Dušan Ludvik   I   Mrtev  svit
V morje bodočih ur se dan potaplja. Mlin, z algami porastel, sanja milo. Vse je drugače, kot nekdaj je bilo. Srce zarašča se, v grenkost potaplja.
Poslali so nas, da spoznamo svet: stojimo sredi trenj, ne vemo kam, vsekrog mrtvaško v nas strme daljave ... Nam zdi se, da na križ je vsak pripet, da čut je prazen, da si v gneči sam, povsod le kri, še sanje so krvave, obzorja vsa gore v svit mrtve glave . . .
Vsi naši upi so le plen vetrov — čas zliva jih iz žalostnih zvonov — srce, zarastlo v alge, se potaplja.. .
33                                                                                                                497