljudje uporabljali. Izkazalo se namreč je, da v obliki predmetov in načinu njihove uporabe lahko razpoznamo tudi raznolikost slovenskih pokrajin. Leda Dobrinja KRAJEVNA ZBIRKA V LOPARJU V letu 1995 je vas Lopar v Istri stopila v republiški razvojni projekt celostnega razvoja podeželja in obnove vasi, ki teče pri Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije. Po začetni analizi se je v letu 1997 začelo z gradbeno rekonstrukcijo kmečke hiše, v kateri se oblikuje krajevna muzejska zbirka. V letu 1998/99je nastopila Jaza oblikovanja zbirke ter programa muzeja. Izvajalec tega dela projekta je Vita, zavod za kulturo in izobraževanje Koper. Ideja o muzeju je stara več let. Izhaja iz kulturno animacijskega dela v vasi in na istrskem podeželju. V Pogojih, ko hitro izginjajo poslednji predmeti in priprave, ki Pričajo o preteklem življenju, sistematično domoznansko delo pa še ni bilo opravljeno, je oblikovanje zbirke pravi izziv. Večje zgodovinske in muzejske ustanove so se doslej posvečale večjim »zgodovinskim« temam. Pobudo za raziskovanje in ohranjanje kmečke Istre so dali nekateri posamezniki in društva. Muzej v istrski hiši je ena prvih realiziranih pobud te vrste. Muzej je ustanova, ki zbira, ureja in hrani kulturno in zgodovinsko pomembne predmete, je tudi prostor, stavba, kjer so urejeni in shranjeni ti predmeti. Da bi razumeli značilnosti projekta, ki nastaja v povprečni istrski vasi, moramo poznati okoliščine, v katerih nastaja. Pobuda za ureditev krajevne zbirke se je rodila ob iskanju razvojnih možnosti istrskega podeželja in je dobila možnost realizacije v okviru razvojnega projekta in ne raziskovalno-konservatorskega v ožjem pomenu. Izvajalec je tudi sam po svojem delovanju usmerjen na področje kulturnega raziskovanja in socialnega razvoja. Zbirka ne bo namenjena sama sebi, ampak kulturnemu in posredno tudi ekonomskemu razvoju vasi in slovenske Istre. To se kaže tudi v iskanju njegovega imena, in sicer med nazivi: skansen, muzej, krajevna zbirka, istrska hiša. Zbirka bo postavljena v kmečki hiši družine Kavrečič, po domače Par Bardinca. To je bila tipična kmečka družina, mere potomci so se po 2. svetovni vojni izselili v Trst. Nato Je bila hiša nacionalizirana. Muzej bo imel kombinirano unkcijo krajevne domoznanske zbirke in muzeja na Prostem. To narekuje narava izvedbe projekta, pomanjkanje eksponatov, ki so bili v preteklem oudobju skoraj popolnoma uničeni ali jdpeljani, in potrebe okolja. Pogoji nastajanja narekujejo naravo in obseg projekta. Vsebina bo zapolnjevala praznine v ponudbi kulturne in naravne dediščine istrskega prostora. Predstaviti je treba nacionalne dejavnosti, kulturno in naravno dediščino. To je zaradi tradicionalne ekonomske naravnanosti in neokrnjenosti narave najpomembnejši del ponudbe istrskega podeželja. Velik primanjkljaj v dosedanjih projektih predstavlja prikaz umeščenosti kulture slovenske Istre in položaja istrskega kmeta v prostoru in času. Tretja in ne zadnja zahteva projekta je sodelovanje krajanov pri oblikovanju zbirke. Ves čas njenega postavljanja teče animacijsko delo in predstavlja možnost izobraževanja in socialnih stikov. S projektom se morajo domačini identificirati. V njej morajo ne nazadnje najti možnost, potrditev in vzpodbudo za delo pri ohranjanju naravne in kulturne dediščine in pri domoznanskem delu. Tudi to je določeno v projektu. V končni fazi pa je realizacija pogojena s finančnimi možnostmi. V sedanjih pogojih je posluh večji za mestna središča in za rekonstrukcijo objektov, manj pa za delovanje na področju nematerialne kulture. Projekt muzeja nastaja v funkciji izobraževanja in Zanimanje krajanov ob eni izmed preteklih razstav domoznanskega gradiva. o mm MUZEJSKO KONSER Obnovljena Bardinčeva hiša v Loparju, kjer bo postavljena krajevna zbirka. osveščanja o lastni kulturi biti ter v funkciji oblikovanja kulturne turistične ponudbe. Zato je hkrati kulturno-raziskovalne, razvojne in socialne narave. Predstavlja vezni faktor ter vzpostavlja komunikacijo v kraju in širšem okolju. Muzejska zbirka bo odigrala svojo razvojno vlogo v turistične namene. Namenjena je domačinom, šolam, raziskovalnim in ljubiteljskim skupinam ter posameznikom, ki želijo spoznati Istro. Ne glede na fizično velikost je kot muzejska predstavitev slovenske Istre, ki leži na robu slovenskega etničnega in državnega območja, tudi nacionalnega pomena. Oblikovanje programa ter zbirke se pričenja z letošnjim letom in bo zahtevalo dolgoročno kontinuirano in sistematično delo. V letu 1999 bo dokončano zgornje nadstropje. Pri rekonstrukciji strehe so uporabljene sodobne rešitve. Spremembam, ki so nastale pri rekonstrukciji, bo prilagojena tudi namembnost nadstropja. Celo prvo nadstropje bo služilo kot odprti razstavni prostor. Ta se bo lahko prilagajal vsakokratni razstavi. V letu 1999 bo postavljena začasna razstava, ki jo bo spremljala publikacija o vasi. V letu 2000 pa bo v pritličju rekonstruirana kuhinja z ognjiščem, predprostorom in kletjo. Istrska hiša oz. muzej je kot živi organizem, ki bo z delom nadaljeval in uresničeval svojo vlogo v povezavi s kulturnimi, izobraževalnimi, raziskovalnimi in razvojnimi projekti ter ustanovami. Je prvi muzej te vrste v slovenski Istri in prvi razvojni ter kulturni projekt, katerega izvajalec je domačin. Ožji strokovni tim sestavljajo: Leda Dobrinja, diplomirani sociolog kot izvajalec, Alojz Umek, konservator - sodelavec pri oblikovanju in konservatorskem delu, Duša Krnel-Umek, doktorica etnoloških ved kot strokovni nadzor. Zunanji strokovni nadzor opravlja Eda Benčič-Mohar, diplomirana etnologinja. Delo se pričenja z malo sredstvi in v nezavidljivih pogojih. Uspeh je v dobršni meri odvisen od občutljivosti in podpore okolja. Vito Hazler AVTORSKA PREDSTAVITEV DOKTORSKE NALOGE "ZGODOVINSKI RAZVOZ, ANALIZA IN MODEL ETNOLOŠKEGA KONSERVATORSTVA NA SLOVENSKEM" V spomeniškem varstvu je etnologija organizirano zastopana šele od konca druge svetovne vojne. Najprej so bile njene naloge in vloge omejene zgolj na obravnavanje tako imenovanega ljudskega stavbarstva oziroma etnografskih spomenikov. Z razvojem etnologije v sodobno humanistično vedo se je postopoma spreminjal tudi njen položaj v spomeniški službi. Vse bolj se je uveljavljalo zanimanje za raziskovanje vsakdanjega načina življenja, zato se je razširil tudi predmet varstva z etnološkega zornega kota. To je v marsičem razrahljalo tradicionalna razmerja v delitvi dela med posameznimi strokami v spomeniškem varstvu. Prav etnologija je s svojimi merili prepoznavanja in vrednotenja dediščine vnesla v konservatorstvo nove in sodobne varstvene oblike. Toda kljub poskusom, da bi si etnologija izborila povsem enakopravno mesto v spomeniškem varstvu, so nekatere gosposke” stroke potiskale etnologijo v podrejen Položaj v večini varstvenih okoljih. Vzrok tega je bila tako imenovana “plastna teorija”, na katero so žal Pristajali tudi nekateri etnologi. Po tej delitvi kulturnih sestavin je predmet obravnave umetnostne zgodovine zlasti prva (najvišja) kulturna plast, ki ustreza Predstavam o pojmovanju kulturne zgodovine, medtem Graščina Jelšingrad pri Šmarju pri Jelšah. V 2. pol. 19. do začetka 20. stol. so bili v gradbeništvu moderni t.i. historični slogi. Tudi mavrski slog je pri nas pustil sledove. ko sta srednja in zlasti nižja kulturna plast predmet obravnave etnologije, kar ustreza predstavam o pojmovanju ljudske kulture in ljudskega stavbarstva. Toda nekateri etnologi-konservatorji so se uprli takšnim neznanstvenim delitvam kulturnih sestavin, kar je seveda pustilo določene posledice. Vrsto etnologov so uspeli “ukrotiti” tudi tako, da so jih zaposlili s tako Polže 1, 2, Sorževa žaga. Veliko lastnikov vestno vzdržuje in obnavlja kulturne spomenike. Lastnik Sorževe domačije, Oton Samec veliko obnovitvenih del postori tudi sam. imenovanimi “lokacijami”, kjer napornega in (žal) “sizifovskega” dela nikoli ne zmanjka. Zato so postali etnologi marsikje “koristno neuporabni” in s tem nemoteči in so se hote ali nehote zatekali v “varne vode” proučevanja in varstva tako imenovanega ljudskega stavbarstva. Seveda se pri tem niso spraševali, kaj vendar pomeni ljudsko stavbarstvo in kakšen je njegov družbeno-zgodovinski okvir. S tem so lahko le nekritično pristajali na zelo tradicionalno in zastarelo delitev dela po tako imenovanih zvrsteh spomenikov, ki je še danes bolj ali manj odločujoča v spomeniško-varstveni stroki in v varstvenih prizadevanjih. Kljub temu so v spomeniškem varstvu delovali etnologi-konservatorji, ki so se uspeli upreti postavljanju na stranski tir in so si izborili lasten strokovni profil ter tudi lastno strokovno avtoriteto. Med drugim so zelo kritično ugotavljali pomanjkanje jasnih metodičnih in metodoloških izhodišč varstva v lastnem strokovnem okolju in v konservatorstvu nasploh. Tudi opredelitev predmeta dela etnologov jim ni bila pogodu, saj ni bila nikoli povsem natanko izbrušena. Zaradi teh in podobnih problemov etnologije v sodobnem spomeniškem varstvu sem se tudi sam že pred leti spraševal o možnostih izdelave kakovostnih metod dela in metodologij ter o oblikovanju modelnih predlogov varovanja dediščine. Zastavljal sem si tudi vprašanja o možnostih izdelave poenotenih standardov dela in hierarhije dela v spomeniškem varstvu, ki so po mojem mnenju osnova za kakovostno varstvo dediščine. Vse to me je vodilo k oblikovanju predlogov za izboljšanje konservatorskega dela etnologov. Pri iskanju rešitev sem se velikokrat oprl na dosedanjo spomeniškovarstveno prakso in na dosežke sodobne etnološke vede. V konservatorski literaturi je bilo zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih objavljenih veliko dobrih strokovnih tekstov, ki so mi pomagali pri mojih strokovnih prizadevanjih. Možnosti za večjo uspešnost strokovnega dela etnologov sem namreč videl zlasti v poenotenju načinov in v izboljšanju kakovosti dela. To bi omogočilo izboljšanje in poenostavitev postopkov na področju dokumentacijskega in fizičnega varstva dediščine, ki je lahko uspešno le, če so strokovne podlage dobre. Zato sem se pred leti lotil raziskovanja več strokovnih vprašanj s področje etnološkega konservatorstva. Prizadevanja sem združil v konceptu doktorske naloge, ki sem jo zastavil iz treh zornih kotov. Želel sem pojasniti vlogo etnologije v zgodovinskem razvoju spomeniškega varstva, proučiti sem skušal metodologijo, ki je potrebna za kakovostno prepoznavanje, vrednotenje in varstvo dediščine ter skušal na osnovi lastnih konservatorskih izkušenj prikazati vse tiste najbolj pogoste rešitve (modele) dokumentacijskega in fizičnega varstva dediščine, ki so nujne in najbolj pogoste v korpusu varstvenih prizadevanj. Po posvetovanju z mentorjem, prof. dr. Janezom Bogatajem, se je raziskava usmerila prav v to smer. Kmalu se je izkazalo, da slovenska etnologija potrebuje delo, ki bi na eni strani prispevalo k izboljšanju konservatorskega dela etnologov v spomeniškem varstvu, na drugi strani pa bi omogočalo izboljšanje nekaterih pedagoških postopkov na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer že od leta 1989 predavajo predmet Etnološko konservatorstvo. Zato je bila naloga že v izhodišču naravnana kot strokovni učbenik, ki naj bi prispeval tudi k razširitvi in uveljavitvi predmeta etnoloških obravnav v spomeniškem varstvu. To namreč še vedno zaostaja za razvojem slovenske etnologije, ki si je prav v zadnjih letih utrdila svoj položaj med humanističnimi vedami, predvsem na veliko aplikativnih strokovnih področjih. Zavedam se, da so v raziskavi navedena varstvena prizadevanja le eden od možnih predlogov uravnavanja Žirovnica, Čopova rojstna hiša. Vgrajevanje sodobnih “nasprotij” v historično strukturo spomenika povprečnega obiskovalca o ničemer ne pouči. Kvečjemu le še utrdi njegov brezbrižen odnos do kulturne dediščine. Hrovača 42, Škrabčeva hiša. Po slabem letu dni fizične obnove so 11. oktobra 1998 odprli za javnost prenovljeno Škrabčevo hišo. Njeno obnovo je v celoti financiral lastnik Janez Škrabec, znani slovenski poslovnež. Konservator-etnolog Hazler in arhitekt Rot sta imela pri svojem delu povsem proste roke. Njuna strokovna navodila so izvajalci del upoštevali v celoti. V muzejskem delu hiše je razstavljenih čez 600 predmetov, ki so jih prvi evidentirali študetje Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF v Ljubljani. etnološkega konservatorstva na Slovenskem. Možnosti je torej več, vendar se ta predlog od ostalih loči po tem, da izhaja iz tradicije dosedanje konservatorske dejavnosti na Slovenskem, ki je bogata, raznolika in na katero smo lahko vsi ponosni. Naloga gradi na načelih Postopnega sprejemanja in uvajanja evropskih in svetovnih konservatorskih standardov v domačo spomeniškovarstveno delo. Zato sem se izognil obravnavanju “modernih” varstvenih idej, čemur smo bili priča zlasti v zadnjih desetih letih. Nekateri so namreč skušali v slovensko spomeniško varstvo nekritično vgraditi konservatorsko teorijo in prakso nekaterih evropskih dežel. To je pripeljalo do številnih nesporazumov in (žal) tudi do tega, da po skoraj desetih ietih samostojnosti v Sloveniji še vedno nimamo sodobnega zakona o varstvu kulturne dediščine, poleg tega pa so enovito varstveno dejavnost ločili pod dve različni ministrstvi. Kljub temu, da so tudi izsledki tujih varstvenih Prizadevanj zelo poučni in zanimivi, jih v raziskavi nisem obravnaval, saj bi se obseg naloge še bolj razširil. Skomarje 30. Prenovljena Skomarska hiša sprejema obiskovalce °a jeseni leta 1996. Menim, da bo prikaz tujih varstvenih prizadevanj možno predstaviti ob drugih priložnostih. Tokrat sem se skušal osredotočiti predvsem na rezultate domačih varstvenih prizadevanj, pri katerih so se nosilci varstva vedno srečevali s tujimi vzori in izkušnjami in so jih marsikdaj kakovostno prenašali v domačo prakso. Na te pojave sem nekajkrat spomnil v raziskavi, a ob tem opozoril tudi na dejstvo, da slovenski rezultati konservatorskega dela niso nič slabši od podobnih prizadevanj v tujini. Imamo morda le manj tehničnih in operativnih možnosti, medtem ko po strokovnosti bistveno ne zaostajamo za tujino. Raziskava torej bistveno ne presega okvirov slovenskega konservatorstva. To tudi ni bil namen naloge, saj bi se v nasprotnem primeru razgubil temeljni cilj naloge, predstavitev izvirne konservatorske metodologije, ki je rezultat večletnega preverjanja v praksi in je tudi jedro naloge, okrog katerega se spletajo vse druge raziskovalne in varstvene predstavitve konservatorskega dela. Kljub številnim težavam menim, da je slovensko konservatorstvo na dobri poti, da si ponovno pridobi nekdanji ugled in strokovno avtoriteto. K temu lahko pomemben delež prispevamo tudi etnologi. Že doslej smo opravili vrsto uspešnih varstvenih nalog. Zato ne vidim razlogov, da slovenskega konservatorstva in nacionalne strategije varstva ne bi gradili in sooblikovali skupaj z drugimi, predvsem na naših pozitivnih izkušnjah. Treba bo opraviti le še nekaj dobrih pregledov dosedanjega dela in se upreti “kritičnemu analiziranju”. Menim, da se zlasti med mlado konservatorsko generacijo kali vrsta zelo dobrih strokovnjakov, med katerimi je tudi nekaj etnologov. Zato ne vidim razlogov za oznanjanje splošne krize v konservatorstvu, kot skušajo sedanje stanje označiti nekateri “utečeni” kadri. Temu odločno nasprotujem, zato sem pričujoče delo MUZEJSKO KONSERVATORS! Zvezda Delak Koželj IZHODIŠČA ZA NACIONALNI PROGRAM VARSIVA NEPREMIČNE ETNOLOŠKE DEDIŠČINE Izhodišča za nacionalni program varstva nepremične etnološke dediščine (dalje ‘Izhodišča ’) se usmerjajo predvsem na naslednje osrednje poudarke: na potrebo po optimalni umestitvi vloge etnologije v okviru strokovno in vsebinsko nedeljive obravnave kulturne dediščine, na predstavitev vzrokov za zatečeno stanje nepremične etnološke dediščine in ukrepov za njeno izboljšanje. Diskusijski prispevek povzema poglavitne usmeritve dveh obsežnejših tekstov -‘Problematika stanja in varstva ljudskega stavbarstva v Sloveniji’' in ‘Etnologija v dejavnosti varstva nepremične dediščine’,2 kakor tudi smernic s posveta ‘Etnologija in nova varstvena zakonodaja’.3 Definicija nepremične etnološke dediščine: Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine določa v 2. čl. pojem kulturne dediščine takole: “Kulturna dediščina (v nadaljnjem besedilu dediščina) so območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma tista ohranjena materializirana dela, ki so rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Dediščina so predvsem arheološka najdišča in predmeti; naselbinska območja, zlasti mestna in vaška jedra, oblikovana narava in kulturna krajina, stavbe, njihovi deli ali skupine stavb umetnostne, zgodovinske ali tehnične pričevalnosti; stavbe in drugi predmeti, ki so v zvezi pomembnimi osebami in dogodki naše politične, gospodarske in kulturne zgodovine; arhivsko gradivo; knjižnično gradivo; predmeti ali skupine predmetov zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega, arheološkega, umetnostnega, sociološkega, antropološkega, etnološkega ali naravoslovnega pomena, ki izpričujejo zgodovinska dogajanja na Slovenskem. Dediščina so po tem zakonu nepremičnine ali njihovi posamezni deli, skupine nepremičnin ali območja (v nadaljnjem besedilu: nepremična dediščina) ter premičnine in njihove zbirke (v nadaljnjem besedilu: premična dediščina)”.4 V 6. členu predloga zakona so etnološki spomeniki “območja, stavbe, skupine stavb, predmeti vsakdanje rabe in oblikovani izdelki, ki izpričujejo način življenja in dela Slovencev, pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti ter drugih ljudstev na območju Slovenije”.5 Ob predstavitvi zakonske definicije nepremične etnološke dediščine na kratko osvetljujem njeno večplastnost: predstavlja enega od najbolj zaznavnih “aterialnih virov za raziskovanje ljudskega življenja v preteklosti in danes (spomeniškovarstveni interes), kot pričo strukturalnih dogajanj v družbi in vsakokratnega življenjskega stila (etnološki interes), kot materialno substanco, ki s svojim obstojem vpliva na tvorce (povratni učinek arhitekture na ljudi in njihov način življenja), kot pričevanje o stopnji proizvajalnih odnosov in sredstev”...6 Zaenkrat si sodobne težnje v bazični etnološki in v varstveni stroki še ne preveč uspešno prizadevajo presegati zaviralni anahronizem varstvene dejavnosti. Le - ta predstavlja razmejitev predmeta dela varstva na posamezne zvrsti glede na svoje značilne lastnosti izhajajoč iz tradicionalnih usmeritev posameznih strok. Zaželjeno preseganje bi pomenilo intenziviranje interdisciplinarnega pristopa k celostni obravnavi dediščine. Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 73 TEMA Iti Tako kritično razmišlja etnolog Janez Bogataj: "Naša zakonodaja razlikuje med kulturno dediščino in naravno dediščino, kar je tudi iz praktičnih dobronamernih birokratskih vidikov sprejemljivo, manj pa uporabno z vidika celovitega pogleda na modele človekovega razmerja do kulturnega (torej v dobršni meri tudi naravnega) okolja”.1 2 3 4 5 6 7 Dalje ugotavlja avtor trditve takole: “V družbi, ki je desetletja postavljala mejo med med vrhunskimi kulturnimi stvaritvami in nekimi oblikami amaterizma (sedaj ljubiteljstva), seveda ne moremo pričakovati celovitega pogleda na kulturo v najširšem pomenu te besede”.8 To vsekakor nezmotljivo dejstvo lahko smiselno razširimo na problematiko nasilnih strokovnih razmejitev med stilno in ljudsko arhitekturo ter mestom in podeželjem tako v teoriji kot še posebno v praksi. Vloga etnologije v varstveni dejavnosti: Še v času po drugi svetovni vojni je predmet etnologije v učno - vzgojnih in raziskovalnih programih predstavljalo obsežno področje ljudske kulture, ki so ga “istovetili s kmečko kulturo in nekaterimi njej sorodnimi pojavi”.9 10 11 12 Tako je v strokovnem smislu do druge polovice sedemdesetih let prevladovala misel, da je “poglavitna ‘pomanjkljivost’ dela etnologov v spomeniški službi temeljila na dejstvu, da so se preveč izključno posvečali ljudski arhitekturi”111 s stališča umetnostno zgodovinskega vrednostnega sistema in urejanju Prostora na podeželju. V etnološkem konservatorstvu pa je še vedno prevladovalo novoromantično vodilo, da so “poglavitne naloge narodopisja raziskovanje preteklosti, v njej pa tistih družbenih plasti in njih kulturne podobe, ki jih je moč označiti kot ljudske”." Do odločnega preseganja, razširitve omenjenih strokovnih pogledov je prišlo v začetku šestdesetih let z opredelitvijo ljudske kulture in načina življenja vseh socialnih in profesionalnih skupin na ravni sedanjosti in tudi vsakdanjosti kot temeljne naloge etnološkega preučevanja.17 Stroka se je tudi z naslonom na sočasne evropske teorije in prakse, še posebno na Švico in Švedsko) vse bolj usmerjala na preučevanje razmerij človeka z gmotnimi, družbenimi in duhovnimi razsežnostmi na vseh področjih vsakdanjega življenja. Merilo obravnave je postala še posebno družbena odmevnost kulturnih pojavov. Če zopet povzamemo: “v ospredju je torej tukaj celota, temelječa sicer na Posameznostih, ki morajo biti natančno preučene, seveda v prvi vrsti v svojem odnosu do celotnega kulturnega ustroja”.13 Med pomembnimi novostmi v povojni slovenski etnologiji moramo omeniti še posebno pobude za obravnavo širše kulturne problematike in ne le Posameznih kulturnih sestavin, še posebno skozi njihovo spreminjanje. “Pokazala seje tudi potreba, da so Posamezne tradicionalne kulturne sestavine obravnavane z vidika funkcije, ki jo imajo ali pa so jo imele v ljudskem življenju”.'4 e Povzamem, so postali bistveni vidiki sodobne etnologije, še posebno zgodovinskost in razvojno gledanje na predmet obravnave. Tako je “predmet etnološkega preučevanja postajal vse bolj način življenja ali življejski stil tistih socialnih, poklicnih, lokalnih in drugih skupnosti, ki po posameznih obdobjih sestavljajo posamezne etnične skupine. Poudarek torej ni več na kulturnih sestavinah, temveč .ia odnosu omenjenih skupin in njihovih članov do vaskokratncga kulturnega in naravnega okolja”.15 Zaradi tradicije in čistih prakticističnih razlogov, pa se nekateri raziskovalci usmerjajo na obravnavo ljudskega stavbarstva, drugi v uroano etnologijo itd. S preusmeritvijo zanimanja s predmetov na odnose, še posebno pa na človeške razsežnosti in vsebino kulturnih elementov, je prišlo do pobud za uveljavljanje in vključevanje etnološkega vidika pri vseh zvrsteh spomenikov in dediščine ter celovitega, integralnega,16 varstva nasploh. Bistvo etnološkega vidika pri raziskovanju nepremične etnološke dediščine je, poleg odnosa človeka do obravnavanega objekta, raziskovanje vzrokov za njegov nastanek, predelave, dograjevanja, rušenja in prestavitve. Iščemo pomen objekta za okolico in tudi povratne vplive okolja (fizičnega in družbenega) na stavbo v preteklosti in danes. Predvsem iz 1. Zvezdana Koželj, Problematika stanja in varstva ljudskega stavbarstva v Sloveniji. V: Varstvo spomenikov 36. Ljubljana 1997, str. 103- 117. 2. Zvezdana Delak - Koželj, Etnologija v dejavnosti varstva varstva nepremične dediščine. V: Glasnik SED 37/1-2, str. 3-8. 3. Branka Berce - Bratko, Zvezdana Delak - Koželj, Vladimir Knific, Smernice s posveta Etnologija in nova varstvena zakonodaja. V: Glasnik SED 37/1-2, str. 2. 4. Predlog zakona o varstvu kulturne dediščine (EPA 387, druga obravnava, z amandmaji) V: Poročevalec 98/60, str. 59. 5. Nav. delo, str. 60. 6. Anton Cevc, Peter Fister, Ivan Sedej, Fanči Šarf, Stavbarstvo in stanovanjska oprema. V: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Vprašalnice 5. Ljubljana 1976, str. 26. 7. Janez Bogataj, Sto srečanj z dediščino. Ljubljana 1992, str. 11. 8. Prav tam. 9. Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Uvod. Ljubljana 1976, str. 38. 10. Ivan Sedej, Vloga in položaj etnologa v varstvu kulturnih spomenikov, Okrogla miza: Etnologija - arhitektura. V: Glasnik SED 20/1, str. 3. 11. Slavko Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli. VPogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str. 15. 12. Vilko Novak, O bistvu etnografije in njeni metodi. V: Slovenski etnograf 9, Ljubljana 1956, str. 7 - 15. 13. Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Uvod. Ljubljana 1976, str. 37. 14. Isti, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli. V: Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str. 58. 15. Isti, Smernice etnološkega raziskovalnega dela. V: Glasnik SED 17/4, str. 47. 16. Integralno ali celovito varstvo je celovita in skupna obravnava objekta ali območja, ki vključuje tudi kulturno krajino, kot enotnega organizma in to po fizični in vsebinski plati, ki presega ozki kulturni vidik, in zato predstavlja enega od poglavitnih ciljev varstvenih prizadevanj nasploh. Vsebuje vrsto ukrepov, še posebno na različnih strokovnih in upravnih ravneh, ki naj bi zagotovili ohranjanje dediščine, njeno vzdrževanje, rabo in prilagoditev potrebam okolja in družbe. MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODS MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI poznavanja načina, oblik gradnje, poznavanja stanovanjske opreme in vseh ostalih zvrsti gospodarstva, družbenega in duhovnega življenja izluščimo “tista spoznanja, ki označujejo njihove lastnike, uporabnike, nosilce, udeležence” itd.17 Etnološki vidik predstavlja zaradi tradicionalističnih gledanj v zavesti drugih strok pogosto ozek in folkoristični pomen materialne dediščine, ki ga ostale stroke že kar preveč rutinsko obvladajo! Sčasoma se je zavedla celo širša strokovna javnost, da se etnologi konservatorji ukvarjamo tudi z vprašanji usmerjanja poselitve, prenove naselij in oblikovanja novogradenj, seveda vse v interdisciplinarnem smislu in bolj posredno. Etnolog konservator si v največji možni meri prizadeva preseči razkorak med teorijo bazične stroke in zakonsko opredelitvijo nepremične etnološke dediščine ter etnoloških spomenikov in prakso, ki še ne ustreza vsebinskim usmeritvam etnološke vede. Etnolog konservator ima na regionalni ravni naslednje zadolžitve: - evidentiranje objektov in območij na terenu; - inventariziranje, dokumentiranje, izdelava topografij, razglašanje objektov in območij; - sodelovanje pri urbanistično - planskih dokumentih na več nivojih, še posebno z etnološkimi raziskavami načina življenja; - priprava mnenj in soglasij za posege v zavarovanih območjih; - sodelovanje v interdisciplinarnem procesu prenove; - priprava izhodišč za izdelavo konservatorskega programa, vodenje spomeniško varstvenih akcij - s poudarkom na prenovi etnološke stavbne dediščine; - popularizacija varstva etnološke stavbne dediščine; - izvajanje raziskovalne dejavnosti in lastno izobraževanje; - mentorstvo in poučevanje; - spremljanje razvoja bazične in varstvene stroke.18 Pri prenovi mest, trgov in vasi se je že koncem sedemdesetih let oblikovala jasna vloga etnologa med ostalimi strokami. Arhitekti so spoznali, da mora etnolog preučiti vse vsebinske in oblikovne možnosti prostora, da bo zaščita poleg "ohranitve vseh prostorsko - likovnih kvalitet in pričevalnosti kulturne dediščine”19 vsekakor “rezultat človekovih želja in da bo v skladu z njegovimi predstavami o lepi hiši in udobnem stanovanjskem prostoru ali širšem okolju”20, “skratka, gre za ugotavljanje kontinuitete in različnih načinov bivanja v konkretnih lupinah in okoljih”.21 Te predloge lahko dodatno argumentiramo z zahtevami za urejevalce prostora, ki jih zasledimo v “Konvenciji o varstvu evropskega arhitekturnega bogastva, Granada 1985” in “Priporočilu o varstvu in prenovi podeželske stavbne dediščine, Strasbourg 1989”. Od načrtovalcev pričakujemo, da “koordinirajo strategijo za celovito zaščito in prenovo grajene in naravne dediščine, ki naj temelji na celovitem sistemu planiranja, ta pa naj združuje tudi dve neločljivi sestavini ruralne dediščine (zemljo in arhitekturo)”.22 Nedeljiva obravnava objektov in območij kulturne dediščine v celovitem - seveda interdisciplinarnem -raziskovanju, načrtovanju in seveda tudi varovanju parkov in slovenskega podeželja, naj bi postala stalnica dela etnologa konservatorja. Medtem ko je željeni celoviti pristop v deželah članicah Sveta Evrope že utečen pojav, če le navedem kot primer gradivi Sveta Evrope22 in ne nazadnje tudi Strategijo ECOVASTA za podeželje v Evropi, delno pa tudi v deželah članicah Delovne skupnosti Alpe - Jadran,24 dobiva pri nas natančnejše obrise (šele in predvsem) na teoretičnem nivoju. Kot negativni primer z evropsko prakso navajam sektorsko ločitev varstva naravne in kulturne dediščine leta 1994 na dve ministrstvi! Morda danes vse bolj odkrivamo dejstvo, da je prav etnologija osrednja veda v konservatorstvu v primerjavi z ostalimi, ki celo spodbuja celovit pristop pri obravnavi interdisciplinarnih nalog v varstveni dejavnosti in pri celoviti obravnavi razvoja zavarovanih območij in podeželja. Z njeno ustreznejšo umestitvijo v varstveni dejavnosti in širši družbi nasploh bi bila zopet etnologija, kakor v času razsvetljenstva, “naravnana tudi h kar najbolj konkretnim družbenopolitičnim nalogam”,25 saj naj bi takratno “preučevanje načina življenja prebivalstva, njegove miselnosti, običajev, navad, njegove gospodarske dejavnosti, skupaj z izsledki drugih družboslovnih raziskav služilo tolmačenjem obstoječega stanja in oblikovanja napotkov za njegovo izboljšanje”.26 Stanje nepremične etnološke dediščine: Po letu 1945 nastopi čas velikih sprememb v gospodarskem, socilanem in duhovnem smislu, zlasti želja po prekinitvi s tradicijo in po vzpostavitvi novih vrednot, v veliki meri v nasprotju z dotedanjimi. Po drugi svetovni vojni so neustavljiv proces predelav in rušenj objektov nepremične etnološke dediščine povzročile povojna stihijska obnova, obsežne in trajne spremembe na vseh področjih družbe in z njimi povezane spremembe v načinu življenja ter v bivalni kulturi, kot njegovem najbolj vidnem elementu. Z uvajanjem novih tehnologij, gospodarjenja in gradnje, kakor tudi s spremenjenim odnosom do temeljnih načel objektov dediščine vsakdanjega življenja, oziroma tradicionalnih korelacij med gradivom, njegovimi zmogljivostmi in funkcijo objektov, prihaja do preloma z objekti nepremične etnološke dediščine v razvojnem smislu, kar pogojujejo zlasti nove funkcije v obliki in gradivih, seveda ne povsod. Po drugi strani pa so neustrezno načrtovanje, razvrednotenje kmetijske zemlje, razvoj mest na vseh ravneh na račun podeželja - povzročili nenačrtni sistem gradnje, pojav neustreznih infrastrukturnih posegov, novogradenj, nadomestnih gradenj in naselij sekundarnih bivališč, ki s svojim, regionalni arhitekturi neprilagojenim izgledom rušijo strukturo podedovane kulturne krajine. Velik del krivde za obstoječe stanje nepremične etnološke dediščine ‘nosi’ tudi neustrezna kmetijska, davčna in kreditna politika, saj so bili krediti dodeljevani le novogradnjam in nadomestnim gradnjam. Postavitev slednjih pa je zakonsko narekovala rušitev obstoječih. prvotnih objektov. Med pomembne vzroke za propad obravnavanega stavbnega fonda moramo prištevati tudi nekritičen prenos tehnologij in modelov kmetijske politike po 2. svetovni vojni z vzhoda in v zadnjem desetletju z zahoda. Nikoli tudi niso bile izdelane strokovne analize o naših potrebah in načinu gospodarjenja. Nekatere raziskave kažejo, da je dobršen del objektov dediščine vsakdanjega življenja, ki so ovrednoteni kot kulturna dediščina, možno prilagoditi sodobnemu načinu življenja in sodobnim kmetijskim tehnologijam (še posebno velja omeniti gospodarska poslopja v osrednji Sloveniji). Med ostalimi vzroki za pretirano propadanje nepremične etnološke dediščine, posebno v zadnjih tridesetih letih, so predvsem neosveščenost lastnikov objektov, neurejeno lastništvo objektov, dvig standarda, pomanjkanje ustreznih stavbnih gradiv, izvajalcev in adaptacijskih načrtov, kar je posledica nizke stopnje zgodovinske zavesti in zgodovinskega načina mišljenja. Kot neuspel poskus varstvene stroke izpred dveh desetletij omenjam problem postavitve novih (okolju in ljudem neprilagojenih), montažnih hiš in popotresnega rušenja starega Breginja. Izhodišče letošnje popotresne obnove izhaja iz negativnih posledic takratne: s Preselitvijo prebivalcev v mobilna bivališča so zastavili celovito obnovo v potresu prizadetega območja z aktivno vključitvijo varstvene stroke v obnovitvene Posege. Podoben, dolgoročno zasnovan pristop prenove, so izpeljali pred dvajsetimi leti na italijanski strani, kjer so celo upoštevali postopke protipotresne sanacije po modelu slovenske varstvene stroke. Današnji človek v vsej tej zmedi ni mogel slediti usmeritvam, ki jih je pogojevala sodobna konservatorska stroka v težnji po aktivnem varovanju, po varovanju, ki bo uresničeno s pomočjo čim ustreznejše funkcije tako za objekt, kakor za imetnika samega. Po drugi strani pa se je “vaščan brez primerne strokovne pomoči zatekel Pri postavitvi novogradenj k slepemu posnemanju neprimernih vzorov, da bi prilagodil svoje okolje zahtevam sodobnega bivanja in okusa”.17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 Za Povprečnega Slovenca so postale velika, ‘modna’ novogradnja poleg zasebnega lastništva najpomembnejše prvine družbene veljave.28 Če povzamem je predstavljeno nezavidljivo stanje nepremične etnološke dediščine rezultat naslednjih neurejenih ravni, ki pa se v mnogih vsebinah pogosto Prepletajo: zakonodajna raven (pomanjkanje, nedorečenost in neusklajenost zakonov - še posebno odsotnost hierarhije zakonov v novi državi; kar se tiče varstvene zakonodaje pa predvsem - ozkost pravic imetnikov etnoloških spomenikov in nujnost širitve finančnih ugodnosti; odsotnost sankcij kršiteljev zakona); strokovna raven (pomanjkanje usposobljenih; strokovnjakov, interdisciplinarnosti; neusklajenost, nepovezanost, odstotnost ustrezne metodologije, neupoštevanje strokovnega dela itd.) raven davčno - kreditne politike (nestimulativnost v prid varstvenih posegov tako lastnikov kakor izvajalcev); - izvajalska raven (npr. pomanjkanje izvajalcev tako za posege, kakor tudi za gradiva zanje); - lastniška raven (negativen odnos, nepoznavanje dela varstvene dejavnosti ipd.); - pedagoška raven (pomanjkanje učnega kadra, nezadostno seznanjanje o tej zvrsti, varstveni dejavnosti itd.); - popularizacijska raven (nezadostno predstavljanje uspelih posegov v smislu izboljšanja bivalnih razmer itd.). Predlogi ukrepov za izboljšanje stanje nepremične etnološke dediščine: Za varstvo nepremične etnološke dediščine in za varstveno dejavnost nasploh ugotavljam dolgoročno izredno pomembno zahtevo po razmejitvi nalog med vsemi inštitucijami, ki se kakorkoli ukvarjajo s to problematiko (npr. muzeji, SAZU, Univerza) in zagotovitvi kontinuiranega sodelovanja in pretoka podatkov. Zakonodajni nivo: Od sprejetja Zakona o naravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS 1/81) Delovna skupina etnologov konservatorjev pri Slovenskem etnološkem društvu pripravlja pripombe na njegovo izboljšanje, oziroma v zadnjih letih aktivno sodeluje pri pripravi nove varstvene zakonodaje. Maja 1997 je Slovensko etnološko društvo organiziralo v Piranu posvet na temo ‘Etnologija in nova varstvena 17. Slavko Kremenšek, Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Uvod. Ljubljana 1976, str. 37. 18. Zvezdana Koželj, Etnologija v dejavnosti varstva naravne in kulturne dediščine. V: Zbornik prispevkov s kongresa Razvoj slovenske etnologije od Štreklja in Murka do sodobnih etnoloških prizadevanj, Ljubljana 1995, str. 239. 19. Peter Fister, Problematika prenove vasi V: Zbornik posvetovanj Muzej na prostem v Sloveniji, Odnos slovenske etnologije do arhitekturne dediščine in sodobnega stanovanjskega načrtovanja. Ljubljana 1981, str. 2. 20. Ivan Sedej, Vloga in položaj etnologa v varstvu kulturnih spomenikov, Okrogla miza Etnologija - arhitektura V: Glasnik SED 20/1, str. 3. 21. Janez Bogataj, Mesto etnologije v prenovi mestnih in vaških naselij V: Zbornik posveta Aktualni vidiki prenove mestnih naselbin na Slovenskem, Sinteza 58, 59, 60. Ljubljana 1981, str. 153. 22. Peter Fister, Novi pomen prenove kot dela celovitega varstva, urejanja in gradnje prostora. V: Urbani izziv 16, 17. Ljubljana 1991, str. 10. 23. Stavbna dediščina in podeželski razvoj, Strasbourg 1988. Priporočilo o varstvu in prenovi podeželske stavbne dediščine, Strasbourg 1989. 24. Delovna skupnost Alpe - Jadran, Projektna skupina za zgodovinska središča, Drugo skupno poročilo o zgodovinskih središčih, Ljubljana 1994, str. 61. 25. Slavko Kremenšek, Družbeni temelji razvoja slovenske etnološke misli. V: Pogledi na etnologijo, Ljubljana 1978, str. 15. 26. Prav tam. 27. Ivan Sedej, Nekaj načelnih vprašanj varstva etnoloških spomenikov. V: Varstvo spomenikov 11. Ljubljana 1976, str. 75. 28. Prav tam. MUZEJSKO KONSERVATORSKI MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI zakonodaja’. Ob posvetu smo pripravili tudi opredeljene ‘Smernice za novi varstveni zakon’, ki smo jih posredovali zakonodajalcu: 1. Povzame naj vse pozitivne dosežke obstoječega Zakona o naravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS 1/ Sl), predlagamo le prevetritev, popravke in dodatke v smislu strokovne aktualizacije in učinkovitosti; 2. V nedeljivo dejavnost naravne in kulturne dediščine naj vgradi načela integralnega varstva s posebnim poudarkom na prilagoditvi vseh zakonov, ki se nanašajo na varstveno dejavnost, vzpostavi naj različne finančne vzpodbude in sklade; 3. Po načelu interdisciplinarnosti naj vmesti etnološki vidik v definicijo kulturne dediščine in ustrezneje definira varstvene skupine; 4. Zagotovi enovitost ustanavljanja, financiranja in organiziranja mreže varstvenih ustanov z jasno opredelitvijo in izpeljavo hierarhije, povezav, nalog in kompetenc posameznih inštitucij; 5. Sledijo naj mu potrebni podzakonski akti (npr. ustrezno preoblikovanje Pravilnika o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine Ur. 1. RS 31 / 96) in pravilniki (npr. izdelava Normativov in standardov v varstveni dejavnosti).29 Pri tem moramo poudariti pomembno dejstvo, da je problemska vsebina prispevkov in diskusije vseskozi sledila priporočilom ‘Resolucije o prilagoditvi zakonov in predpisov zahtevam integralnega varstva stavbne dediščine’ iz 1. 1976, povzetkom Seminarja Sveta Evrope o integralnem varstvu kulturne dediščine iz 1. 1994 v Ljubljani in ugotovitvam poročila Michaela Wimmerja ‘Kulturna politika v Sloveniji, Osnutek poročila evropske skupine ekspertov’ iz 1. 1996. V potrditev naših dolgoletnih prizadevanj po bistvenih -strokovno utemeljenih spremembah obstoječe varstvene zakonodaje in ustreznejše nove - kažejo usmeritve v ‘Nacionalnem poročilu o kulturni politiki Slovenije’30 in poglavitne kritične pripombe v Poročilu evropske skupine ekspertov31. Eksperti v imenovanem Poročilu opozarjajo na naslednje prioritetne naloge in postopke: - jasno definiranje nacionalne kulturne politike, njenih ciljev in ukrepov, s katerimi jih doseči; - obveznost sodelovanja stroke pri pripravi novih zakonov; - definiranje sankcij, možnost priziva; - odpraviti očiten razkorak med zakonodajo in njenim izvajanjem; - jasno razmejiti matične ustanove in njihove naloge v razmerju do ostalih; - vzpostaviti koordinacijske mehanizme na področju kulturne dediščine med ustanovami in javno upravo na vseh ravneh; - razviti skupen in primeren sistem standardov za metodologijo, kategorizacijo in profesionalizacijo; - po zavodih prekiniti enotnost načrtovanja del, izvedbe in nadzora; - zagotoviti zanesljivo financiranje (učinkovita posojilna, davčna politika, sponzorstvo, še posebno vzpodbuditev zasebne iniciative). Poročilo še posebno izpostavlja potrebo po celovitosti varstvene službe, pospešeno delo na registru dediščine, izobraževalnem in raziskovalnem področju, kar naj bi bili naši prioritetni cilji v bodoče. Strokovna raven: Dokaj pereče pomanjkanje etnologov konservatorjev glede na številčno razmerje objektov nepremične etnološke dediščine, do ostalih zvrsti, bi uredili z zaposlitvijo diplomantov, slušateljev Vaj iz etnološkega konservatorstva, ki se že deset let predava na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakuktete. S povečanim številom etnologov konservatorjev, bi bilo ustrezneje ‘pokrito’ njihovo redno delo, po drugi strani pa bi gotovo v izdatnejšem obsegu izpeljali prepotrebno interdisciplinarno zasnovane delovne naloge. Z oblikovanjem manjših delovnih skupin v zavodih, ki bi izdelovale projektne modele za posege na nivoju idejnih načrtov, bi v mnogočem pospešilo ustrezno naravnane obnovitvene posege. Nedvomno je potrebno skrčiti ‘upravni’ del nalog v primerjavi s ‘strokovnim’. Tako ugotavljamo potrebo po pospešenem raziskovalnem delu na vseh nivojih strokovnih nalog, seveda na osnovi trdno dograjene metodologije. S pripravo gradiva ‘Standardi v varstveni dejavnosti -Poudarek na delu etnologa konservatorja’,32 želimo natančneje opredeliti delo in vlogo etnologa v spomeniški službi. Gradivo, ki je zasnovano kot krovno, se bo še razdelalo po posameznih sestavinah. Tako so že izdelana ‘Izhodišča za pripravo posebnih strokovnih podlag za izdelavo UN na nivoju najpomembnejše kulturne dediščine - urbanističnih spomenikov’. V zaključni fazi so npr. navodila za izdelavo konservatorskega programa in Izhodišča za načrtovanje, postavitev in delovanje Mreže regionalnih muzejev na prostem. V pripravi so usmeritve za izdelavo varstveni režimov in priprave strokovnih predlogov za razglasitev. V veliko strokovno pomoč nam bo Etični kodeks etnologov, ki naj bi ga sprejelo in izvajalo Slovensko etnološko društvo. Kot pomebni strokovni izziv je v teku strokovna preverba postavitve petih regionalnih muzejev na prostem z muzejsko prezentiranimi objekti in območji nepremične etnološke dediščine, ki bi jih vmestiii v obstoječo ‘Mrežo’ in bi odločilno doprineslo k celovitejši predstavitvi etnoloških regij. Ne nazadnje bi morali vanj vplesti tudi kriterijelno izbrane ostale objekte dediščine vsakdanjega življenja, ki so že bili ali pa se zanj načrtuje celovita obnova in prezentacija. Kot izhodišča za razvijanje vseh opredeljenih ravni, ki so ključnega pomena za izboljšanje stanja in varstva nepremične etnološke dediščine omenjam še zlasti tri gradiva. Kot obstoječi naj omenim ‘Final draft of the Charter on the built vernacular heritage, ICOMOS Madrid 1996, Jerusalem 1996 in Traditional rural buildings: A strategy Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 77 TEMA Si! for Europe, ECOVAST 1996. Za potrebe Tretjega skupnega poročila Projektne skupine za zgodovinska središča Delovne skupnosti Alpe - Jadran z naslovom ‘Problematika stanja in varstva nepremične etnološke dediščine v deželah Alpe -Jadran’, sem pripravila poročilo za področje Slovenije. V izdelavi je skupno poročilo o tej temi; sklepi, ki naj bi usmerjali politiko vlad v smislu dolčanja ciljev, strategije in konkretnih pobud, še posebno v zvezi z varstvom, obnovo nepremične etnološke dediščine in načrtovanjem novogradenja na podeželju, pa bodo posredovani vladam članicam Delovne skupnosti. Raven davčno - kreditne politike: Pedagoška raven: Na vseh ravneh šolanja in v izvenšolskih dejavnostih (tudi s povezavo z lokalno samoupravo) je potrebno tako nepremični etnološki dediščini kakor varstveni dejavnosti nasploh posvetiti več pozornosti, kar bo prav gotovo daljnoročno mnogo doprineslo k izboljšanju kronično nizke zgodovinske zavesti in zgodovinskega načina mišljenja. Danes potekata dodiplomska in podiplomska študija, ki posredujeta obravnavano znanje le v Kabinetu za "azvoj arhitekture in prenovo arhitekturne dediščine na Fakulteti za arhitekturo ter na Oodelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Se izdatneje se moramo zavzemati, da bi moral biti sistem davčnih olajšav usklajen z bančno politiko dolgoročnega kreditiranja, ki bi omogočala posebne pogoje kreditiranja posegov v spomeniškovarstveni fond. Prepričani smo, da bi morali biti krediti spodbujevalni, se pravi čim ugodnejši, če bi imetnik spomenika upošteval vse zahteve varstvene službe. Davčni zakon bi moral v večji meri upoštevati možnosti mecenstva. Izvajalska raven: Velike probleme pri izvajanju neposrednih varstvenih posegov predstavljajo proizvajalci dandanes dragih in redkih gradiv ter vedno bolj pičli usposobljeni izvajalci Posegov na spomeniških objektih. Obrtnikov, ki so vešči te dejavnosti, je vse manj zaradi pomanjkanja ustrezne šolske politike, neustreznega sistema nagrajevanja in davčne politike. Vsekakor bi jih morali izenačiti s samostojnimi kulturnimi delavci kadar bi delali na spomenikih. V zadnjem času si še posebno varstvena služba prizadeva vzpodbuditi zanimanje zlasti mladih za te poklice (npr. aktivna vlog RC na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani). Lastniška raven: Lastništvo kot osnovo za nekdanjo postavitev, obstoj, danes pa ohranitev objektov etnološke dediščine, bi morali vzpodbujati še posebno v v smislu njegove kontinuitete, na vseh nivojih varstva (preko zakonodaje, mvajanje strokovne pomoči pri aktivnem varovanju itd.) Popularizacij s ka raven: Zavedamo se, da bi izdatneše predstavitve temeljnega poslanstva varstvene dejavnosti, še posebno pa uspelih obnovitvenih posegov, v odmevnih medijih mnogo doprineslo k upoštevanju naše dejavnosti med lastniki objektov nepremične etnološke dediščine in tudi vse zainteresirane javnosti. 29 30 31 32 29. Berce - Bratko, Delak - Koželj, Knific, Smernice s posveta Etnologija in nova varstvena zakonodaja. V: Glasnik SED 37/1-2, str. 2. 30. Kulturna politika v Sloveniji V: Nacionalno poročilo o kulturni politiki Slovenije, Ljubljana 1997, str. 135 - 147. Splošne usmeritve za pripravo Nacionalnega kulturnega programa. Nav. delo, str. 264 - 265. 31. Michael Wimmer, Evropski program za evaluacijo nacionalne kulturne politike. V: Kulturna politika v Sloveniji, Osnutek poročila evropske skupine ekspertov, Svet Evrope 1996. 32. Vito Hazler, Zvezdana Koželj, Standardi v varstveni dejavnosti (Poudarek na delu etnologa konservatorja, tipkopis). Ljubljana 1995, MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODS MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI Tanja Hohnec PRENOVA STANOVANJSKE NISE PRI ZGORNJEM ŠTOBERJU V prispevku je predstavljena Štoberjeva hiša, Dobrič 24 v Spodnji Savinjski dolini. Hiša ima status kulturnega spomenika in sodi v sklop etnoloških spomeniškovarstvenih akcij Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. V tekstu je podrobneje podan opis in namembnost objekta, gospodarska osnova domačije, oris Štoberjeve rodbine ter potek obnove hiše, ki se izvaja pod konservatorskim nadzorom avtorice prispevka. Besedilo je sestavni del konservatorskega programa, napisanega leta 1996 za potrebe obnove. Svetovalka pri izdelavi le-tega je bila Vera Primc, dipl. umetnostna zgodovinarka, sodelavka pri izdelavi načrtov za posamezne detajle je bila Andreja Preloznik, dipl. ing. arh., sodelavec pri obnovi in avtor izdelave tehnične dokumentacije pa je Aleš Plevčak, gr. teh. Štoberjeva hiša v Dobriču Obnova Štoberjeve hiše seje pričela leta 1995 v sklopu programa spomeniškovarstvenih akcij Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje (v nadaljevanju ZVNKD Celje). Obnovo sofinancira Ministrstvo za kulturo republike Slovenije in se bo predvidoma zaključila leta 2000. Leta 1995 je ZVNKD tudi izdelal predlog za razglasitev Štoberjeve domačije za kulturni spomenik. V sklopu domačije imata namreč vrednost kulturnega spomenika hiša in kašča. Razloženo naselje Dobrič se razteza pod vzhodnim in severnim pobočjem Gore Oljke, osamljene vzpetine nad Polzelo (733 m nv). Na vrhu je romarska p.c. sv. Križa, ki jo je v letih 1754-57 zgradil stavbenik Janez Nepomuk Maier na kraju, kjer je vsaj že od srede 17. st. stal križ in morda tudi kapela sv. Jošta in Neže (Enciklopedija Slovenije: 1989, str. 265). Do sedemdesetih let so v Dobriču prevladovale samotne kmetije z zemljiščem v celkih, v novejšem obdobju pa je bilo zgrajeno manjše število novogradenj. V Dobrič vodi več poti. V Polzeli se lahko odločimo za pot preko Podvina ali pa zavijemo desno proti Andražu. Domačija Zgornjega Štoberja se nahaja na vzpetini, odmaknjena od vaške ceste, tako da jo pravzaprav težko najdemo. Utrjena in strma makadamska pot nas pripelje naravnost pred hišo. Domačija je ena redkih, ki je ohranila svoj naraven videz tako po zasnovi, kot tudi po urejenosti in nedotaknjenosti stavb ter okolice. Na domačiji so ohranjeni še sušilnica za hmelj s svinjaki, klet s kaščo in dvojni kozolec (toplar). Svinjaki so funkcijsko povezani s stanovanjsko hišo. Nekoliko drugačno podobo dobiva le gospodarsko poslopje, ki ga lastniki adaptirajo skladno s širitvijo in preusmeritvijo kmetije v živinorejo, kar pa zasnove domačije ne moti. Za hišo je značilna velika tlorisna zasnova in predvsem markantna zunanjščina, ki je odraz socialnega stanja, torej donosnosti kmetije v prejšnjem stoletju, tudi zaradi uvajanja hmeljarstva. Podobnih stavbnih tipov je bilo v Spodnji Savinjski dolini vsaj v začetku tega stoletja veliko. Družbene spremembe, opuščanje kmetijske proizvodnje, menjava generacij in njihova želja po izboljšanju stanovanjskih pogojev, zlasti v 60. in 70. letih, vse to je privedlo do spremenjene podobe številnih hiš, ki so s tem izgubile svoje stavbno izročilo in vrednost. Štoberjeva hiša je tako ena redkih, ki ji je uspelo ohraniti videz iz prejšnjega stoletja (tudi po “zaslugi” finančne nezmožnosti), tako da spada s svojo štukaturno fasado med redke in izjemne ohranjene primere. Ker družina Meklav razmišlja o turistični dejavnosti na kmetiji (ohranjenega je veliko hišnega inventarja iz prejšnjega stoletja), je obnova domačije toliko bolj smiselna in nujna. Skladno s potrebami in željami lastnikov poteka obnova po navodilih naše spomeniške službe. Pogled na Štoberjevo domačijo z vaške ceste, 15.4,1996 (foto: Tanja Holmec) Družinska kronika in gospodarska usmerjenost kmetije Domačija Zgornjega Štoberja ali krajše kar Štoberjeva domačija ima zelo bogato in dokaj zapleteno zgodovino. D matičnih knjig župnije Andraž, ki se nahajajo v Škofijskem arhivu v Mariboru, je bilo mogoče zaslediti vulgo Štober” v sosednjem zaselku Grebence št. 35. Leta 1786 seje Ani in Blažu Štoberju rodila hči Marija. Poročila seje z Janezom Blagotinškom iz Dobriča 35, ki Seje priženil k Štoberjevim. Leta 1819 se jima je rodila edina hči Frančiška Pavla. Tri leta za tem je Ana Blagotinšek, roj. Štober, umrla. Janez Blagotinšek se je Ponovno poročil z Barbaro Pušnik. 1828 se jima je v Grebencah rodila prva hči Barbara, leta 1831 pa hči Marija in sicer že v Dobriču 35, vulgo Štober, kamor sta se, tako kaže, zakonca Blagotinšek preselila. Od tedaj dalje se Štoberjeva domačija omenja v Dobriču kot Zgornji Štober, v Grebencah pa je ostala domačija Spodnjega Štoberja. Podatke iz tega stoletja sem dobila po ustnem izročilu in jih preverila v matičnih knjigah. Ker so bili točni, sem retroaktivno iskala zgodnejše podatke in tako ugotovila, daje bilo današnje hišno ime prenešeno po Ani Štober. Janez Blagotinšek pa je po vsej verjetnosti domačijo v Dobriču kupil, morda tudi podedoval, da se je z drugo ženo Barbaro preselil z domačije svoje prve žene Ane. O tem priča že omenjena letnica rojstva hčerke Marije leta 1831 v Dobriču 35. Pred tem je bilo na isti domačiji vulgo Brinovšek” in sicer po ženski liniji. D podatkov lahko sklenemo naslednji vrstni red Priimkov na domačiji v Dobriču 35 (danes št. 24): L BRINOVŠEK (1816), VULGO BRINOVŠEK 2- BLAGOTINŠEK (1831), VULGO ŠTOBER M861), VULGO ZGORNJI ŠTOBER 3- ZABUKOVNIK (1932), VULGO ZGORNJI ŠTOBER 4. KASESNIK (1969), VULGO ZGORNJI ŠTOBER 5. MEKLAV (1988), VULGO ZGORNJI ŠTOBER Letnica 1841, ki je vklesana v kamnit vhodni portal, najbrž priča o datumu prenove Štoberjeve domačije. Tedaj je na kmetiji živel Janez Blagotinšek, bilo je tudi obdobje uvajanja hmelja v Spodnji Savinjski dolini, kar je pripomoglo, poleg siceršnje poljedelske usmerjenosti, k dvigu standarda na domačiji. Predvidevamo, daje bila domačija temu primerno obnovljena z bogato členjeno fasado. Po pripovedovanju današnje lastnice Silve Meklav, je kmetija v času Andreja in Terezije Blagotinšek (do 30. let tega stoletja) obsegala okrog 70 ha zemlje, nakar sta zakonca, ki sta bila brez potomcev, kmetijo “zapila” in začela razprodajati zemljo, “tudi za karte”. Leta 1932 je bila med njima ter Francom in Marijo Zabukovnik (Spodnji Štober) napisana pobotnica o prevzemu posestva, ki je bilo leta 1936 dokončno prodano Zabukovnikovim. Do danes seje kmetija dedovala po ženski liniji. Kmetija obsega 18 ha, pol je gozda, ostalo so obdelovalne površine. Do leta 1992 so gojili hmelj, zatem pa so zorali njivo, na kateri uspevajo različne kulture: koruza, krompir, krmna pesa... Kot spomin je ostala sušilnica za hmelj, ki sojo nadzidali nad svinjaki za hišo. Kmetija je bila usmerjena pretežno v mešano proizvodnjo, danes pa se preusmerjajo v živinorejo, saj je “zemlja precej izčrpana”, kot pravijo. V prihodnosti se nameravajo ukvarjati tudi s turistično dejavnostjo, zato je pravilna in hitra obnova domačije še pomembnejša. Opis Štoberjeve hiše Hiša stoji na vzpetini, desno od lokalne vaške ceste. Biti moramo dovolj pozorni, da jo opazimo, ko prihajamo iz Andraža. Hiša je podolžnega tlorisa s petosno fasado, sleme poteka v smeri jugovzhod - severozahod. Zasnovana je kot tip hiš s črno kuhinjo, ki je bila po 2. sv. vojni MUZEMO KONSERVATORSKI MUZEJSKO KONSERVATORSKI O Andrej in Terezija Blagotinšek v začetku stoletja, preslikava originala, last družine Meklav, Dobrič 24. predelana. Je pritlična in ni podkletena. Na kamnitem portalu glavnega vhoda je vklesana letnica 1841, v desnem zgornjem vogalu je še nekdanja hišna številka 35, v sredini pa “IHS” z inicalkami tedanjega gospodarja “JB”, Janeza Blagotinška. Veža (“loupa”) je dokaj prostorna, osvetljuje pa jo okno na levi strani. Levo v smeri urinega kazalca je vhod v malo hišo (“hišco” ali “hesco”), v vogalu je zaprto stopnišče na podstrešje (“na dile”), naravnost je vhod v kuhinjo (“kuhno”), desno pa v veliko hišo (“hišo”). Vse stene v hiši so ometane, v veži so beljene z vzorcem (“valcom”) zeleno-rjave barve na beli podlagi, stropov! so leseni in gladko ometani, v veži je strop beljen z belo barvo. Po tleh so položene lesene smrekove podnice širine 20-25 cm. Velika hiša (“hiša”) predstavlja osrednji prostor po velikosti, po bivanju pa je v zimskem času zaradi mraza nekoliko opuščena. Osvetljujejo jo štiri okna, dve na glavni (JZ) fasadi in dve na desni stranski (JV) fasadi. Med oknoma na steni glavne fasade je vzidana omarica. Iz hiše vodijo še vrata v kamro. V notranjem kotu je krušna peč z novejšimi kvadratnimi pečnicami z motivom planike, okrog peči je novejša enostavna klop brez naslona. Diagonalno nasproti krušne peči je tako imenovan “bobkov kot”, pod njim pa vogalna klop s križno izvedenim naslonom. Stene so beljene z rjavozelenim vzorcem na rumenkasti podlagi. Strop je bele barve, posebnost je rozeta okrog luči, ki je locirana nad mizo v kotu. To je tudi eden od simbolov premožnosti na kmetih (tudi županstva). Tla so pokrita s smrekovimi podnicami različne širine, med 20 in 25 cm. Iz “hiše” v “kamro” vodijo vrata, ki so vgrajena v notranjo predelno steno ob krušni peči. “Kamra” je podolgovata in pol manjša od “hiše”. Prostor osvetljujeta dve okni: eno je vzidano v desno stransko (JV) fasado, drugo pa v zadnjo (SV) fasado. “Kamra” je z ozkimi vrati povezana tudi s kuhinjo, kar je kasnejša izvedba. Na zadnji fasadi je poleg okna vzidana stenska niša - vzidana omarica. Zanimivost predstaljajo tudi starejše ohranjene pečnice krušne peči v “hiši”, ki mejijo na “kamro” in jo hkrati ogrevajo. Levo od veže vodijo vrata v malo hišo ali “hišco”, ki jo je do smrti uporabljala babica Franja Zabukovnik. “Hišco” osvetljujejo tri okna. Eno je vgrajeno v glavno (JZ) dvoriščno fasado, poleg njega je vzidana omarica, ostali dve okni pa sta vgrajeni v levo stransko (SZ) fasado, med katerima je še ena vzidana omarica. Zaradi neugodne in vlažne lege je stavbno pohištvo tu najbolj poškodovano. Stene so beljene z rožnatim vzorcem na svetlejši pastelni osnovi. Strop je bele barve, v sredini ima rozeto. Po tleh so smrekove podnice. Shramba ali “špajs” je podolgovat prostor, ki ga osvetljujeta dve okni: enoje vgrajeno v levi stranski (SZ) fasadi, drugo pa v zadnji (SV) fasadi. Tla so betonska, stene so ometane in belo pobeljene, prav tako strop. Iz shrambe vodijo vrata v kuhinjo. Po zasnovi je osrednji prostor v hiši predstavljala kuhinja ali “kuhna”, ki je bila pred prvo obnovo še črna. Strop je bil banjasto obokan “s tremi velbi”, v SV fasadi pa sta bila vgrajena manjše okno in vrata. Leta 1945 so odprto kurišče krušne peči preuredili v zaprto z dimnikom ter dogradili zidan štedilnik. 1953. leta so vrata in okno nadomestili s trikrilnim oknom. Tudi stena, ki meji s shrambo, je bila za pribl. 1 m zamaknjena, s čimer so kuhinjo zaradi udobnejšega bivanja povečali. V istem času so naredili tudi ozka vrata v kamro, tako da je bila le-ta povezana s kuhinjo in “hišo”. Prvotno so bila tla v kuhinji prekrita z lesenimi podnicami, v 50. letih so tla betonirali, sedaj pa so prekrita z umetno maso (linolejem). Stene so ometane in beljene z vzorcem rumenorjave barve, strop pa je bele barve. Podstrešje je zelo prostorno in je dopuščalo izvedbo treh prostorov. Ko se vzpnemo po lesenih stopnicah, je na levi strani najprej t.i. “kašta”, ki je v celoti lesena in ni ometana. Osvetljena je z dvema oknoma na SZ fasadi. Poleg kašče je zidana soba. Tla so pokrita z lesenimi podnicami, stene so ometane in beljene z belo barvo, strop je lesen, ometan in beljen z belo barvo. V SV steno je vgrajeno okno, ki pa dopušča le malo svetlobe, saj gre čezenj strešina z nekaj prozornimi bobrove!, tako da ima okno zgolj dekorativni oziroma prezračevalni namen. Tretji prostorje “velika hiša”, kije zidana in ometana ter beljena z belo barvo, strop je lesen, ometan in beljen z belo barvo. Po tleh so položene lesene podnice. Prostor osvetljujeta dve okni na JV fasadi. Glasnik S.E.D. 38/3,4 1998, stran 81 TEMA Iti Fasade Stanovanjsko hišo v Dobriču posebej odlikuje izjemna štukaturnost fasad, ki so različno dekorirane glede na veduto. Najbogatejša je JV stranska fasada, ki je najbolj izpostavljena in vidna iz doline. Troje oken v pritličju ločujejo štirje pilastri z dekorirano bazo, ki se naslanja oa rob talnega zidca in kapitelom, ki “podpira” nazobčan mejni zidec. Čelo okna predstavlja stilizacijo zaobljenega trikotnega polja. Okenski okvir je v zgornjem delu profiliran z ušesi, v spodnjem pa se zaključuje s cofi. Bogato je štukiran zatrepni del nad mejnim zidcem. Na vsaki strani je v vogalnem delu štukatura z motivom cvetja. Ob obeh strešinah, tik ob strešnem zidcu, sta °krogli podstrešni lini, ki sta okvirjeni z nazobčanim reliefom. Prvotno so bile vse podstrešne line v obliki rozete, v celoti je ohranjena le osrednja nad obema oknoma. Zobci v okvirju so modro pobarvani, pod njima pa sta še dodatni rozeti z modro obarvanim obročem. Obe zatrepni okni imata izvedeno stilizacijo trikotnega okenskega čela, okvir je v zgornjem delu zaključen z ušesi, okenska tabla se zaključuje s cofi, Polje pa je štukirano. V sredini med obema oknoma je Bogata štukatura nabožnega motiva “IHS”, izvedena zrcalno. Posamezni deli so modro obarvani. Strešni zidec v vogalnem delu čopa dekorirajo še modro obarvani rombi, po dva na vsaki strani. Glavna JZ fasada je obrnjena na dvoriščno stran in je zaradi zasaditve manj vidna, zato tudi manj dekorirana. V osrednji osi je vhod s kamnitim portalom, okrog katerega je do roba talnega zidca dekoracija v obliki Povezanih rombov. Žal je poleg vhodnih vrat na najbolj Izpostavljenem mestu vgrajena elektirčna omarica. Štiri okenske odprtine so obrobljene z enostavnim okvirjem, k’ se podaljšuje v tablo z enostavnimi cofi in štukaturnim poljem, ki pa ni povsod ohranjeno. Čelo je Preprosto, z gladkim ozkim poljem. ajbolj je poškodovana stranska SZ fasada, predvsem v Pritličnem delu. Ohranjen je le del okenskega okvirja, ki aze na to, da je bilo troje oken povsem enostavno 'zvedenih. Ker je fasada “skrita očem”, je skromnost Vedbe tudi razumljiva. Mejni zidec je povsem -nostaven, zatrepni del pa je poenostavljena verzija JV stranske fasade. Okrog obeh oken je okvir, ki se v zgornjem delu zaključuje z ušesi, čelo pa je izvedeno s trikotno stilizacijo. V vogalu pod strešnim čopom so rombi, po dva na vsaki strani. Izvedba stranskih okroglih podstrešnih lin se ponovi kot na prejšnji stranski fasadi, le okrogla lina v zgornjem delu je zapolnjena v obliki rozete. Pod njo med oknoma je štukiran motiv, povzet po sosednji stranski fasadi. Zadnja SV fasada je povsem gladka, okorg dveh oken so enostavni okenski okvirji. Tu so še vrata in trikrilno kuhinjsko okno. Talni zidec je grobo ometan in beljen s sivo barvo. Fasade se zaključujejo s polkrožno oblikovanim strešnim zidcem. Konstrukcija ostrešja je izvedena trapezasto, streha je somerna dvokapnica z delnima čopoma in krita z bobrovcem. Dva dimnika sta zidana z opeko. Ob desnem delu hiše je na jugovzhodni strani “ta mal vrt”, v katerem pridelujejo le malo zelenjave, a zato več cvetja. Večji zelenjavni vrt imajo poleg kašče in mu pravijo “ta velik vrt”. Potek obnove V letu 1995 je bila najprej zamenjana dotrajana strešna kritina z bobrovcem. Lastniki so na ostrešju zamenjali le nekaj dotrajanih lat, sicer je bilo ostrešje kvalitetno ohranjeno. V letu 1996 je bilo žal financiranje spomeniškovarstvene akcije s strani Ministrstva za kulturo prekinjeno in kontinuiteta obnove je postala vprašljiva. Finančno je tedaj na pomoč priskočila občina Žalec, tako da smo lahko v celoti zamenjali stavbno pohištvo. Okna so bila izdelana kot kopija prvotnih, prav tako zadnja izhodna vrata. Glavna vhodna vrata so bila izdelana po analogiji in montirana v letu 1998. Leta 1996 so lastniki v prostoru shrambe uredili kopalnico, leta 1997 pa so uredili centralno kurjavo. Pri tem je bilo pomembno, da je napeljava cevi potekala pod lesenimi podnicami in da je namestitev radiatorjev čimmanj opazna. V prihodnje je treba urediti drenažo, najzahtevnejša naloga in najdražji poseg pa predstavlja obnova fasade. S tem bo akcija zaključena in kar je ob zaključku najpomembnejše, zagotovljena je osnovna bivalna funkcija objekta. Pisni viri: Rojstna knjiga II. (od 1804 od 1931), župnija Andraž. Škofijski arhiv Maribor. Rojstna knjiga III. (od 1832 do 1849), župnija Andraž. Škofijski arhiv Maribor. Geburts und Taufbuch der Pfarr St. Andrea ob Heilemstein vom Jahre 1849. Škofijski arhiv Maribor. Mrliška knjiga Št. Andraž (1804 -1859). Škofijski arhiv Maribor. Franciscejski kataster 1826 k.o. Andraž. Ustni viri: Franja Zabukovnik, roj. Vaši, 1817 - 1996. Silva Meklav. roj. Kasesnik, 1970, Dobrič 24. Pavla Kasesnik, roj. Zabukovnik, 1942, Dobrič 20. Literatura: Enciklopedija Slovenije 3. Ljubljana 1989. Krajevni leksikon Slovenije, III. knjiga. Svet med savinjskimi Alpami in Sotlo. Ljubljana, 1976. Andraški razgledi. Kulturna skupnost občine Žalec 1975. MUZEMO KONSERVATORS! MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEV Eda Benčič Mohar ABITANTI nova možnost prezentacije naselbinskega spomenika Abitanti so majhna vas na južnem robu koprske občine, tik ob hrvaški meji. Podatki o tem, kdaj je nastala, niso znani. Najstarejše vire sem doslej zasledila v Franciscejskem katastru: karta iz leta 1819 kaže, da je bila obstoječa tlorisna zasnova tedaj že skoraj v celoti izoblikovana. Naslednje stoletje so nove gradnje nastajale znotraj že zarisanega oboda. Končna podoba vasi, kakršno poznamo danes, se je postopoma oblikovala do prvih desetletij 20. stoletja. Abitanti so bili še pred drugo svetovno vojno gospodarsko dobro stoječa vas. Premožnejši kmetje so imeli v hlevih pet do šest glav živine. Pridelke so imeli v glavnem za lastno uporabo, prodajali so le mleko, staro živino ter purane in prašiče. Po pripovedovanju nekdanjih prebivalcev je bilo tudi družabno življenje živahno. Nedeljski plesi so na primer pritegnili tudi mladino iz Gradina, Pregare, Koromačev, Pavličev in Reparca. Življenje je začelo odtekati kmalu po drugi svetovni vojni. Kot mnoge vasi v slovenski Istri so se tudi Abitanti naglo izpraznili. Mladi ljudje so opustili kmetije in se odselili v obalna mesta ali v tujino, kjer so našli novo zaposlitev. Ostalo je le nekaj ostarelih prebivalcev, ki so zadnja leta pomrli. Opustelost vasi se kaže na vsakem koraku: strehe se rušijo, poti, dvorišča in celo notranjščine hiš prerašča robida. Kljub večdesetletni zanemarjenosti nam celota še vedno razkriva slikovito podobo tradicionalne istrske vasi. Pot do Abitantov vodi po nekoliko zapuščeni, še neokrnjeni pokrajini. Spremlja jo podporni zid iz lepo zloženega peščenjaka, ki ga mestoma prekinjajo vdolbine napajališč za živino. Vas odlikuje zanimiva urbanistična zasnova: vstop na severni strani poudarjata velik, lepo oblikovan vaški vodnjak iz leta 1909 in kapela. Pot se nadaljuje proti jugu. Poteka mimo dolgega, ravnega stavbnega niza do osrednjega strnjenega dela, kjer pred domačijo št. 4 zavije, opravi krožno pot po vasici in se konča na istem mestu. Abitanti nimajo lastne cerkve. K verskim obredom so domačini hodili v bližnji Gradin. Znotraj vasi naletimo na izjemno lepe ambiente z domačijami, ki so organizirane v ravne nize in okrog dvorišč. Osrednji del naselja je višinsko poudarjen s skupino hiš, nekdaj najbogatejših domačij, ki se dvigajo v tri etaže. Objekti na obrobju vasi so precej nižji, dvoetažni ali celo pritlični. Na vsakem koraku srečujemo bogastvo kamnitih detajlov: tlakovana dvorišča, zunanja stopnišča, lepo oblikovane segmentne loke, okenske in vratne erte, monolitne stebre, ki so nosili baladurje, slikovite dimnike, vodnjake, kamnite strehe svinjakov in kokošnjakov.... Objekti so grajeni iz pravilno klesanih zidakov peščenjaka. Erte iz belega apnenca ostro izstopajo od sedaj golih fasad. Nekateri objekti imajo lepo ohranjene notranjščine. Zanimive so predvsem kuhinje z nizkimi, odprtimi ognjišči, kamnitimi tlaki, zidnimi nišami in notranjimi stopnišči. Eden najlepših tovrstnih primerov je domačija št. 4. Posamezne enote so sklenjene v tako ubrano in popolno celoto, kot so jo znale ustvariti generacije, ki so stoletja napolnjevale vas z življenjem. Kljub temu, da je stavbno tkivo zaradi polstoletne opuščenosti precej dotrajano, predstavljajo Abitanti enega najbolj kvalitetnih primerov kulturne dediščine na Podeželju slovenske Istre. Vas ima status kulturnega spomenika, znotraj nje pa sta posebej razglašena dva Posamezna spomenika: vodnjak ob vstopu v vas in domačija št. 4. Žal pa samo normativno varovanje ne niore preprečiti nezadržnega propadanja celote. Kot mnoge druge istrske vasi, ki so po vojni doživele Podobno usodo, so se tudi Abitanti znašli na robu fizičnega obstoja. Abitanti so v primerjavi z drugimi vasmi bolj odmaknjeni od obalnih centrov. Večja oddaljenost in slaba cestna povezava sta verjetno botrovala dejstvu, da se ljudje sem niso vračali. Tako vasi z okolico še niso okrnile nove gradnje. Le na njenem zahodnem robu je Pred nekaj leti nastala črna gradnja, ki je vandalsko Posegla v njeno strukturo - po žal predobro znanem vzorcu napovedi smrti spomenika: “Rušenje vsega, kar je staro, in nova pozidava”. Kot kaže, pa se bodo v Abitantih stvari vendarle zasukale drugače. Vas je bila zadnja leta večkrat omenjena v javnih medijih. Pozabljeno in propadajoče naselje so poleg pristojnih strokovnih služb začeli opažati tudi umetniki, novinarji in številni posamezniki, ki jih je prevzela enkratna lepota vasice, ležeče sredi neokrnjene pokrajine. Daleč najbolj vzpodbudno pa je dejstvo, da so se začeli za obnovo vasi zanimati njeni odseljeni “abitanti” (beseda pomeni v ital. “prebivalci”). Slednji je pravzaprav niso nikoli pozabili. Prva generacija, ki je odrasla izven vasi, si je do danes zagotovila eksistenco in ima sedaj možnost, da se usmeri v obnovo starih domačij. Mnogi lastniki so se zbrali, da Pred propadom rešijo svoje prve domove, kjer so Preživeli najzgodnejša otroška leta. Do tega trenutka se Hlev v vzhodnem delu vasi, ki pripada domačiji “Grundali”. je za to odločilo dvanajstih lastnikov, kar pomeni obnovo skoraj polovico objektov v vasi. Revitalizacija vasi predstavlja zahteven projekt, pri katerem bi morale sodelovati ustrezne strokovne državne institucije. Pred samim načrtovanjem obnove bo namreč treba rešiti določene probleme, kot je na primer zapleteno pravno - lastniško stanje. Podobno kot drugod v Istri se potem, ko so se ljudje odselili, niso izvajali postopki dedovanja. Lastništvo se je avtomatično prenašalo na vse otroke. Tako je prišlo do situacij, da ima ena domačija več lastnikov. Večkrat so podatki v zemljiški knjigi zastareli in so kot lastniki vpisane že davno umrle osebe. Nekaj takih primerov je tudi v Abitantih. Tako stanje predstavlja oviro kakršnemukoli razvoju vasi, zato je treba prebivalcem pomagati rešiti ta problem. Verjetno se bo moralo reševati na ravni občine. Program oživitve vasi predstavlja velik izziv tudi konservatorski stroki. Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran izdeluje konservatorski program, ki poteka v tesnem sodelovanju z domačini. Njihova programska zasnova bo pomembna orientacija pri iskanju možnosti vpeljave novih namembnosti. Naše sodelovanje je šele na začetku, vendar so se nekateri načrti Abitančanov že jasno izkristalizirali. Stare domove bodo uporabljali kot počitniške hiše, kamor se bodo v prostem času umaknili iz mestnega vrveža in od vsakdanjih obveznosti. Ker se NMATOIMI zavedajo kvalitet prostora, želijo ohraniti tudi notranjščine, v katerih bodo znova zaživele stare kuhinje in kleti. Istočasno se navdušujejo za obnovo tradicionalnega kmetijstva, posebno za pridelavo nakdaj odličnega lokalnega vina. V manjši meri je prisotna želja po razvoju kvalitetne turistične ponudbe. Prvi obeti za možnost ohranitve vasi so ugodni. Predlogi domačinov niso v nasprotju s spomeniško naravo celote. Idealno za ohranitev dediščine bi bilo, da se v vas povrne način življenja, kakršen je bil do druge svetovne vojne. A to seveda ni mogoče. Ponovna stalna naselitev bi prinesla preveč novih potreb, ki bi posledično pomenile krnitev spomenika. Zgrešeno bi bila tudi načrtovanje skansena, ki bi verjetno kmalu postal nekakšno “naselje duhov”. Vrnitev domačinov z živim spominom na čas, ko je vas živela in na način, kot ga sami predlagajo, predstavlja v danih okoliščinah najboljšo možnost za ohranitev in spomeniško prezentacijo vasi. Na osnovi podrobnega konservatorskega programa se bo izoblikoval izvedbeni projekt obnove. Obravnaval bo tako naselje kot posamezne enote. Osnovno vodilo pri obnovi spomenika bo moralo biti ohranitev celote v urbanistični zasnovi, v materialih in načinu gradnje, v tlorisnih in višinskih gabaritih, v razporeditvi prostorov znotraj objektov ter v stavbnem oblikovanju s poudarkom na negovanju vseh kamnitih in lesenih detajlov. Neizogiben bo sicer vnos nekaterih novih elementov, kijih zahteva sodoben način življenja, kot so infrastruktura in sanitarije. S pravilnim pristopom pa je možno tudi to storiti brez večjih posledic za obstoječe stavbno tkivo. Vsekakor bi revitalizirana vas ob celoviti ohranitvi njene “Dopijeva” domačija: monolitna stebra iz peščenjaka, ki sta nosila lesen baladur. Svinjak s kamnito kritino. spomeniške narave postala izjemno kvaliteten življenjski in delovni ambient. Živahno načrtovanje domačinov daje že otipljivo upanje, da Abitantov ne bomo izgubili. Del načrtov so namreč že začeli uresničevati. Streha “Dopijeve” domačije v zahodnem delu vasi je bila že obnovljena na način, daje ohranila vse svoje posebnosti. Pogumna iniciativa Abitančanov ne sme ostati osamljena. Strokovno sodelovanje z našim zavodom že poteka. To je v tem trenutku še posebno pomembno, saj se morajo nekatera nujna dela opraviti nemudoma, torej pred izdelavo konservatorskega programa in končnega projekta. V ta korak smo prisiljeni, saj je nujna takojšnja obnova streh in statična sanacija objektov, ki so dejansko tik pred rušitvijo. Ta dela bodo financirali lastniki sami. Trudimo pa se, da bi jim v bodoče zagotovili finančno in pravno pomoč. Kvalitetna obnova objektov v skladu s konservatorskimi smernicami bo namreč za investitorje velika obremenitev in škoda bi bilo, če je kljub dobri volji ne bi mogli uresničiti. Lastniki so se s prošnjami že obrnili na Mestno občino Koper. Na Uradu za okolje in prostor bodo poskušali iniciativo uvrstiti v program PHARE. Naš Zavod je predlagal, da se vas uvrsti v seznam spomeniško-varstvenih akcij. Upam, da bomo s skupnimi močmi uspeli, še posebno, ker so Abitanti edinstven primer na območju slovenske Istre. Interes domačinov za prenovo v skladu s konservatorskimi smernicami in njihovo aktivno sodelovanje predstavljata namreč tisti temelj, brez katerega ni mogoče uresničiti zastavljenih ciljev. Božena Hostnik ETNOLOŠKI SPOMENIKI IZGINJAJO - MAR NE ? Ena izmed osnovnih dejavnosti etnologa konservatorja je evidenca kulturne dediščine. Celjski ZVNKD je do leta 1998 pokrival območje, ki je bilo razdeljeno na 11. občin. Po novem zakonu o ustanovitvi občin je na tem območju 35 občin. Območje je veliko in tudi fizično težko obvladljivo, zatorej je evidenca po občinah različno obdelana. Ker je etnologija na terenu živa in v nenehnem spreminjanju, je treba obstoječo evidenco stalno dopoljnevati in obnavljati. Nekajkrat sem opravljala preglede terena ter ugotavljala skupne značilnosti stanja objektov kulturnih spomenikov in dediščine. Prispevek obravnava analizo sprememb stanja kulturnih spomenikov in dediščine obravnavanih območij Preglede smo opraviti v občinah Hrastnik, Trbovlje, Velenje, Celje in za območje Šmartinskega jezera. Najprej smo naredili osnovno evidenco, nato Pa v času od štirih do štirinajstih let ponovno Pregledali teren ter ugotavljali stopnjo °kranjenosti spomenikov in dediščine. Splošni podatki Občina Hrastnik V letu 1987 je bil v občini Hrastnik opravljen pregled etnoloških spomenikov, ki je bil objavljen v predlogu za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov občine Hrastnik (NC 275/89). Evidentiranih je bilo 40 kulturnih spomenikov. Zaradi časovne odmaknjenosti in naglega izginjanja kulturnih spomenikov smo se leta 1994 odločili za ponoven pregled občine Hrastnik. Občina Trbovlje V letu 1987 je bil opravljen pregled pregled etnoloških spomenikov tudi v občini Trbovlje. Rezultati pregleda so bili objavljeni v predlogu za razglasitev kulturnih in zgodovinskih spomenikov občine Trbovlje (NC 191/86). Evidentiranih je bilo 36 kulturnih spomenikov. Tudi v tem primeru je časovna odmaknjenost in naglo izginjanje spomenikov botrovalo odločitvi o ponovnem pregledu občine Trbovlje v letu 1994. Občina Velenje V letu 1982 je bila narejena evidenca kulturne dediščine in kulturnih spomenikov v občini Velenje. To je bila ena izmed starejših evidenc na ZVNKD Celje, zato je bilo treba nujno narediti ponoven pregled, ki sta ga opravila v letu 1996 študenta etnologije Simona Čater in Dan Podjed v letu 1996. Občina Celje V letu 1992 je evidenco spomenikov in kulturne dediščine izdelal Vito Hazler. Evidentiranih je bilo 180 objektov, od katerih je bilo 70 objektov evidentiranih kot spomenik. Ponoven pregled je opravil študent D. Podjed leta 1996. To je bilo le 4 leta po opravljeni evidenci, vendar nam že da primerljive rezulate s časovno daljšimi pregledi. Območje Šmartinskega jezera V letu 1983 je bil izdelan elaborat - Naravovarstvena in spomeniškovarstvena izhodišča za zazidalni načrt Šmartinskega jezera (NC 150/83), v katerem so podrobnejše predstavljeni valorizacija danega območja in opisi posameznih objektov. Za primerjavo navajam primer manjšega območja, kjer MUZEJSKO KO MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI je bila zabeležena predvsem kulturna dediščina V letu 1995 je bil za potrebe projekta rekreacijskega urejanja Šmartinskega jezera opravljen ponoven pregled etnološke dediščine območja Šmartinskega jezera v okolici Celja. V evidenci iz leta 1983 je bilo evidentiranih 40 objektov dediščine in štirje objekti z vrednostjo spomenika. V času raziskave smo dodali nekaj novih objektov dediščine, tako da je bilo skupno število vseh objektov 50. Rezultati analize Pričujoči dve tabeli in grafikon nam prikažejo, kakšno je številčno stanje kulturnih spomenikov in kulturne dediščine v razponu od štirih do štirinajstih let med evidentiranjem in ponovnim pregledom. Tabela 1: Prikaz pregledanih kulturnih spomenikov po občinah: Občina Število Nespremen-objektov jeno stanje Spremembe na objektih Porušeni objekti Čas pregleda Celje 70 71 % 20 % 4 % 4 leta Trbovlje 36 69 % 15 % 16 % 7 let Hrastnik 40 68 % 24 % 5 % 7 let Velenje 34 72 % 14 % 14 % 14 let Spremembe kulturnih spomenikov Velenje Trbovlje H 0% 20% 40% 60% 80% 100% Delež (v %) H NESPREMENJENO □ SPREMEMBE ■ PORUŠENO Tabela 2: Prikaz pregledane kulturne dediščine na območju Šmartinskega jezera Občina Število Nespremen- Spremembe Porušeni objekti Čas objektov jeno stanje na objektih pregleda Šmartins. jezero 50 63 % 15 % 22 % 12 let Prikaz pregledane kulturne dediščine predstavlja le eno območje, zatorej je vzorec majhen. Kljub temu lahko sklepamo, da rezultati ne bi bistveno odstopali od rezultatov, ki jih je dal pregled kulturnih spomenikov. Glede na stopnjo nespremenjenega stanja bi bilirezultati še nižji od povprečja stanja kulturnih spomenikov. Iz ponovnega pregleda evidence kulturnih spomenikov in kulturne dediščine v obravnavanih občinah lahko razberemo: • Da se z večjim razdobjem let med obema pregledoma terena veča število uničenih in spremenjenih kulturnih spomenikov. • 10 % spomenikov je uničenih in izbrisanih iz evidence. • V 20 % pride do raznih sprememb na objektih, tako da nimajo več vrednosti spomenika. • Nekaj manj kot 70 % spomenikov je ohranjenih. Ob izdelavi analize zastopanosti enot dediščine se je izkazalo, da so številčno najbolj zastopani kozolci in jih je tudi največ ohranjenih, sledijo jim gospodarska poslopja, nato so stanovanjske hiše ter razni obrtniški objekti. V nekaterih območjih je do 60 % vseh evidentiranih objektov kozolcev (primer v občini Trbovlje). Pri kozolcih se najhitreje spreminja kritina. Nekoč slamnata kritina na somerno zasnovani strehi s čopoma se standardno umakne somerno zasnovani strehi, kriti s salonitnimi ploščami. Velikokrat se kritina na eni strani podaljša, da se pridobi prostor za stroje, kajti sedaj so kozolci v mnogih primerih postali garaže za shranjevanje poljedelskih strojev in orodja. Tudi ohranjenost in vzdrževanost kozolcev je vedno bolj vprašljiva, kajti svojo osnovno funkcijo, spravilo sena, so večinoma izgubili. Naslednja ohranjena kategorija objektov so gospodarska poslopja (hlevi, kašče, hrami, svinjaki, vodnjaki... ). V povprečju predstavljajo gospodarska poslopja skoraj 30% obravnavane dediščine. Posegi na gospodarskih poslopjih na obravnavanih območjih niso bili tako pogosti kot na kozolcih. V mnogih primerih je ohranjena osnovna funkcija, zato so gospodarska poslopja, predvsem štale in hlevi, tudi redno vzdrževana. Kljub temu se na terenu najdejo “cvetke”, ko z zdravo logiko ne moreš razumeti, zakaj se mora veliko leseno gospodarsko poslopje, ki ima spodaj (jaz temu rečem human) kamniti hlev, čisto dovolj velik za potrebe obstoječe kmetije, umakniti predimenzioniranemu, nefunkcionalnemu, betonskemu hlevu. Eden izmed zadnjih konkretnih primerov je bil v občini Trbovlje, ko tudi meseci pregovarjanja in pogajanja z lastniki in občinskimi funkcionarji niso prinesli uspeha. Edino, kar smo lahko kot Zavod naredili, je bila tehnična in fotodokumentacija. Med gospodarskimi poslopji hitreje izginjajo kašče, sušilnice itd., saj so izgubile svojo funkcijo. Najhitreje pa izginjajo svinjaki in vodnjaki, kajti način dela in življenja se je spremenil in objekti, ki niso prilagojeni sedanjim potrebam gospodarjenja, nezadržno propadajo. Zanimiv je podatek, daje v evidenci kulturne dediščine in spomenikov na obravnavanih območjih najmanj stanovanjskih hiš, kar nam pove, da je ta zvrst stavbne dediščine ogrožena in skoraj izgineva. Pri ohranitvi spomenika ima pomembno vlogo socialni vidik, kajti jasno je, da si vsak želi čim bolj posodobiti in olajšati življenje in poskrbeti za izboljšanje bivalnih pogojev. Avtentičnost se še ohranja, kjer je socialni status nizek ali pa so ljudje že ostareli. Zaključek Neizpodbitno dejstvo je, da naša kulturna dediščina propada. Rezultati, ki sem jih dobila z analizo petih obravnavanih A območij so zaskrbljujoči. Gre za zavarovane spomenike s strani države in občine, spomenike za katere smo kot spomeniškovarstvena služba dolžni skrbeti. Žal je finančna malha vedno bolj prazna. Kot spomeniškovarstvena služba naredimo z evidencami in ostalo dokumentacijo, kar je možno. Zanimivo bi bilo kdaj narediti analizo, koliko objektov se je ohranilo s pomočjo spomeniškovarstvene službe in koliko zaradi spleta drugih dejavnikov (npr. interesa lastnikov, socialnega in družbenega okolja). Zgoraj navedeni rezultati so le odraz stanja, ki smo ga zabeležili na terenu. Vprašanje je, ali smo lahko ob 70 % ohranjenih etnoloških spomenikih zadovoljni, ker jih je toliko ostalo, ali pa zaskrbljeni, ker jih je 30 % izginilo? Andrejka Ščukovt DOMAČIJA FAVtTTI V SKRILJAH PRI AJDOVŠČINI Domačija Favetti je z odlokom o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Ajdovščina / Ur. objave občin Ajdovščina, Gorica in Tolmin, 4/1987/ razglašena za etnološki spomenik. Sodi med kvalitetnejše objekte nepremične etnološke dediščine na območju občine Ajdovščina oziroma v tip tako imenovanih kmečkih dvorcev. V sklop domačije sodita še kapelica s fresko in kamniti enoločni most čez potok Skrilšek. Domačija se nahaja na začetku vasi Skrilje, v zaselku Valiči. Nanjo postanemo pozorni, ko ob glavni cesti, ki Pelje proti jedru vasi, zagledamo daljši dvoriščni zid s kalono in kapelico. Domačija Favetti ima ime po priimku njenih nekdanjih Dstnikov. Favettiji so se v Skriljah naselili v drugi Polovici 18. stol.. Bili so premožnejši kmetje. Predpredzadnji iz te generacije je bil tudi trgovec in ^uPan. V času po drugi svetovni vojni, ko je eden od Potomcev odšel v Ameriko, ena je umrla tik pred oncem vojne, dva od otrok pa sta umrla že v otroških 'aih in je na domačiji ostal le eden izmed petih otrok, le-la Pa je imel le eno potomko, je pričela domačija Propadati. V začetku leta 1993 je zadnja iz rodu Favetti, Skrilje 24: Kapelica po adaptaciji, stanje leta 1997. Foto: A. Ščukovt. domačija pa je bila zapuščena že od smrti njenih staršev leta 1985, domačijo prodala. S tem dejanjem seje odprla pot za njeno obnovo. V letu 1995 je novi lastnik s MUZEJSKO KONSERVATORSKI ODSEVI Skrilje 24: Kapelica, stanje leta 1994, Foto Ščukovt strokovno pomočjo Zavoda VNKD Gorica in ob finančni podpori MK, pričel z njeno obnovo. Tako se je odprla pot, da kulturni spomenik ponovno zaživi. Favettijev rod Po ustnem izročilu naj bi predniki Favettijev prišli iz Furlanije. Posestvo v Skriljah naj bi pridobili od nekih grofov / ? Pagliaruzzi/. Ob pregledu knjig (družinske, poročne in krstne) v Župnijskem arhivu v Kamnjah so bili zabeleženi v poročni knjigi trije iz tega rodu, ob poroki hčerke Ane. Ana, njen oče Ludvik in mati Katarina. Osemnajstletna Favetti Ana, rojena 9. 5. 1792, z opombo nobiles -plemenita, se je dne 20. 3. 1810 poročila z devetnajstletnim Andrejem. Kot poročni priči pa sta jima bila zakonca grofa Attems. V družinski knjigi je omenjen kasneje še Vincenc Favetti, rojen 1798 - najverjetneje Anin brat, kot lastnik hiše št.l. Takrat seje domačija torej vodila pod hišo št. 1. V župnijskih knjigah od leta 1800 naprej nam je slika o družini Favetti jasnejša. Ob poroki sta v poročni knjigi vpisana tudi kot novoporočenca Anton Fridreik Favetti, rojen 1843 in Jožefa Zgonik, doma iz Dobravelj. Anton Favetti je kasneje postal župan. V času svojega županovanja je dal skozi vas zgraditi novo cesto, ki je vplivala na kasnejši razvoj domačije. Stara cesta je bila namreč speljana na zahodni strani domačije Favetti, ob potoku Skrilšek, preko treh mostov. Novo cesto pa so speljali na vzhodni strani domačije, tako daje nova cesta domačijo razpolovila. Tako je na levi strani zdajšnjega cestišča po obsegu nastala domačija kakršna je še danes. Na njeni desni strani “na merišču” pa so ostala gospodarska poslopja (hlevi), ki pa jih danes ni več oziroma so bili do nedavnega vidni le še temelji. O vsem tem nam dokazuje tudi francijscejski kataster iz leta 1873. Drugi, ki se je ohranil v spominu vaščanov, je bil sin Antona Favettija. Ime mu je bilo Vincenc, rojen leta 1875. Znan je bil kot napreden gospodar. Imel je kmetijsko izobrazbo in kot prvi v vasi je posadil hruškov nasad. Sin Vincenca Favettija, Marijo (1908-1984) pa je bil zadnji iz tega rodu, ki je na domačiji živel. Domačija Favetti Domačijo sestavlja več stanovanjskih in gospodarskih objektov, ki jih glede na razvoj okvirno datiramo od 18. do 20. stol. Še v 19. stol. je bil njen obseg večji, več je bilo hlevov za govejo živino in za prašiče. Po ureditvi nove ceste skozi vas, pa je v osnovi nastala takšna kot jo danes poznamo. Kakšna je bila rast domačije od njenih začetnih zasnov ni podatkov. Na domačiji ni moč najti datacij, nap. na portalih, ki nam bi bili v pomoč. Prav tako ni virov, ki bi natančno pričali o načinu življenja na domačiji. V dragoceno pomoč so nam bile le ustne informacije vaščanov Skrilj in franciscejski kataster. Domačija Favetti obsega štiri krila (vzhodno, severno, zahodno in južno), ki obdajajo notranje, skoraj pravokotno dvorišče - atrij. Glede na višinske gabarite je enonadstropna s podstrešjem, zahodno krilo pa je še podkleteno. Celota je po namembnosti tako splet gospodarskih kot stanovanjskih prostorov. Prvotno so bili bivalni prostori orientirani na zahodno in deloma na severno stran, spalni pa so bili v nadstropju na jugu. Gospodarska poslopja so bila na južni in vzhodni strani. Nazadnje pa, ko sta tu še živela zadnja iz rodu Favetti, sta se iz prostorov, ki so bili namenjeni bivanju preselila. Preselila sta se v južni trakt, takratno gospodarsko poslopje ter si tu za silo uredila stanovanjske prostore. Vzrok temu je bila prevelika stanovanjska površina, ki je bila namenjena za življenje velike družine. Tudi to domačijo je po preselitvi, tako kot večino starejših zadela podobna usoda; propadajoča streha, vlažni in odpadajoči omet, predelani prostori (odprtine), odstranjeni kvalitetni arhitektonski elementi... . Obseg in popis poslopij v vzhodnem in severnem krilu 1. Hlev s senikom Fllev s senikom je v tlorisu pravokotnik in je z daljšo stranico orientiran na glavno cesto. To gospodarsko poslopje je enonadstropno z mezaninskim delom ter streho na paviljon - trokapnica. Strešni napušč je minimalen s skrlatim strešnim vencem. 2. Dvoriščni zid s kalono V nadaljevanju hleva je dvoriščni zid, ki je postavljen tik na glavno vaško komunikacijo. Zidan je iz kamna, ometan in krit s korčno strešico. Sega v višino do Približno prve etaže. Tu je tudi glavni vhodni portal -kalona. Kalona je iz obdelanega klesanega kamna, z bazama in sklepnikom. Krita je z dvokapno korčno strešico, ki sloni na lesenih tramovih. Vhodna vrata v Portalu so dvokrilna, les je obdelan v vzorcu na ribjo kost. 3. Kapelica Kapelica je z eno stranico prislonjena na gospodarsko Poslopje, z drugo na dvoriščni zid. Oprta je na iz klesanih kamnov (enako kot kalona) sestavljeni pilaster, z loki pa povezana na domačijo. Krita je z dvokapno korčno strešico, v obliki baldahina. V kapelici sta dve niši, v nih pa ostanki fresk. V niši, ki je orientirana na gospodarsko poslopje je freska J. Nepomuka (J. Nepomuk je eden najbolj znanih zavetnikov mostov) V drugi niši pa je freska sv. Družine. 4. Kokošnjak, izba ^ okviru severnega krila sta še dve manjši gospodarski Poslopij. Prvo je bilo namenjeno kokošnjaku. Značilno zanj je, da je v tlorisu izrazit trikotnik. V nadaljevanju kokošnjaka pa je izba. Vhod v izbo je iz lope. Po ustnem izročilu naj bi ta prostor bil namenjen tudi zadnjemu počitku umrlim družinskim članom. Obseg in popis poslopij v zahodnem krilu 4. Kuhinja Levo iz lope pridemo najprej v predprostor. Iz tega prostora pa nato v kuhinjo, v kateri je stalo večje ognjišče z napo, ki je danes demontirano a se ga bo ponovno postavilo. In situ pa sta hranjeni še dve krušni peči. Obseg in popis poslopij v južnem krilu 1. Pritličje Južno krilo je bilo prvotno namenjeno za gospodarske potrebe. Poleg že prej omenjene štale s senikom je v njenem nadaljevanju najprej bil tako imenovani podvelb. To je bila v bistvu lopa, obokan odprt prehod v atrij domačije. Lopi je sledil prostor za spravilo stelje -steljnik. Zadnji prostor v južnem krilu je bil prvotno namenjen shrambi, kasneje so shrambo spremenili v svinjak. Na zunanji fasadi nad lopo, med okni v nadstropju je ohranjena sončna ura. Sončna ura je narisana v okvirju v obliki pokončnega pravokotnika v oker barvi. Konservatorski program za obnovo domačije 1- Faladur s kletjo Vhod v faladur je iz južne strani skozi kamniti portal. Portal je polkrožno zaključen z lepimi kasetiranimi Vrati. Faladur je večji prostor in je bil namenjen spravilu 0rodja in predelavi grozdja v vino. ^z faladurja je vhod v velbano klet. Klet je sezidana iz obdelanih kamnitih klad in ima dve obočni kapi. Tla so ’z zbite zemlje. 2- Lopa Vhod v lopo je iz atrija. Danes je vhod širši. Pred Približno dvajsetimi leti so vhod povečali oziroma odstranili portal. V lopi je ohranjel kamniti tlak iz večjih skrl. 3- Piano nobile Posebno pozornost vzbudi na domačiji piano nobile, ki Pa je med domačini bolj poznan pod imenom “v trgovini” / funkcija tega prostora je bila tudi trgovina/. Soba je v celoti poslikana. Slikarija je po stenah, okrog okenskih odprtin, vhodnih vrat in na stropnih tramovih, aslikan je motiv vinske trte in grozdja ter vzorci cvetja, arvno prevladuje za obrobo črna barva, za podlago je ®ker ali svetlo siva, vzorci pa so zelene barve. e danes je v tej sobi ohranjeno tudi nekaj starega 'nventarja: Ksena omara, ki pa ni omara v pravem pomenu besede a*T|pak iz nje vodijo lesene stopnice v kletne prostore in ' kamin "Pudi zunanja stena piano nobile, ki gleda na atrij, ima še °maj opazno poslikavo. V temno sivi ali v črni barvi je P°d okni zarisan horizontalni delilni zidec. Nad ^riškimi odprtinami je še zarisan profilirani okvir. temi okni so v obliki ležečega pravokotnika Zarisana še slepa okna. Konservatorski program, narejen januarja 1996, je bil napisan za potrebe adaptacije domačije. V njem so bile podane osnovne smernice glede obnove. Osnovni koncept le tega je bil popraviti vse tiste gradbene napake, ki so bile storjene v preteklosti ter prezentirati domačijo (v kolikor je bilo to seveda mogoče) tako, kot je bila zasnovana še v začetku 20. stol.. Zahodno krilo s severnim delom domačije se bo prezentiralo v avtentični podobi, tako notranjščina kot zunanjščina. Avtentično pa se že adaptiralo (leta 1996. 1997) stavbna lupina vzhodnega in južnega krila. Notranjščina teh dveh kril se je tudi tokrat po namembnosti spremenila, ker si lastnik v tem krilu ureja stanovanjske prostore. Poleti leta 1996 je bila adaptirana kapelica. Freske v njej restavrirane pomladi 1997. Prav tako je bil v tem času tudi rekonstruiran “podvelb” in nad njim ponovno zarisana sončna ura. Viri: Arhiv Župnijskega urada Kamnje: -Knjige rojstev, porok in smrti od leta 1700 do 1940 Pokrajinski arhiv v Novi Gorici - Popis nepremičnin Goriške pokrajine. Državni tehnični urad Trst, 1. 1939. Teh. enota 107 - Prijava vojne škode za čas po 8.9.1943 Franciscejski kataster iz leta 1873 Dokumentacija Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica v Novi Gorici Informatorja: Saksida Stanko, Skrilje 2a, roj. 1915 Valič Pepe, Skrilje 25, roj. 1920 : MUZEMO KONSERVATORSKI ODSE Benjamin Bezek ZGODBE VSAKDANA “Boga so kuhair1 V drvarski hiši na Veliki Planini je bilo pet drvarjev. Eden seje spomnil in je s križa snel Boga, vrgel v lonec in so ga kuhali. Čez čas je eden od njih stopil k loncu in začel pokušati, če je Bog že skuhan in kako diši. Takrat je nastal vihar, grozno je pihalo in v bajto je prišel majhen možiček, ki pa je pred njihovimi očmi začel rasti in postajal vse večji in večji. Drvarje je postalo strah, popustili so lonec in kuho Boga in zbežali iz koče. Vsi, ki so bili pri tem početju zraven, kasneje niso umrli naravne smrti. Eden je bil Štebaverjev iz Godiča, eden je bil iz Nevelj, eden iz Bistričice. Štebaverejvega so kasneje moški nagovarjali in mu ponujali 2 litra vina samo če pove, kako je bilo, ko so Boga kuhali. Pa je raje molčal. Samo to je povedal, daje tak veter nastal, da kaj takega nikoli več v življenju ni doživel. Božje stvari je najbolje pustiti pri miru. Pripovedovala Ančka Žagar iz Kopišč, 2. 8. 1997. Fatjev plaz Slišala sem, da je bil en župnik (duhovnik), ki je od nekod dobil zlato (denar). Ta župnik je imel pri sebi hlapca. Hlapec pa je vedel za njegovo bogastvo. Zbal se je, da bi hlapec o tem denarju pripovedoval naprej drugim, zato je hlapca ubil. Tako se tisti kraj še danes imenuje Farjev plaz2. Pripovedovala Ančka Žagar iz Kopišč, 2. 8. 1997. Njej je zgodbo povedat sosed Jože Uršič - logar. Kuhanje ogla V Zgornjih Brsnikih so kuhali oglje. Med oglarji je bil tudi Šivankarjev iz Črne. To je bilo težko in zamudno delo, zato je imel pomočnike. Še jaz sem mu z mamo pomagala prebirati oglje. Ločevali smo smrekovo oglje od bukovega. Smrekov je bil verjetno slabše kakovosti. To smo delali v eni baraki. Ena kopa se je kuhala okoli 18 dni. Ves ta čas je bival v koči. Na Kopiščih se še danes pozna, kje so kope kuhali. Na ravnem delu je še mogoče na tleh najti ostanke. Na tistem kraju je stanovala moja botra in kuhala oglje. Zato se tisti kraj imenuje Kopišča, ker so tam kuhali oglje. Pripovedovala Ančka Žagar iz Kopišč, 2. 8. 1997. Križ na Brani in smrt Staneta Belaka-Šraufa Skupina zanesenjakov je na Brani po letu 1991 spet postavila križ. Križ je stal tam že pred 2. svetovno vojno. Baje je bil postavljen po atentatu na kralja Aleksandra. Kasneje je bil odstranjen. Ponovna postavitev je razburkala javnost. Eni so ponovno postavitev odobravali, drugi pa ne. Med tistimi, ki je niso, je bil tudi alpinist Stane Belak - Šrauf. Baje se je v Kamniku širokoustil, da bo križ sam vrgel z vrha Brane. Med Božičem in novim letom ga je odnesel plaz iz Mojstrovke. Dolgo so ga iskali, pa ga niso našli. Šele na pomlad, ko je sneg skopnel, so našli njegovo truplo. Božje stvari je najbolje pustiti pri miru. Pripovedoval Tone Brčan, župnik iz Stranj, 1997. Znamenje ob smrti soseda Vinteša V zvezi s pokojnimi sem marsikaj sama doživela, pa tudi slišala. Naša družina je živela v najemniških prostorih ene od hiš, ki so stale “pod goro”. To je na tistem mestu pod skalami Starega gradu, kjer most, ki pelje v Kamnik, prečka Risba: Tamara Korošec reko Kamniško Bistrico. Imeli smo le kuhinjo in eno sobo. Iz okna je bil lep razgled proti mestu in Maistrovi ulici. Morala sem hoditi v 1. ali 2. razred ljudske šole. Z mamo sva sedeli v kuhinji in šivali. Kar naenkrat je zaropotalo, kot bi kdo večkrat zapored pritisnil na kljuko vrat. Mama mi je rekla, naj grem pogledat, kdo je prišel. Jaz sem šla, pa ni bilo nikogar. Z mamo sva pogledali še skozi okno pred vhod, a ni nihče zapustil stavbe. Pregledali sva tudi ostale prostore, ker sva mislili, da se je kdo kam skril. Pa ni bilo nikjer nikogar. Nedolgo zatem je prišla Hudobivnikova mama in nama v ihti povedala, da je umrl sosed Vinteš (izpeljanka iz priimka Windschnurer). Pripovedovala Antonija Hribar, 1997. 1 Zzaradi tiskarskega škrata ki nam je pomešal črke v prispevku v septembrski številki glasnika S.E.D-prispevek objavljamo ponovno. 2 Naravnost čez Bistrico so Spodnje Brsnike. Tam je lovska hišica, ki jo je imel Milan Kemperle. Prej je bila tam drvarska koča. Malo naprej po cesti je Farjev plaz. Helena Rožman RAZISKOVALNA DELAVNICA PODSREDA '98 V Kozjanskem parku se že enajst let ukvarjamo z organiziranjem raziskovalnih delavnic oziroma raziskovalnih taborov, kot smo jih irnenovali pred leti. Vsa leta soorganiziramo delavnice z Zvezo organizacij za tehnično kulturo Slovenije - Gibanje znanost mladini. Poleg študentskih delavnic, so kolegi v preteklosti organizirali tudi tabore za osnovnošolce in dijake. Delavnica, ki je potekala med 5. in 9. oktobrom tega leta, je peta v okviru programa “Raziskovalna delavnica Podsreda”; ena izmed njih /leta 1996/, je imela mednarodni značaj, ker so se dela udeležili tudi študenti etnologije iz Univerze v poljskem todzu. V vseh dosedanjih delavnicah smo se poleg humanističnih /etnologija in umetnostna zgodovina/ ukvarjali tudi z naravoslovnimi temami. Zaradi kadrovskih okrepitev v Kozjanskem parku na področju varovanja naravne dediščine, se je koncept raziskovalnih delavnic spremenil, in smo tako letos že organizirali dve delavnici; naravoslovno, ki je potekala v začetku julija in etnološko, ki naj bi bila po prvotnih načrtih konec junija, a smo jo bili zaradi preslabe udeležbe prisiljeni prestaviti v oktobrski termin, ki pa se je nato izkazal kot zelo primeren. V Raziskovalno delavnico Podsreda '98 se je prijavilo enajst študentov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Delo v delavnici pa je teklo v dveh skupinah. Skupina, ki je delala pod vodstvom mentorice Jasne Sok, dipl. sociologinje, je v nadaljevala z delom, ki je bilo začeto že v Preteklem letu - gre za raziskavo stopnje ohranjenosti obrti in domačih dejavnosti na ožjem področju Kozjanskega parka. Letošnja raziskava se je usmerila na vasi Gorjane, Poklek in Vojsko. Pri delu, ki je Potekalo večinoma na terenu, so izmenoma delale štiri študentke. V času Poteka raziskave je bilo opravljenih deset intervjujev z informatorji, od katerih sta se dva ukvarjala s furmanstvom, trije s pletarsvom, ter po eden s čevljarstvom in sodarstvom, dve informatorki z izdelovanjem Papirnatega cvetja in ena s peko tort. Raziskovalke je zanimal nastanek, razvoj, tradicija in ohranjenost določene domače dejavnosti, prav tako pa tudi vzroki za njeno propadanje oziroma opuščanje. Zbrani podatki nam bodo Predstavljali osnovo pri pripravi smernic Za revitalizacijo določenih hišnih dejavnosti. bEuga skupina je delala pod vodstvom elene Rožman, kustodinje etnologinje v Kozjanskem parku. Naloga te skupine Je bila dokumentiranje in mventariziranje inventarja v Fiketovi hiši v Lesičnem. Fiketova stanovanjska hiša v Lesičnem Podstrešna soba v Lesičnem 15, foto Helena Rožman, 5.10.1998, fototeka Kozjanskega parka. Razpelo, foto Helena Rožman, 5.10.1998, fototeka Kozjanskega parka. 15 je kulturni spomenik. Stavba je v lasti Kozjanskega parka oz. Republike Slovenije. V hiši, ki je pomembna zaradi svoje lege nasproti podružnične cerkve sv. Urha, sta v kleti dve delavnici -kolarska in kovaška. Stavba je rariteta tudi zaradi svoje zasnove, saj sta na področju parka le še dve podobno zasnovani. V neposredni bližini obravnavane domačije se nahaja že omenjena podružnična cerkev Sv. Urha, Mačkova hiša in pred njo stoječe kamnito stebrno znamenje “premišljujoči Kristus” (vulgo “hrvaški Kristus”) iz leta 1713. Vsi štirje objekti so izjemni v svoji povednosti, zato je umestno razmišljanje o celovitem urejanju “trga”, še zlasti ker se v njihovi neposredni bližini nahajajo po potresu zgrajeni stanovanjski objekti, ki starejše degradirajo. Stanovanjska hiša z vso ohranjeno bivanjsko opremo in obema delavnicama, ki je v zelo slabem stanju, je v programu celostne prenove in programskega vključevanja v kulturno turistično ponudbo območja Lesično - Pilštanj in Kozjanskega parka. Delo znotraj skupine je bilo razdeljeno. Štirje študetje so z mentorico delali v hiši. kjer smo opravili prvo selekcijo predmetov - izločili smo le tiste, ki so bili uničeni ter dele raznih novodobnih strojev in naprav, ki jih je zadnji lastnik “odvrgel in pozabil” v hiši. Dodam naj še to, daje hiša, ki zadnjih sedem let ni več naseljena, bivšemu lastniku dostikrat služila kot nekakšna deponija, kamor je lahko, med drugimi, “odložil” tudi tiste predmete, ki sicer sodijo v kontejner. Vsak odbrani predmet je dobil listek z evidenčno številko, imenom predmeta in vpisom lokacije/šifra prostora in mesto v njem/. Ostali člani skupine so delali v prostorih gasilskega doma v Podsredi, kjer so predmeti dobili še eno, tekočo številko, vsakega izmed njih so izmerili in fotografirali ter podatke vpisali na evidenčni karton. Predmete smo po tekočih številkah vpisali tudi v akcesijsko knjigo. Papirno gradivo je bilo ob selekciji v hiši ločeno od ostalih predmetov in odnešeno na upravo Kozjanskega parka, kjer ga je v nadaljnje urejanje prevzela kolegica Lucija Zorenč. Vsi predmeti se bodo zaradi nadaljnega prezentiranja “in situ” urejali v okviru posebnega, od ostalih zbirk ločenega, fonda. Zaradi izjemno bogatega fonda - v hiši je po naši oceni nad 2000 predmetov, smo delali sistematično od prostora do prostora - vsak od njih je imel svojo oznako. Na vnaprej pripravljene tlorise smo vrisali položaj posameznih predmetov v posameznem prostoru, kar nam bo v veliki meri olajšalo bodoče delo v hiši. V kolarski delavnici, foto Helena Rožman, 9.10.1998, fototeka Kozjanskega parka. V tednu, ko je potekala delavnica, je bilo iz Fiketove hiše odpeljanih okrog 1200 dokumentiranih predmetov, delno inventarizirani so bili 804. Pri slednjih bo potrebno dopolniti podatke o fizičnem opisu predmeta, njegovi zgodovini ter ponekod tudi o identifikaciji. Vsi predmeti so nameščeni v bodočih depojskih prostorih v gasilskem domu v Podsredi. Po mnenju mentorice je bilo delo opravljeno v znatno večjem obsegu, kot je bilo prvotno načrtovano, kar je vsekakor zasluga delovno zelo dobro razpoložene skupine. V celoti gledano so se študenti srečali z delom, ki predstavlja osnovno delo vsakege muzealca. Eden izmed ciljev pri organiziranju delavnic je tudi ta, da študentje poglabljajo svoja teoretična znanja, pridobljena v času študija; drugi pa, da lahko na ta način v zavodih, kakršen je tudi Kozjanski park, v razmeroma kratkem času obdelamo problematiko, za katero bi ob udeležbi enega etnologa potrebovali veliko več časa. Poročilo o delu v raziskovalni delavnici Podsreda ‘98 naj zakjučim z napovedjo, da bo naslednja delavnica potekala med 4. in 9. oktobrom 1999 - predvidoma bomo nadaljevali z letošnjima temama. V primeru Fiketove domačije bomo razširili področje dela še na programsko urejanje hiše oz. domačije v prihodnosti. Helena Rožman STARI VZORCI PLETENIN IZ BAVARSKE IN IZ KOZJANSKEGA PARKA / ALTE STRICKMUSTER AUS BA/ERN UND DEM KOZJANSKI PARK Slovensko-bavarska hiša, Podsreda 30. april - 31. oktober 1998 Za letošnjo osrednjo predstavitev v Slovensko-bavarski hiši v Podsredi je gospa Erika Eichenseer pripravila razstavo Stari vzorci pletenin iz Bavarske. V februarju 1998 je dala pobudo za dopolnitev svoje razstave z gradivom iz Kozjanskega parka oziroma iz Slovenije. Svoje raziskovalno delo sem razdelila na: terensko delo in preučevanje slovenske ter prevedene literature. S terenskim delom sem želela ugotoviti stanje pletilske dejavnosti v preteklosti in danes. Literatura mi je osvetlila pogled v preteklost -za zadnjih dvesto let na področju oblačilne kulture in za zadnjih sto let na področju izdajanja priročnikov v slovenskem jeziku za izdelavo pletenin. Opravljeno delo je potrdilo domneve, daje težko govoriti o bistvenih razlikah oziroma o samosvojih poteh znotraj pletilske dejavnosti med slovenskim in bavarskim prostorom, obenem pa se je pokazala tudi izjemna raznolikost uporabljanih vzorcev. Veliko pletenin, ki sem jih zbrala na terenu, kaže tudi na priljubljenost pletenih izdelkov pri naših ljudeh. S pričujočo razstavo smo želeli prikazati bogato paleto različnih vzorcev, kijih lahko v preteklosti in danes zasledimo na prostoru, ki ga je zajela raziskava v Sloveniji in na Bavarskem. S predstavljenim projektom so pri nas prvič na ogled vzorci pletenin iz Bavarske v tolikšnem obsegu. Z opravljeno raziskavo pa je bil tudi na območju Kozjanskega parka izdelan prvi pregled stanja na področju pletilske dejavnosti. "V * * GV v,«. ,'V 4 N v v - \ , v r'-w ''.r . ..”< , r,t vttrsjrrrrr ■ ■ -Vi Vi i.» v < <, D" -O 1 ..j ■•.v.'v VÄV : A*;? A i Nogavica - detajl; Terezija Kolar, Trebče (foto F. Zidar, april 1998, fototeka Kozjanskega parka.). Natalija Vrečer IZUMUÄNJE TRADICIJE: poročilo iz prve kullurnoantropolotke poletne šole Srednje evropske univerze (Budimpešta, 20.7. - 31.7.1998) "Zbrali smo se, da izumimo tradicijo," so bile besede v pozdravnem nagovoru ko-direktorja prve kulturnoantropološke poletne šole v sicer izrazito multidisciplinarnem programu Srednje evropske Univerze prof. Petra Niedermüllerja. Prof. Niedermüller poučuje evropsko etnologijo na Humboldt univerzi v Berlinu, zadnja leta pa Poučuje tudi na Madžarskem. Druga ko-direktorica poletne šole je bila dr. Violetta Zentai z univerze Janus Pannonius iz mesta Pecs na Madžarskem. Naslov poletne šole je bil Oblike vključitve in izključitve v in okoli Nove Evrope, vsebina pa je obsegala najaktualnejše kulturnoantropološke aspekte sodobnih procesov transformacije v srednji in vzhodni Evropi ter nekaterih drugih državah. Osnovna teza tečaja je bila, da so družbe, ki so začele projekt Evropske unije ter družbe srednje in vzhodne Evrope povezane z različnimi zgodovinskimi povezavami, z transnacionalnim in subnacionalnim pretokom ljudi in znanja, tradicij, misli in kultur. Zaradi tega naj bi se transformacije v srednji in vzhodni Evropi Preučevalo z različnih perspektiv, ki niso vezane le na regijo. Tečaj je bil razdeljen na 22 predavanj, ki jim je sledila diskusija. Omenila bom meni najzanimivejša predavanja, saj nimam na voljo dovolj prostora, da bi povzela vsa, niti ni to moj namen. Teme so bile razdeljene predvsem na naslednja štiri področja: E politika identitete v transnacionalnih, nacionalnih in subnacionalnih področjih z. diskurzi o trgu, bogastvu in kapitalizmu 3- državne prakse in uzakonjanje nasilja 4- koncepti o kulturnih razlikah in univerzalijah Prva tema je bila po mojem mnenju predstavljena najbolj detajlno, zlasti zaradi odličnih predavanj Petra Niedermüllerja. Antropolog ah antropologinja, ki proučujeta procese transformacije, naj se vprašata, kaj vse tranzicija obsega, kako je povezana z zgodovino, saj ne moremo razumeti postsocializma, če ne razumemo socializma. Peter Niedermüller predlaga tri pristope, ki se mu zdijo zlasti primerni za proučevanje procesov transformacije v srednji in vzhodni Evropi: statistični pristop in fenomenološki ter ugotavljanje sprememb v mišljenju ljudi. Privatizacija je simbol, ki označuje konec socializma. Pridobijo tisti z več socialnega kapitala, tisti, ki razpolagajo z več informacij. Povrnila seje negotovost, z njo pa tudi vedno več socialnih konfliktov in osnovne ambivalentnosti. Nastaja n°v spodnji razred (angleško: "underclass"), za katerega je značilno Pomanjkanje informacij, izključitev iz informacij in komunikacije, ki Pogosto pomeni tudi izključitev iz civilne družbe. Na ta način državljanstvo ni več družbeno, temveč kulturno. Procesi družbenih transformacij in kulturnih sprememb torej niso enotni procesi, čeprav vplivajo na vse družbene skupine. Obdobje postmodernizma zahteva tudi novo redefinicijo tradicije, ki presega mišljenje, daje to nekaj, kar se nanaša le na preteklost, saj je tradicija vprašanje simbolne in politične moči in nanjo ne gledamo več kot na nekaj statičnega, temveč se ves čas spreminja. Michal Buchowski z Adam Mickiewicz univerze iz Poznana, Poljska, je primerj. 1 sodobne procese tranzicije z obredi prehoda, ki jih je opisal Arnold van Gennep in kasneje razvil Victor Turner, vendar je opozarjal, daje to metaforo mogoče aplicirati le delno, ker po fazi separacije (1989), ki ji sledi faza liminalnosti, v kateri se dandanes nahajamo, ne nastopa faza združitv;.1 V srednji in vzhodni Evropi ostajamo v liminalni fazi, ko ne vemo, kaj bo sledilo in občutimo negotovost pred prihodnostjo, ki ni jasna. Prav tako prihaja do tekmovanja med različnimi postsocialističnimi državami, saj vsaka zase poudarja, da je najbližja Evropi. Michal Buchowski sc je spraševal tudi o tem, ali gre v resnic' za transformacijo ali ne, saj so marsikje stari voditelji spet na oblasti. Mnoge disidente so degradirali in povišali stare voditelje, zato se sprašuje, ali sploh gre za revolucijo. Po njegovem mnenju ni začetka in ne konca tega prehoda, mi vsi ga sooblikujemo. Po mnenju Petra Niedermüllerja je prihodnost preprosto izginila. Prorektor Srednje evropske univerze Sorin Amohi, ki je preda’'al o kolektivni stigmi, je razložil diskurz zahod-vzhod kot kulturno konstrukcijo, ki so jo izumile elite, da bi živeli razdvojeno. Po njegovem mnenju živimo v postsocialističnih deželah v skrajni negotovosti, saj delimo ekonomske in kulturne probleme lokalnih kultur, hkrati pa želimo dohiteti zahodne standarde. Zahodni popotniki po Balkanu so priskrbeli podobe neevropskega Drugega, vendar pa ta ni več uporaben za sodobno konstrukcijo zahodne identitete. V postsocialističnih državah se pojavlja regionalizacija stigme. V Romuniji so na primer stigmatizirani Moldavci. Pomembno je bilo opažanje ameriške profesorice Susan Gal, da je dihotomija zahod - vzhod v vsakem izmed nas (prav tako je v vsakem zahodu vedno tudi vzhod in obratno). Dandanes omenjena dihotomija dobiva večje razsežnosti kot sever - jug, vzhod pa je praviloma zaznamovan s stigmo. Verena Stolčke se ni osredotočala predvsem na razlike kot večina drugih predavateljev, temveč je razmišljala tudi o enem izmed osrednjih antropoloških vprašanj: o različnih oblikah neprestane napetosti med enotnostjo človeštva (da smo vsi enaki) in razlikami (da živimo na zelo različne načine). Zlasti jo je zanimalo, kako je antropologija obravnavala to vprašanje skozi svojo zgodovino. Naj omenim škodljive rasistične taksonomije, ki so bile značilne zlasti za 19. stoletje. Na žalost so takšna opozarjanja nujno potrebna še danes, saj še ne sodijo popolnoma v zgodovino in jih nekateri še uporabljajo, zlasti tisti in tiste, ki poskušajo razlagati človekovo socialno obnašanje predvsem z biološkim dejavnikom. Tudi Allen Feldman, ki je predaval o nasilju v severni Irski, je opozoril, da so klasifikacije pogosto povezane z izvajanjem moči. Njegovo predavanje je bilo osnovano na temeljitem terenskem delu in bogati literaturi, kljub vsemu pa je imelo šibko točko, ki jo je delil z mnogimi predavatelji. Pogosto je bila namreč podana temeljita zgodovinska analiza, predavanje pa se je končalo, ko bi bilo treba dati napotke za prihodnost. Tako so na primer srbske udeleženke poletne šole zaman spraševale, kako reševati problem nasilja v državi. Vendar pa pomanjkanje praktičnih rešitev ni značilno le za predavatelje omenjene poletne šole, temveč je pogosto v sami antropologiji kot disciplini in humanistiki nasploh. Preveč je bilo ločevanja na teorijo in prakso. Prihodnost očitno zahteva več prisotnosti obeh vidikov. Pogosto so to tudi zahteve, ki jih postavljajo financerji projektov.2 Tudi Jacku Goodyju bi lahko očitali, da se je ustavil zgolj pri zgodovinski analizi, ko je govoril o sodobni krizi očetovstva. To pa je edino, kar mu lahko očitamo, saj je na svoj 80. rojstni dan izvedel izredno in nepozabno predavanje, pri katerem smo se vsako minuto lahko soočali s tem, kaj zmore kombinacija izjemnega talenta, duha in več desetletij intenzivnega dela. Naj omenim še ostale predavatelje: Violetta Zentai, Margit Feischmidt, Zoltan Fejos, Eniko Magyari-Vincze in Miklos Vörös. Nekateri udeleženci in udeleženke smo prostovoljno predstavili svoje prispevke. Pohvaliti moram predvsem zelo prijazno in stimulativno diskusijo, ki je potekala 20 minut ali več po vsaki 20-minutni predstavitvi in je bilo tako več možnosti za ustvarjalno izmenjavo, kot je običajno na kongresih. Glede na kvaliteto predavanj lahko ugotovim, da so se ugotovitve o kulturni konstrukciji dihotomije zahod - vzhod na poletni šoli potrdile. Kvalitete predavanj ne bi mogli deliti na zahod - vzhod, vsekakor se ne bi dalo vzhoda stigmatizirati. Nasprotno, značilnost predavateljev iz srednje in vzhodne Evrope je bila, da so bili bolj pripravljeni kot na primer tisti iz Združenih držav Amerike in zahodne Evrope. Izjema je bil seveda direktor kulturnoantropološke šole Peter Niedermüller, ki je v začetku postavil zelo kvaliteten standard, ki pa ga na žalost drugi predavatelji in predavateljice ter udeleženci in udeleženke nismo dosegali. Poletna šola je bila zelo intenzivna, mislim, da bi jo bilo dobro razporediti na tri tedne. Seveda pa upam in želim, da se bo kdaj razvila v kulturnoantropološki oddelek na Srednje evropski univerzi v Budimpešti in bo tako začetek neke nove univerzitetne tradicije in kvalitete. 1 Podobno sem ugotavljala tudi sama, ko sem predstavila raziskavo o antropoloških vidikih begunstva v Sloveniji, ki jo delam za doktorsko dizertacijo in uporabila metaforo obredov prehoda za razumevnje izkušenj liminalnosti v begunski situaciji v Sloveniji. 2 Begunske študije lahko služijo kot zgleden primer, saj že od nastanka discipline v osemdesetih letih uspešno kombinirajo teorijo in prakso, ki sta dopolnjujoči. Inga Miklavčič Brezigar LE1N0 POROČILO EIN0L0SKEGÄ ODDELKA GORIŠKEGA MUZEJA ZA LELO 199/ Delo etnološkega oddelka Goriškega muzeja je v letu 1997 potekalo v znamenju rutinskega etnološkega in muzejskega dela ter raziskovalnega terenskega in arhivskega dela za bodočo razstavno in publicistično dejavnost, saj nam za obsežnejšo razstavno dejavnost niso bila odobrena denarna sredstva. Za razstavo skrinj, predvideno v letu 1999, smo pripravili kataloški računalniški popis 65 skrinj iz depojev Goriškega muzeja, ki so trenutno v restavriranju. Raziskovalna dejavnost etnološkega oddelka, ki poteka v zadnjih letih, obsega naslednje teme: - pustovanja na Primorskem, - muzealstvo na Primorskem, - način življenja v vaseh ob meji - Robidišče, - babištvo na Primorskem, - spremembe načina življenja na Tolminskem in v Trent, - etnološka podoba življenja na Primorskem po letu 1945, - tradicionalna kultura Krasa, - način življenja v goriških vaseh ob novi državni meji 1947-1949 ter - način življenja prvih prebivalcev Nove Gorice 1949-1959. V okviru raziskave pustnih običajev na severnem Primorskem že več let potekajo redni terenski ogledi pustnega dogajanja in pogovori z organizatorji pustovanj (opravljeni so bili pogovori na Ligu in v Drežnici). Prizadevamo si, da bi za načrtovano zbirko in razstavo o različnih oblikah pustovanj ter tako tradicionalnih kot sodobnih pustnih običajih na severnem Primorskem pridobili zbirke kompletov pustne opreme in drug muzejski material. Muzealstvo je na Primorskem po letu 1991 doživelo izjemen razmah. Na območju Goriškega muzeja je nastala vrsta novih muzejev in muzejskih zbirk različnih tipov, tako v pristojnosti in upravljanju javnih zavodov (npr. Triglavskega narodnega parka v Trenti) kot turističnih društev (Kobarid, Breginj) in zasebnikov. Pri vzpostavljanju muzejskih zbirk sodelujemo kot strokovni sodelavci. Ob tem seveda spremljamo razvoj muzejske dejavnosti ter vpliv muzeja ali muzejske zbirke v okolju, kjer nastane. V okviru te dejavnosti sta nastala članka o etnoloških zbirkah v muzejih na Tolminskem in o pomenu malih muzejev oziroma muzejskih zbirk za identiteto in turistično ponudbo posameznega območja. V okviru predloga raziskave vasi ob meji na severnem Primor-skem smo začeli s terenskim delom v Robidišču (intervjuji in pregled arhivskega gradiva). Vzporedno je potekalo terensko in arhivsko delo (intervjuji, arhiv in pregled literature) pri raziskavi babištva na severnem Primorskem. Že vrsto let poteka tudi etnološko delo v dolini Trente in na Tolminskem. V okviru spremljanja načina življenja v dolini Trente sva z Ivom Saksido (POP TV in VITEL) v poletnih mesecih posnela gradivo za dokumentarni film o Trenti in Trentarjih. Skupaj s kolegico Darjo Skrt sva pripravili scenarij za dokumentarni film Tolminsko, ki je na natečaju RTV Ljubljana dobil odkupno nagrado. V okvira redne etnološke publicistične dejavnosti pa sem v tem času pripravila prispevke o etnološki podobi severne Primorske in o obrteh na tem območju, sodelavka Darja Skrt pa za zbornik Primorska - 50 let prispevek o šegah in običajih. V Goriškem muzeju smo z zbiranjem zgodovinskih in etnoloških predmetov iz bližnje preteklosti v okviru zgodovinskega in etnološkega oddelka začeli že pred leti. Vendar je zbiranje predvsem večjih etnoloških predmetov (npr. predmetov stanovanjske opreme) potekalo do neke mere naključno in nesistematično. Etnološka raziskava sodobnega načina življenja, to je načina življenja po letu 1945, je bila zastavljena s sondažno raziskavo, izvedeno za prispevek oziroma predavanje (Etno-grafski pregled povojnih dogodkov na Goriškem) za mednarodno konferenco zgodovinarjev ob obletnici priključitve Primorske k Sloveniji, ki je potekala v Kopru in Novi Gorici med 25. in 27. septembrom 1997. Nadaljevala seje s pripravo gradiva za razstavo z naslovom Spomini naše mladosti, ki je bila v Goriškem muzeju na gradu Kromberk odprta aprila 1998. Sodelavec Andrej Malnič je svojo raziskovalno dejavnost na Krasu realiziral s postavitvijo istoimenske razstave v Slovenskem domu na Dunaju, ki je po vrnitvi v sklopu prireditev ob Kraških dnevih gostovala v Štanjelu. Organiziral je tudi selitev razstave Vinarske podobe, postavljene v gradu Kromberk, na Dobrovo, kjer je bila predstavl-jena ob Prazniku češenj, nato pa je razstavo postavil še v razstavni galeriji dvorca Vogrsko. Skupaj s sodelavcem, oblikovalcem Borisom Blaškom, sta v prostorih Osnovne šole Lokavec posta-vila razstavo Stare ceste in furmani, pripravila sta muzejski projekt za bodočo razstavo Vodni pogoni, ki naj bi bila v obnovljenem starem mlinu v Ajdovščini, sodelovala pa sta tudi pri snovanju novega Lipicanskega muzeja v Lipici. S publicistom in zbirateljem Stanetom Bačarjem iz Ajdovščine pa je Andrej Malnič sodeloval tudi pri postavitvi razstave ob 124-letnici ustanovitve kmetijske šole na Slapu pri Vipavi, s sode-lavko Natašo Nemec pa pri predstavitvi knjige o opekarstvu na Goriškem II fuoco camina, ki sta jo maja predstavila na gradu Kromberk. Raziskavo pomena vzpostavljanja nove državne meje med letoma 1947 in 1949 je s prispevkom ob 504etnici priključitve Primorske Predstavil Andrej Malnič na mednarodni konferenci zgodovinarjev septembra 1997. Na etnološkem raziskovalnem področju, deluje tudi etnologinja Darja Skrt, čeprav je zaposlena na oddelku za dokumentacijo Goriškega muzeja. Strokovno zanimanje Darje Skrt je usmerjeno v vizualno raziskavo in dokumentacijo bodisi etnološke ali Zgodovinske tematike. Tako je v letu 1997 z izdelavo dokumantarnega videofilma Usode črnega neba sodelovala pri Pripravi razstave Primorska 1918 - 1947, v katerem je usode Slovencev pod fašističnim režimom interpretirala na zgodovinski in etnološki način, napisala je scenarij za zgodovinsko in etnološko Predstavitev Idrije v dokumentarnem filmu Med nebom in zemljo Idrija A.D. 2000 režiserja Francija Slaka in sodelovala pri snemanju. Vlogo avdiovizualne dokumentacije v muzejih je pri predstavitvah tovrstne dejavnosti poudarila tudi dr. Herte Maurer - Lausseger, in sicer v Goriški knjižnici ob projekciji dokumentarnega filma o °pekarstvu (ob predstavitvi zbornika o opekarstvu "11 fuoco cammina") in v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer sta z Nadjo Valentinčič pripravili projekcijo svojih dokumentarnih filmov z stnološko tematiko. Janja Žagar IKANI VZORCI EVROPE (0 MEDNARODNEM PROJEKTU RAPHAEL "LINEN ON NED Evropski program Raphael spodbuja in finančno podpira toednarodne raziskave, ki se tako ali drugače ukvarjajo z zaščito Premične in nepremične kulturne dediščine Evrope. Na razpis komisije omenjenega za programa v letu 1997 (za obdobje 1997 do 2000) se je odzval tudi Slovenski etnografski muzej, opogumljen s Povabilom Italije, Finske in Švedske v skupni projekt z naslovom Linen on Net - The Common roots of the European linen Patterns”. Med 511. projekti, ki so se prijavili na enako razpisano torno (širših skupin je bilo pet), je bilo izbranih in finančno Podprtih komaj 43, med njimi tudi naš. Raziskava lanenih tkanin skozi tkalske vzorce v evropskih deželah naj bi dokazala vidik skupne evropske kulturne tradicije. Ker je prvi del projekta trajal komaj nekaj mesecev, smo izbor lanenih tkanin z°žili le na lanene namizne prte. Evidentirani vzorci na starih tkaninah bi obenem postali bolj dostopni zgledovanju za sodobni tekstilni dizajn. Naš projekt je povezal različne institucije: izobraževalne, raziskovalne in muzejske.1 Kljub temu sestava ni bila Povsem uravnotežena, kar se je pri rezultatih izkazalo kot določena Pomanjkljivost. Različni značaji institucij so namreč dajali prednost tozličnim ciljem, narekovali različne prioritete ciljev. Tako je bila pri °stalih partnerjih izrazito poudarjena didaktična plat projekta, kajti Večji del raziskovalne skupine je profesionalno vezan na poučevanje točnega tkanja. Slovenskem etnografskem muzeju smo se raziskave lotile Inja merdel, Ana Motnikar in Janja Žagar, vsaka pač iz nekoliko rugačnega zornega kota. Smerdelova se je - kot nekdanja stodinja za ruralno gospodarstvo - lotila vprašanja kulture gojenja lanu in tkalstva kot domače dejavnosti oz. panoge domače in profesionalne obrti, Motnikarjeva je ročno in računaln'ško zrisala nekatere tkane vzorce s predmetov iz zbirke SEM, napravila pa tudi nekaj računalniških simulacij tkalskih vzorcev iz tkalskih vzorčnih predlog. Zbrala je tudi podatke o tem, kako in kje se učenje ročnega tkanja vključuje v izobraževalne procese pri nas. Sama sem skušala z analizo predmetnega gradiva, obogateno s fragmentarno strokovno literaturo, ugotoviti t'.pe lanenih prtov na Slovenskem ter tipe vzorčnih lanenih tkanin, ki so jih na naših tleh izdelovali in uporabljali. Simpozij kot ena od sklepnih oblik rezultatov je bil 18. 9. 1998 v finskem mesm Flammenlinna. Takrat je bila tam odprta tudi skupna razstava vseh partnerskih držav, ki bo na ogled predvidoma do konca leta. Predstavljenih je bilo enajst študij o različnih vidikih lanenega tkalstva, ki nam (vsaj do neke mere) omogočajo primerjavo.2 Simpozija se je udeležilo nekaj več kot osemdeset poslušalcev, večinoma muzealcev in učiteljic s področja ročnega tkanja ter oblikovanja tekstila. Prispevki s simpozija bodo v celoti (v domačem jeziku avtorja in v angleščini) natisnjeni spomladi 1999 v Italiji. S tem bo zaključen prvi del skupnega projekta. Drugi del bo predvidoma končan do leta 2000. Čeprav bodo lanene tkanine tudi v bodoče ostale osrednja tema, pa se bo torišče raziskave verjetno premaknilo drugam. O tem pa kdaj drugič. 1 Iz Finske so sodelovali: The Craft Museum of Finland (Jyvaskyla), Fredrika Wetterhoff Fondation, Research and Consultancy Co. Akatiimi, Finnish Craft Research Assosiation in Hame Polytechnic Wetterhoff (Hammenlinna), ki je bil tudi koordinator projekta; Švedska: University of Uppsala, Dept. of Domestic Sciences, Uppsala; Italija: Fondatione Museo Carnico delle Arti Popolari, Tolmezzo, ki v svojem raziskovalnem okviru združuje tudi ljudi, zaposlene v izobraževalnih ustanovah (Istituto d’Arte “G.Sello”, Udine). Iz Slovenije je bil k projektu povabljen le Slovenski etnografski muzej iz Ljubljane. Projekt je kot neke vrste centralno informativno telo na področju tekstila spremljala tudi ETN (European textile network). 2 Referate simpozija je v glavnem mogoče razdeliti v omenjene tri skupine: a: splošni historično-kulturološki vidik lanu: Elsa Silpala: History of linen and linen models in Finland; Gian Paolo Gri: Linen and the classical tradition in Carnia; Giorgio Ferigo: A journey through the linen and hemp craftworks in Carnia; Inja Smerdel: The Slovenc linen-making tradition. b: tehnični in oblikovni vidik lanenih tkanin: Seija Heinanen: The linen tablecloths of the textile collections of the craft museum of Finland; Margareta Nockert: Patterned linen in Sweden; Gina Morandini and Carmen Romeo: The textile collections of the Carnico Museum of Arts and Folk Traditions “Michele Gortani” in Tolmezzo (Italy); Janja Žagar: Images of linen fabrics in Slovenia. c: raziskovalni in izobraževalni vidik: Pirkko Anttila: Research of the linen textiles in Finland; Viola Germain: Education and Tradition; Ana Motnikar: The training of weavers in Slovenia. Obiskovalcem simpozija je projekt in sodelavce predstavila koordinatorka projekta Anni Suni, ostale evropske projekte, vezane na lan in evropsko mrežo ljudi, ki se ukvarjajo s tekstilom, pa Beatrijs Sterk (European Textile Network and linen projects). Vlasta Voda ROŽNOV POD RADHOŠTEM - ČEŠKI MUZEJ NA PROSTEM SKOZI ŠTUDENTSKE OČI V Rožnov sva se pripeljala okrog osmih zvečer. Spet je bila na programu ista nadaljevanka, samo novi del. Poiskati sva morala kamp, postaviti šotor, skuhati špagete s paradižnikovo omako, obiskati sanitarije in si vedno znova želeti, da bi tudi za naju ostalo kaj tople vode. V nadaljevankah se te stvari navadno uresničijo. Ne vem, kdo je pisal scenarij za najino. Morda je tiskarski škrat pojedel besedo topla voda. Mesto leži pod 1129 m visokim vrhom Radhoštm (Radhošt je bil pogansko božanstvo, njegova lesena podoba še danes varuje dostop do vrha, na katerem stoji kapela). Od meje s Slovaško je kraj oddaljen približno 20 kilometrov. Ta del vzhodne Moravske so v poznem srednjem veku poselili Vlahi. Iz lesa zgrajene vasi, značilne za to območje, kažejo njihovo izredno tesarsko spretnost. Njihovo najimenitnejše delo pa je zbrano v Rožnovu, kjer je tudi skansen (muzej na prostem), ki je bil vzrok, da sva obiskala ta dolinski kraj. Muzej je razdeljen na tri dele: na Dolino mlinov (Minsk dolina) z vrsto mlinskih jezov in delujočih mlinov, Vlaško vas (Valašsk dedina), ki predstavlja rekonstrukcijo višje ležeče naselbine in Mestece iz lesa (Dreven mestečko) s stavbami iz okoliških mest in vasi. Deli muzeja so med seboj ločeni. Dolina mlinov predstavlja prvi del. Nahaja se tik ob cesti, od katere je ločena z visoko leseno ograjo, z drugim delom, Vlaško vasjo, je povezana s strmo gozdno stezo, s katere je lep razgled na Dolino mlinov. Tretji del. Mestece iz lesa, se skriva v gozdičku na drugi strani ceste, nasproti Doline mlinov. Pred vhodom v muzej je veliko parkirišče, kjer seveda ni manjkal pobiralec parkirnine. Kljub zgodnji uri je pred blagajno čakalo veliko ljudi. Simpatična starejša blagajničarka nama je razložila, da lahko kupiva vstopnice za vsak del muzeja posebej ali vstopnico za vse tri dele skupaj. Odločila sva se za slednjo, saj je bila cenovno ugodnejša. V ceno karte sta bila všteta ogled in vodstvo. Na razpolago sva imela dve možnosti: počakati na prvo tujo skupino in doplačati vodenje v tujem jeziku ali pa se pridružiti češki skupini. K nama je pristopila prijazna starejša gospa, ena izmed vodičev po Dolini mlinov, in nama ponudila opis prvega dela muzeja v francoskem in nemškem jeziku, kar je pripomoglo k najini odločitvi za češko skupino. Ura na leseni ograji naju je opozorila, da naju od ogleda Doline mlinov loči le še nekaj minut. Že pri vstopu, kjer sva zagledala prve objekte, ki so nama vzbudili veliko zanimanje za stavbarsko in kulturno dediščino regije in pokrajine, sva opazila, daje to muzej, ki “živi”. Obiskovalci si lahko ogledajo valjalnico z lesenimi kladivi, ki udarjajo po nežnih lanenih bilkah in kopijo mlina za mletje žit, ki jo je sredi 18. stoletja zgradil mlinar Jan Tomek. Notranjost mlina ima dva prostora: izbo, v kateri je živel mlinar z družino, in mlin. Ribiški pribor na steni je dokaz, da so bili mlinarji tudi dobri ribiči. Edini objekt, ki ga ni poganjala voda, je bila oljarna, v kateri so s pomočjo človeških rok stiskali olja iz različnih semen in koščic. Pri žagi naju je prijetno presenetila preprosta rešitev sistema dveh koles. Manjše je zagotavljalo žagi dovolj moči, da je rezalo deblo, večje pa je omogočilo razrezanemu lesu vrnitev v prvotno lego. Na poti do kovačije so naju pozdravila iz smrekovih vej narejena bivališča oglarjev, ki so zagotavljali oglje za kovačijo. Pred to stoji kamniti most s kipom Johanna von Nepomuka, zavetnika tekočih voda. Visok socialni položaj kovača v tedanji družbi je odražala zunanja (kamnita in mogočna) in notranja (z velikanskimi nakovali, pečjo z mehom, mehanskimi kladivi na vodni pogon...) podoba kovačije z mostom. Ustavili smo se pri vsakem objektu. Vodič je spustil vodo na mlinsko kolo, kar je povzročilo, da je mlin pričel mleti žito, žaga žagati les in kladiva kovati. Med samim delovanjem je razložil tehnični postopek. Trije kovači so nam predstavili svoje delo, delovno orodje, sobo, v kateri so obedovali in počivali, saj je bilo delo kovača izredno naporno. To je bila tudi zadnja stavba v Dolini mlinov. Po gozdu sva se odpravila proti Vlaški vasi, ki se vzpne prav do gorskega grebena, na vrh verige gričev, ki predstavljajo osnovni bivalni prostor Vlahov, vključno s sadovnjaki, travniki, polji, pašniki, gozdovi, vrtovi, živino, kovačijo, mlinom, kmeti, živinozdravnikom, županom, učiteljico, vodnjakom... Ogled sva začela v skednju, v katerem so bile lesene mize in klopi. Prodajali so pecivo, narejeno po originalnem vlaškem receptu. Takšne dobrote prepričajo še tako skromnega popotnika, da razveže svoj mošnjiček. Na izbiro sva imela makovo, sirovo in hruškovo pecivo. Skedenj po svoji osnovni funkciji sicer ni bil namenjen prodaji peciva, ampak spravilu vozov in sena. Kljub temu se mi je rešitev skednja kot postaje med dvema deloma muzeja zdela posrečena. Tu sva se odpočila in si nabrala novih moči. Vodiča sta se zamenjala. Skupino je prevzela prikupna mlada vodička, ki nama je pomagala na papirjih najti opis obiskane stavbe. Skupini so se pridružili novi obiskovalci, ki so se odločili samo za ogled tega dela muzeja. Obhod smo začeli pri majhnem bivališču hribovskih pastirjev. V treh urah sva videla veliko stavb. Vsaka ima zgodbo, ki so jo pripovedovali njeni “stanovalci”. Ko sva prestopila prag nekaterih hiš, se nama je zdelo, da se je ustavil čas, saj je notranjost spominjala na pomembne dogodke in praznike človekovega življenja: krst, poroko, božič... V mlinu na veter je stanoval razigrani mlinar s svojo zibelko. V smeh je spravljal tako otroke kot odrasle. Tu so še krčma, v kateri si najbolj žejni še danes lahko potešijo žejo, zvonik, ki je spadal med sakralne objekte in je služil tudi kot opozorilo vaščanom pred naravnimi nesrečami, šola, kjer sva lahko sedla v klop, panji v drevesnih deblih, kriti s skodlami, so bili polni čebel, v ogradah so se pasle ovce, hlevi so bili polni prašičev in govedi ter dvorišča kokoši, v kletkah so bili zajci, po vodi pa so plavale race in gosi. V hišah so bile sveže rože, na mizah kruh in potice, nad pečjo se je sušilo perilo, iz dimnikov se je kadilo, za mizo pa je sedela babica in nam pripovedovala kako so živeli, ko je bila ona še otrok. Vlaška vas je največji in najboljši izmed treh muzejev, saj je tudi osrednji prostor raznih prireditev, vezanih na šege in navade v različnih letnih časih. Začne se pozimi s pustom, nadaljuje z velikonočnimi zabavami, postavitvijo mlaja, žetvenimi praznovanji, podeželskimi sejmi, za božič pa si lahko ogledate igro Kristusovo rojstvo.Takrat vas ponovno zaživi. Ura je že davno odbila dvanajst, ko sva vstopila v tretji del muzeja, ki smo si ga obiskovalci ogledali sami, brez vodiča. Ob vstopu sva dobila zloženko z natančnim opisom vsake izmed stavb. Hiše, kijih obkrožajo bujni zelenjavni vrtovi, so postavljene druga poleg druge, na okenskih policah cveto rože, med stavbami so speljane stezice, osrednji prostor pa pripada cerkvi. Dobila sva občutek, da sva na nedeljskem popoldanskem sprehodu po parku, saj je bilo ozračje zelo sproščeno. Po stezicah so se sprehajale mamice z vozički, na klopcah so počivali starejši. Mestece iz lesa je najstarejši del muzeja. Ustanovili so ga leta 1911, ko je muzejsko društvo iz Rožnova poskušalo pred propadom obvarovati ogrožene stavbe trga. Prenesli so jih na novo lokacijo, v mestni park, kjer stojijo še danes. Leta 1925 so muzej prvič odprli za obiskovalce, ki so se lahko seznanili z življenjem meščanov Rožnova, rokodelcev in kraljevega predstavnika iz okrožja Velk Karlovice, ki so živeli v 19. in na začetku 20. stoletja. Nekatere znamenitosti so bile prenešene in ohranjene v izvirni podobi. Druge, kot npr. cerkev, hišo kraljevega predstavnika in krčmo Zadnji grošek, so oblikovali tesarji in njihovi pomočniki po originalnih načrtih. Cerkev Svete Ane je kopija cerkve, ki je pogorela leta 1887 v Vetrkovicah. Notranje pohištvo in okrasje je iz različnih cerkva iz Laškega in Vlaškega. Okoli cerkve stojijo nagrobni spomeniki, prenešeni iz zapuščenih pokopališč, ki prav tako predstavljajo del krajine. Pokopališče je razdeljeno na severni in južni del. Severni je protestantski, južni pa katoliški. Blizu vhoda je “grob” bratov Jaronek, ustanoviteljev muzeja. Zbirka panjev z vhodi v obliki človeških obrazov, ki so še vedno v uporabi, potrjuje, da ima gojenje čebel tukaj dolgo tradicijo-Najstarejša pisana pravila so iz leta 1522. Panji stojijo nasproti cerkve. Mestna hiša iz Rožnova iz leta 1770 je bila prva zgradba, prenesena v mestni park. V pritličju so velika veža, trgovina in sedlarjeva delavnica. V zgornjem nadstropju je glavno sobo uporabljal mestni pisar. Tu so se odvijala srečanja med županom in mestnimi svetniki. Prostor za zemljiškega strežnika in nočnega čuvaja je bil na hodniku. Malo sobo je uporabljal častnik, ki je zbiral rekrute. Krčma Zadnji grošek je bila zgrajena po vzoru zadnje tesane hiše, ki je stala na trgu v Rožnovu do leta 1970. Ime je dobila po krčmi, ki je bila nagrajena na etnografski razstavi Vlaške vasice v Pragi leta 1895. Kašča služi kot prostor, kjer prirejajo razstave. Ob najinem obisku je gostila razstavo o vzgoji, pridelavi in uporabi žit. Obkrožali so jo plugi, brane, rala..., prebarvani z rdečo, modro, zeleno, rumeno barvo. Zvonik iz Bečve vsak večer oznanja, da se bo muzej zaprl. Že prav pošteno utrujena in lačna sva zavila v krčmo Zadnji grošek, kjer so nama postregli z zelo dobro hrano, pripravljeno po starih receptih. Jedilniki so napisani v treh jezikih (angleščini, nemščini, češčini) in visijo ob vhodu v krčmo. Starejši gospodje goste zabaval z igranjem na cimbale. Družbo mu je delal psiček, ki je ležal ob klobuku in skrbno pazil na prislužene krone. Pred vhodom v krčmo so bile postavljene stojnice, kjer so prodajali med, medico, zeliščne napitke, domače pecivo... Ogled muzeja priporočava vsem, ki želijo na zanimiv in lahkoten način spoznati življenje kmetov in meščanov iz začetka tega stoletja. Sama vsebina muzeja se prilagaja letnim časom in praznovanjem ter združuje več načinov predstavitve tematike. Mateja Habinc 0 SIMPOZIJU ETNOLOŠKI IN ANTROPOLOŠKI VIDIKI PREUČEVANJA SMRTI Če naj bi bilo v sodobnosti namesto spolnosti tabuizirano področje in izkušnja smrti - tema, o kateri se naj ne bi govorilo, in izkušnja, ki naj bi bila potisnjena v zasebnost vsakega posameznika, potem bi lahko rekli, da sodijo predavanja in diskusije v okviru mednarodnega simpozija Etnološki in antropološki vidiki preučevanja smrti, ki je nted 5. in 8. novembrom potekal v prostorih Slovenskega stnografskega muzeja v Ljubljani, med tiste dogodke, ki naj bi ta tabu “rušili”, načenjali in preizpraševali. Organizatorji srečanja, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Slovenski etnografski muzej in Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, so tridnevno predstavljanje referatov razdelili v štiri tematske sklope: Verovanja in mitične predstave o smrti in posmrtnem življenju, Stari in novi rituali ter tradicionalne in sodobne šege ob smrti, Multidisciplinarni vidiki preučevanja smrti in Antropologija smrti. Vsak izmed tridesetih udeležencev iz Madžarske, Hrvaške, Jugoslavije, Rusije, Bolgarije, Nemčije, Makedonije in Slovenije naj b' v približno petnajstih minutah predstavil svoj prispevek, ki bo °bjavljen tudi v zborniku. Uro in pol trajajoči tematski sklopi pa so kili zaradi neudeležbe nekaterih predvidenih referentov ravno prav uli še premalo dolgi za večino predvidenih prispevkov, krajši čas pa j® bil namenjen tudi vprašanjem in morebitni diskusiji. Predstavljenih je bilo veliko zanimivih tem in vidikov preučevanja smrti, tako v (predvsem Srednji in Vzhodni) Evropi kot neevropskih kulturah, pri čemer sta bila čas in prostor simpozija na voljo tako mlajšim kot tudi bolj izkušenim referentom. V Ljubljani je bila organizirana tudi okrogla miza o zadnjem slovesu. Rdeča nit okrogle mize je bila seznanitev s t.i. tremi fazami slovesa, in sicer umiranjem, smrtjo kot dogodkom (pogrebom) ter spominjanjem pokojnika. Njena konkretnost pa se je zaradi neudeležbe (sicer povabljenega) predstavnika javnega (!) podjetja Žale, ki bi lahko odgovoril na marsikatero neodgovorjeno vprašanje, nekoliko porazgubila. Že omenjeni zbornik s simpozija naj bi izšel v kratkem. V priložnostno prenovljenih pritličnih prostorih razstavne palače Slovenskega etnografskega muzeja je bila ob tem srečanju v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem iz Sieradza in z Zahodnokašubskim muzejem iz Bytwa postavljena na ogled tudi razstava Angeli in demoni v delih poljskih ljudskih umetnikov, Muche in Chelmowskega. Če uvodoma zapisano predvidevanje o “spodmikanju tal” tabujem pretehtam v zvezi s poprvonovemberskim dogajanjem v pretežno nabiti in zato deloma kisika primanjkajoči sobi Slovenskega etnografskega muzeja, se lahko vprašani: »So se podirale pregrade v pogovoru in razumevanju (sodobne) smrti? Ali lahko govorimo, da se je področje smrti izrazilo kot specifično po svoji neobravnavanosti, svoji ne-javnosti?« Že Tony Walter1, ko se sprašuje, kako je možno, da ob številnih objavah v občilih in literaturi sploh lahko govorimo o smrti kot tabuju v smislu (običajne, a ne zakonske) prepovedi, meni, da za to obstajata dve možni razlagi. Smrt lahko razumemo kot le na določene skupine znotraj sodobne družbe omejeni tabu npr. zdravnikov in novinarjev, ki danes ali skrbijo za nesmrtnost ali pa v stilu “dobra novica je slaba novica” poročajo o nesrečah in smrti. Šlo naj bi za tabu poklicev, ki jima družba zaupa ritualizacijo in interpretacijo smrti. Po drugi strani pa Walter opozarja, da zanikanje smrti ni zgolj sodoben pojav, ampak človeško splošen; za sodobnost naj bi bilo le značilno, da je individualiziran. Danes naj ne bi tako velike vloge kot nekoč oziroma v tradicionalnih družbah igrala skupinska identiteta (kjer naj bi bila smrt grožnja predvsem tej), ampak naj bi bila pomembnejša individualna identiteta, zaradi česar naj bi smrt pomenila predvsem grožnjo vsakemu posamezniku. V skladu z navedenim se je tudi na omenjenem simpoziju izkazalo, da so področja, kjer etnologija in antropologija uveljavljata svoj interes po raziskovanju v zvezi s smrtjo, številna, da iščeta sodelovanje s številnimi bolj ali manj sorodnimi vedami (lingvistika, zgodovina, sociologija, arheologija, medicina ...), ki sta jim bili tudi ob navedeni priložnosti pripravljeni prisluhniti, pa naj si bo to v slovenskem, hrvaškem, makedonskem ali angleškem jeziku. Še najbolj se je srečanje vprašanja tabuiziranosti sodobne smrti dotaknilo s poročili in mnenji o sodobnem umiranju in pokopu, sicer pa gaje puščalo bolj ob strani. Walter med drugim namreč tudi meni, da glasnejše govorjenje in bolj množično pisanje o smrti kot sodobnem tabuju “prebuja sovražnika” (smrt), ki je obenem, v sklenjenem krogu, tudi razlog, da se o njem vedno bolj govori in objavlja. Šlo naj bi za značilnost družbenih gibanj, ki za svoj obstoj potrebujejo nasprotje (kot npr. feminizem). Pri referentih, prisotnih na omenjenem srečanju, pa se je izkazalo, da ne gre za raziskovanje zaradi raziskovanja samega, predvsem za načrtni in namenski govor o sicer redkeje javno predstavljani temi, ampak za predstavitve razultatov raziskav, ki so sicer povezane s smrtjo, vendar jo obravnavajo v povezavi s celoto človekovega in družbenega življenja. 1 Glej: Tony Walter, Modern Death: Taboo or not Taboo? V: Donna Dickenson, Malcom Johnson (ur.), Dying, Death and Beravement. London, Newbury Park, New Delhi 1993, str. 33-44. OBZORJA STROKE poročila Vesna Moličnik POROČILO Z MEDNARODNE KONFERENCE OB 15 LETNICI AVDIOVIZUALNEGA LABORATORIJA ZRC SAZU 'MEN VIZUALNIH INFORMACIJ V ZNANOSTI'', LJUBLJANA, 27. IN 28. OKTOBER 1998 ‘Tvoj pogled me definira”, je znan Lacanov stavek, ki postaja, apliciran na področje znanosti, povsem resničen. Če me opaziš, sem. Na vprašanje, kdo je v etnoloških raziskavah Vizualnega laboratorija postal realnost, je namesto uvodne misli odgovoril kratki video film Naška Križnarja, Obrazi AVL. Sestavljen je bil kot kolaž bližnjih posnetkov obrazov, izrezanih iz video materiala, ki se je nabral v petnajstih letih delovanja Avdiovizualnega laboratorija. Uvodno besedo so torej prevzele podobe v obliki vizualnih zapisov. Vizualno antropologijo so do nedavnega povezovali s produkcijo etnografskih filmov. V zadnjem času pa postaja vse bolj študij vizualnih sistemov in njihovega kulturnega konteksta. Vizualna antropologija danes pomeni predvsem iskanje človekove izkušnje. Razumevanje rezultatov terenskega dela zahteva seznanjenje z načinom opazovanja, razumevanje metode, s katero etnolog oz. antropolog opazuje kulturo. Na terenu pogosto tudi brez konkretnega vzroka nastane množica vizualnih zapisov, naj bodo to fotografija, video ali film, - toda kljub temu, so nastali po zavestnem izboru. Vizualni zapis ni več dokaz, zgolj zabeležka nekega dogodka, temveč postane izkušnja - film, video, fotografija - vsakršen vizualni zapis kot znanost. Vizualni antropolog je po besedah Allison Jablonko tisti, ki uokvirja. Naučiti se je torej treba pogleda! Da to ni lahko, je z izpostavljenim problemom komunikacije opozorila Barbara Lüem. Vidno te pripelje do določenega sklepa, toda naslednja vizualna informacija ga lahko poruši in zgraditi moraš novega. Tako se pri sklepanju nenehno vračamo k vidnemu. Vizualna raziskava najlažje nakaže in izzove napake v razumevanju, jih najbolj osvetli. Projekt sam razvije svoj potek. Fotografija in film nista več zgolj poročilo, ampak lahko ponujata možnost analize “nevidnega”. Poglavitno vprašanje, ki se danes postavlja raziskovalcem vizualnega je, kako iz že ustvarjenega vizualnega zapisa pridobiti informacije. “Čigava je zgodba? Tistega, ki snema, ali tistih, ki so snemani?” se je spraševal predsednik komisije za vizualno antropologijo (IUAES) Antonio Marazzi. Tudi zanj vizualna informacija ni zgolj vizualna ekspresija. Je prej globalno, multikulturno, transkulturno komuniciranje s podobami. Vizualna antropologija ponuja možnosti za utiranja novih poti ravno zaradi specifične metode, ki jo zahteva. Na pomen konstruktivne kritike pri doseganju večje kakovosti dela je opozoril Rolf Hussman. Nek drug antropolog najlažje oceni, kaj je narobe z mojim delom, intredisciplinarnost pa širi možnosti inovativnih metod dela. Tokratna konferenca je ponudila plodna tla za razmišljanje, saj je poleg izkušenj enologov in antropologov združila še ustvarjalce drugih znanstvenih in umetniških panog, ki se ukvarjajo z vizualnimi zapisi. Raznolikost in pestrost predavanj sta razvidni iz navedbe programa. Kot zaključno misel kongresa “Pomen vizualnih informacij v znanosti” bi lahko rekla: “Naučiti se je treba biti vizualni antropolog, ne le, kako uporabljati tehniko!” OOA poročila OBZORJA STROKE Ker bo v prihodnjem letu izšel zbornik z vsemi referati, bom povzetku smernic v sodobni vizualni antropologiji dodala le program kongresa: Torek, 27. oktober 1998 - Otvoritev konference z video filmom: Obrazi AVL - Allison Jablonko: My View of Visual Anthropoloy - Naško Kerižnar: Pomp and Ciicumstance - Barbara Liiem: There is More to be Seen that What is Shown: Reflections about a Project of Visual Communication in Tuvalu (Polynesia) - Aleksej Pavlovsky: Odnos znanstvenog i umjetničkog u etnografskem filmu - nadideno ili zaobideno pitanje? - Rolf Husmann: Destination - IWF - Antonio Marazzi (predsednik Commission for Visual Anthropology, ki deluje pri IUAES, uniji etnoloških in antropoloških znanosti: diskusijski prispevek - Sanja Puljar: The Impact of Filming and Video Recording on Local Custom - Elizabeta Koneska: Etnographic Film in Macedonia - Tomislav Vinščak: Vizualna dokumentacija kot vir pri študiju budističnih ritualov v Flimalaji Video predstavitve: Obisk pri potapljavcih Albin Seliškar, 1940 (8 mm - VFIS, 14 min. 35 sek) Destination Samoa-New Zeland-Samoans Between Two Cultures Institut für den Wissenschaftlichen Film, 1997 (Rolf Flusmann, VHS or beta, 61 min.) Tonak Gusum Odsjek za etnologiju (Tomislav Vinščak, VHS, 30 min.) A Traveling Profession - Tinsniiths from Kruševo Ethnographie Museum of Macedonia (Elizabeta Koneska, VHS, 30 min) The white Masks of Putnikovići Hrvatska televizija (Aleksej Pavlovsky, VHS, beta, 30 min.) Sreda, 28.oktober 1998 - Mihaela Hudelja: Pomen Fotografije pri etnoloških raziskavah - Herta Maurer-Lausegger: Prispevek vizualne dokumentacije k problematiki dvojezične jezikovne kulture na Koroškem - Janez Bizjak: Vizualne komunikacije v narodnem parku - označevanje - Franci Slak: Dokumentarnost v fikciji - Jurij Fikfak: večpredstavnostna podoba Velike planine Video predstavitve: Belum Prirodoslovni muzej Slovenije (Matija Gogola, slidesmultivision, 13 min.) In-deep-under Prirodoslovni muzej Slovenije (Ciril Mlinar, slidesmultivision, 13 min.) Rožnarce s Ponterosa Nadja Valentinčič, Kristina Kovačič, 1998 (VHS, 28 min.) Kaj se skriva pod klobukom? Muzej novejše zgodovine Celje, 1997 (Tanja Roženbergar-Šega, beta, 11 min.) - fotografije: posnetki z video filma Obrazi AVL (avtor Naško Križnar), fotografije z videa: Vesna Moličnik, Igor Lapajne. Martina Piko ZABLÄTNIKOV DAN 1998: POSVET 0 ETNOLOGIJI V VZGOJNEM PROCESU Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu vsako leto prireja Zablatnikov dan. Prireja ga ob dnevu smrti pobudnika etnološkega raziskovanja pri Krščanski kulturni zvezi in prvega znanstvenega vodje Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik dr. Pavleta Zablatnika (1912-1993). Zablatnikov dan je strokovno srečanje, ki je namenjeno različnim aktualnim vprašanjem v etnologiji. Ob peti obletnici smrti, leta 1998, smo se želeli spomniti narodopisca dr. Pavleta Zablatnika s posvetom o možnostih uporabe etnoloških raziskav v šoli in pri izvenšolskem delu z mladino. Zato smo organizirali izobraževalni seminar za učitelje, predstavnike društev ter voditelje otroških in mladinskih skupin na temo Etnologija v vzgojenm procesu. Idejo za omenjeno temo smo dobili pri dr. Mariji Makarovič, ki je opozorila na akcijo Slovenskega etnološkega društva Etnologija v osnovni šoli, namenjeno seznanjanju, dopolnjevanju ter sistematičnemu poglabljanju etnoloških znanj osnovnošolskih učiteljev. V program Zablatnikovega dneva smo tako vključili predavanja o različnih etnoloških temah. Predavatelji so nakazali tudi možnosti njihove uporabe pri pouku in delu z mladino sploh. Sklop dopoldanskih predavanj je začel univerzitetni profesor arhitekt dr. Peter Fister, ki se pri svojem raziskovalnem delu posveča tudi arhitekturni podobi Koroške. Predstavil je dosedanje raziskave in njihove cilje ter spregovoril o možnostih in potrebi vključevanja teh raziskav v vzgojno delo. Umetnostna zgodovinarka Breda Vilhar, ki se je v svojih raziskavah posvetila tudi pomembni umetnostni dediščini na Koroškem, tj. freskam, je v prispevku "Umetnostna dediščina otrokovega okolja" razmišljala o uvajanju otrok v doživljanje in razumevanje umetnosti. Menila je, daje treba izhajati iz otrokovega neposrednega okolja in umetnostno-zgodovinske dediščine njegovega domačega kraja, otroke pa bi bilo treba spodbujati predvsem h “gledanju s srcem”. Ta način gledanja je predavateljica predstavila z nekaj primeri doživljanja koroških kulturnih spomenikov. Za boljše podoživljanje umetnostne dediščine “in situ” in predstavljene na občasnih ali stalnih razstavah je po njenem mnenju nujna predpriprava v razredu v obliki projektnega učnega dela. Etnologinja dr. Marija Makarovič je v prispevku z naslovom "Govorica oblačilne kulture v slovenskem kmečkem okolju na Koroškem" skušala ovreči stereotipe o noši kot neke vrste uniformi. Vsak posameznik izraža in oblikuje svoj stil oblačenja, svojo govorico obleke. Sistem oblačilnih znakov je vsekakor mnogostranski ter različen po vsebini in obliki. Naloga učiteljev naj bi bila tudi, da razblinijo “stereotipne in mitske” predstave o noši. Slavistka in etnologinja Uši Sereinig je v okviru teme "Otroške igre in njihove vrednote za odraščajočega otroka" predstavila projekt zbiranja otroških iger koroških Slovencev in poudarila, da so te lahko tudi pomemben dokument, ki izraža jezikovno situacijo koroških Slovencev. V besedi in podobi je ponazorila nekatere igre, igrače in nekoč ročno izdelana glasbila. Dr. Herta Lausegger, asistentka na Univerzi v Celovcu, je v prispevku “Vizualizacija narečja v šoli" predstavila projekt videodokumentacije koroških narečij. V prispevku se je predavateljica dotaknila vprašanja, kako s primerno izbiro vsebin in s pomočjo avdiovizualne dokumentacije ozavestiti šolsko mladino z etnološko-kulturološkimi temami. Opozorila je na dejstvo, da so za videodokumentacijo koroških narečij odlični pripovedovalci in informatorji lahko tudi otroci. Podpisana sem spregovorila o izpovednosti in jezikovni podobi koroških pravljic in pripovedk. V prispevku sem predstavila različne vrste pripovednega izročila in načine, kako lahko otroci mimo raznih literarno-teoretičnih definicij razumejo obe osnovni skupini pripovedništva, tj. pravljico in pripovedko. Nakazala sem, kako lahko različne pripovedi otroka spodbujajo k opazovanju in razmišljanju, pa tudi k pripovedovanju. Pripovedi so dragocene tudi za učenje jezika, pri čemer je zelo pomembna dobro premišljena rešitev problema zapisovanja pripovednega izročila. Lajko Milisavljevič, zbiralec ljudskih pesmi iz Roža in Zilje, je v svojem prispevku predstavil projekt zbiranja koroških kolednic. S tonskimi primeri je predstavil novoletne, trikraljevske, svečniške, jurjevske in florjanovske kolednice koroških Slovencev. Poleg tega je nakazal razne oblike koledovanja na Koroškem in opozoril tudi na nekatere spremembe pri koledovanju, predvsem pri sestavi koledniških skupin. Izvajanje je bilo zanimivo tudi za predstavnike društev, ki si prizadevajo za ohranitev pesemskega izročila v svojih krajih. Dopoldanski program sta zaključili etnologinja Polona Sketelj in učiteljica Terezija Kapus, ki sta predstavili, kako lahko poteka sodelovanje med etnologom in učiteljem. V ta namen sta izdelali poseben delovni vzorec za ljudsko šolo v Bilčovsku, ki vsebuje izbor etnoloških vsebin za vključitev v pedagoški proces, opis poteka raziskovalnega dela z učenci v kabinetu in na terenu ter prikaz predstavitev rezultatov raziskav. Učiteljica Terezija Kapus je med drugim spregovorila tudi o etnoloških vsebinah, ki jih predvidevajo dosedanji učni načrti za osnovne šole na Koroškem. Med cilji in nameni vključevanja etnologije v šolski pouk so poleg spoznavanja domačega kraja tudi spoznavanje raziskovalnega in pospeševanje skupinskega dela, povezovanje šole s krajem ter povezovenje učencev eno- in dvojezičnih razredov. Popoldanski program je oblikoval etnomuzikolog Bertej Logar, ki je predstavil obširen projekt z naslovom "Slovenska ljudska pesem na Koroškem". Pripravil ga je za učitelje, sestavljen pa je bil iz treh delov: prvi je obsegal zgodovinski pregled zbiranja in zapisovanja ljudskih pesmi in plesov na Koroškem z ustreznimi tonskimi primeri, v drugem je sledil “praktični del”, tj. petje v živo s Pevsko instrumentalno skupino Žvabek in izvedbe ljudskih pesmi dveh ljudskih pevk ge. Ide Schlatte in ge. Milke Lutnik iz Žvabeka. Ob koncu je avtor izvajanja spregovoril še o simbolih in prispodobah v koroški ljudski pesmi. Z Zablatnikovim dnevom 1998 smo pri Slovenskem narodopisnem inštitutu Urban Jarnik storili pomemben korak k posredovanju etnoloških raziskav širšemu krogu učiteljev in predstavnikov društev na Koroškem, Upamo, da se bo sodelovanje med etnologi, učitelji in kulturnimi delavci nadaljevalo in utrjevalo. Irena Keršič POHIŠTVO NA HRVAŠKEM Etnološki pogled na notranjo ureditev doma. Razstava Etnografskega muzeja v Zagrebu. V Etnografskem muzeju v Zagrebu je bila od 10. septembra do 26. oktobra 1998 na ogled odmevna razstava Pohištvo na Hrvaškem - Etnološki pogled na notranjo ureditev doma avtorice Zvjezdane Antoš. Bivanjska kultura pozna določene zakonitosti, ki so veljale nekdaj in veljajo še danes. Čovek je od nekdaj v stanovanju zadovoljeval svoje osnovne potrebe. Vsakdo, od starih do mladih, od fizičnih delavcev do univerzitetnih učiteljev ima do bivanjske kulture določen odnos in vsakdo jo doživlja po svoje. Zato obiskovalec razstave s tovrstno vsebino njeno sporočilnost lahko podoživlja s spoznanji o medsebojni pogojenosti med Predmeti in ljudmi, saj lahko razume pomen Posameznih predmetov v življenju njihovih uporabnikov. Posebej je to možno, če je razstava zasnovana tako, kot je bila razstava etnologinje Zvjezdane Antoš, ki je z različnimi metodološkimi prijemi vzpostavila kar najbolj neposreden stik z občinstvom. Avtorica se je v prvem delu razstave odločila za trojno vzporedno predstavitev: za prikaz REKONSTRUKCIJE INTERIEROV z jadranskega, dinarskega ter območja severne Hrvaške, ki sta mu sledila prikaz posameznih zbirk POHIŠTVA ter MULTIMEDIJSKI prikaz stanovanjske kulture kmečkega prebivalstva. Rekonstrukcije interierov so bile postavljene na tlorisih posameznih prostorov, s čimer so obiskovalci lahko podoživeli iluzijo prostora. K temu so pripomogle tudi predstavljene fotografije mterierov, ki so večinoma nastale ob avtoričinem raziskovanju med letoma 1996 in 1998. Prikaz Posameznih hrvaških regijskih območij, ki se ločijo med seboj po kulturnih, zgodovinskih in ekonomskih razmerah, pa tudi po notranji ureditvi doma, je bil zelo domiselno dopolnjen še z multimedijsko predstavitvijo. Tako je bila presežena statičnost Postavitve, saj je bila stanovanjska kultura predstavljena tudi v širšem kontekstu. Obiskovalci so lahko pohištvo videli v zanj avtentičnem okolju, v realnem Prostoru v različnih socialnih in časovnih kontekstih. Animiran prikaz je Povezovala subtilno izbrana ambientalna glasba z zvočnimi efekti iz narave (veter, burja...), posebej izbrana in prilagojena za to razstavo, ki je skušala obiskovalca tudi z zvokom prestaviti v drugačno kulturno območje. Kstvarjaci so namenili posebno Pozornost tudi sliki, vonjavam (jabolka na omari, travarica na mizi...), osvetlitvi ter drugim efektom, s katerimi so razstavo dodatno obogatili, uPorabili pa so tudi video zapis. Na terenu so posneli etnografski film z naslovom “Priča o katrigi", ki so ga Predvajali ob razstavljenemu stolu -atrigi in s tem obiskovalcem Posredovali sporočilo: tradicija se nadaljuje, živi naprej. ’’ Predstavitvi zbirk pohištva je avtorica iz muzejskega gradiva izbrala Predmete, ki so estetsko bogati in ki rati v sebi nosijo tudi pričevalnost posamezne kulturne skupnosti, v kateri so nastali v določenem časovnem obdobju. S širšo obdelavo stanovanjske kulture in njenim prikazom kot imaginacije prihodnosti je nastal tudi drugi del razstave, v okviru katerega je avtorica razstavila sodobno dizajnersko pohištvo, izdelano iz ekološkega materiala, lepenke, in kot prikaz umetniškega navdiha skulpture stolov akademske slikarke Dore Kovačevič. Tretji del razstave, imenovan “Ustvarjalnost za otroke" in “Pogled iz otroškega sveta”, je bil pedagoško-didaktični. Zasnovan je bil tako, da so bile najprej razstavljene otroške igrače, ki sojih starši izdelovali svojim otrokom. V začetku 20, stoletja so nastala središča (Vidovec, okolica Zagreba in Laz), v katerih so izdelovali otioške igrače. Med raznoliko ponudbo je bilo predstavljeno tudi miniaturno pohištvo, izdelano po vzoru tradicionalnega pohištva, s katerim so ljudje opremljali svoje domove. V tem deluje nastajala tudi razstava v razstavi: predstavljene so bile risbe pohištva, ki so ga risali predšolski otroci, in pohištvo, izdelano iz kartona, ki so ga po predlogah arhitektov oblikovalcev ustvarjali osnovnošolci. V času razstave so namreč potekale tudi delavnice za otroke in odrasle. Arhitektka oblikovalka Ksenija Jurinec je za odrasle predavala o lepenki kot materialu in pokazala, kako z njo izdelati svetilo ali npr. stol. Pomembno pri teh projektih je, da so se udeleženci z lastnim raziskovanjem in ustvarjanjem seznanili z delom kulturne dediščine. Predavanja so obiskovali predvsem vzgojitelji in učitelji iz zagrebških vrtcev in osnovnih šol. Avtorica razstave Zvjezdana Antoš pa je imela v času razstave tudi posamezna tematska predavanja, namenjena študentom etnologije, muzeologije in lesarstva, učencem lesarkih šol, oblikovalcem pohištva ipd. Ne glede na razdeljenost uporabljenih razstavnih dvoran v pritličju, prvem in drugem nadstropju je oblikovalcem in avtorici razstave uspelo široko razstavno zgodbo povezati v razgibano celoto. Mlada kustodinja Zvjezdana Antoš je s svojo prvo razstavo v Etnografskem muzeju v Zagrebu dokazala, da zna razmišljati o tem, kakšne so možnosti in meje pri prezentaciji pohištva in stanovanjske kulture. Z domišljeno muzejsko zgodbo je na eni strani predstavila tradicionalno kulturo, na drugi pa reminiscenco na to kulturo v današnjem času v urbanem okolju. Domišljeno je na razstavi izvedla tudi pedagoško-didaktični projekt in s tem opozorila tudi na vzgojno vlogo, ki jo ima muzej pri svojem poslanstvu. Ob razstavi je v hrvaškem, angleškem in nemškem jeziku izšel tudi CD-ROM s splošnimi podatki o muzeju in o razstavi, izšel pa je tudi katalog v hrvaškem in angleškem jeziku s povzetki v nemščini, italijanščini in francoščini. Informacije o razstavi so bile dostopne širšemu krogu ljudi tudi po internetu. Posebej velja poudariti, da je razstava z uporabo novodobnih medijev (CD- ROM, internet, multimedija) pritegnila tudi mlajše občinstvo, ki so mu ti mediji veliko bližji, s tem pa mu je približala dediščino. S široko zastavljenim konceptom je razstava opozorila tudi sodobne oblikovalce, da lahko iščejo navdih za svoja ustvarjanja tudi v tradicionalni kulturi, ki jo hranijo etnografski muzeji. Avtorica Zvjezdana Antoš je v katalogu zapisala, daje razstava zamišljena kot zgodba brez konca in da si želi, da bi obiskovalce spodbudila k razmi-šlanju in ohranjanju kulturne dediščine, ki nas obdaja. Pridružujemo se njeni želji. I ; m POKUCSTVO 1 u HRVATSKOJ 0 I t;: V:-M- M1 v »1Ü Hi t lli Hifi I 3 liti Hib >tki [Hhifol n