Sveti Sava.
V petek, 27. januarja so naši pravoslavni bratje Srbi praznovali spomin svojega največjega narodnega svetnika sv. Save.
Sveti Sava se je rodil kot najmlajši sin Stjepana Nemanje in njegove žene Ane okrog leta 1170., pozno, ko se stariši več niso nadejali, da še dobe deco. Ime mu je dano Rastislav, a iz nežnosti so ga doma klicali Rastka. Detinstvo mu pada v ono dobo, ko je Stjepan Nemanja gradil svoje zadružbine in ko se je morda že pričel pripravljati, da konča svoje življenje v samostanu. Razpoloženje na velikožupanskem dvoru je bilo potemtakem zelo pobožno in je zelo vplivalo na mlado Rastko vo dušo. ;Tako ni čada, da je on postal tih, v se zamišljen deček, ki je obračal svoj pogled od bučnega življenja mladih velikašev in ga upiral v oddaljene zemlje, kjer je slišal, da žive bogaboječi ljudje ob postu in molitvi.
Poln takšnih misli pobegne Rastko kot mladenič z nekimi menihi, ki so prišli k Ne-manji po miloščino, na Sveto goro. Roditelji Nemanjini so obupavali kljub vsej svoji po-božnosti radi tega bega in žalost jih je sklonila, ko jim je Rastko po vojvodi, ki ga je zasledoval do Svete gore, poslal svojo posvetno obleko, svoje plave, kakor zlate lase, in jim sporočil, da ni več Rastko, ampak Sava. S Svete goro se ni več hotel vrniti, ampak je še  nanjo   pregovoril  tudi očeta, ki se je že
nahajal v samostanu Studenci, ker se je od- j rekel vladi in vzel rneniško raševino na sebe.
Sava je bil najprej v Rusiku, potem v Vatopedu, a ko je dospel Nemanja 1. 1197., sta obadva obnovila svetogorski samostan Hilandar in utrdila v njem srbsko kulturno središče, kakor so ga imeli Rusi v samostanu Rusiku, Bolgari pa v Vatopedu, samo še čvršče, z boljše organiziranim delom. Po svoji volji je živel Sava medtem samo do očetovega prihoda na Sveti gori, ter pri tem preko mere mučil mlado telo s postom, bdenjem in vsa-kojakim trpljenjem. Čim pride Nemanja, je moral Sava popuščati, ker stari izmučeni vojščak ni mogel gledati trpljenja in mučenja svojega ljubljenčka. Da ga ne bi po nepotrebnem žalostil, je Sava odnehal od svojih asketskih naporov, misleč, da jih kasneje nadomesti.
Pa tudi po smrti Nemanjini leta 1200, — to smrt je Sava na posebno ganljiv način opisal — ni Savi dano, da živi postu in molitvi. Iz Srbije so mu neprestano prihajala poročila, eno bolj črno ko drugo, da naj se povrne v domovino in naj s svojo pametjo, ugledom in spretnostjo pomaga svoji domovini, ki jo razdira borba med prepirljivima bratoma Vukanom in Stepanom. Sava se res vrne, toda šele po dolgih prošnjah, 1. 1207., in nosi s seboj relikvije Nemanje. Pomiril je brata in se potem hotel vrniti na Sveto goro. Toda ljubezen do naroda in Stepanove prošnje eo ga prisililo, da je svojo željo zapostavil obči in ostal v domovini.
Iz   Nemanjine   zadužbine   Studenice   je
razvil Sava delo za prosvečenje Srbije, ali le s slabim uspehom, ker je vrhovna cerkvena oblast bila grška, ki jej ni bilo mnogo do prosvečivanja Srbov. Celo zemlja vobče je bila neurejena, neutrjena, od vseh strani obkoljena od sovražnikov. Zato je Stepan tudi moral iskati oslona na zapadu, odkoder si je vzel tudi drugo ženo in kjer je hotel izprositi tudi kraljevsko krono. Sava tega ni pričakoval v Srbiji, njega so bratovi koraki žalostili in žalili. Zato se je zopet vrnil na Sveto goro.
Toda le za malo časa, kajti brzo se je zopet izmiril z bratom in v dogovoru ž njim odšel v ftikejo, kjer je dosegel pri carju Teodora Laskaru in patriarhu Emanuelu, da so srbsko cerkev priznali za samostalno in jej dali metropolita v osebi Save samega. Sedaj je Srbija imela čvrsto podporo za izvajanje kulturne organizacije. Sveti Sava se je mogel vrniti v domovino in takoj započeti s svojim plodnim prosvetiteljskim delom. Ko je zgradil čvrste in zanesljive temelje srbskemu kulturnemu razvoju in ko je s svojim nasvetom in delom pomogel bratu Stepanu, da Srbijo utrdi in uredi, je s tem položil osnovo za bodočo veličino Srbije. Za vsako najmanjšo stvar se je brigal. Dvigal je samostane in cerkve, izdeloval pravila za nje, zbiral je in prevajal cerkvene knjige in zakone, opisal je j edinstveno, skladno in z globoko nežnostjo življenje svojega očeta Nemanje, s samostanskim imenom Simeona.
Sava je  bil tako prvi srbski književnik, prvi uvajalec zakonov, prvi organizator cerkve
—    2    ~
in    prosvete,   prvi   dalekovidni   državnik   in razborit diplomat.
Ko je povsod započel in v pravo smer napotil delo za narodni in državni naredek, ga je takratno visoko spoštovanje do svetih krajev nagnilo, da je dvakrat potoval v Palestino. Prvokrat kot metropolit, drugokrat, ko je že odložil to čast in jo predal v zanesljive roke Arzenija Prvega. Na drugi poti je posetil ne samo Palestino in Sirijo, nego tudi oddaljeno Afriko. S pota pa se ni več vrnil v Srbijo- 14. januarja 1236 se je na povratku iz Svete dežele na praznik Bogojavljenja prehladil ter umrl v Ternovi na Bolgarskem pri svojem sorodniku, bolgarskem carju Jovanu, s čigar hčerjo je bil oženjen njegov sinovec, srbski kralj Vladislav. Tu je bil sveti Sava tudi pokopan v novi cerkvi „40 mučenikov"
Vladislav je le s težavo izprosil njegove relikvije, da jih položi v svoji zadužbini Mi-leševu blizu Lima in Prijepolja, kjer so počivale vse do leta 1595. Takrat jih je Sinan pasa na Vračam pod Beogradom zažgal, da zatre duh svetega Save med Srbi, ker jih ta duh drži čvrste in nezlomljene, polne nade v osvobojenje.
Savine relikvije je zažgal, ali njegovega duha med Srbi ni mogel uničiti.