Špela Brecelj
Erica Johnson Debeljak: Tako si moj.
Prevedel Andrej E. Skubic.
Ljubljana: Mladinska knjiga (zbirka Nova slovenska knjiga), 2007.
Naj vas pastelne barve na naslovnici ne zavedejo, ~eprav bi v kombinaciji z naslovom lahko napovedovale lahkotno ljubezensko branje. V teh enajstih kratkih zgodbah ni ni~ lahkotnega, {e manj nepremi{ljenega ali na hitro napisanega. Spopadajo se namre~ s pahlja~o razli~ic stiske, strahu in žalosti, ki obdajajo sodobnega ~loveka. Jim pa kljub temu uspe kon~na sprava, in to na okusen, ni~ osladen na~in, kve~jemu z golo radostjo vnovi~nega snidenja ljubimcev ali s pomiriujo~im objemom vsakdanjosti.
Najve~ja odlika teh zgodb je njihovo spretno krmarjenje med dvema skrajnostma, ki bi bili vsaka zase neokusni, zlizani in dolgo~asni; med vzvišenim razo~aranjem prepri~anega nihilista in melodramati~no raz-~ustvovanostjo sre~ne ali nesre~ne (ljubezenske) zgodbe. Scile in Karibde se dotaknejo le toliko, da bralca ob prizorih veselja in stiske uš~ipne v srce. Pripovedovalec je tisti, ki ostaja hladno premišljen in katerega besede govorijo z bolj ali manj izrazito distanco. Zgodbe sicer niso uniformne in žariš~e pripovedovanja je vsakokrat edinstveno, kot je edinstven lik, iz katerega govor izvira - je pa vsem besedilom skupna prav preudarnost, s katero so nastala in ki se ~uti tako v odnosu do forme kot do vsebine. Prav ta pretehtanost zagotavlja mirno plovbo med dvema pošastma, saj besedila na skromno prikrit na~in dviguje za raven više.
Najizraziteje se to kaže v stališ~u pripovedovalca, ki - ~eprav je najve~krat prvoosebni - pripoveduje o sebi iz položaja ~asovne in ~ustve-ne oddaljenosti; to je tu in tam zaznati v rahli ironi~nosti, predvsem pa v zadržanosti in razumevanju položaja, ki ga omogo~a samo tak odmik. Kot da bi zgodbo trinajstletnega dekleta, ki obenem zboli za epilepsijo in doživi izpolnitev svojega hrepenenja po zbližanju s fantom, pripovedovala odrasla ženska, ~eprav to nikakor ne osiromaši polnosti jezika ali u~in-kovitosti pripovedovanega. Neprizadetost matere, žene in brezposelne doktorice fizike je sprva videti, kot da bi izvirala iz naveli~anosti, a se
pozneje izkaže, da izvira tudi od nekod drugod, iz perspektive nekoga, ki stoji korak nad dogajanjem. Besedila - v katerih sta poudarjena motiva materinstva in tujosti (oddaljenosti, nepovezanosti in dobesedne tujosti v smislu tujke v tuji deželi) - tečejo s komaj zaznavno spokojnostjo nekoga, ki je že osvobojen primeža čustvene napetosti, ki se vsakokrat ustvarja in ki je ne razreši niti konec zgodbe.
K ohranjanju neke vrste distance do pripovedovanega na svoj način pripomorejo tudi sanje in sanjarije. Pogosto se zgodi, da se liki prav v njih soočijo s tistim delom realnosti, ki je sicer grozeč, a od vsakdanjega življenja tako oddaljen, da je, dokler ni prepozno, nedosegljiv, s tem pa nepremagljiv. Ženske v zgodbah sanjajo o rušilnih valovih, izbruhih vulkanov, neozdravljivih boleznih, ki jih priklenejo na bolniške postelje, o poplavah in prometnih nesrečah, v katerih izgubljajo življenja njihovi otroci ali one same, o terorističnih pobojih in podobnem. Sanje ali sanjarije pomenijo prostor, v katerem se posameznikova izkušnja razširi čez ustaljene meje in ponudi možnost spoprijetja z neobvladljivo gmoto grozot, za katere mediji vztrajno zatrjujejo, da so resnične, četudi težko verjetne. Take sanje imajo v zgodbah zlovešč dvojni učinek: izkusiti dajo del resničnosti, ki se zdi v budnem stanju komaj resničen, hkrati pa isti sanjski izkušnji spodkopljejo ontološko vrednost prav zato, ker je sanjska.
Tak odnos, z roko v roki z dodelano, izčiščeno strukturo zgodb, učinkuje nekako demokratično ali raje agnostično, v smislu dojemanja splošnega podtona besedil, saj ta sicer sugerira senzibilnost do omenjenih pojavov, a brez nuje po dokončni opredelitvi. To pa tudi zato, ker so problemi, ki se jih avtorica loteva, torej osamljenost, odtujenost, hrepenenje, bolezen, individualna in množična, anonimna smrt, tesnoba zaradi grožnje naravnih katastrof, vojne in izgube bližnjega, problemi splošne, vsečloveške narave, nakazane rešitve pa so individualne, specifične in zato pomirjujoče, a ne vsiljive, ne splošne in zato še vedno ne dokončne.
Po drugi strani pa vse zgodbe temeljijo na vzporednosti pojavov; stojijo na dvojnosti sorodnosti ali nasprotja ali največkrat kar obojega. Skrivnostno izginotje moža in očeta v prvi zgodbi Voda je v ženinih očeh primerljivo s skrivnostnim izginotjem vesoljske sonde, ki je znanstvenikom strlo srce in ki ga ona komentira kot pretrgano povezavo med dvema, ki še vedno obstajata, a ne več drug za drugega. Cikličnost nastajanja oblakov se v drugi zgodbi primerja z nenehnimi medijskimi poročili o vojnih žrtvah in žrtvah naravnih nesreč, katerih števila so tako visoka, da ne zmorejo biti nič več kot abstrakcija; tej vrsti smrti pa se postavi nasproti smrt neke določene znanke v intimnem okolju. Problemi in rešitve se pojavljajo v podvojeni obliki; v Čaščenju se na primer
Američanka znajde v tujem okolju prekmurskih Romov, kot sociologinja stoji zunaj njihovih neposrednih izku{enj, pre{teva jih, tabelira in stati-sti~no obdeluje kot suhoparne podatke, ne nazadnje pa je tudi mati in babica, povsem odtujena od svoje družine - njena tujost je trikratna. Nenadejanemu poljubu sledi ponovitev, pestovanje romskega novorojenčka in občutek začasne družine kot okrepljena oblika zbližanja, ki jo poljub napoveduje. V zgodbi Utičarjevo gnezdo se soočita dve plati zgodbe o materi, ki se odloči zapustiti svojega pravkar rojenega otroka; v Črni vdovi se v nekak{ni sanjariji prepleteta usodi dveh mater in z močnimi, slikovitimi podobami ustvarita ganljiv poskus razumevanja nerazumljivega, samomorilskega pokola otrok v osnovni {oli.
Prav ta vzporednost pojavov, v nasprotju s prej omenjeno poljubnostjo razvoja položaja, govori o sorodnosti usod; to občutek neobveznosti precej omaje. Zaznati je namig na splo{no naravo konkretnega dogajanja. To poudarijo tudi skrbno izbrana imena; avtorica jih uporabi v polnem pomenu, ki je v trdni zvezi s položajem lika in daje misliti, da ga celo določa. Flora in Favna za hčer in mater, ki sta ostali sami in tako postali soodvisni; Gromačeva za tujko, ki z možem domačinom živi na dalmatinskem otoku in sku{a pripadati, čeprav ve, da ne bo nikoli ne domačinka ne turistka; kljub temu je nihče ne kliče po imenu, temveč ji pravijo Gromačeva, po moževem priimku, za katerega pozneje izve, da je tudi ime za značilno kamnito ogrado, namenjeno temu, da se ve, "čigavo je kaj, kdo je kdo". Podobnost besed, ki se sprva zdi naključna, se izkaže za objektivni kazalec čustev in celo podzavestnih vzgibov - besedi prelaps in prolaps z enačajem povežeta pričakovanje otroka, spočetega z umetno oploditvijo, in občutek izgubljenega raja v homoseksualnem paru. Iz te blizuzvočnosti izide glavna metafora, ob kateri {ele lahko razumemo naslov zgodbe Jabolko, pa še raj.
S to ambivalentnostjo v ozadju Erica Johnson Debeljak v zbirki Tako si moj vzpostavi kompleksen svet, zasebno pomanj{evalno ogledalo zunaj-besedilnemu (pravemu) svetu, v katerega vsaka na svoj način, a konsistentno, sodijo vse uvr{čene zgodbe. S tem zgodbe druga drugo podpirajo, utrjujejo prepričljivost in s soglasnim občutenjem sveta bralcu predstavijo tisto, kar se imenuje avtoričin prepoznavni slog. Ta je nevsiljiv, občutljiv in pozoren, privlačno živahen, poln vzporednega dogajanja, ki zgodbo po eni strani zasidra v stvarnost, po drugi pa jo obda s simboli in metaforami, skozi katere liki čustvujejo; je dostojanstven, saj ničesar ne banalizira, in dovolj prebrisan, da je treba kak odstavek prebrati večkrat. Če temu pisanju rečemo zadržano, s tem mislimo predvsem na odsotnost kakr{nega koli pretiravanja ali pretencioznosti, zaradi česar je izzivalno na najbolj prefinjen način.