GLASI LO - PROSVETNIH - DRUŠTEV
.M/muh
-..........
LETO I.	MAREC
604 i i;
Naš čolnič otmimo! Naša pot Pomenki
Čemu pa društva?
VSEBINA :
1 Telovadba ^ Društveni oder 6 Petje
10 Listnica uredništva
List izhaja mesečno in stane do konca leta 6 lir. UREDNIŠTVO: Via Orzoni 31. — Gorica.
13
14
15
16
DRAMAT. ODSEK.
Naša »Prosvetna Zveza je opa* žila veliko pomanjkanje iger, ki vlada po naših društvih. Preskrbe* la je zato lepo vrsto iger v rokopis sih, ki spadajo pa vse pod zakon literarnih lastnin, in niso torej brezpogojno javna lastnina.
Imamo pod temi pogoji sledeče igre na razpolago:
Viktor Leon: Omikanci, igrokaz v treh dejanjih.
Kari pl. Carro: Orjaška igrača, nar. igra v štirih dejanjih.
Kari pl. Carrd: Ženitev, igrokaz v treh dejanjih.
Fr. Ambrozij P. R.: Pod varst; vom Matere Božje, ljud. igra v šti* rih dejanjih.
Moliere: Namišljen bolnik, ko* medija v treh dejanjih.
Blumental: Pri belem konjičku, veseloigra v treh dejanjih.
P. Petrovič: Duša, drama v treh dejanjih.
Ks. Koblar: Bele vrtnice, slika življenja v štirih dejanjih.
K. Ettlinger: Pritožna knjiga, komedija v 3. dejanjih.
Ig. Borštnik: Stari llija, narodna igra v treh dejanjih.
A. Medved: Crnošolec, narodna igra.
A. Medved: Crnošolec, narodna igra v 3. dejanjih.
K. Schoenherr: Hlapec, narodna igra v 3. dejanjih.
K. Schoenherr: Hapec, narodna igra v 3. dejanjih.
Opazka: Druge igre, ki jih imamo tucli še v zalogi, priobčimo v prih. številki.
PEVSKI ODSEK.
Narodne pesmi, ki jih toplo pri= poročamo našim zborom, in ki jih ima na prodaj KTD v Gorici: a) ZA MEŠANI ZBOR
1.	A. Grum: III. venček narod; nih pesmi. Harmonizacijo imajo preprosto in lepo, kot nalašč za podeželske zbore. V zbirki se na? hajajo med drugimi tudi sledeče * vedno lepe narodne pesmi: Sinoči je pela; Leži, leži ravno polje; De= laj, delaj, dekle pušeljc; Je pa davi slanca pala — obe melodiji; Majob ka, kaj si strila.
2.	O. D e v : Slovenske narodne pesmi. I. zv. Po tej zbirki naj seže* jo bolj izvežbani pevski zbori. V njej najdeš dobro znane napeve: Kako t' bom ljubila; Dekle na vrtu zelenem sedi; Vigred se povrne; Oj tam za goro; Gozdič je že ze* len.
3.	O .D e v : Slovenske narodne pesmi iz Ziljske doline in Podroža. Kdo ne pozna še prelepih koroških narodnih, kakor »Gor čez izaro« (Gor čez jezero) in »Jaz mam pa konjča belega?« Omenjena napeva = harmonizirana za mešani zbor * dobite v tem zvezku.
4.	Hafner: Kitica narodnih, ki jo pri pevskem nastopu prav lahko proizvajate poleg umetnih pesmi.
5.	V »Pevčevi Pesmarici«, (I let? nik), ki jo izdaja dr. Kimovec, je polno narodnih in v narodnem du* hu zloženih pesmi, npr.: Zagorski zvonovi (Premrl). Po planincah sem hodil (V. Vodopivec). Prek* murske narodne (Dr. Kimovec).
DRUŠTVENI VESTNIK.
Tudi v našo Krajino je prišla pomlad. Ni se oglasila samo po travnikih in brdih, tudi na prosvet; no polje je posijalo solnce. Vzbudi; lo se je zlasti v preteklem letu sko; ro v vsaki vasi prosvetno društvo. Nekatera so bolj procvitala, druga manj! Splošna želja pa je bila zdru; žiti ta društvi in jim pomagati. Kdo naj to stori? Našli so se delavci, med njimi navdušeni fantje, ki so vkljub nujnemu delu v vinogradih, prišli lansko jesen 5. oktobra v Go; rico in postavili temelj, prosvetni stavbi, ki se imenuje
PROSVETNA ZVEZA.
To ime je dandanes že znano po naši Krajimi. Kako tudi ne? V svojem okrilju ima ta matica nad 70 prosvetnih društev, katera se obra; čaj o dan na dan za nasvete, pomoč in predavanja. Čeravno je Zveza stara šele pol leta, vendar je obho; dila že vso Goriško. Vsako društvo, katero stoji na krščanskem in na? rodnem stališču ne le v besedah, ampak tudi v delu sprejema v svoj delokrog. 5 tečaji je dvignila Zveza po deželi nede prah, ampak narodno in versko zavest. Tam sredi Vipavske v Sv. Križu je za; stavila svoje delo. To prijazno me« steče s prijaznimi meščani in nav; dušenimi okoličani je štiri večere o; pazovalo, poslušalo in presojalo de* lo Prosvetne Zveze. In sklep je bil: Pridite še! Bilo je tako domače! In ravno domačnost, družinsko misel si je vzela zveza za svoj program. Iz vinorodne Vipavske je obiskala Zveza Cerkno, v katerem se je ro; dilo že lepo število umetnikov in narodnih prvakov. Tu so se zbrali vrla dekleta in fantje in možje, "^ra; ve slovenske korenine in z zani; manjem prisostvovali dvodnevne; mu tečaju, ki je imel izobraževalno vzgojni značaj. Iz naših Gor, kjer
vlada prava zavednost je bila po; vabljena Zveza v Rihemberk, de-želo rajskomilo, kot jo opeva Gre; gorčič. Prava slovanska gostoljub; nost in prijazno ukaželjno ljudstvo je tri večere med petjem in pozor; nim sodelovanjem spremljalo pre; davatelje. Iz dežele se je pomaknila Zveza v mestno ozračje. Št. Peter pri Gorici in Solkan sta bila več ve; čerov priča delovanja »Prosvetne Zveze«, sta to delo odobravala in mu z obilno udeležbo dajala prizna; nje. Mesto, v katerem posebno vztrajno prospeva kulturno delo je Idrija. Tudi v tem mestu je Zveza priredila dvodnevni politični in iz; obraževalni tečaj, na katerem so Idrijčani pokazali, da umejo po; membnost izobraževalnega dela in se ga vneto udeležujejo.
Nekaj posebno razveseljivega je bil tečaj v Števerjanu. Na teh gor; kih tleh je našla Zveza ugodna tla in prosvetno gibanje je ravno v čvrstih Bricih začelo poganjati prve korenine. To je izpričal tudi izobra; ževalni tečaj v Kozani, ki je bil si; cer kratko odmerjen, vendar pa do; bro zasnovan. Kaj naj reče Zveza o Tolminu? Enodnevni tečaj je prire> dila v tem prijaznem mestu in vesela je bila mnogoštevilne udeležbe oko; liških društev. Ta tečaj je bil res nekak mladinski tabor. Istotako se je dobro obnesel prosvetni tečaj v Dornbergu, katerega se je udeleže; valo od 300—500 ljudi, večinoma krepkih mož in fantov. Če dodamo k omenjenim tečajem še izobraže; valni tečaj, ki ga je imela Prosvet; na Podzveza za Trst v Senožečah in telovadni tečaj, ki se je vršil mar; ca v Gorici, znaša skupno število tečajev, ki jih je Zveza priredila v prvem polletju svojega obstanka 12. V tem času je imela Zveza črez 170 predavanj. Pa na številko ne gleda; mo, želimo le, naj bi se iz teh teča;
jev in predavanj razširilo in poglo« bilo prosvetno delo med našim slo* venskim ljudstvom.
Prosvetna Podzveza v Trstu.
Ogromno delo, politična razdeli« tev in velika nujnost so narekovali Prosvetni Zvezi ustanovitev Pod« zveze, ki jo vodi posebni v to odlo« čeni odbor v Trstu. Dasiravno ob« staja ta prosvetna podružnica šele en mesec, je že razširila svoje delo* vanje na Notranjsko in priredila v Senožečah izobraževalno * vzgojni tečaj.
OKROŽJA.
Pravijo, da več glav več ve. Zato stoji tudi Zveza na stališču, naj si posamezni okraji po deželi izvolijo svoje okrožne odbore iz učlanjenih društev. Ti voditelji poznajo razme« re svojega kraja in na ta način lažje vodijo prosvetno delo v svojem okolišču.
Do sedaj so se ustanovila in po* voljno delujejo naslednja okrožja:
1.	idrijsko s sedežem v Spodnji Idriji. Učlanjena ima društva v Idriji, Spodnji Idriji, Črnem Vrhu in Godoviču.
2.	Gornjevipavsko okrožje s se« dežem v Vipavi. K njemu spadajo društva v Vipavi, na Slapu, Št. Vidu, Šturijah, na Colu, v Vrhpoju, Bu« danjah, na Gočah in Podragi.
3.	Srednjevipavsko okrožje s se« dežem v Sv. Križu. Pridružila so se mu društva v Črničah, Sv. Križu, Ba« tujah, Skriljah in Kamnjah.
4.	Dolnjevipavsko okrožje s sede« žem v Dornbergu. Obsega društva v Dornbergu, Zaloščah, Saksidu in Gradišču.
5.	Gregorčičevo okrožje s središ« čem v Rihemberku. Priklopljena so društva v Rihemberku, Brjah, Vel. Žabljah in Šmarju.
6.	Crekljansko okrožje s sedežem v Cerknem. Priključila so se k temu
okrožju društva v Cerknem, na Straži, Planini, Ravnah, Zakrižu, Orehku, Šebreljah in Novakih.
7.	Tolminsko okrožje za tolminski okraj. Obsega društva Zatomin, Po« ljubin, Ljubin, Volarje in Sela.
8.	Obmejno brijsko okrožje s se« dežem v Števerjanu. Začasno ima vključena društva v Števerjanu, Bi« ljani in Cerovem.
9.	Kobariško prosvetno okrožje z društvi v Livku, Iderskem, Sužidu, Svinem, Kredu in Starem Selu. Ostala društva so podrejena nepo« sredno »Prosv. Zvezi«.
DRUŠTVA.
Prosvetno društvo »Mladika« v Gorici. Naša solnčna Gorica se je zganila. Zbrali so se člani in članice, katerim je za resno prosvetno delo in ustanovili Prosvetno društvo. Za predsednika je izvoljen g. dr. Braj« ša. Redno vsaki teden v pondeljek se vrši dekliški in'v sredo fantov« ski večer. Dvakrat na teden ima moški zbor redne pevske vaje in vsako drugo soboto priredi društvo prijateljski večer za vse članstvo. Društvo je še mlado zato je v njem življenje in upanje na uspešni raz« voj.
Sv. Križ. Društvo, ki šteje 164 članov in članic živahpo dela. Zla« sti so prinesli novo življenje v dru« štvo fantovski večeri, ki se vršijo redno vsaki teden. Društvena knjižnica šteje nad 1000 knjig. Društvo ima moški in mešani zbor, katerega vodi gosp. K. Cigoj.
Godbe ni krožek v Gorici je ve« sela prikazen na prosvetnem polju. Šteje okrog 30 članov pod vod« stvom vrlega učitelja glasbe g. Pe« troviča Josipa. Razveseljive uspehe je pokazal ta mladi orkester na raz« nih tečajih, n. pr. v Sv. Križu, Šte« verjanu in dr. Redne godbene vaje ima krožek vsaki teden dvakrat.
v v O m V	1	•	J
J/las cotnic otmimo!
romade oblakov zaslanjajo obzorje brezbrežnega morja. V divjih sunkih rije vihar po vodah, peneče se gore rastejo, padajo, črni vrtinci se odpirajo kot velis kanska žrela. In sredi grmečih voda plava čolnič, gnan od sproščenih vetrov, plava v črni noči in ni mu zavetja in ne zvezde na nebu. Vse višje rastejo vodni grebeni, v napadu treskajo ob tenki obok čolniča in pljuskajo črez krov in brizgajo veslarju v izmučeno obličje. Črez vrhove valov, skozi temne vrtince mora mirno in varno voziti čolnič, ker smrt preži nanj in na veslarja.
V čolniču stoji visok in prožen pogumni veslar. Temna senca mu je pala na obraz, obup mu stiska srce. Toda, glej, dvignil je glavo: Ali ne blesti tam daleč ob robu črnega nebesa svetal pas? Orlovsko oko veslarja ga je uzrlo, vidi ozek trak proda, tiho zavetje čolnu in človeku. Ta rob zemlje je treba doseči, tam na onem pesku bo zagorel ogenj, da se ob njem ogreje trudni veslar. V mogočnem loku udarja z vesli v črne valove. Naprej skoz noč zarji naproti! Naš čolnič otmi, veslar!
Ta samotni čolnič je DOM SLOVENCEV, ta pogumni veslar je SLOVENSKI NAROD. Od vseh strani drvijo proti njemu mogočni valovi, da ga uničijo, da zdrobijo njegovo dušo, da mu izjejo telo. Motni valovi podlosti grmijo proti slovenskemu domu. Greh hoče Slovencem zlomiti značaj, zastrupiti srce, omehkužiti ves rod, tako da bi omagal veslar in omočen zginil v globini. Razdejani domovi, prepiri v vaseh, sovražen boj med brati, surovost v mladini — tb je strup, ki naj skvari kri veslarjevo. S krepkim udarcem razbije veslar prvi umazani val, a gora za goro se vali proti čolnu. In v obupu dvigne utrujeni čolnar oko v oblake in zaječi: Kedaj bom zmagal?
Glej, razmaknili so se oblaki na zapadu, pretrgalo se je črno nebo, svetal orjak stoji na obzorju. Iz črnega groba je vstal, razbil je vrata smrti, da bo kazal luč vsem, ki v temi blodijo. Pred nami je Zveličar. Tam stoji, svetal in visok, dobroten in pravičen, v roki drži luč, ki sveti nam vsem v tmini življenja.
Zgrabi za veslo, pogumni brodar! Švigni, naš čolnič slovenski, tja k Njemu, ki je večna Pravica. V strašni stiski, dan na dan napadan kliče slovenski brodar iz temne noči k večni Luči na obzorju:
Zveličar naš! Dal si mi čolnič, da ga privedem v varni pristan. Drugim si dal ladje — velikanske, svetle jadrnice, meni si izročil čolnič, orehovi lupini enak. Gospod, ne daj, da poginem! Iz teme naj privedem čolnič k Luči, iz viharja v Mir, iz krivice v Tvojo Pravico! Ti, ki si dal življenje velikim in malim narodom, Ti me ne boš za* pustil v uri viharja!
Glej, nove, mlade sile prešinjajo telo slovenskega naroda — veslarja. Mladost se budi v njem, mladi rod vstaja v njegovih mišicah. Zaupno zre veslarjevo oko v Zmagovalca na zapadu, z novo silo udarja veslo v vode in z usten čolnarjevih zveni zmagoslavna pesem velikos nočna. Bratje, naš čolnič otmimo!
Dragi prijatelji!
i listi vam prinašajo pozdrav mož, ki se že bližajo vrhuncu življenja. Ko vidimo, kako se zbirajo prvi tisoči slovenskih mladeničev in mladenk pod zastavo Prosvetne zveze, čutimo mi starejši možje, da nam ponosno veselje navdaja srce. Čutimo pa tudi, da smo dolžni, pokazati pošteni slovenski mladini katero cesto v bodočnost naj si izbere. Svet je širok, poti so v njem zapletene. Fant, ti prožiš svoj prvi korak i hiše očetove: Kam? Mladenka, ki boš morala izbirati med ravno potjo poštenja in med tisoč blodnimi ste= zami, tebe vprašam: Kam? Narod slovenski, kam? Jasna nam mora biti pot, da pridemo vsi, mladina in ljudstvo, do vzvišenega cilja, ki blesti v daljavi.
KAM GRE NAŠA POT?
Kam sq namenjeni vsi tisoči, ki se združujejo v naših prosvetnih društvih, kam hočejo? Naša pot je tista, ki vodi do prave krščanske izobrazbe. Ta pa obsega celega človeka: njegovo dušo in njegovo telo. Oboje je treba primerno gojiti.
Nepopolno in omejeno bi bilo kulturno gibanje, ki bi skrbelo ie za vzgojo telesa, kako puhlo bi bilo društvo, ki bi se odpovedalo vzgoji značaja! Značaj pa more vzgajati le oni kulturni delavec, ki upošteva vzgojno velesilo vere. Iz tega živega vrelca so zajemali vsi pravi vzgo= jitelji od globokega misleca Platona, do najnovejših narodnih vzgo* jiteljev (n. pr. Foerster). In tolmač slovenske narodne duše Simon Gregorčič, je vsem onim, ki iščejo pot do prave izobrazbe, pokazal tole smer:
Navzgor oči — za žarkom solnca zlatim Tam vir je luči: Solnca plamna sreča. Navzgor srce — v višave rajsko svetle, Tam sreča biva večno obstoječa. To je naš prvi cilj: V srce krvaveče slovenskega ljudstva hočemo vliti trajno zaupanje in neomajno vero v večno Dobroto in Pravico.
Mnogim je namen kulturnega delovanja drugi. Podati hočejo človeku le neko zunanjo oliko, ki se tiče bolj telesa, kakor duha. Višek kulture vidijo nekateri v tem, da se zna kdo ^ — '-'anjati, moderno obleči, rabiti lepe fraze i. t. d. Mi sicer zunanje olike nikakor ne za= metu jemo. Tudi to hočemo skrbno, brez pretiranja negovati, a nikakor ne polagamo v zunanjost bistva vse izobrazbe. Dušno in telesno zdravih ljudi hočemo. Da, tudi telesno! Zato hočemo pospeševati ljudsko zdravje z navodili in opozarjati narod pred nevarnostmi.
Zdravo telo in v njem zdrava duša, tako mora biti. Ta človeška duša ima pa razne zmožnosti. V duši se udejstvuje razum in volja in v obojih skupno s človeškimi čutili — čutnost. Vse tri zmožnosti so predmet naše izobrazbe in vzgoje.
Pa le krščansko kulturno naziranje — zopet poudarjamo — ima v svojem načrtu vsestransko izobrazbo celega notranjega človeka — le ono pozna in uporablja vspešna sredstva, ki prodirajo v notranjost človeškega srca.
V drugih kulturnih smereh se povišuje samo izobrazba človeškega razuma.
Zanemarja se pa skoro popolnoma vzgoja volje in srca.
Krščanska prosveta pa si stavi nalogo vzgajati um, voljo in srce; cilj svoje vzgoje vidi v stvarjanju značajev, ki črpajo svojo moč in trdnost iz večno * veljavnih verskih, nravnih in etičnih načel. V tem oziru stoji prav gotovo naše kulturno gibanje ne le na najširši, temveč tudi na najbolj trdni podlagi.
»H kulturi spada — pravi \Veiss (Apolog. 5. str. 699) — predvsem izobrazba duha in srca.« — »Izobrazba človeka — izvaja Paul Leop. v svrho znanosti, umetnosti, tehnike raznih vrst, je pa tudi nravna in svrho znanosti, umetnosti, tehnike raznih vrst, je pa tudi nravna in verska, in obstoji v spopolnitvi značaja in udejstvovanju volje s čed= nostnim življenjem!« — »Prava izobrazba in pravi napredek slonita na dvojni podlagi, na znanju in čednosti«, (isti \Veiss. Str. 2, 688.)
Trojni zmožnosti našega duha odgovarja trojni predmet: razum teži po resnici, volja po dobroti, čutne zmožnosti po lepoti.
Modroslovcem velja Resnica, Čednost, Lepota, za nerazdružno trojico. Drugo je z drugim tesno zvezano. Kar je resnično, je tudi lepo in dobro.
To troje črta tudi pot vsemu našemu delovanju. To je, kar pri« poroča naš pesnik:
»Za vse, kar lepo, dobro je in sveto Srce naj bode tvoje vneto!«
(S. Gregorčič.)
PO SVETLIH POLJANAH RESNICE.
Odpreti hočemo tedaj svoje oči resnici. Prava izobrazba se ne boji resnice, je pa strupena sovražnica laži in zmote.
Kakor luč, ki širi svoje žarke povsod in preganja temo, tako pre« ganja resnica nevednost in zmoto. Resnica ima, kakor luč, v sebi moč, in se jej ni bati, da bi jo tema premagala. — Skrbne pazljivosti nam je treba, ker ni vse zlato, kar se sveti. Le resnica nas bo vodila po svetlih poljanah, ki jih obseva solnce prave omike. V svrho izobrazbe
razuma bomo večkrat prinesli iz razsežnega zaklada znanosti članke iz raznih njenih panog predvsem seve o predmetih, ki utegnejo zanimati naše čitatelje. Z duhom hočemo se povspeti do solnca in zvezd premotriti želimo čudesa, ki so posejana po nebesnem oboku
Duh naš se bo sprehajal po raznih delih naše zemlje ter občudoval zanimivost ki nam jih nudi človeštvo, živalstvo, rastlinstvo. Raz* iskoval bo tajnosti, ki jih skriva naša zemlja in stvarstvo sploh.
Nepregledna polja za udejstvovanje našega razuma!
POT DO ČEDNOSTI IN DO ZNAČAJA.
Kakor hrepeni razum nevzdržno po resnici, tako teži naša volja po dobrem — po čednosti. Le v tej počiva in miruje. In uprav v tej točki je treba spretnega vodnika. Pokvarjena človeška volja često zagrabi zato, kar je navidezno dobro.
. Krščanski kulturi je lastno, da blaži in spopolnuje naravo, da čisti in krepi človeško voljo s premagovanjem, ter jo dviga nad čutnost.
Lepo izvaja to Weiss (Ap„ 2. 668): »Vsak kulturni razvoj je le izraz onega, kar so v onem času ali v dotični smeri smatrali za srečo ali blaženost.« Sofisti so jo iskali v telesni moči in v zvijači duha, epi= kurejci v čutnem vživanju .. . stojiki in farizeji v ošabnosti in pona; šanjem s čednostjo. Kitajci vidijo blaženost v delu, Indijci v mirovanju in sanjanju, Grki v telesnem zdravju, lepoti in vžitku; Rimljanom je bila blaženost v vladanju in gospodo vanju celega sveta, Germanom v lovu, boju in pojedinah, Ircem v petju in potovanju, vitežtvu v časti in dejanju...
Krščanstvo pa uči svoje privržence iskati blaženost v tem, da bla= žijo plemenitijo naravo in sicer celotno naravo, t. j. glavo, voljo in srce.
Enostranska vzgoja ene ali druge strani postane usodepolna. To je šibal že pesnik:
Po glavah svetlo je in jasno, A v srcih zimsk je mraz in mrak; Tam ne poganja cvetje krasno,
Tam ne odmeva spev sladak.--
Ti pa srca mi čuvaj cvetje Da mraz ne stre ga in vihar. Ne le glavo, tudi voljo in srce je treba izobraziti. In na to stran izo; brazbe, na vzgojo volje in srca hočemo polagati glavno važnost kul= turnega delovanja.
Prodreti nam bo treba v globočino človeška srca — in z veliko obzirnostjo ker »brezmejno ko Bog, je svetišče srca.«
Tu bo treba puliti in trebiti plevel, sejati pa cvetlice čednosti, in tako vzgajati sebi in v druzih prave značaje:
Značajen sam, še v ljudstvu značaj oživljaj, goji in krepčaj! A ne pozabimo pri tem na zlato pravilo:
»To bodi edina ti prava prostost Če imaš počutke v oblasti To bodi najvišja modrost in krepost Brzdati in vladati strasti.«
Vspeh tega truda bo vsak sam globoko in prijetno občutil, saj: »Le v jasnem valovju pokojnega srca Prekrasno nebo vesoljno se zrca ...« Ko bo naša duša podobna vrtu, v katerem stoje krasno posejane gre= dice samih čednosti in iz katerega smo iztrebili vso ljuliko in plevel, potem bo cilj naše vzgoje dosežen.
POT DO UMETNOSTI.
Poleg težnje po resnici in čednosti živi v človeškem srcu težnja po lepoti.
Ta se dejstvuje po čutilih v našem duhu, pri katerem sodeluje razum in volja. Resnično lepo mora toraj biti, le kar odgovarja za= htevam resnice in čednosti.
Kar tem nasprotuje, ne more biti v pravem pomenu lepo, zlasti ne, če nasprotuje nadnaravni resnici, dobroti in lepoti.
Težnjo po lepoti bomo udejstvovali z gojitvijo umetnosti. To polje je nad vse razsežno. Vsak čut skoro tvori posebno umetnost. Imeli bomo priliko občudovati tvorbe kiparstva, slikarstva, petja, glasbe itd.
Prava umetnost mora človeka blažiti, povzdigovati, ne pa ga po= ni zevati. In tudi v tej točki se razlikuje krščansko pojmovanje od svo* bodomiselnega, katero motri lepoto le po čutnem učinku, ki hoče z gojitvijo umetnosti le strastem streči.
Gojiti v ljudstvu čut prave umetnosti bo nemala naloga tudi na-šega prosvetnega dela.
Umetnost po našem pojmovanju mora strasti zatirati in dvigati duha do izvora vse lepote — do Boga.
Cilj prosvetnega dela je voditi človeka do naravne, in ga pod; pirati v dosego nadnaravne blaženosti. Pot do tega cilja je pravilno udejstvovanje razuma, volje, srca in čutov. V to je potrebna primerna izobrazba in vzgoja.
Veliko in važno je to delo. Nujnost njegovo pa pričajo kričeče razmere v katerih živimo. Nerednost, pokvarjenost in posurovelost se je silno razširila povsod. Čast naša zahteva, da se postavimo v bran.
Da bo pa vspeh bolj gotov, je treba to delo lepo usmeriti, uravnati, po gotovem načrtu.
Naš list kakor tudi naša prosvetna društva si stavijo uprav nalogo, vzgojno delo sistematično urediti in izvesti.
Brez načrta je skoro vsak pouk brezuspešen.
V dosego svojega namena hočemo večkrat stopiti v domačo hišo za ognjišče, podati se na polje, v delavnico, obiskati šolo, muditi se zlasti v naših društvih, a ogledati si hočemo tudi javno življenje — in prilično zakonodajo, ki posega v kulturno žitje naroda.
Naše delo pa zahteva požrtvovalnosti in vzajemnosti. Vsled tega naj bo vsakdo pripravljen duševno in gmotno sodelovati pri kulturni obnovi našega ljudstva.
Bratje! Iščemo vodnikov. V vsaki vasi naj vstanejo! S šopkom za klobukom, z vriskom na ustnih, z vero v srcu naj kažejo naši složni narodni družini pot do solnčnih vrhov, kjer poganja plemeniti cvet prave izobrazbe!
POMENKI.
Mi, kar nas jc kovarjev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj; kako zvene nam duše, bomo poslušali — zakaj?
Morda pod kladivi se nam oglasi kdaj srce, k v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo kot zvon, da bomo krog njega se zbrali.
(Župančič, V zarje Vidove.)
ŽIVLJENJE.
ravijo, da je naše življenje podobno reki. Tam na solnčnih gorah izpod sivih skal priteče na dan stu* denec. Ob njem cveto ciklame in v tihih večerih pri; hajajo k njemu srne pit vodo. Skrivnosten je ta iz? virek. Skrit je v grmovju, obdan s skalami. Pravljičen je. Ob njem si češejo lase, prepevajo pesmi in igrajo kolo gorske vile, vedno mlade deklice, katerim nihče le pozna očeta in se ne smejo ne možiti, ne roditi. Vabljiv je. Pastir in planšar pijeta iz njega, žejni pla* ninski kosci se ustavljajo ob njem. Globoko se utisne človeku v spomin podoba tihotnega vrelca in še pozno v letih se do? misli nanj. »Studenček pod skalo, kako si vabljiv in v svoji krasoti, kako ljubeznjiv. Mi dva sva si stara prijatelja že, ko dan sem za dne* vom obiskaval te.«
Iz studenca zraste potok. Ob njem postavljajo otroci mlinčke in fužine, njegovi valčki nosijo papirnate barke, pod njegovimi kamni iščejo dečki rake in postrvi in v njegovi vodi perejo dekleta perilo prepevajoč pesmi.
Lepa, poskočna, živa je pesem, ki jo prepevajo njegovi valovi in zdi se človeku, da v njej posluša cvenk cekinov, ki jih šteje' gorski mož, kosmat in bradat in še bogat povrhu. — Zgodi se pa, da včasih potok naraste. Ko se joka sneg ob gorskih slemenih, ko se utrga oblak v gori, takrat vzkipi potok, naraste, buči, besni, trga bregove, podira mostove, lomi jezove in dere v dolino neugnan in divji, da se pred njim tresejo celo grčavi hrasti in trepetajo sočnate vrbe. Iz mirnega potoka je nastal divji hudournik.
Potok naraste v reko. Po dolini teče, goni mlinska kolesa, vrti stroje v fabrikah in nosi čolne in ladje. Trudna postane ta reka, počasi leze in motni so njeni valovi. Komaj čaka, da pride do izliva, kjer jo sprejme morje v svojo neskončnost in se oddahne od težke poti. Tu šele pozabi na črne fabrike, zaprašene mline, umazana mesta, skrite vasi in celo na planine, kjer je njen pravi dom tam pod skalo ob ci= klamah in vilah.
Bratje, sestre! Kaj ni res naše življenje podobno reki? V zibelki začenja svojo pot. Vile rojenice mu prepevajo jutranjo popevko,
skrivnosten pajčolan je zagrnjen nad njim. Potoku je podobno naše življenje v mladostnih letih. Vse je prepleteno z domišljijo, polno življenja in moči. Pridejo pa leta, ko postane hudournik. V osrčju se zgane, oblak se utrga v nepremišljenosti in prestopa bregove za« konov ter podira jezove in mostove, ki jih je zgradila vzgoja. Šele polagoma v letih se umiri. Počasi teče in utrujen komaj čaka, da mu zvon iz lin zapoje pesem uspavanko in se zlije v večnost, kjer je varno pred zablodami.
Tako je naše življenje. Da srečno dokonča svoj tek, potrebuje bregov in jezov zlasti v letih hudourne mladosti. Gorje mu, kdor na« menoma ruši bregove in podira mostove življenju našemu! S prodom obsejane njive in s peskom in blatom posuti travniki mu bodo v kazen. Zalibog, da je v naših dneh veliko razdiralcev in rušilcev mla« dostne sreče. Javnost jo podira: v osmrajeno ozračje romanov, kinov, modernih prozornih cunj, opolzkih zabav, pohotnih namigavanj in varljivih vab tira ta zločesta roka mladostni tek življenja. Tam se življenje umaže, usmradi, postara. Nič čudnega, če imamo vedno več mladih starcev.
Družina podira jezove lastnim otrokom. Živijo na svetu matere — hijene, ki so po sili postale roditeljice. Lastnim otrokom kradejo z zgledom in besedo mladostno cvetje in petje in jih z obema rokama porivajo v blato, ker so jim v nadlego in breme. Očetje — krvosesi iščejo cvenka in imajo lastne otroke za pse, ki jim lovijo in zbirajo zlati plen. Za Judežev denar prodajajo ti grabeži lastno kri.
Mladina sama sebi žaga mostove in brezskrbna skače po na« lomljeni brvi čez deroč potok. Lepota in dota, okraski in laski, en hip in en utrip, ti družijo življenja in povzročajo štrajke, iz katerih ni življenja. Odtod toliko živih mrličev med nami.
Da bi se otresli teh mladih starcev, odkupili prodano kri in oživili te žive mrliče — to je namen naših pomenkov. Vemo dobro, bratje, da rabimo vodnike v našem mladostnem življenju. Matere nam ne znajo rešiti ugank, očetje se ne brigajo zanje, učitelji nočejo, duhov« niki si večkrat ne upajo. Tako deremo v dobi hudournika brez jezov in mostov. Ob bregu pa stoje s prekrižanimi rokami in kletvino v ustih oni, ki nas sodijo le po zunanjem, ne poznajo pa naše notra« njosti. Sami skušamo rešiti življenjske uganke in se neizkušeni za« pletamo v zanjke, iz katerih se rodi kes. Vsi recepti v obliki pridige in ukazov, puhlega modrovanja in zmerjanja ne dosežejo naših ran, ampak jih šele povečajo. Mesto jekla, delajo iz nas kositer.
Pa se dvignemo sami! »Mi, kar nas je kovačev, bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj.« V teh prijateljskih pomenkih poglejmo bistro v valove življenja in si zaupno povejmo, kakšni so ti valovi in kakšni bi morali biti. Za to, bratje, je pa treba bistrih oči. Kdor je slep, njemu zastonj opisuješ lepe barve in kdor je gluh, ne sliši ljubkega zvonenja. V teh pomenkih bomo dramili in klicali-vse, če se kdo ne vzbudi, ni naša krivda.
Naši pomenki ne bodo pridige: te spadajo v cerkev, tudi ne bodo zabave: te spadajo v gledišče, ne, naši pomenki naj bodo prijateljski razgovori, iz katerih se bodo učili z jasnimi očmi gledati življenje oni, ki jim ga je zatemnila tuja ali lastna krivda. Naši pomenki naj bodo
ne predavanja, ampak razmišljanja, v katerih nam bo zrastlo spo* štovanje do življenskih skrivnosti, ki jih je oblatila moderna javnost.
In še več! Ti naši razgovt>ri, naj bodo socialna šola, v kateri bomo sejali zrna, ki naj oplode naše družine, vasi, društva, stanove in narod. Iščemo kovačev, ki bodo kovali značaje, iščemo sejalce, ki bodo sejali srečo!
O, bratje, bratje — prišel je čas!
O, bratje, bratje — kako je v vas?
Sosli vaše njive zorane?
(Župančič, Mlada pota.)
■A.fji
SKRIVNOST.
Pomlad prihaja. Tam v brajdi je zapel ptič, zacvele so breskve in mandeljni, zavriskal orač, zasadil nož zemlji v prsa in pognal konje po brazdi. Zemlja se je odpirala, razmikala in predno je zapel opol= danski zvon čez brajdo je bila njiva zorana in brazda posejana. Oj ta materinska zemlja! V sebe je sprejela miljon življenj — vsem. je data prostora, vse je hranila iz sebe in\jih skrbno zavijala pred mrazom. Pod to rujavo rušo je vzklilo morje kalic nevidno in skrivnostno.
Gorje mu, kdor bi uničil te kalice, življenja in skrivnosti polne! Kaj porečete, bratje, človeku, ki bi dirjal s konjem po zasajeni njivi? Kaj porečeš, sestra, človeku, ki bi treščil ob tla lonček, v katerem spi kalica; ne, spi — živi in raste tvoja cvetka ljubljenka?
Bič in palica, ogorčenje in jeza.naj zadene onega, ki tepta živ* ljenje kalici, obetajoči cvet in sad.
Prijatelj! Tvoja mati je podobna tej pomladanski zemlji. V svojem osrčju je doživela skrivnost življenja. Po zimskih urah, ledenih in mrzlih, nevarnosti in težav polnih — je prišla pomlad za našo mater. Takrat je njena duša doživela cvetje in petje, radost in skrivnost — saj je rodila življenje. Boš li pustil, c!a se bo kdo nors čeval iz te skrivnosti? V železniških vozovih, v gostilnah, izletih,

zabavah se najdejo ljudje, ne ljudje, živina, ki pljuva in blati skrivnost življenja. Pa ga večkrat ni niti enega, ki hi vstal in na ljubo svoji materi pljunil v obraz propalici, ki na nesramen način prodaja javno skrivnostno »modrost«. Ta zlobna modrost! Prav poje Jenko: »Vrag naj jo vzame to vašo modrost, ki mi je ukradla mojo mladost«. Bratje, sestre! Bodimo branitelji in stražarji življenske skrivnosti in nikar ne mečimo bisera psom!
ROJSTVO IN SMRT.
Zakaj, vi časi pretečeni, vsi meni ste zaprti?
Zakaj je od zibOIi k smrti, skrivnosten tek
odločen meni?
(Jenko, Časi in človek).
Slišal sem praviti, da je hotel ljubljenec Gospodov, Janez, opisati skrivnosti rojstva in smrti človeške, kakor jih je gledal v prikazni. Pa je priletel orel izpod neba in mu iztrgal pisalo iz roke, ker ni uso? jeno človeku, da bi z odprtimi očmi gledal te globoke, grozepolne tajnosti. — Znabiti je izmišljen ta dogodek, vendar ima polno glo* bokih misli. Zibel in krsta, vhod človekov na svet in njegovo slovo od sveta, jutro in večer človeškega življenja sta si sorodna: nad obema leži skrivnostna tenčica večnosti.
Ob tem jutru človeškem, pravijo, da stoje vile rojenice in sojenice. Ko leži dete v zibeli, stopijo k njej tri nevidne žene. Resni so njihovi obrazi vprašajoče njihove oči. Postavijo se v vrsto in neslišno zapojo jutranjo pesem novorojenčku. O ta usodepoln rojstni dan! Bil v temo črno kraj odet, ko prišlo dete je na svet. Na temnih krilih usodnih ptic prišlo je troje rojenic. In v dete vsaka upre oči, otroku slednja govori: » Iz dna prepadov in temin si se rodil nesreče sin. »» Iz dvoje vzrastel si življenj, prevar boš suženj in trpljenj. »»» Prinesel te je čisti klic na krilih božjih perutnic. » Gorje, da beli dan si vzrl, neznane smrti boš umrl. »» S solzami kruh bo tvoj grenak, zato bo zadnji sen sladak. »»» Življenje bo le bežen vzdih, le večnosti te umiri dih. Ostale so pri njem do dne, ko v zarji hribi zagore. Ko prvi žar je v sobo pal, življenje otrok je zaznal. . . Le mati mrtva je, leži--
vso dala zanj je srčno kri. ..	(Fr. Bevk:
Tako opevajo pravljice jutro in večer življenja. — Britko je bratje, ob večeru, ki sledi zapravljenemu dnevu. Strahoten je pogled na ure, ki so prešle in odnesle s seboj cvet, pobile sad in uničile zorna polja. Te ure, prijatelji, imenujemo hude ure in pred takimi navadno zvoni.
Da bi se obvarovali teh pogubonosnih ur v našem življenju, da ne bi nevihta strasti in toča nezgod pobila in uničila naših življenskih vinogradov — to je namen prvega pomenka, v katerem smo s spo? štovanjem gledali na velike skrivnosti življenja in se učili o njih raje spoštljivo molčati, kot spoštljivo govoriti. Te prijateljske misli naj bi bile vlite v zvon, ki bi takoj zabrnel in opominjal, kakor hitro bi grozila huda ura v našem življenju.
ČEMU PA DRUŠTVA ?
Čuj, ljubljeno ljudstvo, čemu4i tvoj stok? Na delo! Ne nosi mi križem rok! Povrni se samo v prvotnost nazaj, in našlo povsodi prvotni boš raj!
(Gregorčič, Izgubljeni raj.)
čitajo nam, da smo narod jamrovcev, čmerik in m a* lodušnežev. Pišejo, da je celo naša pesem postala otožna lamentacija in naše življenje brezupna megla. Primerjajo nas človeku, ki mu je hiša gorela: ni je gasil, vsedel se je na ta, nabasal pipo, prekrižal roke in malomarno zajamral: Naj bo v božjem imenu! Kaj pa hočemo! Še več! Pripovedujejo o nas, da smo podobni sinu, kateremu je mati umirala. Ni ostal pri njeni smrti. Svečo ji je dal v roke, jo prižgal in na« ročil: »Mati, kadar umrete, pa jo pihnite, da ne bo cela zgorela. Na to je šel pred hišo in zijal skozi okno, kdaj bo mrtva mati svečo ugasnila.
Tako govorijo in pišejo o nas oni, ki slišijo naše vzdihe, ne vi* dijo pa našega dela, tako sodijo o nas ljudje, ki gledajo naše obraze, ne pa naših src. Sodijo nas po pogovorih v železniških vagonih in po modrovanju v gostiniških kamrah. Te ljudi bi rad peljal v naše vasi. Tja v solnčna Brda s trtami zasajena, tja v naše gore s snegom za* krite, v našo Vipavsko z burjo prezračeno bi jih poslal in jim pokazal našo mladino, ki se zbira v društvenem domu. Res, da niso ti društve* ni domovi palače. Nasprotno! Male sobe so po večini, redkokje dvo* rane semtertje celo gostilniški prostori, seveda brez vina — in ven* dar so nam te nizke ljudske učilnice, te naše male ljudske univerze vsaki teden, da celo vsaki večer jasne priče, da še niso zamrli v nas ideali, da ne držimo križem rok, da smo, čeprav brez zunanje moči, še vedno v duši pristni in delavni kulturni delavci. Priznamo sicer, da ni povsod tako. Marsikje še vedno preveč časte vinskega boga, se
klanjajo pregloboko zlatemu teletu, prepevajo Luciferju slavospeve in s pestjo merijo svojo izobrazbo. To priznamo! Vendar pa z ras dostjo ugotavljamo, da je teh belih vran čimdalje manj in da jih sploh več ni v onih krajih, kjer procvitajo in resno delujejo prosvetna društva.
Kdor bi videl to naše prosvetno delo, bi drugače sodil, on bi se naravnost čudil. Pravzaprav se ne bi smel čuditi!
Saj je naša zgodovina podobna zgodovini drugih. Ta zgodovina nas uči da so narodi, katerim so štrli politično in gospodarsko moč, začeli živeti nenavadno živo kulturno življenje. Evo vam Dance! Leta 1807. so izgubili svojo moč. Njihove ladje so jim peljali na Angleško in njih stolno mesto Kopenhagen je bilo na tleh. In posledice? Sodi Danci spali, držali križem roke? Kaj še! Politične moči res niso imeli, a vzrastla je v njih duševna moč. Živel je v onih letih na Danskem mož, čigar podoba visi v vsaki zavedni danski hiši. Ta mož Severin Grundt\vig je ustanovil večerne šole, kjer se je zbirala mladina. To so bile prve ljudske univerze, kjer se je mladina izobraževala, postala zmožna za duševno delo, dovzetna za visoke misli in sprejemljiva za idealne cilje. Dandanes je skoro v vsaki danski vasi ta večerna šola in vsaki tretji Danec jo je gotovo obiskoval vsaj pol leta. Ni čuda, da je Danska, zlasti kar se tiče gospodarstva, na prvem mestu v Evropi.
Isti pojav opazujemo v poraženi Nemčiji. Nemcem so štrli moč. Vzeli so jim vojaštvo, kanone, zasedli fabrike in zdaj jim prodirajo celo v osrčje s tem, da zasedajo Porurje, kjer je največje bogastvo Nemčije. Pa glej čudo! Vse so jim vzeli — samo duševnih zmožnosti ne. Še nikdar ni Nemčija tako vneto delala na kulturnem polju, kot sedaj. Na vseh koncih in krajih cveto društva, vsaka količkaj večja vas ima ljudsko univerzo. Čudno, kaj ne? Nič čudnega, saj je živ= ljenski zakon tak, da groba telesna sila rodi odpor v močnejši du= ševni sili.
Ni torej nič izrednega, če se je tudi pri nas, ki smo imeli priliko prav od blizu spoznati razdiralno in uničevalno oblast vojne sile, dvignilo živahnejše duševno delo, kot močen protest proti divji te= lesni sili.
Saj je vendar tudi naše življenje podobno življenju drugih. Tudi mi smo družabna bitja in ker nas je malo, je naša družabnost po= stala večja. Že stari Rimljani so spoznali,.da je največji revež na svetu človek, ki je osamljen. »Gorje samemu,« tako so klicali in pi= sali. Zlasti v našem ljudstvu je bil ta čut za skupnost še posebno živ. Spomnimo se naših »šager!« Na ta dan je cela vas praznovala svoj praznik, vsi so se čutili kot člani iste družine. Pod vaško lipo so se nekdaj zbirali naši očanci, to je bil pravi vaški parlament, kjer so se pogovarjali o »kontribucijonu«, o Napoleonu, o desetini, o divjih lovcih, letinah, boleznih, nesrečah itd.
Tam za ognjiščem ali pri gorki peči so imeli naši dedje svoja zbo; rovanja, za katera ni bilo treba oblastnega dovoljenja. Tu so se zbi* rali na prejo, ob ognju so sosedje prerešetavali dogodke, tu ob žrjavici je prišla v pretres vsa družinska, vaška in državna notranja in zu* nanj a politika.
Žalibog, da se je ta parlament preselil v zakajene gostilniške pros store, kjer se dandanes ob litru in pretepu, ob klafanju in kletvi vršijo prizori in vodijo debate, ki so skoro podobne modernim parlament tarnim zasedanjem, ki se redno končujejo s psovkami in celo s pre= tepom.
Vendar nam tudi ti izrodki jasno kažejo, da v našem ljudstvu ni umrl čut za družabnost. Tudi v naših dneh zastonj iščeš Robins zonov in menihov v skalnatih duplinah. 2e otroci, ki so komaj oblekli hlače, se iščejo in hočejo biti skupaj. Zastonj jim braniš, da bi ostali doma. Povsod drugod je koruzni kruh boljši, kot doma, čeprav mati spečejo belega. Kadar morejo, se zbero, igrajo »svinjko«, »ravbarje«, »skrivalnico« itd. In čeprav vedo, da bo zvečer padalo po hlačah, so= cialni čut jim daje moč, da preneso tudi to mučeništvo.
Nič drugače ni pri odraslih. Ko pride nedeljski popoldan se zbero fantje in »balinajo«. kegljajo, pojejo. Ne pomaga nič pridiga in opomin — fant, ki celi teden dela, hoče in potrebuje v nedeljo družbe; če ne najde dobre, gre v slabo. Dekleta se zbero pri šivilji. Tu se raz= vijajo tajnosti srca, obirajo sosedje, sodijo fantje. Da še celo stare mamce rade napravijo sejo pred cerkvijo in stari očanci obiščejo po treh svoje znance, da se pomenijo, kako je bilo v »tistih starih dneh«. — Tako je bilo, je in bo!
In vendar bi bilo lahko drugače! Opazujemo z žalostjo, da se je ta domača družabnost modernizirala. Celo v gorske vasi so zašli tu* jerodni, nespametni plesi, ki nimajo nič domačega, ampak posnemajo po opičje one moderne opice, ki so izgubile vse človečanstvo. Ti plesi so razbili pravo domačo družabnost. Sumničenja, ljubosumnje, pre* tepi, zavist, obrekovanje in še druge sramotne nesocialne čednosti jih spremljajo. Tu se rode prepiri v družinah, med sosedi, da, celo med vasmi. Veliko družabno zlo rode ti turški »bali« in nešteto solza imajo za posledico.
Prav po »nobel« so se zažrli v naše vasi takozvani skrivni »se* Stanki«. Včasih je bila ljubezen nekaj lepega, svetega. Dandanes je postala podla, pohotna. Zato jo mladina skriva po kotih, .grmov jih in v noči. Mesto da bi ta ljubezen bila podlaga bodoče družinske sreče, je pa postala ubijalka družine in rušilka družabnosti.
Pa še eno »spako« naj omenimo — na moderno nošo mislim.. Bili so časi, ko so dekleta nosila domačo obleko. Vse so bile napravljene tako, da se je takoj v njih spoznalo pošteno dekle. Dandanes so se v vasi ugnezdile gizdalinke, ki jih je sram, da so hčere preproste matere in hočejo to zakriti s cunjami. Čim revnejša je, tem bolj »gos sposko« mora biti našmarjena. S tem se te dekleta namenoma ločijo od svojih tovarišic, ki še poznajo preprostost in dostojnost, ter postajajo bolj »fine«, nočejo biti kmečke. Na ta način se ruši ona lepa družabnost, ki je vladala med sovrstnicami v isti vasi nekdaj.
V tem oziru bi pa življenje našega naroda ne smelo biti podobno življenju drugih. Naš človek naj bi se spoznal že po zunanjem ne kot »neroda«, ne kot gizdalin, ampak kot izobražen sin in omikana hči priprostega, svežega naroda, ki ne išče omike v cunjah in frizurah, ampak v srcu in volji.
In to nalogo, prijatelji, imajo naša društva! Postanejo naj naše prave ljudske univerze. Vsak, kdor stopi iz ljudske šole, ki je dan; danes tako nepopolna, naj dobi v teh večernih šolah svojo nadaljno izobrazbo. V društveni sobi naj bodo na razpolago knjige in časopisi. Pa naj nikar ne ležijo zaprašeni v omari ali na mizi. V roke jih vze; mite in preberite na društvenih večerih. Naša društva naj bodo prava ljudska vzgojevališča. Iz zakajenih gostiln in smrdljivih plesišč naj privabijo člane in članice v društveno sobo. Tu naj se razvije ono prijazno življenje, kakršnega so imeli naši očanci pod lipo in naši dedje za ognjiščem.
Tu naj done domače popevke, naj se uprizarjajo igre, v katerih bo odsevalo naše življenje in prirejajo zabave, ki ne bodo dišale po mestnih kavarnah, koncertih in plesih, ki so našemu ljudstvu tuji.
Če kedaj, je zlasti v naših časih potrebno, da se tudi na zunaj ne sramujemo svojega rodu. Zato so zlasti naša društva poklicana, da v svojih članicah vzbujajo ljubezen do narodne noše, ki naj bo vsaki članici v ponos.
Skratka: naša društva naj postanejo družine. Člani naj dele med seboj prijateljstvo, revni naj občutijo v njih ljubezen, fantje in dekleta svoj mladostni ponos. Potem bo prenehalo jamranje starih in izginile bodo čmerike iz mladih. Društvo
Povrni se samo v prvotnost nazaj Na delo! Ne nosi mi križem rok! in našlo povsodi prvotni boš raj!
TELOVADBA.
Ves svet je na nogah; pravza; prav na rokah. Saj ni davno pisal oče, da je silno srečen, češ, da mu kmalu ne bo treba kupovati čev; ljev: »Štiri fante imam; naveličali so se hoditi po nogah, odkar so pri telovadbi, jo marširajo samo po rokah; je že tako bolj moderno!«
V resnici opažamo po vsej Ev* ropi, da se je po vojski silno raz; vil šport. To vam, »cebajo« te »malone« po vsakem mestu, da celo po vsaki vasi od jutra do večera. Res je, da je pri teh igrah marši; kaj zdravega, res bo pa tudi, da se
strasti sovraštva, maščevalnosti in grobega nasilja, v kljub vsem »postavam« najbolj razvijajo na teh igrališčih, ki imajo že večkrat značaj cirkusa, kot pa značaj za; bavišča.
V naše ljudstvo povečini ti mo; derni »brcarji« še niso zašli. Zato je pa tembolj potrebno, da svetu; jemo naši mladini lepo umerjeno telovadbo, kakršno smo videli ob priliki telovadnega tabora v Strass; bourgu, Brnu in Ljubljani. To je telovadba, ki obsega celo človeško telo, da, še več, celega človeka. Saj
bo prav imel oni učenjak, ki je razlagal, da si ravno telovadci pod disciplino in premagovanjem naj« lažje prisvoje vse štiri poglavitne čednosti. Kjer so torej tla za telo« vadbo godna, na dan z njo!
Imamo pa v mislih še en način te« lesne krepitve. Bratje! Pomlad je. Naši hribi in grički nas kličejo in vabijo. Ven iz zaduhlih prostorov na izlete! Ti so najboljša vse« stranska telovadba, samo če jo pravilno in pametno prirejeni. O tem spregovorimo več v prihodnjih številkah!
TELOVADNI TEČAJ.
Drzna, pravzaprav predrzna je bila misel na telovadni tečaj, kate« rega je priredila od 15. do 19. marca Prosvetna Zveza. In vendar je šlo vkljub vsem težkočam, da lahko s ponosom rečemo: dobro je šlo.
Zbralo se je na tečaj 25 telovad« cev in 15 telovadkinj. Zastopana so bila društva v Idriji, Cerknem, Go« rici, Števerjanu. Crničah, Dornber« gu, Rihemberku, Batu j ah, Sv. Križu in Vrhpolju pri Vipavi. Telovadbo so vodili z izredno marljivostjo va«
ditelji in vaditeljice iz Idrije. Poleg celodnevnih tehniških vaj so se ude« leževali udeleženci večernih preda« vanj, na katerih so se obravnavala najvažnejša vprašanja iz zasebnega in javnega življenja. Uspehe telo« vadnega tečaja smo imeli priliko vi« deti na praznik sv. Jožefa pri telo« vadni akademiji. Kdor je videl te spretne telovadce pri prostih vajah in zlasti pri orodni telovadbi, se ni mogel načuditi tej spretnosti in ni mogel verjeti, da se dajo doseči tako krasni uspehi v par dneh.
Z isto pozornostjo in uspehom so nastopile tudi telovadkinje ter s primernimi, ljubkimi in celo težkimi prostimi vajami žele obilno prizna« nje. Pri telovadbi, prostih vajah in med odmori je neumorno sviral god« beni krožek pod vrlim vodstvom g. Petroviča. Izredno navdušenje je nastalo ob govoru g. M. Mermolje in gč. Fanči Grudnove. Vsi udeleženci in gostje so čutili, da je zasijalo na polju mladinskega preporoda no« v o, gorko solnce. Dal Bog, da bi trud vrlih telovadcev in telovadkinj, ro« dil sadove v telovadnih odsekih na« ših podeželskih društev!
Nemci pravijo, da smo Slovani narod, ki je najbolj talentiran za igre. Če bi človek pogledal že samo po naši deželi, bi Nemcem skoro verjel. V zadnjo gorsko vas, da celo tja pod kozolec, se je zamesla misel, pokazati ljudem življenje pred očmi in učiti jih presojati na zgledih njegove solnčne in senčne strani.
Ne vem. sicer, če imajo res vsa društva ta namen, ko uprizarjajo gledališke predstave. Vendar, naj bo že kakorkoli, resnica je, da sa« ma ljudska pesem, deklamacija in predavanje ne zadoščajo. Pač za«
NI ODER.
doščajo za vsakdanje društveno življenje, toda treba je, da društvo stopi tudi v javnost, da uprizori tudi za širši krog svojih prijateljev in podpornikov javne predstave. Taki slučaji so, če le razmere do« puščajo o božiču, na predpust, po veliki noči, na žegnanje ali »šagro«, kot pravimo, ob priliki obletnice, ko odhajajo k vojakom novinci i. t. d. Za te društvene praznike mora že biti kaj posebnega. Za to so si društva napravila oder in na njem igrajo, kakor pač znajo.
V naših dneh je oder postal jako važen, društveni činitelj, ki zah«
teva trajne pozornosti. Lahko so ti ljudski odri velevažno sredstvo za povzdigo društvenega življenja in vzgojo članov; dobro seme lahko sejejo v srca igralcev in poslušal* cev, katerim vzbujajo obenem za; nimanje za društvo. Lahko so pa gledališke predstave strup, ki za; strupi društvo in celo okolico ter izpodkoplje tla celo organizaciji, ne sicer na enkrat, pač pa pola; goro. a.
Že v tem pogledu imajo dobri odri velevažno nalogo, da čuvajo pravo vaško življenje in ne puste, da bi se ugnezdila na njihove deske puhla sanjarija meščanskih odrov, ki je v nasprotstvu z živim narod; nim življenjem. Le pustimo gospo; do na svojih žametastih sedežih, z daljnogledi v rokah in parfumom na oblekah. Tak izduh je za nas, zdrave slovenske korenine, prevla; žen in preveč osmrajen. Rajše ima; rao trde klopi in bistre oči, s kate; rimi -pa tudi lahko bistro pogleda; mo v svoje narodno življenje, ki še ni usmrajeno z modernimi diša; vami.
Živimo v času, ko ljudje še no* sebno potrebujemo miru in prave; ga notranjega veselja. Okrog in okrog nas je samo ropotanje z o; rožjem, na ušesa nam udarjajo samo številke, k tlom nas tlači skrb za vsakdanji kruh in enolično delo nas utrudi.
Svojim ljudem napraviti svoje veselje in pouk, to je prvi namen naših podeželskih odrov.
Drug velevažni pomen naših = drov pa je, da bi se na njih izurili naši fantje in dekleta — a ne za gledališke igralce! Ne! Izurili naj bi se v neustrašenem nastopu, pra; vilni jasni izreki in v pravem opa=> zovanju resničnega življenja. Za to je naloga voditelja igre, da se igralci ne drgnejo vlog samo na pamet, ampak, da jih tudi uvede v razumevanje vlog. Večkrat je tre; ba pojasniti zgodovinsko ozadje, spisati značaje nastopajočih oseb in delati zvezo med posameznimi prizori in dejanji.
Predno preidemo v podrobno delo režiserja skušajmo odgovoriti v »Našem čolničku« na tri vpra; šanja: Kolikokrat naj društvo igra. kaj naj se uprizori in kako naj se igra predstavlja. Odgovore bomo prinesli v prihodnjih številkah in si želimo, da bi nam tudi naši gle; dališki odseki sami poslali odgo; vore, v katerih bo odsevalo brez dvoma veliko skušenj. Torej igral; ci, »Naš čolnič« vas čaka!
PETJE.
Samo denar, klobasa, liter miče še nekatere ljudi — srce, želje, ho; tenje — te srčne strune so zapraše; ne in potrgane. In vendar, ko se o; glasi na vasi fantovska pesem, ko zadonijo zvoki godbe — takrat se zmajejo in stresejo celo te potrga; ne, zaprašene strune. Za to lahko
rečemo, da pesem sega res v na* rodno dušo.
Včasih so rekli, da je lepa glas? ba samo za »ta nobel« ljudi, za na* vadne, da so le harmonika in orge* Ijce. Tako so govorili včasih, ko smo se igrali »škrica« in »gorjana«. Dandanes mora vsak izobražen človek priznati, da se da sicer raz* tegniti monopol na sol, žveplenke in ne vem še kaj, glasba pa je in o* stane umetnost, ki obsega vse, ki imajo čuteče srce in tvori vsled te* ga celo nekako protiutež proti o* nim, ki mislijo, da nosijo učene glave.
Schopenhauer je zapisal o glasbi tole:
»Nobena umetnost ne deluje na človeka tako globoko in naravnost, kot ravno glasba. Ko človek poslu* ša lepoubrano petje, mu je tako, kot bi se duša kopala; vsa nesnaga gre z duše, vse nizkotno in slabo se za hip otrese«.
Glasba je ona umetnost, ki ne dviga samo nog, ampak tudi dušo iz vsakdanjosti. V zvoku brni taj* no odmev najvišjega in najlepšega. Pogoj pa je, da je glasba dostopna ljudem, da ni samo za »nadzemske« strokovnjake. Je veliko glasbenikov,
ki skladajo svoje pesmi samo zase in imajo glasbo, kot nekako samo* svojo špekulacijo. Največji umet* niki na glasbenem polju so oni možje, ki jim srce bije in utriplje za vse in ki prenašajo ta utrip na strune tako da ga občuti tudi člo* vek, ki ni prišel iz strmih vrhov glasbene šole.
Poleg pravila, naj bodo skladbe umetniško dovršene, velja zlasti v našem preveč modernem času pra* vilo: oziraj se na ljudstvo. Ne loči umetnosti od ljudske duše. Posle* dice se poznajo na polju ljudske izobrazbe.
Kdo naj bo stegal svoja ušesa na vrhove, sicer krasno ovite z le* dom, občudovanja polne, a nedo* stopne! In ker narod vidi, da je pot prestrma, opeša. Mesto, da bi ostal vsaj na planinah, kjer raste narod* na in ne previsoka umetna pesem, pa se spusti v diru na močvirja, in pleše po harmoniki, poje blatu.
Dvojno je potrebno: Umetnost naj stopi z vrhov in narod naj se dvigne iz mlakuž. Tam na travni* kih cvetočih, ne pa na gorah lede* nih in globelih meglenih, je prostor za našo pesem. In take pesmi ci želi naš narod!
LISTNICA U
Listnica uredništva. Stopili smo na dan! Tisoč želja in potreb je bilo povod, da je »Saš čolnič« zastavil svojo pot. Na članih in članicah je ležeče, da bo plaval. Poživlja; mo vse vnete društvene člane in članice, naj neumorno agitirajo za svoje društveno glasilo. Članki »Naša pot«, »Pomenki«, »Če; mu pa društva« so namenjeni društvenim večerom. Žalibog je moralo veliko važnega gradiva ostati nepriobčenega. Prosimo vsa društva, naj imenujejo stalnega dopisnika, ki naj vsaj do 15. vsakega meseca pošlje
uredništvu poročilo. Uredništvo ima svoje prostore v Via Orzoni 31. Istotam je tudi uprava lista. Celoletna naročnina znaša 6 lir.
Upamo, da bo tudi naše glasilo deležno velikonočnih pirhov, zato ponovno prosimo vsa društva za najživahnejšo agitacijo. De* nar naj se pošlje na upravo. Vsem, ki boste naročili, čitali in razširjali prepotrebno drw žinsko in društveno glasilo, želi veselja in srečepolne velikonočne praznike
Uredništvo.
Tiskala »Narodna Tiskarna« v Gorici. — Odg. urednik J. Petrovčič.